–

za Svet Evropske unije M. Balta in T. Haas, agentki,

–

za Evropsko komisijo M. Wasmeier in M. Wilderspin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243) in na možne posledice morebitne neveljavnosti te določbe.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med OE in njegovo ženo, VY, v zvezi s tožbo za razvezo njune zakonske zveze, vloženo pred avstrijskim sodiščem.

3

V uvodni izjavi 12 Uredbe Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 209), ki je bila 1. marca 2005 razveljavljena z Uredbo št. 2201/2003, je navedeno:

„Osnova za določitev pristojnosti v tej uredbi temelji na načelu, da mora obstajati dejanska povezanost med prizadeto stranko in državo članico, ki pristojnost izvaja; odločitev za vključitev določenih naveznih okoliščin odraža dejstvo, da te obstajajo v različnih nacionalnih pravnih sistemih in so jih sprejele druge države članice.“

4

V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 2201/2003 je navedeno:

„Evropska skupnost si je zastavila cilj oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prost pretok oseb. V ta namen mora Skupnost med drugim sprejeti tudi ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, potrebne za pravilno delovanje notranjega trga.“

5

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

[…]“

6

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Splošna pristojnost“, določa:

„1.   V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

2.   Za namene te uredbe ima ‚domicile‘ enak pomen kot v pravnih sistemih Združenega kraljestva in Irske.“

7

Člen 6 iste uredbe, naslovljen „Izključni značaj pristojnosti po členih 3, 4 in 5“, določa:

„Proti zakoncu, ki:

se lahko začne postopek v drugi državi članici samo v skladu s členi 3, 4 in 5.“

8

OE, italijanski državljan, in VY, nemška državljanka, sta 9. novembra 2011 sklenila zakonsko zvezo v Dublinu (Irska).

9

Glede na navedbe predložitvenega sodišča se je OE maja 2018 izselil iz običajnega skupnega prebivališča zakoncev na Irskem in je od avgusta 2019 živel v Avstriji.

10

OE je 28. februarja 2020, in sicer po več kot šest mesečnem obdobju prebivanja v Avstriji, pri Bezirksgericht Döbling (okrajno sodišče v Döblingu, Avstrija) vložil tožbo za razvezo zakonske zveze z VY.

11

OE trdi, da se lahko državljan države članice, ki ni država sodišča, na podlagi spoštovanja načela prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, sklicuje na pristojnost sodišč te zadnjenavedene države na podlagi člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, potem ko je neposredno pred vložitvijo tožbe za razvezo le šest mesecev prebival na ozemlju te zadnjenavedene države, kar bi pomenilo, da se ne uporablja peta alinea te določbe, ki zahteva najmanj eno leto prebivanja pred vložitvijo te tožbe.

12

Bezirksgericht Döbling (okrajno sodišče v Döblingu) je z odločbo z dne 20. aprila 2020 zavrnilo tožbo OE, ker je menilo, da ni pristojno za odločanje o njej. Po mnenju tega sodišča se z razlikovanjem na podlagi državljanstva v členu 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 želi preprečiti, da bi vlagatelj nepošteno dosegel priznanje pristojnosti sodišč določene države članice.

13

Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (deželno sodišče za civilne zadeve na Dunaju, Avstrija), pri katerem je bila vložena pritožba, je s sklepom z dne 29. junija 2020 potrdilo odločbo Bezirksgericht Döbling (okrajno sodišče v Döblingu).

14

OE je zoper ta sklep vložil revizijo pri predložitvenem sodišču, Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija).

15

Predložitveno sodišče navaja, da razlikovanje iz člena 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 glede na trajanje dejanskega prebivanja zadevne osebe temelji le na merilu državljanstva. Predložitveno sodišče, ki opozarja, da obstajajo osebe, ki so se rodile in so odraščale v državi članici, ne da bi imele njeno državljanstvo, meni, da iz tega merila ni razvidna dovolj upoštevna razlika glede integracije zadevne osebe in njene tesne povezanosti z zadevno državo članico. Zato dvomi o združljivosti različnega obravnavanja, ki izhaja iz teh določb Uredbe št. 2201/2003, z načelom prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo iz člena 18 PDEU.

16

Poleg tega se predložitveno sodišče, če bi bilo to različno obravnavanje v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, sprašuje o pravnih posledicah, ki jih je treba iz tega izpeljati v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

17

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

18

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo iz člena 18 PDEU nasprotuje temu, da je pristojnost sodišča države članice prebivanja, kot je določena v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, pogojena z minimalnim obdobjem prebivanja vlagatelja, neposredno pred vložitvijo njegove vloge, ki je šest mesecev krajše od tistega, ki je določeno v členu 3(1)(a), peta alinea, te uredbe, ker je zadevna oseba državljan te države članice.

19

V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije ali enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zlasti sodbi z dne 17. decembra 2020, Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi, C‑336/19, EU:C:2020:1031, točka 85, in z dne 25. marca 2021, Alvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točki 52 in 64).

20

Primerljivost različnih položajev se presoja glede na vse njihove značilnosti. Pri ugotavljanju in presoji teh značilnosti je treba med drugim upoštevati predmet in cilj akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Upoštevati je treba tudi načela in cilje zadevnega področja, na katero spada zadevni akt (glej zlasti sodbi z dne 6. junija 2019, P. M. in drugi, C‑264/18, EU:C:2019:472, točka 29 in navedena sodna praksa, in z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija, C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točka 67).

21

Poleg tega, Sodišče je v zvezi s sodnim nadzorom spoštovanja načela enakega obravnavanja s strani zakonodajalca Unije prav tako presodilo, da ima slednji v okviru izvajanja svojih pristojnosti široko diskrecijsko pravico na področjih, na katerih se njegovo delovanje nanaša tako na politične kot na gospodarske in socialne izbire ter na katerih je dolžan podati kompleksne presoje in ocene. Tako lahko na zakonitost ukrepa, sprejetega na tem področju, vpliva samo dejstvo, da tak ukrep očitno ni sorazmeren s ciljem, ki mu nameravajo pristojne institucije slediti (glej zlasti sodbo z dne 6. junija 2019, P. M. in drugi, C‑264/18, EU:C:2011:472, točka 26).

22

Vendar je v skladu s to sodno prakso zakonodajalec Unije kljub taki pristojnosti dolžan svojo izbiro utemeljiti z objektivnimi in primernimi merili glede na cilj, ki mu sledi zadevna zakonodaja (sodba z dne 6. junija 2019, P. M. in drugi, C‑264/18, EU:C:2011:472, točka 27).

23

Ob upoštevanju načel, na katera je bilo opozorjeno, je treba preveriti, ali je zlasti glede na cilj pravil o pristojnosti iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 vlagatelj, kot je OE, ki običajno prebiva na ozemlju države članice, ki ni država članica njegovega državljanstva, in ki pred sodišči te države članice začne postopek za prenehanje zakonske vezi, v položaju, ki ni primerljiv s položajem vlagatelja, državljana te države članice, tako da dejstvo, da se od prvonavedenega zahteva, da je v daljšem obdobju imel prebivališče na ozemlju iste države članice, preden je lahko vložil svojo tožbo, ni v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije.

24

Kot je razvidno iz uvodne izjave 1 Uredbe št. 2201/2003, slednja prispeva k oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za to so v tej uredbi v poglavjih II in III med drugim določena pravila v zvezi s pristojnostjo in priznavanjem ter izvršitvijo sodnih odločb na področju prenehanja zakonske vezi, pri čemer se s temi pravili želi zagotoviti pravna varnost (sodba z dne 25. novembra 2021, IB (Običajno prebivališče zakonca – Razveza), C‑289/20, EU:C:2021:955, točka 31 in navedena sodna praksa).

25

V zvezi s tem člen 3 navedene uredbe, ki spada v njeno poglavje II, določa splošna merila o pristojnosti na področju razveze, prenehanja življenjske skupnosti in razveljavitve zakonske zveze. Ta objektivna, alternativna in izključna merila ustrezajo potrebi po ureditvi, prilagojeni posebnim potrebam sporov na področju prenehanja zakonske vezi (sodba z dne 25. novembra 2021, IB (Običajno prebivališče zakonca – Razveza), C‑289/20, EU:C:2021:955, točka 32 in navedena sodna praksa).

26

V zvezi s tem se člen 3(1)(a), od prve do četrte alinee, Uredbe št. 2201/2003 sicer izrecno sklicuje na merila običajnega prebivališča zakoncev in običajnega prebivališča nasprotne stranke, vendar člen 3(1)(a), peta alinea, in člen 3(1)(a), šesta alinea, te uredbe dopuščata uporabo pravila o pristojnosti forum actoris (sodba z dne 25. novembra 2021, IB (Običajno prebivališče zakonca – Razveza), C‑289/20, EU:C:2021:955, točka 33 in navedena sodna praksa).

27

Zadnjenavedeni določbi namreč pod nekaterimi pogoji sodiščem države članice, na ozemlju katere ima običajno prebivališče vlagatelj, priznavata pristojnost za odločanje o zadevnem prenehanju zakonske vezi.

28

Tako člen 3(1)(a), peta alinea, navedene uredbe določa tako pristojnost, če je vlagatelj tam prebival najmanj eno leto neposredno pred vložitvijo te vloge, medtem ko člen 3(1)(a), šesta alinea, iste uredbe skrajša trajanje prebivanja vlagatelja na šest mesecev neposredno pred vložitvijo njegove vloge, če je ta državljan zadevne države članice (sodba z dne 13. oktobra 2016, Mikołajczyk, C‑294/15, EU:C:2016:772, točka 42).

29

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je namen pravil o pristojnosti iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003, vključno s tistimi iz odstavka 1(a), peta in šesta alinea, tega člena, zagotoviti ravnotežje med, na eni strani, mobilnostjo oseb znotraj Evropske unije, zlasti tako, da se ščitijo pravice zakonca, ki je po zakonski krizi zapustil državo članico skupnega prebivališča, in na drugi strani, pravno varnostjo zlasti drugega zakonca ter obenem zagotoviti obstoj dejanske povezanosti med vlagateljem in državo članico, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevne zakonske vezi (glej v tem smislu sodbi z dne 13. oktobra 2016, Mikołajczyk, C‑294/15, EU:C:2016:772, točke 33, 49 in 50, in z dne 25. novembra 2021, IB (Običajno prebivališče zakonca – Razveza), C‑289/20, EU:C:2021:955, točke 35, 44 in 56).

30

Z vidika cilja, da se zagotovi, da obstaja dejanska povezanost z državo članico, katere sodišča izvajajo to pristojnost, vlagatelj, ki je državljan te države članice, ki je zaradi zakonske krize zapustil skupno običajno prebivališče para in se odločil vrniti v svojo izvorno državo, načeloma ni v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem vlagatelja, ki nima državljanstva navedene države članice in ki se vanjo preseli po taki krizi.

31

V prvem položaju, ne da bi državljanstvo zakonca zadostovalo za ugotovitev, ali so merila iz člena 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 izpolnjena, pa je že mogoče presoditi povezanost tega zakonca z zadevno državo članico zaradi samega dejstva, da je državljan te države članice in ker ima z njo nujno institucionalne in pravne vezi ter praviloma kulturne, jezikovne, socialne, družinske ali premoženjske vezi. Taka povezanost lahko zato že prispeva k ugotavljanju dejanske povezave med vlagateljem in državo članico, katere sodišča izvajajo navedeno pristojnost.

32

Taka razlaga je podprta z ugotovitvami iz točke 32 obrazložitvenega poročila, ki ga je pripravila A. Borrás, v zvezi s Konvencijo o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih, imenovano „Konvencija Bruselj II“ (UL 1998, C 221, str. 1), na kateri temelji besedilo Uredbe št. 2201/2003. V skladu s temi ugotovitvami namreč merilo državljanstva, ki je zdaj določeno v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, „zagotavlja, da že obstaja povezanosti z zadevno državo članico“.

33

Na splošno to ne velja enako za zakonca, ki se po zakonski krizi odloči, da se bo preselil v državo članico, katere državljan ni. Ta zakonec namreč pred sklenitvijo zakonske zveze običajno s to državo članico nikoli ni imel podobnih vezi, kot jih ima državljan navedene države članice. Stopnjo intenzivnosti povezanosti med vlagateljem in državo članico, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevne zakonske vezi, je zato mogoče razumno določiti s pomočjo drugih dejavnikov, kot so v obravnavani zadevi zahteva po precej dolgotrajnem prebivanju vlagatelja na ozemlju te države članice neposredno pred vložitvijo vloge, in sicer vsaj eno leto.

34

Poleg tega razlika v zvezi z minimalnim trajanjem dejanskega prebivanja vlagatelja na ozemlju države članice, katere sodišča to pristojnost izvajajo neposredno pred vložitvijo njegove vloge, glede na to, ali je vlagatelj državljan te države članice ali ne, temelji na objektivnem elementu, ki ga zakonec vlagatelja nujno pozna, in sicer na državljanstvu njegovega zakonca.

35

V zvezi s tem od trenutka, ko zakonec zaradi zakonske krize zapusti skupno običajno prebivališče para in se vrne na ozemlje države članice, katere državljan je, da bi tam določil svoje novo običajno prebivališče, lahko drugi zakonec pričakuje, da bo pri sodiščih te države članice po potrebi vložena tožba za prenehanje zakonske vezi.

36

Ker je spoštovanje pravne varnosti tega drugega zakonca vsaj delno zagotovljeno z institucionalno in pravno vezjo, ki jo predstavlja državljanstvo njegovega zakonca v razmerju do države članice, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevne zakonske vezi, ni očitno neprimerno, da je zakonodajalec Unije tako vez upošteval pri določitvi trajanja dejanskega prebivanja, ki se zahteva od vlagatelja na ozemlju te države članice, katere državljan je, če ista vez razlikuje med položajem zadnjenavedenega vlagatelja in položajem vlagatelja, ki nima državljanstva zadevne države članice.

37

Razlikovanje, ki ga je zakonodajalec Unije določil v členu 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, sicer temelji na domnevi, da ima državljan načeloma tesnejše vezi s svojo izvorno državo, kot pa oseba, ki ni državljan zadevne države.

38

Vendar ob upoštevanju cilja, da se zagotovi obstoj dejanske povezanosti med vlagateljem in državo članico, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevne zakonske vezi, objektivne narave merila, ki temelji na državljanstvu vlagatelja, določenega v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, ni mogoče izpodbijati, ne da bi se podvomilo o polju proste presoje zakonodajalca Unije, ki je pripeljalo do sprejetja tega merila.

39

Poleg tega je Sodišče glede merila, ki temelji na državljanstvu zadevne osebe, priznalo tudi, da bi iz obrobnih položajev sicer izhajale naključne nevšečnosti uvedbe neke splošne in abstraktne ureditve, vendar zakonodajalcu Unije ni mogoče očitati kategorizacije, ker ta po svoji naravi glede na cilj, ki ga uresničuje, ni diskriminatorna (glej po analogiji sodbi z dne 16. oktobra 1980, Hochstrass/Sodišče, 147/79, EU:C:1980:238, točka 14, in z dne 15. aprila 2010, Gualtieri/Komisija, C‑485/08 P, EU:C:2010:188, točka 81).

40

V obravnavanem primeru zakonodajalcu Unije ni mogoče očitati, da se je glede uporabe pravila o pristojnosti forum actoris delno oprl na merilo državljanstva vlagatelja, zato da se olajša ugotovitev dejanske povezanosti z državo članico, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevne zakonske vezi, s pogojevanjem dopustnosti tožbe za prenehanje zakonske vezi vlagatelja, ki je državljan te države članice, z dopolnitvijo predhodnega obdobja prebivanja, ki je krajše od obdobja prebivanja, ki se zahteva od vlagatelja, ki ni državljan te države članice.

41

Iz tega sledi, da ob upoštevanju cilja, da se zagotovi obstoj dejanske navezne okoliščine med vlagateljem in državo članico, katere sodišča so pristojna za odločanje o prenehanju zadevne zakonske vezi, razlikovanje, ki ga je zakonodajalec Unije opravil na podlagi merila državljanstva vlagatelja, določenega v členu 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, ne pomeni različnega obravnavanja na podlagi državljanstva, ki je prepovedano s členom 18 PDEU.

42

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo iz člena 18 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je pristojnost sodišč države članice, na ozemlju katere je običajno prebivališče vlagatelja, kot je določena v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003, pogojena z minimalnim obdobjem prebivanja vlagatelja neposredno pred vložitvijo njegove tožbe, ki je šest mesecev krajše od obdobja, ki je določeno v členu 3(1)(a), peta alinea, te uredbe, ker je zadevna oseba državljan te države članice.

43

Glede na odgovor na prvo vprašanje drugega vprašanja ni treba preučiti.

44

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo iz člena 18 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je pristojnost sodišč države članice, na ozemlju katere je običajno prebivališče vlagatelja, kot je določena v členu 3(1)(a), šesta alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, pogojena z minimalnim obdobjem prebivanja vlagatelja neposredno pred vložitvijo njegove tožbe, ki je šest mesecev krajše od obdobja, ki je določeno v členu 3(1)(a), peta alinea, te uredbe, ker je zadevna oseba državljan te države članice.