20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/135

1.1

Namen tega sporočila, kakor je bilo napovedano v Spomladanskem poročilu 2004 (1), je določiti skupen okvir za podporo državam članicam pri reformi in razvoju zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe z uporabo „odprte metode koordinacije“.

1.2

Komisija je opredelila tri načela (2), ki jih je odobril Evropski svet v Barceloni marca 2002 in ki bi lahko služila kot podlaga za reformo: dostopnost varstva za vse na podlagi pravičnosti in solidarnosti; visoka kakovost varstva; dolgoročna finančna vzdržnost tega varstva, s ciljem zagotoviti kar največjo učinkovitost sistema.

1.3

Opredelitev zdravstvenega varstva kot storitve v smislu Pogodbe, stalne neenakosti in težave dostopa, včasih neustrezna kakovost storitev in finančne neuravnoteženosti so še poudarili potrebo po okrepitvi koordinacije nacionalnih politik, da bi zagotovili posodobitev in razvoj sektorja, ob upoštevanju vpliva kompleksnih posledic demografskega staranja na socialno kohezijo in zaposlovanje.

1.4

Za postavitev po robu tem izzivom je treba sisteme socialne zaščite integrirano in koordinirano preoblikovati. V sektorju zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe je treba posodobiti koordinacijo socialne zaščite (3). Odprta metoda koordinacije je za to idealna, saj gre za prožno orodje, ki spoštuje specifične okoliščine in pristojnosti vsake države (4).

1.5

Sporočilo opredeljuje naslednje korake:

2.1.1

EESO ponovno poudarja svojo celovito podporo skupnim ciljem za razvoj sistemov zdravstvenega varstva, ki jo je že izrazil v prejšnjih mnenjih, še zlasti pa:

EESO se strinja, da so vsi ti cilji pomembni in medsebojno odvisni ter da je za njihov razvoj in posodobitev potrebno učinkovito upravljanje, ki temelji na vključevanju in dodeljevanju odgovornosti vpletenim akterjem, saj morajo socialni partnerji ter vsa civilna družba prispevati k prizadevanju za preoblikovanje.

2.1.2

Poleg tega je EESO v nedavnem mnenju, oblikovanem na lastno pobudo, menil, da je zmožnost nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva za izpolnitev teh ciljev odvisna od števila socialno-ekonomskih in demografskih dejavnikov, za katere je potrebna bolj poglobljena analiza, če želimo doseči boljše razumevanje kompleksnosti problema in predvideti potencialne destruktivne trende (5).

2.1.3

Takšni dejavniki vplivajo na sedanje in bodoče potrebe ter razpoložljive vire. Doseganje učinkovitosti v sistemu zdravstvenega varstva je bistveno tudi zato, ker zdravstveno varstvo deluje vzajemno z drugimi komponentami sistema socialnega skrbstva. Njegove zahteve po financiranju torej tekmujejo z zahtevami drugih področij socialne zaščite, medtem ko njegovi problemi nanje vplivajo, in obratno.

2.1.4

Podobno tekmovanje za finančne vire in interaktivni mehanizmi delujejo tudi znotraj samega sektorja zdravstvenega varstva. Pri dodeljevanju sredstev, na primer, lahko posodabljanje enega sektorja povzroči v drugem sektorju ravno nasprotno od želenega učinka. Premikanje osebja iz enega sektorja v drugega bi lahko imelo za posledico nepredvideno poslabšanje kakovosti. Takšne ukrepe bi bilo treba skrbno analizirati za vsak program prestrukturiranja v sistemu zdravstvenega varstva.

2.1.5

EESO meni, da bi lahko obravnavanje zgolj enega vidika problema brez upoštevanja posledic za druge sektorje oziroma neuspešno nadziranje medsebojno povezanih trendov v različnih sektorjih povzročilo izkrivljanje ali preprečilo uresničitev želenih ciljev. Zato je bistvenega pomena imeti globalen pregled problemov in njihove medsebojne povezanosti ter najti izvedljive rešitve prek skupnih strategij.

2.1.6

Zdravstveno varstvo vsebuje tudi pomemben socialni in psihološki vidik. Pri soočenju z boleznijo, trpljenjem ali smrtjo ljudje pričakujejo največjo kakovost in ne razmišljajo o stroškovni učinkovitosti ali vzdržnosti. To prinaša občutljiv političen problem. Tisti, ki sprejemajo odločitve v javnem sektorju, morajo prednostno razvrstiti in zagotoviti stroškovno učinkovite trajnostne zdravstvene storitve. Vendar pa takšne odločitve pogosto trčijo ob sektorske interese in subjektivne poglede, ki včasih otežujejo uporabo potrebnih ukrepov za prestrukturiranje pri povpraševanju po storitvah in njihovi ponudbi.

2.1.7

Da bi zagotovili, da bodo ukrepi za izboljšanje oskrbe v zdravstvenem sektorju vodili do boljše racionalizacije in da bodo dolgoročno donosni je treba pri ocenah stroškovne učinkovitosti in finančne upravičenosti upoštevati potrebe in pričakovanja prebivalstva v zvezi z zdravjem, kar pomeni ne le željo po kakovosti življenja ampak tudi željo po življenju, ki ga bo vredno živeti. To pa bi moralo prispevati tudi k spodbujanju odločanja v javnem sektorju, ki bo upoštevalo tako resnične potrebe celotnega prebivalstva kot tudi potrebe bolnikov in oseb s posebnimi zdravstvenimi potrebami.

2.1.8

EESO meni, da je zdravstveno varstvo pravica in prioriteta politike Skupnosti. Vztraja pa na svojem stališču, da je treba za dolgoročno zaščito te pravice določiti učinkovita orodja za zagotovitev zadovoljive ravni varstva, ki je vsem dostopno in združljivo z razpoložljivimi viri. Posledično je bistveno opraviti poglobljeno raziskavo, da bi ugotovili, katere potrebe in pričakovanja prebivalstva na področju zdravstvenega varstva so upravičeni. Treba je tudi določiti orodja za pospeševanje odgovornosti, ki bodo spodbudila ustrezno uporabo virov in učinkovitost zdravstvenega sistema ter tako omogočila njegovo finančno vzdržnost.

2.2.1

Demografsko staranje pomeni več kot zgolj rast odstotka prebivalstva, starejšega od 65 let, pomeni še bolj strmo povečevanje števila prebivalstva starejšega od osemdeset let, ki mu pogosto, a ne nujno, sledi povečanje števila bolnikov s številnimi različnimi bolezni. V tem primeru lahko predvidimo holističen pristop do zdravljenja, namesto da bi te različne posamezne bolezni zdravili poglobljeno. Demografsko staranje dejansko prinaša določene probleme, ki se jih včasih zanemarja, namesto da bi se z njimi soočili.

2.2.2

Ponovno je treba premisliti o socialni mreži, ki je nastala v drugačnih demografskih okoliščinah in zaradi drugačnih potreb, da bi kljubovali neprožnosti in odporu do sprememb, na katera naletimo v organizacijah, sektorjih zaposlovanja in kulturnih miselnih naravnanostih. EESO meni, da je to mogoče doseči z oceno stanja zdravja in potreb prebivalstva, ki se med državami članicami precej razlikuje, ter s predvidevanjem demografskih preobratov. Slednji so že v teku in se bodo še stopnjevali, vendar pa so predvidljivi.

2.2.3

Poleg tega bi bilo treba najti rešitve za izboljšanje upravljanja ponudbe in povpraševanja po storitvah, ob opredelitvi dostopa do oskrbe, zadovoljevanju povpraševanja, pomoči bolj ranljivim, da v celoti užijejo ponujene storitve, zagotavljanju integrirane ocene potreb in osebno naravnanih programov oskrbe, neprekinjenosti varstva in sistematičnih ocenah rezultatov. Odprta metoda koordinacije bi morala vključevati tudi te vidike in potemtakem pospeševati bolj homogene pristope in okrepljene mehanizme socialne kohezije.

2.2.4

Drugi vidik demografske spremembe, naveden v sporočilu, tj. spremembe v družinskem življenju in višja stopnja zaposlenosti žensk, zmanjšuje zmožnost družine, da zagotovi neformalno oskrbo. To dejstvo pa pomeni, da je treba vnovič preučiti domačo oskrbo, saj je ni mogoče v celoti prepustiti strokovnjakom za oskrbo zaradi stroškov in težav pri zaposlovanju osebja, nevarnosti izgube 24-urne oskrbe in v mnogih primerih potrebe po upoštevanju drugih človeških potreb bolnika. Zato je nujno preučiti nove politike socialne podpore družinski oskrbi, vključno z možnostjo zagotavljanja nekaterih oblik za družinskega člana, ki izvaja oskrbo, ustreznih življenjskih pogojev, prevoznih zmogljivosti in podobnih podpornih storitev.

2.2.5

Trenutno zdravstveno oskrbo na domu v več različnih oblikah izvajajo nacionalne in lokalne oblasti, strukture in mehanizmi zavarovalnic in vzajemnih zavarovalnic, organizacije in združenja za nudenje storitev ljudem. Na splošno se opaža, da v nekaterih državah to ni dovolj razvito. Potrebno je izboljšanje, da bi zagotovili upoštevanje spreminjajočih se potreb, ki so posledica večje epidemiološke pojavnosti demence, nevrovaskularnih bolezni in splošneje polipatologije, ki ima za posledico izgubo samostojnosti, ki prizadene več kot 70 % populacije, starejše od 75 let.

2.2.6

EESO priporoča poglobljeno primerjavo in analizo stalnih podpornih pobud za izvajalce neformalne oskrbe v državah članicah. Te pobude lahko vključujejo davčne ugodnosti, pokojninsko in socialno zavarovanje za izvajalce oskrbe, pravico do prenehanja zaposlitve zaradi oskrbe sorodnika, zagotovitev nadomestnih izvajalcev oskrbe med obdobji počitka, zagotovitev dnevnih oskrbnih centrov itd. (9)

2.2.7

Rešitve te vrste bi bile bolj ekonomične za tiste, ki storitev izvajajo, in bolj zadovoljive za starejše, ki jim je storitev namenjena, saj omogočajo integracijo strokovnih in neformalnih virov ter ponujajo solidarnost s starejšimi ob precejšnjem znižanju stroškov oskrbe. Z drugimi besedami, ustvari se položaj, v katerem vsi pridobijo, saj bi bili stroški precej višji, če bi se enaka raven oskrbe zagotavljala izključno v domovih za ostarele, medtem ko se zaščiti neformalna oskrba, ki se izvaja v vsakem primeru.

2.3.1

V Evropski uniji je v sektorju zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe zaposlen precejšen odstotek delovne sile. Gre za drugi največji sektor zaposlovanja. Med letoma 1997 in 2002 je bilo v EU-15 ustvarjenih 1,7 milijona delovnih mest. Kljub temu pa obstaja nevarnost, da bi staranje delovne sile v zdravstvenem varstvu in težave pri zagotavljanju kakovostnih storitev lahko pripeljali do resne krize v sektorju.

2.3.2

Poklicno izobraževanje in vseživljenjsko usposabljanje je treba prestrukturirati, da bi zadostili pojavljajočim se potrebam, ohranili kakovost storitev in zagotovili, da zaposleni ostanejo poklicno aktivni.

2.3.3

EESO meni, da je treba poleg izboljšanja usposabljanja za različne kategorije zgoraj opisanih delavcev na področju nege razviti naslednje nove zmogljivosti:

2.3.4

EESO zagovarja uporabo Evropskega socialnega sklada za programe usposabljanja, da bi dvignili ravni usposobljenosti v sektorju zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe, preprečili prezgodnjo izgubo delavcev v sektorju ter povečali kakovost, prožnost in posledično učinkovitost sistema varstva. Ta pristop je še posebej pomemben za nove države članice, kjer je proces posodobitve hitrejši in bolj intenziven in kjer je potreba po poklicnem usposabljanju ustrezno večja.

2.3.5

Za zagotovitev dobrih rezultatov je treba v pozitivnem smislu spet preučiti sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem. Za sodelovanje si je treba aktivno prizadevati ne le, da bi se izognili tekmovanju med ponudniki storitev v svetu, kjer se za odstotek aktivnega dela prebivalstva napoveduje stalen upad (s posledičnimi ozkimi grli pri zaposlovanju in višjimi stroški dela), temveč tudi da bi v sisteme zdravstvenega varstva celovito integrirali pojma učinkovitosti in pozornosti na potrebe, ki sta cilja enega ali drugega sektorja rajši kot obeh.

2.4.1

Glavni izziv vseh sedanjih in prihodnjih držav članic je še naprej zagotavljati dostopno in kakovostno zdravstveno varstvo brez odtegovanja sredstev drugim sektorjem ali političnim prioritetam. Za to je potrebna strategija, ki tesno spremlja dolgoročne trende ter ponudbo in povpraševanje. Ravnanje, ki ne uspe upoštevati obeh dejavnikov, ne bo uspešno pri srednjeročnem obvladovanju stroškov.

2.4.1.1

Proračunske omejitve, ki deloma izhajajo iz Pakta stabilnosti, ponavadi onemogočajo povečanje izdatkov za socialno skrbstvo v sorazmerju z rastočo potrebo po socialnih storitvah. Kljub temu pa je možno sistematično izboljšanje s prestrukturiranjem obstoječih storitev in osredotočenjem na storitve, ki so se izkazale za učinkovite, ob odpravljanju neupravičene uporabe zdravstvenih storitev. Učinkovita zdravstvena politika pomeni, da je potrebno ponovno preučiti medsebojni vpliv med zdravstvenim in socialnim varstvom, da bi našli strukture ter načine zdravljenja in profesionalnih storitev, ki bi bili bolj v skladu s trenutnim in prihodnjim kontekstom in s potrebami prebivalstva.

2.4.1.2

Pri prizadevanju, da bi obvladali to stopnjevanje, so bili preizkušeni različni pristopi, vključno s prenosom dela stroškov na uporabnika (to prinese prenos finančnega bremena na posameznika, pa tudi zavira povpraševanje), brzdanjem ponudbe in povpraševanja v smislu cene in obsega ter reformami, ki spodbujajo učinkovito rabo virov in prenos virov iz bolnišnice in socialnega varstva v domačo oskrbo.

2.4.1.3

Uporaba odprte metode koordinacije, ki se jo zagovarja v tej analizi, bo imela za posledico boljše razumevanje razlikujočih se izhodiščnih okoliščin in možnega vpliva na druge sektorje socialnih storitev ter bo tako omogočila oceno, kateri ukrepi so bili najbolj učinkoviti in katera bo po vsej verjetnosti najbolj učinkovita kombinacija ukrepov.

2.4.2

Čeprav so politike preventivnega zdravstvenega varstva nedvomno pomembne in potrebne, se jih na žalost pogosto zanemarja. Konkreten načrt za preventivne ukrepe (po možnosti za daljnosežne in univerzalno uporabne ukrepe) bi moral imeti glavno vlogo pri predlagani strategiji za trajnosten razvoj in reformo zdravstvenega varstva. Za zagotovitev specifičnega ukrepanja bi bilo treba z odprto metodo koordinacije temeljito preskusiti različne preventivne ukrepe, zlasti pa tiste, ki so že bili preskušeni na nacionalni ravni. EESO se zaveda, da je izvajanje preventivnih ukrepov zapletena naloga, saj zahteva koordinacijo politik, ki še zdaleč ni dosežena, ter izobraževalne programe za pospeševanje bolj zdravih življenjskih slogov (bolj zdrava prehrana ter bolj intenzivna fizična in mentalna dejavnost), v katerih bi posebno pozornost morali posvečati delu prebivalstva, ki je bolj izpostavljeno zdravstvenemu tveganju in v slabšem socioekonomskem položaju ter se potegovati za bolj zdrave pogoje dela. Uresničitev takšnih programov pa zahteva precej časa in prizadevanj ter ne nudi nobenega zagotovila za uspeh.

2.4.3

Diferenciacija izdatkov glede na oskrbne storitve, postopke napotitve in zdravljenje so hvalevreden pristop k obvladovanju stroškov. Zato je treba vsako naložbo, ki bo izboljšala zmožnost zdravstvenega sistema, da se odzove na potrebe, ali ki pospešuje posodobitev, obravnavati kot sredstvo za dosego večje dolgoročne vzdržnosti zdravstvenega varstva. Vendar pa se to vrsto naložb včasih žrtvuje zaradi konjunkturno pogojenih finančnih potreb. EESO meni, da bi bilo treba vlaganja v posodobitev sistema zdravstvenega varstva kombinirati z ukrepi tako na strani povpraševanja (merila za napotitve k specialistom, zgornje meje, nad katerimi krije stroške posameznik, pristojbine itd.) ter ponudbe (infrastrukture zdravstvenega varstva, stroški inovativnih tehnologij in farmacevtskih izdelkov, kjer razmerje med stroški in koristmi ni vedno jasno, merila in postopki za sprejem, dviganje ravni ozaveščenosti glede stroškov zdravstvenega varstva pri zdravstvenih delavcih itd.).

2.4.3.1

Za zagotovitev učinkovitega in uspešnega delovanja ter koordinacije je treba skrbno analizirati strukturo in operativne postopke sistema zdravstvenega varstva ter prenos iz ene službe v drugo. To bi morala biti prednostna naloga odprte metode koordinacije.

2.4.3.2

Nove države članice intenzivno delajo na posodobitvi svojih sistemov zdravstvenega varstva, EESO pa močno priporoča uporabo strukturnih skladov ter zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskega sklada v podporo infrastrukturnim izboljšavam sistemov zdravstvenega varstva. Poleg tega EESO meni, da bi bila ocena izkušenj prek odprte metode koordinacije lahko posebej dragocena za nove države članice, saj bi v njih lahko preprečila sprejemanje sistemov, ki bodo po vsej verjetnosti hitro zastareli.

2.4.4

Okrepljeno sodelovanje med izvajalci oskrbe, ki trenutno delajo v izolaciji (intenzivna nega, osnovno zdravstveno varstvo, socialne službe), kakor je priporočeno v sporočilu, je vsekakor primerno, saj ljudje, ki so precej odvisni od pomoči, na splošno potrebujejo celo vrsto storitev, med katerimi niso vse medicinske. Pozitivno sodelovanje med družinami, delavci na področju oskrbe in medicinskim osebjem zagotavlja boljše rezultate z nižjimi stroški. EESO upa, da bo nedavno ustanovljena skupina na visoki ravni za zdravstvene storitve in medicinsko oskrbo dobila jasen mandat, ki vključuje nalogo priporočanja konkretnih operativnih ureditev za sodelovanje.

2.4.5

Tehnološki napredek in večja ozaveščenost pri bolnikih nedvomno lahko zavreta porabo, saj znižujeta stroške obravnave specifičnih stanj in zmanjšujeta pojavnost takšnih stanj. Vendar pa ustvarjata tudi nove potrebe in pravico po uresničevanju teh potreb. Posledično se opuščajo dobro uveljavljeni, stroškovno učinkoviti in na splošno primerni diagnostični in terapevtski postopki. Če inovativni postopki niso specifično usmerjeni v bolj učinkovito zdravstveno varstvo za starejše ljudi, obstaja verjetnost, da bodo prej negativno kot pozitivno vplivali na izdatke za zdravstveno varstvo. Pritisk bolje izobraženega in bolj zdravstveno zavednega sektorja prebivalstva bi lahko pripeljal do nadaljnjega zmanjševanja storitev za segment prebivalstva, ki je v slabšem položaju in čigar dostop do zdravstvenega varstva je že zdaj omejen.

3.1

Glede na dejstvo, da evropska zakonodaja na področju dolgoročne skrbi ni primerna, EESO meni, da je odprta metoda koordinacije bistvena za učinkovito posodobitev in razvoj dostopnega, vzdržnega in dolgoročno kakovostnega zdravstvenega varstva, pomembna pa je tudi za zagotovitev zaščite javnega zdravja v različnih kontekstih ter vpričo vedno večjega pritiska in izzivov.

3.1.1

Pri analizi in izmenjavi izkušenj, bi se bilo treba osredotočiti na:

3.2

Uporaba odprte metode koordinacije ima za posledico določitev kazalnikov, ki lahko natančno pokažejo primanjkljaje obstoječega znanja ob upoštevanju obstoječih situacij in dolgoročne socialne dinamike, ki vplivajo na sistem zdravstvenega varstva. Skupek kazalnikov mora vključevati vse strukturne premisleke (mreža storitev, razpoložljivost opreme in osebja, ravni usposobljenosti in izkušenj itd.). Vključevati mora tudi bistvene značilnosti zdravstvenega varstva (metode za zagotavljanje storitev in izvajanje intervencij, operativne smernice, zdravstveni predpisi in praksa, varstvo pravic bolnikov itd.). Zajemati mora tudi kakovost specifičnih rezultatov zdravstvenega varstva v skladu z vrsto in družbenimi pričakovanji.

3.2.1

Posebna prizadevanja so potrebna za zagotovitev, da kazalniki omogočajo spremljanje in oceno trendov, ki se nanašajo posebej na starejše ljudi in nego, ki so je deležni, ter pomanjkljivosti trenutno ugotovljenih ali uporabljanih kazalnikov. Razvijanje kazalnikov mora potekati sočasno z napori za jasno opredelitev skupnih ciljev. V tem času bi bilo koristno oceniti podatke, ki so jih že dali na voljo različni viri, med drugim Svetovna zdravstvena organizacija, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ECHI (Zdravstveni kazalniki za Evropsko skupnost). Potrebno bi bilo tudi upoštevati podatke, ki izhajajo iz novih statistik o prihodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC), objavljenih pozneje v 2004.

3.3

„Naslednji koraki“, ki jih predlaga sporočilo, se nanašajo na izjemno pomembne vidike problema in razširjajo razpravo na ustrezna interesna področja. Vendar pa so predlogi splošne narave in se zaradi tega soočajo z nevarnostjo, da odprte metode koordinacije ne bodo bistveno premaknili naprej.

3.3.1.

EESO upa, da bodo opredeljeni bolj konkretni „skupni cilji“, ki pa ne smejo vsebovati pretiranih predpisov in negativno vplivati na organizacijo nacionalnih sistemov. Poleg tega morajo predhodna poročila biti koristno orodje, ki ne bo prineslo dodatnih administrativnih stroškov in prevelikega bremena za omejena stredstva novih držav članic.

3.4

EESO kljub temu upa, da bo Komisija hitro ukrepala, da:

3.5

Posebej pomembno in nujno je pospeševati dejavnosti za izboljšanje strokovnega znanja izvajalcev in strokovnjakov z razvojem ustreznih programov usposabljanja, ki obravnavajo skupno strokovno ozadje med zdravstvenim varstvom in z zdravjem povezanim socialnim delom. To presega tehnične vidike in zahteva pridobitev novih veščin, kot so upravljanje informacij, zlasti ob uporabi računalniških mrež, ter široko utemeljeno finančno upravljanje. Komisija bi morala podpirati in pospeševati takšne nove programe usposabljanja, da bi izkoristila izkušnje, izmenjane v okviru odprte metode koordinacije.