Zadeva C-36/04

Kraljevina Španija

proti

Svetu Evropske unije

„Uredba (ES) št. 1954/2003 – Členi 3, 4 in 6 – Upravljanje ribolovnega napora – Ribolovna območja in viri Skupnosti – Akt o pogojih pristopa Kraljevine Španije in Portugalske republike in o prilagoditvah Pogodb – Neločljivost – Nedopustnost“

Povzetek sodbe

Ničnostna tožba – Predmet – Delna razglasitev ničnosti

(člen 230 ES; Uredba Sveta št. 1954/2003, členi 3, 4 in 6)

Delna razglasitev ničnosti akta Skupnosti je mogoča le, če je elemente, glede katerih se zahteva razglasitev ničnosti, mogoče ločiti od preostanka akta. Zahtevi po ločljivosti ni zadoščeno, kadar bi bila posledica delne razglasitve ničnosti akta sprememba njegovega bistva. Pri vprašanju, ali delna razglasitev ničnosti spreminja bistvo izpodbijanega akta, gre za objektivno, in ne subjektivno merilo, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je sporni akt sprejel.

Zato je tožba, s katero država članice predlaga razglasitev ničnosti členov 3, 4 in 6 poglavja II Uredbe št. 1954/2003 o upravljanju ribolovnega napora v zvezi z nekaterimi ribolovnimi območji in viri Skupnosti, nedopustna.

Te določbe, ki pomenijo samo jedro navedene uredbe, določajo namreč odločilne elemente upravljanja z ribolovnim naporom, medtem ko so druge določbe istega poglavja II tehnične, njihova uporaba pa povezana s členi, katerih ničnost je predlagana. Poglavje III vzpostavlja nadzorni sistem spoštovanja upravljanja ribolovnega napora in je torej smiselno le v primeru obstoja izpodbijanih določb.

(Glej točke od 12 do 14, 16, 19 in 21.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 30. marca 2006(1)

„Uredba (ES) št. 1954/2003 – Členi 3, 4 in 6 – Upravljanje ribolovnega napora – Ribolovni območja in viri Skupnosti – Akt o pogojih pristopa Kraljevine Španije in Portugalske republike in o prilagoditvah Pogodb – Neločljivost – Nedopustnost“

V zadevi C-36/04,

zaradi ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, ki je prispela na Sodišče 29. januarja 2004,

Kraljevina Španija, ki jo zastopa N. Díaz Abad, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata J. Monteiro in F. Florindo Gijón, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata T. van Rijn in S. Pardo Quintillán, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenientka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Makarczyk, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, P. Kūris (poročevalec) in G. Arestis, sodnika,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. septembra 2005,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. januarja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Kraljevina Španija s tožbo Sodišču predlaga razglasitev ničnosti členov 3, 4 in 6 Uredbe Sveta (ES) št. 1954/2003 z dne 4. novembra 2003 o upravljanju ribolovnega napora v zvezi z nekaterimi ribolovnimi območji in viri Skupnosti ter o spremembi Uredbe (EGS) št. 2847/93 in razveljavitvi Uredb (ES) št. 685/95 in (ES) št. 2027/95 (UL L 289, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba).

 Pravni okvir

2        Člen 3 sporne uredbe določa:

„1. Razen za območje, navedeno v členu 6(1), države članice:

(a)       ocenijo obseg ribolovnega napora plovil, ki imajo celotno dolžino 15 metrov ali več, v obliki letnega povprečja za obdobje od leta 1998 do 2002 v vsakem od območij ICES in razdelkov CECAF iz člena 1 v zvezi z ribištvom pridnenih vrst, razen ribištva pridnenih vrst, zajetega v Uredbi Sveta (ES) št. 2347/2002 z dne 16. decembra 2002 o posebnih zahtevah za dostop in pogojih, povezanih s tem, ki veljajo za ribolov globokomorskih staležev, in v zvezi z ribištvom pokrovač, velikih rakovic in morskih pajkov, kakor je določeno v Prilogi k tej uredbi. Za izračun ribolovnega napora se ribolovna zmogljivost plovila izmeri glede na vgrajeno moč, izraženo v kilovatih (kW);

(b)      razporedijo obseg ribolovnega napora, ocenjen v skladu s pododstavkom (a), v vsakem območju ICES ali razdelku CECAF glede na vsako od vrst ribištva, navedenih v pododstavku (a).

[…]“

3        V skladu s členom 4 te uredbe je določeno:

„1. Ribolovni napor ribiških plovil celotne dolžine 15 metrov ali manj se oceni globalno za vsako vrsto ribištva ter območje ali razdelek iz člena 3(1) v obdobju od leta 1998 do 2002.

2. Ribolovni napor ribiških plovil celotne dolžine 10 metrov ali manj se oceni globalno za vsako vrsto ribištva ter območje ali razdelek iz člena 6(1) v obdobju od leta 1998 do 2002.

3. Države članice zagotovijo, da je ribolovni napor teh plovil omejen na obseg ribolovnega napora, ocenjen v skladu z odstavkoma 1 in 2.“

4        Člen 6 navedene uredbe določa poseben režim upravljanja ribolovnega napora na biološko občutljivem območju, določenem ob irski obali, v katerem „države članice ocenijo obseg ribolovnega napora plovil celotne dolžine 10 metrov ali več na območju, navedenem v odstavku 1, v obliki letnega povprečja za obdobje od leta 1998 do 2002 v zvezi z ribolovom pridnenih vrst, razen tistega, zajetega v Uredbi (ES) št. 2347/2002, in v zvezi z lovljenjem pokrovač, velikih rakovic in morskih pajkov ter razporedijo obseg ribolovnega napora, ocenjenega na ta način, glede na vsako od teh vrst ribištva“.

 Predlogi strank

5        Kraljevina Španija predlaga, naj Sodišče:

–        razglasi za nične člene 3, 4 in 6 sporne uredbe (v nadaljevanju: izpodbijane določbe);

–        Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov.

6        Svet predlaga, naj Sodišče:

–        tožbo zavrne;

–        Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov.

7        S sklepom predsednika sodišča z dne 19. maja 2004 je bila Komisiji Evropskih skupnosti dovoljena intervencija v podporo predlogom Sveta. Ta Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov. Prav tako predlaga, naj se, če bi bilo tožbi ugodeno, učinki spornih določb na podlagi člena 231, drugi odstavek, ES, ohranijo.

 Tožba

8        Kraljevina Španija v bistvu navaja dva tožbena razloga v utemeljitev svoje tožbe. Prvi se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije. Navedena država članica meni, da Svet ob določitvi referenčnega obdobja za izračun ribolovnega napora s tem, da je sprejel poseben režim upravljanja ribolovnega napora na območju jugozahodno od Irske, ni upošteval posebnega položaja španske flote, ki izhaja iz pravil v Pogodbi o pristopu. Drugi tožbeni razlog se nanaša na zlorabo pooblastil, ki naj bi jo Svet storil s tem, da je sprejel besedilo člena 6 sporne uredbe, saj naj resnični namen določitve biološko občutljivega območja ne bi bil ohranitev nedoraslih osličev, ampak podaljšanje omejitev, ki že veljajo za špansko floto.

9        Sodišče je stranke pozvalo, naj predložijo svoja stališča glede dopustnosti tožbe ob upoštevanju sodne prakse, po kateri delna razglasitev ničnosti akta Skupnosti ni mogoča, če elementov, glede katerih se zahteva razglasitev ničnosti, ni mogoče ločiti od preostanka akta (glej zlasti sodbe z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑29/99, Recueil, str. I‑11221, točki 45 in 46; z dne 21. januarja 2003 v zadevi Komisija proti Parlamentu in Svetu, C‑378/00, Recueil, str. I‑937, točka 30; z dne 30. septembra 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑239/01, Recueil, str. I‑10333, točka 33, in z dne 24. maja 2005 v zadevi Francija proti Parlamentu in Svetu, C-244/03, ZOdl., str. I-4021, točka 12).

10      Svet je na obravnavi trdil, da čeprav je izpodbijane določbe med seboj mogoče ločiti, tega ni mogoče narediti z njimi in preostalimi določbami sporne uredbe, ter da posledično te zadnje ob morebitni razglasitvi ničnosti izpodbijanih določb nimajo več smisla. Posledice take razglasitve ničnosti naj bi bile še posebej občutljive glede člena 15 navedene uredbe o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 685/95 z dne 27. marca 1995 o upravljanju ribolovnega napora v zvezi z nekaterimi ribolovnimi območji in viri Skupnosti (UL L 71, str. 5) in Uredbe Sveta (ES) št. 2027/95 z dne 15. junija 1995 o vzpostavitvi sistema upravljanja ribolovnega napora v zvezi z nekaterimi ribolovnimi območji in viri Skupnosti (UL L 199, str. 1). Posledično izraža dvom o dopustnosti tožbe.

11      Komisija se strinja z utemeljitvijo Sveta in poudarja, da so izpodbijane določbe samo bistvo nove ureditve upravljanja ribolovnega napora in da ob morebitni razglasitvi ničnosti teh določb za zahodne vode ne bi veljal več noben režim upravljanja navedenega napora.

12      Kot je bilo opozorjeno v točki 9 te sodbe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da delna razglasitev ničnosti akta Skupnosti ni mogoča, če elementov, glede katerih se zahteva razglasitev ničnosti, ni mogoče ločiti od preostanka akta.

13      Sodišče je že večkrat presodilo, da tej zahtevi po ločljivosti ni zadoščeno, kadar bi bila posledica delne razglasitve ničnosti akta to, da bi spremenila njegovo bistvo (sodba z dne 31. marca 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točka 257, in zgoraj navedene sodbe Komisija proti Svetu, točka 46; Nemčija proti Komisiji, točka 34, in Francija proti Parlamentu in Svetu, točka 13).

14      Poleg tega je Sodišče prav tako že odločilo, da gre pri vprašanju, ali delna razglasitev ničnosti spreminja bistvo izpodbijanega akta, za objektivno merilo in ne subjektivno, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je sporni akt sprejel (zgoraj navedena sodba Nemčija proti Komisiji, točka 37).

15      V obravnavani zadevi je treba preučiti, ali bi razglasitev ničnosti izpodbijanih določb, če bi druge določbe sporne uredbe še naprej veljale, objektivno spremenila bistvo te uredbe.

16      Vendar izpodbijane določbe pomenijo samo jedro navedene uredbe.

17      Dejansko je namen sporne uredbe v skladu z njeno četrto uvodno izjavo oblikovati nov režim upravljanja ribolovnega napora na določenih območjih, da „ ne pride do povečanja v skupnem obsegu obstoječega ribolovnega napora“.

18      Poleg tega so izpodbijane določbe vključene v poglavje II sporne uredbe o režimu upravljanja z ribolovnim naporom. Tako člen 3 te uredbe opredeljuje ukrep v zvezi z lovljenjem pridnenih vrst ter nekaterih mehkužcev in rakov, člen 4 navedene uredbe določa ribolovni napor ribiških plovil celotne dolžine 15 metrov ali manj in člen 6 te uredbe določa pogoje za upravljanje na biološko občutljivih območjih.

19      Izpodbijane določbe posledično določajo odločilne elemente upravljanja z ribolovnim naporom, medtem ko so druge določbe v poglavju II sporne uredbe tehnične, njihova uporaba pa povezana s členi 3, 4, in 6 te uredbe. Poglavje III navedene uredbe vzpostavlja nadzorni sistem spoštovanja upravljanja ribolovnega napora in je torej smiseln le v primeru obstoja izpodbijanih določb.

20      Končno, člen 15 sporne uredbe je najkasneje od 1. avgusta 2004 razveljavil Uredbi št. 685/95 in 2027/95. Ti uredbi sta opredeljevali režim upravljanja z ribolovnim naporom glede določenih ribolovnih območij in virov Skupnosti in njegovo izvajanje. Posledica razglasitve ničnosti izpodbijanih določb bi bil nastanek pravne praznine, saj zaradi razglasitve ničnosti ne bi več veljal noben predpis glede upravljanja z ribolovnim naporom.

21      Iz celote zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da izpodbijanih določb ni mogoče ločiti od preostanka sporne uredbe. Iz tega sledi, da je predlog za delno razglasitev ničnosti navedene uredba, ki ga je podala Kraljevina Španija, nedopusten in je torej treba tožbo zavreči.

 Stroški

22      Na podlagi člena 69(2) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet je predlagal, naj se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojima predlogoma ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu z odstavkom 4 istega člena Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Tožba se zavrže.

2)      Kraljevini Španiji se naloži plačilo stroškov.

3)      Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške.

Podpisi

---

1Jezik postopka: španščina.