—

za Kamino International Logistics BV in Datema Hellmann Worldwide Logistics BV B. Boersma in G. Koevoets, svetovalca,

—

za nizozemsko vlado M. Bulterman, B. Koopman in J. Langer, agenti,

—

za belgijsko vlado M. Jacobs in J.‑C. Halleux, agenta,

—

za grško vlado D. Kalogiros in K. Paraskevopoulou, agenta,

—

za špansko vlado J. García-Valdecasas Dorrego, agentka,

—

za Evropsko komisijo F. Wilman in B.‑R. Killmann, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 10, str. 239, v nadaljevanju: Carinski zakonik), in načela spoštovanja pravice do obrambe v skladu s pravom Unije.

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med družbama Kamino International Logistics BV (v nadaljevanju: Kamino) in Datema Hellmann Worldwide Logistics BV (v nadaljevanju: Datema) na eni strani ter Staatssecretaris van Financiën na drugi glede uporabe načela spoštovanja pravice do obrambe v okviru Carinskega zakonika.

3

Člen 6(3) Carinskega zakonika določa:

„Carinski organi morajo odločbe, ki jih sprejmejo pisno in s katerimi zavrnejo zahtevke ali pa so za naslovnika neugodne, ustrezno utemeljiti. Navedena mora biti pravica do pritožbe, predvidena v členu 243.“

4

Naslov VII Carinskega zakonika, ki se nanaša na carinski dolg, zajema poglavje 3, ki se nanaša na izterjavo zneska tega dolga. Oddelek 1 poglavja 3, naslovljen „Vknjižba in obvestitev dolžnika o znesku dajatev“, obsega člene od 217 do 221 tega zakonika.

5

Člen 219(1) Carinskega zakonika določa:

„Roki za vknjižbo iz člena 218 se lahko podaljšajo:

Tako podaljšani roki ne smejo biti daljši od 14 dni.“

6

V skladu s členom 220(1) Carinskega zakonika se mora,

„[č]e znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219 ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, […] vknjižba zneska izterjevanih dajatev, ali preostalega izterjevanega zneska dajatev, opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika (naknadna vknjižba). Ta rok se lahko podaljša v skladu s členom 219.“

7

Člen 221 Carinskega zakonika določa:

„1.   Znesek dajatev se mora dolžniku takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki sporočiti.

[…]

3.   Po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, se dolžniku ne pošlje obvestilo. Ta rok se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu člena 243[,] za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek.

[…]“

8

Členi od 243 do 245 Carinskega zakonika spadajo pod naslov VIII tega zakonika – „Pritožbe“. Člen 243 tega zakonika določa:

„1.   Vsaka oseba se lahko pritoži na odločbe carinskih organov, ki se nanašajo na uporabo carinske zakonodaje in to osebo neposredno in osebno zadevajo.

[…]

Pritožbo je treba vložiti v državi članici, v kateri je bila odločba sprejeta ali vložen zahtevek zanjo.

2.   Pritožba se lahko vloži:

9

Člen 244 Carinskega zakonika določa:

„Vložitev pritožbe ne zadrži izvršbe izpodbijane odločbe.

Vendar carinski organi v celoti ali delno zadržijo izvršbo te odločbe, če utemeljeno dvomijo v skladnost izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali če bi lahko udeleženemu grozila nepopravljiva škoda.

Če izpodbijana odločba povzroči, da se uporabijo uvozne ali izvozne dajatve, se njena izvršitev lahko odloži le, če se predloži […] zavarovanje. Vendar se lahko zahteva predložitve […] zavarovanja opusti, če bi ta zahteva zaradi položaja dolžnika povzročila občutne gospodarske ali socialne težave.“

10

V skladu s členom 245 Carinskega zakonika velja:

„Določbe v zvezi z izvajanjem pritožb sprejmejo države članice.“

11

Člen 4:8(1) splošnega upravnega zakona (Algemene wet bestuursrecht, v nadaljevanju: Awb) določa, da uprava pred sprejetjem odločbe, ki bo verjetno posegala v položaj zadevne stranke, ki ni predlagala sprejetja te odločbe, tej osebi omogoči, da predstavi svoje stališče, če navedena odločba temelji na elementih v zvezi z dejstvi in interesi, ki se nanašajo na zadevno stranko, in teh elementov ni posredovala zadevna stranka.

12

Člen 4:12(1) Awb določa:

„Upravnemu organu ni treba uporabiti določb členov 4:7 in 4:8 pri sprejetju odločbe, katere namen je določitev finančne obveznosti ali pravice, če:

13

Člen 6:22 Awb določa:

„Organ, ki odloča o ugovoru ali pritožbi, lahko kljub kršitvi napisanega ali nenapisanega pravnega pravila ali splošnega pravnega načela ohrani odločbo, zoper katero je vložen ugovor ali pritožba, če je mogoče ugotoviti, da ta kršitev pravila ali načela ni škodovala zadevnim strankam.“

14

Člen 7:2 Awb določa:

„1.   Upravni organ zadevni stranki pred odločanjem o ugovoru omogoči, da poda izjavo.

2.   Upravni organ v vseh primerih o tem obvesti vlagatelja ugovora in zadevne stranke, ki so med pripravo odločbe predstavile svoje stališče.“

15

Zoper upravne odločbe je mogoče nato pri sodišču vložiti tožbo, z možnostjo pritožbe in kasacijske pritožbe.

16

V obeh postopkih v glavni stvari je carinski posrednik, in sicer družba Kamino v zadevi C‑129/13 in družba Datema v zadevi C‑130/13, po pooblastilu istega podjetja v letih 2002 in 2003 vložil prijave za sprostitev opredeljenega blaga, opisanega kot „vrtni paviljoni/šotori za zabave in stranske stene“, v prosti promet. Družbi Kamino in Datema sta to blago deklarirali pod tarifno številko 6601 10 00 („vrtni in podobni dežniki“) kombinirane nomenklature in plačali carino po 4,7‑odstotni stopnji, določeni za to postavko.

17

Po preverjanju, ki ga so ga izvedli nizozemski carinski organi, je davčni inšpektor ugotovil, da blago ni bilo pravilno uvrščeno in da bi ga bilo treba uvrstiti pod tarifno številko 6306 99 00 kombinirane nomenklature („šotori in izdelki za taborjenje“), za katero se uporablja višja carina, in sicer 12,2 %.

18

Davčni inšpektor je zato z odločbama z dne 2. in 28. aprila 2005 izdal odločbi o odmeri dajatve na podlagi členov 220(1) in 221(1) Carinskega zakonika, da bi se od družb Kamino in Datema izterjala dodatna carina, ki sta jo dolgovali.

19

Tožeči stranki v glavni stvari pred vročitvijo teh odločb o odmeri dajatve nista imeli možnosti podati izjave.

20

Vsaka od njiju je pri davčnem inšpektorju vložila ugovor zoper odločbo, ki se je nanašala nanjo, ta pa ga je po preučitvi predloženih trditev zavrnil.

21

Rechtbank te Haarlem je tožbi, ki sta ju tožeči stranki v postopku v glavni stvari vložili zoper ti zavrnilni odločbi, razglasilo za neutemeljeni. Gerechtshof te Amsterdam je v pritožbenem postopku potrdilo sodbo Rechtbank te Haarlem v delu, ki se nanaša na obveznost tožečih strank v postopku v glavni stvari, da poravnata obveznosti, ki izhajajo iz zadevnih odločb o odmeri dajatve.

22

Družbi Kamino in Datema sta nato, posamično, pri Hoge Raad der Nederlanden vložili kasacijsko pritožbo.

23

Hoge Raad der Nederlanden v predložitvenih odločbah opozarja, da je Gerechtshof te Amsterdam v pritožbenem postopku ob upoštevanju sodbe Sodišča Sopropé (C‑349/07, EU:C:2008:746) ugotovilo, da je davčni inšpektor kršil načelo spoštovanja pravice do obrambe, ker zadevnima strankama pred izdajo zadevnih odločb o odmeri dajatve ni omogočil, da se izjavita o elementih, na katerih je temeljila naknadna izterjava carine.

24

Hoge Raad der Nederlanden pa poudarja, da niti Carinski zakonik niti upoštevno nacionalno pravo ne vsebujeta postopkovnih določb, s katerimi bi bilo carinskim organom naloženo, naj osebam, ki so zavezanci za plačilo carine, pred obvestitvijo o carinskem dolgu iz člena 221(1) Carinskega zakonika omogočijo predstavitev njihovega stališča v zvezi z elementi, na katerih temelji naknadna izterjava.

25

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so v zadevah C‑129/13 in C‑130/13 postavljena enako:

26

S sklepom predsednika Sodišča z dne 24. aprila 2013 sta bili zadevi C‑129/13 in C‑130/13 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

27

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali se lahko posamezniki na načelo, da uprava spoštuje pravico do obrambe, in na pravico vsakogar – ki temelji na tem načelu – do izjave pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njegove interese, kot se uveljavljajo v okviru Carinskega zakonika, sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči.

28

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je spoštovanje pravice do obrambe temeljno načelo prava Unije, katerega sestavni del je pravica do izjave v vsakem postopku (sodbi Sopropé, EU:C:2008:746, točki 33 in 36, in M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točki 81 in 82).

29

Pravica do izjave v vsakem postopku je zdaj določena ne le s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavljata spoštovanje pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja v okviru vsakega sodnega postopka, ampak tudi s členom 41 te listine, ki zagotavlja pravico do dobrega upravljanja. Odstavek 2 navedenega člena 41 določa, da ta pravica do dobrega upravljanja med drugim zajema pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (sodba M., EU:C:2012:744, točki 82 in 83). Treba pa je poudariti, da se Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je začela veljati 1. decembra 2009, ne uporabi za postopka, v katerih sta bili sprejeti odločbi o odmeri dajatev z dne 2. in 28. aprila 2005 (glej po analogiji sodbo Sabou, C‑276/12, EU:C:2013:678, točka 25).

30

V skladu s tem načelom, ki se uporabi, kadar organ namerava zoper osebo izdati akt, ki posega v njen položaj (sodba Sopropé, EU:C:2008:746, točka 36), mora biti naslovnikom odločb, ki občutno vplivajo na njihove interese, omogočeno, da učinkovito izrazijo svoje stališče o elementih, s katerimi namerava organ utemeljiti svojo odločbo (sodba Sopropé, EU:C:2008:746, točka 37).

31

Ta obveznost velja za organe držav članic, kadar sprejemajo odločbe, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, tudi kadar veljavna ureditev izrecno ne določa takšne formalnosti (glej sodbe Sopropé, EU:C:2008:746, točka 38; M., EU:C:2012:744, točka 86, ter G. in R., C‑383/13 PPU, EU:C:2013:533, točka 32).

32

V postopku v glavni stvari niti Carinski zakonik niti nacionalna zakonodaja v okviru postopka naknadne izterjave carine pri uvozu ne določata pravice do izjave pred pristojnim carinskim organom, preden se pošljejo odločbe o odmeri dajatve. Glede postopka v zvezi z naknadno izterjavo carine in s tem glede odločbe, ki spada na področje uporabe prava Unije, poleg tega ni sporno, da načelo spoštovanja pravice do obrambe velja za države članice.

33

Nazadnje, Sodišče je v točki 44 zadeve, v kateri je bila razglašena sodba Sopropé (EU:C:2008:746) in v kateri mu je bilo postavljeno vprašanje glede združljivosti roka od osem do petnajst dni, ki ga določa nacionalno pravo za to, da zavezanec uveljavi svojo pravico do izjave pred sprejetjem odločbe o odmeri dajatve, z zahtevami načela spoštovanja pravice do obrambe, razsodilo, da mora nacionalno sodišče, kadar nacionalna zakonodaja določa rok za sprejetje stališč zadevnih strank, ob primernem upoštevanju podatkov v zadevi zagotoviti, da ta rok ustreza posamičnemu položaju zadevne osebe ali podjetja in da jima je omogočilo izvajanje pravice do obrambe ob spoštovanju načela učinkovitosti.

34

Iz zgoraj navedenega ne izhaja samo, da morajo nacionalni organi pri sprejemanju odločb, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, spoštovati pravico do obrambe, ampak tudi, da morajo zadevne stranke imeti možnost spoštovanje te pravice zahtevati neposredno pred nacionalnimi sodišči.

35

Na prvo vprašanje je zato treba odgovoriti, da se posamezniki lahko na načelo, da uprava spoštuje pravico do obrambe, in na pravico vsakogar – ki temelji na tem načelu – do izjave pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njegove interese, kot se uporabljajo v okviru Carinskega zakonika, sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči.

36

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem, točka (a), v bistvu izvedeti, ali je treba načelo spoštovanja pravice do obrambe in zlasti pravico vsakogar do izjave pred sprejetjem vsake posamične odločbe, ki bi lahko posegala v njegov položaj, razlagati tako, da je pravica do obrambe naslovnika odločbe o odmeri dajatve, ki je bila na podlagi Carinskega zakonika sprejeta v okviru postopka naknadne izterjave carine pri uvozu, kršena, če mu uprava pred sprejetjem odločbe ni dala možnosti podati izjavo, čeprav je lahko svoja stališča uveljavljal v poznejši fazi upravnega pritožbenega postopka.

37

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opozoriti na cilj, ki se uresničuje z načelom spoštovanja pravice do obrambe, zlasti v delu, v katerem se nanaša na pravico do izjave.

38

Po presoji Sodišča je namen pravila, v skladu s katerim mora biti naslovniku odločbe, ki posega v položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo ta sprejeta, v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe ali podjetja, je namen tega pravila zlasti to, da lahko navedena oseba ali podjetje popravi napako ali uveljavlja taka dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki govorijo v prid temu, da naj bo odločba sprejeta, da naj ne bo sprejeta ali da naj ima določeno vsebino (sodba Sopropé, EU:C:2008:746, točka 49).

39

V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo M., EU:C:2012:744, točka 87 in navedena sodna praksa). Kot je navedeno v točki 31 te sodbe, se spoštovanje te pravice zahteva, tudi kadar veljavna ureditev izrecno ne določa takšne formalnosti (glej sodbo G. in R., EU:C:2013:533, točka 32 in navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem ni sporno, da v postopku v glavni stvari naslovnici odločb o odmeri dajatve pred sprejetjem odločb, ki posegata v njun položaj, nista imeli možnosti podati izjavo.

41

V teh okoliščinah je treba šteti, da sprejetje odločb o odmeri dajatve na podlagi členov 220(1) in 221(1) Carinskega zakonika in upravnega postopka, ki se uporabi v skladu z nacionalno zakonodajo, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katero se izvaja člen 243 Carinskega zakonika, pomeni omejitev pravice do izjave naslovnikov teh odločb o odmeri dajatve.

42

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe, ne pomenijo absolutnih pravic, ampak lahko vsebujejo omejitve, če te dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na želeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi omejeval samo bistvo tako zagotovljenih pravic (sodbi G. in R., EU:C:2013:533, točka 33, in Texdata Software, C‑418/11, EU:C:2013:588, točka 84).

43

Preučiti je treba, ali je lahko v okviru, kot je ta v postopkih v glavni stvari, omejitev pravice do izjave, ki je predmet postopka v glavni stvari, upravičena glede na sodno prakso, navedeno v prejšnji točki.

44

Nizozemska vlada zatrjuje, da – če bi moralo Sodišče odločiti, da nacionalni organi v primeru naknadne izterjave zadevnim strankam v bistvu morajo dati možnost podati izjavo pred izdajo odločbe o odmeri dajatve – obstajajo utemeljitveni razlogi za odstopanje od tega pravila. Natančneje, možnost zadevne stranke podati izjavo pred izdajo odločbe o odmeri dajatve naj ne bi bila združljiva z zavezujočimi pravili Carinskega zakonika o knjiženju in pobiranju. Zaradi rokov, ki jih določa Carinski zakonik, naj bi bilo pomembno, da lahko carinski organi, takoj ko so lahko ugotovili carinski dolg, tega vknjižijo in brez odlašanja izdajo odločbo o odmeri dajatve. Splošni interes, ki naj bi se s tem uresničeval, naj bi bil interes upravne poenostavitve in učinkovitega upravljanja postopka. Zaradi zelo velike količine odločb o odmeri dajatve naj predhodno zaslišanje zadevnih strank ne bi bilo učinkovito.

45

Ta vlada poleg tega zatrjuje, da ob upoštevanju vseh značilnosti zadevnega nacionalnega upravnega postopka to, da ni zaslišanja pred sprejetjem odločbe o odmeri dajatve, ne posega v samo bistvo pravice do obrambe, ker imajo osebe, na katere se nanaša odločba o odmeri dajatve, na podlagi člena 7:2 Awb možnost podati izjavo v poznejšem postopku z ugovorom, vloženim zoper navedene odločbe. Ker naj bi se lahko s tem ugovorom dosegle enake pravne posledice in ker naj bi se lahko to, kar posega v položaj, odložilo, naj bi bilo bistvo načela spoštovanja pravice do obrambe, ki naj bi bilo v tem, da se brez nastanka škode izpodbija določena odločba, ohranjeno.

46

V teh okoliščinah je treba na eni strani upoštevati pogoje glede roka, ki ga Carinski zakonik določa za naknadno vknjižbo dajatev, ki izhajajo iz carinskega dolga, in na drugi strani značilnosti upravnega postopka v glavni stvari.

47

Prvič, v zvezi z roki, ki jih določa Carinski zakonik, člen 220(1) tega zakonika določa, da če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219 omenjenega zakonika ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika. Ta rok se lahko podaljša v skladu s členom 219 tega zakonika, vendar ne za več kot štirinajst dni. Člen 221 Carinskega zakonika še določa, da je treba znesek dajatev dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi.

48

Po mnenju nizozemske vlade je tako določeni obvezni dvodnevni rok težko združljiv z obveznostjo, da se da zadevni stranki možnost izjave pred izdajo odločbe o odmeri dajatve.

49

V zvezi s tem je treba vsekakor poudariti, da se je Sodišče v sodbah Komisija/Španija (C‑546/03, EU:C:2006:132) in Komisija/Italija (C‑423/08, EU:C:2010:347) že izreklo, da morajo države članice spoštovati rok za naknadno vknjižbo zneska dajatev, ki izhajajo iz carinskega dolga, določenega v členu 220(1) Carinskega zakonika, in sicer v okviru zadev zaradi neizpolnitve obveznosti, v katerih so se zadevne države članice, da bi upravičile nespoštovanje takega roka, ki je povzročilo zamudo pri zagotovitvi lastnih sredstev Evropske skupnosti, sklicevale na obveznost spoštovanja pravice zavezancev za plačilo davčnega dolga do obrambe.

50

Sodišče je v točki 33 sodbe Komisija/Španija (EU:C:2006:132) in točki 45 sodbe Komisija/Italija (EU:C:2010:347) namreč ločilo med, prvič, odnosi med državami članicami in Evropsko unijo ter, drugič, odnosi med zavezancem za plačilo davčnega dolga in nacionalnimi carinskimi organi, v okviru katerih je treba spoštovati pravico do obrambe.

51

Sodišče je tako presodilo, da čeprav velja načelo spoštovanja pravice do obrambe, zlasti v postopku naknadne izterjave, v odnosih med dolžnikom in državo članico, njegova posledica pri odnosih med državami članicami in Unijo ne more biti, da je državi članici omogočena kršitev obveznosti, da v rokih, ki jih določa ureditev Unije, določi pravico Unije do lastnih sredstev (sodbi Komisija/Španija, EU:C:2006:132, točka 33, in Komisija/Italija, EU:C:2010:347, točka 45).

52

Poleg tega je treba pojasniti, kot je to na obravnavi poudarila Evropska komisija, da se lahko dvodnevni rok, določen v členu 220(1) Carinskega zakonika za vknjižbo dajatev, ki izhajajo iz davčnega dolga, podaljša v skladu s členom 219 tega zakonika. V skladu z odstavkom 1(b) te določbe se lahko ta rok za vknjižbo med drugim podaljša – vendar ne za več kot štirinajst dni – zaradi posebnih okoliščin, ki carinske organe ovirajo pri upoštevanju navedenega roka.

53

Nazadnje, Sodišče je v točki 46 sodbe Komisija/Italija (EU:C:2010:347) poleg tega opozorilo, da vknjižba in obvestilo o dolgovanih carinskih dajatvah ter knjiženje lastnih sredstev dolžniku ne preprečujejo, da na podlagi členov 243 in naslednjih Carinskega zakonika izpodbija njemu naloženo obveznost z navajanjem vseh trditev, ki so mu na voljo.

54

Drugič, kar zadeva vprašanje, ali je bila pravica zadevnih strank v postopku v glavni stvari do obrambe spoštovana, čeprav sta lahko svoje stališče uveljavljali šele v okviru postopka s pritožbo, je treba opozoriti, da splošni interes Unije in zlasti interes izterjave lastnih dohodkov v najkrajšem roku zahtevata, da so kontrole opravljene hitro in učinkovito (sodba Sopropé, EU:C:2008:746, točka 41).

55

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se s predhodnim zaslišanjem v okviru postopka s pritožbo, vloženo zoper neugodno odločbo, pod nekaterimi pogoji lahko zagotovi spoštovanje pravice do izjave (glej po analogiji sodbo Texdata Software, EU:C:2013:588, točka 85).

56

Kar zadeva odločbe carinskih organov, se lahko v skladu s členom 243(1) Carinskega zakonika vsaka oseba pritoži na odločbe, sprejete na podlagi carinske zakonodaje, ki to osebo neposredno in osebno zadevajo. Vendar, kot to poudarjata predložitveno sodišče in Komisija, vložitev pritožbe, izvedena na podlagi člena 243 Carinskega zakonika, v skladu s členom 244, prvi odstavek, tega zakonika ne zadrži izvršbe izpodbijane odločbe. Ker ta pritožba ni suspenzivna, ni ovira za takojšnjo izvršitev te odločbe. Drugi odstavek člena 244 navedenega zakonika pa pooblašča carinske organe, da v celoti ali delno zadržijo izvršbo te odločbe, če dvomijo o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali če obstaja nevarnost, da zadevni stranki nastane nepopravljiva škoda. Poleg tega člen 244, tretji odstavek, Carinskega zakonika za tak primer določa predložitev zavarovanja.

57

Kot je razvidno iz člena 245 Carinskega zakonika, določbe v zvezi z izvajanjem pritožbenega postopka sprejmejo države članice.

58

Kar zadeva upravni postopek v glavni stvari, je ta urejen z Awb. Načeloma upravni organi v skladu s členom 4:8 Awb pred sprejetjem odločbe, ki bi lahko posegala v položaj zadevne stranke, ki ni predlagala sprejetja te odločbe, tej stranki omogočijo, da predstavi svoje stališče o odločbi, ki naj bi bila sprejeta.

59

Vendar v skladu s členom 4:12 Awb tega načela ni treba uporabiti za finančne odločbe, če je mogoče vložiti ugovor ali upravno pritožbo zoper to odločbo in bodo negativne posledice odločbe ob koncu postopka z ugovorom ali pritožbenega postopka, sproženega zoper to odločbo, lahko popolnoma izničene.

60

V postopkih v glavni stvari je bila ta določba uporabljena.

61

Zadevni stranki sta namreč – preden sta lahko vložili tožbo z možnostjo pritožbe in kasacijske pritožbe – imeli možnost pri izdajatelju odločbe vložiti ugovor in v skladu s členom 7:2 Awb podati izjavo v okviru tega ugovora.

62

Iz stališč nizozemske vlade je poleg tega razvidno, da se ta ugovor obravnava na podlagi upoštevnih zakonskih določb in dejstev, kakršna so bila ta ob sprejetju odločbe na koncu postopka z ugovorom, tako da bi bile lahko negativne posledice prvotne odločbe ob koncu postopka z ugovorom izničene. V obravnavanem primeru bi lahko bile morebitne negativne posledice odločb o odmeri dajatve, kot sta ti v postopku v glavni stvari, naknadno izničene, saj bi bilo mogoče v skladu z nacionalnimi pravili plačilo v primeru ugovora odložiti, izvršbo odločbe pa zadržati do konca postopka z ugovorom (in s pritožbo).

63

Vendar je nizozemska vlada na obravnavi navedla, da zadržanje izvršbe odločbe o odmeri dajatve ni samodejno, temveč da mora naslovnik izpodbijane odločbe o odmeri dajatve ob ugovoru zanj zaprositi. Ta vlada je tudi zatrdila, da se zadržanje načeloma odobri in da je načelna odobritev določena z ministrsko okrožnico.

64

Postopek z ugovorom tako ne povzroči, da se izvršba odločbe, ki posega v položaj, samodejno zadrži in da postane ta odločba s takojšnjim učinkom neuporabljiva.

65

Iz sodbe Texdata Software (EU:C:2013:588, točka 85) pa izhaja, da je ta značilnost lahko do neke mere pomembna pri preizkusu morebitne utemeljenosti omejitve pravice do izjave pred sprejetjem odločbe, ki posega v položaj.

66

Tako je Sodišče je v tej sodbi presodilo, da naložitev denarne kazni brez predhodnega poziva in možnosti izjave, preden se sankcija naloži, ne more vplivati na bistveno vsebino zadevne temeljne pravice, ker zaradi vložitve obrazloženega ugovora zoper sklep o naložitvi denarne kazni ta takoj postane neuporabljiv in se sproži redni postopek, v katerem je pravico do izjave mogoče spoštovati (sodba Texdata Software, EU:C:2013:588, točka 85).

67

Vendar iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki, ni mogoče sklepati, da – če ni zaslišanja pred sprejetjem odločbe o odmeri dajatve – mora vložitev ugovora ali upravne pritožbe zoper to odločbo o odmeri dajatve nujno povzročiti samodejno zadržanje izvršbe navedene odločbe o odmeri dajatve, da bi se v okviru tega ugovora ali upravne pritožbe zagotovilo spoštovanje pravice do izjave.

68

Glede na splošni interes Unije za izterjavo lastnih dohodkov v najkrajšem roku, poudarjen v točki 54 te sodbe, člen 244, drugi odstavek, Carinskega zakonika določa, da vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri dajatve zadrži izvršbo te odločbe le, če obstajajo razlogi za dvom o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali če obstaja nevarnost, da zadevni stranki nastane nepopravljiva škoda.

69

Opozoriti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba določbe prava Unije, kot so določbe Carinskega zakonika, razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so na podlagi sodne prakse sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej v tem smislu sodbi Österreichischer Rundfunk in drugi, C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294, točka 68, ter Google Spain in Google, C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 68).

70

V teh okoliščinah morajo nacionalne določbe, s katerimi se izvršujeta pogoja – določena v členu 244, drugi odstavek, Carinskega zakonika – za odobritev zadržanja izvršbe, če ni predhodnega zaslišanja, zagotoviti, da se ta pogoja, namreč obstoj razlogov za dvom o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali možnost, da bi zadevni stranki nastala nepopravljiva škoda, ne uporabljata ali razlagata restriktivno.

71

V postopkih v glavni stvari se zadržanje izvršbe odločb o odmeri dajatve v primeru ugovora odobri na podlagi ministrske okrožnice. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali lahko navedena okrožnica naslovnikom odločb o odmeri dajatve ob neobstoju predhodnega zaslišanja omogoči zadržanje izvršbe teh odločb do njihove morebitne spremembe, tako da bi bila pravica do takega zadržanja izvršbe učinkovita.

72

V vsakem primeru nacionalni upravni postopek, s katerim se izvaja člen 244, drugi odstavek, Carinskega zakonika, ne more omejiti odobritve takega zadržanja, če obstajajo razlogi za dvom o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali če ostaja nevarnost, da zadevni stranki nastane nepopravljiva škoda.

73

V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba načelo spoštovanja pravice do obrambe in zlasti pravico vsakogar do izjave pred sprejetjem vsake posamične odločbe, ki bi lahko posegala v njegov položaj, razlagati tako, da je, kadar uprava naslovniku odločbe o odmeri dajatve, ki je bila na podlagi Carinskega zakonika sprejeta v postopku naknadne izterjave carine pri uvozu, ni dala možnosti podati izjavo pred sprejetjem te odločbe, kršena njegova pravica do izjave, čeprav ima možnost svoja stališča uveljavljati v poznejši fazi upravnega pritožbenega postopka, če nacionalna ureditev naslovnikom takih odločb, kadar ni predhodnega zaslišanja, ne omogoča zadržanja izvršbe teh odločb do njihove morebitne spremembe. V vsakem primeru je tako, če nacionalni upravni postopek, s katerim se izvaja člen 244, drugi odstavek, Carinskega zakonika, omejuje odobritev takega zadržanja, če obstajajo razlogi za dvom o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali če obstaja nevarnost, da zadevni stranki nastane nepopravljiva škoda.

74

Predložitveno sodišče s točko (b) drugega vprašanja in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali so pravne posledice tega, da uprava krši načelo spoštovanja pravice do obrambe, določene z nacionalnim pravom in katere okoliščine lahko nacionalno sodišče upošteva pri svojem preizkusu. Natančneje, sprašuje, ali lahko nacionalno sodišče upošteva domnevo, da bi bil rezultat odločanja enak, če bi bila pravica do predhodne izjave spoštovana.

75

V zvezi s tem je treba na začetku opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da kadar pravo Unije ne določa niti pogojev, pod katerimi je treba zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe, niti posledic kršitve te pravice, te pogoje in te posledice določi nacionalno pravo, če so ukrepi, sprejeti v zvezi s tem, enaki tistim, ki so jih deležni posamezniki v primerljivem položaju po nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in praktično ne onemogočajo ali pretirano ne otežujejo izvajanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej sodbo G. in R., EU:C:2013:533, točka 35 in navedena sodna praksa).

76

Ta rešitev se lahko uporabi za področje carin, saj člen 245 Carinskega zakonika s pojasnitvijo, da „[d]oločbe v zvezi z izvajanjem pritožb sprejmejo države članice“, izrecno napotuje na nacionalno pravo.

77

Vendar čeprav države članice lahko dopuščajo izvajanje pravice do obrambe na podlagi enakih pravil, kot veljajo za notranje položaje, morajo biti ta pravila v skladu s pravom Unije in zlasti ne smejo ogrožati polnega učinka Carinskega zakonika (sodba G. in R., EU:C:2013:533, točka 36).

78

Kot je navedla Komisija, pa obveznost nacionalnega sodišča, da zagotovi polni učinek prava Unije, ne pomeni, da bi se zahtevalo, da bi bilo treba izpodbijano odločbo, ker je bila ob njenem sprejetju kršena pravica do obrambe, zlasti pravica do izjave, v vsakem primeru razglasiti za nično.

79

V skladu s pravom Unije namreč kršitev pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete v zadevnem upravnem postopku, le če bi bil rezultat tega postopka v primeru, da te kršitve ne bi bilo, drugačen (glej v tem smislu sodbe Francija/Komisija, C‑301/87, EU:C:1990:67, točka 31; Nemčija/Komisija, C‑288/96, EU:C:2000:537, točka 101; Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware/Svet, C‑141/08 P, EU:C:2009:598, točka 94; Storck/UUNT, C‑96/11 P, EU:C:2012:537, točka 80, ter G. in R., EU:C:2013:533, točka 38).

80

Kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe zato povzroči razglasitev ničnosti zadevne odločbe le, če bi lahko bil rezultat postopka drugačen, če te kršitve ne bi bilo.

81

Treba je poudariti, da v obravnavanih postopkih v glavni stvari zadevni stranki sami priznavata, da rezultat postopka z ugovorom ne bi bil drugačen, tudi če bi podali izjavo pred sprejetjem izpodbijane odločbe, saj ne izpodbijata uvrstitve pod tarifno številko, ki jo je določil davčni inšpektor.

82

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na drugo vprašanje, točka (b), in tretje vprašanje odgovoriti, da pogoje, pod katerimi je treba zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe, in posledice kršitve te pravice določi nacionalno pravo, če so ukrepi, sprejeti v zvezi s tem, enaki tistim, ki so jih deležni posamezniki v primerljivem položaju po nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in praktično ne onemogočajo ali pretirano ne otežujejo izvajanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Ker mora nacionalno sodišče zagotoviti polni učinek prava Unije, mora ob presoji posledic kršitve pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, upoštevati, da taka kršitev povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete v zadevnem upravnem postopku, le če bi bil rezultat tega postopka v primeru, da te kršitve ne bi bilo, drugačen.

83

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: