—

za S. Sokoll‑Seebacher E. Berchtold‑Ostermann, odvetnica,

—

za A. Hemetsberger C. Schneider, odvetnik,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in T. Müller, agenti,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in A. P. Antunes, agenta,

—

za Evropsko komisijo G. Braun in I. Rogalski, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 49 PDEU in členov 16 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je začela S. Sokoll‑Seebacher glede odprtja nove lekarne na območju občine Pinsdorf, v deželi Zgornja Avstrija.

3

Člen 10 zakona o lekarniški dejavnosti (Apothekengesetz), kakor je bil spremenjen z zakonom, objavljenim v BGBl. I, 41/2006 (v nadaljevanju: ApG), določa:

„(1)   Dovoljenje za ustanovitev lekarne se izda, če:

(2)   Take potrebe ni, če:

(3)   Potrebe v smislu zgoraj navedenega odstavka 2, točka 1, prav tako ni, če je ob vložitvi prošnje na ozemlju občine, v kateri se načrtuje stalna poslovna enota lekarne:

[…]

(4)   Osebe, ki jih je treba preskrbovati v smislu zgoraj navedenega odstavka 2, točka 3, so stalni prebivalci, katerih mesto prebivanja je od stalne poslovne enote obstoječe lekarne po cesti oddaljeno manj kot 4 kilometre in jih bo morala zaradi lokalnih razmer še naprej preskrbovati ta lekarna.

(5)   Če je število stalnih prebivalcev, kot so opredeljeni zgoraj v odstavku 4, manjše od 5500, je treba pri preverjanju obstoja potrebe upoštevati osebe, ki jih je treba preskrbovati zaradi zaposlitve, dostopa do storitev ali uporabe prevoznih sredstev na tem območju.

(6)   Razdalje iz odstavka 2, točka 2, izjemoma ni treba upoštevati, če se to zaradi lokalnih okoliščin nujno zahteva v interesu dobre preskrbe prebivalstva z zdravili.

(7)   Avstrijska lekarniška zbornica mora o potrebi po ustanovitvi nove lekarne izdelati izvedensko mnenje. […]

[…]“

4

Člen 47(2) ApG, ki se nanaša na „izključitveno obdobje“, določa:

„Okrožni upravni organi morajo prošnjo prosilca za izdajo dovoljenja brez nadaljnjega postopka zavrniti tudi, če je bila prejšnja prošnja drugega prosilca za ustanovitev nove lekarne na istem mestu zavrnjena, ker ni bil izpolnjen eden od materialnih pogojev iz člena 10, nista potekli dve leti od izročitve zadnje odločbe v tej zadevi in ni bilo znatnih sprememb lokalnih razmer, na katerih je temeljila prva odločba. […]“

5

Glavar okrožja Gmunden (Bezirkshauptmann von Gmunden) je z odločbo z dne 29. decembra 2011 zavrnil prošnjo S. Sokoll‑Seebacher za pridobitev dovoljenja za ustanovitev lekarne na območju občine Pinsdorf, ker naj ne bi obstajala potreba v smislu člena 10 ApG.

6

Ta zavrnitev temelji na izvedenskem mnenju avstrijske lekarniške zbornice z dne 12. aprila 2011 in dodatnih stališčih k temu mnenju z dne 25. oktobra 2011. V skladu s tema dokumentoma bi ustanovitev nove lekarne povzročila, da bi se potencial lekarne, ki jo upravlja S. Zehetner in ki je ustanovljena na območju občine Altmünster, ki meji na občino Pinsdorf, glede preskrbe zmanjšal znatno pod prag 5500 oseb, število odjemalcev te lekarne bi se namreč zmanjšalo na 1513 oseb.

7

S. Sokoll‑Seebacher je to odločbo izpodbijala, pri čemer je zatrjevala, da je avstrijska lekarniška zbornica v dodatnih stališčih k izvedenskem mnenju upoštevala neposredno cestno povezavo med sosednjima občinama Pinsdorf in Altmünster, ki bo v skladu z infrastrukturnim načrtom avstrijske železniške družbe kmalu ukinjena. Po mnenju S. Sokoll‑Seebacher pa bi bilo treba to okoliščino upoštevati. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati, da se je S. Zehetner ob ustanovitvi lekarne povsem zavedala, da ne bo nikoli dosegla števila 5500 oseb, ki jih je treba preskrbovati.

8

V teh okoliščinah je Unabhängiger Verwaltungssenat des Landes Oberösterreich prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

9

Prvič, S. Zehetner in avstrijska vlada sta izpodbijali dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj postopek v glavni stvari ne bi zajemal čezmejnih elementov, izhajal pa naj bi iz povsem notranjega položaja.

10

Spomniti je treba, da lahko določbe o temeljnih svoboščinah, zagotovljenih s PDEU, za nacionalne predpise, kot so ti v postopku v glavni stvari, ki se enako uporabljajo za avstrijske državljane in za državljane drugih držav članic, praviloma veljajo, le kadar se uporabljajo za položaje, ki so povezani s trgovino med državami članicami, vendar pa nikakor ni mogoče izključiti, da so bili ali so državljani drugih držav članic, in ne Republike Avstrije, zainteresirani za upravljanje lekarn v tej državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013 v združenih zadevah Venturini in drugi, od C‑159/12 do C‑161/12, točka 25 in navedena sodna praksa).

11

Čeprav pa je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, res razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari avstrijska državljanka in da so vsi dejanski elementi v postopku v glavni stvari omejeni na notranjost ene države članice, to je Republike Avstrije, pa lahko ima zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari učinke, ki niso omejeni na to državo članico.

12

Poleg tega, tudi v povsem notranjem položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem so vsi elementi omejeni na eno samo državo članico, je odgovor vseeno lahko koristen za predložitveno sodišče, zlasti če bi se z nacionalnim pravom zahtevalo, da bi državljan te države članice užival enake pravice, kot jih ima v enakem položaju na podlagi prava Unije državljan druge države članice (zgoraj navedena sodba Venturini in drugi, točka 28 in navedena sodna praksa).

13

Prvi ugovor nedopustnosti je treba zato zavrniti.

14

Drugič, S. Zehetner, čeprav v zvezi s tem ni izrecno zatrjevala ugovora nedopustnosti, dvomi glede tega, ali iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja primerna vez med določbami prava Unije, na katere se sklicuje, in nacionalno zakonodajo, ki se uporabi v postopku v glavni stvari. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe naj bi namreč bil težko razumljiv, ker naj bi veljavno avstrijsko pravo upošteval le rudimentarno.

15

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se z nujnostjo, da se zagotovi razlaga prava Unije, ki bo koristna za nacionalno sodišče, od tega zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali da vsaj pojasni dejanske domneve, na katerih temeljijo ta vprašanja (glej zlasti sodbe z dne 17. februarja 2005 v zadevi Viacom Outdoor, C-134/03, ZOdl., str. I-1167, točka 22; z dne 6. decembra 2005 v združenih zadevah ABNA in drugi, C-453/03, C-11/04, C-12/04 in C-194/04, ZOdl., str. I-10423, točka 45, in z dne 21. novembra 2013 v zadevi Deutsche Lufthansa, C‑284/12, točka 20).

16

Sodišče je tudi poudarilo, da je pomembno, da nacionalni sodnik navede jasne razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi prava Unije in iz katerih meni, da je treba Sodišču postaviti vprašanja za predhodno odločanje. Tako je Sodišče razsodilo, da mora nacionalni sodnik obvezno vsaj minimalno obrazložiti razloge, zakaj je izbral določbe prava Unije, katerih razlago predlaga, in povezavo, ki jo je ugotovil med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu (glej zlasti sodbo z dne 21. januarja 2003 v zadevi Bacardi‑Martini in Cellier des Dauphins, C-318/00, Recueil, str. I-905, točka 43, in zgoraj navedeno sodbo ABNA in drugi, točka 46).

17

V obravnavanem primeru sta obrazložitev dejanskega stanja in opis zadevnega nacionalnega prava v predložitveni odločbi tožeči stranki v postopku v glavni stvari in vladam držav članic omogočila, da predložijo pisna stališča v zvezi s postavljenimi vprašanji. Poleg tega so v tej odločbi navedene določbe prava Unije, za katere predložitveno sodišče predlaga, naj se razložijo, in zadostno pojasnjena povezava med njimi in nacionalno zakonodajo, ki se uporabi v postopku v glavni stvari.

18

V teh okoliščinah je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za dopusten.

19

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16 Listine in/ali člen 49 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ker ta zakonodaja po mnenju navedenega sodišča ne določa dovolj opredeljenih meril za preverjanje obstoja potrebe po preskrbi z zdravili za ustanovitev nove lekarne, in če je odgovor nikalen, ali člen 49 PDEU, zlasti zahteva po doslednem uresničevanju zadanega cilja, nasprotuje taki zakonodaji v delu, v katerem kot bistveno merilo za preverjanje takega obstoja določa fiksno mejo za število „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, od katere ni mogoče odstopati.

20

Prvič, poudariti je treba, da predložitveno sodišče ne sprašuje samo o razlagi člena 49 PDEU, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja, temveč tudi o razlagi člena 16 Listine, ki določa svobodo gospodarske pobude.

21

Člen 16 določa, da je „[s]voboda gospodarske pobude […] priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“. Ta člen Listine tako za določitev obsega svobode gospodarske pobude napotuje na pravo Unije.

22

To napotitev je treba razumeti tako, da člen 16 Listine napotuje zlasti na člen 49 PDEU, ki zagotavlja uveljavljanje temeljne pravice do ustanavljanja.

23

V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da se postavljena vprašanja nanašajo le na svobodo ustanavljanja, je treba nacionalno ureditev iz postopka v glavni stvari preučiti samo glede na člen 49 PDEU.

24

Drugič, spomniti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 49 PDEU razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje temu, da država članica za ustanovitev novih ponudnikov zdravstvenih storitev, kot so lekarne, določi sistem predhodnega dovoljenja, če se tak sistem izkaže za nujen za zapolnitev morebitnih praznin pri dostopu do zdravstvenih storitev in za preprečitev podvajanja struktur, tako da se zagotovi zdravstvena oskrba, prilagojena potrebam prebivalstva, ki pokriva celotno ozemlje in upošteva regije, ki so geografsko izolirane ali kako drugače v slabšem položaju (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, točki 70 in 71 in navedena sodna praksa).

25

Sodišče je tako razsodilo, da je nacionalna ureditev, ki temelji na nekaterih merilih za izdajo dovoljenj za ustanovitev novih lekarn, načeloma primerna za uresničitev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne preskrbe prebivalstva z zdravili (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, točka 94; ter sklepa z dne 17. decembra 2010 v zadevi Polisseni, C‑217/09, točka 25, in z dne 29. septembra 2011 v zadevi Grisoli, C‑315/08, točka 31).

26

Sodišče je tudi razsodilo, da je treba upoštevati, da sta zdravje in življenje ljudi na prvem mestu med sredstvi in interesi, ki jih varuje Pogodba, ter da morajo države članice določiti raven varovanja, ki jo želijo zagotoviti javnemu zdravju, in način, na katerega je treba to raven doseči. Ker se lahko ta raven med državami članicami razlikuje, je treba tem priznati polje proste presoje (zgoraj navedena sodba Blanco Pérez in Chao Gómez, točka 44 in navedena sodna praksa).

27

Natančneje, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sistem predhodnega upravnega dovoljenja ne more upravičiti diskrecijskega ravnanja nacionalnih organov, ki bi lahko določbam prava Unije, zlasti tistim ki se nanašajo na temeljno svoboščino, kot je svoboda ustanavljanja, odvzelo polni učinek. Sistem predhodnega dovoljenja – da bi bil utemeljen, čeprav krši tako temeljno svoboščino – mora poleg tega temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih in vnaprej znanih merilih, ki zagotavljajo, da je izvrševanje diskrecijske pravice nacionalnih organov zadostno omejeno (sodba z dne 10. marca 2009 v zadevi Hartlauer, C-169/07, ZOdl., str. I-1721, točka 64 in navedena sodna praksa).

28

Poudariti je treba, da v postopku v glavni stvari nacionalna zakonodaja pogojuje izdajo dovoljenja za ustanovitev nove lekarne z obstojem „potrebe“, ki se domneva, razen če temu nasprotuje vsaj ena od različnih konkretnih okoliščin, ki jo opredeljuje ta zakonodaja.

29

Natančneje, v skladu z navedeno zakonodajo se za določitev odsotnosti potrebe po ustanovitvi nove lekarne upošteva število ponudnikov zdravstvenih storitev na zadevnem območju ob vložitvi prošnje, razdalja med lekarno, ki naj bi se ustanovila, in najbližjo obstoječo lekarno ter število „oseb, ki jih mora še naprej preskrbovati“ ena od obstoječih lekarn. To število se določi glede na območje, ki se razteza od mesta obstoječe lekarne in primarno zajema vse stalne prebivalce, ki prebivajo na območju, ki se določi na tak način, podredno pa tudi vse osebe, ki jih s tem območjem povezujejo nekatere navezne okoliščine, ki jih ta zakonodaja prav tako pojasnjuje.

30

Med temi merili so tista glede števila ponudnikov zdravstvenih storitev, stalnih prebivalcev, ki prebivajo na različnih območjih, ali razdalje med lekarnami objektivni podatki, ki v bistvu niso taki, da bi lahko povzročali težave pri razlagi ali presoji.

31

Nasprotno pa je treba v zvezi z merilom naveznih okoliščin, ki osebe povezujejo z zadevnim območjem, poudariti, da to merilo ni povsem jasno. Vendar na eni strani tako merilo ni glavno merilo za določitev števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, saj se uporabi le podredno, na drugi pa so razne upoštevne navezne okoliščine objektivno opredeljene in preverljive, zlasti prek statističnih podatkov.

32

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so merila, ki jih določa nacionalna zakonodaja, kot je ta v postopku v glavni stvari, zadostno objektivna.

33

Poleg tega iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi se lahko za določitev neobstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne upoštevala druga merila od tistih, ki jih nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari izrecno določa, ki zato gospodarskim subjektom ne bi bila vnaprej znana.

34

V zvezi s tem okoliščina, da je nacionalno sodišče pojasnilo merila iz člena 10 ApG, zainteresiranim gospodarskim subjektom ne more preprečiti, da bi se vnaprej seznanili s temi kriteriji.

35

Nazadnje, glede na spis s katerim Sodišče razpolaga, nič ne dopušča ugotovitve, da bi se lahko merila, ki jih navedena zakonodaja določa, štela za diskriminatorna.

36

V zvezi s tem je treba med drugim poudariti, da se v položaju, kot je pojasnjen v točki 28 te sodbe, potreba po ustanovitvi nove lekarne domneva. Zato različnim prosilcem, ki želijo ustanoviti novo lekarno, ni treba dokazati, da taka potreba v posameznem primeru dejansko obstaja.

37

Izid postopka za izdajo dovoljenja zato v bistvu ni odvisen od tega, da bi lahko le nekateri prosilci, državljani zadevne države članice ali drugih držav članic, v posameznem primeru razpolagali z informacijami, s katerimi bi se lahko dokazal obstoj take potrebe, kar bi jih postavilo v ugodnejši položaj od tistega, v katerem so prosilci, ki s takimi informacijami ne bi razpolagali.

38

Iz tega izhaja, da je treba za nacionalno zakonodajo, kot je ta v postopku v glavni stvari, šteti, da temelji na objektivnih, vnaprej znanih in nediskriminatornih merilih, ki zagotavljajo, da je izvajanje diskrecijske pravice nacionalnih organov zadostno omejeno.

39

Tretjič, spomniti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalna zakonodaja primerna za uresničevanje zadanega cilja, le če je z njo resnično zagotovljeno dosledno in sistematično uresničevanje tega cilja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Hartlauer, točka 55; sodbo z dne 19. maja 2009 v združenih zadevah Apothekerkammer des Saarlandes in drugi, C-171/07 in C-172/07, ZOdl., str. I-4171, točka 42; zgoraj navedeno sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, točka 94, in sodbo z dne 26. septembra 2013 v zadevi Ottica New Line di Accardi Vincenzo, C‑539/11, točka 47).

40

V zvezi s tem mora na koncu nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev v postopku v glavni stvari in razlago nacionalne zakonodaje, ugotoviti, ali in v kolikšnem obsegu ta zakonodaja izpolnjuje te zahteve. Sodišče, ki mora predložitvenemu sodišču dati koristen odgovor, pa je pristojno nacionalnemu sodišču dati oporne točke na podlagi spisa zadeve v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu bila predložena, tako da lahko nacionalno sodišče sprejme odločitev (glej zgoraj navedeno sodbo Ottica New Line di Accardi Vincenzo, točki 48 in 49 in navedena sodna praksa).

41

Zato je treba poudariti, da to, da se pogoji glede gostote prebivalstva in minimalne razdalje med lekarnami, ki jih nacionalna zakonodaja določa za ustanovitev nove lekarne, enotno uporabijo na celotnem zadevnem območju, v nekaterih okoliščinah pomeni nevarnost, da na območjih z nekaterimi demografskimi posebnostmi ne bi bil zagotovljen ustrezen dostop do lekarniških storitev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, točka 96).

42

Natančneje, Sodišče je glede pogojev v zvezi z gostoto prebivalstva menilo, da bi lahko enotna uporaba teh pogojev, brez možnosti odstopanja, na nekaterih kmetijskih območjih, na katerih je prebivalstvo navadno razpršeno in manj številčno, povzročila, da nekateri zainteresirani prebivalci ne bi bili na razumni oddaljenosti od lekarne in da bi jim s tem bil onemogočen ustrezen dostop do lekarniške storitve (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Blanco Pérez in Chao Gómez, točka 97).

43

Glede postopka v glavni stvari člen 10 ApG določa, da potreba, ki bi utemeljevala ustanovitev nove lekarne, ne obstaja, če se število oseb, „ki jih mora še naprej preskrbovati“ stalna poslovna enota obstoječe lekarne iz okolice, torej število stalnih prebivalcev, katerih mesto prebivanja je od stalne poslovne enote obstoječe lekarne po cesti oddaljeno manj kot 4 kilometre, zaradi te ustanovitve zniža in znaša manj kot 5500. Vendar je treba, če število prebivalcev pade pod 5500, na podlagi istega zakona pri preverjanju obstoja potrebe upoštevati osebe, ki jih je treba preskrbovati zaradi zaposlitve, dostopa do storitev ali uporabe prevoznih sredstev na območju preskrbe navedene lekarne (v nadaljevanju: obiskovalci).

44

Da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor, je treba poudariti in navesti elementa, ki ju je mogoče opredeliti tako.

45

Prvič, obstajajo osebe, katerih prebivališče je od stalne poslovne enote najbližje lekarne po cesti oddaljeno več kot 4 kilometre in ki zato kot stalni prebivalci niso upoštevane niti v območju preskrbe te lekarne niti v nobenem drugem obstoječem območju. Te osebe se lahko upoštevajo kot „obiskovalci“, vendar je njihov dostop do lekarniških storitev s tem odvisen od okoliščin, ki jim v bistvu ne zagotavljajo stalnega in nepretrganega dostopa do teh zdravstvenih storitev, saj je vezan le na zaposlitev ali uporabo prevoznih sredstev na določenem območju. Iz tega sledi, da se lahko dostop do zdravil za nekatere osebe, zlasti tiste, ki prebivajo v kmetijskih regijah, izkaže za neustrezen, če se poleg tega upošteva, da nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne določa maksimalne razdalje med krajem prebivališča osebe in najbližjo lekarno.

46

Glede oseb iz skupine, navedene v prejšnji točki, to velja še toliko bolj, ker so nekatere od teh tudi začasno ali trajno omejeno mobilne, kot so starejše osebe, invalidi ali bolniki. Na eni strani se lahko namreč zaradi njihovega zdravstvenega stanja zahteva nujna ali pogosta izdaja zdravil, na drugi pa je lahko njihova navezna okoliščina na razna območja zaradi zdravstvenega stanja zelo šibka, včasih celo neobstoječa.

47

Drugič, kadar se zaprosi za ustanovitev nove lekarne v interesu vseh oseb, ki prebivajo znotraj prihodnjega območja preskrbe nove lekarne in zunaj 4‑kilometrskega območja, bi taka ustanovitev nujno povzročila zmanjšanje – v posameznem primeru pod prag 5500 oseb – števila stalnih prebivalcev, ki prebivajo na območjih preskrbe obstoječih lekarn in ki jih bo treba še naprej preskrbovati. Tako bo zlasti v kmetijskih regijah, v katerih je gostota prebivalstva navadno nizka.

48

Tako se zdi, da iz nacionalne zakonodaje izhaja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da mora biti za to, da bi se lahko s prošnjo za dovoljenje za ustanovitev nove lekarne v teh okoliščinah uspelo, število „obiskovalcev“ zadostno, da nadomesti relativno zmanjšanje števila prebivalcev, „ki jih je treba še naprej preskrbovati“ na območjih, na katera vpliva ta ustanovitev. Tako odločitev, ki jo je treba sprejeti v zvezi s to prošnjo, dejansko ne bi bila odvisna od ocene dostopnosti do lekarniških storitev na želenem novem območju, ampak od tega, ali lahko na območjih, na katera bi vplivala ta ustanovitev, sprejmejo „obiskovalce“ in koliko je teh.

49

V kmetijskih, osamljenih in malo „obiskanih“ regijah pa obstaja tveganje, da število „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, ne dosega strogo zahtevane meje in da bi se lahko zato potreba, s katero se utemeljuje ustanovitev nove lekarne, štela za nezadostno.

50

Iz tega izhaja, da pri uporabi merila v zvezi z „osebami, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, obstaja tveganje, da za nekatere osebe, ki prebivajo v kmetijskih in osamljenih regijah zunaj območij preskrbe obstoječih lekarn, zlasti za osebe z omejeno mobilnostjo, ne bi bil zagotovljen enakopraven in primeren dostop do lekarniških storitev.

51

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 49 PDEU, natančneje zahtevo po doslednem uresničevanju zadanega cilja, razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki kot bistveno merilo za preverjanje obstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne določa fiksno mejo „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, v delu, v katerem pristojni nacionalni organi nimajo možnosti odstopanja od te meje, da bi upoštevali lokalne okoliščine.

52

Ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 49 PDEU, natančneje zahtevo po doslednem uresničevanju zadanega cilja, je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki kot bistveno merilo za preverjanje obstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne določa fiksno mejo „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, v delu, v katerem pristojni nacionalni organi nimajo možnosti odstopanja od te meje, da bi upoštevali lokalne okoliščine.