SODBA SODIŠČA

z dne 20. septembra 2001(*)

„Člen 85 Pogodbe ES (zdaj člen 81 ES) – Pogodba o izključni nabavi piva – Najem točilnic – Omejevalni sporazum – Pravica pogodbene stranke do odškodnine“

V zadevi C-453/99,

katere predmet je predlog Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku v glavni stvari med

Courage Ltd

in

Bernardom Crehanom

ter med

Bernardom Crehanom

in

Courage Ltd in drugimi

izda predhodno odločbo o razlagi člena 85 Pogodbe ES (zdaj člen 81 ES) in drugih določb prava Skupnosti,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. Gulmann, M. Wathelet (poročevalec) in V. Skouris, predsedniki senatov, D. A. O. Edward, P. Jann, L. Sevón, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, J. N. Cunha Rodrigues in C. W. A. Timmermans, sodnika,

generalni pravobranilec: J. Mischo,

sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–       za Courage Ltd N. Green, QC, po pooblastilu A. Molyneux, solicitor,

–       za B. Crehana D. Vaughan, QC, in M. Brealey, barrister, po pooblastilu R. Crofta, solicitor,

–       za vlado Združenega kraljestva J. E. Collins, zastopnik, skupaj s K. Parkerjem, QC,

–       za francosko vlado K. Rispal-Bellanger in R. Loosli-Surrans, zastopnici,

–       za italijansko vlado U. Leanza, zastopnik,

–       za švedsko vlado L. Nordling in I. Simfors, zastopnika,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti K. Wiedner, zastopnik, skupaj z N. Khanom, barrister,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč, ki so jih na obravnavi 6. februarja 2001 podali N. Green in M. Gray, barrister, kot pooblaščenca Courage Ltd, D. Vaughan in M. Brealey kot pooblaščenca M. Crehana, J. E.Collins in K. Parker kot zastopnika vlade Združenega kraljestva ter K.Wiedner in N. Khan kot zastopnika Komisije,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 22. marca 2001

izreka naslednjo

Sodbo

1       Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) je s sklepom z dne 16. julija 1999, ki ga je Sodišče prejelo 30. novembra 1999, Sodišču na podlagi člena 234 ES predložilo štiri vprašanja za predhodno odločanje, in sicer glede razlage člena 85 Pogodbe ES (zdaj člen 81 ES) in drugih določb prava Skupnosti.

2       Ta vprašanja so se pojavila v postopku med družbo Courage Ltd (v nadaljevanju: Courage) in Bernardom Crehanom, najemnikom točilnice, o neplačanih dobavah piva slednjemu.

 Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje

3       Družba Courage, pivovarna z 19-odstotnim tržnim deležem pri prodaji piva v Združenem kraljestvu, in Grand Metropolitan (v nadaljevanju: Grand Met), družba z različno udeležbo v hotelih in restavracijah, sta se leta 1990 dogovorili o združitvi točilnic (v nadaljevanju: pubs), ki jih oddajata. V ta namen sta svoje zadevne pube prenesli na družbo Inntrepreneur Estates Ltd (v nadaljevanju: IEL), katere lastnici sta po enakih delih družbi Courage in Grand Met. Sporazum med IEL in družbo Courage je določal, da morajo vsi najemniki IEL kupovati pivo izključno pri družbi Courage. Ta naj bi naročene količine piva dobavljal po cenah, določenih v cenovnih seznamih, ki veljajo za pube, ki jih je najela IEL.

4       IEL je najemnikom predložila tipsko najemno pogodbo. Medtem ko je bila višina najemnine lahko predmet pogajanj s potencialnim najemnikom, pa se o obveznosti izključnih nabav in drugih določbah pogodbe ni bilo mogoče pogajati.

5       B. Crehan je leta 1991 z družbo IEL sklenil dvajsetletni najemni pogodbi z obveznostjo nabav pri družbi Courage. Najemnina, ki jo je bilo mogoče spremeniti vsakih pet let, in to le navzgor, naj bi bila bodisi najemnina za neposredno predhodno obdobje bodisi najugodnejša na odprtem trgu dostopna najemnina za preostalo obdobje in pod drugimi pogoji najema, katera koli od teh bi bila višja. Najemnik je bil zavezan nabavljati minimalno količino določenih vrst piva, družba IEL pa se je strinjala, da bo poskrbela, da bo družba Courage najemniku te vrste piva dobavljala po cenah, navedenih v njenih cenovnih seznamih.

6       Leta 1993 je družba Courage, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, zoper B. Crehana, toženo stranko v postopku v glavni stvari, vložila tožbo za plačilo zneska 15.266 GBP za neplačane dobave piva. B. Crehan je po eni strani nasprotoval utemeljenosti te tožbe, ker naj bi bila obveznost nabave v nasprotju s členom 85 Pogodbe. Po drugi strani pa je sam vložil nasprotno tožbo za plačilo odškodnine.

7       B. Crehan je navajal, da je družba Courage neodvisnim najemnikom pubov prodajala pivo po znatno nižjih cenah, kot so bile tiste, ki so bile navedene na cenovnem seznamu, veljavnem za najemnike družbe IEL, ki so bili vezani z določbo o izključnosti. Navajal je še, da je ta cenovna razlika zmanjšala dobičkonosnost poslovanja najemnikov, za katere je veljala navedena določba, in jih silila v prenehanje poslovanja.

8       Tipska najemna pogodba, ki so jo uporabljale družbi Courage in Grand Met ter njune podružnice, je bila leta 1992 priglašena Komisiji. Ta je leta 1993 objavila sporočilo o uporabi člena 19(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL 13, str. 204), v katerem je objavila svojo namero o podelitvi izjeme po členu 85(3) Pogodbe.

9       Prijava je bila oktobra 1997 umaknjena, in sicer potem ko je družba IEL uvedla novo tipsko najemno pogodbo, o kateri je bila Komisija prav tako obveščena. Vendar ta nova najemna pogodba ni sporni predmet postopka v glavni stvari, saj vloženi tožbi zadevata izvrševanje določbe o izključnih nabavah iz stare najemne pogodbe.

10     Ugotovitve, zaradi katerih je Court of Appeal postavilo predhodna vprašanja Sodišču, so navedene v nadaljevanju.

11     Po navedbah predložitvenega sodišča angleško pravo stranki nezakonite pogodbe ne dopušča zahtevati plačilo odškodnine od druge stranke. Iz tega izhaja, da zahtevek B. Crehana za odškodnino po angleškem pravu ne bi bil sprejemljiv, čeprav bi bil razlog, na katerega se sklicuje v svojem odgovoru, in sicer da je sklenjena najemna pogodba v nasprotju s členom 85 Pogodbe, spoznan za utemeljenega.

12     Poleg tega pa je Court of Appeal v sodbi, izdani že pred predložitvenim sklepom, razsodilo, ne da bi presodilo, da je o tem treba povprašati Sodišče, da je namen člena 85(1) Pogodbe zaščita tretjih, konkurentov ali potrošnikov, ne pa strank nezakonite pogodbe. Te so dejansko vzrok in ne žrtve omejitve konkurence.

13     Court of Appeal navaja, da je vrhovno sodišče Združenih držav Amerike v odločbi v zadevi Perma Life Mufflers Inc. proti International Parts Corp. (392 U. S. 134 (1968)) odločilo, da stranka protikonkurenčnega sporazuma, ki je v ekonomsko šibkejšem položaju, drugo stranko lahko toži za odškodnino.

14     Court of Appeal se prav tako sprašuje, ali je s pravom Skupnosti združljivo, da B. Crehan po angleškem pravu ne uživa pravnega varstva za zahtevke, navedene v točki 6 te sodbe.

15     Če bi pravo Skupnosti stranki pogodbe, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco, zagotavljalo pravno varstvo, primerljivo s tistim, ki ga zagotavlja pravo Združenih držav Amerike, pa Court of Appeal opozarja, da bi to pomenilo navzkrižje med načelom procesne avtonomije in načelom enotne uporabe prava Skupnosti.

16     V teh okoliščinah je Court of Appeal prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali je treba člen 81 ES (prej člen 85) razlagati tako, da se stranka neke prepovedane najemne pogodbe z določbo o izključnosti zaradi pridobitve pravnega varstva („relief“) zoper drugo pogodbeno stranko lahko sklicuje na ta člen?

2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali ima stranka, ki zahteva pravno varstvo („relief“), pravico zahtevati odškodnino, ker je spoštovala določbo pogodbe, ki je po členu 81 prepovedana?

3. Ali naj se pravilo nacionalnega prava, ki določa, da sodišča osebi ne smejo dovoliti navajanja in/ali opiranja na lastna nezakonita dejanja kot potreben korak k pridobitvi odškodnine, razume kot združljivo s pravom Skupnosti?

4. Katere okoliščine naj upošteva nacionalno sodišče, če je odgovor na tretje vprašanje tak, da je v določenih okoliščinah tako pravilo lahko nezdružljivo s pravom Skupnosti?“

 Vprašanja

17     Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali se stranka neke pogodbe, ki bi v smislu člena 85 Pogodbe lahko omejila ali izkrivila konkurenco, pred nacionalnim sodiščem lahko sklicuje na kršitev te določbe, da bi si zagotovila pravno varstvo („relief“) zoper drugo pogodbeno stranko, zlasti pa, ali lahko ta stranka pridobi odškodnino za izgubo, ki jo navaja in ki naj bi izhajala iz njene zavezanosti pogodbeni določbi, ki je v nasprotju s členom 85, ter ali pravo Skupnosti nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki osebi ne zagotavlja pravice opiranja na lastna nezakonita dejanja za pridobitev odškodnine.

18     Če pravo Skupnosti nasprotuje takemu nacionalnemu pravilu, želi nacionalno sodišče s četrtim vprašanjem izvedeti, katere okoliščine naj se upoštevajo pri presoji utemeljenosti takega odškodninskega zahtevka.

19     Najprej je treba opomniti, da je Pogodba ustvarila lasten pravni red, ki je integriran v pravne sisteme držav članic in ki so mu njihova sodišča zavezana. Pravni subjekti tega pravnega reda niso le države članice, ampak tudi njihovi državljani, ki jim pravo Skupnosti nalaga tako dolžnosti kot pravice, ki so del njihovega pravnega statusa; te pravice ne izhajajo le iz izrecnih določb Pogodbe, ampak tudi iz dolžnosti, ki jih Pogodba jasno opredeljeno nalaga posameznikom, državam članicam in institucijam Skupnosti (glej sodbe z dne 5. februarja 1963 v zadevi Van Gend & Loos, 26/62, Recueil, str. 1, 23; z dne 15. julija 1964 v zadevi Costa, 6/64, Recueil, str. 1141 in od 1158 do 1160, in z dne 19. novembra 1991 v zadevi Francovich in drugi, C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točka 31).

20     Drugič, člen 85 Pogodbe je v skladu s členom 3(g) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(g) ES) temeljna določba, nujna za doseganje nalog Skupnosti, zlasti pa za delovanje notranjega trga (glej sodbo z dne 1. junija 1999 v zadevi Eco Swiss, C-126/97, Recueil, str. I-3055, točka 36).

21     Pomembnost take določbe je avtorje Pogodbe vodila k temu, da so v členu 85(2) izrecno določili, da so sporazumi in sklepi, ki so po tem členu prepovedani, nični.

22     Ta ničnost, na katero se lahko sklicujejo vsi, sodišča zavezuje, takoj ko so izpolnjeni pogoji iz člena 85(1) in kolikor zadevni sporazum ne upravičuje podelitve izjeme po členu 85(3) Pogodbe (o zadnjenavedenem glej zlasti sodbo z dne 9. julija 1969 v zadevi Portelange, 10/69, Recueil, str. 309, točka 10). Ker je ničnost iz člena 85(2) absolutna, ničen sporazum nima nobenih učinkov med pogodbenimi strankami in se nanj ni mogoče sklicevati v odnosih s tretjimi strankami (glej sodbo z dne 25. novembra 1971 v zadevi Béguelin, 22/71, Recueil, str. 949, točka 29). Poleg tega lahko ta ničnost vpliva na vse pretekle ali prihodnje učinke zadevnega sporazuma ali sklepa (glej sodbo z dne 6. februarja 1973 v zadevi Brasserie de Haecht, 48/72, Recueil, str. 7, točka 26).

23     Tretjič, spomniti se je treba, da je Sodišče že razsodilo, da imata člena 85(1) Pogodbe in 86 Pogodbe ES (zdaj člen 82 ES) neposreden učinek v odnosih med posamezniki in da za zadevne posameznike ustvarjata pravice, ki so jih sodišča dolžna varovati (glej sodbi z dne 30. januarja 1974 v zadevi BRT in SABAM, poimenovana „BRT I“, 127/73, Recueil, str. 51, točka 16, in z dne 18. marca 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-282/95 P, Recueil, str. I-1503, točka 39).

24     Iz navedenih ugotovitev izhaja, da ima vsak posameznik pravico sklicevati se na kršitev člena 85(1) Pogodbe, tudi kadar je stranka pogodbe, ki bi v smislu navedene določbe lahko omejila ali izkrivila konkurenco.

25     Glede možnosti zahtevati nadomestilo za škodo, ki je nastala zaradi pogodbe ali zaradi ravnanja, ki bi lahko omejilo ali izkrivilo konkurenco, pa je treba opomniti, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, da je naloga nacionalnih sodišč, ki v okviru svojih pristojnosti uporabljajo določbe prava Skupnosti, da zagotavljajo polno učinkovanje teh določb in da varujejo pravice, ki jih pravo Skupnosti zagotavlja posameznikom (glej zlasti sodbi z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal, 106/77, Recueil, str. 629, točka 16, in z dne 19. junija 1990 v zadevi Factortame in drugi, C-213/89, Recueil, str. I-2433, točka 19).

26     Polno učinkovanje člena 85 Pogodbe in zlasti neposredni učinek v odstavku 1 tega člena vsebovane prepovedi bi bila ogrožena, če ne bi mogla vsaka oseba zahtevati nadomestila za škodo, ki ji je nastala zaradi pogodbe ali ravnanja, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco.

27     Taka pravica dejansko krepi delovanje pravil Skupnosti o konkurenci in preprečuje sporazume ali ravnanja, ki so pogosto prikriti in bi lahko omejevali ali izkrivljali konkurenco. S tega vidika bi lahko odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči pomembno prispevale k ohranjanju učinkovite konkurence v Skupnosti.

28     V teh okoliščinah torej ni mogoče a priori izključiti možnosti, da tako tožbo vloži stranka pogodbe, za katero bi se ugotovilo, da je v nasprotju s pravili konkurence.

29     Vendar pa mora nacionalni pravni red vsake države članice, če ne bi obstajala pravila Skupnosti na tem področju, določiti pristojne organe in urediti podrobna postopkovna pravila za tožbe, ki zagotavljajo varstvo pravic posameznikov na podlagi neposrednega učinka prava Skupnosti, pri čemer ta pravila ne smejo biti manj ugodna kot tista za podobne tožbe notranjepravne narave (načelo enakovrednosti) in v praksi ne smejo onemogočati ali prekomerno oteževati izvrševanja pravic, ki jih zagotavlja pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti) (glej sodbo z dne 10. julija 1997 v zadevi Palmisani, C-261/95, Recueil, str. I‑4025, točka 27).

30     Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da pravo Skupnosti ne preprečuje, da bi nacionalna sodišča poskrbela za to, da varstvo pravic, zagotovljenih po pravnem redu Skupnosti, ne povzroči neupravičene obogatitve tistih, ki jih uživajo (glej zlasti sodbe z dne 4. oktobra 1979 v zadevi Ireks-Arkady proti Svetu in Komisiji, 238/78, Recueil, str. 2955, točka 14; z dne 27. februarja 1980 v zadevi Just, 68/79, Recueil, str. 501, točka 26, in z dne 21. septembra 2000 v zadevi Michaïlidis, C‑441/98 in C-442/98, Recueil, str. I-7145, točka 31).

31     Pravo Skupnosti podobno ne nasprotuje temu, da nacionalno pravo – ob spoštovanju načel enakovrednosti in učinkovitosti (glej zgoraj navedeno sodbo Palmisani, točka 27) – stranki, glede katere se ugotovi, da je pomembno odgovorna za izkrivljanje konkurence, odreče pravico do pridobitve odškodnine od druge pogodbene stranke. V skladu z načelom, ki je priznano v večini pravnih sistemov držav članic in ki ga je Sodišče že uporabilo (glej sodbo z dne 7. februarja 1973 v zadevi Komisija proti Italiji, 39/72, Recueil, str. 101, točka 10), naj posameznik namreč ne bi smel uživati ugodnosti iz svojega dokazano nezakonitega ravnanja.

32     V tem smislu je treba med okoliščinami, ki naj bi jih pri presoji upoštevalo pristojno nacionalno sodišče, omeniti gospodarski in pravni okvir, v katerem se stranki nahajata, in, kot to pravilno navaja vlada Združenega kraljestva, pogajalsko moč in ravnanje obeh pogodbenih strank.

33     Nacionalno sodišče mora preizkusiti zlasti to, ali je bila stranka – ki zatrjuje, da je utrpela škodo zaradi pogodbe, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco – glede na drugo stranko v občutno podrejenem položaju, ki bi lahko resno ogrozil ali celo izničil njeno svobodo pogajati se o določbah te pogodbe in njeno sposobnost izogniti se izgubi ali omejiti njen obseg, in sicer zlasti s pravočasno uporabo razpoložljivih pravnih sredstev.

34     Komisija in vlada Združenega kraljestva sta s sklicevanjem na sodbi Sodišča z dne 12. decembra 1967 v zadevi Brasserie de Haecht (23/67, Recueil, str. 525, 537) in z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis (C-234/89, Recueil, str. I-935, točke od 14 do 26) pravilno izpostavili, da bi bila lahko pogodba v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe samo zato, ker je del mreže podobnih pogodb, ki imajo skupen vpliv na konkurenco. V takem primeru sopogodbenik tistega, ki nadzira omrežje, ne more biti pomembno odgovoren za kršitev člena 85, zlasti kadar mu je določbe pogodbe dejansko vsilil nadzornik omrežja.

35     V nasprotju s trditvami družbe Courage razlikovanje pri presoji obsega odgovornosti strank ni v nasprotju s sodno prakso Sodišča, po kateri za namene uporabe člena 85 Pogodbe ni pomembno, ali so pogodbene stranke glede svojega gospodarskega položaja in funkcije enakopravne ali ne (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 13. julija 1966 v zadevi Consten in Grundig proti Komisiji, 56/64 in 58/64, Recueil, str. 429, 493). Ta sodna praksa v bistvu zadeva pogoje za uporabo člena 85 Pogodbe, medtem ko Sodišču predložena vprašanja v tej zadevi zadevajo določene civilne posledice kršitve te določbe.

36     Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba na postavljena vprašanja odgovoriti tako:

–       stranka pogodbe, ki bi v smislu člena 85 Pogodbe lahko omejila ali izkrivila konkurenco, se za pridobitev pravnega varstva („relief“) zoper drugo pogodbeno stranko lahko sklicuje na kršitev te določbe;

–       člen 85 Pogodbe nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki stranki pogodbe, ki bi v smislu te določbe lahko omejila ali izkrivila konkurenco, prepoveduje zahtevati odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi izvajanja te pogodbe, in to samo zato, ker je stranka te pogodbe;

–       pravo Skupnosti ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki stranki pogodbe, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco, onemogoča opiranje na lastna nezakonita dejanja, da bi pridobila odškodnino, če se ugotovi, da je ta stranka pomembno odgovorna za izkrivljanje konkurence.

 Stroški

37     Stroški francoske, italijanske in švedske vlade ter vlade Združenega kraljestva in Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki mu jih je s sklepom z dne 16. julija 1999 predložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division), razsodilo:

1)      Stranka pogodbe, ki bi v smislu člena 85 Pogodbe ES (zdaj člen 81 ES) lahko omejila ali izkrivila konkurenco, se za pridobitev pravnega varstva („relief“) zoper drugo pogodbeno stranko lahko sklicuje na kršitev te določbe.

2)      Člen 85 Pogodbe nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki stranki pogodbe, ki bi v smislu te določbe lahko omejila ali izkrivila konkurenco, prepoveduje zahtevati odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi izvajanja te pogodbe, in to samo zato, ker je stranka te pogodbe.

3)      Pravo Skupnosti ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki stranki pogodbe, ki bi lahko omejila ali izkrivila konkurenco, onemogoča opiranje na lastna nezakonita dejanja, da bi pridobila odškodnino, če se ugotovi, da je ta stranka pomembno odgovorna za izkrivljanje konkurence.

Rodríguez Iglesias

Gulmann

Wathelet

Skouris

Edward

Jann

Sevón

Macken

Colneric

Cunha Rodrigues

Timmermans

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. septembra 2001.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: angleščina.