—

za Willy Kempter KG K. Makowe, odvetnik,

—

za Češko republiko T. Boček, zastopnik,

—

za Republiko Finsko E. Bygglin, zastopnica,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti F. Erlbacher in T. van Rijn, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela sodelovanja iz člena 10 ES v smislu sodbe z dne 13. januarja 2004 v zadevi Kühne & Heitz (C-453/00, Recueil, str. I-837).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med družbo Willy Kempter KG (v nadaljevanju: družba Kempter) in Hauptzollamt Hamburg-Jonas (glavni carinski urad, v nadaljevanju: Hauptzollamt) glede uporabe členov 48 in 51 zakona o upravnem postopku (Verwaltungsverfahrensgesetz) z dne 25. maja 1976 (BGBl. 1976 I, str. 1253, v nadaljevanju: VwVfG).

3

Člen 4(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1) določa:

„Brez poseganja v člena 5 in 16 se nadomestilo izplača ob predložitvi dokazila, da so proizvodi iz sprejete izvozne deklaracije v nespremenjenem stanju zapustili carinsko območje Skupnosti v šestdesetih dneh po sprejetju izvozne deklaracije.“

4

Člen 5(1) Uredbe št. 3665/87 določa:

„Diferencialno ali enotno nadomestilo se izplača, le če je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti in če je bil uvožen v tretjo državo, razen če se je zaradi višje sile pokvaril ali uničil pri prevozu, in glede na okoliščine primera v določeno tretjo državo v dvanajstih mesecih po datumu sprejetja izvozne deklaracije, in če:

[…]“

5

Člen 48(1), prvi stavek, VwVfG določa, da se lahko nezakonit upravni akt, tudi če ga ni več mogoče izpodbijati, v celoti ali deloma odpravi za naprej ali nazaj.

6

Člen 51 VwVfG zadeva obnovo postopkov, zaključenih z upravnim aktom, ki ga ni več mogoče izpodbijati. Odstavek 1 določa, da mora zadevni organ na zahtevo stranke odločiti o razveljavitvi ali spremembi upravnega akta, ki ga ni več mogoče izpodbijati:

7

Odstavek 3 tega člena VwVfG določa, da mora biti taka zahteva vložena v treh mesecih od dneva, ko je stranka izvedela za okoliščine, ki omogočajo obnovo postopka.

8

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je v letih od 1990 do 1992 družba Kempter izvažala govedo v različne arabske države in nekdanjo Jugoslavijo. V okviru tega je od Hauptzollamt zahtevala in prejela izvozna nadomestila v skladu z Uredbo št. 3665/87.

9

Med neko preiskavo je Betriebsprüfungsstelle Zoll (nadzorni carinski organ) pri Oberfinanzdirektion (deželna direkcija za finance) iz Freiburga ugotovil, da so nekatere živali, preden so bile uvožene v navedene tretje države, med prevozom ali v karanteni v namembnih državah poginile ali so bile zaklane v sili.

10

Hauptzollamt je zato z odločbo z dne 10. avgusta 1995 od družbe Kempter zahteval povračilo prejetih izvoznih nadomestil.

11

Družba Kempter je proti tej odločbi vložila tožbo, vendar ni zatrjevala kršitev prava Skupnosti. Finanzgericht Hamburg je s sodbo z dne 16. junija 1999 to tožbo zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da so bile živali uvožene v tretjo državo v dvanajstih mesecih po datumu sprejetja izvozne deklaracije, kot to za izplačilo nadomestil zahteva člen 5(1)(a) Uredbe št. 3665/87. Bundesfinanzhof je s sklepom z dne 11. maja 2000 zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper to sodbo vložila družba Kempter.

12

Odločba Hauptzollamt z dne 10. avgusta 1995 o povrnitvi nadomestil je tako postala pravnomočna.

13

Sodišče je s sodbo z dne 14. decembra 2000 v zadevi Emsland-Stärke (C-110/99, Recueil, str. I-11569, točka 48) odločilo, da pogoj, da je bilo blago uvoženo v tretjo državo, ki mora biti izpolnjen za dodelitev izvoznih nadomestil, ki jih določa zakonodaja Skupnosti, lahko velja za upravičenca nadomestil le, preden so mu bila ta dodeljena.

14

Bundesfinanzhof je 21. marca 2002 izdalo sodbo v neki drugi zadevi, v kateri je uporabilo tako razlago Sodišča. Družba Kempter navaja, da je za to sodbo izvedela 1. julija 2002.

15

Družba Kempter je 16. septembra 2002, približno 21 mesecev po razglasitvi zgoraj navedene sodbe Emsland-Stärke, na podlagi člena 51(1) VwVfG pri Hauptzollamt podala predlog za ponovno preučitev in odpravo zadevne odločbe o povrnitvi nadomestil ter se pri tem sklicevala na sodbo Bundesfinanzhof.

16

Hauptzollamt je 5. novembra 2002 zavrnil predlog družbe Kempter, pri čemer je poudaril, da ta preobrat v sodni praksi ne vključuje spremembe prava, ki bi upravičevala obnovo postopka v skladu s členom 51(1), prva alinea, VwVfG. Upravna pritožba zoper to odločbo je bila prav tako zavrnjena 25. marca 2003.

17

Družba Kempter je ponovno vložila tožbo pri Finanzgericht Hamburg in zatrjevala predvsem, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za ponovno preučitev pravnomočne upravne odločbe, ki jih je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi Kühne & Heitz, in da bi zato morala biti odločba Hauptzollamt z dne 10. avgusta 1995 o povrnitvi nadomestil razveljavljena.

18

Finanzgericht Hamburg v predložitveni odločbi najprej ugotavlja, da je v smislu zgoraj navedene sodbe Emsland-Stärke ter sodbe Bundesfinanzhof z dne 21. marca 2002 odločba Hauptzollamt z dne 10. avgusta 1995 o povrnitvi nadomestil nezakonita. Zatem se sprašuje, ali mora Hauptzollampt zato ponovno preučiti to odločbo, ki je medtem postala pravnomočna, glede na to, da tožeča stranka pred Finanzgericht Hamburg in Bundesfinanzhof ni zatrjevala napačne razlage prava Skupnosti, in sicer člena 5(1) Uredbe št. 3665/87.

19

Predložitveno sodišče opozarja, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Kühne & Heitz odločilo:

„[N]ačelo sodelovanja, ki izhaja iz člena 10 ES, upravnemu organu, pri katerem je bil v ta namen vložen predlog, nalaga, da mora zaradi upoštevanja zadevne določbe, kot jo je medtem razlagalo Sodišče, pravnomočno upravno odločbo ponovno preučiti, kadar:

20

Finanzgericht Hamburg meni, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena prva dva pogoja, našteta v prejšnji točki, ker je Hauptzollamt v skladu s členom 48(1), prvi stavek, VwVfG pristojen za odpravo svoje odločbe z dne 10. avgusta 1995 o povrnitvi nadomestil in ker je ta odločba postala pravnomočna na podlagi sklepa Bundesfinanzhof z dne 11. maja 2000, ki je odločalo na zadnji stopnji.

21

V zvezi s tretjim pogojem, omenjenim v zgoraj navedeni sodbi Kühne & Heitz, se Finanzgericht Hamburg sprašuje, ali ga je treba razlagati tako, da mora stranka pred sodiščem izpodbijati upravni akt na podlagi prava Skupnosti in da mora nacionalno sodišče zavreči tožbo, ne da bi Sodišču predlagalo sprejetje predhodne odločbe. V tem primeru ne bi mogli šteti, da je bil ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, in bi zato morala biti tožba tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavrnjena, ker se Kempter pred Finanzgericht Hamburg in Bundesfinanzhof ni sklicevala na napačno razlago prava Skupnosti.

22

Finanzgericht Hamburg kljub temu meni, da je iz zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz mogoče sklepati, da v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, tožeča stranka ni predlagala niti tega, naj se Sodišču zastavi vprašanje za predhodno odločanje.

23

Finanzgericht Hamburg v obrazložitvi predložitvene odločbe sicer meni, da kadar nacionalna sodišča niso upoštevala pomena vprašanja razlage prava Skupnosti, tega ne bi smela očitati oškodovancu.

24

Finanzgericht Hamburg v zvezi s četrtim pogojem iz zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz meni, da je izpolnjen, če oškodovanec, ki ga zadeva upravna odločba, ki ni skladna s pravom Skupnosti, „nemudoma“ ali „brez nepotrebnega odlašanja“ zaprosi upravni organ za ponovno preučitev te odločbe, kakor hitro je bil „dejansko seznanjen“ z ustrezno sodno prakso Sodišča.

25

Čeprav je družba Kempter predlog za ponovno preučitev v sporu o glavni stvari vložila pri Hauptzollamt 21 mesecev po razglasitvi zgoraj navedene sodbe Emsland-Stärke, ga ni mogoče šteti za prepoznega, če se upošteva, da je bil vložen 16. septembra 2002, kar je manj kot tri mesece od dneva, ki ga je družba Kempter navedla kot dan, ko se je seznanila s sodbo, s katero je Bundesfinanzhof uporabilo zgoraj navedeno sodbo Emsland-Stärke.

26

Če mora upravni organ uporabiti razlago določbe prava Skupnosti, ki jo poda Sodišče v sodbi v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje, za pravna razmerja, ki so nastala pred to sodbo, predložitveno sodišče sprašuje, ali se lahko časovno omeji možnost predlagati ponovno preučitev in odpravo pravnomočne upravne odločbe, s katero je kršeno pravo Skupnosti, ali pa mora imeti časovno omejitev, ki je utemeljena z razlogi pravne varnosti.

27

V teh okoliščinah je Finanzgericht Hamburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

28

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali zgoraj navedena sodba Kühne & Heitz nalaga ponovno preučitev ali odpravo (rectius: popravo) upravne odločbe, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji, le če se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sklicevala na pravo Skupnosti v okviru pravnega sredstva nacionalnega prava, ki ga je vložila zoper to odločbo.

29

Družba Kempter, finska vlada in Komisija Evropskih skupnosti menijo, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno.

30

Družba Kempter najprej navaja, da iz člena 234, tretji odstavek, ES ne izhaja, da se morajo stranke v postopku v glavni stvari pred nacionalnim sodiščem sklicevati na napačno razlago prava Skupnosti, saj mora to sodišče uporabiti postopek predhodnega odločanja. Komisija dodaja, da ta pogoj ne izhaja iz obrazložitve in izreka zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz.

31

Družba Kempter in Komisija nato opozarjata, da obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki jo imajo v skladu s členom 234, tretji odstavek, ES nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, ne sme biti pogojena s tem, da stranke od navedenih sodišč zahtevajo, naj vložijo tak predlog.

32

Finska vlada nazadnje meni, da bi nujnost, da se stranke v postopku v glavni stvari pred nacionalnim sodiščem sklicujejo na napačno razlago prava Skupnosti, lahko v praksi onemogočila izvajanje pravic, ki jih priznava pravni red Skupnosti, kar je v nasprotju z načelom učinkovitosti. Poleg tega se oškodovancu ne bi smelo očitati dejstva, da nacionalno sodišče ni upoštevalo pomembnosti vprašanja prava Skupnosti.

33

Češka vlada zatrjuje, da sta ponovna preučitev in odprava pravnomočne odločbe upravnega organa lahko odvisni od tega, da je stranka izpodbijala to odločbo pred nacionalnimi sodišči in se je pri tem sklicevala na pravo Skupnosti, le kadar ta sodišča v skladu z nacionalnim pravom nimajo pristojnosti in dolžnosti, da po uradni dolžnosti uporabijo pravo Skupnosti, in da ta okoliščina ne ovira spoštovanja načel enakovrednosti in učinkovitosti.

34

Da bi lahko odgovorili na prvo vprašanje, je treba najprej opozoriti, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča vsi organi držav članic v skladu s svojimi pristojnostmi zagotavljati spoštovanje pravil prava Skupnosti (glej sodbo z dne 12. junija 1990 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-8/88, Recueil, str. I-2321, točka 13, in zgoraj navedeno sodbo Kühne & Heitz, točka 20).

35

Prav tako je treba opozoriti, da razlaga posameznega pravila prava Skupnosti, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 234 ES, po potrebi pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave (glej zlasti sodbi z dne27. marca 1980 v zadevi Denkavit italiana, 61/79, Recueil, str. 1205, točka 16, in z dne 10. februarja 2000 v zadevi Deutsche Telekom, C-50/96, Recueil, str. I-743, točka 43, ter zgoraj navedeno sodbo Kühne & Heitz, točka 21). Z drugimi besedami, sodba v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje ni oblikovalna, temveč izključno ugotovitvena, kar pomeni, da njene posledice načeloma nastanejo na dan, ko je začela veljati razlagana določba (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Richardson, C-137/94, Recueil, str. I-3407, točka 33).

36

Iz tega sledi, da mora upravni organ v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, tako razlagano pravilo prava Skupnosti uporabiti v skladu s svojimi pristojnostmi, in to tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je Sodišče izdalo sodbo v zvezi s predlogom za razlago (glej zgoraj navedeno sodbo Kühne & Heitz, točka 22, in v tem smislu sodbe z dne 3. oktobra 2002 v zadevi Barreira Pérez, C-347/00, Recueil, str. I-8191, točka 44; z dne 17. februarja 2005 v združenih zadevah Linneweber in Akritidis, C-453/02 in C-462/02, ZOdl., str. I-1131, točka 41, in z dne 6. marca 2007 v zadevi Meilicke in drugi, C-292/04, ZOdl., str. I-1835, točka 34).

37

Vendar je treba, kot je Sodišče opozorilo, to sodno prakso razumeti v smislu načela pravne varnosti, ki spada med splošna načela prava Skupnosti. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da pravnomočnost neke upravne odločbe po preteku razumnih rokov za vložitev tožbe ali, kot je to v postopku v glavni stvari, z izčrpanjem pravnih sredstev pripomore k pravni varnosti, kar pomeni, da pravo Skupnosti ne zahteva, da mora upravni organ načeloma odpraviti upravno odločbo, ki je postala pravnomočna (zgoraj navedena sodba Kühne & Heitz, točka 24).

38

Sodišče je kljub temu razsodilo, da je lahko zaradi posebnih okoliščin nacionalnemu upravnemu organu na podlagi načela sodelovanja iz člena 10 ES naloženo, da mora po izčrpanju notranjih pravnih sredstev ponovno preučiti pravnomočno upravno odločbo, da bi se upoštevala razlaga ustrezne določbe prava Skupnosti, ki jo je pozneje sprejelo Sodišče (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Kühne & Heitz, točka 27, in sodbo z dne 19. septembra 2006 v združenih zadevah i-21 Germany in Arcor, C-392/04 in C-422/04, ZOdl., str. I-8559, točka 52).

39

Kot opozarja predložitveno sodišče v smislu točk 26 in 28 zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz, je Sodišče med pogoji za nastanek obveznosti ponovne preučitve upoštevalo predvsem dejstvo, da je sodba sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji, s katero je izpodbijana upravna odločba postala pravnomočna, v smislu poznejše sodne prakse Sodišča temeljila na napačni razlagi prava Skupnosti, ki je bila sprejeta, ne da bi bilo Sodišče v skladu s členom 234, tretji odstavek, ES zaprošeno za sprejetje predhodne odločbe.

40

S tem vprašanjem za predhodno odločanje se sprašuje le, ali je tak pogoj izpolnjen, le če se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sklicevala na pravo Skupnosti v okviru pravnega sredstva, ki ga je vložila zoper zadevno upravno odločbo.

41

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da ureditev, ki jo člen 234 ES določa za zagotovitev enotne razlage prava Skupnosti v državah članicah, vzpostavlja neposredno sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči v okviru postopka, ki ne poteka na predlog strank (v tem smislu glej sodbe z dne 27. marca 1963 v Da Costa en Schaake in drugi, od 28/62 do 30/62, Recueil, str. 59, 76; z dne 1. marca 1973 v zadevi Bollmann, 62/72, Recueil, str. 269, točka 4, in z dne 10. julija 1997 v zadevi Palmisani, C-261/95, Recueil, str. I-4025, točka 31).

42

Kot poudarja generalni pravobranilec v točkah od 100 do 104 sklepnih predlogov, predlog za sprejetje predhodne odločbe temelji na izmenjavi mnenj med sodišči, njegova vložitev pa je v celoti odvisna od tega, kako navedeno sodišče presodi pomembnost in potrebnost tega predloga (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 1981 v zadevi Salonia, 126/80, Recueil, str. 1563, točka 7).

43

Sicer pa, kot navajata Komisija in generalni pravobranilec v točkah od 93 do 95 sklepnih predlogov, besedilo zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz nikakor ne določa, da se je tožeča stranka dolžna v okviru pravnega sredstva nacionalnega prava sklicevati se na vprašanje prava Skupnosti, ki je bilo kasneje predmet sodbe v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje.

44

Iz zgoraj navedene sodbe Kühne & Heitz torej ni mogoče sklepati, da se morajo stranke zaradi tretjega pogoja, določenega v tej sodbi, pred nacionalnim sodiščem sklicevati na zadevno vprašanje prava Skupnosti. Za izpolnitev tega pogoja je dovolj, da je nacionalno sodišče, ki je odločalo na zadnji stopnji, preučilo navedeno vprašanje prava Skupnosti, katerega razlaga se je ob upoštevanju poznejše sodbe Sodišča izkazala za napačno, ali da bi ga lahko zastavilo po uradni dolžnosti.

45

V zvezi s tem je treba spomniti, da če pravo Skupnosti nacionalnim sodiščem ne nalaga, naj po uradni dolžnosti preizkusijo tožbeni razlog kršitve določb Skupnosti, kadar bi s preizkusom tega razloga presegla meje spora, ki so jih določile stranke, morajo ta sodišča po uradni dolžnosti navesti tožbene razloge, ki izhajajo iz zavezujočega predpisa Skupnosti, kadar so po nacionalnem pravu dolžna ali pristojna to storiti v zvezi z zavezujočim nacionalnim predpisom (glej v tem smislu sodbi z dne 14. decembra 1995 v združenih zadevah Van Schijndel in van Veen, C-430/93 in C-431/93, Recueil, str. I-4705, točke 13, 14 in 22, in z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Kraaijeveld in drugi, C-72/95, Recueil, str. I-5403, točke 57, 58 in 60).

46

Torej je treba na prvo zastavljeno vprašanje odgovoriti tako, da v postopku pred upravnim organom v zvezi s ponovno preučitvijo upravne odločbe, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji, pri čemer je ta sodba glede na poznejšo sodno prakso Sodišča temeljila na napačni razlagi prava Skupnosti, pravo Skupnosti ne zahteva, da se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sklicevala na pravo Skupnosti v okviru pravnega sredstva nacionalnega prava, ki ga je vložila zoper to odločbo.

47

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pravo Skupnosti določa časovno omejitev za vložitev predloga za ponovno preučitev pravnomočne upravne odločbe.

48

Družba Kempter najprej poudarja, da pravo Skupnosti ne vsebuje nobene posebne določbe o prekluzivnem ali zastaralnem roku predloga za ponovno preučitev. Dodaja tudi, da lahko stranka v skladu z zgoraj navedeno sodbo Kühne & Heitz pravico do ponovne preučitve pravnomočne upravne odločbe uveljavlja, samo če to dovoljuje nacionalna določba. Pri odločanju, ali je ta pravica časovno omejena, je torej treba upoštevati nacionalne določbe o zastaranju.

49

Družba Kempter prav tako trdi, da če bi po analogiji uporabili določbe Skupnosti, ki urejajo prekluzivni ali zastaralni rok, se za njen predlog ne bi smelo šteti, da je bil vložen prepozno, glede na to, da je bil vložen manj kot tri leta po predstavitvi sklepnih predlogov v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Emsland-Stärke, kar je bil trenutek, ko je bilo mogoče pričakovati preobrat v ustaljeni sodni praksi nemških sodišč.

50

V zvezi s četrtim pogojem, ki ga je Sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi Kühne & Heitz, se češka in finska vlada strinjata z mnenjem predložitvenega sodišča, da bi moral biti rok, ki ga je Sodišče tako določilo za vložitev predloga za ponovno preučitev pravnomočne upravne odločbe, povezan z dejansko seznanitvijo stranke z navedeno sodno prakso.

51

Poleg tega menita, da pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da je pravica do vložitve predloga za ponovno preučitev nezakonite upravne odločbe časovno omejena. Nacionalna postopkovna pravila bi torej lahko utemeljeno določala, da je tak predlog treba vložiti v posebnih rokih, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

52

Po mnenju Komisije se drugo vprašanje nanaša le na čas med izrekom sodbe Sodišča, iz katere izhaja, da upravna odločba ni zakonita, ter predlogom za ponovno preučitev in odpravo navedene odločbe, ki ga je vložila družba Kempter.

53

Komisija poleg tega navaja, da načelo postopkovne avtonomije držav članic nasprotuje določitvi roka na ravni Skupnosti. Zaradi razlogov pravne varnosti predlaga, naj se četrti pogoj iz navedene sodbe Kühne & Heitz dopolni tako, da se mora stranka obrniti na upravni organ takoj po seznanitvi s sodbo Sodišča v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje, iz katere izhaja nezakonitost pravnomočne upravne odločbe, in v roku po izreku navedene sodbe, ki se zdi razumen glede na načela nacionalnega prava in skladen z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti.

54

V zvezi z vprašanjem o časovnih omejitvah za vložitev predloga za ponovno preučitev je treba najprej poudariti, da je v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Kühne & Heitz, tožeče podjetje vložilo predlog za ponovno preučitev in popravo upravne odločbe v roku, ki ni presegal treh mesecev, odkar se je to podjetje seznanilo s sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Voogd Vleesimport en – export (C-151/93, Recueil, str. I-4915), iz katere izhaja nezakonitost pravnomočne upravne odločbe.

55

Sodišče je pri preučevanju dejanskih okoliščin v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Kühne & Heitz, presodilo, da je treba upoštevati časovni okvir, v katerem je bil vložen predlog za ponovno preučitev, in da ta časovni okvir skupaj z drugimi pogoji, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, upravičuje ponovno preučitev sporne upravne odločbe. Kljub temu pa Sodišče ni zahtevalo, da bi bilo predlog za ponovno preučitev treba vložiti takoj po tem, ko se je tožeča stranka seznanila s sodno prakso Sodišča, na kateri je predlog temeljil.

56

Ugotoviti je treba, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 132 in 134 sklepnih predlogov, da pravo Skupnosti ne določa natančnega roka za vložitev predloga za ponovno preučitev. Četrtega pogoja, ki ga je Sodišče omenilo v zgoraj navedeni sodbi Kühne & Heitz, se zato ne sme razlagati kot obveznost vložitve predloga za zadevno ponovno preučitev v natančno določenem času po tem, ko se je tožeča stranka seznanila s sodno prakso Sodišča, na kateri je predlog temeljil.

57

Kljub temu je treba opozoriti, da kadar na določenem področju ni predpisov Skupnosti, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za upravičene subjekte izhajajo iz prava Skupnosti, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbi z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet, C-432/05, ZOdl., str. I-2271, točka 43, in z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah van der Weerd in drugi, od C-222/05 do C-225/05, ZOdl., str. I-4233, točka 28 in navedena sodna praksa).

58

Sodišče je sprejelo stališče, da je določitev razumnih prekluzivnih tožbenih rokov v interesu pravne varnosti v skladu s pravom Skupnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 1976 v zadevi Rewe-Zentralfinanz in Rewe-Zentral, 33/76, Recueil, str. 1989, točka 5, in Comet, 45/76, Recueil, str. 2043, točki 17 in 18; zgoraj navedeno sodbo Denkavit italiana, točka 23; sodbo z dne 25. julija 1991 v zadevi Emmott, C-208/90, Recueil, str. I-4269, točka 16; zgoraj navedeno sodbo Palmisani, točka 28, ter sodbi z dne 17. julija 1997 v zadevi Haahr Petroleum, C-90/94, Recueil, str. I-4085, točka 48, in z dne 24. septembra 2002 v zadevi Grundig Italiana, C-255/00, Recueil, str. I-8003, točka 34). Taki roki v praksi pravzaprav ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti (zgoraj navedena sodba v zadevi Grundig Italiana, točka 34).

59

Iz te ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko države članice na podlagi načela pravne varnosti zahtevajo, da mora biti predlog za ponovno preučitev in odpravo pravnomočne upravne odločbe, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, kot ga je pozneje razlagalo Sodišče, predložen pristojnemu upravnemu organu v razumnem roku.

60

Na drugo vprašanje je treba zato odgovoriti, da pravo Skupnosti ne določa časovne omejitve za vložitev predloga za ponovno preučitev pravnomočne upravne odločbe. Kljub temu lahko države članice v skladu z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti svobodno določijo razumne roke za vložitev tožbe.

61

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: