—

za C. Nolan M. Mullins, QC, in M. De Savorgnani, barrister,

—

za Evropsko komisijo J. Enegren, zastopnik,

—

za Nadzorni organ Efte F. Cloarec in X. Lewis, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 327).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med United States of America in C. Nolan, civilno uslužbenko ameriškega vojaškega oporišča v Združenem kraljestvu, glede obveznosti posvetovanja z zaposlenimi pred predvidenimi odpuščanji v skladu z zakonodajo Združenega kraljestva, s katero se izvaja Direktiva 98/59.

3

V uvodnih izjavah 3 in 4 Direktive 98/59 je navedeno:

4

V uvodni izjavi 6 te direktive je navedeno:

„[…] Listina Skupnosti o temeljnih pravicah delavcev, ki so jo sprejeli voditelji držav ali vlad na zasedanju Evropskega sveta v Strasbourgu 9. decembra 1989, med drugim, v prvem stavku prvega odstavka […] točke 7 […] določa:

[…]“.

5

V skladu s členom 1(2)(b) Direktive 98/59 se ta ne uporablja za delavce, zaposlene v organih javne uprave ali ustanovah javnega prava, oziroma v državah članicah, ki ne poznajo tega pojma, za delavce, zaposlene v enakovrednih organih.

6

Člen 2 te direktive določa:

„1.   Kadar delodajalec predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, mora pravočasno začeti posvetovanja s predstavniki delavcev, zato da doseže sporazum.

2.   Posvetovanja morajo zajeti vsaj možnosti in načine, kako se izogniti kolektivnim odpustom ali zmanjšati število prizadetih delavcev in kako ublažiti posledice, tako da se uporabijo spremljajoči socialni ukrepi, usmerjeni med drugim na prezaposlitev ali preusposabljanje odpuščenih delavcev.

[…]

3.   Da delodajalec predstavnikom delavcev omogoči dajanje konstruktivnih predlogov, jim mora med pogajanji pravočasno:

[…]“

7

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Delodajalci morajo uradno pisno obvestiti pristojni organ javne oblasti o načrtovanih kolektivnih odpustih.

[…]

To obvestilo mora vsebovati vse pomembne podatke o načrtovanih kolektivnih odpustih in o posvetovanju s predstavniki delavcev, kakor je določeno v členu 2, predvsem pa razloge za odpuščanje, število delavcev, ki bodo odpuščeni, število običajno zaposlenih in obdobje, v katerem bodo odpusti izvedeni.

[…]“

8

Člen 4(1) Direktive 98/59 določa:

„Načrtovani kolektivni odpusti, o katerih je uradno obveščen pristojni organ javne oblasti, se lahko izvedejo šele po preteku 30 dni od uradnega obvestila iz člena 3(1), brez vpliva na katera koli določila, ki urejajo individualne pravice glede pisne odpovedi zaposlitve.

Države članice lahko pooblastijo pristojni organ, da skrajša obdobje iz prejšnjega pododstavka.“

9

Člen 5 navedene direktive določa, da ta ne vpliva na pravico držav članic, da uporabijo ali sprejmejo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši, ali da spodbujajo ali omogočajo uporabo kolektivnih pogodb, ki so za delavca ugodnejše.

10

V Združenem kraljestvu je bila Direktiva 98/59 prenesena s Trade Union and Labour Relations (Consolidation) Act 1992 (v nadaljevanju: zakon iz leta 1992).

11

Člen 188 tega zakona v zvezi z obveznostjo posvetovanja določa:

„(1)   Kadar delodajalec predlaga odpust kot presežnih 20 ali več delavcev v enem podjetju v obdobju 90 dni ali manj, se mora o odpustih posvetovati z vsemi osebami, ki so zakoniti predstavniki katerega koli od zaposlenih, na katere se lahko nanašajo predlagani odpusti ali se lahko nanašajo ukrepi, sprejeti v zvezi s temi odpusti.

(1A)   Posvetovanje se mora začeti pravočasno in vsekakor:

preden prvi odpust začne učinkovati.

[…]

(2)   Posvetovanje mora vsebovati posvet o možnostih za:

in izvesti ga mora delodajalec s ciljem doseči dogovor z zakonitimi predstavniki.

[…]

[…]

(4)   Za namene posvetovanja mora delodajalec zakonitim predstavnikom pisno predstaviti:

[…]

(7)   Če v posameznem primeru obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih ne more biti razumno, da bi delodajalec izpolnil zahtevo iz odstavkov (1A), (2) in (4), mora ta, zato da izpolni navedeno zahtevo, sprejeti vse mogoče ukrepe, ki so lahko razumno predvidljivi v teh okoliščinah. […]“

12

V ameriškem vojaškem oporišču Reserved Storage Activity (v nadaljevanju: oporišče RSA) v Hythu (Združeno kraljestvo), kjer so se popravljala plovila in druga oprema, je bilo zaposlenih približno 200 civilistov. Te zaposlene je zastopal Local National Executive Council.

13

Po reviziji o poslovanju tega vojaškega oporišča, ki je bila opravljena na začetku leta 2006, je bilo 13. marca 2006 izdano poročilo, iz katerega je razvidno, da je bila sprejeta odločitev o zaprtju oporišča. S to odločitvijo, ki jo je v Združenih državah sprejel Secretary of the US Army, nato pa potrdil Secretary of Defense (ministrstvo za obrambo), je bilo predvideno, da bo oporišče RSA prenehalo delovati konec septembra 2006.

14

Ameriški organi so vojaške organe Združenega kraljestva s to odločitvijo neuradno seznanili na začetku aprila 2006. Novica o zaprtju oporišča RSA je bila v medijih objavljena 21. aprila 2006. Vlada Združenega kraljestva je bila 9. maja 2006 uradno obveščena, da ji bo oporišče vrnjeno 30. septembra 2006.

15

Ameriški organi so junija 2006 članom Local National Executive Council poslali memorandum, v katerem je bilo navedeno, da je treba vse zaposlene v navedenem oporišču odpustiti. Ameriški organi so ta predstavniški organ na sestanku 14. junija 2006 obvestili, da se po njihovem mnenju za datum začetka posvetovanj šteje 5. junij 2006.

16

Uradna odločitev o odpovedi pogodb o zaposlitvi je bila sprejeta v generalštabu ameriške vojske v Evropi (USAEUR) v Mannheimu (Nemčija). Obvestila o odpustih so bila poslana 30. junija 2006, kot datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa je bil naveden 29. ali 30. september 2006.

17

C. Nolan je zoper United States of America začela postopek pred Southampton Employment Tribunal, v katerem je zatrjevala, da se te niso posvetovale s predstavniki zaposlenih. To sodišče je s sodbo o ugotovitvi odgovornosti (liability judgement) ugotovilo pomanjkljivosti glede posvetovanja z navedenimi predstavniki in je ugodilo zahtevku C. Nolan. S sodbo o povrnitvi škode (remedy judgement) je sprejelo varstveni ukrep za vse osebe, ki so bile 29. junija 2006 državljani Združenega kraljestva in so bili kot civilni uslužbenci zaposleni v oporišču RSA.

18

United States of America so vložile pritožbo na Employment Appeal Tribunal, ki je v bistvu potrdilo odločbi, izdani na prvi stopnji.

19

United States of America so postopek nadaljevale pri Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division), ki je po presoji, da je za izdajo sodbe potrebna razlaga določb Direktive 98/59, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali delodajalčeva obveznost posvetovanja glede kolektivnih odpustov v skladu z Direktivo 98/59/ES nastane[,] […] ko delodajalec predlaga, vendar še ne sprejme strateške poslovne ali operativne odločitve, ki bo predvidoma ali neizogibno vodila h kolektivnim odpustom; ali […] šele, ko je odločitev dejansko sprejel in zato predlaga posledične odpuste?“

20

Sodišče je stranki v postopku v glavni stvari, vlado Združenega kraljestva in Nadzorni organ Efte pozvalo, naj predložijo pisno mnenje o vprašanju, ali odpust, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, s katerim se konča delovno razmerje med državljanom Združenega kraljestva in tretjo državo, v tem primeru United States of America, spada na področje uporabe Direktive 98/59, zlasti glede na člen 1(2)(b) te direktive.

21

C. Nolan je v odgovoru na to vprašanje navedla, da se v Združenem kraljestvu zaradi prenosa Direktive 98/59 nacionalna zakonodaja o prenosu uporablja za delavce, ki jih zaposlijo tuje države, vključno z United States of America. Zato se za te delavce uporablja ta nacionalna zakonodaja ne glede na vprašanje, ali spadajo v kategorijo delavcev, za katere se Direktiva 98/59 v skladu z njenim členom 1(2)(b) ne uporablja.

22

C. Nolan, sklicujoč se na sodbi z dne 17. julija 1997 v zadevi Leur-Bloem (C-28/95, Recueil, str. I-4161) in z dne 15. januarja 2002 v zadevi Andersen og Jensen (C-43/00, Recueil, str. I-379), meni, da je Sodišče pristojno za razlago Direktive 98/59, čeprav pravo Unije njenega položaja ne ureja neposredno, saj se je zakonodajalec Združenega kraljestva s prenosom te direktive v nacionalno pravo odločil, da bo nacionalno zakonodajo uskladil s pravom Unije.

23

C. Nolan opozarja, da so nacionalna sodišča priznala občutljive vidike postopka v glavni stvari, da se United States of America niso sklicevale na imuniteto kot država, katere dejanj ni mogoče izpodbijati pred sodišči, in da niso navajale „posebnih okoliščin“ za obrambo v smislu člena 188(7) zakona iz leta 1992. Podredno dodaja, da njeno delovno razmerje nikakor ni bilo izključeno iz uporabe Direktive 98/59, saj ni bila zaposlena v „organu javne uprave ali ustanovi javnega prava“, v postopku v glavni stvari pa to tudi nikoli ni bilo zatrjevano.

24

United States of America poudarjajo, da se na eni strani Direktiva 98/59 v skladu z njenima uvodnima izjavama 4 in 6 nanaša na delovanje notranjega trga, na drugi strani pa je iz člena 1(2)(b) te direktive jasno razvidno, da se ne nanaša na vse primere odpustov. Menijo, da uporaba Direktive 98/59 ali nacionalne zakonodaje o prenosu te direktive v postopku v glavni stvari ne bi bila združljiva z jasnim besedilom navedene direktive niti z načeli mednarodnega javnega prava, zlasti z načelom jus imperii in načelom „mednarodne vljudnosti“ (comity of nations).

25

United States of America zato trdijo, da odpust, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe Direktive 98/59, ker je posledica strateške odločitve o zaprtju vojaškega oporišča, ki jo je sprejela suverena država.

26

Komisija dvomi, da se v obravnavani zadevi uporablja Direktiva 98/59, ker je bil delodajalec C. Nolan vojska Združenih držav, ki izhaja iz suverene države. Vendar poudarja, da ima lahko zaprtje vojaškega oporišča za njene civilne uslužbence enake posledice kot odločitev o zaprtju trgovskega podjetja.

27

Komisija meni, da na področju varstva pravic delavcev dosleden pristop zahteva, da se Direktiva 98/59 in Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98) razlagata tako, da je njuno področje uporabe enako. Komisija s sklicevanjem na člen 1(1)(c) Direktive 2001/23, s katero je bila razveljavljena Direktiva Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, L 61, str. 26), in sodbo z dne 6. septembra 2011 v zadevi Scattolon (C-108/10, ZOdl., str. I-7491, točki 56 in 57) trdi, da se direktivi 98/59 in 2001/23 uporabljata za javna podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne uporabljata pa se ob reorganizaciji organov javne uprave in prenosu upravnih nalog med organi javne uprave.

28

Komisija poudarja, da so se United States of America za zaprtje oporišča RSA in odpust lokalnih civilnih uslužbencev, ki so delali tam, odločile predvsem iz strateških razlogov. Ker naj bi te odpuste izvedel javni organ in naj bi bili posledica upravne reorganizacije, meni, da varstva, določenega z Direktivo 98/59, ni mogoče razširiti na zadevne zaposlene, čeprav se lahko šteje, da so opravljali gospodarsko dejavnost. Komisija iz tega sklepa, da odpust iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive 98/59.

29

Nadzorni organ Efte trdi, da je Employment Appeal Tribunal ugotovilo, da se je Združeno kraljestvo odločilo, da bo preneslo Direktivo 98/59, ne da bi izključilo delavce v organih javne uprave ali ustanovah javnega prava iz člena 1(2)(b) te direktive, in opozorilo, da so sindikati, ki zastopajo delavce v javnih organih in ustanovah, sprožili več postopkov v zvezi zakonodajo, s katero je bila prenesena navedena direktiva. Nadzorni organ Efte dodaja, da je predložitveno sodišče poudarilo, da je odvetnik, ki zastopa United States of America, priznal, da omejitev področja uporabe Direktive 98/59, določena z njenim členom 1(2), ne velja za delavce, ki jih zaposli tuja suverena država.

30

Nadzorni organ Efte meni, da je člen 1(2) Direktive 98/95 mogoče razumeti tako, da se nanaša le na organe javne uprave in ustanove javnega prava držav članic in da zato ta omejitev področja uporabe ne velja za organe javne uprave in ustanove javnega prava tretjih držav. Tak pristop naj bi temeljil na logiki, da čeprav države članice javnim uslužbencem zagotavljajo enako varstvo kot varstvo, določeno z Direktivo 98/95, pa ni gotovo, da to varstvo v podobnih okoliščinah zagotavlja pravo tretjih držav.

31

Poleg tega je po mnenju Nadzornega organa Efte iz sodbe z dne 18. oktobra 1990 v združenih zadevah Dzodzi (C-297/88 in C-197/89, Recueil, str. I-3763, točki 36 in 37) razvidno, da je v obravnavani zadevi Sodišče pristojno za predhodno odločanje, ker zakonodajalec Združenega kraljestva Direktivo 98/59 uporablja za delavce, zaposlene v organih javne uprave, na podlagi nacionalne zakonodaje o prenosu te direktive in jim tako načeloma zagotavlja enako varstvo kot delavcem v zasebnem sektorju. V teh okoliščinah Nadzorni organ Efte meni, da odpust iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 98/59 in da bi moralo Sodišče ob upoštevanju okoliščin te zadeve, čeprav se ta direktiva ni uporabila za ta odpust, odgovoriti na postavljeno vprašanje, ki se nanaša na razlago navedene direktive.

32

Da bi se odgovorilo na vprašanje, ali odpust, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katerim se po zaprtju vojaškega oporišča tretje države, ki je na ozemlju države članice, konča delovno razmerje med državljanom te države članice in to tretjo državo, spada na področje uporabe Direktive 98/59, je najprej treba razložiti besedilo člena 1(2)(b) te direktive.

33

V skladu s to določbo, ki določa primer, v katerem se Direktiva 98/59 ne uporablja, se ta ne uporablja za delavce, zaposlene v organih javne uprave ali ustanovah javnega prava, oziroma v državah članicah, ki ne poznajo tega pojma, za delavce, zaposlene v enakovrednih organih.

34

Ker spadajo oborožene sile med organe javne uprave ali enakovredne organe, iz besedila člena 1(2)(b) Direktive 98/59 nedvoumno izhaja, da za civilne uslužbence vojaškega oporišča velja izključitev, določena s tem členom.

35

Drugič, poudariti je treba, da cilj in sistematika te direktive potrjujeta tako presojo.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pred Direktivo 98/59 veljala Direktiva Sveta 75/129/EGS z dne 17. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L 48, str. 29) in da je bila med drugim ena od nalog Direktive 98/59 kodificirati to direktivo.

37

Komisija je v zakonodajnem postopku glede Direktive 75/129 v predlogu direktive Sveta o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (COM(72) 1400) z dne 8. novembra 1972, pojasnila okoliščine, zaradi katerih je bila potrebna ureditev na tem področju. Natančneje, Komisija je ugotovila, da velike razlike na področju varstva delavcev pri odpustu neposredno vplivajo na delovanje skupnega trga, saj ustvarjajo različne pogoje konkurence, kar vpliva na podjetja, kadar ta zagotavljajo prosta delovna mesta.

38

Poleg tega je treba opozoriti, da je bila Direktiva 98/59 sprejeta na podlagi člena 100 Pogodbe ES (postal člen 94 ES), ki omogoča približevanje zakonodaje držav članic, ki neposredno vplivajo na vzpostavitev ali delovanje skupnega (notranjega) trga.

39

Prav tako je treba glede cilja Direktive 98/59 poudariti, da je iz njenih uvodnih izjav 4 in 6 razvidno, da je namen te direktive izboljšanje varstva delavcev in delovanja notranjega trga.

40

Zato je treba ugotoviti, da je Direktiva 98/59 del zakonodaje o notranjem trgu.

41

Čeprav razsežnost in delovanje oboroženih sil res vpliva na zaposlitvene razmere v neki državi članici, pa nista vidika, ki vplivata na notranji trg ali konkurenco med podjetji. Kakor je Sodišče že razsodilo, dejavnosti, kot je nacionalna obramba, s katerimi se izvajajo prerogative javne oblasti, načeloma niso opredeljene kot gospodarske dejavnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Scattolon, točka 44 in navedena sodna praksa).

42

Glede mnenja Nadzornega organa Efte, da je člen 1(2) Direktive 98/59 mogoče razumeti tako, da se nanaša le na organe javne uprave držav članic, in ne tretjih držav, zadostuje navesti, da v besedilu te določbe nič ne določa take razlike med državami članicami in tretjimi državami.

43

Zato je treba ugotoviti, da na podlagi izključitve iz člena 1(2)(b) Direktive 98/59 odpust osebja vojaškega oporišča nikakor ne spada na področje uporabe te direktive, ne glede na to, ali gre za vojaško oporišče tretje države ali ne. V teh okoliščinah ni treba posebej upoštevati tega, da gre v obravnavanem primeru za vojaško oporišče tretje države, ker je to vprašanje v zvezi z mednarodnim pravom (glej v tem smislu glede zaposlovanja osebja veleposlaništva tretje države sodbo z dne 19. julija 2012 v zadevi Mahamdia, C-154/11, točke od 54 do 56).

44

C. Nolan in Nadzorni organ Efte menita, da je Sodišče, tudi če položaj iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive 98/59, v obravnavani zadevi pristojno za predhodno odločanje, saj nacionalni zakonodajalec to direktivo uporablja za delavce, zaposlene v organih javne uprave, na podlagi zakonodaje o njenem prenosu.

45

Sodišče se je že večkrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, v položajih, v katerih se za dejstva v postopku v glavni stvari ni uporabljalo pravo Unije, ampak so se navedene določbe tega prava uporabljale na podlagi nacionalnega prava in se je v tem pravu sklicevalo na njihovo vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011 v zadevi Cicala, C-482/10, ZOdl., str. I-14139, točka 17 in navedena sodna praksa).

46

Sodišče je že razsodilo, da kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti določbe tega akta razlagajo enotno (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2011 v zadevi Agafiţei in drugi, C-310/10, ZOdl., str. I-5989, točka 39 in navedena sodna praksa).

47

Tako je razlaga Sodišča glede določb prava Unije v položajih, za katere se ne uporablja to pravo, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, za katere se uporablja pravo Unije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Cicala, točka 19 in navedena sodna praksa).

48

V teh okoliščinah je treba preveriti, ali razlaga Direktive 98/59, ki jo je podalo Sodišče, velja tudi za postopek v glavni stvari, ker naj bi iz dovolj natančnih znakov izhajalo, da se določbe navedene direktive neposredno in brezpogojno uporabljajo na podlagi nacionalnega prava za položaje, kakršni so ti v tej zadevi, za katere se ta direktiva ne uporablja.

49

Glede tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da bi se United States of America, če bi se tako odločile v predhodni fazi postopka v glavni stvari, kot suverena država lahko sklicevale na imuniteto in se izognile nadaljevanju postopka v glavni stvari.

50

Dodati je treba, da ima po mnenju predložitvenega sodišča tretja država v skladu s členom 188(7) zakona iz leta 1992 možnost navesti „posebne okoliščine“ (special circumstances), zaradi katerih ji ni treba opraviti obveznih posvetovanj v primeru kolektivnih odpustov v skladu s členom 188(1A), (2) in (4) zakona iz leta 1992.

51

Iz tega izhaja, da v spisu ni dovolj natančnih znakov, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi nacionalnega prava samodejno uporabijo rešitve, določene z Direktivo 98/59.

52

Zato ni mogoče šteti, da se določbe Direktive 98/59, na katere se nanaša postavljeno vprašanje, kot take na podlagi nacionalnega prava neposredno in brezpogojno uporabljajo za položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari.

53

Res je v interesu Unije, da se zagotovi enotnost razlag določbe akta Unije in določb nacionalnega prava, s katerimi je določba akta Unije prenesena in na podlagi katerih se uporablja zunaj področja uporabe tega akta.

54

Vendar ni tako, kadar kot v postopku v glavni stvari akt Unije izrecno določa, v katerih primerih se ne uporablja.

55

Če namreč zakonodajalec Unije nedvoumno navede, da se akt, ki ga je sprejel, na določenem področju ne uporablja, se vsaj do sprejetja morebitnih novih pravil Unije odpove cilju enotne razlage in uporabe pravnih pravil na tem izključenem področju.

56

Zato ni mogoče trditi ali domnevati, da obstaja interes Unije, da se na področju, ki ga je zakonodajalec Unije izključil s področja uporabe akta, ki ga je sprejel, določbe tega akta razlagajo enotno.

57

Iz navedenega izhaja, da glede na predmet vprašanja, ki ga je postavilo Court of Appeal, Sodišče ni pristojno za odgovor na to vprašanje.

58

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Sodišče Evropske unije ni pristojno za odgovor na vprašanje, ki ga je predložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 6. decembra 2010.