Zadeva C-81/05

Anacleto Cordero Alonso

proti

Fondo de Garantía Salarial (Fogasa)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León)

„Socialna politika – Varstvo delavcev ob plačilni nesposobnosti delodajalca – Direktiva 80/987/EGS – Direktiva 2002/74/ES o spremembi – Odpravnina zaradi odpovedi, dogovorjena v poravnavi – Izplačilo, ki ga zagotovi jamstvena ustanova – Izplačilo, podrejeno sprejetju sodne odločbe“

Povzetek sodbe

1.        Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 80/987, spremenjena z Direktivo 2002/74

(Direktiva 2002/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta; Direktiva Sveta 80/987)

2.        Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 80/987

(Direktiva 2002/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta; Direktiva Sveta 80/987)

3.        Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktivi 80/987 in 2002/74

(Direktiva 2002/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta; Direktiva Sveta 80/987)

1.        Kadar je država članica v svojem notranjem pravu pred začetkom veljavnosti Direktive 2002/74 o spremembi Direktive 80/987 priznavala pravico delavca, da pridobi varstvo s strani jamstvene ustanove v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca glede odškodnine za prenehanje pogodbe, spada uporaba te zakonodaje, če je plačilna nesposobnost delodajalca nastopila po začetku veljavnosti te direktive, na področje uporabe Direktive Sveta 80/987, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/74.

Ker namreč člen 2(1), drugi pododstavek, Direktive 2002/74 določa, da države članice zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, uporabijo za vsak primer plačilne nesposobnosti delodajalca, ki je nastopil po dnevu začetka veljavnosti teh predpisov, spada primer neplačilne sposobnosti delodajalca in njene posledice na področje uporabe ratio temporis spremenjene Direktive 80/987 od začetka njene veljavnosti, čeprav se rok za prenos, določen v členu 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2002/74, še ni iztekel. Šteti je treba, da Direktiva 2002/74 velja ne samo za nacionalne določbe, katerih izrecen namen je prenos navedene direktive, ampak od dneva začetka veljavnosti te direktive tudi za nacionalne določbe, ki so obstajale prej in ki bi lahko zagotovile skladnost nacionalnega prava z njo.

Čeprav člen 3, prvi odstavek, spremenjene Direktive 80/987 države članice ne zavezuje, naj v nacionalni zakonodaji za prenos Direktive 2002/74 določi, da je plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zagotovljeno, če zadevna nacionalna zakonodaja zajema določbo, ki določa, da take odpravnine izhajajo iz varstva pristojne jamstvene ustanove, spada ta nacionalna določba od dneva začetka veljavnosti Direktive 2002/74 na področje uporabe spremenjene Direktive 80/987. Iz tega sledi, da nacionalna določba, ki ob nekaterih pogojih določa, da jamstvena ustanova delavcem izplača odškodnine v primeru odpustitve ali prenehanja pogodbe o zaposlitvi, izhaja iz zgoraj navedenega člena 2(1), drugi pododstavek in torej s področja uporabe Direktive 2002/74 v zvezi z uporabo za dejstva, nastala po dnevu začetka njene veljavnosti.

(Glej točke 28, 29, 31, 32, 34 in točko 1 izreka.)

2.        Na področju uporabe Direktive 80/987 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/74, splošno načelo enakosti, kot je priznano v pravnem redu Skupnosti, zahteva, da kadar v skladu z nacionalno zakonodajo, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, zakonite odškodnine, dolgovane zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi in priznane s sodbo, izplača jamstvena ustanova v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, je treba odškodnine enake vrste, priznane s sporazumom med delavcem in delodajalcem, sklenjenim v prisotnosti sodnika in potrjenim s strani sodišča, obravnavati enako.

(Glej točko 42 in točko 2 izreka.)

3.        V okviru uporabe Direktive 80/987 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca in Direktive 2002/74, s katero je bila navedena direktiva spremenjena, nacionalno sodišče ne sme uporabiti notranjega prava, ki s tem, da krši načelo enakosti, kot je priznano v pravnem redu Skupnosti, izključuje, da pristojna jamstvena ustanova izplača odškodnino za prenehanje pogodbe, priznane s sporazumom med delavcem in delodajalcem, sklenjenim v prisotnosti sodnika in potrjenim s strani sodišča.

(Glej točko 47 in točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 7. septembra 2006(*)

„Socialna politika – Varstvo delavcev ob plačilni nesposobnosti delodajalca – Direktiva 80/987/EGS – Direktiva 2002/74/ES o spremembi – Odpravnina zaradi odpovedi, dogovorjena v poravnavi – Izplačilo, ki ga zagotovi jamstvena ustanova – Izplačilo, podrejeno sprejetju sodne odločbe“

V zadevi C-81/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (Španija) z odločbo z dne 28. januarja 2005, ki je na Sodišče prispela 18. februarja 2005, v postopku

Anacleto Cordero Alonso

proti

Fondo de Garantía Salarial (Fogasa),

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, N. Colneric (poročevalka), K. Lenaerts, E. Juhász in M. Ilešič, sodniki,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodni tajnik: R. Grass,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Fondo de Garantía Salarial (Fogasa) A. García Trejo, svetovalec, ki ga je pooblastila zbornica Abogados del Estado,

–        za špansko vlado E. Braquehais Conesa, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti G. Rozet in R. Vidal Puig, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. aprila 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23) v prvotni različici (v nadaljevanju: Direktiva 80/987) in v različici, spremenjeni z Direktivo 2002/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 (UL L 270, str. 10, v nadaljevanju: spremenjena Direktiva 80/987).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Corderom Alonsom in Fondo de Garantía Salarial (jamstvenim skladom, v nadaljevanju: Fogasa), ker je ta A. Corderu Alonsu zavrnil izplačilo odpravnine iz naslova subsidiarne odgovornosti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 1(1) Direktive 80/987 določa, da se „[t]a direktiva […] uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz obstoječih pogodb o zaposlitvah ali delovnih razmerij, do delodajalca, ki je plačilno nesposoben v smislu člena 2(1)“.

4        Člen 2(2) navedene direktive določa, da ta ne posega v nacionalne zakonodaje glede opredelitve izrazov „delavec“, „delodajalec“, „plačilo“, „priznana pravica“ in „pričakovana pravica“.

5        Člen 3(1) te direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za to, da jamstvene ustanove v skladu s členom 4 jamčijo izplačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki temeljijo na pogodbah o zaposlitvi ali delovnih razmerjih in se nanašajo na plačilo za obdobje pred določenim datumom.“

6        Na podlagi člena 4 Direktive 80/987 imajo države članice možnost omejiti obveznosti jamstvene ustanove iz člena 3 te direktive, tako da obveznost plačila omejijo na določeno obdobje ali določijo zgornjo mejo jamstva.

7        Člen 9 te direktive določa, da ta „ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši“.

8        V skladu s členom 10(a) iste direktive ta ne vpliva na možnost držav članic, „[…] da sprejmejo ukrepe za preprečevanje zlorab“.

9        Po spremembi je besedilo člena 3 Direktive 80/987 naslednje:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da jamstvene ustanove, ob upoštevanju člena 4, jamčijo plačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, ki vključujejo, kadar to zahteva nacionalna zakonodaja, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja.

Terjatve, ki jih prevzamejo jamstvene ustanove, so neporavnane terjatve za plačila, vezane na obdobje pred in/ali, kot je ustrezno, po danem datumu, ki ga določijo države članice.“

10      V skladu s členom 3 začne Direktiva 2002/74 veljati z dnem objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti, torej 8. oktobra 2002.

11      Člen 2 te direktive določa:

„1.      Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s to direktivo, do 8. oktobra 2005. O tem nemudoma obvestijo Komisijo.

Predpise iz prvega pododstavka uporabijo za vsak primer plačilne nesposobnosti, ki je nastopil po dnevu začetka veljave teh predpisov.

Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.      Države članice Komisiji sporočijo besedila določb nacionalne zakonodaje, ki jo sprejmejo na področju, ki ga zajema ta direktiva.“

 Nacionalna ureditev

12      Člen 14 španske ustave določa temeljno pravico enakosti pred zakonom.

13      Člen 26(1) in (2) kraljevega zakonskega dekreta 1/1995 z dne 24. marca 1995 o potrditvi spremenjenega besedila Estatuta de los Trabajadores (zakona, ki ureja delovna razmerja) (BOE, št. 75, z dne 29. marca 1995, str. 9654, v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih) določa:

„1.      Kot plača se štejejo vsi prejemki v denarju ali v naravi, ki jih prejmejo delavci v zameno za delo, opravljeno za račun drugega v okviru delovnega razmerja, bodisi za dejansko opravljeno delo, ne glede na obliko plačila, bodisi za čas odmora, izenačen z delom. [...]

2.      Kot plača se ne štejejo zneski, ki jih prejme delavec kot povračilo stroškov v zvezi z delom, prejemki in nadomestila iz naslova socialne varnosti ter nadomestila za premestitve, začasne prekinitve ali odpovedi.“

14      Člen 33 (1), (2) in (8) zakona o delovnih razmerjih določa:

„1.      Jamstveni sklad, neodvisni organ v okviru ministrstva za delo in socialno varnost, ki je pravna oseba in mu je priznana poslovna sposobnost za doseganje njenih ciljev, delavcem izplača zneske plač, ki jim pripadajo v primeru plačilne nesposobnosti, prekinitve plačil, stečaja ali prisilne poravnave delodajalca.

Za namen prejšnjega odstavka se za plačo šteje znesek, priznan kot tak v sporazumu o poravnavi ali v sodni odločbi iz vseh naslovov, določenih v členu 26(1), in tudi dodatno nadomestilo iz naslova ‚salarios de tramitación‘, o katerem glede na okoliščine primera odloči pristojno sodišče, glede na to da Sklad iz nobenega naslova skupaj ali ločeno ne izplača zneska, ki bi bil višji od vsote, enake dvakratni dnevni minimalni plači za vse poklice s številom dni neizplačane plače, do največ sto dvajset dni.

2.      Jamstveni sklad v primeru, določenem v prejšnjem odstavku, delavcem izplača odpravnino, priznano s sodbo ali upravno odločbo, zaradi odpovedi ali prenehanja pogodbe v skladu s členi 50, 51 in 52(c) tega zakona, največ do višine enoletne plače ter ob upoštevanju, da dnevna plača, ki je podlaga za izračun, ne sme presegati dvakratne minimalne plače za vse poklice.

Znesek odpravnine se za to, da ga Fonds de garantie salariale v primeru odpovedi ali prenehanja pogodbe izplača v skladu s členom 50 tega zakona, izračuna na podlagi 25 dni na leto dela, pri čemer ne sme presegati omejitve, določene v prejšnjem odstavku.

[…]

8.      V primeru, da imajo podjetja manj kot petindvajset delavcev, Fonds de garantie salariale izplača 40 % dolgovane zakonske odpravnine delavcem, katerih delovna razmerja so prenehala v okviru postopka na podlagi določb člena 51 navedenega zakona ali zaradi razlogov, določenih v točki (c) člena 52.

[...]“

15      Člen 52, točka (c), zakona o delovnih razmerjih, ki našteva vzroke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi „iz objektivnih razlogov“, določa:

„Pogodba preneha

[....]

c)      kadar je objektivno priznano, da je treba ukiniti delovna mesta zaradi enega izmed razlogov, ki so določeni v členu 51(1) tega zakona, in v manjšem številu, kot je določeno v istem členu.

V ta namen delodajalec odločitev o prenehanju pripisuje gospodarskim vzrokom, katerih namen je prispevati k izhodu iz manj ugodnega gospodarskega položaja, ali tehničnim, organizacijskim vzrokom oziroma vzrokom donosnosti, namen katerih je premostiti težave, ki ovirajo uspešno delovanje podjetja bodisi zaradi njegovega konkurenčnega položaja na trgu bodisi zaradi zahtev povpraševanja, s pomočjo boljše organizacije virov.“

16      Za prenehanje pogodbe iz objektivnih razlogov se zahteva, da delodajalec spoštuje določene obveznosti, ki so opredeljene v členu 53(1) zakona o delovnih razmerjih, med katerimi je tudi:

„[...]

b)      delavcu omogočiti [...] odpravnino dvajsetih dni na leto zaposlitve, odpravnino, ki se bo za obdobja, krajša od enega leta, izračunala v sorazmerju s številom mesecev in za najmanj dvanajst mesecev.

[...]“

17      Člen 84 kraljevega zakonskega dekreta 2/1995 z dne 7. aprila 1995 o potrditvi spremenjenega besedila zakona o delovnopravnem postopku (Ley de Procedimiento laboral, BOE, št. 86, z dne 11. aprila 1995, str. 10695, v nadaljevanju: LPL) določa, da je v primeru neuspešnega poravnalnega postopka pred upravnim organom, ki se mu mora zadeva na podlagi člena 63 tega dekreta predhodno predložiti, obvezen nov poravnalni postopek pred pristojnim sodiščem.

18      Do datuma, ko je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, ni Kraljevina Španija niti sprejela določbe, ki bi se sklicevala na Direktivo 2002/74, niti ni obvestila Komisije o prenosu navedene direktive.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

19      A. Cordero Alonso je delal v podjetju, ki je zaposlovalo manj kot 25 delavcev. Odpuščen je bil iz razloga, povezanega z gospodarskim položajem podjetja. Tožba, ki jo je vložil A. Cordero Alonso zoper to odpoved, je pripeljala do sporazuma o poravnavi, sklenjenega s toženo stranko v postopku v glavni stvari v prisotnosti in ob intervenciji sodnika, ki ga je kasneje potrdil, zaradi česar je bila navedenemu sporazumu priznana vrednost sodbe, da bi ga bilo mogoče v primeru neizpolnitve prisilno izvršiti. V tem sporazumu so se stranke dogovorile, da sprejmejo prenehanje delovnega razmerja iz razlogov, ki jih je navedel delodajalec s tem, da so za delavca določile odpravnino v znesku 5540,06 EUR na račun delodajalca.

20      Delodajalec ni prostovoljno plačal dolgov, ki so predmet sporazuma o poravnavi zato je A. Cordero Alonso po tem, ko je bilo 24. aprila 2003 odločeno, da je delodajalec plačilno nesposoben zaradi premoženja, ki ga je mogoče zaseči in izvršiti, da bi se delavcu izplačal dolgovani znesek, predlagal sodno izvršitev navedenega sporazuma

21      A. Cordero Alonso je torej od Fogasa zahteval plačilo zadevnih dolgov. Fogasa mu je v skladu s členom 33(8) zakona o delovnih razmerjih odobril 40 % odpravnine zaradi odpovedi delovnega razmerja, vendar je zavrnil izplačilo preostalih 60 %, ker je bila odpravnina priznana v sporazumu o poravnavi in ne v sodbi ali upravni odločbi.

22      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je torej zoper Fogasa pri Juzgado de lo Social de Palenzia vložila zahtevek za plačilo zneska, ki ustreza 60 % odpravnine, dogovorjene v sporazumu o sodni poravnavi. To sodišče je zahtevek zavrnilo zato, ker mora Fogasa na podlagi zakona prevzeti le plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je bila ta odpravnina priznana v sodbi ali upravni odločbi, ne pa, če je bila dogovorjena med strankami v sporazumu o poravnavi. A. Cordero Alonso je zoper to sodno odločbo vložil pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León.

23      To sodišče je opozorilo, da je v sodbi št. 306/1993 z dne 25. oktobra 1993 Tribunal Constitucional preizkusilo skladnost člena 33(2) zakona o delovnih razmerjih s členom 14 španske ustave. Tribunal Constitucional meni, da ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom, ker se enaki položaji ne obravnavajo različno. Glede sodbe z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero (C‑442/00, Recueil, str. I-11915) se predložitveno sodišče sprašuje o učinkih prevlade prava Skupnosti in zlasti o njegovi pristojnosti, da odstopi od nacionalnega prava, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, medtem ko špansko procesno pravo, ki bi mu dodelilo tako pristojnost, ne obstaja.

24      Če bi taka pristojnost izhajala iz prava Skupnosti, bi bilo treba določiti, ali se v obravnavani zadevi pravo Skupnosti uporabi kljub dejstvu, da Direktiva 80/987 ne zajema izrecno odpravnin zaradi odpovedi pogodbe. Če bi šlo za primer uporabe prava Skupnosti, bi bilo mogoče dvomiti, ali je prevlada tega nad nacionalnim pravom razširjena na pravna pravila, ki urejajo temeljne pravice. V takem primeru bi bilo treba vedeti, ali je različno obravnavanje v obravnavani zadevi utemeljeno. Na to vprašanje naj zgoraj navedena sodba Rodríguez Caballero ne bi v celoti odgovorila, ker gre v postopku v glavni stvari za odpravnino zaradi prenehanja pogodbe. Če bi bilo odločeno, da take odpravnine ne izhajajo s področja uporabe Direktive 80/987, bi bilo treba postaviti vprašanje, ali država Španija že uporablja Direktivo 2002/74, če je njena vsebina že vključena v špansko pravo. V primeru pritrdilnega odgovora je mogoče postaviti enaka vprašanja glede temeljne pravice enakosti pred zakonom in primera, ko bi se štelo, da država Španija pri odločanju o zadevi A. Cordero Alonso uporablja Direktivo 80/987.

25      V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.       Ali obveznost držav članic, da sprejemajo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti (člen 10 ES) in načelo prevlade prava Skupnosti nad nacionalnim pravom sama po sebi in brez potrebe po izrecnih določbah notranjega prava podeljujeta nacionalnim sodnim organom pristojnost, da odstopijo od uporabe vseh vrst norm notranjega prava, ki so v nasprotju s pravom Skupnosti, ne glede na položaj teh določb v hierarhiji norm (uredbe, zakoni ali ustava)?

2.      a)     Ali španski upravni in sodni organi, kadar odločajo o pravici delavca, katerega delodajalec je bil razglašen za plačilno nesposobnega, glede prejemanja odpravnin od [Fogasa], ki mu na podlagi jamstva, ki ga za primer plačilne nesposobnosti določa nacionalna zakonodaja, pripadajo ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, uporabijo pravo Skupnosti, čeprav Direktiva 80/987 v členih 1 in 3 ne določa izrecno odpravnine zaradi prenehanja pogodbe?

b)       Ali so v primeru pritrdilnega odgovora španski upravni in sodni organi v okviru uporabe Direktive 80/987 in norm notranjega prava, s katerimi so prenesene določbe omenjene direktive, vezani na načelo enakosti pred zakonom in prepoved vsakršne diskriminacije, ki izhajata iz prava Skupnosti in katerih obseg je opredeljen z razlago Sodišča [...], čeprav se ta ne sklada z razlago podobnih temeljnih pravic, ki jih priznava španska ustava in kot jih v sodni praksi razlaga Tribunal Constitucional espagñol?

c)      Ali v primeru pritrdilnega odgovora temeljna pravica do enakosti pred zakonom, ki izhaja iz prava Skupnosti, nalaga obveznost enakega obravnavanja primerov, ko je bila pravica delavca do odpravnine zaradi prenehanja pogodbe ugotovljena s sodno odločbo in primerov, ko ta pravica izhaja iz sporazuma med delavcem in delodajalcem, sklenjenega v prisotnosti sodnika in potrjenega s strani sodišča?

3.      a)     Ali je mogoče, kadar je država članica v notranjem pravu že pred začetkom veljavnosti Direktive 2002/74 priznavala pravico delavca, da pridobi varstvo s strani jamstvene ustanove v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca glede odpravnine zaradi prenehanja pogodbe, presoditi, da država članica že od začetka veljavnosti te direktive, to je 8. oktobra 2002, uporablja pravo Skupnosti, kadar odloča o izplačilu teh odpravnin zaradi prenehanja pogodbe s strani jamstvene ustanove v primerih, ko je bila plačilna nesposobnost delodajalca razglašena po 8. oktobru 2002, čeprav se rok, določen za prenos direktive, še ni iztekel?

b)      Ali so v primeru pritrdilnega odgovora španski upravni in sodni organi v okviru uporabe Direktive [2002/74] in predpisov notranjega prava za prenos določb navedene direktive vezani na načelo enakosti pred zakonom in prepoved vsakršne diskriminacije, ki izhajata iz prava Skupnosti in katerih obseg je opredeljen z razlago Sodišča [...], čeprav se ta ne sklada z razlago podobnih temeljnih pravic, ki jih priznava španska ustava in kot jih v sodni praksi razlaga Tribunal Constitucional espagñol?

c)      Ali v primeru pritrdilnega odgovora temeljna pravica do enakosti pred zakonom, ki izhaja iz prava Skupnosti, nalaga obveznost enakega obravnavanja primerov, ko je bila pravica delavca do odpravnine zaradi prenehanja pogodbe ugotovljena s sodno odločbo, in primerov, ko ta pravica izhaja iz sporazuma med delavcem in delodajalcem, sklenjenega v prisotnosti sodnika in potrjenega s strani sodišča?“

 Tretje vprašanje

26      S tretjim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, se predložitveno sodišče na eni strani sprašuje o časovni veljavnosti spremenjene Direktive 80/987 (vprašanje 3(a)) in na drugi o morebitni obveznosti na podlagi načela Skupnosti o enakosti in prepovedi diskriminacije, enakega obravnavanja odpravnin zaradi prenehanja pogodbe, ugotovljenih s sodno odločbo, in tistih, ki izhajajo iz sporazuma med delavci in delodajalci, sklenjenega v prisotnosti sodnika in potrjenega s strani sodišča [vprašanje 3(b) in (c)].

 Časovna veljavnost spremenjene Direktive 80/987

27      V skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2002/74 države članice sprejmejo zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s to direktivo, do 8. oktobra 2005.

28      Drugi pododstavek navedenega odstavka določa, da nacionalne predpise iz prvega pododstavka uporabijo za vsak primer plačilne nesposobnosti delodajalca, ki je nastopil po dnevu začetka veljavnosti teh predpisov. V teh okoliščinah primer neplačilne sposobnosti delodajalca in njene posledice spadajo v področje uporabe ratio temporis spremenjene Direktive 80/987 od začetka njene veljavnosti, čeprav se rok za prenos, ki je bil določen v členu 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2002/74, še ni iztekel.

29      Šteti je treba, da Direktiva 2002/74 velja ne samo za nacionalne določbe, katerih izrecen namen je prenos navedene direktive, ampak od dneva začetka veljavnosti te direktive tudi za nacionalne določbe, ki so obstajale prej in ki bi lahko zagotovile skladnost nacionalnega prava z njo.

30      V skladu s členom 3, prvi odstavek, Direktive 80/987 države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da jamstvene ustanove ob upoštevanju člena 4 te direktive jamčijo plačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, ki vključujejo, kadar to zahteva nacionalna zakonodaja, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja.

31      Čeprav člen 3, prvi odstavek, spremenjene Direktive 80/987 države članice ne zavezuje, naj v nacionalni zakonodaji za prenos Direktive 2002/74 določi, da je plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zagotovljeno, je treba šteti, da če zadevna nacionalna zakonodaja zajema določbo, ki določa, da take odpravnine izhajajo iz varstva pristojne jamstvene ustanove, ta nacionalna določba od 8. oktobra 2002, dneva začetka veljavnosti Direktive 2002/74, spada v področje uporabe spremenjene Direktive 80/987.

32      Iz tega izhaja, da določba, kot je člen 33(2) zakona o delovnih razmerjih, ki ob nekaterih pogojih določa, da jamstvena ustanova delavcem izplača odpravnine v primeru odpovedi ali prenehanja pogodbe o zaposlitvi, izhaja iz člena 2(1), drugi pododstavek, Direktive 2002/74, in torej iz področja uporabe te direktive v zvezi z uporabo za dejstva, ki so nastala po dnevu začetka njene veljavnosti.

33      Temu ne nasprotuje dejstvo, da se morajo na podlagi člena 2(1), tretji pododstavek, Direktive 2002/74 nacionalne določbe, ki so bile sprejete za namene prenosa direktive, sklicevati na obravnavano direktivo med njihovim sprejemanjem ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Take formalne ugotovitve naj namreč ne bi vodile k zmanjšanju varstva delavcev iz Direktive 2002/74.

34      Na vprašanje 3(a) je torej treba odgovoriti tako, da kadar je država članica v notranjem pravu pred začetkom veljavnosti Direktive 2002/74/ES priznavala pravico delavca, da pridobi varstvo s strani jamstvene ustanove v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca glede odpravnine zaradi prenehanja pogodbe, uporaba te zakonodaje v primeru, da je plačilna nesposobnost delodajalca nastopila po začetku veljavnosti te direktive, spada v področje uporabe spremenjene Direktive 80/987.

 Kršitev načela enakosti

35      Kadar nacionalna zakonodaja spada v področje uporabe prava Skupnosti, mora biti v skladu s temeljnimi pravicami, spoštovanje katerih zagotavlja Sodišče (glej v zvezi s tem zgoraj navedeno sodbo Rodríguez Caballero, točka 31 in navedena sodna praksa).

36      Iz predložitvene odločbe izhaja, da odpravnine zaradi prenehanje pogodbe o zaposlitvi v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca izplača Fogasa le, če so priznane s sodbo ali upravno odločbo.

37      Čeprav je v pristojnosti nacionalnega prava, da podrobneje opredeli odpravnine, ki izhajajo iz področja uporabe spremenjene Direktive 80/987, mora pri tem spoštovati temeljne pravice, med katerimi je zlasti splošno načelo enakosti in prepovedi diskriminacije (glej v tem smislu sklep z dne 13. decembra 2005 v zadevi Guerrero Pecino, C-177/05, ZOdl., str. I-10887, točki 25 in 26 in navedena sodna praksa). To načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je razlikovanje objektivno utemeljeno (zgoraj navedena sodba Rodríguez Caballero, točka 32 in navedena sodna praksa).

38      Sodišče je že razsodilo, da kadar je treba v skladu z zadevno nacionalno zakonodajo odpravnine za nezakonito odpoved, priznane s sodbo ali upravno odločbo, na podlagi nacionalnega prava šteti za odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja iz člena 3(1) spremenjene Direktive 80/987, je treba odpravnine enake vrste, ki so bile določene v postopku sodne poravnave, kot je ta iz člena 84 LPL, prav tako šteti za odpravnine v smislu te določbe (zgoraj navedeni sklep Guerrero Pecino, točka 30).

39      Enako velja glede zakonitih odpravnin, dolgovanih zaradi prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

40      Na eni strani so namreč vsi delavci, ki so izgubili zaposlitev zaradi prenehanja njihove pogodbe o zaposlitvi, v primerljivih položajih, ker jim delodajalec zaradi plačilne nesposobnosti ne more izplačati odpravnin, do katerih so upravičeni na podlagi zakona. Na drugi strani, kot poudarja generalni pravobranilec v točki 36 sklepnih predlogov, niso niti predložitveno sodišče niti intervenienti uveljavljali nobene nove trditve na podlagi morebitne utemeljitve neenakega obravnavanja, o katerem Sodišče še ne bi imelo priložnosti presojati v okviru zgoraj navedene sodbe Rodríguez Caballero in sodbe z dne 16. decembra 2004 v zadevi Olaso Valero (C-520/03, ZOdl., str. I-12065) ter zgoraj navedenega sklepa Guerrero Pecino.

41      Ker je splošno načelo enakosti in prepovedi diskriminacije načelo prava Skupnosti, države članice to načelo, kot ga razlaga Sodišče, zavezuje. Enako velja, kadar je zadevna nacionalna zakonodaja na podlagi ustavne sodne prakse zadevne države članice v skladu s podobno temeljno pravico, ki jo priznava nacionalni pravni red.

42      Na vprašanji 3(b) in (c) je torej treba odgovoriti tako, da na področju uporabe spremenjene Direktive 80/987 splošno načelo enakosti, kot je priznano v pravnem redu Skupnosti, zahteva, da kadar v skladu z nacionalno zakonodajo, kot je ta v zadevi v glavni stvari, zakonite odpravnine, dolgovane zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi in priznane s sodbo, izplača jamstvena ustanova v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, je treba odpravnine enake vrste, priznane s sporazumom med delavcem in delodajalcem, sklenjenim v prisotnosti sodnika in potrjenim s strani sodišča, obravnavati enako.

 Drugo vprašanje

43      Ob upoštevanju odgovora na tretje vprašanje na drugo vprašanje, ki se nanaša na prvotno različico Direktive 80/987, ni treba odgovoriti.

 Prvo vprašanje

44      Prvo vprašanje se v bistvu nanaša na morebitno obveznost predložitvenega sodišča, da na podlagi uporabe prava Skupnosti, kot ga razlaga Sodišče, ne uporabi nacionalnega prava, ki ni v skladu z Direktivo 80/987 bodisi v prvotni različici bodisi v spremenjeni različici.

45      Kadar je ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti in dokler niso sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, bi bilo mogoče spoštovanje načela enakosti zagotoviti le tako, da bi se osebam, ki se manj ugodno obravnavajo, priznale enake ugodnosti kot so tiste, do katerih so upravičene osebe, ki se obravnavajo ugodneje (zgoraj navedena sodba Rodríguez Caballero, točka 42).

46      Ob taki domnevi nacionalno sodišče ne uporabi nobene diskriminatorne nacionalne določbe, ne da bi moralo zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno odstrani, in za člane skupine, ki se manj ugodno obravnava, uporabiti enako ureditev kot je ta, do katere so upravičeni drugi delavci (zgoraj navedena sodba Rodríguez Caballero, točka 43 in navedena sodna praksa). To obveznost ima neodvisno od obstoja določb nacionalnega prava, ki jim za to priznavajo pristojnost.

47      Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti tako, da nacionalni sodnik ne sme uporabiti notranjega prava, ki s tem, da krši načelo enakosti, kot je priznano v pravnem redu Skupnosti, izključuje, da pristojna jamstvena ustanova izplača odpravnino zaradi prenehanja pogodbe, priznano s sporazumom med delavcem in delodajalcem, sklenjenim v prisotnosti sodnika in potrjenim s strani sodišča.

 Stroški

48      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Kadar je država članica v svojem notranjem pravu pred začetkom veljavnosti Direktive 2002/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive 80/987/EGS priznavala pravico delavca, da pridobi varstvo s strani jamstvene ustanove v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca glede odpravnine zaradi prenehanja pogodbe, uporaba te zakonodaje, če je plačilna nesposobnost delodajalca nastopila po začetku veljavnosti te direktive, spada na področje uporabe Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/74.

2)      Na področju uporabe Direktive 80/987, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/74, splošno načelo enakosti, kot je priznano v pravnem redu Skupnosti, zahteva, da kadar v skladu z nacionalno zakonodajo, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, zakonite odpravnine, dolgovane zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi in priznane s sodbo, izplača jamstvena ustanova v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, je treba odpravnine enake vrste, priznane s sporazumom med delavcem in delodajalcem, sklenjenim v prisotnosti sodnika in potrjenim s strani sodišča, obravnavati enako.

3)      Nacionalni sodnik ne sme uporabiti notranjega prava, ki s tem, da krši načelo enakosti, kot je priznano v pravnem redu Skupnosti, izključuje, da pristojna jamstvena ustanova izplača odpravnino zaradi prenehanja pogodbe, priznano s sporazumom med delavcem in delodajalcem, sklenjenim v prisotnosti sodnika in potrjenim s strani sodišča.

Podpisi

---

* Jezik postopka: španščina.