22.1.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 22/26

1.

Ali je treba osnovna načela in določbe prava Unije (zlasti člen 4(3) PEU in zahtevo po enotni razlagi), kakor jih razlaga Sodišče Evropske unije, zlasti v sodbi v zadevi Köbler, razlagati tako, da lahko ugotovitev odgovornosti sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji, za sodbo, s katero se krši pravo Unije, temelji izključno na nacionalnem pravu ali na merilih, določenih z nacionalnim pravom? Če je odgovor nikalen, ali je treba osnovna načela in določbe prava Unije, zlasti tri merila, ki jih je Sodišče Evropske unije opredelilo v zadevi Köbler za ugotovitev odgovornosti „države“, razlagati tako, da je treba izpolnjevanje zahtev za odgovornost države članice za kršitev prava Unije s strani sodišč navedene države presojati na podlagi nacionalnega prava?

2.

Ali je treba norme in temeljna načela prava Unije (zlasti člen 4(3) PEU in zahtevo po učinkovitem pravnem varstvu), zlasti sodbe Sodišča Evropske unije v zvezi z odgovornostjo države članice, med drugimv zadevah Francovich, Brasserie du pêcheur in Köbler, razlagati tako, da pravnomočnost sodb, s katerimi se krši pravo Unije in ki so jih izdala sodišča države članice, ki odločajo na zadnji stopnji, izključuje, da bi se ugotovila odgovornost države članice za škodo?

3.

Ali sta glede na Direktivo 89/665/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES (1), in Direktivo 92/13/EGS v smislu prava Unije upoštevna revizijski postopek oddaje javnih naročil v zvezi z javnimi naročili, katerih vrednost presega pragove, določene v Skupnosti, in sodni nadzor nad upravno odločbo, sprejeto v navedenem postopku? Če je odgovor pritrdilen, ali sta pravo Unije in sodna praksa Sodišča Evropske unije (med drugimi sodbe, izdane v zadevah Kühne & Heitz, Kapferer in zlasti Impresa Pizzarotti) upoštevna v zvezi z nujnostjo, da se dopusti obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki izhaja iz nacionalnega prava v zvezi s sodnim nadzorom nad upravno odločbo, sprejeto v zadevnem revizijskem postopku na področju javnih naročil?

4.

Ali je treba direktivi o revizijskih postopkih oddaje javnih naročil (in sicer Direktivo 89/665/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES, in Direktivo 92/13/EGS) razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero nacionalna sodišča, ki odločajo v sporu o glavni stvari, lahko ne upoštevajo dejstva, ki ga je treba preučiti v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije – izdano v postopku predhodnega odločanja v okviru revizijskega postopa oddaje javnih naročil –, pri čemer gre za dejstvo, ki ga ne upoštevajo niti nacionalna sodišča, ki odločajo v postopku na podlagi predloga za obnovo postopka, ki je bil vložen zoper odločbo, izdano v sporu o glavni stvari?

5.

Ali je treba Direktivo Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS), zlasti njen člen 1(1) in (3), in Direktivo Sveta 92/13/EGS z dne [25]. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, zlasti njena člena 1 in 2 – še posebej glede na sodbe, izdane v zadevah Willy Kempter, Pannon GSM in VB Pénzügyi Lízing ter Kühne & Heitz, Kapferer in Impresa Pizzarotti – razlagati tako, da je v skladu z navedenima direktivama in z zahtevo po učinkovitem pravnem varstvu ter načeloma enakovrednosti in učinkovitosti nacionalna zakonodaja oziroma uporaba te zakonodaje, v skladu s katero – kljub temu, da se s sodbo Sodišča Evropske unije, ki je izdana v postopku predhodnega odločanja, preden se izda sodba v postopku na drugi stopnji, poda upoštevna razlaga predpisov prava Unije – sodišče, ki obravnava zadevo, zavrže to zadevo, ker je bila vložena prepozno, nato pa sodišče, ki odloča o obnovi postopka, šteje obnovo postopka za nedopustno?

6.

Če je treba na podlagi nacionalnega prava dopustiti obnovo postopka zaradi vzpostavitve ustavnosti na podlagi nove odločbe ustavnega sodišča, ali ne bi bilo treba dopustiti obnove postopka v skladu z načelom enakovrednosti in načelom, določenim v sodbi Transportes Urbanos, če ni bilo mogoče upoštevati sodbe Sodišča Evropske unije v postopku v glavni stvari zaradi določb nacionalnega prava o procesnih rokih?

7.

Ali je treba Direktivo Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS), zlasti njen člen 1(1) in (3), in Direktivo Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, zlasti njena člena 1 in 2, glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-2/06, Willy Kempter, v skladu s katero se posameznik ni dolžan sklicevati posebej na sodno prakso Sodišča, tako da se lahko revizijski postopki oddaje javnih naročil, urejeni v navedenih direktivah, začnejo samo na podlagi revizije, ki vsebuje jasen opis navedene kršitve na področju javnega naročanja in poleg tega natančno navede kršeno določbo o javnem naročanju – konkretna člen in odstavek –, z drugimi besedami, da se smejo v revizijskem postopku oddaje javnih naročil preučiti samo kršitve, ki jih je pritožnik navedel s sklicem na kršeno določbo s področja javnih naročil – konkretna člen in odstavek –, medtem ko v katerem koli drugem upravnem ali civilnem postopku zadostuje, da posameznik navede dejstva in dokaze, ki jih podpirajo, pristojni organ ali sodišče pa odloči o pravnem sredstvu v skladu z njegovo vsebino?

8.

Ali je treba zahtevo po dovolj resni kršitvi, določeno v sodbah Köbler in Traghetti, razlagati tako, da ne gre za tako kršitev, če sodišče, ki odloča na zadnji stopnji in ki očitno odloči v nasprotju z ustaljeno in zelo podrobno navedeno sodno prakso Sodišča Evropske unije – ki se celo opira na različna pravna mnenja –, zavrne predlog posameznika za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s tem, ali je nujno dopustiti obnovo postopka, pri čemer se nesmiselno opira na to, da zakonodaja Unije – v tem primeru predvsem direktivi 89/665/EGS in 92/13/EGS – ne vsebuje določb, ki bi urejale obnovo postopka, kljub temu da je bila za to tudi zelo podrobno navedena upoštevna sodna praksa Sodišča Evropske unije, vključno s sodbo Impresa Pizzarotti, v kateri je bilo odločeno ravno to, da je obnova postopka v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila nujna? Ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-283/81, CILFIT – kako podrobno mora nacionalno sodišče utemeljiti to, da ne dopusti obnove postopka, s čimer se oddalji od pravne razlage, ki jo je podalo Sodišče?

9.

Ali je treba načeli učinkovitega pravnega varstva in enakovrednosti iz členov 19 in 4(3) PEU, svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev, določeni v členu 49 PDEU, in Direktivo Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje ter direktive 89/665/EGS, 92/13/EGS in 2007/66/ES razlagati tako, da [ne nasprotujejo] temu, da pristojni organi in sodišča z očitnim neupoštevanjem prava Unije, ki se uporabi, po vrsti zavračajo pravna sredstva, ki jih je vložila tožeča stranka, ker ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, z drugimi besedami pravna sredstva, za katera je treba po potrebi pripraviti številne dokumente, pri čemer je bilo vloženo veliko časa in denarja, oziroma sodelovati na obravnavah, in temu, da upoštevna zakonodaja tožeči stranki preprečuje, da bi od sodišča zahtevala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi nezakonitih ukrepov, čeprav je gotovo, da teoretično obstaja možnost ugotovitve odgovornosti za škodo, povzročeno z izvajanjem sodnih funkcij,?

10.

Ali je treba načela, določena v sodbah Köbler, Traghetti in Saint Giorgio razlagati tako, da ni mogoče zahtevati odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi dejstva, da sodišče države članice, ki odloča na zadnji stopnji, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Sodišča ni dopustilo obnove postopka, ki jo je pravočasno zahteval posameznik in v okviru katere bi lahko zahteval odškodnino za povzročene stroške?