2e2c450b-9e66-11ee-b164-01aa75ed71a1

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 2e2c450b-9e66-11ee-b164-01aa75ed71a1 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 2e2c450b-9e66-11ee-b164-01aa75ed71a1

Help

Consolidated text: Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (kodificirana različica) (Besedilo velja za EGP)Besedilo velja za EGP.

Access initial legal act

(

Legal status of the document In force

)

23/12/2023

Date of document:: 23/12/2023
Date of effect:: 23/12/2023

Author:: Not available
Form:: Konsolidirano besedilo
Additional information:: LASTMODIN 32021L2118

Consolidation: basic act:: 32009L0103

HTML

PDF

02009L0103 — SL — 23.12.2023 — 001.001

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B	DIREKTIVA 2009/103/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (kodificirana različica) (Besedilo velja za EGP) (UL L 263 7.10.2009, str. 11)

spremenjena z:

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	DIREKTIVA (EU) 2021/2118 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 24. novembra 2021	L 430	1	2.12.2021

▼B

DIREKTIVA 2009/103/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 16. septembra 2009

o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti

(kodificirana različica)

(Besedilo velja za EGP)

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive:

▼M1

„vozilo“ pomeni:

(a)

vsako motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja zgolj mehanska moč, vendar ne vozi po tirih:

(i)

katerega največja konstrukcijsko določena hitrost je nad 25 km/h ali

(ii)

katerega največja neto teža je nad 25 kg, največja konstrukcijsko določena hitrost pa nad 14 km/h;

(b)

vsako priklopno vozilo, ki se uporablja skupaj z vozilom iz točke (a), ne glede na to, ali je priklopljeno ali odklopljeno.

Brez poseganja v točki (a) in (b) se invalidski vozički, namenjeni izključno osebam s telesno oviranostjo, ne štejejo za vozila iz te direktive;

▼M1

1a.

„uporaba vozila“ pomeni vsako uporabo vozila, ki je skladna s funkcijo vozila kot prevoznega sredstva v času nesreče, ne glede na značilnosti vozila in ne glede na zemljišče, na katerem se motorno vozilo uporablja, in ne glede na to, ali vozilo miruje ali se premika;

▼M1

„oškodovanec“ in „oseba, ki je oškodovana“ pomeni osebo, ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila;

▼B

„nacionalni zavarovalni biro“ pomeni strokovno organizacijo, ki je ustanovljena v skladu s Priporočilom št. 5, ki ga je 25. januarja 1949 sprejel Pododbor za cestni promet Odbora za notranji promet Ekonomske komisije OZN za Evropo, in združuje zavarovalnice, v državi pooblaščene za opravljanje poslov zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil;

„ozemlje, kjer se vozilo običajno nahaja“ pomeni:

(a)

ozemlje države, katere registrsko tablico ima vozilo, ne glede na to, ali je ta tablica stalna ali začasna, ali

(b)

kadar za neko vrsto vozila ni potrebna registracija, ampak ima vozilo zavarovalno tablico ali znak razlikovanja, ki je podoben registrski tablici, ozemlje države, v kateri je bila izdana zavarovalna tablica ali znak, ali

(c)

kadar za neko vrsto vozila ni potrebna niti registracija, niti zavarovalna tablica, niti znak razlikovanja, ozemlje države, v kateri oseba, ki ima vozilo, stalno prebiva, ali

(d)

v primerih, ko vozilo nima registrske tablice ali ima registrsko tablico, ki ne ustreza ali ne ustreza več vozilu, in je bilo udeleženo v nesreči, ozemlje države, v kateri se je nesreča zgodila, za namen obravnave odškodninskega zahtevka, ki jo predvideva člen 2, točka (a) ali člen 10;

„zelena karta“ pomeni mednarodno potrdilo o zavarovanju, ki je izdano v imenu nacionalnega biroja v skladu s Priporočilom št. 5, ki ga je 25. januarja 1949 sprejel Pododbor za cestni promet Odbora za notranji promet Ekonomske komisije OZN za Evropo;

„zavarovalnica“ pomeni podjetje, ki je skladno s členom 6 ali členom 23(2) Direktive 73/239/EGS pridobilo uradno dovoljenje;

„poslovalnica“ pomeni sedež, zastopstvo ali podružnico zavarovalnice, kot so opredeljeni v členu 2(c) Druge direktive Sveta 88/357/EGS z dne 22. junija 1988 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, ki opredeljuje določbe za učinkovito uresničevanje svobode opravljanja storitev ( 1 );

▼M1

„matična država članica“ pomeni matično državo članico, kot je opredeljena v členu 13(8), točka (a), Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ).

▼B

Člen 2

Področje uporabe

Določbe členov 4, 6, 7 in 8 se uporabijo za vozila, ki so običajno na ozemlju države članice:

(a)

ko se med nacionalnimi zavarovalnimi biroji sklene sporazum, v skladu s katerim vsak nacionalni biro po določbah lastne zakonodaje o obveznem zavarovanju jamči za poravnavo odškodninskih zahtevkov glede nesreč, ki se zgodijo na njenem ozemlju in jih povzročijo vozila, ki so običajno na ozemlju druge države članice, če so taka vozila zavarovana ali ne;

(b)

od dneva, ki ga določi Komisija, ko v tesnem sodelovanju z državami članicami ugotovi, da je bil tak sporazum sklenjen;

(c)

za trajanje tega sporazuma.

Člen 3

Obvezno zavarovanje vozil

▼M1

Vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.

▼M1

Ta direktiva se ne uporablja za uporabo vozila na motornih športnih prireditvah in dejavnostih, vključno z dirkami, tekmovanji, usposabljanjem, preskušanjem in demonstracijami na omejenem in označenem območju v državi članici, kadar država članica zagotovi, da je organizator dejavnosti ali katera koli druga oseba sklenila alternativno zavarovanje ali jamstvo, ki krije škodo tretji osebi, vključno z gledalci in drugimi navzočimi osebami, vendar ne nujno škode sodelujočim voznikom in njihovim vozilom.

▼B

Na podlagi ukrepov iz prvega pododstavka se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.

Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi:

(a)

v skladu z veljavno zakonodajo v drugih državah članicah, izgubo ali poškodbo, povzročeno na ozemlju teh držav;

(b)

izgubo ali poškodbo, ki jo utrpijo državljani držav članic na direktni poti med dvema ozemljema, v katerih velja Pogodba, če noben nacionalni zavarovalni biro ni odgovoren za ozemlje, ki ga prečkajo; v takšnem primeru se mora izguba ali škoda kriti v skladu z nacionalno zakonodajo o obveznem zavarovanju, veljavno v državi članici, na ozemlju katere se vozilo običajno nahaja.

Zavarovanje iz obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.

▼M1

Člen 4

Preverjanje zavarovanja

Države članice se vzdržijo preverjanj zavarovanja civilne odgovornosti v zvezi z vozili, ki se običajno nahajajo na ozemlju druge države članice, ter v zvezi z vozili, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretje države in na njihovo ozemlje vstopajo iz ozemlja druge države članice.

Vendar lahko opravljajo taka preverjanja zavarovanja pod pogojem, da so ta preverjanja nediskriminatorna, potrebna in sorazmerna za dosego zastavljenega cilja ter da:

(a)

se izvajajo kot del nadzora, ki ni usmerjen izključno v preverjanje zavarovanj, ali

(b)

so del splošnega sistema pregledov na nacionalnem ozemlju, ki se opravljajo tudi za vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju države članice, ki opravlja preglede, in ne zahtevajo ustavitve vozila.

Na podlagi zakonodaje države članice, ki velja za upravljavca, se lahko osebni podatki po potrebi obdelajo za namene boja proti vožnji brez obveznega avtomobilskega zavarovanja z vozili, s katerimi se vozi v državah članicah, ki niso država članica, kjer se vozilo običajno nahaja. Ta zakonodaja mora biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta ( 3 ) in mora določati tudi ustrezne ukrepe za zaščito pravic in svoboščin ter pravnih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

Te države članice zlasti podrobno opredelijo namen, za katerega se obdelujejo podatki, se sklicujejo na ustrezno pravno podlago, izpolnjujejo ustrezne varnostne zahteve ter spoštujejo načela nujnosti, sorazmernosti in omejitve namena ter določijo sorazmerno obdobje hrambe podatkov. Osebni podatki, ki se obdelujejo v skladu s tem členom zgolj za namen opravljanja preverjanja zavarovanja, se hranijo le toliko časa, dokler so potrebni za ta namen, in takoj ko se ta doseže, se jih v celoti izbriše. Kadar preverjanje zavarovanja pokaže, da ima vozilo obvezno zavarovanje v skladu s členom 3, upravljavec nemudoma izbriše te podatke. Kadar s preverjanjem ni mogoče ugotoviti, ali ima vozilo obvezno zavarovanje v skladu s členom 3, se podatki hranijo le za omejeno obdobje, ki ne presega števila dni, potrebnih za ugotovitev, ali obstaja zavarovalno kritje.

▼B

Člen 5

Odstopanje od obveznosti zavarovanja vozila

Država članica lahko odstopa od člena 3 glede nekaterih fizičnih ali pravnih oseb, zasebnih ali javnih; seznam takih oseb sestavi zadevna država in ga sporoči drugim državam članicam in Komisiji.

Država članica, ki tako odstopa, sprejme ustrezne ukrepe, da zagotovi plačilo odškodnine v zvezi z izgubo ali poškodbo, ki je bila na njenem ozemlju in na ozemlju drugih držav članic povzročena z vozili, ki pripadajo takim osebam.

Zlasti določi organ v državi, v kateri se zgodi izguba ali škoda, ki je odgovoren za odškodnino oškodovancem v skladu z zakoni te države v primerih, ko se točka (a) člena 2 ne uporablja.

Komisiji sporoči seznam oseb, izvzetih iz obveznega zavarovanja, in organov, ki so odgovorni za plačevanje odškodnin.

Komisija ta seznam objavi.

Država članica lahko odstopa od člena 3 glede nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice; seznam takih vrst ali takih vozil sestavi zadevna država in ga pošlje drugim državam članicam in Komisiji.

V tem primeru država članica zagotovi, da se vozila iz prvega pododstavka obravnavajo na enak način kot vozila, ki ne izpolnjujejo zavarovalne obveznosti iz člena 3.

Organ za zagotavljanje odškodnine države članice, v kateri se je nesreča zgodila, ima zahtevek nasproti skladu za zagotavljanje odškodnine v tisti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja.

Od 11. junija 2010 države članice Komisiji poročajo o izvajanju in praktični uporabi tega odstavka.

Komisija po preučitvi teh poročil po potrebi predloži predloge za nadomestitev ali razveljavitev tega odstopanja.

▼M1

Država članica lahko odstopi od člena 3 v zvezi z vozili, ki so začasno ali trajno umaknjena iz uporabe ali je prepovedana njihova uporaba, pod pogojem, da je bil uveden uradni upravni postopek ali drug preverljiv ukrep v skladu z nacionalno zakonodajo.

Vsaka država članica, ki tako odstopa, zagotovi, da se vozila iz prvega pododstavka obravnavajo na enak način kot vozila, glede katerih obveznost zavarovanja iz člena 3 ni izpolnjena.

Škodni sklad države članice, v kateri se je nesreča zgodila, ima nato zahtevek do škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja.

Država članica lahko odstopi od člena 3 za vozila, ki se v skladu z njeno nacionalno zakonodajo uporabljajo zgolj na območjih z omejenim dostopom.

Vsaka država članica, ki tako odstopa, zagotovi, da se vozila iz prvega pododstavka obravnavajo na enak način kot vozila, glede katerih obveznost zavarovanja iz člena 3 ni izpolnjena.

Škodni sklad države članice, v kateri se je nesreča zgodila, ima nato zahtevek do škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja.

Država članica lahko odstopi od člena 3 za vozila, ki v skladu z njeno nacionalno zakonodajo niso odobrena za uporabo na javnih cestah.

Vsaka država članica, ki odstopa od člena 3 za vozila iz prvega pododstavka, zagotovi, da se ta vozila obravnavajo na enak način kot vozila, glede katerih obveznost zavarovanja iz člena 3 ni izpolnjena.

Škodni sklad države članice, v kateri se je nesreča zgodila, ima nato zahtevek do škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja.

Kadar država članica odstopi od člena 3 na podlagi odstavka 5 za vozila, ki niso odobrena za uporabo na javnih cestah, lahko odstopi tudi od člena 10 v zvezi z odškodnino za škodo, ki jo povzročijo ta vozila na območjih, ki niso javno dostopna zaradi pravne ali fizične omejitve dostopa do takih območij, kot je določeno v njeni nacionalni zakonodaji.

Države članice v zvezi z odstavki 3 do 6 Komisijo uradno obvestijo o uporabi odstopanja in o posebnih ureditvah glede njegovega izvajanja. Komisija seznam teh odstopanj objavi.

▼B

Člen 6

Nacionalni zavarovalni biro

Vsaka država članica zagotovi, da kadar na njenem ozemlju povzroči nesrečo vozilo, ki se običajno nahaja na ozemlju druge države članice, nacionalni zavarovalni biro brez poseganja v obveznosti iz člena 2(a) pridobi informacije:

(a)

glede ozemlja, kjer se vozilo običajno nahaja, in glede morebitne registrske oznake;

(b)

kolikor je mogoče, glede podatkov o zavarovanju vozila, kakršni so običajno navedeni na zeleni karti, ki jih ima oseba, ki ima vozilo, v obsegu, v kakršnem te podatke zahteva država članica, na ozemlju katere se to vozilo običajno nahaja.

Vsaka država članica tudi zagotovi, da biro sporoči informacije iz točk (a) in (b) nacionalnemu zavarovalnemu biroju države, na ozemlju katere se vozilo iz prvega pododstavka običajno nahaja.

POGLAVJE 2

DOLOČBE, KI ZADEVAJO VOZILA, KI SE OBIČAJNO NAHAJAJO NA OZEMLJU TRETJIH DRŽAV

Člen 7

Nacionalni ukrepi, ki zadevajo vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretjih držav

Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretje države in ki vstopajo na ozemlje, za katera velja Pogodba, ne uporabljajo na njenem ozemlju, če ni krita izguba ali škoda, ki bi jo taka vozila povzročila, v skladu z zahtevami zakonodaj držav članic o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi vozil, povsod na ozemlju, za katero velja Pogodba.

Člen 8

Dokumentacija, ki zadeva vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretjih držav

Vsako vozilo, ki se običajno nahaja na ozemlju tretje države, mora, preden vstopi na ozemlje, za katero velja Pogodba, imeti veljavno zeleno karto ali potrdilo o obmejnem zavarovanju, ki potrjuje, da je vozilo zavarovano v skladu s členom 7.

Vendar pa se vozila, ki so običajno v tretji državi, obravnavajo kot vozila, ki se običajno nahajajo v Skupnosti, če nacionalni biroji vseh držav članic vsak posamično, v skladu z določbami svoje lastne nacionalne zakonodaje o obveznem zavarovanju, jamčijo za poravnavo odškodninskih zahtevkov glede nesreč, ki jih na njihovem ozemlju povzročijo taka vozila.

Ko Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami ugotovi, da so bile obveznosti iz drugega pododstavka odstavka 1 prevzete, določi vrste vozil, za katere države članice ne zahtevajo več, da se predložijo dokumenti iz prvega pododstavka odstavka 1 in datum, od katerega to velja.

POGLAVJE 3

MINIMALNE VSOTE ZA OBVEZNO ZAVAROVANJE

▼M1

Člen 9

Najnižje vsote

Brez poseganja v višja jamstva, ki jih lahko določijo države članice, vsaka država članica zahteva, da je zavarovanje iz člena 3 obvezno za naslednje minimalne vsote:

(a)

za telesne poškodbe: 6 450 000 EUR na nesrečo, ne glede na število oškodovancev ali 1 300 000 EUR na oškodovanca;

(b)

za materialno škodo: 1 300 000 EUR na nesrečo, ne glede na število oškodovancev.

Za države članice, ki niso sprejele eura, se minimalne vsote pretvorijo v njihovo nacionalno valuto z uporabo menjalnega tečaja na dan 22. decembra 2021, objavljen v Uradnem listu Evropske unije.

Komisija vsakih pet let od 22. decembra 2021 pregleda vsote iz odstavka 1 v skladu s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin, določenim na podlagi Uredbe (EU) 2016/792 Evropskega parlamenta in Sveta ( 4 ).

Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 28b v zvezi s prilagoditvijo navedenih vsot harmoniziranemu indeksu cen življenjskih potrebščin v šestih mesecih po koncu vsakega petletnega obdobja.

Za države članice, ki niso sprejele eura, se minimalne vsote pretvorijo v njihovo nacionalno valuto z uporabo menjalnega tečaja na dan izračuna novih minimalnih vsot, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije.

POGLAVJE 4

ODŠKODNINA ZA ŠKODO, KI JO POVZROČI NEZNANO VOZILO ALI VOZILO, GLEDE KATEREGA OBVEZNOST ZAVAROVANJA IZ ČLENA 3 NI IZPOLNJENA, IN ODŠKODNINA V PRIMERU INSOLVENTNOSTI

▼B

Člen 10

Organ zadolžen za zagotavljanje odškodnine

Vsaka država članica ustanovi ali pooblasti organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3.

▼M1

Prvi pododstavek ne vpliva na pravico države članice, da odškodnino s strani tega organa šteje bodisi za subsidiarno bodisi nesubsidiarno, in pravico, da predvidi poravnavo zahtevkov med tem organom in osebo ali osebami, odgovornimi za nesrečo, in drugimi zavarovalnicami ali organi socialne varnosti, ki so dolžni plačati odškodnino oškodovancu v zvezi z isto nesrečo. Vendar pa države članice ne smejo dovoliti organu, da plačilo odškodnine pogojuje s tem, da naj oškodovanec kakor koli dokaže, da odgovorna oseba ni zmožna ali noče plačati.

Oškodovanec se lahko v vsakem primeru obrne neposredno na organ, ki je na osnovi podatkov, ki jih oškodovanec predloži na zahtevo organa, dolžan podati utemeljen odgovor v zvezi s plačilom odškodnine.

▼B

Vendar lahko države članice izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je vozilo nezavarovano.

Države članice lahko omejijo ali izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa v primeru materialne škode, ki jo povzroči neznano vozilo.

▼M1

Vendar, kadar je organ plačal odškodnino za hujše telesne poškodbe kateremu koli oškodovancu iz iste nesreče, v kateri je materialno škodo povzročilo neznano vozilo, države članice ne morejo izključiti plačila odškodnine za materialno škodo iz razloga, da je vozilo neznano. Lahko pa države članice določijo franšizo do največ 500 EUR, ki jo nosi oškodovanec, ki mu je bila povzročena taka materialna škoda.

▼B

Pogoji, pod katerimi se telesne poškodbe štejejo za hujše, se določijo v skladu z zakonodajo ali upravnimi predpisi države članice, kjer se je nesreča zgodila. Pri tem lahko države članice med drugim upoštevajo, ali je bila zaradi poškodbe potrebna bolnišnična oskrba.

▼M1

Vsaka država članica za plačilo odškodnine s strani organa uporablja svoje zakone in druge predpise, brez poseganja v morebitno drugo prakso, ki je za oškodovanca ugodnejša.

▼M1

Člen 10a

Varstvo oškodovancev v primeru nesreče, ki se je zgodila v državi članici njihovega prebivanja, v primeru insolventnosti zavarovalnice

Vsaka država članica ustanovi ali pooblasti organ, ki oškodovancem, ki prebivajo na njenem ozemlju, zagotovi odškodnino vsaj do omejitev obveznosti zavarovanja za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči vozilo, zavarovano pri zavarovalnici, od trenutka, ko:

(a)

je zavarovalnica v stečajnem postopku ali

(b)

je zavarovalnica v postopku prenehanja, kot je opredeljen v členu 268(1), točka (d), Direktive 2009/138/ES.

Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da ima organ iz odstavka 1 na voljo dovolj sredstev za plačilo odškodnine oškodovancem v skladu s pravili iz odstavka 10, ko je treba plačati odškodnino v primerih iz odstavka 1, točki (a) in (b). Ti ukrepi lahko vključujejo zahteve za finančne prispevke, če se naložijo le zavarovalnicam, ki jim je država članica, ki je uvedla ukrepe, izdala dovoljenje.

Brez poseganja v katero koli obveznost iz člena 280 Direktive 2009/138/ES vsaka država članica zagotovi, da se ob izdaji naloga ali sklepa pristojnega sodišča ali katerega koli drugega pristojnega organa o začetku postopka iz odstavka 1, točka (a) ali (b), v zvezi z zavarovalnico, katere matična država članica je ta država članica, ta nalog ali sklep objavi. Organ iz odstavka 1, ustanovljen v matični državi članici zavarovalnice, zagotovi, da so vsi organi iz odstavka 1 v vseh državah članicah nemudoma obveščeni o tem nalogu ali sklepu.

Oškodovanec lahko vloži odškodninski zahtevek neposredno pri organu iz odstavka 1.

Ob prejemu odškodninskega zahtevka organ iz odstavka 1 obvesti enakovreden organ v matični državi članici zavarovalnice, odškodninski organ iz člena 24 v državi članici prebivanja oškodovanca in zavarovalnico v stečajnem postopku ali postopku prenehanja, ali njenega upravitelja ali likvidacijskega upravitelja, kot je opredeljen v členu 268(1), točka (e) oziroma (f), Direktive 2009/138/ES, da je prejel odškodninski zahtevek od oškodovanca.

Zavarovalnica, ki je v stečajnem postopku ali postopku prenehanja, ali njen upravitelj ali likvidacijski upravitelj obvesti organ iz odstavka 1, kadar plača odškodnino ali zavrne odgovornost v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki ga je prejel tudi organ iz odstavka 1.

Države članice zagotovijo, da organ iz odstavka 1, med drugim na podlagi informacij, ki jih oškodovanec predloži na njegovo zahtevo, oškodovancu v treh mesecih po datumu, na katerega je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek pri organu, predloži utemeljeno ponudbo za odškodnino ali utemeljen odgovor, kot je določeno v drugem pododstavku tega odstavka, v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja.

Za potrebe prvega pododstavka organ:

(a)

poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, kadar ugotovi, da je dolžen zagotoviti odškodnino v skladu z odstavkom 1, točka (a) ali (b), kadar se odškodninski zahtevek ne izpodbija in kadar je bila škoda delno ali v celoti ocenjena;

(b)

poda utemeljen odgovor na točke iz odškodninskega zahtevka, kadar ugotovi, da ni dolžen zagotoviti odškodnine v skladu z odstavkom 1, točka (a) ali (b), kadar je odgovornost bodisi sporna bodisi ni bila natanko ugotovljena ali kadar škoda ni bila v celoti ocenjena;

Kadar je treba odškodnino izplačati v skladu z odstavkom 7, drugi pododstavek, točka (a), organ iz odstavka 1 oškodovancu izplača odškodnino brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec sprejel utemeljeno ponudbo za odškodnino iz odstavka 7, drugi pododstavek, točka (a).

Kadar je škoda le delno ocenjena, se zahteve glede izplačila odškodnine iz prvega pododstavka uporabljajo za to delno ocenjeno škodo in od trenutka sprejetja ustrezne utemeljene ponudbe za odškodnino.

Države članice zagotovijo, da ima organ iz odstavka 1 vsa potrebna pooblastila in pristojnosti, da lahko v vseh fazah postopkov iz tega člena pravočasno sodeluje z drugimi takimi organi v drugih državah članicah, z organi vseh držav članic, ustanovljenimi ali pooblaščenimi v skladu s členom 25a, ter z drugimi zainteresiranimi stranmi, vključno z zavarovalnico v stečajnem postopku ali postopku prenehanja, njenim upraviteljem ali likvidacijskim upraviteljem, in pristojnimi nacionalnimi organi držav članic. Takšno sodelovanje zajema zahtevo za informacije ter prejemanje in zagotavljanje informacij, po potrebi vključno s podrobnostmi posameznih odškodninskih zahtevkov.

10.

Kadar matična država članica zavarovalnice iz odstavka 1 ni država članica, v kateri oškodovanec prebiva, ima organ iz odstavka 1 v državi članici, v kateri oškodovanec prebiva, ki je oškodovancu izplačal odškodnino v skladu z odstavkom 8, pravico, da od organa iz odstavka 1 v matični državi članici zavarovalnice zahteva povračilo celotnega zneska izplačane odškodnine.

Organ iz odstavka 1 v matični državi članici zavarovalnice izvrši plačilo organu iz odstavka 1 v državi članici, v kateri oškodovanec prebiva, ki je oškodovancu izplačal odškodnino v skladu z odstavkom 8, v razumnem roku, ki ni daljši od šestih mesecev, razen če se ti organi pisno dogovorijo drugače, potem ko je organ prejel zahtevek za tako povračilo.

Na organ, ki je izplačal odškodnino v skladu s prvim pododstavkom, se prenesejo pravice oškodovanca do povzročitelja nesreče ali njegove zavarovalnice, razen pravic do imetnika zavarovalne police ali druge zavarovane osebe, ki je povzročil nesrečo, če bi odgovornost imetnika zavarovalne police ali zavarovane osebe krila insolventna zavarovalnica v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja. Vsaka država članica prizna to subrogacijo, kot jo zagotavlja katera koli druga država članica.

11.

Odstavki 1 do 10 ne vplivajo na pravico držav članic, da:

(a)

odškodnino, ki jo plača organ iz odstavka 1, štejejo za subsidiarno ali nesubsidiarno;

(b)

predvidijo poravnavo zahtevkov v zvezi z isto nesrečo med:

(i)

organom iz odstavka 1;

(ii)

osebo ali osebami, odgovornimi za nesrečo;

(iii)

drugimi zavarovalnicami ali organi socialne varnosti, ki so dolžni plačati odškodnino oškodovancu.

12.

Države članice organu iz odstavka 1 ne dovolijo, da bi plačilo odškodnine pogojeval z zahtevami, razen s tistimi, ki so opredeljene v tej direktivi. Države članice organu iz odstavka 1 zlasti ne dovolijo, da bi plačilo odškodnine pogojeval z zahtevo, da oškodovanec dokaže, da je pravna ali fizična oseba plačilno nesposobna ali da noče plačati.

13.

Organi iz odstavka 1 ali subjekti iz drugega pododstavka tega odstavka si prizadevajo, da do 23. decembra 2023 sklenejo sporazum za izvajanje tega člena v zvezi z njihovimi funkcijami in obveznostmi ter postopki povračila v skladu s tem členom.

Za ta namen vsaka država članica do 23. junija 2023:

(a)

ustanovi ali pooblasti organ iz odstavka 1 ter ga pooblasti, da se pogaja o takem sporazumu in ga sklene, ali

(b)

določi subjekt in ga pooblasti za pogajanja in sklenitev takega sporazuma, katerega pogodbenik bo organ iz odstavka 1 postal, ko bo ustanovljen ali pooblaščen.

Sporazum iz prvega pododstavka se nemudoma uradno sporoči Komisiji.

Kadar sporazum iz prvega pododstavka ni sklenjen do 23. decembra 2023, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s postopkom iz člena 28b za določitev postopkovnih nalog in postopkovnih obveznosti organov iz odstavka 1 v zvezi s povračilom.

▼B

Člen 11

Spori

▼M1

V primeru spora med organom iz člena 10(1) in zavarovateljem civilne odgovornosti glede tega, kdo mora oškodovancu plačati odškodnino, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, tako da je ena od teh strani določena kot odgovorna, da na prvi stopnji oškodovancu brez odlašanja plača odškodnino.

▼B

Če je dokončno odločeno, da bi morala odškodnino v celoti ali delno plačati druga stran, ta druga stran ustrezno povrne izplačano odškodnino stranki, ki je plačala.

▼M1

POGLAVJE 5

POSEBNE KATEGORIJE OŠKODOVANCEV, IZKLJUČITVENE DOLOČBE, ENA SAMA PREMIJA, VOZILA, KI SO ODPOSLANA IZ ENE DRŽAVE ČLANICE V DRUGO

▼B

Člen 12

▼M1

Posebne kategorije oškodovancev

▼B

Brez poseganja v drugi pododstavek člena 13(1) zavarovanje iz člena 3 krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.

Družinski člani zavarovanca, voznik ali katera koli druga oseba, ki je v primeru nesreče odgovorna po civilnem pravu in katere odgovornost je krita z zavarovanjem iz člena 3, ni izključena iz zavarovanja v zvezi s telesnimi poškodbami iz naslova tega odnosa.

Zavarovanje iz člena 3 krije telesne poškodbe in materialno škodo, povzročeno pešcem, kolesarjem in drugim nemotoriziranih udeležencem v prometu, ki so, kot posledica nesreče, v kateri je bilo udeleženo motorno vozilo, v skladu z nacionalnim civilnim pravom upravičeni do odškodnine.

Ta člen ne posega niti v civilno odgovornost niti v višino odškodnine.

Člen 13

Izključitvene določbe

▼M1

Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3, štejejo za neveljavne glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so poškodovane zaradi posledic nesreče, kadar so iz zavarovanja s temi zakonskimi predpisi ali pogodbenimi določbami izključeni uporaba ali vožnja:

▼B

(a)

oseb, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja;

(b)

oseb, ki nimajo vozniškega dovoljenja za vožnjo takega vozila;

(c)

oseb, ki kršijo zakonske tehnične zahteve v zvezi s stanjem in varnostjo tega vozila.

Vendar se lahko predpis ali določba iz prvega pododstavka, točka (a) uveljavlja proti osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko zavarovatelj dokaže, da so vedele, da je bilo vozilo ukradeno.

▼M1

Države članice imajo v primeru nesreč, ki se zgodijo na njihovem ozemlju, možnost, da ne uporabijo določbe v prvem pododstavku, če lahko oškodovanec dobi odškodnino za škodo od organa socialne varnosti.

▼B

Za ukradena in s silo pridobljena vozila lahko države članice določijo, da plača odškodnino namesto zavarovatelja organ, naveden v členu 10(1), po pogojih iz odstavka 1 tega člena. Če vozilo izvira z ozemlja druge države članice, ta organ ne sme vložiti zahtevka do nobenega organa v tej državi članici.

▼M1

Države članice, ki zagotovijo, da odškodnino v primeru ukradenih in s silo pridobljenih vozil plača organ iz člena 10(1), lahko v zvezi z materialno škodo določijo franšizo do največ 250 EUR, ki jo krije oškodovanec.

▼B

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične.

Člen 14

Ena sama premija

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vse police obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi vozil:

(a)

na podlagi ene same premije in v celotnem času trajanja pogodbe krijejo celotno ozemlje Skupnosti, vključno z obdobji, ko je vozilo v času trajanja pogodbe v drugi državi članici, ter

(b)

na podlagi ene same premije v vseh državah članicah zagotovijo kritje, ki je predpisano po njenem pravu, ali, če je to kritje višje, kritje, ki je predpisano po pravu države članice, s katere ozemlja izvira vozilo.

Člen 15

Vozilo, ki je odposlano iz ene države članice v drugo

▼M1

Z odstopanjem od člena 13, točka 13(b), Direktive 2009/138/ES, kadar je vozilo odposlano iz ene države članice v drugo, se za državo članico, v kateri je nevarnost, šteje, odvisno od odločitve osebe, odgovorne za kritje odgovornosti do tretje osebe, bodisi država članica registracije bodisi, v obdobju 30 dni takoj po prevzemu pošiljke s strani kupca, namembna država članica, tudi če vozilo v namembni državi članici še ni uradno registrirano.

Države članice zagotovijo, da informacijski centri iz člena 23 države članice, v kateri je vozilo registrirano, in kadar ta ni ista, namembne države članice ter katere koli druge ustrezne države članice, kot je država članica, kjer se je zgodila nesreča, ali ki je država članica prebivanja oškodovanca, medsebojno sodelujejo, da zagotovijo, da so potrebne informacije o odposlanem vozilu, ki jih imajo skladu s členom 23, na voljo.

▼B

V primeru, da je vozilo v obdobju iz odstavka 1 tega člena udeleženo v nesreči, med tem ko je nezavarovano, je organ iz člena 10(1) v namembni državi članici odgovoren za plačilo odškodnine iz člena 9.

▼M1

Člen 15a

Varstvo oškodovancev v nesrečah s priklopnikom, ki ga vleče vozilo

V primeru nesreče, ki jo povzroči niz vozil, ki ga sestavljata večno vozilo in priklopnik, kadar ima priklopnik ločeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti do tretjih oseb, lahko oškodovanec odškodninski zahtevek vloži neposredno pri zavarovalnici tega priklopnika, kadar:

(a)

je priklopnik mogoče identificirati, vozila, ki ga je vleklo, pa ne ter

(b)

mora v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, odškodnino zagotoviti zavarovatelj priklopnika.

Zavarovalnica, ki je oškodovancu plačala odškodnino, se obrne na zavarovalnico, ki je zavarovala vlečno vozilo, ali na organ iz člena 10(1), če in kolikor to določa nacionalno pravo, ki se uporablja.

Ta odstavek ne posega v nacionalno pravo, ki se uporablja, ki določa za oškodovanca ugodnejša pravila.

V primeru nesreče, ki jo povzroči niz vozil, ki ga sestavljata vlečno vozilo in priklopnik, zavarovatelj priklopnika, razen če mu nacionalno pravo, ki se uporablja, nalaga, da izplača polno odškodnino, na zahtevo oškodovanca brez nepotrebnega odlašanja obvesti o:

(a)

identiteti zavarovatelja vlečnega vozila ali

(b)

kadar zavarovatelj priklopnika ne more identificirati zavarovatelja vlečnega vozila, mehanizmu odškodnin iz člena 10.

▼B

POGLAVJE 6

IZJAVE, FRANŠIZE, NEPOSREDNI ZAHTEVKI

▼M1

Člen 16

Potrdila o odškodninskih zahtevkih tretjih oseb

Države članice zagotovijo, da ima imetnik zavarovalne police pravico kadar koli zahtevati potrdilo o odškodninskih zahtevkih tretjih oseb za odgovornost vozila ali vozil, ki jih krije zavarovalna pogodba, ali o neobstoju takih zahtevkov najmanj za obdobje zadnjih petih let pogodbenega razmerja (v nadaljnjem besedilu: potrdilo o škodnem dogajanju).

Zavarovalnica ali organ, ki ga država članica lahko imenuje za zagotavljanje obveznega zavarovanja ali za izdajanje takšnih potrdil, mora zagotoviti to potrdilo o škodnem dogajanju imetniku zavarovalnice police v 15 dneh od njegove zahteve. To stori z obrazcem za potrdilo o škodnem dogajanju.

Države članice zagotovijo, da zavarovalnice pri upoštevanju potrdil o škodnem dogajanju, ki jih izdajo druge zavarovalnice ali drugi organi iz drugega odstavka, imetnikov polic ne obravnavajo na diskriminatoren način ali da ne zaračunavajo dodatka pri premiji zaradi njihovega državljanstva ali zgolj na podlagi predhodne države članice njihovega prebivanja.

Države članice zagotovijo, da kadar zavarovalnica pri določanju premij upošteva potrdila o škodnem dogajanju, obravnava potrdila, ki jih izdajo v drugih državah članicah, enako kot tista, ki jih izda zavarovalnica ali organ iz drugega odstavka v isti državi članici, tudi pri uporabi vseh popustov.

Države članice zagotovijo, da zavarovalnice objavijo splošni pregled svoje politike v zvezi z uporabo potrdil o škodnem dogajanju pri izračunu premij.

Komisija do 23. julija 2023 sprejme izvedbene akte, ki določajo predlogo, obliko in vsebino potrdila o škodnem dogajanju iz drugega odstavka. Ta predloga vsebuje informacije o naslednjem:

(a)

identiteti zavarovalnice ali organa, ki izda potrdilo o škodnem dogajanju;

(b)

identiteti imetnika police, vključno z njegovimi kontaktnimi podatki;

(c)

zavarovanem vozilu in njegovi identifikacijski številki;

(d)

datumu začetka in izteka veljavnosti zavarovalnega kritja vozila;

(e)

številu zahtevkov tretjih oseb, poravnanih na podlagi zavarovalne pogodbe imetnika police v obdobju, ki ga zajema potrdilo o škodnem dogajanju, vključno z datumom vsakega zahtevka;

(f)

dodatne informacije, ki so pomembne v skladu s pravili ali praksami, ki se uporabljajo v državah članicah.

Komisija se pred sprejetjem teh izvedbenih aktov posvetuje z vsemi zainteresiranimi stranmi in tesno sodeluje z državami članicami.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 28a(2).

▼M1

Člen 16a

Orodja za primerjavo cen avtomobilskih zavarovanj

Države članice se lahko odločijo, da certificirajo orodja, ki potrošnikom omogočajo brezplačno primerjavo cen, tarif in kritja med ponudniki obveznega zavarovanja iz člena 3, kot „neodvisna orodja za primerjavo cen avtomobilskega zavarovanja“, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2.

Primerjalno orodje v smislu odstavka 1:

(a)

deluje neodvisno od ponudnikov storitev obveznega zavarovanja iz člena 3 in zagotavlja, da so ponudniki storitev deležni enake obravnave pri rezultatih iskanja;

(b)

jasno razkriva lastnike in upravljavce primerjalnega orodja;

(c)

določa jasna in objektivna merila, na katerih temelji primerjava;

(d)

uporablja preprost in nedvoumen jezik;

(e)

zagotavlja točne in najnovejše informacije ter navaja čas zadnje posodobitve;

(f)

je dostopno kateremu koli ponudniku obveznega zavarovanja iz člena 3, mu daje na voljo ustrezne informacije ter zajema širok nabor ponudb in znaten del trga avtomobilskih zavarovanj, kadar pa predložene informacije ne zagotavljajo popolnega pregleda trga, pred prikazom rezultatov vključujejo jasno izjavo za uporabnika o tem;

(g)

zagotavlja učinkovit postopek za prijavo napačnih informacij;

(h)

vključuje izjavo, da cene temeljijo na predloženih informacijah in niso zavezujoče za ponudnike zavarovanj.

▼B

Člen 17

Franšize

Zavarovalnice se nasproti oškodovancem iz nesreče v zvezi z zavarovanjem iz člena 3 ne sklicujejo na franšize.

Člen 18

Neposredni zahtevki

Države članice zagotovijo, da imajo oškodovanci iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, ki jih krije zavarovanje iz člena 3, pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče.

POGLAVJE 7

POSTOPEK ZA PORAVNAVO ZAHTEVKOV IZ NESREČ, KI JIH POVZROČI VOZILO, KRITO Z ZAVAROVANJEM IZ ČLENA 3

Člen 19

Postopek za poravnavo zahtevkov iz nesreč

Države članice za poravnavo zahtevkov iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, krita z zavarovanjem iz člena 3, določijo postopek iz člena 22.

V primeru zahtevkov, ki se lahko obravnavajo v okviru sistema nacionalnih zavarovalnih birojev iz člena 2, države članice določijo postopek, ki je enak postopku iz člena 22.

Za namene uporabe tega postopka se vsako sklicevanje na zavarovalnice razume kot sklicevanje na nacionalne zavarovalne biroje.

Člen 20

Posebni predpisipo nesreči za oškodovance, udeležene v nesrečah v državi članici, ki ni država njihovega stalnega prebivališča

Cilj členov 20 do 26 je opredeliti posebne predpise za oškodovance, ki so upravičeni do odškodnine za vsako materialno škodo ali telesno poškodbo, nastalo kot posledica nesreče v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in se običajno nahajajo v državi članici.

Brez poseganja v zakonodajo tretjih držav, ki se nanaša na civilno odgovornost, in brez vpliva na mednarodno zasebno pravo te določbe veljajo tudi za oškodovance s stalnim prebivališčem v državi članici, ki so upravičeni do odškodnine za vsako materialno škodo ali telesno poškodbo, nastalo v nesreči, ki se je pripetila v tretji državi, katere nacionalni zavarovalni biro se je vključil v sistem zelene karte, in sicer v primerih, ko je takšno nesrečo povzročilo vozilo, ki je zavarovano v državi članici in se običajno nahaja v tej državi članici.

Člena 21 in 24 se uporabljata le pri nesrečah, ki jih je povzročilo vozilo,

(a)

ki je zavarovano pri poslovalnici v državi članici, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca, in

(b)

ki se običajno nahajajo v državi članici, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca.

Člen 21

Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vse zavarovalnice, ki krijejo nevarnosti iz zavarovalne vrste 10 točke A Priloge k Direktivi 73/239/EGS, razen prevozniške odgovornosti, imenujejo pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov v vseh državah članicah, razen v tisti, kjer so pridobile uradna dovoljenja.

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov je odgovoren za obdelavo in rešitev škodnih zahtevkov, ki so posledica nesreč glede na člen 20(1).

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov mora biti rezident države članice, za katero je imenovan, ali pa mora imeti v njej sedež.

Pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov izbere zavarovalnica po lastni presoji.

Država članica te izbire ne omejuje.

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov sme delati za eno ali več zavarovalnic.

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov zbira v zvezi s takšnimi zahtevki informacije, potrebne za njihovo obravnavo, in sprejme ukrepe, potrebne za dogovor o pogojih za obravnavo.

Zahteva za imenovanje pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov ne izključuje pravice oškodovanca ali njegove zavarovalnice, da neposredno sproži postopek proti povzročitelju nesreče ali njegovi zavarovalnici.

Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov morajo imeti vsa potrebna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev v primerih iz člena 20(1) ter da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom.

Usposobljeni morajo biti za to, da primere obdelajo v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče.

Imenovanje pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov samo po sebi ne pomeni odprtja podružnice v smislu člena 1(b) Direktive 92/49/EGS in pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov se ne šteje za poslovalnico v smislu člena 2(c) Direktive 88/357/EGS ali za poslovno enoto v smislu Uredbe (ES) št. 44/2001.

Člen 22

Postopek za poravnavo zahtevkov

Države članice predvidijo obveznost, podprto s primernimi, učinkovitimi in sistematičnimi finančnimi ali enakovrednimi upravnimi sankcijami, skladno s katerimi mora v treh mesecih od datuma, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek bodisi neposredno na zavarovalnico povzročitelja nesreče bodisi na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov:

(a)

zavarovalnica povzročitelja škode ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ali

(b)

zavarovalnica, na katero je bil odškodninski zahtevek naslovljen, ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov dati utemeljen odgovor na točke iz zahtevka, če je odgovornost bodisi sporna bodisi ni bila natanko ugotovljena ali pa škoda ni bila v celoti ocenjena.

Države članice sprejmejo določbe, s katerimi zagotovijo, da se v primerih, ko ponudba ni predložena v treh mesecih, zaračunajo obresti za znesek odškodnine, ki ga oškodovancu ponudi zavarovalnica ali dodeli sodišče.

Člen 23

Informacijski centri

Zato da bi oškodovancu omogočili uveljavitev odškodninskega zahtevka, vsaka država članica ustanovi ali prizna informacijski center, pristojen za:

(a)

vodenje registra, ki vsebuje naslednje informacije:

(i)

registrske številke motornih vozil, ki so običajno na ozemlju zadevne države;

(ii)

številke zavarovalnih polic, ki krijejo uporabo teh vozil za nevarnosti, ki sodijo v zavarovalno vrsto 10 točke A Priloge k Direktivi 73/239/EGS, razen prevozniške odgovornosti, pri prenehanju veljavnosti police pa tudi datum prenehanja zavarovalnega kritja;

(iii)

zavarovalnice, ki krijejo nevarnosti, ki izhajajo iz uporabe vozil in sodijo v zavarovalno vrsto 10 iz točke A Priloge k Direktivi 73/239/EGS, z izjemo prevozniške odgovornosti, in pooblaščence za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki jih takšne zavarovalnice imenujejo skladno s členom 21 te direktive in katerih imena se sporočijo informacijskim centrom skladno z odstavkom 2 tega člena;

(iv)

seznam vozil, za katera v vsaki državi velja izjema od obveznosti zavarovanja odgovornosti skladno s členom 5(1) in (2);

(v)

v zvezi z vozili, opredeljenimi v točki (iv):

—

ime organa ali telesa, imenovanega skladno s tretjim pododstavkom člena 5(1), ki mora oškodovancu izplačati odškodnino v primerih, v katerih postopek, določen v členu 2(2)(a), ne velja, če za vozilo velja izjema iz prvega pododstavka člena 5(1),

—

ime telesa, ki krije nevarnosti, ki izhajajo iz uporabe vozila v državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja, če za vozilo velja izjema iz člena 5(2);

(b)

ali za koordinacijo zbiranja in posredovanja teh podatkov;

(c)

in za pomoč upravičenim osebam pri pridobivanju informacij, omenjenih v točkah (a)(i) do (v).

Informacije iz točk (a)(i), (ii) in (iii) je treba hraniti sedem let po izteku registracije vozila ali po prenehanju zavarovalne pogodbe.

▼M1

1a.

Države članice zagotovijo, da so zavarovalnice ali drugi subjekti informacijskim centrom dolžni zagotoviti informacije iz odstavka 1, točka (a)(i), (ii) in (iii), in jih obvestijo, kadar zavarovalna polica postane neveljavna ali kako drugače ne krije več vozila z registrsko številko.

▼B

Zavarovalnice iz odstavka 1(a)(iii) obvestijo informacijske centre vseh držav članic o imenu in naslovu pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki so ga skladno s členom 21 imenovale v vsaki državi članici.

Države članice zagotovijo, da je oškodovanec sedem let po nesreči upravičen, da od informacijskega centra države članice, v kateri prebiva, države članice, v kateri je vozilo običajno, ali države članice, kjer se je nesreča pripetila, nemudoma dobi naslednje informacije:

(a)

ime in naslov zavarovalnice;

(b)

številko zavarovalne police, in

(c)

ime in naslov pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki ga ima zavarovalnica v državi stalnega prebivališča oškodovanca.

Informacijski centri med seboj sodelujejo.

Informacijski center oškodovancu preskrbi ime in naslov lastnika ali običajnega voznika ali registriranega imetnika vozila, če je oškodovanec upravičen do te informacije. Za namene te določbe se informacijski center obrne zlasti na:

(a)

zavarovalnico, ali

(b)

urad za registracijo vozil.

Če za vozilo velja izjema, opredeljena v prvem pododstavku člena 5(1), informacijski center obvesti oškodovanca o imenu organa ali telesa, ki je skladno s tretjim pododstavkom člena 5(1) imenovan kot odgovorni za izplačilo odškodnine oškodovancem v primerih, ko se ne uporablja postopek iz člena 2(a).

Če za vozilo velja odstopanje iz člena 5(2), informacijski center sporoči oškodovancu ime in organ, ki krije vozilo v državi, v kateri je to običajno.

Brez poseganja v svoje obveznosti iz odstavkov 1 in 4 države članice zagotovijo, da informacijski centri, zagotavljajo informacije iz teh odstavkov vsem udeležencem prometnih nesreč, ki so jih povzročila vozila, krita z zavarovanjem iz člena 3.

▼M1

Obdelava osebnih podatkov na podlagi odstavkov 1 do 5 se izvaja v skladu z Uredbo (EU) 2016/679.

▼B

Člen 24

Odškodninski organi

Vsaka država članica ustanovi ali prizna odškodninski organ, ki zagotavlja odškodnine oškodovancem v primerih iz člena 20(1).

Takšni oškodovanci lahko odškodninski zahtevek naslovijo na odškodninski organ v državi članici svojega stalnega prebivališča:

(a)

če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal utemeljenega odgovora na vse točke zahtevka, ali

(b)

če zavarovalnica v državi članici stalnega prebivališča oškodovanca ni imenovala pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov skladno s členom 20(1); v takšnem primeru oškodovanci niso upravičeni, da odškodninski zahtevek naslovijo na odškodninski organ, če so takšen zahtevek naslovili neposredno na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, in če so prejeli utemeljen odgovor v treh mesecih po predložitvi zahtevka.

Oškodovanci pa zahtevka ne smejo nasloviti na odškodninski organ, če so sprožili sodni postopek neposredno proti zavarovalnici.

Odškodninski organ ukrepa v dveh mesecih, šteto od dneva, ko mu oškodovanec predloži odškodninski zahtevek, a svoje ukrepanje prekine, če zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov predloži utemeljen odgovor na zahtevek.

Odškodninski organ nemudoma obvesti:

(a)

zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov;

(b)

odškodninski organ v državi članici, v kateri je poslovalnica zavarovalnice, ki je izdala polico;

(c)

če je znana, osebo, ki je povzročila nesrečo,

o tem, da je od oškodovanca prejel odškodninski zahtevek in da bo nanj odgovoril v dveh mesecih od predložitve takšnega odškodninskega zahtevka.

Ta določba ne posega niti na pravico držav članic, da odškodnino tega organa obravnavajo kot subsidiarno ali nesubsidiarno, niti na pravico, da predvidijo obravnavo odškodninskega zahtevka med tem organom in osebo ali osebami, ki so povzročile nesrečo, ter drugimi zavarovalnicami ali ustanovami socialne varnosti, ki morajo oškodovancu izplačati odškodnino za to nesrečo. Vendar pa države članice temu organu ne smejo dovoliti, da bi plačilo odškodnine pogojeval s kakšnim drugim pogojem, razen s tistimi, ki so opredeljeni v tej direktivi, še zlasti ne s tem, da oškodovanec kakor koli dokaže, da je oseba, ki je odgovorna za škodo, plačilno nesposobna ali da noče plačati.

Odškodninski organ, ki je oškodovancu plačal odškodnino v državi članici njegovega stalnega prebivališča, je upravičen do povračila plačane odškodnine s strani odškodninskega organa v državi članici tiste poslovalnice zavarovalnice, ki je izdala polico.

Odškodninski organ vstopi v oškodovančeve pravice nasproti povzročitelju nesreče, in sicer v tolikšnem obsegu, v kolikšnem je odškodninski organ v državi članici stalnega prebivališča oškodovanca plačal odškodnino za povzročeno materialno škodo ali telesno poškodbo.

Vsaka država članica mora priznati subrogacijo, ki jo predvideva druga država članica.

Ta člen začne veljati:

(a)

potem ko so odškodninski organi, ki so jih države članice ustanovile ali priznale, sklenili sporazum o svojih nalogah in dolžnostih ter o postopku zagotavljanja povračil;

(b)

od datuma, ki ga določi Komisija, potem ko je v tesnem sodelovanju z državami članicami ugotovila, da je bil takšen sporazum sklenjen.

Člen 25

Odškodnina

Če vozila ni mogoče identificirati ali če v dveh mesecih od nesreče ni mogoče identificirati zavarovalnice, lahko oškodovanec zaprosi za odškodnino odškodninski organ v državi članici svojega stalnega prebivališča. Odškodnina se zagotovi skladno z določbami členov 9 in 10. Odškodninski organ je nato upravičen do povračila, in sicer pod pogoji iz člena 24(2):

(a)

v primeru, ko ni mogoče identificirati zavarovalnice: od škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja;

(b)

v primeru neznanega vozila: od škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se je nesreča zgodila;

(c)

v primeru vozil iz tretjih držav: od škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se je nesreča zgodila.

Ta člen se uporablja za nesreče, ki jih povzročijo vozila iz tretjih držav, zajeta v členih 7 in 8.

▼M1

Člen 25a

Varstvo oškodovancev v primeru nesreče, ki se je zgodila v državi članici, ki ni država članica njihovega prebivanja, v primeru insolventnosti zavarovalnice

Vsaka država članica do ... [18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive o spremembi] ustanovi ali pooblasti organ, ki oškodovancem, ki prebivajo na njenem ozemlju, v primerih iz člena 20(1) zagotovi odškodnino vsaj do omejitev obveznosti zavarovanja za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči vozilo, zavarovano pri zavarovalnici, od trenutka, ko:

(a)

je zavarovalnica v stečajnem postopku ali

(b)

je zavarovalnica v postopku prenehanja, kot je opredeljen v členu 268(1), točka (d), Direktive 2009/138/ES.

Država članica sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da ima organ iz odstavka 1 na voljo dovolj sredstev za plačilo odškodnine oškodovancem v skladu s pravili iz odstavka 10, ko je treba plačati odškodnino v primerih iz odstavka 1, točki (a) in (b). Ti ukrepi lahko vključujejo zahteve za finančne prispevke, če se naložijo le zavarovalnicam, ki jim je država članica, ki je uvedla ukrepe, izdala dovoljenje.

Brez poseganja v katero koli obveznost iz člena 280 Direktive 2009/138/ES vsaka država članica zagotovi, da se ob izdaji naloga ali sklepa pristojnega sodišča ali katerega koli drugega pristojnega organa o začetku postopka iz odstavka 1, točka (a) ali (b), v zvezi z zavarovalnico, katere matična država članica je ta država članica, ta nalog ali sklep objavi. Organ iz odstavka 1, ustanovljen v matični državi članici zavarovalnice, zagotovi, da so vsi organi iz odstavka 1 in vsi odškodninski organi iz člena 24 v vseh državah članicah nemudoma obveščeni o tem nalogu ali sklepu.

Oškodovanec lahko vloži zahtevek za odškodnino neposredno pri organu iz odstavka 1.

Ob prejemu zahtevka organ iz odstavka 1 obvesti enakovreden organ v matični državi članici zavarovalnice, odškodninski organ iz člena 24 v državi članici prebivanja oškodovanca in zavarovalnico v stečajnem postopku ali postopku prenehanja, ali njenega upravitelja ali likvidacijskega upravitelja, kot je opredeljen v členu 268(1), točka (e) oziroma (f), Direktive 2009/138/ES, da je prejel zahtevek od oškodovanca.

Zavarovalnica, ki je v stečajnem postopku ali postopku prenehanja, ali njen upravitelj ali likvidacijski upravitelj obvesti organ iz odstavka 1, ko plača odškodnino ali zavrne odgovornost v zvezi z zahtevkom, ki ga je prejel tudi organ iz odstavka 1.

Države članice zagotovijo, da organ iz odstavka 1, med drugim na podlagi informacij, ki jih oškodovanec predloži na njegovo zahtevo, oškodovancu v treh mesecih po datumu, na katerega je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek pri organu, v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, predloži utemeljeno ponudbo za odškodnino ali odgovor z utemeljitvijo, kot je določeno v drugem pododstavku tega odstavka.

Za potrebe prvega pododstavka organ:

(a)

poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, kadar ugotovi, da je dolžen zagotoviti odškodnino v skladu z odstavkom 1, točka (a) ali (b), da se zahtevek ne izpodbija in da je bila škoda delno ali v celoti ocenjena;

(b)

poda odgovor z utemeljitvijo na točke iz zahtevka, kadar ugotovi, da ni dolžen izplačati odškodnine v skladu z odstavka 1, točka (a) ali (b), da je odgovornost bodisi sporna bodisi ni bila natanko ugotovljena ali da škoda ni bila v celoti ocenjena;

Kadar je treba odškodnino izplačati v skladu z odstavkom 7, drugi pododstavek, točka (a), organ iz odstavka 1 oškodovancu izplača odškodnino brez nepotrebnega odlašanja, vsekakor pa v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec sprejel utemeljeno ponudbo za odškodnino iz odstavka 7, drugi pododstavek, točka (a).

Kadar je bila škoda le delno ocenjena, se zahteve glede izplačila odškodnine iz prvega pododstavka uporabljajo za to delno ocenjeno škodo in od trenutka sprejetja ustrezne utemeljene ponudbe za odškodnino.

Države članice zagotovijo, da ima organ iz odstavka 1 vsa potrebna pooblastila in pristojnosti, da lahko v vseh fazah postopkov iz tega člena pravočasno sodeluje z drugimi takimi organi v drugih državah članicah, z organi vseh držav članic, ustanovljenimi ali pooblaščenimi v skladu s členoma 10a in 24, in z drugimi zainteresiranimi stranmi, vključno z zavarovalnico v stečajnem postopku ali postopku prenehanja, njenim upraviteljem ali likvidacijskim upraviteljem, in pristojnimi nacionalnimi organi držav članic. Takšno sodelovanje zajema zahtevek za informacije ter prejemanje in zagotavljanje informacij, po potrebi vključno s podrobnostmi posameznih zahtevkov.

10.

Kadar matična država članica zavarovalnice iz odstavka 1 ni država članica, v kateri oškodovanec prebiva, ima organ iz odstavka 1 v državi članici, v kateri oškodovanec prebiva, ki je oškodovancu plačal odškodnino v skladu z odstavkom 8, pravico, da od organa iz odstavka 1 v matični državi članici zavarovalnice zahteva povračilo celotnega zneska plačane odškodnine.

Na organ, ki je izplačal odškodnino v skladu s prvim pododstavkom, se prenesejo pravice oškodovanca do povzročitelja nesreče ali njegove zavarovalnice, razen pravic do imetnika zavarovalne police ali druge zavarovane osebe, ki je povzročil nesrečo, če bi odgovornost imetnika zavarovalnice pravice ali zavarovane osebe krila insolventna zavarovalnica v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja. Vsaka država članica prizna to subrogacijo, kot jo zagotavlja katera koli druga država članica.

11.

Odstavki 1 do 10 ne vplivajo na pravico držav članic, da:

(a)

odškodnino, ki jo izplača organ iz odstavka 1, štejejo za subsidiarno ali nesubsidiarno;

(b)

predvidijo poravnavo zahtevkov v zvezi z isto nesrečo med:

(i)

organom iz odstavka 1;

(ii)

osebo ali osebami, odgovornimi za nesrečo;

(iii)

drugimi zavarovalnicami ali organi socialne varnosti, ki so dolžni izplačati odškodnino oškodovancu.

12.

Države članice organu iz odstavka 1 ne dovolijo, da plačilo odškodnine pogojuje s kakršnimi koli zahtevami, razen s tistimi, ki so opredeljene v tej direktivi. Države članice organu iz odstavka 1 zlasti ne dovolijo, da bi plačilo odškodnine pogojeval z zahtevo, da bi moral oškodovanec dokazati, da je pravna ali fizična oseba plačilno nesposobna ali da noče plačati.

13.

Za ta namen vsaka država članica do 23. junija 2023:

(a)

ustanovi ali pooblasti organ iz odstavka 1 in ga pooblasti, da se pogaja o takem sporazumu in ga sklene, ali

(b)

določi subjekt in ga pooblasti za pogajanja in sklenitev takega sporazuma, katerega pogodbenik bo organ iz odstavka 1 postal, ko bo ustanovljen ali pooblaščen.

Sporazum iz prvega pododstavka se nemudoma uradno sporoči Komisiji.

▼B

Člen 26

Centralni organ

▼M1

Države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi oškodovancem, njihovim zavarovateljem ali njihovim pravnim zastopnikom olajšajo pravočasno pridobivanje osnovnih podatkov, potrebnih za rešitev odškodninskih zahtevkov.

▼B

Osnovni podatki so, če je to ustrezno, dostopni v elektronski obliki v centralni zbirki vsake države članice, stranke, ki so vpletene v primer, pa imajo do njih dostop na podlagi izrecne zahteve.

▼M1

Člen 26a

Obveščanje oškodovancev

Države članice, ki ustanovijo ali pooblastijo različne odškodninske organe v skladu s členom 10(1), členom 10a(1), členom 24(1) in členom 25a(1), zagotovijo, da imajo oškodovanci dostop do bistvenih informacij o možnih načinih uveljavljanja odškodnine.

▼B

Člen 27

Kazni

Države članice določijo kazni za kršitve nacionalnih predpisov za izvajanje te direktive in sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev njihove uporabe. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo v najkrajšem času obvestijo o dopolnitvah določb sprejetih na podlagi tega člena.

POGLAVJE 8

KONČNE DOLOČBE

Člen 28

Nacionalne določbe

Države članice smejo skladno s Pogodbo ohraniti ali vpeljati določbe, ki so za oškodovanca ugodnejše od določb, potrebnih za uskladitev s to direktivo.

▼M1

Države članice lahko zahtevajo avtomobilsko zavarovanje, ki izpolnjuje zahteve te direktive, za vsako motorno opremo, ki se uporablja na kopnem in ki ni zajeta v opredelitvi pojma „vozilo“ iz člena 1, točka 1, in za katero se ne uporablja člen 3.

▼B

Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

▼M1

Člen 28a

Postopek v odboru

Komisiji pomaga Evropski odbor za zavarovanja in poklicne pokojnine, ustanovljen s Sklepom Komisije 2004/9/ES ( 5 ).Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta ( 6 ).

Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 28b

Izvajanje prenosa pooblastila

Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 9(2) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 22. decembra 2021.

Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 10a(13), četrti pododstavek, in člena 25a(13), četrti pododstavek, se prenese na Komisijo za obdobje sedmih let od 22. decembra 2021. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolgo obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

Prenos pooblastila iz člena 9(2), člena 10a(13), četrti pododstavek, in člena 25a(13), četrti pododstavek, lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje ( 7 ).

Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 9(2), člena 10a(13), četrti pododstavek, in člena 25a(13), četrti pododstavek, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v treh mesecih od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.

Člen 28c

Ocena in pregled

Komisija najpozneje pet let po datumih začetka uporabe členov 10a in 25a, določenih v skladu s členom 30, drugi, tretji in četrti odstavek, predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o delovanju, sodelovanju in financiranju organov iz členov 10a in 25a. Po potrebi poročilu priloži zakonodajni predlog. Kar zadeva financiranje teh organov, poročilo vsebuje vsaj:

(a)

oceno finančnih zmogljivosti in potreb odškodninskih organov glede na njihove morebitne obveznosti, ob upoštevanju tveganja insolventnosti zavarovateljev motornih vozil na trgih držav članic;

(b)

oceno usklajenosti pristopa k financiranju odškodninskih organov;

(c)

če je poročilu priložen zakonodajni predlog, oceno učinka prispevkov na premije za avtomobilsko zavarovanje.

Komisija najpozneje 24. decembra 2030 Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo, v katerem oceni izvajanje te direktive, z izjemo elementov, ki jih zajema ocena iz odstavka 1, zlasti v zvezi z:

(a)

uporabo te direktive glede na tehnološki razvoj, zlasti v zvezi z avtonomnimi in polavtonomnimi vozili;

(b)

ustreznostjo področja uporabe te direktive glede na tveganja nesreč, ki jih pomenijo različna motorna vozila;

(c)

v obliki pregleda, učinkovitostjo sistemov za izmenjavo informacij za namene preverjanja zavarovanja v čezmejnih primerih, vključno z oceno izvedljivosti uporabe obstoječih sistemov za izmenjavo informacij, če je to potrebno, ter analizo ciljev sistemov za izmenjavo informacij in oceno njihovih stroškov ter

(d)

kako zavarovalnice uporabljajo sisteme, v katerih na premije vplivajo potrdila imetnikov zavarovalnih polic o škodnem dogajanju, med drugim sisteme „bonus-malus“ ali bonuse za leta brez škodnih zahtevkov.

Poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog.

▼B

Člen 29

Razveljavitev

Direktive 72/166/EGS, 84/5/EGS, 90/232/EGS, 2000/26/ES in 2005/14/ES, kakor so bile spremenjene z direktivami, navedenimi v Prilogi I, del A, se razveljavijo, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv, določenih v Prilogi I, del B.

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se upoštevajo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi II.

Člen 30

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

▼M1

Člen 10a(1) do (12) se uporablja od datuma sklenitve sporazuma iz člena 10a(13), prvi pododstavek, ali od datuma začetka uporabe delegiranega akta Komisije iz člena 10a(13), četrti pododstavek.

Člen 25a(1) do (12) se uporablja od datuma sklenitve sporazuma iz člena 25a(13), prvi pododstavek, ali od datuma začetka uporabe delegiranega akta Komisije iz člena 25a(13), četrti pododstavek.

Vendar se člen 10a(1) do (12) in člen 25a(1) do (12) ne uporabljata pred 23. decembrom 2023.

Člen 16, drugi odstavek, drugi stavek, ter tretji, četrti in peti odstavek, se uporablja od 23. aprila 2024 ali od datuma začetka uporabe akta Komisije iz člena 16, šesti odstavek, kar od tega nastopi pozneje.

▼B

Člen 31

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

PRILOGA I

DEL A

Razveljavljene direktive s seznamom njihovih sprememb

(iz člena 29)

Direktiva Sveta 72/166/EGS (UL L 103, 2.5.1972, str. 1)
Direktiva Sveta 72/430/EGS (UL L 291, 28.12.1972, str. 162)
Direktiva Sveta 84/5/EGS (UL L 8, 11.1.1984, str. 17)	samo člen 4
Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 14)	samo člen 1
Direktiva Sveta 84/5/EGS (UL L 8, 11.1.1984, str. 17)
Akt o pristopu iz leta 1985, Priloga I, točka IX.F (UL L 302, 15.11.1985, str. 218)
Direktiva Sveta 90/232/EGS (UL L 129, 19.5.1990, str. 33)	samo člen 4
Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 14)	samo člen 2
Direktiva Sveta 90/232/EGS (UL L 129, 19.5.1990, str. 33)
Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 14)	samo člen 4
Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 181, 20.7.2000, str. 65)
Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 14)	samo člen 5
Direktiva 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 14)

DEL B

Roki za prenos v nacionalno pravo in začetek uporabe

(iz člena 28)

Direktiva	Roki za prenos	Datum začetka uporabe
72/166/EGS	31. december 1973	—
72/430/EGS	—	1. januar 1973
84/5/EGS	31. december 1987	31. december 1988
90/232/EGS	31. december 1992	—
2000/26/ES	19. julij 2002	19. januar 2003
2005/14/ES	11. junij 2007	—

PRILOGA II

PRIMERJALNA TABELA

Direktiva 72/166/EGS	Direktiva 84/5/EGS	Direktiva 90/232/EGS	Direktiva 2000/26/ES	Ta direktiva
Člen 1, točke (1) do (3)				Člen 1, točke (1) do (3)
Člen 1, točka (4), prva alinea				Člen 1, točka (4)(a)
Člen 1, točka (4), druga alinea				Člen 1, točka (4)(b)
Člen 1, točka (4), tretja alinea				Člen 1, točka (4)(c)
Člen 1, točka (4), četrta alinea				Člen 1, točka (4)(d)
Člen 1, točka (5)				Člen 1, točka (5)
Člen 2(1)				Člen 4
Člen 2(2), uvodno besedilo				Člen 2, uvodno besedilo
Člen 2(2), prva alinea				Člen 2, točka (a)
Člen 2(2), druga alinea				Člen 2, točka (b)
Člen 2(2), tretja alinea				Člen 2, točka (c)
Člen 3(1), prva poved				Člen 3, prvi pododstavek
Člen 3(1), druga poved				Člen 3, drugi pododstavek
Člen 3(2), uvodno besedilo				Člen 3, tretji pododstavek, uvodno besedilo
Člen 3(2), prva alinea				Člen 3, tretji pododstavek, točka (a)
Člen 3(2), druga alinea				Člen 3, tretji pododstavek, točka (b)
Člen 4, uvodno besedilo				Člen 5(1), prvi pododstavek
Člen 4, točka (a), prvi pododstavek				Člen 5(1), prvi pododstavek
Člen 4, točka (a), drugi pododstavek, prva poved				Člen 5(1), drugi pododstavek
Člen 4, točka (a), drugi pododstavek, druga poved				Člen 5(1), tretji pododstavek
Člen 4, točka (a), drugi pododstavek, tretja poved				Člen 5(1), četrti pododstavek
Člen 4, točka (a), drugi pododstavek, četrta poved				Člen 5(1), peti pododstavek
Člen 4, točka (b), prvi pododstavek				Člen 5(2), prvi pododstavek
Člen 4, točka (b), drugi pododstavek, prva poved				Člen 5(2), drugi pododstavek
Člen 4, točka (b), drugi pododstavek, druga poved				Člen 5(2), tretji pododstavek
Člen 4, točka (b), tretji pododstavek, prva poved				Člen 5(2), četrti pododstavek
Člen 4, točka (b), tretji pododstavek, druga poved				Člen 5(2), peti pododstavek
Člen 5, uvodno besedilo				Člen 6, prvi pododstavek, uvodno besedilo
Člen 5, prva alinea				Člen 6, prvi pododstavek, točka (a)
Člen 5, druga alinea				Člen 6, prvi pododstavek, točka (b)
Člen 5, zaključno besedilo				Člen 6, drugi pododstavek
Člen 6				Člen 7
Člen 7(1)				Člen 8(1), prvi pododstavek
Člen 7(2)				Člen 8(1), drugi pododstavek
Člen 7(3)				Člen 8(2)
Člen 8				—
	Člen 1(1)			Člen 3, četrti pododstavek
	Člen 1(2)			Člen 9(1)
	Člen 1(3)			Člen 9(2)
	Člen 1(4)			Člen 10(1)
	Člen 1(5)			Člen 10(2)
	Člen 1(6)			Člen 10(3)
	Člen 1(7)			Člen 10(4)
	Člen 2(1), prvi pododstavek, uvodno besedilo			Člen 13(1), prvi pododstavek, uvodno besedilo
	Člen 2(1), prva alinea			Člen 13(1), prvi pododstavek, točka (a)
	Člen 2(1), druga alinea			Člen 13(1), prvi pododstavek, točka (b)
	Člen 2(1), tretja alinea			Člen 13(1), prvi pododstavek, točka (c)
	Člen 2(1), prvi pododstavek, končno besedilo			Člen 13(1), prvi pododstavek, uvodno besedilo
	Člen 2(1), drugi in tretji pododstavek			Člen 13(1), drugi in tretji pododstavek
	Člen 2(2)			Člen 13(2)
	Člen 3			Člen 12(2)
	Člen 4			—
	Člen 5			—
	Člen 6			—
		Člen 1, prvi pododstavek		Člen 12(1)
		Člen 1, drugi pododstavek		Člen 13(3)
		Člen 1, tretji pododstavek		—
		Člen 1a, prva poved		Člen 12(3), prvi pododstavek
		Člen 1b, druga poved		Člen 12(3), drugi pododstavek
		Člen 2, uvodno besedilo		Člen 14, uvodno besedilo
		Člen 2, prva alinea		Člen 14, točka (a)
		Člen 2, druga alinea		Člen 14, točka (b)
		Člen 3		—
		Člen 4		Člen 11
		Člen 4a		Člen 15
		Člen 4b, prva poved		Člen 16, prvi pododstavek
		Člen 4b, druga poved		Člen 16, drugi pododstavek
		Člen 4c		Člen 17
		Člen 4d	Člen 3	Člen 18
		Člen 4e, prvi pododstavek		Člen 19, prvi pododstavek
		Člen 4e, drugi pododstavek, prva poved		Člen 19, drugi pododstavek
		Člen 4e, drugi pododstavek, druga poved		Člen 19, tretji pododstavek
		Člen 5(1)		Člen 23(5)
		Člen 5(2)		—
		Člen 6		—
			Člen 1(1)	Člen 20(1)
			Člen 1(2)	Člen 20(2)
			Člen 1(3)	Člen 25(2)
			Člen 2, uvodno besedilo	—
			Člen 2, točka (a)	Člen 1, točka (6)
			Člen 2, točka (b)	Člen 1, točka (7)
			Člen 2, točke (c), (d) in (e)	—
			Člen 4(1), prva poved	Člen 21(1), prvi pododstavek
			Člen 4(1), druga poved	Člen 21(1), drugi pododstavek
			Člen 4(1), tretja poved	Člen 21(1), tretji pododstavek
			Člen 4(2), prva poved	Člen 21(2), prvi pododstavek
			Člen 4(2), druga poved	Člen 21(2), drugi pododstavek
			Člen 4(3)	Člen 21(3)
			Člen 4(4), prva poved	Člen 21(4), prvi pododstavek
			Člen 4(4), druga poved	Člen 21(4), drugi pododstavek
			Člen 4(5), prva poved	Člen 21(5), prvi pododstavek
			Člen 4(5), druga poved	Člen 21(5), drugi pododstavek
			Člen 4(6)	Člen 22
			Člen 4(7)	—
			Člen 4(8)	Člen 21(6)
			Člen 5(1), prvi pododstavek, uvodno besedilo	Člen 23(1), prvi pododstavek, uvodno besedilo
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a), uvodno besedilo	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a), uvodno besedilo
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(1)	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(i)
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(2)	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(ii)
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(3)	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(iii)
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(4)	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(iv)
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(5), uvodno besedilo	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(v), uvodno besedilo
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(5)(i)	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(v), prva alinea
			Člen 5(1), prvi pododstavek, točka (a)(5)(ii)	Člen 23(1), prvi pododstavek, točka (a)(v), druga alinea
			Člen 5(1), drugi pododstavek	Člen 23(1), drugi pododstavek
			Člen 5(2), (3) in (4)	Člen 23(2), (3) in (4)
			Člen 5(5)	Člen 23(6)
			Člen 6(1)	Člen 24(1)
			Člen 6(2), prvi pododstavek	Člen 24(2), prvi pododstavek
			Člen 6(2), drugi pododstavek, prva poved	Člen 24(2), drugi pododstavek
			Člen 6(2), drugi pododstavek, druga poved	Člen 24(2), tretji pododstavek
			Člen 6(3), prvi pododstavek	Člen 24(3)
			Člen 6(3), drugi pododstavek	—
			Člen 6a	Člen 26
			Člen 7, uvodno besedilo	Člen 25(1), uvodno besedilo
			Člen 7, točka (a)	Člen 25(1), točka (a)
			Člen 7, točka (b)	Člen 25(1), točka (b)
			Člen 7, točka (c)	Člen 25(1), točka (c)
			Člen 8	—
			Člen 9	—
			Člen 10(1) do (3)	—
			Člen 10(4)	Člen 28(1)
			Člen 10(5)	Člen 28(2)
				Člen 29
			Člen 11	Člen 30
			Člen 12	Člen 27
Člen 9	Člen 7	Člen 7	Člen 13	Člen 31
				Priloga I
				Priloga II

( 1 ) UL L 172, 4.7.1988, str. 1.

( 2 ) Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).

( 3 ) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

( 4 ) Uredba (EU) 2016/792 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin in harmoniziranem indeksu cen stanovanjskih nepremičnin ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 2494/95 (UL L 135, 24.5.2016, str. 11).

( 5 ) Sklep Komisije 2004/9/ES z dne 5. novembra 2003 o ustanovitvi Evropskega odbora za zavarovanja in poklicne pokojnine (UL L 3, 7.1.2004, str. 34).

( 6 ) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

( 7 ) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

Top

All

Choose the experimental features you want to try