62008CC0395

Dokument je izvleček s spletišča EUR-Lex.

EUROPA
Začetna stran EUR-Lex
EUR-Lex - 62008CC0395 - SL

Pomoč

Nasveti za iskanje

Želite več možnosti iskanja? Uporabite Napredno iskanje

Dokument 62008CC0395

Pomoč

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Sharpston - 21. januarja 2010.
Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS) proti Tiziana Bruno in Massimo Pettini (C-395/08) in Daniela Lotti in Clara Matteucci (C-396/08).
Predloga(i) za sprejetje predhodne odločbe: Corte d'appello di Roma - Italija.
Direktiva 97/81/ES - Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom - Enako obravnavanje delavcev, ki delajo s krajšim delovnim časom, in delavcev, ki delajo s polnim delovnim časom - Izračun delovne dobe, zahtevane za pridobitev starostne pokojnine - Izključitev obdobij, ko se delo ni opravljalo - Diskriminacija.
Združeni zadevi C-395/08 in C-396/08.

Oznaka ECLI: ECLI:EU:C:2010:28

Jezik zadeve

HTML

PDF

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 21. januarja 2010¹(1)

Združeni zadevi C‑395/08 in C‑396/08

Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS) (zadeva C‑395/08)

proti

Tiziani Bruno

Massimu Pettiniju

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte d’Appello di Roma, Sezione Lavoro e Previdenza)

„Načelo enakega obravnavanja – Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom – Delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom nekaj mesecev vsako leto – Izključitev obdobij, ko niso delali, za izračun starostne pokojnine“

Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS) (zadeva C‑396/08)

proti

Danieli Lotti

Clari Matteucci

(Predlog za izdajo predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte d’Appello di Roma, Sezione Lavoro e Previdenza)

1. Corte d’Appello di Roma, Sezione Lavoro e Previdenza (pritožbeno sodišče v Rimu, oddelek za delovno in socialno sodstvo) v teh dveh predlogih za sprejetje predhodne odločbe Sodišče sprašuje, ali Direktiva Sveta 97/81/ES (v nadaljevanju: Direktiva 97/81 ali Direktiva)(2) nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne upošteva obdobij, v katerih se ni delalo v skladu z nekaterimi pogodbami s krajšim delovnim časom, za pridobitev pravic do pokojnine.

2. Ti zadevi odpirata več vprašanj glede uporabe Direktive ratione materiae in ratione temporis ter dolžnosti predložitvenega sodišča, da Sodišču predloži potrebno dejansko in pravno podlago.

Pravni okvir

Direktiva Sveta 97/81

3. Uvod k Direktivi vsebuje te uvodne izjave:

„[…]

(5) […] je Evropski svet v zaključkih zasedanja v Essnu poudaril potrebo po ukrepih za pospeševanje zaposlovanja in enakih možnosti žensk in moških in pozval k ukrepom za povečanje zaposlitvene intenzivnosti rasti, zlasti s prožnejšo organizacijo dela, ki pa mora izpolnjevati želje zaposlenih in ustrezati zahtevam konkurence;

[…]

(11) […] so podpisnice želele skleniti okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom, ki postavlja splošna načela in minimalne zahteve za delo s krajšim delovnim časom; […] so želele določiti splošen okvir za odpravo diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in prispevati k razvoju možnosti za delo s krajšim delovnim časom na taki podlagi, ki je sprejemljiva za delodajalce in delavce;

[…]

(18) […] ker je Komisija pripravila predlog direktive v skladu členom 2(2) Sporazuma o socialni politiki, ki določa, da se direktive s področja socialne politike‚ izogibajo določanju takih upravnih, finančnih in pravnih omejitev, ki zavirajo ustanavljanje in razvoj malih in srednjih podjetij;

[…]“

4. Člen 1 določa, da je cilj te direktive „izvajanje Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega 6. junija 1997 med splošnimi industrijskimi organizacijami (UNICE,(3) CEEP(4) in ETUC(5)), ki je priložen“ (v nadaljevanju: Okvirni sporazum).

5. Preambula Okvirnega sporazuma vsebuje te uvodne izjave:

„[1] Ta okvirni sporazum je prispevek k celoviti evropski strategiji zaposlovanja. Delo s krajšim delovnim časom je pomembno vplivalo na zaposlovanje v zadnjih letih. Zato so podpisnice sporazuma namenile pozornost predvsem tej obliki dela. Podpisnice bodo proučile potrebo po podobnih sporazumih tudi za druge prilagodljive oblike dela.

[2] Ta sporazum določa splošna načela in minimalne zahteve glede dela s krajšim delovnim časom, pri čemer upošteva, da je stanje v državah članicah različno in spoznanje, da je delo s krajšim delovnim časom posebnost zaposlovanja v nekaterih sektorjih in dejavnostih. Kaže pripravljenost socialnih partnerjev, da oblikujejo splošni okvir za odpravo diskriminacije delavcev, ki delajo s krajšim delovnim časom, in da pomagajo pri razvoju možnosti za delo s krajšim delovnim časom na podlagi, ki je sprejemljiva za delodajalce in delavce.

[3] Ta sporazum se nanaša na pogoje zaposlovanja delavcev, ki delajo s krajšim delovnim časom, ob upoštevanju dejstva, da o obveznem socialnem varstvu odločajo države članice. Podpisnice upoštevajo v okviru načela nediskriminacije Deklaracijo o zaposlovanju, sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Dublinu decembra 1996, v kateri Svet med drugim poudarja, da morajo postati sistemi socialne varnosti prijaznejši do zaposlovanja, in sicer z ‚razvijanjem sistema socialne zaščite, ki bo sposoben prilagoditi se novim vzorcem dela in bo ljudem, ki opravljajo tako delo, ponujal primerno zaščito‘. Podpisnice sporazuma menijo, da je treba tej deklaraciji dati veljavo.

[…]“

6. Točka 5 splošnih razlogov, ki se nahajajo pred Okvirnim sporazumom, določa:

„[…] podpisnice sporazuma pripisujejo velik pomen ukrepom, ki naj olajšajo dostop do dela s krajšim delovnim časom za moške in ženske zato, da bi jih pripravili na upokojitev, uskladili delovno in družinsko življenje ter izkoristili možnosti za izobraževanje in usposabljanje, ki izboljšujejo posameznikovo strokovno usposobljenost in poklicne možnosti, kar naj koristi delodajalcem in delavcem ter pripomore k razvoju podjetij […]“

7. Določba 1 Okvirnega sporazuma določa, da je njegov namen:

„(a) omogočiti odpravo diskriminacije delavcev, ki delajo s krajšim delovnim časom, in izboljšati kakovost dela s krajšim delovnim časom;

(b) olajšati razvoj dela s krajšim delovnim časom na podlagi odločitve posameznika in prispevati k prožnejši organizaciji delovnega časa ob upoštevanju potreb delodajalcev in delavcev.“

8. Določba 3 opredeli za ta sporazum pojma „delavec, ki dela s krajšim delovnim časom“ in „primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom“:

„1. Izraz ‚delavec, ki dela s krajšim delovnim časom‘ pomeni delavca, ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom.

2. Izraz ‚primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom‘ pomeni delavca, zaposlenega v istem podjetju s polnim delovnim časom, ki ima istovrstno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer je treba upoštevati druge okoliščine, na primer daljšo delovno dobo in izobrazbo/spretnost.

Če v istem podjetju ni primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, se primerjava opravi s sklicevanjem na ustrezno kolektivno pogodbo, ali če take pogodbe ni, domačo zakonodajo, kolektivne pogodbe ali prakso.“

9. Določba 4 z naslovom „Načelo nediskriminacije“ določa:

„1. Pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas. Te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih razlogov.

2. Kjer je primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.

3. Načine uporabe te določbe določijo države članice in/ali socialni partnerji, pri čemer upoštevajo evropsko zakonodajo, domačo zakonodajo, kolektivne pogodbe in prakso.

4. Kadar je upravičeno s stvarnimi razlogi, lahko države članice — in/ali socialni partnerji — po posvetovanju s socialnimi partnerji in na podlagi nacionalnega prava, kolektivnih pogodb ali prakse, če je primerno, omejijo posebne pogoje za zaposlitev s trajanjem zaposlitve, delovno dobo ali zaslužkom. Omejitve, ki veljajo za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in se nanašajo na dostopnost posebnih pogojev, je treba občasno pregledati z vidika načela nediskriminacije, zapisanega v določbi 4.1.“

10. Določba 5 z naslovom „Možnosti za delo s krajšim delovnim časom“ določa:

„1. Po določbi 1 tega sporazuma in načelu nediskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom:

(a) morajo države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji, skladno z domačo zakonodajo ali prakso, opredeliti in presoditi zakonske ali administrativne ovire, ki lahko omejujejo možnosti za delo s krajšim delovnim časom, in jih, kjer je primerno, odpraviti;

(b) morajo socialni partnerji glede na svoje pristojnosti in po postopku, določenem v kolektivnih pogodbah, opredeliti in presoditi ovire, ki lahko omejujejo možnosti za delo s krajšim delovnim časom, in jih, kjer je primerno, odpraviti.

[…]“

Nacionalno pravo

11. Predložitvena sklepa zelo na kratko navajata upoštevno italijansko zakonodajo.

12. Navajata, da člen 7(1) zakona št. 638/83 v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine določa, da mora biti število tedenskih prispevkov, ki se pripišejo zaposlenemu delavcu v letu za izračun starostne pokojnine, ki jo izplača Instituto Nazionale della Previdenza Sociale (državni zavod za socialno varnost, v nadaljevanju: INPS), enako številu tednov v tistem letu, v katerem je bila plačana plača, ali ki se jih prizna kot enakovredne v skladu s pravili o prišteti dobi.

13. Dalje je iz njiju v zvezi z zneskom pokojnine razvidno, da se uporablja člen 9(4) zakonske uredbe št. 61/2000, ki določa: „Če se pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas spremeni v pogodbo s krajšim delovnim časom ali obratno, se za izračun starostne pokojnine v celoti upoštevajo obdobja z zaposlitvijo s polnim delovnim časom, obdobja zaposlitve s krajšim delovnim časom pa le v razmerju z dejanskimi opravljenimi delovnimi urami.“

14. Nazadnje pa predložitvena sklepa pojasnjujeta, da zakonska uredba št. 61/2000, to je italijanska zakonodaja za prenos Direktive 97/81, v delu, v katerem se nanaša na socialno varnost, ureja le prispevke, ki so pomembni le za izračun višine pokojnine.

15. Vendar pa navedbe INPS vsebujejo celotna besedila upoštevne nacionalne zakonodaje, ki jo bom navedla spodaj.(6)

Zakonska uredba št. 61/2000

16. Iz predložitvenih sklepov izhaja, da je bila Direktiva 97/81 v italijansko pravo prenesena z zakonsko uredbo št. 61/2000 z dne 25. februarja 2000.(7) Člen 1 vsebuje naslednje opredelitve:

„[…]

2. V tej zakonski uredbi pomenijo

(a) ‚polni delovni čas‘ je običajni delovni čas, kot je to določeno v členu 3(1) zakonske uredbe št. 66 z dne 8. aprila 2003, ali kjer je to primerno, krajši delovni čas, ki je določen v veljavnih kolektivnih pogodbah;

(b) ‚krajši delovni čas‘ je delovni čas, ki je določen v individualni pogodbi, ki ga mora zaposleni upoštevati in ki je krajši od delovnega časa, navedenega v točki (a);

(c) ‚horizontalno delovno razmerje s krajšim delovnim časom‘ je tisto delovno razmerje, v katerem je skrajšanje delovnega časa v primerjavi z delom za polni delovni čas določeno v razmerju do običajnih dnevnih delovnih ur;

(d) ‚vertikalno delovno razmerje s krajšim delovnim časom‘ je tisto razmerje, v katerem je določeno, da se delo opravlja na podlagi polnega delovnega časa, vendar pa je omejeno na vnaprej določena obdobja v vsakem tednu, mesecu ali letu;

(d-bis) ‚mešano delovno razmerje s krajšim delovnim časom‘ je tisto, ki kombinira obe vrsti, ki sta navedeni zgoraj v točkah (c) in (d);

(e) ‚dodatno delo‘ je delo, ki se opravlja prek delovnega časa, za katero se dogovorita stranki v smislu drugega odstavka člena 2 in znotraj meja polnega delovnega časa.“

17. Člen 9 zakonske uredbe določa:

„1. Minimalna urna postavka, ki jo je treba upoštevati kot podlago za izračun socialnih prispevkov, ki se jih dolguje za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom, se določi tako, da se pomnoži dneve v tednu, v katerih se je delalo z običajnim delovnim časom, z dnevnim minimumom, ki ga določa člen 7 zakonske uredbe št. 463 z dne 12. septembra 1983, ki je bila skupaj s spremembami spremenjena v zakon št. 638 z dne 11. novembra 1983, in se tako dobljeno vsoto deli s številom delovnih ur vsakega tedna z običajnim delovnim časom, kot to določa državna panožna kolektivna pogodba za delavce, zaposlene s polnim delovnim časom.

[…]

4. Če je pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas spremenjena v pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom oz. obratno, se za izračun zneska starostne pokojnine obdobja dela s polnim delovnim časom upoštevajo v celoti, obdobja dela s krajšim delovnim časom pa le v razmerju do dejansko opravljenih delovnih ur.“

Zakonska uredba št. 463 z dne 12. septembra 1983, ki je bila skupaj s spremembami spremenjena v zakon št. 638 z dne 11. novembra 1983

18. Člen 7 določa:

„1. Za vsako koledarsko leto po letu 1983 število tedenskih prispevkov, ki se jih za izračun starostne pokojnine, ki jo plača INPS, prišteje zaposlenemu delavcu med letom, znaša število tednov tega leta, za katere je bila plačana plača ali pa se priznajo kot enakovredni v skladu s pravili o prišteti dobi [(8)], pod pogojem, da plačilo, ki se ga plača ali je dolgovano kot prišteto za vsak tak teden, ni nižje od 30 % minimalne mesečne pokojnine, ki jo plača Sklad za pokojnine zaposlenih delavcev[(9)]1. januarja upoštevnega leta. Od plačilnega obdobja, ki krije obdobje od 1. januarja 1984 dalje, spodnja meja za dnevno plačilo, vključno z dnevnim minimumom mere dnevne pogodbene plače za vse prispevke, ki se jih dolguje za socialno zavarovanje in socialno pomoč, ne sme biti nižja od 7,5 % minimalne mesečne pokojnine, ki jo plača Sklad za pokojnino zaposlenih delavcev 1. januarja upoštevnega leta.

2. Če ni tako, se potrdi število tedenskih prispevkov, ki so enakovredni rezultatu (zaokroženemu navzgor), do katerega se pride z deljenjem celotnega plačila, ki je bilo plačano ali ki je bilo prišteto v celotnem koledarskem letu s plačilom, ki je navedeno v prejšnjem odstavku. Ne glede na dejansko dolžino zavarovalnega obdobja se prispevki, ki so določeni na ta način, dodelijo obdobju, ki zajema enako število tednov, za katere je bilo plačano plačilo ali pa je bilo prišteto, ker so bili prispevki plačani, šteto od zadnjega delovnega tedna ali prištetega tedna v letu.

3. Določbe zgoraj navedenih odstavkov se uporabljajo za obdobja po 31. decembru 1983 v zvezi s pravicami do drugih prejemkov kot pokojnine, za katere obstaja zahteva, da jih plača INPS.

4. Za leto, v katerem se začne izplačevati pokojnino, se število tedenskih prispevkov, ki se jih potrdi delavcem za obdobje od prvega dne leta pa vse do dneva upokojitve, določi z uporabo pravil iz prejšnjih odstavkov le za tedne, ki so vključeni v upoštevno obdobje, v katerih se je dejansko delalo, ali pa so bili prišteti. Isto merilo velja za druge socialne prejemke ali pomoči.

[…]“

Zakonska uredba št. 564 z dne 16 septembra 1996

19. Člen 8 določa:

„1. Obdobja, v katerih se po 31. decembru 1996 ni delalo, ki niso krita z obveznimi prispevki, se lahko za delavce, ki delajo z vertikalnim, horizontalnim ali cikličnim[(10)] krajšim delovnim časom, ki so registrirani za splošno invalidsko starostno ali vdovsko zavarovanje ali druge oblike nadomestitvenega zavarovanja, odkupijo s plačilom matematične rezerve v skladu s členom 13 zakona št. 1338 z dne 12. avgusta 1962, kakor je bil spremenjen in dopolnjen.

2. Za obdobja, navedena v odstavku 1, se lahko prizadetim osebam alternativno odobri nadaljevanje plačevanja prostovoljnih prispevkov v pokojninski sklad, kateremu pripadajo v smislu zakona št. 47 z dne 18. februarja 1983. Za sprejetje takšne odobritve so morali plačevati prispevke eni zavarovalni ureditvi, omenjeni v odstavku 1, vsaj eno leto v zadnjih petih letih.

3. Za izvrševanje možnosti iz odstavkov 1 in 2 morajo prizadete osebe dokazati svoj status delavca, ki je zaposlen s krajšim delovnim časom, kot je to določeno v odstavku 1, za celotno obdobje, za katero zahtevajo kritje na podlagi plačila ali prostovoljnega zavarovanja.“

Postopka v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

20. Tiziana Bruno, Massimo Pettini, Daniela Lotti in Clara Matteucci (v nadaljevanju tožeče stranke), vsi zaposleni pri Alitalia SpA (v nadaljevanju Alitalia), so z ločenimi tožbami 17. januarja 2005 pred Tribunale di Roma (prvostopenjsko sodišče v Rimu) zahtevali priznanje prispevkov za prejemke, ki ustrezajo skupnemu številu tednov v obdobju dela s krajšim delovnim časom. Navajali so, da so zaprosili za spremembo pogodb o zaposlitvi s polnim delovnim časom v pogodbe o zaposlitvi s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom in da jim je bilo to odobreno. Tako so torej delali nekaj mesecev v letu, nekaj mesecev pa ne.

21. INPS je za pokojnino kot obdobje prispevkov upošteval le obdobja, v katerih se je delalo, izključil pa je obdobja, v katerih se ni delalo.

22. Tribunale di Roma je s sodbo z dne 15. novembra 2005 ugodilo tožbi. INPS je vložil pritožbo in navajal, da je v skladu s členom 7 zakona št. 638/83 število tedenskih prispevkov, ki se lahko upoštevajo za izračun pokojninskih prejemkov, le tisto, v zvezi s katerim so bili prispevki dejansko plačani (ali ki se jih prizna za ta namen kot prištete).

23. Corte d’Appello di Roma, Sezione Lavoro e Previdenza je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali je zakonodaja italijanske države (člen 7(1) zakona št. 638/83), ki v primerih vertikalnih zaposlitev s krajšim delovnim časom v obdobje za pridobitev starostne pokojnine ne všteva obdobja, ko se delo ni opravljalo, v skladu z Direktivo 97/81/ES1, posebej z določbo 4 [Okvirnega sporazuma], glede načela nediskriminacije?

2. Ali je navedena nacionalna ureditev v skladu s to direktivo in posebej z določbo 1 [Okvirnega sporazuma] – v delu, v katerem določa, da mora nacionalna zakonodaja olajšati razvoj dela s krajšim delovnim časom – in z določbo 4 in določbo 5 – v delu, v katerem ti nalagata državam članicam odpravo zakonskih ovir, ki omejujejo dostop do dela s krajšim delovnim časom – saj je nedvomno, da neupoštevanje tednov v pokojninski izračun, v katerih se delo ni opravljalo, pomeni pomembno oviro za odločitev v zvezi z vertikalno zaposlitvijo s krajšim delovnim časom?

3. Ali se določba 4 [Okvirnega sporazuma] o načelu nediskriminacije lahko razširi na različne vrste pogodb s krajšim delovnim časom, če se na podlagi nacionalne zakonodaje v primeru horizontalne zaposlitve s krajšim delovnim časom, v nasprotju z vertikalno zaposlitvijo s krajšim delovnim časom, ob istem skupnem številu delovnih in izplačanih ur koledarskega leta upošteva v izračun vse tedne koledarskega leta?“

24. INPS, tožeče stranke in Italija so vložili pisna stališča.

25. Na obravnavi 29. oktobra 2009 so podali ustna stališča INPS, Italija in Komisija.

Dopustnost

26. Ta zadeva odpira več vprašanj v zvezi z dopustnostjo.

27. INPS meni, da vprašanja za predhodno odločanje niso dopustna. Trdi, da se Okvirni sporazum ne uporablja za sisteme socialnega zavarovanja, ki so v izključni pristojnosti držav članic, in da iz tega izhaja, da se Direktiva nanaša le na delovno pravo in ne na pravo socialne varnosti. Vprašanja za predhodno odločanje so glede obdobja pred začetkom veljavnosti zakonske uredbe št. 61/2000 tudi neupoštevna in zato nedopustna. INPS zato meni, da se Okvirni sporazum ne uporablja niti ratione materiae za vsa dejstva v zadevah pred nacionalnim sodiščem niti ratione temporis za nekatera dejstva.

28. Pri presoji teh trditev je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, določenega v členu 234 ES, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, presoja – glede na posebnosti zadeve – tako nujnost sprejetja predhodne odločbe, da lahko izda sodbo, kot upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Sodišče je zato, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, načeloma dolžno odločati. Vendar je Sodišče prav tako odločilo, da mora v izjemnih primerih sámo preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno. Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem ali kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.(11)

Uporaba Okvirnega sporazuma ratione materiae

29. Ker se vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago prava Skupnosti, Sodišče odloči, ne da bi moralo upoštevati okoliščine, v katerih so mu nacionalna sodišča postavila vprašanja in ki narekujejo uporabo določbe prava Skupnosti, glede katere želijo njegovo razlago. Sodišče preskusi dopustnost vprašanja s stališča uporabe določbe prava Skupnosti ratione materiae, ki je bilo predloženo v razlago, le, če se ta določba očitno ne more uporabiti.(12)

30. Zdi se, da v tem primeru ni tako. Na tej podlagi se vprašanj ne more razglasiti za nedopustna.(13)

31. Do vprašanja uporabe Okvirnega sporazuma ratione materiae bom ločeno zavzela stališče spodaj, ko se bom ukvarjala z vsebino vprašanj.(14)

Uporaba okvirnega sporazuma ratione temporis

32. Iz nacionalnega spisa v zvezi z T. Bruno, D. Lotti in C. Matteucci izhaja, da domneven diskriminatoren izračun pravic do pokojnine deloma ali pa v celoti zadeva obdobje pred iztekom roka za prenos Direktive 97/81, tj. do 20. januarja 2000, v italijansko pravo.

33. Direktiva 97/81 je bila v italijansko pravo prenesena z zakonsko uredbo 61/2000 z dne 25. februarja 2000.(15) INPS meni, da so predložena vprašanja nedopustna glede dejstev pred trenutkom, ko je ta ukrep začel veljati.

34. Vendar pa je na obravnavi Komisija trdila, da se na podlagi ustaljene sodne prakse od sodbe Sodišča v zadevi Brock(16) Direktiva uporablja za izračun preteklih obdobij za plačevanje prispevkov za pravico do prihodnje pokojnine.

35. Strinjam se s Komisijo.

36. V zadevi Brock je bilo Sodišču postavljeno vprašanje, ali se nekatere določbe Uredbe Sveta št. 3 z dne 25. septembra 1958 o socialni varnosti delavcev migrantov,(17) kakor je bila spremenjena, uporabljajo za pokojnine v zvezi s tveganji, ki so se uresničila pred 1. januarjem 1964, to je datumom, ko je začelo veljati upoštevno spremenjeno besedilo. Bundesknappschaft (zvezna poklicna organizacija rudarjev) je pred nacionalnim sodiščem navajala, da se za pokojnine, pri katerih se je tveganje/nevarnost uresničilo pred 1. januarjem 1964, ne morejo uporabljati določbe, ki so začele veljati tistega dne, temveč se tudi v prihodnosti zanje uporabljajo starejše določbe. Sodišče je menilo, da je določba v Uredbi, v skladu s katero se na eni strani prejemke na podlagi te uredbe plača celo, če se nanašajo na dogodek pred dnevom, ko je začela Uredba veljati, in na drugi strani da se lahko pravice oseb, kakor so bile izračunane, preden je začela veljati Uredba, ponovno določijo na podlagi njihove zahteve, pravzaprav le uporaba načela, da zakoni, s katerimi se spreminja zakonsko določbo, veljajo, razen izjem, za prihodnje učinke položajev, ki so nastali na podlagi prejšnjega zakona.(18)

37. Ustaljena sodna praksa dejansko potrjuje to načelo.(19)

38. Sodišču je bilo na primer v zadevi Duchon(20) postavljeno vprašanje, ali se uporablja Uredba št. 1408/71,(21) če državljan države članice, ki je bil pred pristopom te države k Evropski uniji zaposlen v drugi državi članici, kjer je bil žrtev nesreče pri delu, in je po pristopu države članice izvora pred organi te države vložil prošnjo za invalidsko pokojnino na podlagi te nesreče. Sodišče se je sklicevalo na člen 94(3) Uredbe(22) in ugotovilo, da takšna oseba spada na področje uporabe te uredbe. Sodišče se je sklicevalo tudi na splošno načelo, ki je bilo ravnokar omenjeno, in na člen 94(2) Uredbe(23) in je menilo, da iz te določbe izhaja, da za določanje starostne pokojnine država članica ni upravičena zavrniti upoštevanja zavarovalnih obdobij, ki so bila dopolnjena na ozemlju druge države članice, samo zato, da so bile dopolnjene pred začetkom veljavnosti Uredbe za to državo članico.

39. V tej zadevi niti Direktiva 97/81 niti Okvirni sporazum ne odstopata od splošnega načela, da se spremenjena zakonodaja uporablja – razen če ni določeno drugače – za prihodnje učinke položajev, ki so nastali na podlagi prejšnjega zakona.

40. Direktiva 97/81 torej ureja izračun upoštevnih tednov za pravico do pokojnine iz postopka v glavni stvari, če se nobena tožeča stranka še ni dokončno upokojila pred začetkom veljavnosti Direktive. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali je tako.

41. Vprašanja za predhodno odločanje naj se torej ne razglasijo za nedopustna zaradi neuporabe Direktive in Okvirnega sporazuma ratione temporis.

Dolžnost predložitvenega sodišča, da Sodišču predloži potrebno dejansko in pravno podlago

42. Komisija je na obravnavi navedla, da ne more zavzeti stališča do spora, ki je bil dejansko in pravno tako slabo opredeljen kot ta zadeva.

43. Informacije, ki jih vsebujeta predložitvena sklepa o natančnem dejanskem stanju zadeve in natančni vsebini veljavne nacionalne zakonodaje, so dejansko nepopolne in dvoumne.

44. To je sporno s stališča ustaljene sodne prakse, v skladu s katero potreba po razlagi prava Skupnosti, ki je koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da to opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega spadajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj dejanske okoliščine, na katerih ta vprašanja temeljijo. Podatki, ki so navedeni v predložitvenih odločbah, naj ne bi omogočali Sodišču, da poda samo koristne odgovore, ampak tudi to, da se vladam držav članic in tudi zadevnim strankam omogoči predstavitev stališč v skladu s členom 23 Statuta Sodišča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi te določbe zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe.(24)

45. Sploh nisem prepričana, da v tej zadevi predložitvena sklepa ustrezata tej zahtevi.

46. Opis dejanskih okoliščin je skop. Predložitvena sklepa ne pojasnita, ali so tožeče stranke že upokojenci, ali še delajo, a so ugotovili domnevno različen način izračuna in jih skrbi za njihove pokojnine, ali gre za kakšno drugačno dejansko stanje. Res je, da spis nacionalnega sodišča in navedbe strank v določeni meri odpravijo te pomanjkljivosti,(25) toda jasno je zaželen bolj popoln opis v predložitvenem sklepu.

47. Večja težava je v opisu pravnega konteksta.

48. Predpostavka, na kateri nacionalno sodišče osnuje svoja vprašanja, je, da delavci s pogodbo o zaposlitvi z „vertikalnim“ krajšim delovnim časom ne pridobijo pravic do pokojnine na podlagi istega izračuna kot tisti s pogodbo o zaposlitvi s „horizontalnim“ krajšim delovnim časom.

49. Žal nacionalno sodišče ne obrazloži jasno razlik med tema dvema tipoma dela s krajšim delovnim časom ali pa tega, kako se ju različno obravnava za izračun pravic do pokojnine.

Delo s horizontalnim in vertikalnim krajšim delovnim časom

50. Člen 1(2)(d) zakonske uredbe št. 61/2000 opredeli „vertikalno delovno razmerje s krajšim delovnim časom“ kot razmerje, „v katerem je določeno, da se delo opravlja na podlagi polnega delovnega časa, vendar pa je omejeno na vnaprej določena obdobja v vsakem tednu, mesecu ali letu“.

51. INPS je na obravnavi pojasnil, da se sicer vprašanje nacionalnega sodišča nanaša na „vertikalno delo s krajšim delovnim časom” na splošno, da pa sporne težave v postopku v glavni stvari nastanejo le v zvezi z delom s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, za kar se zdi, da iz predložitvenih sklepov izhaja, da se nekaj mesecev v letu dela in nekaj ne.(26)

52. Vendar je v predložitvenem sklepu edina informacija o delu s „horizontalnim“ krajšim delovnim časom v tretjem vprašanju, kjer je navedeno, da se v nacionalni zakonodaji ob istem skupnem številu delovnih in izplačanih ur koledarskega leta upošteva v izračun vse tedne koledarskega leta v zvezi z delom s „horizontalnim“ krajšim delovnim časom, medtem ko se ne upoštevajo v primeru dela z „vertikalnim“ krajšim delovnim časom.

53. Člen 1(2)(c) zakonske uredbe št. 61/2000 opredeli „horizontalno delovno razmerje s krajšim delovnim časom“ kot tisto delovno razmerje, v katerem je skrajšanje delovnega časa v primerjavi z delom za polni delovni čas določeno v razmerju do običajnih dnevnih delovnih ur. Čeprav to ni popolnoma nedvoumno, pa razumem, da delo s horizontalnim krajšim delovnim časom pomeni, da se dela del vsakega delovnega dne.

54. Sodišče je šele med obravnavo lahko ugotovilo, da je to dejansko pravilna razlaga.

Različno obravnavanje horizontalnega in cikličnega vertikalnega dela s krajšim delovnim časom

55. V predložitvenih sklepih je naveden člen 7(1) zakona št. 638/83, ki v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine določa, da število tedenskih prispevkov, ki se jih za izračun starostne pokojnine, ki jo plača INPS, prišteje zaposlenemu delavcu med letom, znaša število tednov tega leta, za katere je bila plačana plača ali pa se priznajo kot enakovredni v skladu s pravili o prišteti dobi. Nacionalno sodišče tudi opozarja, da je INPS kot obdobja plačevanja prispevkov obravnaval le obdobja, v katerih se je delalo, in je izključil obdobja, v katerih se ni delalo.

56. Vendar nacionalno sodišče nikjer ne navede načina, v skladu s katerim naj bi se izračunalo število tednov, ki jih je treba upoštevati za pridobitev pravice do pokojnine.

57. Da bi se omogočilo Sodišču, da sprejme koristno razlago prava Skupnosti, je primerno, da nacionalno sodišče – preden predloži zadevo Sodišču – ugotovi dejansko stanje v zadevi in razreši vsa vprašanja nacionalnega prava.(27)

58. Res je, da je Sodišče menilo, da ti razlogi nikakor ne omejijo diskrecijske pravice nacionalnega sodišča, ki edino neposredno pozna dejstva zadeve in trditve strank in bo odgovorno za sprejetje sodbe v zadevi, in je zato v najboljšem položaju, da presodi, v kateri fazi postopka predlaga sprejetje predhodne odločbe s strani Sodišča.(28)

59. Tako permisiven pristop dopustnosti predložitvenih sklepov je pogosto upravičen glede na dvojni cilj, ki je izražen v členu 234 ES, namreč zagotoviti največjo mogočo enotnost pri uporabi prava Skupnosti in oblikovati za ta namen učinkovito sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči.(29)

60. Kljub temu je Sodišče v primeru, v katerem so bili podatki v predložitvenih sklepih protislovni, tako da ni bilo mogoče pridobiti zadostnega razumevanja pravnega položaja, odločilo, da so vprašanja za predhodno odločanje očitno nedopustna.(30)

61. Pomanjkanje jasnosti v sklepih v tej zadevi se nanaša na razliko med horizontalnim in cikličnim vertikalnim delom s krajšim delovnim časom pri izračunu števila tednov, ki se jih upošteva za pridobitev pravice do pokojnine. To pa je bistvo te zadeve in predpostavka, na kateri temeljijo vprašanja za predhodno odločanje.

62. Vprašanja za predhodno odločanje bi se lahko upravičeno razglasilo za nedopustna, ko sta bila sklepa, vložena pred Sodiščem.

63. Kako bi bilo treba opraviti izračun in kaj je dejansko težava na podlagi nacionalnega prava, pa je postalo bolj jasno na obravnavi po intenzivnem postavljanju vprašanj zastopniku INPS in zastopniku Italije.

64. Vendar pa je treba upoštevati, da je v okviru postopka, določenega v členu 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, Sodišče pooblaščeno za odločanje o razlagi ali veljavnosti določb prava Skupnosti le na podlagi dejstev in nacionalnega prava, ki mu jih predloži nacionalno sodišče. Ne bi bilo skladno z vlogo Sodišča na podlagi člena 234 ES in njegovo obveznostjo, da vladam držav članic in zainteresiranim strankam omogoči, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča predložijo stališča, če bi Sodišče samo ugotavljalo pravni in dejanski položaj pred nacionalnim sodiščem.(31)

65. Z izjemo Italije ni nobena država članica vložila stališč. Sodišče zato ne more biti z gotovostjo prepričano, da je izpolnilo svojo dolžnost zagotoviti možnosti predložitve stališč.

66. Takšnemu položaju bi se morali izogniti.

67. Postopek na podlagi člena 234 ES je instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, zaradi česar prvo zagotavlja drugim razlago prava Skupnosti, ki jo potrebujejo za rešitev spora, ki ga obravnavajo.(32) Poleg tega predlog za sprejetje predhodne odločbe temelji na izmenjavi mnenj med sodišči, njegova vložitev pa je v celoti odvisna od tega, kako navedeno sodišče presodi pomembnost in potrebnost tega predloga.(33)

68. Res je, da je treba pričakovati, da se predložitveni sklep zavrže kot nedopusten v zgodnji fazi postopka, če vsebuje neprimerno podajanje upoštevnih dejstev in nacionalnega prava kot v tem primeru. Vendar pa glede na podatke, ki jih je Sodišče pridobilo na obravnavi, menim, da ne bi bilo niti primerno niti ne bi služilo interesom ekonomičnosti postopka, če bi se to storilo sedaj.

Vsebina

Uporaba Okvirnega sporazuma ratione materiae

69. Ali Direktiva in Okvirni sporazum zadevata le delovno pravo in ne zadevata prava socialne varnosti?(34)

70. V sodbi Impact,(35), ki se nanaša na Direktivo 1999/70,(36) je bilo Sodišču postavljeno vprašanje, ali „pogoji zaposlovanja“ v smislu člena 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je priložen tej Direktivi, zajemajo tudi pogoje pogodbe o zaposlitvi glede plačila in pokojnine.

71. Sodišče se je sklicevalo na svojo ustaljeno sodno prakso, da pojem „plačila“ v smislu člena 141(2) ES zajema pokojnine, ki izhajajo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem,(37) z izjemo tistih, ki izhajajo iz zakonitega sistema financiranja, v katerega prispevajo delavci, delodajalci in morebiti javni organi v delu, ki je manj določen s takšnim delovnim razmerjem kot pa s socialno politiko. Ob upoštevanju te sodne prakse je Sodišče ugotovilo, da pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma zajema pokojnine, ki izhajajo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, z izjemo pokojnin iz zakonitih sistemov socialne varnosti, ki so manj določene s tem razmerjem kot pa s socialno politiko. Sodišče je ugotovilo, da je ta razlaga podprta tudi z navedbo iz petega pododstavka preambule zadevnega Okvirnega sporazuma, v skladu s katero stranke sporazuma „upošteva[jo], da o zadevah v zvezi z obveznim socialnim varstvom odločajo države članice“, in jih pozivajo, da uresničijo njihovo Deklaracijo o zaposlovanju, sprejeto na zasedanju Evropskega sveta leta 1996 v Dublinu, v kateri je med drugim poudarjena potreba po prilagoditvi sistemov socialne varnosti novim vzorcem dela, da bi zagotavljali ustrezno varstvo osebam, ki takšno delo opravljajo.(38)

72. Enako razlogovanje se mora mutatis mutandis uporabiti za določbo 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je predmet te zadeve.

73. Prvič, ta določba določa načelo prepovedi diskriminacije z dobesedno enakim besedilom kot določba 4 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je priložen Direktivi 1999/70.

74. Drugič, tretji odstavek preambule k Okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom podobno upošteva dejstvo, da o obveznem socialnem varstvu odločajo države članice, in se sklicuje na Deklaracijo o zaposlovanju, sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Dublinu decembra 1996.

75. Tretjič, cilj Direktive 97/81, kot je določen v členu 1, je izvajanje Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega med splošnimi industrijskimi organizacijami (to je med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in delojemalce). Namen okvirnega sporazum je omogočiti obema stranema organizacijo delovnega časa, prilagojeno posebnim značilnostim zaposlovanja v določenih panogah in dejavnostih. Njen cilj ni urejanje zadev v zvezi s socialnim varstvom.(39)

76. Določba 4(1) Okvirnega sporazuma torej zajema pokojnine, ki izhajajo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, z izjemo pokojnin iz zakonitih sistemov socialne varnosti, ki so manj določene s tem razmerjem kot pa s socialno politiko.

77. Zlasti glede na nejasno naravo predložitvenih sklepov menim, da nacionalno sodišče najlažje odloči, kako opredeliti v tej zadevi sporni pokojninski sistem. Pri tem mora uporabiti merila, ki jih je določilo Sodišče.

78. Da bi presodilo, ali se člen 141 ES uporablja za starostno pokojnino, je Sodišče poudarilo, da je med merili, ki jih je uporabilo v primerih, v katerih je ocenjevalo pokojninski sistem, lahko odločilno le merilo o ugotovitvi, da se starostna pokojnina plača delavcu zaradi delovnega razmerja, ki ga povezuje z nekdanjim delodajalcem, in dodalo, da to merilo res ne bi moglo biti izključno, ker se lahko pri pokojninah, ki jih izplačajo zakoniti sistemi socialne varnosti, v celoti ali delno upošteva plačilo za delo. Vendar preudarki socialne politike, organiziranosti države, etike in celo skrbi, povezane s proračunom, ki so ali so lahko imeli vlogo pri sprejetju sistema s strani nacionalnega zakonodajalca, ne morejo prevladati, če so izpolnjeni trije pogoji: (i) če se pokojnina nanaša le na določeno kategorijo delavcev, (ii) če je ta pokojnina neposredno odvisna od trajanja zaposlitve in (iii) če je njen znesek izračunan na podlagi zadnje plače.(40)

79. Ni nujno, da je mogoče ta merila uporabiti enostavno. Vendar pa jih je treba po analogiji uporabiti za zadevne pokojnine.

80. Sodišče je pojasnilo, da je pokojnina, ki jo delodajalec iz javnega sektorja plača javnemu uslužbencu, popolnoma primerljiva s tisto, ki jo plača zasebni delodajalec svojim nekdanjim zaposlenim, če so ti pogoji izpolnjeni.(41) V nasprotju s tem, kar je INPS navajal na obravnavi, dejstvo, da pokojnino določa zakon in da z njo upravlja organ javne oblasti kot INPS, ne more biti odločilno merilo za razlikovanje poklicne pokojnine od pokojnine na podlagi zakonitega sistema socialne varnosti.

81. Kakor razumem upoštevno sodno prakso, mora nacionalno sodišče preskusiti status družbe Alitalia na podlagi nacionalnega prava, da bi ugotovilo, ali gre za zasebnega ali javnega delodajalca. Če je Alitalia javni delodajalec, je lahko dejstvo, da pokojnine ne izplačuje sama Alitalia, temveč INPS, indic, da je pokojnina primerljiva s pokojnino, ki jo izplačuje zasebni delodajalec svojemu nekdanjemu zaposlenemu, in da gre prej za poklicno pokojnino kot pa za pokojnino iz zakonitega sistema socialnega varstva. Če pa je, nasprotno, Alitalia zasebni delodajalec, je lahko dejstvo, da pokojnino izplačuje INPS, indic, da takšno pokojnino določajo preudarki socialne politike, da je torej pokojnina zakonitega sistema socialne varnosti, ne pa poklicna pokojnina.

82. Res je, da pravo Skupnosti ne posega v pristojnosti držav članic glede ureditve njihovih sistemov socialne varnosti. Vendar morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Skupnosti(42) in zlasti načelo prepovedi diskriminacije.(43) Tudi če gre pri sporni pokojnini za pokojnino iz zakonitega sistema socialne varnosti, mora spoštovati to načelo.

83. Na tej podlagi sklepam, da se Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom ne uporablja za pokojnine iz zakonitega sistema socialnega varstva. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali v postopkih v glavni stvari sporna pokojnina spada v to kategorijo. Če bo sklenilo, da gre pri sporni pokojnini za pokojnino iz zakonitega sistema socialnega varstva, mora preskusiti, ali je Italija svojo pristojnost glede socialnega varstva izvajala v skladu s pravom Skupnosti in zlasti z načelom prepovedi diskriminacije.

Predložena vprašanja

84. Prvo in tretje vprašanje se nanašata izključno na določbo 4 Okvirnega sporazuma, medtem ko se drugo vprašanje nanaša na določbo 4 v povezavi z določbama 1 in 5. Zato se zdi ustrezno, da se odgovori na vsa tri vprašanja skupaj.

85. S prvim vprašanjem se sprašuje, ali je člen 7(1) zakona št. 638/83, ki vodi do tega, da se obdobja, v katerih se ni delalo na podlagi sporazumov o „vertikalnem“ delu s krajšim delovnim časom, ne obravnava kot obdobja prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine, združljiv z Direktivo 97/81 in zlasti z določbo 4 Okvirnega sporazuma (načelo prepovedi diskriminacije).

86. Z drugim vprašanjem se bolj na splošno sprašuje, ali so nacionalni predpisi iz postopka v glavni stvari združljivi z Direktivo 97/81, natančneje z določbo 1 Okvirnega sporazuma (ki določa, da mora nacionalna zakonodaja olajšati razvoj dela s krajšim delovnim časom) in določbama 4 in 5 (ki določata, da morajo države članice odstraniti ovire, ki bi omejevale dostop do dela s krajšim delovnim časom). Predložitveno sodišče opozarja, da „ni sporno“, da neupoštevanje tednov, v katerih se ni delalo, za namene pokojnine pomembno odvrača od izbire sporazuma o „vertikalnem“ delu s krajšim delovnim časom.

87. S tretjim vprašanjem se sprašuje, ali se načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4 Okvirnega sporazuma uporablja za različne tipe pogodb o delu s krajšim delovnim časom glede na dejstvo, da se za enako število delovnih in izplačanih ur koledarskega leta na podlagi nacionalne zakonodaje upoštevajo vsi tedni koledarskega leta v primeru „horizontalne“ zaposlitve s krajšim delovnim časom v nasprotju z „vertikalno“ zaposlitvijo s krajšim delovnim časom.

88. Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe sicer ne more odločati o skladnosti nacionalnih določb s pravom Skupnosti. Vendar lahko ponudi odločitev o razlagi prava Skupnosti, ki nacionalnemu sodišču omogočajo, da odloči, ali je zadevni nacionalni ukrep združljiv s pravom Skupnosti.(44)

89. Zato bom vsa tri vprašanja obravnavala skupaj, kot da se sprašuje, ali določbe 1, 4 in 5 Okvirnega sporazuma nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki razlikuje med cikličnimi vertikalnimi in horizontalnimi pogodbami o zaposlitvi s krajšim delovnim časom na način, pri katerem se upoštevajo tedni kot obdobja prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine.

Različno obravnavanje v italijanskem pravu

90. Kot to razumem, pri tem pa se zelo zanašam na podatke, pridobljene na obravnavi, se zdi, da sistem v bistvu deluje kot sledi.

91. Zdi se, da se za izračun zneska pokojnine v bistvu merilo števila delovnih ur upošteva na enak način ne glede na to, ali je bilo delo opravljeno na podlagi ureditve o delu s polnim delovnim časom, delom s horizontalnim krajšim delovnim časom ali delom z vertikalnim krajšim delovnim časom. V pisnih stališčih INPS navaja, da je za določitev trajanja prispevkov, ki se upoštevajo za izračun pokojnin, treba (i) določiti število plačanih ur za vsako koledarsko leto glede dela s krajšim delovnim časom in (ii) deliti to število s številom ur, ki predstavljajo tedenske delovne ure za delavce s polnim delovnim časom. Rezultat tega izračuna predstavlja število tednov plačevanja prispevkov, ki jih je treba upoštevati za delo s krajšim delovnim časom. K temu številu se prišteje število dodatnih tednov plačevanja prispevkov, ki se lahko upoštevajo za zadevnega delavca (npr. prek prištete dobe(45)). Zdi se mi, da ta metoda za izračun zneska pokojnine ne povzroči drugačnih rezultatov glede na to, ali je zadevno delo s krajšim delovnim časom ciklično vertikalno ali horizontalno.

92. Če imamo v sistemu zaposlitve za polni delovni čas 8 ur na dan, ni razlike med tem, ali je oseba delala 52 tednov na leto,(46) toda le 4 ure na dan na podlagi sistema dela s horizontalnim krajšim delovnim časom ali le 26 tednov na leto, toda 8 ur na dan na podlagi sistema dela s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom. V obeh primerih bo število delovnih ur enako (1040 ur)(47) in bo imelo tudi enak vpliv na izračun zneska pokojnine (v mojem primeru 50 % pokojnine delavca, zaposlenega za polni delovni čas, ki se bo izračunala na podlagi 2080 ur).

93. Zdi se, da je težava, kot je to priznal INPS na obravnavi, v izračunu potrebnega števila tednov plačevanja prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine („tedni plačevanja prispevkov“). Zastopnik INPS je pojasnil, da je za pridobitev pravice do pokojnine potrebnih 1820 tednov plačevanja prispevkov. Teden prispevkov je opredeljen kot teden, v katerem se je delalo vsaj en dan.

94. V primeru, ki sem ga navedla, to pomeni, da bo delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, za isto število delovnih ur pridobil 52 tednov plačevanja prispevkov, medtem ko bo delavec s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom pridobil le 26 tednov plačevanja prispevkov.

95. Zdi se, da neenako obravnavanje izhaja iz načina, ki se uporablja za izračun tednov plačevanja prispevkov, kar neposredno določa, koliko časa bo delavec potreboval za pridobitev pravice do pokojnine. Ker se le tedni, v katerih se je delalo vsaj en dan, štejejo kot tedni plačevanja prispevkov, se lahko zgodi, da morajo za pridobitev pravice do lastne pokojnine delavci, zaposleni s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, delati dvakrat dalj kot delavci, zaposleni s horizontalnim krajšim delovnim časom. V mojem primeru bi moral delavec, zaposlen s horizontalnim krajšim delovnim časom, delati 35 let za pridobitev pravice do pokojnine, medtem ko bi moral delavec s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom delati 70 let. Če bi takšna oseba v svoji celotni poklicni dobi delala na podlagi dela s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, verjetno ne bi nikoli pridobila pokojnine.

Načelo prepovedi diskriminacije v določbi 4 Okvirnega sporazuma

96. V skladu z določbo 4 Okvirnega sporazuma pogoji za zaposlitev delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas, te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih razlogov. Prepoved diskriminacije iz določbe 4 je le poseben izraz splošnega načela enakega obravnavanja, ki spada med temeljna načela prava Skupnosti in na podlagi katerega se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.(48) To načelo se torej uporablja le za osebe, ki so v primerljivih položajih.(49)

97. Določba 4(2) Okvirnega sporazuma izrecno določa, da se, kjer je primerno, uporabi načelo pro rata temporis.(50) Sodišče je že razsodilo, da pravo Skupnosti ne nasprotuje izračunu pokojnine po načelu pro rata temporis v primeru dela s krajšim delovnim časom.(51) Poleg let delovne dobe uradnika je namreč tudi upoštevanje dejanskega časa dela, ki ga je opravil v svojem poklicnem življenju, v primerjavi s tistim, ki ga je opravil uradnik, ki je vedno delal s polnim delovnim časom, objektivno merilo, ki ne pomeni diskriminacije na podlagi spola in dopušča sorazmerno zmanjšanje pravice do pokojnine.(52)

98. Zdi se, da iz zgoraj obrazloženega sistema izhaja, da se tedni plačevanja prispevkov delavcev s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom in delavcev s polnim delovnim časom izračunajo v razmerju do dejanskih delovnih ur ali – z drugimi besedami – v skladu z načelom pro rata temporis. Zdi se logično, da bo nekdo, ki je 52 tednov na podlagi zaposlitve za polni delovni čas delal 8 ur na dan, imel dvojno število tednov plačevanja prispevkov kot nekdo, ki je delal 26 tednov na podlagi dela s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom 8 ur na dan. Vse lepo in prav: tu ni diskriminacije.

99. Vendar se tedni plačevanja prispevkov za delavce s horizontalnim krajšim delovnim časom izračunajo na podlagi, ki je bolj ugodna kot načelo pro rata temporis. Če se kot tedni plačevanja prispevkov štejejo le tisti tedni, v katerih se je delalo vsaj en dan,(53) bo nekdo, ki dela 4 ure na dan na podlagi dela s horizontalnim krajšim delovnim časom, delal natančno enako število ur kot ravnokar opisani delavec, zaposlen s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, vendar bo pridobil dvakrat toliko tednov plačevanja prispevkov.

100. Delavec, zaposlen s horizontalnim krajšim delovnim časom, ima lahko tudi prednost pred delavcem s polnim delovnim časom. Recimo (da malo spremenimo primer), namesto da delavec dela 20 ur na teden, ki se razdelijo na 5 dni (4 ure na dan), dela 2 dni in pol s polnim delovnim časom (8 + 8 + 4 ure) in preostala 2 dni in pol sploh ne dela. Takšen vzorec zadošča, da se sporni teden šteje kot teden prispevkov. Medtem pa je moral enakovredni delavec, zaposlen za polni delovni čas, delati svoj običajni delovni teden (vseh pet dni), da se teden šteje kot teden prispevkov.

101. Zato se zdi, da obstajata dve ločeni vrsti neenakega obravnavanja: (a) med dvema tipoma dela s krajšim delovnim časom v škodo delavcev s cikličnim vertikalnim delom s krajšim delovnim časom in (b) med delavci s horizontalnim krajšim delovnim časom in delavci s polnim delovnim časom v škodo delavcev s polnim delovnim časom.

102. Ali določba 4 Okvirnega sporazuma zajema takšno neenako obravnavanje?

103. Kot je Sodišče potrdilo v sodbi Michaeler, je namen Direktive 97/81 in okvirnega sporazuma pospeševati zaposlitev s krajšim delovnim časom in odpraviti diskriminacijo med delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom, in delavci, ki delajo s polnim delovnim časom. Ta dvojni namen izhaja iz besedila določbe 1 Okvirnega sporazuma in iz uvodnih izjav Direktive 97/81. Sodišče je med drugim navedlo tudi uvodno izjavo 11, v skladu s katero so podpisnice Okvirnega sporazuma „želele določiti splošen okvir za odpravo diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in prispevati k razvoju možnosti za delo s krajšim delovnim časom na taki podlagi, ki je sprejemljiva za delodajalce in delavce“.(54)

104. Iz besedila določbe 4 Okvirnega sporazuma jasno izhaja, da je ta specifična različica načela prepovedi diskriminacije, ki jo ta vsebuje, medtem ko po naravi prispeva k spodbujanju dela s krajšim delovnim časom, pomeni prepoved diskriminacije med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, in delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom. Kot jasno izhaja iz preambule, to pomeni diskriminacijo delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom.

105. Določba 4 se torej lahko uporablja za neenako obravnavanje med različnimi vrstami dela s krajšim delovnim časom le, če takšno obravnavanje tudi diskriminira delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, kot med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, in delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom. Nobena oblika neenakega obravnavanja, ki sem jih zgoraj navedla, ne ustreza temu besedilu.

106. Določba 4 Okvirnega sporazuma torej ne nasprotuje nobeni obliki.

Obveznost opredelitve in presoje ovir iz člena 5 Okvirnega sporazuma

107. Komisija je na obravnavi navajala, da določba 5(1)(a) Okvirnega sporazuma nasprotuje zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari. V skladu s ciljem spodbujanja dela s krajšim delovnim časom ta določba zahteva, da morajo države članice „opredeliti in presoditi zakonske ali administrativne ovire, ki lahko omejujejo možnosti za delo s krajšim delovnim časom, in jih, kjer je primerno, odpraviti“. Komisija se je sklicevala na sodbo Michaeler, v kateri je Sodišče ugotovilo, da je treba določbo 5(1)(a) Okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zahteva, da se kopije pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pošljejo upravnim organom v tridesetih dneh od sklenitve navedenih pogodb.

108. Ne strinjam se s Komisijo.

109. V zadevi Michaeler se je sporna zahteva uporabljala za pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ne pa za pogodbe s polnim delovnim časom. Sodišče je menilo, da povezava dodatne administrativne formalnosti in sistema kazni prispeva k odvračanju delodajalcev od tega, da zaposlujejo s krajšim delovnim časom in pomeni nevarnost zlasti za majhna in srednja podjetja, ki jih lahko odvrne od ponujanja zaposlitve s krajšim delovnim časom, ki pa jo spodbuja Direktiva 97/81, saj ne razpolagajo s takšnimi sredstvi kot velika podjetja.(55)

110. Izpodbijana zahteva je bila torej jasen primer pravnega ali upravnega pravila, ki je bilo ovira za delavce, ki bi radi zamenjali zaposlitev s polnim delovnim časom za zaposlitev s krajšim delovnim časom.

111. Iz uvodnih izjav in vsebinskih določb Direktive in Okvirnega sporazuma skupaj s „splošnimi razlogi“ slednjega jasno izhaja, da je ratio legis Okvirnega sporazuma izboljšati možnost za delavce, da zamenjajo zaposlitev za polni delovni čas za zaposlitev s krajšim delovnim časom ali da dostopajo do zaposlitve s krajšim delovnim časom, ne da bi morali biti najprej zaposleni za polni delovni čas.

112. Zato menim, da je Obveznost v določbi 5 Okvirnega sporazuma specifična uporaba prepovedi diskriminacije iz določbe 4. Včasih takšna obstaja, ko države članice za pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom določijo ovire pravne ali upravne narave, ki jih ne določijo za pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, kot je bilo v zadevi Michaeler. Država članica je dolžna takšne ovire odpraviti.

113. V tej zadevi pa ni pravnega pravila ali upravne prakse, ki bi pomenila oviro zamenjavi zaposlitve za polni delovni čas z zaposlitvijo s krajšim delovnim časom. Ni razlikovanja v obravnavanju med delavci, zaposlenimi za polni delovni čas, in delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, glede načina izračuna tednov plačevanja prispevkov. Tedni plačevanja prispevkov so za obe vrsti delavcev izračunani na podlagi načela pro rata temporis.(56) Neenako obravnavanje izhaja le iz ugodnejšega obravnavanja tretje skupine delavcev (delavci, zaposleni s horizontalnim krajšim delovnim časom) pri izračunu tednov plačevanja prispevkov.

114. Položaj bi bil drugačen, če bi se npr. za zaposlitve s horizontalnim krajšim delovnim časom in zaposlitve za polni čas tedne plačevanja prispevkov izračunalo na podlagi načela pro rata temporis, toda na manj ugodni podlagi kot za zaposlitve s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom. V takšnem primeru bi dejansko šlo za neenako obravnavanje med zaposlitvijo za polni delovni čas in posebno vrsto zaposlitve s krajšim delovnim časom v škodo slednje. Takšno pravilo bi kršilo prepoved diskriminacije iz določbe 4 in država članica bi morala na podlagi določbe 5(1)(a) to oviro odpraviti.

115. V sodbi Schönheit in Becker je Sodišče ugotovilo, da se nacionalna zakonodaja, ki vodi do nesorazmernega zmanjšanja starostne pokojnine delavca, kadar se upoštevajo obdobja dela s krajšim delovnim časom, ne more obravnavati kot objektivno upravičena ali na podlagi dejstva, da je pokojnina v takšnem primeru nadomestilo za manj dela, ali na podlagi, da je njen cilj preprečiti, da bi bili delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, v prednosti v primerjavi s tistimi, ki so zaposleni za polni delovni čas.(57)

116. Vendar se zdi, da v tej zadevi položaj ni tak. Težava ni v tem, da so delavci, zaposleni s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, nesorazmerno slabše obravnavani kot delavci, zaposleni za polni delovni čas. Delavci, zaposleni s horizontalnim krajšim delovnim časom, so pravzaprav v tem posebnem vidiku (izračun tednov plačevanja prispevkov) ugodnejše obravnavani v primerjavi z delavci, zaposlenimi za polni delovni čas, ali delavci, zaposlenimi s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom.

117. Iz tega izhaja, da naj bi se na tri vprašanja za predhodno odločanje na podlagi dosedanje analize odgovorilo tako, da niti določba 4, niti določba 1, niti določba 5(1)(a) Okvirnega sporazuma načeloma ne nasprotujejo uvedbi razlikovanja med raznimi vrstami dela s krajšim delovnim časom, za katerega se uporabljajo različni pogoji, dokler takšne razlike ne diskriminirajo v korist delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, v razmerju do (kategorije) delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ali povzročajo ovire pravne ali upravne narave, ki lahko omejijo priložnosti za delo s krajšim delovnim časom.

118. Vendar pa to še ni konec zgodbe.

Splošno načelo enakosti

119. Prepoved diskriminacije v določbi 4 Okvirnega sporazuma je posebna oblika splošnega načela enakosti.(58) Zato jo je treba razlagati v skladu s tem načelom. Vsak nacionalni ukrep za prenos mora prav tako upoštevati splošna načela prava Skupnosti, vključno z načelom enakega obravnavanja.(59)

120. Države članice lahko uvedejo razlikovanje med različnimi tipi dela s krajšim delovnim časom. Vendar pa morajo biti sprejeti ukrepi združljivi in v skladu s cilji in določbami Direktive 97/81 in Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom in morajo biti skladni s splošnimi načeli prava Skupnosti, zlasti z načelom enakega obravnavanja.(60)

121. Iz tega izhaja, da države članice ne morejo uvesti samovoljnega razlikovanja med različnimi vrstami dela s krajšim delovnim časom, ki bi nasprotovalo tem ciljem in kršilo splošno prepoved diskriminacije v pravu Skupnosti.

122. Kakor razumem dejansko stanje, se zdi, da so delavci, zaposleni s horizontalnim in cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, v primerljivih položajih. Razlogi za različno obravnavanje glede pridobitve pravice do pokojnine niso jasno razvidni. Različno obravnavanje lahko zato pomeni samovoljno razlikovanje, ki pa načelno krši splošno načelo prepovedi diskriminacije.

123. Na obravnavi je bilo zastopnikoma Italije in INPS postavljeno vprašanje, ali bi želela navesti kakšno utemeljitev za neenako obravnavanje v tej zadevi. Oba sta se sklicevala na dejstvo, da v skladu z italijanskim civilnim pravom v obdobjih, ko se ne dela, pride do mirovanja pogodbe z cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom. To pomeni, da se za delavca ne plačuje plače in prispevkov. V pisnih stališčih je Italija tudi trdila, da lahko delavci svobodno izbirajo med horizontalnim in cikličnim vertikalnim delom s krajšim delovnim časom.

124. V zvezi z utemeljitvijo, ki temelji na nacionalnem pravu, zadostuje opozoriti da se v skladu z ustaljeno sodno prakso država članica ne sme sklicevati na določbe, prakso ali položaje svojega notranjega pravnega reda, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti.(61)

125. V zvezi z utemeljitvijo, ki temelji na prosti izbiri delavcev med delom s horizontalnim in cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom, pa iz gradiva, ki je na razpolago Sodišču, izhaja, da v resnici takšna izbira ne obstaja za zaposlene pri letalskem prevozniku, kot to velja za tožeče stranke. Ker so zaposlene kot letalsko osebje na letalu, je zelo težko, če ne celo nemogoče, da bi delavci izbrali zaposlitev s horizontalnim krajšim delovnim časom (npr. da bi delali 7 dni na teden, a le 4 ure na dan). Težko se „gre iz pisarne“ po koncu pol dneva dela, če je ta „pisarna“ letalo sredi leta.(62) Zdi se, da kolektivna pogodba, ki se uporabi, potrjuje praktično nezmožnost organiziranja dela s horizontalnim krajšim delovnim časom, saj zaposlenim, kot so tožeče stranke, omejuje izbiro dela s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom.

126. Zato s tema utemeljitvama ni mogoče uspeti.

127. Nazadnje pa bo moralo nacionalno sodišče odločiti o tem, ali je neenak način izračuna pridobitve pravice do pokojnine, kot sta ga na obravnavi opisala zastopnika Italije in INPS, dejansko način, ki ga določa nacionalno pravo, in če je tako, preveriti, ali obstajajo objektivni razlogi za utemeljitev takšnega neenakega obravnavanja.(63)

Predlog

128. Glede na navedeno predlagam, naj Sodišče na vprašanja, ki jih je postavilo Corte d’Appello di Roma, Sezione Lavoro e Previdenza, odgovori tako:

– Okvirni sporazum, ki je priložen Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC, se ne uporablja za pokojnine iz zakonitih sistemov socialnega varstva. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali pokojnina iz postopka v glavni stvari spada v to kategorijo. Če ugotovi, da je sporna pokojnina pokojnina iz zakonitega sistema socialnega varstva, mora preveriti, ali je Italija izvršila svojo pristojnost v zvezi s socialno varnostjo v skladu s pravom Skupnosti in zlasti v skladu z načelom prepovedi diskriminacije;

– Določba 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se tedni plačevanja prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine izračunajo v skladu z načelom pro rata temporis. Določba 4 se uporablja za neenako obravnavanje med različnimi vrstami dela s krajšim delovnim časom le, če je takšno obravnavanje tudi diskriminatorno v korist delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, in v škodo delavcev, zaposlenih za krajši delovni čas. Države članice lahko uvedejo razlikovanje med različnimi vrstami dela s krajšim delovnim časom. Vendar pa morajo biti sprejeti ukrepi združljivi in v skladu s cilji in določbami Direktive 97/81 in Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom in biti skladni s splošnimi načeli prava Skupnosti in zlasti z načelom enakega obravnavanja. Države članice ne smejo uvesti samovoljnega razlikovanja med različnimi vrstami dela s krajšim delovnim časom, ki bi nasprotovalo tem ciljem in kršilo splošno prepoved diskriminacije v pravu Skupnosti.

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

2 – Direktiva Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL 1998 L 14, str. 9).

3 – Union of Industrial and Employers’ Confederations of Europe (Združenje evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij). UNICE je 23. januarja 2007 spremenil svoje ime v BUSINESSEUROPE, the Confederation of European Business.

4 – European Centre of Enterprises with Public Participation and of Enterprises of General Economic Interest (Evropski center za podjetja z javno udeležbo).

5 – European Trade Union Confederation (Evropska konfederacija sindikatov).

6 – Moj prevod.

7 – INPS v pisnih stališčih navaja, da je bila Direktiva v italijansko pravo prenesena z zakonsko uredbo št. 368 z dne 6. septembra 2001. Vendar pa že sam naslov zakonske uredbe št. 61/2000 kaže, da je njen namen prenos Direktive 97/81, medtem ko naslov zakonske uredbe št. 368 kaže, da je njen namen prenos Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL 1999 L 175, str. 43). Seveda je nacionalno sodišče pristojno za ugotovitev pravilnega instrumenta prenosa.

8 – Zdi se, da iz gradiva pred Sodiščem izhaja, da to ureja obdobja, ki so izenačena z obdobji, za katere je bilo plačano plačilo.

9 – Fondo pensioni lavoratori dipendenti.

10 – Predložitvena sklepa ne vsebujeta opredelitve cikličnega dela s krajšim delovnim časom. Vendar pa je v njiju navedeno, da je v tem primeru sporno „vertikalno“ delo s krajšim delovnim časom na ciklični podlagi, kar bi pomenilo, da se dela nekaj mesecev v letu in nekaj mesecev ne. Takšno delo bom imenovala „delo s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom“.

11 – Glej novejšo sodbo Sodišča z dne 19. novembra 2009 v zadevi Filipiak (C‑314/08, ZOdl., str. I‑11049, točke od 40 do 42 in navedena sodna praksa).

12 – Sodba Sodišča z dne 14. junija 2007 v zadevi Telefónica O2 Czech Republic (C-64/04, ZOdl., str. I‑4887, točki 22 in 23 in navedena sodna praksa).

13 – Glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact (C‑268/06, ZOdl., str. I‑2483, točke od 105 do 133).

14 – Glej točke od 69 do 83 spodaj.

15 – Glej točki 14 in 16 in opombo 7 zgoraj.

16 – Sodba Sodišča z dne 14. aprila 1970 v zadevi Brock (68/69, Recueil, str. 171).

17 – UL 1958, str. 561 (le v nizozemščini, francoščini, nemščini in italijanščini).

18 – V opombi 16 navedena sodba Brock, točka 7.

19 – Glej npr. starejšo sodbo Sodišča z dne 9. decembra 1965 v zadevi Singer (44/65, Recueil, str. 965, zlasti str. 972) in novejši sodbi z dne 11. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Freistaat Sachsen (C‑334/07 P, ZOdl., str.I-9465, točka 43) in z dne 22. decembra 2008 v zadevi Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji (C‑443/07 P, ZOdl., str. I-10945, točka 61).

20 – Sodba z dne 18. aprila 2002 v zadevi Duchon (C‑290/00, Recueil, str. I‑3567, točke od 19 do 26 in navedena sodna praksa).

21 – Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 5, zvezek 1, str. 35, pogosto spremenjena).

22 – Ta odstavek določa, da se upošteva vsak zavarovalni primer, na katerega se nanaša sporna pravica, čeprav je nastal „pred 1. oktobrom 1972 ali pred datumom začetka njene uporabe na ozemlju ali na delu ozemlja države članice“.

23 – Ta odstavek nalaga pri ugotavljanju pravic obveznost upoštevanja vseh zavarovalnih dob, in kjer je to predvideno, vseh dob zaposlitve ali prebivanja, dopolnjenih po zakonodaji države članice „pred 1. oktobrom 1972 ali pred datumom začetka njene uporabe na ozemlju“.

24 – Sodba z dne 16. julija 2009 v združenih zadevah Snauwaert in drugi in Deschaumes (C‑124/08 in C‑125/08, ZOdl., str. I-6793, točki 15 in 16 in navedena sodna praksa).

25 – Spis nacionalnega postopka je na voljo Sodišču, ne pa zainteresiranim strankam, določenim v členu 23 Statuta. Čeprav se lahko upravičeno vpogleda v ta spis za pridobitev dodatnih podatkov, pa ta spis ne more biti nadomestilo predložitvenega sklepa.

26 – Glej opombo 10 zgoraj.

27 – Sodba Sodišča z dne 8. maja 2003 v zadevi Gantner Electronic (C‑111/01, Recueil, str. I‑4207, točka 37). Sodišče se je v zgodnejših zadevah izrazilo bolj previdno. Glej npr. sodbo Sodišča z dne 30. marca 2000 v zadevi JämO (C‑236/98, Recueil, str. I‑2189, točka 31).

28 – Glej npr. v opombi 27 navedeno sodbo JämO, točka 32, in sodbo z dne 9. decembra 2003 v zadevi Gasser (C‑116/02, Recueil, str. I‑14693, točka 27).

29 – Sodba z dne 22. februarja 1990 v zadevi ESPJ proti Busseniju (C-221/88, Recueil, str. I‑495, točka 13).

30 – Sodba z dne 21. aprila 1999 v združenih zadevah Charreire in Hirtsmann (C‑28/98 in C‑29/98, Recueil, str. I‑1963).

31 – Glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 1998 v zadevi Dumon in Froment (C‑235/95, Recueil, str. I‑4531, točke od 25 do 27 in navedena sodna praksa).

32 – Glej sodbo z dne 24. marca 2009 v zadevi Danske Slagterier (C‑445/06, ZOdl., str. I-2119, točka 65 in navedena sodna praksa).

33 – Sodbi z dne 12. februarja 2008 v zadevi Kempter (C‑2/06, ZOdl., str. I‑411, točka 42) in z dne 16. decembra 2008 v zadevi Cartesio (C‑210/06, ZOdl., str. I-9641, točka 91).

34 – Kot trdi INPS; glej točko 27 zgoraj.

35 – V opombi 13 navedena sodba, točke od 105 do 134.

36 – Navedena v opombi 7.

37 – Te pokojnine se pogosto imenuje tudi „poklicne pokojnine“. Glej o tem bolj natančno v C. Barnard, EC Employment Law (3. izdaja, Oxford University Press, 2006), str. od 517 do 520.

38 – V opombi 13 navedena sodba Impact, točke od 131 do 134.

39 – Glej po analogiji moje sklepne predloge, predstavljene 4. decembra 2008 v zadevi Gómez-Limón Sánchez-Camacho (sodba z dne 16. julija 2009, C‑537/07, ZOdl., str. I-6525, točka 29). Glej tudi v opombi 37 navedeno delo C. Barnarda, str. 475.

40 – Sodba z dne 1. aprila 2008 v zadevi Maruko (C‑267/06, ZOdl., str. I‑1757, točke od 46 do 48 in navedena sodna praksa).

41 – Sodba z dne 23. oktobra 2003 v združenih zadevah Schönheit in Becker (C‑4/02 in C‑5/02, Recueil, str. I‑12575, točka 58).

42 – Glej sodbo z dne 16. julija 2009 v zadevi Von Chamier-Glisczinski (C-208/07, ZOdl., str. I‑6095, točka 63 in navedena sodna praksa).

43 – V opombi 40 navedena sodba Maruko, točka 59 in navedena sodna praksa.

44 – Sodba z dne 16. julija 2009 v zadevi Futura Immobiliare in drugi (C‑254/08, ZOdl., str. I-6995, točka 28 in navedena sodna praksa).

45 – Glej zgoraj opombo 8.

46 – Če se ne upošteva počitnic.

47 – Izračun za delavca, zaposlenega s horizontalnim krajšim delovnim časom, je torej (število tednov x število dni x število delovnih ur na dan), se pravi (52 x 5 x 4) in (26 x 5 x 8) za delavca s cikličnim vertikalnim krajšim delovnim časom.

48 – Sodba z dne 3. oktobra 2006 v zadevi Cadman (C‑17/05, ZOdl., str. I‑9583, točka 28 in navedena sodna praksa).

49 – Sodbi z dne 21. maja 2001 v združenih zadevah D in Švedska proti Svetu (C‑122/99 P in C‑125/99 P, Recueil, str. I‑4319, točka 48) in z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Wippel (C‑313/02, ZOdl., str. I‑9483, točka 56).

50 – Glej tudi točko 53 mojih sklepnih predlogov Gómez-Limón Sánchez-Camacho, navedenih v opombi 39, in točko 101 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Impact, navedeni v opombi 13.

51 – V opombi 41 navedena sodba Schönheit in Becker, točka 90, in v opombi 39 navedena sodba Gómez-Limón Sánchez-Camacho, točka 59.

52 – V opombi 41 navedena sodba Schönheit in Becker, točka 91, in v opombi 39 navedena sodba Gómez-Limón Sánchez-Camacho, točka 59.

53 – Glej točko 93 zgoraj.

54 – Sodba z dne 24. aprila 2008 v združenih zadevah Michaeler in drugi (C‑55/07 in C‑56/07, ZOdl., str. I‑3135, točki 21 in 22) (moj poudarek). Sodišče se je tudi sklicevalo na uvodni izjavi 5 in 18 Direktive; glej točko 3 zgoraj.

55 – V opombi 54 navedena sodba Michaeler in drugi, točke od 25 do 29.

56 – Glej zgoraj točki 97 in 98.

57 – V opombi 41 navedena sodba Schönheit in Becker, točke od 93 to 97.

58 – V opombi 48 navedena sodba Cadman, točka 28 in navedena sodna praksa.

59 – Sodba z dne 4. junija 2009 v zadevi JK Otsa Talu (C-241/07, ZOdl., str. I-4323, točka 46 in navedena sodna praksa).

60 – Glej v nekoliko drugačnem kontekstu v opombi 59 navedeno sodbo JK Otsa Talu, točka 46 in navedena sodna praksa.

61 – Sodba z dne 7. julija 2009 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-369/07, ZOdl., str. I-5703, točka 45 in navedena sodna praksa).

62 – Enako lahko velja, čeprav manj dramatično, za druge vrste služb, glede na način, kako je treba organizirati različne vrste dela.

63 – Menim, da bi bili tu lahko legitimni razlogi za bolj radodarno podlago za izračun tednov plačevanja prispevkov za nekatere oblike dela s krajšim delovnim časom v posebnih okoliščinah, ne da bi se na splošno diskriminiralo v korist delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, in v škodo delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in ne da bi se nasprotovalo ciljem Direktive in Okvirnega sporazuma. Lahko bi se upoštevalo npr. ugodnejše obravnavanje takšne vrste dela s krajšim delovnim časom, ki je najbolj primerna za delavce, ki vzgajajo otroke. Za podobno razlogovanje glede starševskega dopusta glej točko 54 mojih sklepnih predlogov Gómez-Limón Sánchez-Camacho, navedenih v opombi 39.

Na vrh

Izberite preskusne funkcije, ki jih želite preveriti.