Zadeva C-177/10

Francisco Javier Rosado Santana

proti

Consejería de Justicia y Administración Pública de la Junta de Andalucía

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Juzgado de lo Contencioso-Administrativo nº 12 de Sevilla)

„Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Določba 4 – Uporaba okvirnega sporazuma na področju javnih uslužbencev – Načelo prepovedi diskriminacije“

Povzetek sodbe

1.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Pogoji za zaposlitev – Pojem

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)

2.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Področje uporabe

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)

3.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Objektivni razlogi, ki utemeljujejo različno obravnavanje – Pojem

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)

4.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Postopki za izvrševanje obveznosti iz navedene direktive – Rok za vložitev

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga)

1.        Pojem pogoji za zaposlitev iz določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je v Prilogi k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, vključuje pogoj, ki se nanaša na upoštevanje obdobij zaposlitve, ki so bila dopolnjena kot nadomestni uradnik, v okviru izbirnega postopka notranjega napredovanja za imenovanje kot redno zaposlenega uradnika.

(Glej točko 47.)

2.        Direktivo 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP in okvirni sporazum o delu za določen čas, ki je v prilogi k tej direktivi, je treba razlagati tako, da se, prvič, uporabljata za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja, in drugič, zahtevata izključitev vsakršnega različnega obravnavanja med redno zaposlenimi uradniki in primerljivimi nadomestnimi uradniki države članice, zgolj zato, ker so zadnji zaposleni za določen čas, razen če je različno obravnavanje utemeljeno z objektivnimi razlogi v smislu člena 4, točka 1, navedenega okvirnega sporazuma.

(Glej točko 62 in točko 1 izreka.)

3.        Določbo 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je v Prilogi k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da obdobja zaposlitve, ki jih je nadomestni uradnik javne uprave dopolnil, niso upoštevana, tako da bi lahko ta, ki je v vmesnem času postal redno zaposleni uradnik, prek notranjega sistema sodeloval pri napredovanju, ki ga lahko zahtevajo le redno zaposleni uradniki, razen če nadomestni uradnik ni v položaju, ki je primerljiv s položajem navedenih redno zaposlenih uradnikov in/ali je ta izključitev utemeljena z objektivnimi razlogi.

V zvezi s tem pojem objektivni razlogi zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih dejstev, značilnih za zadevni pogoj za zaposlitev v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in transparentnih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa so, odvisno od primera, posledica sledenja legitimnemu cilju socialne politike države članice.

Sklicevanje zgolj na začasnost dela uslužbencev javne uprave ne more biti objektivni razlog v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma. Če se namreč prizna, da zgolj začasnost delovnega razmerja zadostuje za utemeljitev različnega obravnavanja med delavci, zaposlenimi za določen čas, in delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, bi to popolnoma izničilo bistvo ciljev Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma in bi pripeljalo do ustalitve neugodnega položaja za delavce, zaposlene za določen čas.

(Glej točke 73, 74 in 84 ter točko 2 izreka.)

4.        Primarno pravo Evropske unije, Direktivo 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP in okvirni sporazum o delu za določen čas, ki je v prilogi k tej direktivi, je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki določajo, da je treba tožbo – ki jo uporabi redno zaposleni uradnik zoper odločbo, s katero je zavrnjena njegova prijava za natečaj, in ki temelji na dejstvu, da je bil ta postopek v nasprotju z določbo 4 navedenega sporazuma – vložiti v prekluzivnem roku dveh mesecev od dneva objave natečaja. Vendar takega roka ni mogoče uporabiti v zvezi z redno zaposlenim uradnikom, kandidatom v tem natečaju, ki je sodeloval pri preizkusih in čigar ime je na dokončnem seznamu oseb, ki so opravile ta natečaj, če je zaradi tega roka uveljavljanje pravic, ki jih priznava okvirni sporazum, nemogoče ali čezmerno oteženo. V takih okoliščinah lahko dvomesečni rok začne teči šele z vročitvijo odločbe o razveljavitvi njegovega sodelovanja na tem natečaju in imenovanja kot redno zaposlenega uradnika višje skupine.

Postopkovna pravila za pravna sredstva, s katerimi se zagotavlja varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, namreč ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo dejansko onemogočiti oziroma čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).

Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za tožbe, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tožbe, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago. Pri presoji, ali je načelo enakovrednosti spoštovano, mora nacionalno sodišče presoditi, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni z vidika njunega predmeta, podlage in bistvenih elementov. Pri odločanju, ali je nacionalna postopkovna določba manj ugodna, mora upoštevati položaj te določbe v celotnem postopku, potek navedenega postopka in posebnosti teh pravil.

Tudi glede načela učinkovitosti je treba zadevne nacionalne postopkovne določbe preizkusiti ob upoštevanju položaja teh določb v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati osnovna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka.

(Glej točke 89, 90, 92 in 100 ter točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 8. septembra 2011(*)

„Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES − Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Določba 4 – Uporaba okvirnega sporazuma na področju javnih uslužbencev – Načelo prepovedi diskriminacije“

V zadevi C‑177/10,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Juzgado de lo Contencioso-Administrativo nº 12 de Sevilla (Španija) z odločbo z dne 24. marca 2010, ki je prispela na Sodišče 7. aprila 2010, v postopku

Francisco Javier Rosado Santana

proti

Consejería de Justicia y Administración Pública de la Junta de Andalucía, 

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, A. Arabadžijev, A. Rosas, A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki, in P. Lindh, sodnica,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za la Consejería de Justicia y Administración Pública de la Junta de Andalucía A. Cornejo Pineda, zastopnik,

–        za špansko vlado J. Rodríguez Cárcamo, zastopnik,

–        za Evropsko komisijo M. van Beek in S. Pardo Quintillán, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 12. maja 2011,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med F. J. Rosado Santana, zdaj redno zaposlenim uradnikom Junta de Andalucía v Consejería de Justicia y Administración Pública de la Junta de Andalucía (ministrstvo za pravosodje in javno upravo pri vladi avtonomne skupnosti Andaluzija, v nadaljevanju: Consejería), glede odločbe tega ministrstva o razveljavitvi aktov, s katerimi je bil F. J. Rosado Santana v okviru notranjega napredovanja imenovan za redno zaposlenega uradnika v splošnem kariernem razredu tajnikov.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

3        Iz uvodne izjave 14 Direktive 1999/70, ki temelji na členu 139(2) ES, je razvidno, da so podpisnice izrazile željo po izboljšanju kakovosti dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela prepovedi diskriminacije in po vzpostavitvi okvira, ki bi preprečeval zlorabe, izhajajoče iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

4        V skladu s členom 1 navedene direktive je „[njen] namen […] uveljaviti okvirni sporazum […], sklenjen […] med splošnimi medpanožnimi organizacijami (ETUC, UNICE in CEEP)“.

5        Člen 2, prvi odstavek, te direktive določa:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 10. julija 2001 ali zagotovijo, da najpozneje do omenjenega datuma delodajalci in delojemalci po dogovoru uvedejo potrebne ukrepe, pri čemer jih morajo države članice uvesti tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga ta direktiva. O tem takoj obvestijo Komisijo.“

6        V skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma je njegov namen:

„(a)      izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije;

(b)      vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.“

7        Določba 2, točka 1, okvirnega sporazuma določa:

„Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.“

8        Določba 3 okvirnega sporazuma določa:

„1.      V tem sporazumu izraz ,delavec, zaposlen za določen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.

2.      V tem sporazumu izraz ,primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za nedoločen čas v istem podjetju, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer se upošteva izobrazba/strokovnost. Če v istem podjetju ni primerljivega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, se za primerjavo uporabi veljavna kolektivna pogodba ali, če take pogodbe ni, nacionalna zakonodaja, kolektivne pogodbe ali običaji.“

9        Določba 4 okvirnega sporazuma z naslovom „Načelo nediskriminacije“ določa:

„1.      Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, [zgolj zato, ker so zaposleni za določen čas,] razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.

[…]

4.      Obdobje pridobivanja kvalifikacij z opravljanjem dela, ki se nanašajo na posebne pogoje [za] zaposl[itev], [je] enak[o] za delavce, zaposlene za določen čas in tudi za nedoločen čas, razen kjer so različne kvalifikacije, pridobljene z opravljanjem dela določeno obdobje, upravičljive iz objektivnih razlogov.“

Nacionalna ureditev

10      Člen 1(2) zakona 70/1978 z dne 26. decembra o priznavanju prejšnjih zaposlitev v javni upravi (Ley 70/1978 de reconocimiento de servicios previos en la Administración Pública) (BOE št. 9 z dne 10. januarja 1979, str. 464, v nadaljevanju: zakon 70/1978) določa:

„Za dejanska obdobja zaposlitve se štejejo vsa obdobja zaposlitve na področju javne uprave iz prejšnjega odstavka kot začasni uslužbenec (za določen čas ali nadomestni) ali kot oseba, zaposlena v skladu z javnopravno ali zasebnopravno pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to, ali je bila ta pogodba sklenjena pisno ali ne.“

11      Dodatna določba 22 k zakonu 30/1984 z dne 2. avgusta 1984 o reformi javne uprave (Ley 30/1984 de reforma de la Función Pública) (BOE št. 185 z dne 3. avgusta 1984, str. 22629), kakor je bila spremenjena z zakonom 42/1994 z dne 30. decembra 1994 o davčnih, upravnih in socialnih ukrepih (Ley 42/1994 de medidas fiscales, administrativas y de orden social) (BOE št. 313 z dne 31. decembra 1994, str. 39457), določa:

„Z notranjim sistemom napredovanja je mogoče napredovati iz kariernih razredov ali stopenj skupine D v karierne razrede ali stopnje skupine C na ustreznem področju dela ali nalog, to pa se izvede v sistemu natečaja, v okviru katerega se presodijo kvalifikacije, ki se nanašajo na kariero ali prejšnja delovna mesta, stopnjo izobrazbe in delovno dobo.

Za to je zahtevana izobrazba iz člena 25 tega zakona ali 10 let delovne dobe v kariernem razredu ali stopnji skupine D, ali pa 5 let delovne dobe, če je zadevna oseba opravila posebno usposabljanje, dostopno na podlagi objektivnih meril.

Ta določba je temeljna določba zakonsko urejenega sistema za javne uradnike, sprejeta na podlagi člena 149(1), točka 18, ustave.“

12      Člen 32 dekreta 2/2002, s katerim je sprejeta splošna uredba za zaposlovanje, notranje napredovanje, zagotovitev delovnih mest in poklicno napredovanje uradnikov splošne uprave Junta de Andalucía (Decreto 2/2002 por el que se aprueba el Reglamento General de Ingreso, promoción interna, provisión de puestos de trabajo y promoción profesional de los funcionarios de la Administración General de la Junta de Andalucía), z dne 9. januarja 2002 (BOJA št. 8 z dne 19. januarja 2002, str. 913) vsebuje besedilo, ki je podobno besedilu navedene dodatne določbe.

13      Zakon 7/2007 o temeljni pravni ureditvi statusa javnih uslužbencev (Ley 7/2007 del Estatuto básico del empleado público) z dne 12. aprila 2007 (BOE št. 89 z dne 13. aprila 2007, str. 16270, v nadaljevanju: LEBEP) se v skladu s členom 2(1) uporablja za redno zaposlene uslužbence in v nekaterih primerih za pogodbene uslužbence, ki delajo zlasti v upravah avtonomnih skupnosti.

14      Člen 8(2) LEBEP določa, da se javne uslužbence razvrsti v redno zaposlene uradnike (funcionarios de carrera), nadomestne uradnike (funcionarios interinos), pogodbene uslužbence in pomožno osebje.

15      Člen 9(1) LEBEP določa:

„Redno zaposleni uradniki so osebe, določene z zakonom, ki so del javne uprave na podlagi razmerja, ki ga ureja upravno pravo, zaradi opravljanja odplačnih poklicnih storitev za nedoločen čas.“

16      Člen 10(1) LEBEP določa:

„Nadomestni uradniki so osebe, ki so kot taki imenovani zaradi izrecno utemeljene potrebe in nujnosti, da bi opravljali naloge redno zaposlenih uradnikov, in sicer v teh primerih:

(a)      Obstoj prostih delovnih mest, ki jih ni mogoče zasesti z redno zaposlenimi uradniki.

(b)      Začasno nadomeščanje redno zaposlenih uradnikov.

(c)      Uresničitev projektov z omejenim časom trajanja.

(d)      Povečan obseg dela ali njegovo kopičenje v šestih mesecih na dvanajst mesecev.“

17      Člen 18 LEBEP z naslovom „Notranje napredovanje redno zaposlenih uradnikov“ določa:

„1.      Notranje napredovanje nastopi v okviru izbirnih postopkov, s katerimi je zagotovljeno spoštovanje ustavnih načel enakosti, delovne uspešnosti in sposobnosti […]

2.      Uradniki morajo izpolnjevati pogoje, ki so zahtevani za sodelovanje, imeti morajo vsaj dve leti dejanske delovne dobe v nižji podskupini ali skupini poklicne razvrstitve, če zadnja ne vključuje podskupin, in uspešno morajo opraviti ustrezne izbirne preizkuse.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

18      Iz informacij, predloženih Sodišču, je razvidno, da je med letoma 1989 in 2005 tožeča stranka v postopku v glavni stvari delala kot nadomestni uradnik v službah Junta de Andalucia. Redno zaposleni uradnik te javne uprave je postala leta 2005.

19      Consejería je natečaj objavila 17. decembra 2007 v Boletín Oficial de la Junta de Andalucía in napovedala izbirne preizkuse v sistemu notranjega napredovanja za napredovanje uradnikov v splošni karierni razred tajnikov te javne uprave.

20      V tej objavi je bilo več pogojev, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za preizkuse. Kandidati morajo biti najprej del splošnega sistema uradnikov Junta de Andalucía. Nato morajo imeti bachiller superior oziroma izpolnjevati pogoje zanj ali enakovredno diplomo oziroma, če tega nimajo, morajo imeti 10 let delovne dobe kot redno zaposleni uradniki v kariernih razredih skupine D ali pa 5 let delovne dobe in opravljeno posebno izobraževanje pri andaluzijskem inštitutu za javno upravo. Nazadnje lahko kandidati notranje napredujejo iz kariernega razreda, ki spada v neposredno nižjo skupino od tiste, ki je predmet natečaja, in imeti morajo vsaj dve leti delovne dobe kot redno zaposleni uradniki navedene skupine.

21      V objavi natečaja je bilo natančneje določeno tudi, da se „delovna doba, ki jo na področju javne uprave doseže oseba, zaposlena kot nadomestni ali pogodbeni uslužbenec, ali podobno dosežena delovna doba ne upošteva pri izračunu“.

22      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki je kot redno zaposleni uradnik skupine D na delovnih mestih Junta de Andalucía sodelovala pri preizkusih izbirnega postopka in je imela več kot dve leti delovne dobe, je bila sprva na dokončnem seznamu oseb, ki so opravile natečaj, objavljenem 12. novembra 2008.

23      Po objavi prostih delovnih mest 2. februarja 2009 in po tem, ko je F. J. Rosado Santana predložil zahtevano dokumentacijo, je generalni sekretar Consejería z odločbo z dne 25. marca 2009 (v nadaljevanju: sporna odločba v postopku v glavni stvari) razveljavil odločbo o sodelovanju pri preizkusih in imenovanju zadevne osebe kot redno zaposlenega uradnika skupine C z obrazložitvijo, da nima niti zahtevane izobrazbe niti – ker nima te izobrazbe – deset let delovne dobe kot redno zaposleni uradnik.

24      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 8. junija 2009 vložila tožbo zoper sporno odločbo iz postopka v glavni stvari in se oprla na člen 14 španske ustave, v katerem je določeno načelo enakosti pred zakonom, in na člen 1 zakona 70/1978. Poleg tega je trdila, da se s sporno odločbo iz postopka v glavni stvari generalnega sekretarja Consejería krši načelo prepovedi diskriminacije, navedeno v določbi 4 okvirnega sporazuma, ker je ta upošteval le delovno dobo, ki jo je tožeča stranka dopolnila kot redno zaposlen uradnik od leta 2005, ne pa prejšnja obdobja, ko je bila zaposlena kot nadomestni uradnik.

25      Consejería je pred predložitvenim sodiščem navedlo, da zakona 70/1978 ni mogoče uporabiti za določitev sposobnosti, ki so zahtevane pri natečaju, ker se lahko prejšnje zaposlitve nadomestnih uradnikov všteje le za gospodarske namene. V nasprotnem primeru bi bil uradnik, ki je bil prej zaposlen kot nadomestni uradnik, obravnavan bolje od tistega, ki ni bil. To bi bilo diskriminatorno, saj bi ob upoštevanju narave dela, ki ga opravlja nadomestni uradnik, ki nima značilnosti stalnosti in stabilnosti, morala imeti delovna doba, ki jo oseba dopolni kot redno zaposleni uradnik, vedno prednost pred delovno uspešnostjo, ki temelji na obdobjih zaposlitev, ki jih dopolni kot nadomestni uradnik.

26      Juzgado de lo Contencioso-Administrativo nº 12 de Sevilla se v predložitveni odločbi sprašuje, kakšne so posledice odločb Tribunal Constitucional, v skladu s katerimi je različno obravnavanje redno zaposlenih uradnikov in nadomestnih uradnikov, ki opravljajo enake naloge, dovoljeno. Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da si te odločbe in druge sodbe istega Tribunal Constitucional deloma nasprotujejo.

27      Predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da večina španskih sodišč sledi doktrini, da pogoji za sodelovanje in ocenjevanje iz javnih natečajev, v katerih so objavljene klavzule, ki določajo navedene pogoje, pomenijo ,,zakon“ natečaja, in če zadevna oseba teh klavzul ne izpodbija v za to predpisanem roku, se pozneje ne more sklicevati na nezakonitost teh pogojev in izpodbijati rezultata natečaja v delu, v katerem jo zadeva.

28      Predložitveno sodišče navaja, da je bistveno vprašanje v postopku v glavni stvari, ali so nacionalni predpisi, ki pri primerjavi dveh redno zaposlenih uradnikov ne bi upoštevali obdobij zaposlitve enega od redno zaposlenih uradnikov samo zato, ker je bil v teh obdobjih nadomestni uradnik, v nasprotju z določbo 4 okvirnega sporazuma.

29      V takih okoliščinah je Juzgado de lo Contencioso-Administrativo nº 12 de Sevilla prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložila ta vprašanja:

„1.      Ali je treba direktivo [1999/70] razlagati tako, da če se je ustavno sodišče države članice [Evropske u]nije izreklo v smislu, da uvedba različnih pravic za začasne uslužbence in redno zaposlene uradnike ni v nasprotju z ustavo, to nujno pomeni izključitev uporabnosti navedene norme Skupnosti na področju javnih uslužbencev?

2.      Ali je treba to direktivo razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije razlaga tako, da na splošno izključi z njunega področja uporabe enak položaj začasnega uslužbenca in redno zaposlenega uradnika?

3.      Ali je treba določbo 4 [okvirnega sporazuma] razlagati tako, da nasprotuje temu, da se delo, ki se opravlja začasno, ne upošteva kot dosežena delovna doba, ko se pridobi status redno zaposlenega uslužbenca, in sicer da se ne upošteva pri plačilu, razvrstitvi ali napredovanju v uradniški karieri?

4.      Ali je treba v skladu s to določbo 4 [okvirnega sporazuma] nacionalne predpise razlagati tako, da ne izključujejo vštetja časa dela, ki ga je uradnik opravil v okviru začasnega delovnega razmerja, v njegovo delovno dobo?

5.      Ali je treba to določbo [4 okvirnega sporazuma] razlagati tako, da mora nacionalno sodišče preučiti, ali so klavzule javnega razpisa delovnega mesta – čeprav so bile objavljene in jih zadevna oseba ni izpodbijala – v nasprotju s predpisi [Unije], in ali v takem primeru teh klavzul ali nacionalne določbe, ki je njihova podlaga, ne sme uporabiti, kolikor nasprotujejo tej določbi 4?“

 Dopustnost tožbe

30      Consejería meni, da predložitvena odločba na splošno, zlasti pa prvo, drugo in peto vprašanje za predhodno odločanje, ni v skladu z zahtevami iz sodne prakse Sodišča, ki se nanašajo na dopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe. V njej namreč niso navedene nacionalne določbe, ki se uporabljajo v postopku v glavni stvari, oziroma nacionalna pravna ureditev, v okvir katere spada postopek v glavni stvari. Predložitveno sodišče niti ni pojasnilo, zakaj je izbralo Direktivo 1999/70, in ni dokazalo povezave, ki naj bi obstajala med to direktivo in navedenimi nacionalnimi določbami.

31      Consejería trdi tudi, da je v predhodnih vprašanjih napačno določeno področje uporabe določbe 4 okvirnega sporazuma in so vprašanja tudi zato nedopustna.

32      V zvezi s tem  je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenim v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločati, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (glej zlasti sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C‑415/93, Recueil, str. I‑4921, točka 59, in z dne 12. oktobra 2010 v zadevi Rosenbladt, C‑45/09, ZOdl., str. I-9391, točka 32).

33      Poleg tega so nacionalna sodišča tista, ki Sodišču predložijo dejanske in pravne elemente, ki so potrebni za to, da bi dalo koristen odgovor na postavljena vprašanja (sodba z dne 14. septembra 1999 v zadevi Gruber, C‑249/97, Recueil, str. I‑5295, točka 19).

34      V tej zadevi je treba navesti, da je predložitveno sodišče dovolj jasno opisalo tako določbe španskega prava, ki se uporabljajo v postopku v glavni stvari, kot nacionalni pravni okvir, v katerega navedeni postopek spada. Razlogi, zakaj je predložitveno sodišče postavilo vprašanja o razlagi Direktive 1999/70, so tudi jasno razvidni iz predložitvene odločbe.

35      Glede trditev Consejería, da je predložitveno sodišče napačno določilo področje uporabe določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, zadostuje navesti, da se tako vprašanje navezuje na vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe, in ne na njegovo dopustnost.

36      Glede na zgornje preudarke je treba šteti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe v celoti dopusten.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Uvodne ugotovitve o uporabi Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma

37      Španska vlada in Evropska komisija navajata, da se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum iz njene priloge v sporu o glavni stvari ne uporabljata.

38      Španska vlada ugotavlja, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ko je sodelovala v postopku notranjega napredovanja, v katerem lahko v skladu z veljavnimi predpisi sodelujejo samo redno zaposleni uradniki, od leta 2005 redno zaposlen uradnik. Tožeča stranka naj bi bila torej različno obravnavana glede na druge redno zaposlene uradnike, ki so tudi sodelovali v tem postopku in imeli bodisi zahtevano izobrazbo bodisi so se lahko sklicevali na deset let delovne dobe kot redno zaposleni uradniki. Španska vlada in Komisija trdita, da v okvirnem sporazumu ni določil o enakem obravnavanju delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, med katerimi so bili nekateri med njimi v preteklosti zaposleni za določen čas.

39      V zvezi s tem je treba navesti, da se okvirni sporazum v skladu z določbo 2, točka 1, uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v posamezni državi članici.

40      Sodišče je že razsodilo, da se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata za vse delavce, ki ponujajo odplačne storitve v okviru delovnega razmerja, sklenjenega z delodajalcem, za določen čas (sodba z dne 13. septembra 2007 v zadevi Del Cerro Alonso, C‑307/05, ZOdl., str. I-7109, točka 28).

41      Samo dejstvo, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari postala redno zaposlen uradnik in da je njeno sodelovanje v izbirnem postopku notranjega sistema odvisno od tega, ali je tak uradnik, ne izključuje možnosti, da se v nekaterih okoliščinah sklicuje na načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4 okvirnega sporazuma.

42      Tožeča stranka želi v postopku v glavni stvari – kot redno zaposlen uradnik – predvsem izpodbijati različno obravnavanje v zvezi z upoštevanjem delovne dobe in delovnih izkušenj za namene notranjega izbirnega postopka. Obdobja, ko je bila zaposlena kot redno zaposlen uradnik, so upoštevana, medtem ko obdobja, ko je bila zaposlena kot nadomestni uradnik, niso, ne da bi bile, kot navaja, preučene narava opravljenih nalog in njihove značilnosti. Ker se diskriminacija, ki je v nasprotju z določbo 4 okvirnega sporazuma – katere žrtev naj bi bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari –, nanaša na obdobja, ko je bila zaposlena kot nadomestni uradnik, dejstvo, da je ta v vmesnem času postala redno zaposlen uradnik, ni relevantno.

43      Poleg tega je treba navesti, da določba 4, točka 4, okvirnega sporazuma določa, da morajo biti obdobja pridobivanja kvalifikacij z opravljanjem dela, ki se nanašajo na posebne pogoje za zaposlitev, enaka za delavce, zaposlene za določen čas, in za delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer so različna obdobja upravičljiva iz objektivnih razlogov. Niti iz besedila te določbe niti iz okvira, v katerega je uvrščena, ni razvidno, da se ta določba ne uporablja več, ko zadevni delavec postane delavec, zaposlen za nedoločen čas. Cilja Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma, da je diskriminacija prepovedana in da se preprečuje zlorabe, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, namreč sledita nasprotnim namenom.

44      Takojšna izključitev uporabe okvirnega sporazuma v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, kar zagovarjata španska vlada in Komisija, bi ne glede na cilj, določen v navedeni določbi 4, zmanjšala obseg varstva zadevnih delavcev pred diskriminacijo in pomenila neprimerno ozko razlago te določbe, kar bi bilo v nasprotju s sodno prakso Sodišča (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Del Cerro Alonso, točki 37 in 38, ter sodbo z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact, C‑268/06, ZOdl., str. I‑2483, točki 114 in 115).

45      Consejería trdi, da se določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma ne uporablja v postopku v glavni stvari, ker je pogoj delovne dobe kot redno zaposleni uradnik pogoj, pod katerim je zaposlitev dostopna in ki se zahteva za sodelovanje v izbirnem postopku, in ne pogoj za zaposlitev v smislu te določbe.

46      Sodišče je že poudarilo, da nacionalna pravila, ki se nanašajo na obdobja zaposlitve, ki jih je treba dopolniti, da bi se bilo mogoče uvrstiti v višji plačilni razred, ali na izračun obdobij zaposlitve, ki so zahtevana, da bi bilo vsako leto izdelano ocenjevalno poročilo in bi bilo zato mogoče napredovati, kakor je primer v postopku v glavni stvari, ustrezajo delovnim pogojem (glej po analogiji na področju enakega obravnavanja delavcev in delavk sodbi z dne 30. aprila 1998 v zadevi Thibault, C‑136/95, Recueil, str. I-2011, točka 27, in z dne 18. novembra 2004 v zadevi Sass, C‑284/02, ZOdl., str. I-11143, točki 31 in 34).

47      Pojem pogoji za zaposlitev iz določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma zato vključuje pogoj, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na upoštevanje obdobij zaposlitve, ki so bila dopolnjena kot nadomestni uradnik, v okviru izbirnega postopka notranjega napredovanja.

48      Glede na zgornje preudarke je treba navesti, da v nasprotju z razlago, ki jo zagovarjajo Consejería, španska vlada in Komisija, nič ne nasprotuje temu, da se v sporu o glavni stvari uporabita Direktiva 1999/70 in določba 4 okvirnega sporazuma.

 Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje

49      Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali lahko sodišča države članice, vključno z ustavnim sodiščem, Direktivo 1999/70 in načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4 okvirnega sporazuma razlagajo tako, da je uporaba teh aktov prava Unije za javne uslužbence te države članice in za vsakršno različno obravnavanje med nadomestnimi uradniki in redno zaposlenimi uradniki te države izključena.

50      Za uvod je treba navesti, da direktiva vsaki državi članici, na katero je naslovljena, nalaga obveznost, da sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev polnega učinka direktive v skladu z njenim ciljem (glej sodbo z dne 10. aprila 1984 v zadevi von Colson in Kamann, 14/83, Recueil, str. 1891, točka 15, in zgoraj navedeno sodbo Impact, točka 40).

51      Obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost na podlagi člena 4(3) PEU, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti (zgoraj navedena sodba Impact, točka 41).

52      V bistvu morajo zlasti nacionalna sodišča zagotoviti pravno varstvo, ki za zadevne osebe izhaja iz določb prava Unije, in njihov polni učinek (zgoraj navedena sodba Impact, točka 42).

53      Glede na sodno prakso Sodišča morajo nacionalna sodišča in organi uprave – če ni mogoča razlaga in uporaba nacionalnega prava v skladu z zahtevami prava Unije – v celoti uporabiti pravo Unije in zavarovati pravice, ki jih to pravo priznava posameznikom, pri čemer, če je treba, ne uporabijo nasprotujočih določb nacionalnega prava (glej v tem smislu sodbe z dne 22. junija 1989 v zadevi Costanzo, 103/88, Recueil, str. 1839, točka 33; z dne 11. januarja 2007 v zadevi ITC, C-208/05, ZOdl., str. I-181, točki 68 in 69; ter z dne 25. novembra 2010 v zadevi Fuß, C-429/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 40).

54      Okvirni sporazum, ki izhaja iz dialoga med socialnimi partnerji na ravni Skupnosti na podlagi člena 139(1) ES, se je v skladu z odstavkom 2 tega člena izvedel z direktivo Sveta Evropske unije, katere sestavni del torej je (zgoraj navedena sodba Impact, točka 58).

55      Glede na dobro ustaljeno sodno prakso se določbe iz okvirnega sporazuma uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja (sodbi z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točka 54, in z dne 22. decembra 2010 v zadevi Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, C‑444/09 in C‑456/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 38).

56      Določba 4 okvirnega sporazuma, ki ima neposredni učinek, določa, da je glede pogojev za zaposlitev in obdobij pridobivanja kvalifikacij z opravljanjem dela, ki se nanašajo na pogoje za zaposlitev, delavce, zaposlene za določen čas, prepovedano obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, zgolj zato, ker so zaposleni za določen čas (zgoraj navedena sodba Impact, točki 59 in 68).

57      Ta določba glede načela prepovedi diskriminacije, ki ga določa, sicer res vsebuje izjemo v zvezi z utemeljitvami na podlagi objektivnih razlogov.

58      Vendar to, da je mogoče v točno določenih okoliščinah, in ko obstajajo upravičeni razlogi, različno obravnavati delavce, zaposlene za določen čas, in delavce, zaposlene za nedoločen čas, nikakor ne pomeni, da bi bilo mogoče uporabo Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma za delavce, zaposlene v javni upravi države članice, izključiti.

59      Španska vlada trdi, da je premisa, na kateri temelji prvo vprašanje, napačna, ker Tribunal Constitucional ni zavrnilo uporabe Direktive 1999/70 za španske nadomestne uradnike niti ni na splošno sprejelo neupravičenega različnega obravnavanja med zadnjimi in redno zaposlenimi uradniki.

60      V zvezi s tem zadostuje navesti, da ni naloga Sodišča, da se izreče o razlagi nacionalnih predpisov, ker je takšna razlaga v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč (sodba z dne 8. septembra 2010 v zadevi Winner Wetten, C‑409/06, ZOdl., str. I-8015, točka 35), in da Sodišče ne more s svojo sodbo nadomestiti sodbe predložitvenega sodišča glede razvoja sodne prakse pred navedenimi sodišči.

61      Če bi nacionalno sodišče, vključno z ustavnim sodiščem, uporabo Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma za javne uslužbence države članice izključilo in/ali dopustilo različno obravnavanje nadomestnih uradnikov in redno zaposlenih uradnikov, ne da bi obstajali objektivni razlogi v smislu določbe 4, točka 1, tega okvirnega sporazuma, bi bilo treba skleniti, da je taka sodna praksa v nasprotju z določbami teh aktov prava Unije in da se z njo krši obveznosti, ki jih imajo v okviru svojih pristojnosti sodni organi držav članic za zagotovitev pravnega varstva, ki za zadevne osebe izhaja iz določb navedenega prava, in njihovega polnega učinka.

62      V teh okoliščinah je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 1999/70 in okvirni sporazum, ki je v prilogi k tej direktivi, razlagati tako, da se, prvič, uporabljata za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja, in, drugič, zahtevata izključitev vsakršnega različnega obravnavanja med redno zaposlenimi uradniki in primerljivimi nadomestnimi uradniki države članice, zgolj zato, ker so zadnji zaposleni za določen čas, razen če je različno obravnavanje utemeljeno z objektivnimi razlogi v smislu člena 4, točke 1, navedenega okvirnega sporazuma.

 Tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje

63      Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 4 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje temu, da obdobja zaposlitve, ki jih je dopolnil nadomestni uradnik javne uprave, niso upoštevana, tako da bi lahko ta, ki je v vmesnem času postal redno zaposleni uradnik, prek notranjega sistema sodeloval pri napredovanju, ki ga lahko zahtevajo le redno zaposleni uradniki.

64      Kot je razvidno iz odgovora na prvo in drugo vprašanje, določba 4 okvirnega sporazuma določa, da je glede pogojev za zaposlitev delavce, zaposlene za določen čas, prepovedano obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, zgolj zato, ker so zaposleni za določen čas, razen če je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov. Točka 4 te določbe določa enako prepoved glede obdobij pridobivanja kvalifikacij z opravljanjem dela, ki se nanašajo na posebne pogoje za zaposlitev.

65      Treba je spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej zlasti sodbo z dne 11. julija 2006 v zadevi Franz Egenberger, C‑313/04, ZOdl., str. I-6331, točka 33 in navedena sodna praksa).

66      Za presojo, ali zadevne osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma, je treba v skladu z določbama 3, točka 2, in 4, točka 1, tega sporazuma raziskati, ali je mogoče šteti, da so te osebe ob upoštevanju vseh okoliščin, kakršne so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju (sklep z dne 18. marca 2011 v zadevi Montoya Medina, C‑273/10, točka 37).

67      Načeloma je predložitveno sodišče tisto, ki ugotavlja, ali je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ko je opravljala delo kot nadomestni uradnik, v položaju, ki je primerljiv s položajem redno zaposlenih uradnikov, ki so v okviru zadevnega izbirnega postopka dokazali, da imajo deset let delovne dobe v kariernih razredih uradnikov, ki so vključeni v skupino D.

68      Če bi se izkazalo, da naloge, ki jih je opravljala tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot nadomestni uradnik, ne ustrezajo tistim, ki jih opravlja redno zaposleni uradnik v kariernih razredih, ki spadajo v skupino D, in ki so zahtevane v objavi natečaja, bi to pomenilo, da zadevna oseba nikakor ni v položaju, primerljivem s položajem redno zaposlenega uradnika, ki je kandidat za notranje napredovanje in je v navedenih kariernih razredih dopolnil zahtevana obdobja zaposlitve.

69      Narava nalog, ki jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari opravljala, ko je delala v službah Junta de Andalucía kot nadomestni uradnik, in kakovost izkušenj, ki jih je s tem pridobila, ne pomenita le okoliščin, s katerimi je mogoče objektivno upravičiti različno obravnavanje glede na redno zaposlene uradnike. Narava in kakovost sta tudi med merili, s katerimi je mogoče preveriti, ali je zadevna oseba v primerljivem položaju z redno zaposlenimi uradniki.

70      Če pa je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot nadomestni uradnik zaposlena deset let v kariernih razredih uradnikov, ki spadajo v navedeno skupino D, ali v drugem kariernem razredu, v katerem se opravljajo naloge, ki ustrezajo tistim, ki jih opravlja redno zaposleni uradnik v kariernem razredu, ki spada v navedeno skupino, je edini element, na podlagi katerega bi bilo mogoče razlikovati njen položaj od položaja redno zaposlenega uradnika, kandidata v zadevnem izbirnem postopku, začasnost delovnega razmerja, sklenjenega med tožečo stranko in njenim delodajalcem, ko je bila zaposlena kot nadomestni uradnik.

71      V takem primeru bi bilo treba torej preveriti, ali obstaja objektiven razlog, ki upravičuje neupoštevanje navedenih obdobij zaposlitev v okviru zadevnega izbirnega postopka.

72      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma razumeti tako, da ne dopušča, da bi se upravičilo različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, s tem da je različno obravnavanje določeno s splošnim in abstraktnim nacionalnim predpisom, kakršen je zakon ali kolektivna pogodba (zgoraj navedeni sodbi Del Cerro Alonso, točka 57, ter Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, točka 54, in zgoraj navedeni sklep Montoya Medina, točka 40).

73      Navedeni pojem zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih dejstev, značilnih za zadevni pogoj za zaposlitev v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in transparentnih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa so, odvisno od primera, posledica sledenja legitimnemu cilju socialne politike države članice (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Del Cerro Alonso, točki 53 in 58, ter Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, točka 55).

74      Sklicevanje zgolj na začasnost dela uslužbencev javne uprave ni v skladu z zahtevami in torej ne more biti objektivni razlog v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma. Če se namreč prizna, da zgolj začasnost delovnega razmerja zadostuje za utemeljitev različnega obravnavanja med delavci, zaposlenimi za določen čas, in delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, bi to popolnoma izničilo bistvo ciljev Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma in bi pripeljalo do ustalitve neugodnega položaja za delavce, zaposlene za določen čas (zgoraj navedena sodba Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, točki 56 in 57, ter zgoraj navedeni sklep Montoya Medina, točki 42 in 43).

75      Španska vlada navaja več razlik med redno zaposlenimi uradniki in nadomestnimi uradniki, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti sporno različno obravnavanje v postopku v glavni stvari. Glede zadnjih najprej poudarja, da zanje veljajo manj strožje zahteve, kar zadeva nastop službe ter utemeljitev uspešnosti in sposobnosti. Dalje trdi, da se nadomestni uradniki ne prestavljajo, ker so vezani na delovna mesta, za katera so določeni, da jih začasno zasedajo, kar pomeni, da je njihovo delo drugačno in ima drugačno vrednost kot delo redno zaposlenih uradnikov. Poleg tega opozarja, da so nekateri položaji namenjeni samo redno zaposlenim uradnikom, kar pomeni, da obstaja kvalitativna razlika v smislu izkušenj in usposabljanja. Nazadnje ta vlada poudarja, da delovno razmerje nadomestnih uradnikov lahko preneha, ko vzroka, zaradi katerega so bili imenovani, ni več.

76      Države članice lahko načeloma ob upoštevanju svoje diskrecijske pravice glede organizacije svoje javne uprave določijo pogoje delovne dobe za dostop do nekaterih zaposlitev, omejijo sodelovanje v postopku notranjega napredovanja zgolj na redno zaposlene uradnike in od navedenih uradnikov zahtevajo, da dokažejo strokovne izkušnje, ki ustrezajo nazivu, ki je neposredno nižji od tistega, ki je predmet izbirnega postopka, ne da bi nasprotovale Direktivi 1999/70 niti okvirnemu sporazumu.

77      Vendar je treba kljub tej diskrecijski pravici merila, ki jih države članice določijo, uporabljati pregledno in z možnostjo nadzora, da bi se preprečila vsakršna izključitev delavcev, zaposlenih za določen čas, zgolj zaradi trajanja pogodb ali delovnih razmerij, na katerih temeljijo njihova delovna doba in strokovne izkušnje.

78      Kot je v točkah 62 in 65 sklepnih predlogov navedla generalna pravobranilka, bi nekatere razlike, na katere se sklicuje španska vlada in ki so povezane z zaposlovanjem nadomestnih ter redno zaposlenih uradnikov, zahtevanimi kvalifikacijami in naravo nalog, za katere so navedeni uradniki odgovorni – načeloma lahko upravičevale različno obravnavanje glede njihovih pogojev za zaposlitev.

79      Če je v izbirnem postopku tako različno obravnavanje posledica nujnosti upoštevanja objektivnih zahtev, ki se navezujejo na zasedbo delovnega mesta iz tega postopka in ki niso povezane s tem, da je delovno razmerje med nadomestnim uradnikom in njegovim delodajalcem sklenjeno za določen čas, je to različno obravnavanje mogoče upravičiti v smislu določbe 4, točka 1 in/ali točka 4, okvirnega sporazuma.

80      Nasprotno pa splošni in abstraktni pogoj, da je treba zahtevano obdobje zaposlitve v celoti dopolniti kot redno zaposleni uradnik, ne da bi bile pri tem upoštevane zlasti posebna narava nalog, ki jih je treba opravljati, niti njihove značilnosti, ne izpolnjuje zahtev sodne prakse glede določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, ki je bila navedena v točkah od 72 do 74 te sodbe.

81      Čeprav tožeča stranka v postopku v glavni stvari očitno izpolnjuje pogoj o dopolnjenih vsaj dveh letih zaposlitve kot nadomestni uradnik, ki spada v skupino, ki je neposredno nižja od skupine, v kateri je delovno mesto, ki je predmet natečaja, iz spisa, ki ga ima Sodišče, ni razvidno, niti katere naloge je tožeča stranka opravljala, ko je delala kot nadomestni uradnik, niti v katerem nazivu je opravljala svoje naloge, niti kakšno je razmerje med temi nalogami in nalogami, ki so namenjene za karierne razrede uradnikov, ki spadajo v skupino D.

82      Iz Sodišču predloženega spisa prav tako ni razvidno, ali je izključitev obdobij zaposlitev, ki so jih dopolnili nadomestni uradniki, utemeljena le s trajanjem njihovih pogodb za zaposlitev ali pa obstajajo druge utemeljitve, ki so povezane z objektivnimi zahtevami zaposlitve, ki je predmet izbirnega postopka, pri čemer bi bilo mogoče te zahteve opredeliti kot „objektivne razloge“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma.

83      Predložitveno sodišče je tisto, ki, prvič, preveri, ali je bil položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari glede obdobij zaposlitve, ki jih je dopolnila kot nadomestni uradnik, primerljiv s položajem drugega zaposlenega v Junta de Andalucía, ki je svoja obdobja zaposlitve dopolnil kot redno zaposleni uradnik, in, drugič, ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 72 do 74 te sodbe, presodi, ali so trditve, ki mu jih je predložilo Consejería, objektivni razlogi v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma.

84      Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 4 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje temu, da obdobja zaposlitve, ki jih je nadomestni uradnik javne uprave dopolnil, niso upoštevana, tako da bi lahko ta, ki je v vmesnem času postal redno zaposleni uradnik, prek notranjega sistema sodeloval pri napredovanju, ki ga lahko zahtevajo le redno zaposleni uradniki, razen če je ta izključitev utemeljena z objektivnimi razlogi v smislu točke 1 te določbe. Zgolj dejstvo, da je nadomestni uradnik navedena obdobja zaposlitve dopolnil na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja za določen čas, ni tak objektiven razlog.

 Peto vprašanje za predhodno odločanje

85      Glede na informacije predložitvenega sodišča in španske vlade je treba peto vprašanje razumeti tako, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba primarno pravo Unije, Direktivo 1999/70 in okvirni sporazum razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki določajo, da je treba tožbo – ki jo vloži redno zaposleni uradnik zoper odločbo, s katero je zavrnjena njegova prijava na natečaj, in ki temelji na dejstvu, da je bil postopek napredovanja v nasprotju z določbo 4 okvirnega sporazuma – vložiti v prekluzivnem roku dveh mesecev od dneva objave natečaja.

86      Španska vlada ugotavlja, da bi bilo mogoče tožbo v skladu s členom 46(1) zakona 29/1998 o ureditvi upravnih sodišč (Ley 29/1998 reguladora de la Jurisdicción Contencioso-administrativa) z dne 13. julija 1998 (BOE št. 167 z dne 14. julija 1998, str. 23516) vložiti v dveh mesecih od dneva, ki sledi objavi natečaja, to je od 17. decembra 2007. V skladu s špansko zakonodajo bi morala tožeča stranka bodisi v predpisanem roku izpodbijati neposredno pogoje, navedene v objavi natečaja, bodisi izpodbijati rezultat natečaja, če bi bila napaka, ki je povzročila domnevno neveljavnost, posledica ravnanja pristojnega organa pri uporabi pogojev, ki so zahtevani za sodelovanje pri natečaju, pri čemer sami pogoji niso neveljavni. Ne more pa zunaj predpisanega roka neposredno izpodbijati rezultata natečaja za vstop v javno upravo, da bi s tem posredno izpodbijala pogoje tega natečaja.

87      Če to področje ni urejeno na ravni Unije, se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v nacionalnem pravnem redu vsake države članice na podlagi načela postopkovne neodvisnosti teh držav določijo pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Impact, točka 44, in sodbo z dne 23. aprila 2009 v zadevi Angelidaki in drugi, C‑378/07 in C‑380/07, ZOdl., str. I‑3071, točka 173).

88      Vendar so države članice odgovorne za to, da v vsakem primeru zagotovijo učinkovito varstvo teh pravic (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Impact, točka 45 in navedena sodna praksa).

89      Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, v zvezi s tem postopkovna pravila za pravna sredstva, s katerimi se zagotavlja varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo dejansko onemogočiti oziroma čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Impact, točka 46 in navedena sodna praksa).

90      Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za tožbe, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tožbe, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago. Pri presoji, ali je načelo enakovrednosti spoštovano, nacionalno sodišče, ki edino pozna postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi nacionalnega prava, nadzoruje, ali so postopkovna pravila, s katerimi se v nacionalnem pravu zagotavlja varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije, v skladu s tem načelom, ter preuči predmet in bistvene elemente domnevno podobnih nacionalnih pravnih sredstev. Navedeno sodišče mora v zvezi s tem presoditi, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni z vidika njunega predmeta, podlage in bistvenih elementov. Pri odločanju, ali je nacionalna postopkovna določba manj ugodna, mora upoštevati položaj te določbe v celotnem postopku, potek navedenega postopka in posebnosti teh pravil (sodba z dne 8. julija 2010 v zadevi Bulicke, C‑246/09, ZOdl., str. I-7003, točke od 26 do 29; in sklep z dne 18. januarja 2011 v zadevi Berkizi-Nikolakaki, C‑272/10, točki 40 in 41).

91      V tej zadevi iz podatkov, predloženih Sodišču, ni razvidno, da je prekluzivni rok dveh mesecev, obravnavan v postopku v glavni stvari, v nasprotju z načelom enakovrednosti. Ta rok, kot trdi španska vlada, je splošni rok, določen za vse tožbe zoper upravne akte ali njihove določbe. Vendar predložitveno sodišče preveri, ali je to tako v postopku v glavni stvari.

92      Tudi glede načela učinkovitosti je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba primere, v katerih se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba dejansko onemogoča ali pretirano otežuje izvrševanje pravic, ki jih posameznikom priznava pravni red Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati osnovna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (zgoraj navedena sodba Bulicke, točka 35, in zgoraj navedeni sklep Berkizi-Nikolakaki, točka 48).

93      Sodišče je tako priznalo, da je s pravom Unije združljiva določitev razumnega prekluzivnega roka zaradi pravne varnosti, če taki roki dejansko ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije. V zvezi s prekluzivnimi roki je Sodišče prav tako presodilo, da so države članice pristojne, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih bodo sprejete odločbe zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko zadevale, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati (zgoraj navedena sodba Bulicke, točka 36, in zgoraj navedeni sklep Berkizi-Nikolakaki, točka 49).

94      V tej zadevi španska vlada trdi, da rok dveh mesecev izhaja iz načela pravne varnosti in da je temeljni namen varstvo drugih kandidatov v izbirnih postopkih, v katerih je število prostih delovnih mest omejeno in v katerih bi razveljavitev pogojev, ki veljajo za natečaj, zahtevala ponoven začetek postopka in kandidatom, ki so na natečaju uspeli, odvzela pravice, za katere so menili, da so jih pridobili.

95      V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče v okviru zadev, ki so mu bile predložene, že razsodilo, da se ne zdi, da bi lahko določitev dvomesečnega prekluzivnega roka dejansko onemogočila ali čezmerno otežila uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravni red Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Bulicke, točka 39, in zgoraj navedeni sklep Berkizi-Nikolakaki, točka 58). Zlasti je ugotovilo veljavnost takega roka, ki se nanaša na pravno sredstvo zoper splošni akt, ki predvideva zapleten postopek in vpletenost večjega števila oseb (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep Berkizi-Nikolakaki, točke od 56 do 58).

96      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se ne zdi, da je prekluziven rok, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, načeloma tak, ki dejansko onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje pravic, ki jih priznava okvirni sporazum.

97      Vendar je treba navesti, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, sodelovala v natečaju, ki ga je organiziralo Consejería, in uspešno opravila preizkuse tega natečaja ter bila do takrat, ko je generalni sekretar Consejería sprejel sporno odločbo v postopku v glavni stvari, na dokončnem seznamu oseb, ki so opravile natečaj, objavljenem 12. novembra 2008. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da bi lahko dvomesečni rok, ki ga določa špansko nacionalno pravo in ki bi začel teči z objavo natečaja, se pravi 17. decembra 2007, onemogočil ali čezmerno otežil uveljavljanje pravic, ki jih priznava okvirni sporazum.

98      Ob upoštevanju tega, da je tožeča stranka sodelovala pri preizkusih natečaja, in zlasti okoliščine, da je bila na dokončnem seznamu oseb, ki so opravile ta natečaj, se je namreč šele takrat, ko je generalni sekretar Consejería sprejel sporno odločbo v postopku v glavni stvari, to je 25. marca 2009, s katero je bilo razveljavljeno sodelovanje pri preizkusih in imenovanje zadevne osebe kot redno zaposlenega uradnika skupine C, izkazalo, da je bila objava natečaja uporabljena na način, ki bi lahko posegal v pravice, ki jih priznava okvirni sporazum.

99      V teh okoliščinah in ob upoštevanju negotovih podatkov v spisu, ki je pri Sodišču, je nacionalno sodišče tisto, ki opravi potrebna preverjanja glede spoštovanja načela učinkovitosti in ki ugotavlja, ali je tožeča stranka v postopku v glavni stvari – če bi moral v okoliščinah postopka v glavni stvari dvomesečni rok za tožbo začeti teči šele z vročitvijo navedene odločbe – to tožbo vendarle vložila pravočasno.

100    Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba primarno pravo Unije, Direktivo 1999/70 in okvirni sporazum razlagati tako, da načeloma ne nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki določajo, da je treba tožbo – ki jo uporabi redno zaposleni uradnik zoper odločbo, s katero je zavrnjena njegova prijava za natečaj, in ki temelji na dejstvu, da je bil ta postopek v nasprotju z določbo 4 navedenega sporazuma – vložiti v prekluzivnem roku dveh mesecev od dneva objave natečaja. Vendar takega roka ni mogoče uporabiti v zvezi z redno zaposlenim uradnikom, kandidatom v tem natečaju, ki je sodeloval pri preizkusih in čigar ime je na dokončnem seznamu oseb, ki so opravile ta natečaj, če je zaradi tega roka uveljavljanje pravic, ki jih priznava okvirni sporazum, nemogoče ali čezmerno oteženo. V takih okoliščinah lahko dvomesečni rok začne teči šele z vročitvijo odločbe o razveljavitvi njegovega sodelovanja na tem natečaju in imenovanja kot redno zaposlenega uradnika višje skupine.

 Stroški

101    Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1.      Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP in okvirni sporazum o delu za določen čas, ki je v prilogi k tej direktivi, je treba razlagati tako, da se, prvič, uporabljata za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja, in, drugič, zahtevata izključitev vsakršnega različnega obravnavanja med redno zaposlenimi uradniki in primerljivimi nadomestnimi uradniki države članice, zgolj zato, ker so zadnji zaposleni za določen čas, razen če je različno obravnavanje utemeljeno z objektivnimi razlogi v smislu člena 4, točka 1, navedenega okvirnega sporazuma.

2.      Določbo 4 navedenega okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da obdobja zaposlitve, ki jih je nadomestni uradnik javne uprave dopolnil, niso upoštevana, tako da bi lahko ta, ki je v vmesnem času postal redno zaposleni uradnik, prek notranjega sistema sodeloval pri napredovanju, ki ga lahko zahtevajo le redno zaposleni uradniki, razen če je ta izključitev utemeljena z objektivnimi razlogi v smislu točke 1 te določbe. Zgolj dejstvo, da je nadomestni uradnik navedena obdobja zaposlitve dopolnil na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja za določen čas, ni tak objektiven razlog.

3.      Primarno pravo Unije, Direktivo 1999/70 in navedeni okvirni sporazum o delu za določen čas je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki določajo, da je treba tožbo – ki jo uporabi redno zaposleni uradnik zoper odločbo, s katero je zavrnjena njegova prijava za natečaj, in ki temelji na dejstvu, da je bil ta postopek v nasprotju z določbo 4 navedenega sporazuma – vložiti v prekluzivnem roku dveh mesecev od dneva objave natečaja. Vendar takega roka ni mogoče uporabiti v zvezi z redno zaposlenim uradnikom, kandidatom v tem natečaju, ki je sodeloval pri preizkusih in čigar ime je na dokončnem seznamu oseb, ki so opravile ta natečaj, če je zaradi tega roka uveljavljanje pravic, ki jih priznava okvirni sporazum, nemogoče ali čezmerno oteženo. V takih okoliščinah lahko dvomesečni rok začne teči šele z vročitvijo odločbe o razveljavitvi njegovega sodelovanja na tem natečaju in imenovanja kot redno zaposlenega uradnika višje skupine.

Podpisi

---

* Jezik postopka: španščina.