1.

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je predmet teh sklepnih predlogov, mora Sodišče pojasniti, ali lahko subjekt, ki trdi, da je utrpel škodo, ki izhaja iz protikonkurenčne prakse, uveljavlja civilno odgovornost za to škodo zoper hčerinsko družbo matične družbe, ki je sodelovala v navedeni praksi in jo je Komisija zato sankcionirala s sklepom, ki se ne nanaša na hčerinsko družbo, na podlagi predpostavke, da družbi tvorita „gospodarsko enoto“.

2.

Kot je znano, je teorija gospodarske enote konsolidirana v sodni praksi Sodišča in Splošnega sodišča, v kateri se je uporabljala za sankcioniranje matične družbe zaradi protikonkurenčnega ravnanja hčerinskih družb po nekakšnem postopku „od spodaj navzgor“, in sicer od podrejenih družb do nadrejene. V zadevi, ki jo je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, pa je treba ugotoviti, ali ta pojem „gospodarska enota“ lahko upraviči postopek določitve odgovornosti „od zgoraj navzdol“, po katerem hčerinska družba odgovarja za škodo, ki jo je povzročilo protikonkurenčno ravnanje matične družbe.

3.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med družbama Sumal SL (v nadaljevanju: Sumal) in Mercedes Benz Trucks España SL (v nadaljevanju: MBTE), katerega predmet je povrnitev škode, ki naj bi jo prva utrpela zaradi sodelovanja družbe Daimler AG (v nadaljevanju: Daimler), ki je matična družba družbe MBTE, v usklajenem ravnanju, s katerim je bil kršen člen 101 PDEU.

4.

Družba Sumal, pritožnica v postopku v glavni stvari, je med letoma 1997 in 1999 s pogodbo o zakupu od družbe MBTE, nasprotne stranke v postopku v glavni stvari, prek koncesionarja Stern Motor S. L. pridobila dva tovornjaka skupine Daimler.

5.

Evropska komisija je 19. julija 2016 sprejela Sklep C(2016) 4673 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP ( 2 ) (v nadaljevanju: sklep iz leta 2016), s katerim je ugotovila enkratno neprekinjeno kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, ki je poleg drugega zajemala dogovarjanje med glavnimi proizvajalci tovornjakov, med katerimi je tudi družba Daimler, glede cen in povišanj bruto cen za tovornjake v EGP, ki je pri družbi Daimler trajalo od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011.

6.

Družba Sumal je pri Juzgado de lo Mercantil n. 7 de Barcelona (gospodarsko sodišče št. 7 v Barceloni, Španija) vložila odškodninsko tožbo proti družbi MBTE in od nje kot družbe pod nadzorom družbe Daimler zahtevala plačilo 22.204,35 EUR za škodo, ki izhaja iz kršitve predpisov o varstvu konkurence, ugotovljene s sklepom iz leta 2016. Družba MBTE je tožbi nasprotovala, med drugim s sklicevanjem na neobstoj pasivne legitimacije, saj je menila, da je za kršitev odgovorna samo družba Daimler, katere pravna osebnost je ločena od njene.

7.

Juzgado de lo Mercantil n. 7 de Barcelona (gospodarsko sodišče št. 7 v Barceloni) je s sodbo z dne 23. januarja 2019 tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da tožena stranka nima pasivne legitimacije, ker je družba Daimler edini pravni subjekt, na katerega se je nanašal postopek o naložitvi upravne sankcije, ki ga je začela Komisija in katerega predmet je bilo usklajeno ravnanje, na katerem so temeljili odškodninski zahtevki družbe Sumal.

8.

Družba Sumal je zoper sodbo Juzgado de lo Mercantil n. 7 de Barcelona (gospodarsko sodišče št. 7 v Barceloni) vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču Audiencia Provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni, Španija). Predložitveno sodišče ugotavlja, da se Sodišče še ni izreklo o vprašanju, ali se odškodninska tožba, vložena na podlagi sklepa, s katerim je bila ugotovljena kršitev pravil o konkurenci, ki ga je sprejela Komisija ali nacionalni organ za varstvo konkurence, lahko vloži zoper družbo, ki ni navedena v tem sklepu, vendar je v celoti v lasti družbe, ki je v tem sklepu navedena kot kršitelj. Poudarilo je, da se nacionalna sodna praksa v tej točki razhaja. Nekatera španska sodišča naj bi to možnost dopuščala ob uporabi „teorije gospodarske enote“, druga pa naj bi jo zavračala, ker ta teorija sicer dopušča razširitev civilne odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe na matično, vendar ne dopušča nasprotnega ob neobstoju nadzora hčerinske družbe nad matično.

9.

V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni) prekinilo odločanje v glavni stvari in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Ali doktrina gospodarske enote, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, upravičuje razširitev odgovornosti matične družbe na hčerinsko ali pa se ta doktrina uporablja samo za razširitev odgovornosti hčerinskih družb na matično družbo?

Ali je treba za uporabo koncepta gospodarske enote v okviru odnosov znotraj skupine upoštevati izključno dejavnike nadzora ali jo je mogoče utemeljiti tudi z drugimi merili, vključno s tem, da se je lahko hčerinska družba okoristila s kršitvami?

Če se prizna možnost razširitve odgovornosti z matične na hčerinsko družbo, pod katerimi pogoji je taka razširitev mogoča?

Če odgovori na prejšnja vprašanja pritrjujejo priznanju razširitve odgovornosti za dejanja matičnih družb na hčerinske družbe, ali je nacionalni predpis, kot je člen [71(2) Ley 15/2007 de Defensa de la Competencia (zakon 15/2007 o varstvu konkurence; v nadaljevanju: zakon o varstvu konkurence ( 3 )], ki zajema samo možnost razširitve odgovornosti s hčerinske na matično družbo, če ima matična družba nadzor nad hčerinsko družbo, v skladu s to doktrino Unije?“

10.

V tem postopku so pisna stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča predložile družba MBTE, italijanska in španska vlada ter Komisija. Sodišče je z ukrepi procesnega vodstva v smislu člena 61(1) Poslovnika Sodišča stranki v postopku v glavni stvari in zainteresirane subjekte v smislu člena 23 Statuta pozvalo, naj pisno odgovorijo na nekatera vprašanja. Na te ukrepe so odgovorile družbi Sumal in MBTE, španska vlada in Komisija. Sodišče je sklenilo tudi, da odpove obravnavo, ki je bila sprva določena za 1. december 2020, ter strankam in zainteresiranim subjektom zastavi dodatna vprašanja za pisne odgovore. Družbi Sumal in MBTE, španska in italijanska vlada ter Komisija so odgovorile na ta vprašanja.

11.

Družba MBTE trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten iz dveh razlogov.

12.

Prvič, predložitvena odločba naj ne bi ustrezala zahtevam iz člena 94 Poslovnika Sodišča, ker naj ne bi vsebovala ne predstavitve upoštevnih dejstev, kot jih je ugotovilo predložitveno sodišče, ne predstavitve okoliščin, na katerih temeljijo vprašanja za predhodno odločanje, ampak se omejuje na ponovitev trditev, ki sta jih v glavni stvari predložili stranki v postopku v glavni stvari. Predložitvena odločba naj bi nazadnje podajala nenatančen, pristranski in netočen okvir zadevne nacionalne sodne prakse. ( 4 )

13.

V skladu z ustaljeno prakso Sodišča nujnost, da se zagotovi razlaga prava Unije, ki bo koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da to sodišče opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali da vsaj razloži dejanske možnosti, ki so bile podlaga zanje. Te zahteve so posebej pomembne na področju konkurence, za katero so značilni zapleteni dejanski in pravni položaji. ( 5 ) V obravnavani zadevi v predložitveni odločbi v nasprotju s trditvami družbe MBTE predstavitev dejstev, ki so podlaga za spor o glavni stvari, zadostuje za predstavitev razlogov, na podlagi katerih je predložitveno sodišče zastavilo prva tri vprašanja za predhodno odločanje, in za razumevanje njihovega obsega. Na podlagi te predstavitve je bilo strankam in zainteresiranim subjektom tudi omogočeno, da na podlagi člena 23 Statuta Sodišča predložijo pisna stališča o teh vprašanjih.

14.

Za četrto vprašanje za predhodno odločanje pa to ne velja. Dejansko je po eni strani, kot trdi družba MBTE v okviru prvega razloga za nedopustnost predloga za predhodno odločanje, vsebina člena 71(2) zakona o varstvu konkurence – ki je poleg tega vzet iz sistematičnega okvira, v katerega je umeščen – zelo skopo navedena samo ob navedbi četrtega vprašanja za predhodno odločanje. ( 6 ) Predložitvena odločba ne vsebuje nobene navedbe ne o tem, kako predložitveno sodišče razlaga to določbo, ne o razlogih, iz katerih meni, da ta določba ni v skladu z razlago prava Unije, ki bi omogočala, da se zoper hčerinsko družbo vloži tožba za povračilo škode, ki je nastala zaradi protikonkurenčnega ravnanja matične družbe. ( 7 )

15.

V teh okoliščinah je treba po mojem mnenju ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja družba MBTE in ki temelji na nespoštovanju zahtev iz člena 94 Poslovnika Sodišča, zavrniti glede prvih treh vprašanj za predhodno odločanje in ga sprejeti glede četrtega.

16.

Družba MBTE trdi, drugič, da so vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Audiencia Provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni), popolnoma hipotetična. Prva tri vprašanja naj ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem v postopku v glavni stvari, ker naj se družba Sumal ne bi sklicevala na okoliščine, ki bi lahko utemeljile razširitev odgovornosti za kršitve družbe Daimler na družbo MBTE, niti naj jih ne bi dokazala, ampak naj bi svojo tožbo utemeljevala izključno na sklepu iz leta 2016.

17.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je le nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o glavni stvari in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, pristojno, da ob upoštevanju okoliščin zadeve presodi tako potrebo po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kakor upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago pravila prava Unije, načeloma dolžno odločati. To pomeni, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče sme odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrniti le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga pravila Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem ali kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo uporabne odgovore. ( 8 )

18.

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se prva tri vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na to, ali so v pravu Unije dopustne odškodninske tožbe, kakršna je ta, ki jo je družba Sumal vložila proti družbi MBTE in ki ni vložena zoper družbo, ki jo je Komisija sankcionirala zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, ampak zoper hčerinsko družbo, ki v sklepu o ugotovitvi kršitve ni bila navedena. Dejstvo, da se je po navedbah družbe MBTE družba Sumal za uveljavljanje odgovornosti družbe MBTE za škodo, ki izhaja iz protikonkurenčnega ravnanja njene matične družbe, omejila na sklicevanje na sklep iz leta 2016, ni upoštevno, ker je treba presoditi dopustnost zgoraj navedenih vprašanj za predhodno odločanje, saj je njihov namen od Sodišča pridobiti prav pojasnila, ali taka odgovornost lahko nastane in pod katerimi pogoji. ( 9 ) Ugovor nedopustnosti prvih treh vprašanj za predhodno odločanje, ki temelji na njihovi domnevni hipotetičnosti, je treba po mojem mnenju torej zavrniti.

19.

Predložitveno sodišče s prvimi tremi vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je treba obravnavati skupaj, Sodišče v bistvu sprašuje, ali se lahko hčerinska družba šteje za odgovorno za kršitev pravil Unije o konkurenci, ki jo je storila njena matična družba, ob uporabi pojma „gospodarska enota“, in če je odgovor pritrdilen, pod katerimi pogoji se taka odgovornost lahko prizna.

20.

Ta vprašanja se zastavljajo, kot smo videli, v okviru odškodninske tožbe tipa „follow‑on“, torej tožbe za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo pravil o konkurenci, ki jo je prej ugotovil nacionalni ali evropski organ, pristojen za konkurenco. V obravnavani zadevi je bilo to ugotovljeno s sklepom iz leta 2016. Pritožnica v postopku v glavni stvari je vložila tožbo zoper družbo MBTE, naročnico njene sopogodbenice na področju prodaje tovornjakov v obdobju delovanja kartelnega dogovora, sankcioniranega z navedenim sklepom, ker se je štela za oškodovano zaradi povečanja cen, ki ga je sprejel kartel, zaradi česar je družba MBTE v navedeni prodaji uporabila pribitek 20 %. Videti je, da tožba družbe Sumal temelji samo na predpostavki, da je družba MBTE sodelovala v kartelnem dogovoru matične družbe, kot je ugotovila Komisija v sklepu iz leta 2016.

21.

Družba MBTE primarno trdi, da bi bilo razlagati teorijo gospodarske enote tako – ob upoštevanju značilnosti tožbe, ki jo je zoper njo vložila družba Sumal – da se nanjo razširi odgovornost družbe Daimler, v nasprotju s členom 16(1) Uredbe 1/2003. ( 10 ) Podredno trdi, da teorija gospodarske enote ne omogoča razširitve odgovornosti navzdol, kot jo navaja predložitveno sodišče. Družba Sumal ter italijanska in španska vlada Sodišču predlagajo, naj sprejme široko razlago teorije gospodarske enote, ki bo omogočila, da se pod določenimi pogoji prizna odgovornost hčerinske družbe za škodo, ki izhaja iz kršitve pravil Unije o konkurenci matične družbe. Komisija je sprva menila, da v okviru javnopravne uporabe pravil o konkurenci načeloma ob trenutnem stanju sodne prakse odgovornosti za kršitve matične družbe ni mogoče razširiti na hčerinsko družbo, ker ta ne izvaja nobenega odločilnega vpliva na ravnanje matične družbe na trgu, čeprav ni mogoče izključiti, da lahko žrtev protikonkurenčnih praks, ki jih izvaja matična družba, vloži odškodninsko tožbo zoper eno od hčerinskih družb v primeru nasledstva med podjetji ali prestrukturiranja, če med subjektoma obstaja gospodarska kontinuiteta, pod pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, ki se uporablja, če odgovorna matična družba nima sredstev, da bi zadovoljila odškodninske zahteve tožeče stranke. Komisija je v svojih odgovorih na vprašanja Sodišča deloma spremenila svoje stališče in predlagala, naj se na prva tri vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da člen 101 PDEU ne nasprotuje temu, da se nezakonito ravnanje matične družbe očita hčerinski družbi, če sta družbi del istega podjetja in nacionalno sodišče ugotovi, da je ravnanje hčerinske družbe povezano z elementom, ki je del kršitve, vsekakor pa, če sta družbi del istega podjetja in ni mogoče ali je pretirano težko, da bi oškodovanci v celoti pridobili odškodnino za povzročeno škodo neposredno od matične družbe.

22.

Čeprav so vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Audiencia Provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni), zastavljena prvič, menim, da je nanje mogoče odgovoriti na podlagi navedb v sodni praksi o pojmu „gospodarska enota“. Izhajati je torej treba iz preučitve te sodne prakse.

23.

V pravu Unije ima pojem „podjetje“ pomen in obseg, ki sta povezana z ureditvijo, v katero je umeščen, in z različnimi cilji, ki naj bi jih ta ureditev dosegla. V konkurenčnem pravu je treba funkcionalni značaj pojma „podjetje“ razumeti z dvojnega vidika.

24.

Prvič, kot je generalni pravobranilec poudaril F. G. Jacobs v sklepnih predlogih v združenih zadevah AOK Bundesverband in drugi, se ta pojem „navezuje na vrsto opravljane dejavnosti, ne pa na lastnosti tistega, ki to dejavnost opravlja“. ( 11 ) Konkurenco sestavljajo in nanjo vplivajo gospodarske dejavnosti, zato je pravo, katerega namen je varstvo konkurence, lahko v celoti učinkovito le, če se pravila in prepovedi tega prava uporabljajo za gospodarske subjekte. Zato se člena 101 in 102 PDEU na splošno nanašata na „podjetja“ in izpuščata kakršno koli sklicevanje na njihovo pravno strukturo. Če je dejavnost gospodarska, se za tiste, ki jo opravljajo, uporabljajo določbe teh členov ne glede na njihovo pravno obliko ali ureditev in načine financiranja, ki se zanje uporabljajo v državi članici. ( 12 )

25.

Drugič, opredelitev dejavnosti kot gospodarske – in torej subjekta kot podjetja – v smislu uporabe konkurenčnega prava je odvisna od obravnavanega okvira. ( 13 ) Enako je tudi opredelitev subjektov, ki spadajo v obseg uporabe izraza podjetje, odvisna od predmeta očitane kršitve. ( 14 )

26.

Glede na funkcionalni značaj pojma „podjetje“, kot je sprejet v sodni praksi, in na nepomembnost pravne oblike subjekta, ki opravlja gospodarsko dejavnost, se lahko za različne pravno neodvisne subjekte šteje, da sestavljajo eno samo podjetje, če na trgu nastopajo kot ena sama „gospodarska enota“.

27.

Teorija „gospodarske enote“ je bila izdelana v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, Sodišče pa jo je uporabilo, da bi s področja uporabe prepovedi iz veljavnega člena 101 PDEU izključilo sporazume znotraj skupin ( 15 ) in da bi znotraj skupine družb protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe očitalo matični družbi, sprva v primerih, v katerih se je uveljavljala nepristojnost Komisije, da bi matično družbo kaznovala, ker ta ni delovala neposredno znotraj Skupnosti.

28.

V sodbi z dne 14. julija 1972, Imperial Chemical Industries/Komisija ( 16 ) (v nadaljevanju: sodba ICI), je Sodišče potrdilo odločitev, s katero je Komisija sankcionirala matično družbo skupine ICI, ustanovljeno zunaj Skupnosti, ki ji je z izkoriščanjem svojih pooblastil za vodenje hčerinskih družb s sedežem v Skupnosti uspelo uveljaviti povišanje cen, o katerem je bilo odločeno v okviru dogovorjene prakse, v kateri je sodelovala le sama. ( 17 ) Na ugovor te družbe, da je treba kršitev očitati samo hčerinskim družbam, je Sodišče odgovorilo, da okoliščina, da „je hčerinska družba drug pravni subjekt kot matična družba, ne zadostuje, da bi izključila možnost, da se slednji očita ravnanje prve, če hčerinska družba, čeprav je drug pravni subjekt, ne odloča samostojno, kako naj ravna na trgu, ampak v bistvu izvaja ukaze matične družbe“. ( 18 ) V takih primerih je po mnenju Sodišča mogoče matični družbi očitati ravnanje hčerinske družbe zaradi enotnosti celote, ki jo tvorita taka ločena subjekta. ( 19 )

29.

Sodišče je teorijo gospodarske enote od njenih prvih ubeseditev nenehno potrjevalo ter je postopoma pojasnilo in natančno določilo tako njeno področje uporabe – tudi zunaj okvira skupin gospodarskih družb – ( 20 ) kot osnovne pogoje za ugotavljanje obstoja gospodarske enote, zlasti pa je pojasnilo, da ga je treba ugotavljati glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med zadevnimi subjekti, ( 21 ) ki se lahko razlikujejo glede na posamezen primer in jih ni mogoče izčrpno našteti. ( 22 ) Teorija gospodarske enote, ki jo Komisija redno uporablja, je postala osrednji element ugotavljanja in preganjanja kršitev pravil Unije o konkurenci.

30.

Če subjekti iste skupine tvorijo gospodarsko enoto, sodna praksa, kot je bilo navedeno, že od sodbe ICI priznava, da se matični družbi lahko očita protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe in da sta solidarno odgovorni za plačilo zadevne globe, in sicer tako pri neposrednem nadzoru kot v primeru, v katerem matična družba znotraj skupine izvaja nadzor prek vmesne družbe, ki ima v lasti družbo, ki je storila kršitev. ( 23 )

31.

Poleg tega je Sodišče v primeru, v katerem je matična družba neposredno ali posredno stoodstotna ali skoraj stoodstotna lastnica kapitala hčerinske družbe, pojasnilo, da lahko prva po eni strani odločilno vpliva na ravnanje druge, tako da tej prepreči realno samostojno ravnanje na trgu, ( 24 ) in da po drugi strani obstaja preprosta domneva, da navedena matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe na trgu ( 25 ) (v nadaljevanju: domneva o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva). V teh okoliščinah za to, da bi se lahko štelo, da sta družbi solidarno odgovorni za naloženo globo, torej zadostuje, da Komisija dokaže, da je matična družba stoodstotna ali skoraj stoodstotna lastnica kapitala hčerinske družbe, razen če ta matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno. ( 26 ) Komisija sistematično uporablja domnevo o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva, Sodišče pa je njeno področje uporabe razširilo tudi na primere posrednega nadzora, in sicer vsaj v primerih, v katerih se ta izvaja prek neprekinjene verige stoodstotnih (ali skoraj stoodstotnih) udeležb, ( 27 ) v zadnjem času pa tudi na primere, v katerih ima matična družba, čeprav ni stoodstotna ali skoraj stoodstotna lastnica hčerinske družbe, v lasti vse glasovalne pravice v zvezi z deleži hčerinske družbe, ( 28 ) pri čemer je pojasnilo, da ta predpostavka ne temelji na samih kapitalskih povezavah, ampak na stopnji nadzora matične družbe nad hčerinsko družbo. ( 29 ) Čeprav jo je težko ovreči, domneva o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva ni absolutna, da se zagotovi ravnovesje med ciljem omejevanja ravnanj, ki so v nasprotju s pravili konkurence, in preprečevanja njihovega ponavljanja na eni strani ter zahtevami nekaterih splošnih načel prava Unije, kot so zlasti načela domneve nedolžnosti, individualizacije kazni in pravne varnosti na drugi strani. ( 30 )

32.

V zgoraj opisanem okviru se je treba vprašati, na kateri pravni podlagi temelji odgovornost matične družbe za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe, s katero v okviru konkurenčnega prava tvori eno gospodarsko enoto.

33.

Ob prvi preučitvi sodne prakse je videti, da sta načeloma mogoča dva odgovora.

34.

Po eni strani je v sodbah Sodišča mogoče najti več delov, iz katerih je razvidno, da je odločilen dejavnik za to, da se matični družbi pripiše odgovornost za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe, izvajanje odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo, če ta ne more samostojno nastopati na trgu, ampak mora ravnati po navodilih matične družbe. Sodišče in Splošno sodišče sta praktično nespremenjeno od sodbe AEG večkrat ponovili, da „se lahko ravnanje hčerinske družbe pripiše matični družbi, kadar ta hčerinska družba, čeprav je ločena pravna oseba, ne odloča samostojno o svojem ravnanju na trgu, ampak se v bistvu ravna po navodilih matične družbe“. ( 31 ) S tega vidika postane matična družba, ki se ji pripiše odgovornost za kršitvena ravnanja hčerinske družbe, osebno odgovorna za kršitve pravil o konkurenci Unije, za katere se šteje, da jih je storila sama, zaradi odločilnega vpliva, ki ga je izvajala nad hčerinsko družbo in na podlagi katerega je lahko določila ravnanje hčerinske družbe na trgu. ( 32 )

35.

Po drugi strani je v sodni praksi tudi več elementov, ki podpirajo domnevo, da že sam obstoj gospodarske enote določa odgovornost matične družbe za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe. Sodišče je večkrat poudarilo, da formalno ločevanje med subjektoma, ki je posledica tega, da sta ločeni pravni osebi, ne izključuje njunega enotnega ravnanja na trgu ( 33 ) in torej tega, da tvorita gospodarsko enoto, in sicer eno samo podjetje v smislu uporabe pravil o konkurenci. Čeprav funkcionalni pojem podjetja ne zahteva, da ima gospodarska enota svojo pravno osebnost, ( 34 ) ji sodna praksa priznava svojevrstno ločeno in samostojno pravno osebnost v primerjavi s pravno osebnostjo subjektov, ki jo sestavljajo, ki obstaja poleg pravne osebnosti, ki jo morda imajo ti subjekti. Tako Sodišče od sodbe Akzo gospodarsko enoto opredeljuje kot „subjekt“, ki lahko krši pravila o konkurenci in „za to kršitev odgovarja“. ( 35 ) S pravkar opisanega vidika naj bi torej odločilen dejavnik za to, da se matični družbi pripiše odgovornost za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe, bilo njuno enotno ravnanje na trgu, ( 36 ) ki v eni sami gospodarski enoti povezuje več pravno neodvisnih subjektov.

36.

Ugotavljam torej, da je od sprejetja ene od dveh možnosti, navedenih v zgornjih točkah, odvisno, kako bo Sodišče rešilo vprašanje, ki ga preučuje v obravnavani zadevi.

37.

Čeprav je podlaga za odgovornost matične družbe za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe izvajanje odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo, se namreč implicitno priznava, da to ravnanje po svoje izhaja iz matične družbe, in sicer ne toliko v smislu, da je ta v njem sodelovala neposredno, kar se nesporno ni moglo zgoditi, ( 37 ) ampak v smislu, da je to ravnanje omogočila prek aktivnega vpliva na to ravnanje ali z neizvajanjem svojih pooblastil za upravljanje in nadzor. Če se izbere ta možnost, ne bi smelo biti mogoče določiti odgovornosti hčerinske družbe za protikonkurenčno ravnanje matične družbe, ker hčerinska družba po definiciji ne izvaja nobenega odločilnega vpliva na matično.

38.

Nasprotno pa, če je podlaga za skupno odgovornost matične in hčerinske družbe gospodarska enota, ki deluje kot eno samo podjetje na trgu, ni nobenega logičnega razloga, da bi se izključilo, da se lahko odgovornost pripiše ne le od spodaj navzgor, kot v primerih, ki jih je doslej obravnavalo Sodišče, ampak tudi od zgoraj navzdol. Če skupna odgovornost temelji na enotnem delovanju na trgu, so lahko vse stranke, ki to enoto sestavljajo, v določenih okoliščinah poklicane, da odgovarjajo za protikonkurenčno ravnanje ene od njih.

39.

Izbira med možnostma je zapletena zaradi dejstva, da so pri javnem izvajanju konkurenčnega prava zaradi skoraj kazenske narave izrečenih sankcij pomembna nekatera temeljna načela, od katerih je prvo načelo osebne odgovornosti, po katerem je krivda osnovni pogoj za izrek sankcije in ugotovitev odgovornosti (nulla poena sine culpa). ( 38 ) Pri določitvi pravne podlage za skupno odgovornost matične in hčerinske družbe za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe je treba torej upoštevati potrebo po spoštovanju tega načela.

40.

Iz razlogov, ki jih bom navedel v nadaljevanju, menim, da bi moralo Sodišče slediti drugi zgoraj predstavljeni možnosti, ki je, kot je bilo že navedeno in kot bom podrobneje pojasnil v nadaljevanju, že pretežno sprejeta v sodni praksi.

41.

Glede tega je koristno obravnavati pomen pojma „odločilni vpliv“ in vlogo, ki jo ima v razlogovanju, na podlagi katerega je v sodni praksi priznano, da se matični družbi lahko očita protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe.

42.

Kot je bilo že navedeno, mora Komisija, če želi potrditi odgovornost matične družbe, ugotoviti, da lahko matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe, in da se je ta vpliv dejansko izvajal, ( 39 ) razen v primeru preproste domneve iz točke 31 teh sklepnih predlogov.

43.

Za to se ne zahteva dokaz razmerja „posebnega vpliva“, ki se neposredno ali posredno nanaša na nezakonito ravnanje. Odgovornost matične družbe ni le neodvisna od ugotavljanja njenega osebnega sodelovanja pri kršitvi, ( 40 ) ampak tudi od dokazovanja odločilnega vplivanja na ravnanje hčerinske družbe, za katero je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju s konkurenčnim pravom. Prav tako ni potrebno, da so bila sprejeta posebna navodila v zvezi s spornim ravnanjem ( 41 ) ali da se je matična družba vzdržala ustreznega izvajanja svojih pooblastil za upravljanje in nadzor, da bi to ravnanje preprečila. ( 42 ) Analiza obstoja odločilnega vpliva se tudi ne sme ocenjevati samo na podlagi elementov, ki se nanašajo na poslovno politiko stricto sensu hčerinske družbe na trgu, ( 43 ) tako da ni nujno ugotoviti sodelovanja matične družbe pri poslovnem upravljanju hčerinske družbe. ( 44 ) Kot je ugotovila generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Akzo, ( 45 ) lahko enotna poslovna politika izhaja tudi posredno iz celote gospodarskih in pravnih povezav med matično družbo in njenimi hčerinskimi družbami – čemur Sodišče z razvojem sodne prakse pripisuje vse večji pomen – ker lahko vpliv matične družbe na hčerinske družbe, na primer v zvezi s podjetniško strategijo, podjetniško politiko, podjetniškimi načrti, investicijami, kapacitetami in finančnimi sredstvi, posredno učinkuje na ravnanje hčerinske družbe in celotne skupine podjetij na trgu. ( 46 ) Zgoraj navedeno lahko prevlada v primerih stoodstotnega ali skoraj stoodstotnega nadzora, ko se, kot je bilo navedeno, uporablja predpostavka o izvajanju odločilnega vpliva. ( 47 ) Čeprav lahko matična družba to domnevo res ovrže s predložitvijo dokaznih elementov, s katerimi dokaže, da ne določa poslovne politike zadevne hčerinske družbe na trgu, je to zelo težko dokazati – ( 48 ) tudi če je domneva v sprejemljivih mejah – ( 49 ) tako da bo morala matična družba, če ima stoodstotni ali skoraj stoodstotni delež, skoraj gotovo odgovarjati za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe.

44.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je za to, da se matični družbi naloži odgovornost za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe, na katero odločilno vpliva, pomembno „splošno razmerje“ med njima kot pravnima osebama, ki sestavljata eno podjetje v skladu s konkurenčnim pravom. ( 50 ) Če povzamem, kot je ugotovila generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Akzo, je odločilno, „ali lahko matična družba zaradi moči svojega vpliva tako usmerja ravnanje hčerinske družbe, da ju je mogoče obravnavati kot gospodarsko celoto“. ( 51 ) Ta ugotovitev je izrecno potrjena v sodni praksi Sodišča, ki je večkrat pojasnilo, da ob taki gospodarski celoti „ni nujno odnos napeljevanja h kršitvi med matično in hčerinsko družbo, še manj pa vpletenost matične družbe v kršitev, podlaga, ki omogoča, da Komisija odločbo o naložitvi glob naslovi na matično družbo, ampak to, da zadevni družbi sestavljata eno podjetje“. ( 52 )

45.

Torej je podlaga za odgovornost matične družbe za protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe enotnost gospodarskega delovanja teh subjektov oziroma obstoj ene same gospodarske enote.

46.

Ker je ta podlaga popolnoma neodvisna od vsakršne krivde matične družbe, ( 53 ) jo je z načelom osebne odgovornosti mogoče uskladiti samo tako, da se šteje, da to načelo deluje na ravni podjetja v smislu konkurenčnega prava oziroma na ravni gospodarske enote, ki je krivdno kršilo konkurenčno pravo. ( 54 ) Ta subjekt kot gospodarski subjekt, ki na trgu deluje enotno, je odgovoren, ker je eden od njegovih sestavnih delov kršil pravila o varstvu konkurence. ( 55 ) Ker pa ta subjekt nima pravne osebnosti, je treba kršitev pravil o konkurenci očitati enemu ali več subjektom skupaj, ki jim bodo lahko naložene globe. ( 56 ) Čeprav so predpisi Unije o konkurenci dejansko namenjeni podjetjem ter se neposredno uporabljajo zanje ne glede na njihovo organizacijo in pravno obliko, pa zahteva po učinkovitosti izvajanja teh predpisov pomeni, da mora biti odločba Komisije, katere namen je preprečevanje in kaznovanje kršitve, naslovljena na subjekte ali osebe, zoper katere je mogoče izvršilno ukrepati za zagotovitev plačila globe. ( 57 )

47.

Ugotoviti je še treba, da teorija gospodarske enote, kot je razložena zgoraj, sicer omogoča, da se odgovornost za kršitev pravil o konkurenci pripiše podjetju kot enotnemu subjektu, tako da gospodarski pogled na razmerja med sestavnimi deli skupine družb prevlada nad izključno pravnim pogledom – na podlagi katerega vsaka gospodarska družba pomeni ločeno osebo, ki odgovarja samo za svoja dejanja in opustitve – vendar ohranja ravnotežje med preseganjem okvira pravne osebnosti, ki ga tak pogled nujno zahteva, in spoštovanjem pravice subjektov, ki sestavljajo podjetje. ( 58 ) S tega vidika je Sodišče ob upoštevanju funkcionalnega pojma podjetja v konkurenčnem pravu kritike teorije gospodarske enote, ki so temeljile na domnevnem navzkrižju z načelom samostojnosti pravnih oseb in z omejeno odgovornostjo kapitalskih družb, zavrnilo kot očitno neutemeljene. ( 59 ) Dodajam tudi, da po eni strani načelo samostojnosti pravnih oseb ni absolutno ter v pravnih ureditvah držav članic in mednarodnem okviru ( 60 ) obstaja vzporedno s pojmom gospodarske enote skupine, po drugi pa, da obstaja več teorij, ki temeljijo na preseganju okvira pravne osebnosti za uveljavljanje „odgovornosti podjetja“ pri subjektih, ki sestavljajo skupino družb, in več teoretičnih usmeritev, ki podpirajo zavrnitev omejene odgovornosti v okviru skupin družb. ( 61 )

48.

Enotnost delovanja več podjetij na trgu in odločilni vpliv matične družbe v zgoraj navedeni rekonstrukciji teorije gospodarske enote nista nujno alternativni podlagi za odgovornost matičnih družb, ampak logično potrebna koraka v procesu pripisa odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje.

49.

Prvi korak je ugotavljanje odločilnega vpliva matične družbe na hčerinske družbe. Posledični drugi korak je določitev ene same gospodarske enote. Odločilni vpliv je nujni pogoj za obstoj gospodarske enote, torej enega samega podjetja v funkcionalnem smislu.

50.

Tema korakoma sledi tretji: določitev obveznosti v zvezi s spoštovanjem pravil o konkurenci in pripis odgovornosti za krivdno kršitev predpisov o konkurenci tako določenemu enotnemu podjetju, ki nastane iz več ločenih pravnih subjektov.

51.

Zadnji korak je konkretna naložitev odgovornosti za kršitev, ki jo je storilo podjetje, posameznim subjektom, ki ga tvorijo, ki se jim zato, ker imajo pravno osebnost, ta odgovornost lahko pripiše in lahko nosijo zadevne finančne posledice.

52.

V tem modelu gospodarske enote ni logičnih razlogov, da bi se izključilo, da lahko pripis odgovornosti poteka ne samo v smeri „od spodaj navzgor“ (od hčerinske družbe na matično), ampak tudi „od zgoraj navzdol“ (od matične družbe na hčerinsko).

53.

Čeprav sodna praksa še ni priznala te možnosti, pa je mogoče najti nekatere znake v tem smislu. Tako se v nekaterih sodbah Splošnega sodišča, med katerimi je tudi nedavna sodba Biogaran/Komisija, ki jo navaja predložitveno sodišče, zdi, da so omogočile dopustnost pripisa odgovornosti od zgoraj navzdol glede na pojem „gospodarska enota“. ( 62 ) Zlasti v sodbi Biogaran, zoper katero je trenutno pri Sodišču vložena pritožba, ( 63 ) je Splošno sodišče menilo, da lahko Komisija hčerinsko in matično družbo šteje za solidarno odgovorni za očitano kršitev, ki izhaja deloma iz ravnanja prve in deloma iz ravnanja druge, čeprav se je hčerinska družba sklicevala na to, da ni vedela za dejanja matične družbe. ( 64 ) Splošno sodišče je menilo, da je solidarna odgovornost utemeljena, ker sta vsaka s svojimi ravnanji prispevali k uresničitvi kršitve ( 65 ) in ker bi, če bi morala Komisija dokazati seznanjenost hčerinske družbe z ravnanji matične družbe, da bi lahko pripisala kršitev skupini, to vplivalo na pojem gospodarske enote. ( 66 ) Pogoj za to, da se vsem sestavnim delom podjetja pripišejo različna kršitvena ravnanja, ki sestavljajo celoten kartel, je po mnenju Splošnega sodišča izpolnjen, če je vsak sestavni del podjetja sodeloval pri njegovem izvajanju, čeprav podredno, pomožno ali pasivno. ( 67 ) Zanimivo je še navesti, da je Splošno sodišče menilo, da v takih okoliščinah Komisija ni pripisala odgovornosti hčerinski družbi za protikonkurenčno ravnanje matične družbe, ampak je celoto ravnanj vsakega od teh subjektov pripisala ekonomski enoti, katere sestavni del so bili. ( 68 )

54.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko matični in hčerinski družbi solidarno pripiše protikonkurenčno ravnanje matične družbe?

55.

Za odgovor na to vprašanje se je treba spet sklicevati na funkcionalni pojem podjetja, ki zajema pravno ločene subjekte, ki poslujejo enotno na trgu, na katerem delujejo kot en sam gospodarski subjekt.

56.

Pri preverjanju takega enotnega delovanja na trgu je za to, da bi bilo matični družbi mogoče pripisati odgovornost za protikonkurenčno ravnanje hčerinskih družb, edini upoštevni element odločilno vplivanje matične družbe na poslovno politiko hčerinske družbe. Če pa gre za pripis protikonkurenčnega ravnanja matične družbe hčerinskim družbam (da se tako ravnanje pripiše gospodarski enoti, katere del so, in izreče skupna odgovornost za to ravnanje), morajo te tudi sodelovati v gospodarski dejavnosti podjetja, ki ga vodi matična družba, ki je materialno storila kršitev.

57.

Drugače povedano, v primeru odgovornosti od spodaj navzgor, v katerem hčerinske družbe ravnajo protikonkurenčno v splošnem okviru vpliva matične družbe, ta vpliv zadostuje tako za opredelitev gospodarske enote kot za utemeljitev skupne odgovornosti matične družbe. V nasprotnem primeru odgovornosti od zgoraj navzdol, v katerem je kršitev storila matična družba, enotnost gospodarske dejavnosti izhaja iz – poleg odločilnega vpliva, ki ga ima matična družba – dejstva, da je dejavnost hčerinske družbe po svoje potrebna za uresničevanje protikonkurenčnega ravnanja (na primer, da hčerinska družba proda blago, ki je predmet kartelnega dogovora). ( 69 ) Ker se funkcionalni pojem podjetja kot gospodarske enote nanaša na dejansko ravnanje več pravnih subjektov na trgu, je treba njegove točne meje določiti prav glede na gospodarske dejavnosti, ki jih opravljajo ti subjekti, in na vlogo, ki jo imajo v okviru skupine: po eni strani odločilni vpliv matične družbe, po drugi pa dejavnost hčerinske družbe ali hčerinskih družb, ki je objektivno potrebna za izvedbo protikonkurenčnega ravnanja.

58.

Če torej hčerinska družba, tudi pri stoodstotni ali skoraj stoodstotni udeležbi, opravlja dejavnost, ki ni del gospodarskega okvira, v katerem je družba, v katere lasti je, ravnala protikonkurenčno, bi bilo to zunaj „funkcionalnega“ pojma podjetja in posledično hčerinska družba ne more biti več skupno odgovorna za protikonkurenčno ravnanje matične družbe.

59.

Merila, ki omogočajo ugotovitev te odgovornosti, se torej razlikujejo od meril, ki omogočajo, da se matični družbi pripiše odgovornost za kršitve hčerinskih družb. Kar ni bistveno pri prvem postopku, je lahko bistveno pri drugem. Tako se v sodni praksi na primer ne šteje, da je za priznanje odgovornosti od spodaj navzgor nujen dokaz, da matična družba vpliva na politiko hčerinske družbe v sektorju, ki je predmet kršitve, ampak je, nasprotno, za priznanje odgovornosti od zgoraj navzdol odločilno, da hčerinska družba posluje v sektorju, v katerem je matična družba izvajala protikonkurenčno ravnanje, in da je s svojim ravnanjem na trgu omogočila uresničevanje učinkov kršitve. ( 70 )

60.

Odškodninske tožbe zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci so sestavni del sistema izvajanja teh pravil. ( 71 )

61.

Na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča pravica vsakogar, da zahteva povračilo škode, povzročene z omejevalnim sporazumom ali ravnanjem, prepovedanim s členom 101 PDEU, zagotavlja polni učinek tega člena, zlasti polni učinek prepovedi, določene v odstavku 1 tega člena. ( 72 ) Ta pravica namreč krepi delovanje pravil Unije o konkurenci in lahko odvrača od pogosto prikritih sporazumov ali ravnanj, ki lahko omejujejo ali izkrivljajo konkurenco, s čimer prispeva k ohranjanju učinkovite konkurence v Uniji. ( 73 )

62.

Čeprav je Sodišče priznalo, da mora ob neobstoju ureditve Unije na tem področju nacionalni pravni red vsake države članice določiti podrobna pravila glede izvrševanja pravice zahtevati povračilo škode, nastale zaradi omejevalnega sporazuma ali ravnanja, prepovedanega s členom 101 PDEU, pri čemer je treba spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti, pa je pojasnilo tudi, da je to, kako se določi subjekt, ki mora povrniti škodo, povzročeno s kršitvijo člena 101 PDEU, urejeno neposredno s pravom Unije. ( 74 )

63.

V sodbi Skanska je Sodišče s sklicevanjem na sodbo Akzo tudi priznalo, da je funkcionalni pojem podjetja enak v „public“ in „private enforcement“ ter se nanaša na gospodarsko enoto, čeprav v skladu s pravom to gospodarsko enoto tvori več oseb, fizičnih ali pravnih. ( 75 )

64.

Sodišče je tudi pojasnilo – in s tem zavrnilo nasprotne navedbe, ki jih je predložila Komisija – da glede na to, da je odgovornost za škodo, ki izhaja iz kršitev pravil Unije o konkurenci, osebna, mora zanjo odgovarjati podjetje, ki krši ta pravila, in da so torej „subjekti, ki morajo povrniti škodo, povzročeno z omejevalnim sporazumom ali ravnanjem, prepovedanim s členom 101 PDEU, podjetja v smislu te določbe, ki so bila udeležena pri tem omejevalnem sporazumu ali tem ravnanju“. ( 76 )

65.

Na podlagi te vzporednice je Sodišče v sodbi Skanska tako imenovano teorijo „gospodarske kontinuitete“ – ki je že priznana v sodni praksi v okviru „public enforcement“ in v skladu s katero velja, da kadar je subjekt, ki je storil kršitev pravil Unije o konkurenci, pravno ali organizacijsko spremenjen, ta sprememba ne pomeni nujno ustanovitve novega podjetja, ki ni odgovorno za ravnanja predhodnega subjekta v nasprotju s pravili o konkurenci, če z gospodarskega vidika med tem subjektom in novim subjektom obstaja istovetnost – razširilo tudi na civilnopravno področje, in sicer na odškodninske tožbe za škodo, ki izhaja iz kršitve prepovedi protikonkurenčnih omejevalnih sporazumov. ( 77 )

66.

Na podlagi iste vzporednice menim, da obseg pojma gospodarske enote, ki sem ga oblikoval v teh sklepnih predlogih, ne velja le, če Komisija ugotovi obseg podjetja, ki je odgovorno za kršitev pravil o konkurenci, in pravne subjekte, ki znotraj tega obsega skupno in solidarno odgovarjajo za izrečene sankcije, ampak tudi če fizične osebe, oškodovane zaradi protikonkurenčnega ravnanja podjetja v smislu konkurenčnega prava, vložijo civilnopravno odškodninsko tožbo. Ko so določene meje gospodarske enote, ki na podlagi konkurenčnega prava tvori podjetje, odgovorno za kršitev, se lahko zainteresirane osebe odločijo, zoper katero pravno osebo, ki tvori to enoto, bodo vložili odškodninsko tožbo.

67.

Kot je priznalo Sodišče, sta „private“ in „public enforcement“ nepogrešljiva instrumenta za krepitev učinkovitosti politike za preprečevanje protikonkurenčnih praks. S tega vidika namen prvega ni le zadovoljitev interesov fizičnih oseb, ampak ima tudi odvračilen namen, ki prispeva k doseganju ciljev v javnem interesu, ki spadajo v okvir varstva konkurence. Če se poveča število subjektov, ki lahko uveljavljajo odgovornost za škodo zaradi omejevanja konkurence, se okrepi odvračilni učinek zoper kršitve konkurenčnega prava, kar je izredno pomembno za to, da lahko evropsko konkurenčno pravo doseže svoje cilje. ( 78 ) Bolj ko se torej izključujejo praktične ovire za odškodninske tožbe subjektov, oškodovanih zaradi kršitev pravil o konkurenci, bolj se ta odvračilni učinek krepi.

68.

V okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, omogočanje posamezniku, da zoper hčerinsko družbo, s katero je imel neposredno ali posredno poslovno razmerje, vloži tožbo, da bi pridobil odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi učinkov protikonkurenčnega ravnanja matične družbe na to razmerje, prispeva k tej dvojni funkciji, ker olajša odškodninske tožbe, če ima matična družba v nasprotju s hčerinsko družbo sedež v državi, ki ni država oškodovanca. Če namreč velja, kot je pravilno poudarila družba MBTE, da ima v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1215/2012 oškodovanec zaradi kršitve pravil o konkurenci možnost tožiti storilca te kršitve pred sodišči v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, kar v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, pomeni v kraju, kjer so bile tržne cene izkrivljene in je oškodovancu domnevno nastala škoda, ( 79 ) se s tem, da ima oškodovanec možnost, da ukrepa zoper hčerinsko družbo s sedežem v njegovi državi članici, preprečijo zapleteni postopki, povezani z vročanjem tožbe in izrekom morebitne sodbe o ugotovitvi odgovornosti v tujini. S priznavanjem, da lahko oškodovanec izbere družbo, zoper katero bo vložil tožbo, se povečuje možnost, da bo ta v celoti uveljavil svoje odškodninske zahtevke, ne samo s postopkovnega, ampak tudi vsebinskega vidika.

69.

Oblikovati je še treba stališče o trditvi, ki jo primarno navaja družba MBTE v svojih stališčih pred Sodiščem in po kateri se v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ko je odškodninska tožba samo „follow‑on“, nacionalno sodišče ne more oddaljiti od opredelitve podjetja, ki je storilo kršitev, kot je opredeljena v sklepu Komisije, ne da bi kršilo člen 16(1) Uredbe 1/2003, ki določa: „Kadar nacionalna sodišča odločajo o sporazumih, sklepih ali usklajenih ravnanjih v skladu s členom [101 PDEU ali členom 102 PDEU], ki so že predmet odločbe Komisije, ne morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju s sprejeto odločbo Komisije […].“

70.

Družba MBTE trdi, da bi glede na to, da naj bi odškodninska tožba družbe Sumal temeljila samo na sklepu iz leta 2016, in ker je ta menila, da je za kršitev odgovorna samo družba Daimler, sodna odločba, s katero bi bila priznana odgovornost družbe MBTE za isto kršitev, nujno temeljila na drugačnem pojmu podjetja, kakor ga je sprejela Komisija, in bi bila zato v navzkrižju s sklepom iz leta 2016.

71.

Naj takoj navedem, da sodna praksa, na katero glede tega napotuje španska vlada v svojih stališčih pred Sodiščem in ki se nanaša na vzporedno uporabo prava Unije in nacionalnega konkurenčnega prava, ( 80 ) po mojem mnenju v obravnavani zadevi ni upoštevna, ker v okoliščinah v postopku v glavni stvari ne gre za uporabo nacionalnega konkurenčnega prava, ampak za opredelitev subjektov, odgovornih za povračilo škode, ki je nastala zaradi kršitve člena 101 PDEU, kar, kot je bilo navedeno zgoraj, ( 81 ) neposredno ureja pravo Unije.

72.

Ob upoštevanju navedenega je treba na podlagi sodne prakse kršitev prava Unije na področju konkurence, za katero po načelu osebne odgovornosti odgovarja gospodarska enota, brez nejasnosti pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. ( 82 ) Glede tega je Sodišče pojasnilo, da niti člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 niti sodna praksa ne določata, katere pravne ali fizične osebe mora Komisija šteti za odgovorne za kršitev in jih sankcionirati z naložitvijo globe. ( 83 )

73.

To pomeni, da ima Komisija glede tega široko diskrecijsko pravico ( 84 ) in da lahko sama izbere – pravzaprav zaradi prikladnosti in ekonomičnosti postopka ali na podlagi dokazov, ki jih ima na voljo – na katero osebo ali pravne osebe med tistimi, ki tvorijo podjetje, bo naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in sklep o izreku sankcije. Taka izbira sama po sebi ne eksplicitno ne implicitno ne pomeni ugotovitve, da pravne osebe, ki niso bile sankcionirane, vendar so del gospodarske enote, ki je storila kršitev, niso odgovorne.

74.

Zgoraj navedeno pomeni, da lahko nacionalno sodišče v nasprotju s trditvami družbe MBTE brez poseganja v prepoved iz člena 16(1) Uredbe št. 1/2003 kot odgovorno za škodo, nastalo zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, opredeli tudi pravno osebo, ki ni neposredno navedena v sklepu, s katerim je Komisija ugotovila in sankcionirala to kršitev, če so izpolnjena merila, v skladu s katerimi se lahko šteje, da je ta pravna oseba s subjektom ali subjekti, na katere je naslovljen ta sklep, skupno in solidarno odgovorna.

75.

Tej ugotovitvi ne nasprotuje trditev, da je Komisija v sklepu iz leta 2016 kot „podjetje“, odgovorno za kršitev, navedla samo družbo Daimler. Ta opredelitev je v skladu z izbiro Komisije, da bo preganjala in sankcionirala samo matično družbo za protikonkurenčno ravnanje, ki ga je ta storila neposredno, vendar, kot je bilo navedeno, ne izključuje, da se v smislu odgovornosti za škodo, povzročeno s kršitvijo, postopek lahko začne tudi proti drugim subjektom, ki pripadajo isti skupini, če skupaj s sankcionirano družbo tvorijo eno gospodarsko enoto.

76.

Nazadnje je treba zavrniti tudi trditev družbe MBTE, po kateri naj bi bilo to, da se za odgovorno za škodo, ki jo je s kršitvijo pravil o konkurenci povzročila pravna oseba, ki ni ta, ki je predmet sklepa Komisije, na katerem temelji odškodninska tožba, v nasprotju s točko 47 sodbe Skanska, v kateri je Sodišče ugotovilo, da pojem „podjetje“ v smislu člena 101 PDEU „v okviru naložitve glob na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki jo opravi Komisija, in v okviru odškodninskih tožb zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci ne more imeti različnega obsega“. Glede tega zadostuje ugotoviti, da se je Sodišče v tej točki na splošno sklicevalo na razlago, ki jo je treba podati za pojem podjetja, ki se v „public“ in „private enforcement“ ne sme razlikovati, in ne na to, kako je Komisija ta pojem uporabila v konkretnem primeru. Zato, kot priznava tudi Komisija v odgovoru na pisna vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče na podlagi ukrepov procesnega vodstva, možnost nacionalnega sodišča, da ugotavlja morebitno odškodninsko odgovornost hčerinske družbe, ni izključena samo na podlagi dejstva, da Komisija v sklepu, s katerim je ugotovila kršitev, tej družbi ni naložila upravne sankcije.

77.

Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj na prva tri vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da se v okviru odškodninske tožbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, družba lahko šteje za odgovorno za škodo, povzročeno s kršitvijo člena 101 PDEU, v zvezi s katero je Komisija sankcionirala samo njeno matično družbo, če se po eni strani dokaže, da sta ti družbi glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med njima v času, ko je bila storjena kršitev, tvorili gospodarsko enoto, in po drugi strani, da je ravnanje hčerinske družbe na trgu, na katero se nanaša nezakonito ravnanje matične družbe, bistveno prispevalo k doseganju cilja, ki se je uresničeval s tem ravnanjem, in k nastanku učinkov kršitve.

78.

Glede na zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Audiencia provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni, Španija), razglasi za nedopustno, in naj na prva tri vprašanja za predhodno odločanje odgovori:

Člen 101 PDEU je treba razlagati tako, da se v okviru odškodninske tožbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, družba lahko šteje za odgovorno za škodo, povzročeno s kršitvijo tega člena, v zvezi s katero je Komisija sankcionirala samo njeno matično družbo, če se po eni strani dokaže, da sta ti družbi glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med njima v času, ko je bila storjena kršitev, tvorili gospodarsko enoto, in po drugi strani, da je ravnanje hčerinske družbe na trgu, na katero se nanaša nezakonito ravnanje matične družbe, bistveno prispevalo k doseganju cilja, ki se je uresničeval s tem ravnanjem, in k nastanku učinkov kršitve.