1.

Ali lahko državljanka Unije, ki ne opravlja poklicne dejavnosti in nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje, kot skrbnica svoje hčerke zahteva pravico do prebivanja v državi članici, v kateri se hčerka šola kot otrok nekdanjega delavca migranta?

2.

To je vprašanje, ki ga je v obravnavani zadevi Sodišču predložilo Court of Appeal of England and Wales (Civil Division) ( 2 ). Sodišče ima s tem priložnost podrobneje razviti svojo dosedanjo sodno prakso v zvezi s členom 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68 ( 3 ) – posebno sodbo Baumbast in R ( 4 ) – in pojasniti razmerje te določbe do Direktive o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (Direktiva 2004/38/ES ( 5 )), ki je bila sprejeta leta 2004. Ta problematika ima velik pomen ne le za številne državljane Unije, ki so zapustili svojo domovino in živijo v drugih državah članicah, ampak tudi za vsakokratne države članice gostiteljice.

3.

Obravnavani primer kaže nekaj vzporednic s tekočo zadevo Ibrahim (C-310/08), ( 6 ) ki se ravno tako navezuje na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal. V obeh primerih sta osebi, ki ne opravljata poklicne dejavnosti in nimata zadostnih lastnih sredstev za preživljanje, v Angliji vložili prošnjo za pomoč pri nastanitvi. Pri obrazložitvi svojih prošenj sta se obakrat sklicevali na pravico do prebivanja, ki jima v Združenem kraljestvu pripada, ker skrbita za svoje mladoletne otroke, ki se tam redno šolajo. V nasprotju z zadevo Ibrahim v primeru Teixeira prošnje za socialne dajatve ni vložila državljanka tretje države, pač pa državljanka Unije, ki je prej opravljala poklicno dejavnost v Združenem kraljestvu in tam še vedno živi.

4.

Pravni okvir Skupnosti za ta primer je na eni strani določen v Direktivi 2004/38, na drugi strani pa v Uredbi št. 1612/68.

5.

Direktiva 2004/38 vsebuje v poglavju I (členi od 1 do 3) splošne določbe, v poglavju III (členi od 6 do 15) pravila o pravici do prebivanja in v poglavju IV (členi od 16 do 21) pravila o pravici do stalnega prebivališča.

6.

V skladu z opredelitvijo pojmov v členu 2(2)(c) „družinski član“ v smislu Direktive 2004/38 pomeni:

„potomce v ravni črti, ki so mlajši od 21 let ali so vzdrževane osebe, in tiste zakonca ali partnerja, opredeljenega v točki (b)“.

7.

Člen 7 Direktive 2004/38, naslovljen Pravica do prebivanja za več kot tri mesece, v odlomkih določa:

„1.   Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, če:

2.   Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem, da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).

3.   Za namene odstavka 1(a) državljan Unije, ki ni več delavec ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v naslednjih primerih:

4.   […]“

8.

Člen 12(3) Direktive 2004/38 v zvezi z ohranitvijo pravice do prebivanja družinskih članov v primeru smrti ali odhoda državljana Unije določa to pravilo:

„Odhod državljana Unije iz države članice gostiteljice ali njegova/njena smrt nimata za posledico izgube pravice do prebivanja njegovih/njenih otrok ali roditelja, ki ima dejansko skrbništvo nad otroki, ne glede na državljanstvo, če otroci bivajo v državi članici gostiteljici in so vpisani na izobraževalno ustanovo z namenom, da bi se v njej šolali, vse do zaključka šolanja.“

9.

Dodatno je treba opozoriti še na člen 16 Direktive 2004/38, ki vsebuje splošna pravila o pravici do stalnega prebivališča državljanov Unije in njihovih družinskih članov:

„1.   Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III.

[…]

3.   Na nepretrgano prebivanje ne vplivajo začasne odsotnosti do skupaj šest mesecev na leto ali daljše odsotnosti zaradi obveznega služenja vojaškega roka ali ene odsotnosti do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost in rojstvo otroka, resna bolezen, študij ali poklicno usposabljanje ali napotitev v drugo državo članico ali v tretjo državo.

4.   Ko je pravica do stalnega prebivališča enkrat pridobljena, se jo lahko izgubi samo zaradi odsotnosti iz države članice gostiteljice, ki traja več kot dve zaporedni leti.“

10.

V skladu s členom 40(1) so države članice morale prenesti Direktivo 2004/38 v svojo zakonodajo do 30. aprila 2006.

11.

Uredba št. 1612/68 je v razmerju do Direktive 2004/38 predhodna ureditev. Deloma jo je ta direktiva razveljavila. ( 7 )

12.

Člen 10 Uredbe št. 1612/38, ki je bil razveljavljen z Direktivo 2004/38, je do 30. aprila 2006 določal:

„1.   Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

2.   Države članice olajšajo vstop vsakemu drugemu članu družine, ki ne sodi med osebe, določene v odstavku 1, če ga navedeni delavec vzdržuje ali če je v državi, iz katere prihaja, živel v skupnem gospodinjstvu s tem delavcem.

3.   Za namene odstavkov 1 in 2 mora imeti delavec za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje kot primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen; ta določba ne sme povzročiti diskriminacije med domačimi delavci in delavci drugih držav članic.“

13.

Člen 12 Uredbe št. 1612/68, ki velja tudi po sprejetju Direktive 2004/38, določa ta pravila:

„Otroci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici, imajo pravico dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če prebivajo na njenem ozemlju.

Države članice si prizadevajo, da tem otrokom omogočijo čim boljše pogoje izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja.“

14.

Upoštevne nacionalne določbe so v predložitvenem sklepu označene kot „kompleksne“ in podane le v povzetku. V skladu s tem je v nadaljevanju predstavljena nacionalna pravna podlaga.

15.

V skladu s Housing Act, ( 8 ) ki je bil izdan leta 1996, se „upravičencem“, ki nimajo stanovanja in izpolnjujejo določene pogoje, zagotovi pomoč pri nastanitvi.

16.

Iz člena 185 Housing Act 1996 ( 9 ) je razvidno, da oseba nima pravice do pomoči pri nastanitvi, če „gre za tujca, ki ni upravičen do pomoči pri nastanitvi“. Te določbe so v Angliji podrobneje izpeljane z uredbo ministra, ki se imenuje Eligibility Regulations. ( 10 )

17.

Zlasti iz člena 6(1) Eligibility Regulations je razvidno, da ima oseba, ki ni pod nadzorom organov, pristojnih za priseljevanje, pravico do pomoči pri nastanitvi le, če ima običajno prebivališče v Združenem kraljestvu in ima tam tudi pravico do prebivanja. ( 11 )

18.

V tem kontekstu imajo poleg britanskih državljanov pravico do prebivanja med drugim tudi državljani Unije, ki izvršujejo pravico iz prava Skupnosti, da vstopijo v Združeno kraljestvo in tam dalj časa prebivajo. ( 12 ) Državljani Unije niso upravičenci, če izvršujejo pravico do prebivanja le za iskanje dela ali so družinski člani delavca, ki išče delo, ali če izvršujejo svojo prvotno pravico, po kateri lahko v Združenem kraljestvu bivajo največ tri mesece. ( 13 )

19.

V skladu s členom 6(2) Eligibility Regulations med drugim tem državljanom Unije ni treba izpolnjevati merila običajnega prebivališča: delavcem, samozaposlenim, družinskim članom delavca ali samozaposlenega ter osebam s pravico do stalnega prebivališča v Združenem kraljestvu.

20.

Končno je treba še pripomniti, da je bila Direktiva 2004/38 v Združenem kraljestvu prenesena z Immigration (European Economic Area) Regulations 2006, ( 14 ) ki so začeli veljati 30. aprila 2006.

21.

Maria Teixeira je bila rojena 7. marca 1971 in ima portugalsko državljanstvo. V Anglijo je prišla leta 1989 in je tam delala kot čistilka med letoma 1989 in 1991. Z njo je prišel tudi njen zakonec, prav tako portugalski državljan. Hčerka Patricia je bila rojena v Združenem kraljestvu. Patricia je začela tam hoditi v šolo v času, ko M. Teixeira ni bila več delavka. ( 15 )

22.

Po razvezi zakonske zveze med M. Teixeira in njenim možem slednji še naprej živi v Angliji. Sodišče je 13. junija 2006 odredilo, naj Patricia prebiva pri očetu, hčerka pa je lahko imela z materjo poljubno število stikov. Novembra 2006 se je začela Patricia v Vauxhall Learning Centre ( 16 ) v londonski mestni četrti Lambeth izobraževati za vzgojiteljico. Marca 2007 se je takrat 15-letna Patricia preselila k svoji materi.

23.

M. Teixeira je bila večkrat začasno zaposlena v Združenem kraljestvu, nazadnje je delala na začetku leta 2005.

24.

M. Teixeira je 11. aprila 2007 zaprosila za pomoč pri nastanitvi pri London Borough of Lambeth ( 17 ) zaradi brezdomstva. Ta prošnja je bila zavrnjena z razlogom, da M. Teixeira nima pravice do take pomoči. Tudi ugovor M. Teixeira je bil zavrnjen.

25.

M. Teixeira je zoper zavrnilno odločbo vložila tožbo na prvi stopnji pred London Lambeth County Court, ( 18 ) vendar brez uspeha. ( 19 ) Zdaj je spor na pritožbeni stopnji pri Court of Appeal of England and Wales (Civil Division), ki je predložitveno sodišče.

26.

V skladu s predložitvenem sklepom M. Teixeira v postopku v glavni stvari priznava:

27.

M. Teixeira pravico do stalnega prebivališča v Združenem kraljestvu utemeljuje le na okoliščini, da od marca 2007 skrbi za hčer Patricio, ki se v Združenem kraljestvu izobražuje in ima v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68 pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu. ( 20 )

28.

Court of Appeal je s sklepom z dne 10. oktobra 2008 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Ali državljanka EU, če (i) je prispela v Združeno kraljestvo, (ii) je bila v določenih obdobjih v Združenem kraljestvu zaposlena, (iii) je kot državljanka EU prenehala delati, vendar ni odšla iz Združenega kraljestva, (iv) ni ohranila statusa delavke in nima pravice do prebivanja iz člena 7 in pravice do stalnega prebivališča iz člena 16 Direktive 2004/38 Evropskega parlamenta in Sveta, (v) se je otrok državljanke EU začel izobraževati, ko ni bila zaposlena, vendar je v Združenem kraljestvu nadaljeval izobraževanje v obdobjih, ko je bila državljanka EU v Združenem kraljestvu zaposlena, (vi) državljanka EU skrbi za otroka (vii), državljanka EU in njen otrok nimata dovolj sredstev za lastno preživljanje:

29.

V postopku pred Sodiščem so poleg M. Teixeira pisna in ustna stališča predstavili London Borough of Lambeth, danska vlada, portugalska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti. ( 21 ) Prav tako je nadzorni organ EFTA predložil pisno stališče.

30.

Predložitveno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu želi izvedeti, ali ima državljanka Unije, ki ne opravlja poklicne dejavnosti in je v položaju kot M. Teixeira, pravico do prebivanja na podlagi prava Skupnosti, tudi če sama nima lastnih sredstev za preživljanje. Obstoj take pravice do prebivanja bi bil v skladu z nacionalnim pravom pogoj za podelitev pomoči pri nastanitvi, za katero je M. Teixeira zaprosila.

31.

O tem so stališča udeležencev v postopku deljena.

32.

M. Teixeira meni, da ima kot skrbnica hčerke, ki se izobražuje, na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu, ne da bi morala imeti zadostna sredstva za preživljanje ali zdravstveno zavarovanje. S tem se strinjajo Komisija in nadzorni organ EFTA. V istem smislu je podala navedbe tudi italijanska vlada v zadevi Ibrahim (C-310/08). Tudi portugalska vlada je prišla do enakega sklepa. ( 22 ) Diametralno nasprotno stališče pa so navedli London Borough of Lambeth, danska vlada in vlada Združenega kraljestva, tako kot je to med drugim storila tudi Irska v zadevi Ibrahim.

33.

Najprej bom analizirala, ali državljanka Unije v položaju, v kakršnem je M. Teixeira, lahko izpelje pravico do prebivanja kot skrbnica otroka že iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 (glej oddelek A spodaj). V drugem delu bom razjasnila, ali taka pravica do prebivanja predpostavlja, da vlagatelj zahtevka razpolaga z zadostnimi sredstvi za preživljanje in celovitim zdravstvenim zavarovanjem (glej oddelek B spodaj). Končno bom analizirala tri časovne dejavnike, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, v povezavi z morebitnimi pravicami M. Teixeira iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 (glej oddelek C spodaj).

34.

Sodišče s prvim delom drugega vprašanja ( 23 ) dejansko sprašuje, ali lahko oseba, ki je eden od staršev in ki skrbi za otroka delavca migranta, ki se v državi članici gostiteljici izobražuje, izpelje pravico do prebivanja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68.

35.

Člen 12 Uredbe št. 1612/68 nesporno vsebuje pravico do dostopa do izobraževanja: otroci delavca migranta, ki prebivajo v državi članici, v kateri delavec opravlja ali je opravljal poklicno dejavnost, imajo pravico do „dostopa do splošnega sistema izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja“. Sporno pa je, ali je v to pravico do dostopa do izobraževanja vključena tudi pravica do prebivanja otroka in enega od staršev, ki zanj skrbi, v državi članici gostiteljici.

36.

Morebitna pravica do prebivanja enega od staršev kot skrbnika je akcesorna v razmerju do pravice do prebivanja otroka, torej je odvisna od tega, ali ima otrok pravico do prebivanja. Zato bom najprej analizirala otrokovo pravico do prebivanja zaradi izobraževanja (oddelek 1 spodaj) in šele v drugem delu pravico do prebivanja njegovega skrbnika (oddelek 2 spodaj).

37.

London Borough of Lambeth, danska vlada in vlada Združenega kraljestva zastopajo mnenje, da člen 12 Uredbe št. 1216/68 vsebuje izključno le pravico do dostopa do izobraževanja. Pripadajoča pravica do prebivanja naj iz tega predpisa ne bi izhajala. Prvotno naj bi bila ta določena v členu 10 Uredbe, od razveljavitve te določbe pa naj bi bilo treba pravico do prebivanja določati po pravilih Direktive 2004/38. ( 24 )

38.

Res je, da člen 12 Uredbe št. 1612/68 otrokom ne daje pravice, da se nastanijo v državi članici gostiteljici. Kot je razvidno že iz besedila člena 12, lahko otroci uveljavijo pravico do dostopa do izobraževanja le, „če prebivajo na njenem ozemlju“. Torej mora iti za otroke, ki so zaradi skupnega bivanja z delavcem migrantom že pred tem imeli svoje prebivališče v državi članici gostiteljici. ( 25 ) V členu 12 določena pravica do dostopa do izobraževanja izvira v okoliščini, da je otrok sledil očetu ali materi, ki imata status delavca migranta v državi članici gostiteljici. ( 26 )

39.

Če pa se je otrok kot član družine delavca migranta nastanil v državi članici gostiteljici ali je – kot v tem primeru hči M. Teixeira – tam že rojen, se po členu 12 Uredbe št. 1612/68 njegov pravni položaj osamosvoji. Njegova pravica do dostopa do izobraževanja v prihodnosti ni več odvisna od tega, ali njegov oče ali njegova mati v državi članici gostiteljici ohranita status delavca migranta. ( 27 ) Tudi otrok, katerega eden od staršev je „bil zaposlen“ le v preteklosti v državi članici gostiteljici, ima pravico do dostopa do izobraževanja.

40.

Drugače kot menijo nekateri udeleženci v postopku, se zaradi tega za izvajanje pravice do dostopa do izobraževanja ne more posebej predpostavljati, da ohrani otrok za čas trajanja izobraževanja posebno pravico do prebivanja v skladu s členom 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68, ( 28 ) da ima torej še naprej pravico, da se nastani pri enem od staršev, ki je delavec migrant. ( 29 ) Sicer bi bila zlasti za otroke nekdanjih delavcev migrantov v veliki meri izvotljena pravica do dostopa do izobraževanja iz člena 12. Pogosto eden od staršev, ki „je bil zaposlen“ v državi članici gostiteljici, ponovno zapusti to državo po koncu zaposlitve, tako da tam brez nadaljnjega sploh ni mogoče skupno gospodinjstvo z otrokom. ( 30 )

41.

Sicer se člen 12 Uredbe št. 1612/68 ne sklicuje na določbe o pravici do prebivanja, pač pa zadošča, da otrok delavca migranta, ki hoče zaključiti izobraževanje v državi članici gostiteljici, tam že „prebiva“.

42.

Ta pripadajoča pravica otroka delavca migranta, ki prebiva v državi članici gostiteljici, da tam ostane zaradi izobraževanja, izhaja neposredno iz člena 12 Uredbe št. 1612/68. ( 31 ) Upoštevajoč sistematiko in namen tega pravila, se ta določba ne sme razlagati ozko in se ji ne sme odvzeti njenega polnega učinka. ( 32 )

43.

Člen 12 Uredbe št. 1612/68 spada med določbe, katerih namen je, da ustvarijo optimalne razmere za vključitev družine delavca migranta v državo članico gostiteljico. ( 33 ) Kot je Sodišče že poudarilo, je uspeh takega vključevanja mogoč le, če ima otrok delavca migranta možnost, da hodi v šolo in študira v državi članici gostiteljici, zato da bi svoje izobraževanje uspešno končal. ( 34 )

44.

Za delavca migranta bi bilo izvrševanje pravice do prostega gibanja oseb veliko manj privlačno, če ne bi mogel biti prepričan, da se njegovi otroci v državi članici gostiteljici lahko izobražujejo in izobraževanje uspešno končajo. ( 35 ) Če bi vsaka prekinitev ali prenehanje dejavnosti delavca migranta v državi članici gostiteljici vodila do tega, da bi tudi njegovi otroci avtomatično izgubili pravico do prebivanja in bi morali posledično tudi prekiniti izobraževanje, bi to lahko negativno vplivalo na njihovo šolsko in poklicno napredovanje. Otroci bi bili morda prisiljeni nadaljevati svoje izobraževanje v tujini, kar bi zaradi različnosti nacionalnih izobraževalnih sistemov in vsakokratnih jezikov, ki se uporabljajo pri pouku, povzročilo velike težave. Takim oviram se je mogoče izogniti le, če se otrokom delavca migranta omogoči – tudi in ravno z vidika pravice do prebivanja – nadaljevanje njihovega šolskega in poklicnega izobraževanja v državi članici gostiteljici vse do zaključka, neodvisno od tega, ali eden od staršev tam med celotnim časom izobraževanja opravlja poklicno dejavnost kot delavec migrant ali ne. Sočasno pa se tako najbolje zagotavlja, da se otroci delavca migranta lahko popolno vključijo v državo članico gostiteljico.

45.

Ob takem ozadju bi bilo v nasprotju s sistematiko in ciljem člena 12 Uredbe št. 1612/68, če bi bilo izvajanje pravice do dostopa do izobraževanja odvisno od posebne pravice otroka do prebivanja na podlagi drugih določb. ( 36 ) Člen 12 Uredbe št. 1612/68 daje otroku, ki se izobražuje, samostojno pravico do prebivanja. ( 37 )

46.

To se – v nasprotju z mnenjem nekaterih udeležencev postopka – ni spremenilo, tudi ko je začela veljati Direktiva 2004/38. Nič ne kaže na to, da bi zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem Direktive 2004/38 nameraval spremeniti člen 12 Uredbe št. 1612/68, kot ga je razlagalo Sodišče, ( 38 ) in vsebino ureditve omejiti na golo pravico do dostopa do izobraževanja.

47.

Direktiva 2004/38 je namreč vodila do spremembe Uredbe št. 1612/68 le v delu, v katerem je razveljavila člena 10 in 11. Pravica otrok delavca migranta, da ostanejo v državi članici gostiteljici zaradi izobraževanja, pa se ne opira na ti dve določbi. Ta pravica do prebivanja izhaja, kot je bilo že povedano, ( 39 ) neposredno iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, katere vsebine se Direktiva 2004/38 ni dotaknila.

48.

V zvezi s tem se ne more ugovarjati, da so zdaj v Direktivi 2004/38 povzete vse pravice do prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov, tako da iz člena 12 Uredbe 1612/68 ne bi bilo mogoče izpeljati samostojne pravice do prebivanja. Gotovo Direktiva 2004/38 kodificira obstoječe instrumente Skupnosti, ki so do takrat urejali pravni položaj določenih skupin oseb. ( 40 ) Nesporno se tudi uporablja za vsakega državljana Unije in njegove družinske člane. ( 41 ) Vendar pa Direktiva ne vsebuje izčrpne in dokončne ureditve vseh mogočih pravic do prebivanja teh državljanov Unije in njihovih družinskih članov.

49.

Tako na primer v Direktivi 2004/38 ni – ravno tako v prejšnjih ureditvah – izrecne in celovite ureditve o pravici do prebivanja staršev, ki ne opravljajo poklicne dejavnosti, vendar skrbijo za mladoletne državljane Unije. ( 42 ) Nadalje v Direktivi 2004/38 za primer vrnitve državljana Unije v državo izvora ni izrecne določbe o pravici do prebivanja njegovih družinskih članov, ki niso državljani Unije, v državi izvora. ( 43 )

50.

Tudi v obravnavanem primeru sporna vprašanja o pravici do prebivanja v povezavi z izobraževanjem otrok državljanov Unije niso celovito urejena v Direktivi 2004/38.

51.

Otroci državljana Unije, ki se izobražujejo, imajo sicer lahko kot družinski člani pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici po splošnih pravilih Direktive. ( 44 ) Direktiva 2004/38 pa ne vsebuje posebne pravice do prebivanja za otroke, ki se izobražujejo, ki bi bila primerljiva s pravico iz člena 12 Uredbe št. 1612/68. Zlasti člen 12(3) te direktive ne daje take samostojne pravice do prebivanja zaradi izobraževanja, ampak predpostavlja obstoj pravice do prebivanja in določa le, da ta ob smrti ali odhodu državljana Unije obstaja, dokler otrok tega državljana Unije ne konča svojega izobraževanja. ( 45 )

52.

Člen 12 Uredbe št. 1612/68 in člen 12(3) Direktive 2004/38 se ne prekrivata. Področje uporabe ratione personae člena 12(3) Direktive je širše kot tisto člena 12 Uredbe, ker so vključeni tudi otroci nezaposlenih državljanov Unije. Področje uporabe ratione materiae člena 12(3) Direktive pa je mnogo ožje kot tisto člena 12 Uredbe, ker se pravilo nanaša le na primer smrti ali odhoda državljana Unije.

53.

Neobstoj samostojne celovite pravice do prebivanja zaradi izobraževanja v Direktivi 2004/38 jasno kaže, da tudi po začetku veljavnosti Direktive ostaja prostor za uporabo člena 12 Uredbe št. 1612/38 kot pravne podlage za pravico do prebivanja.

54.

To velja tudi za otroke delavca migranta, ki se izobražujejo in so že dopolnili 21 let ter niso upravičeni do preživljanja. Ti otroci nimajo več splošne pravice do prebivanja v skladu s členom 7(1)(d) Direktive 2004/38, ker se ne štejejo več za družinske člane. ( 46 ) V nasprotju pa področje uporabe člena 12 Uredbe št. 1612/68 ni omejeno niti na starost niti ni za osebe, ki se izobražujejo, odvisno od pravice do preživnine. ( 47 )

55.

Po drugi strani pa ostaja člen 12 Uredbe št. 1612/68 pomemben, če se postavi vprašanje o pravici do prebivanja otrok nekdanjih delavcev migrantov, ki se izobražujejo. Kot je že bilo navedeno, Direktiva 2004/38 v členu 12(3) vsebuje le nepopolno ureditev, ki velja le za primere smrti ali odhoda in ki ne zajame otrok nekdanjega delavca migranta, ki je po koncu svoje poklicne dejavnosti ostal v državi članici gostiteljici. Člen 12 Uredbe št. 1612/68 pa nasprotno zajame tudi ta primer. ( 48 )

56.

Ni mogoče domnevati, da je zakonodajalec Skupnosti pri sprejetju Direktive 2004/38 v zvezi s pravicami do prebivanja otrok, ki se izobražujejo, zavestno hotel ostati za členom 12 Uredbe št. 1612/68 in pravice do prebivanja priznati le še osebam, navedenim v členu 12(3) Direktive. Direktiva 2004/38 ima namreč ob upoštevanju uvodne izjave 3 namen poenostaviti in krepiti pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije. S tem ciljem ne bi bilo združljivo, da bi imeli državljani Unije na podlagi te direktive manj pravic kot na podlagi aktov sekundarne zakonodaje, ki jih ta spreminja ali razveljavlja. ( 49 )

57.

Tudi po začetku veljave Direktive 2004/38 člen 12 Uredbe št. 1612/68 ostaja samostojna pravna podlaga za pravico do prebivanja oseb, ki zaradi izobraževanja prebivajo v državi članici gostiteljici, v kateri je zaposlen ali je bil zaposlen kot delavec migrant njen oče ali njena mati.

58.

Če ima otrok pravico zaključiti izobraževanje v državi članici gostiteljici v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68, ima na podlagi iste določbe v skladu s sodno prakso tudi tisti od staršev, ki dejansko skrbi za otroka, pravico do prebivanja v tej državi članici. ( 50 )

59.

Taka izvedena pravica do prebivanja tistega, ki skrbi za otroka, je dostikrat nujna, da se lahko zagotovi pravica do izobraževanja otroka v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68. Pravica otrok delavcev migrantov do dostopa do izobraževanja v državi članici gostiteljici bi se lahko izvotlila, če bi se njihovim staršem prepovedala možnost, da med izobraževanjem osebno skrbijo za otroke in v ta namen skupaj z njimi stanujejo v državi članici gostiteljici. ( 51 ) Po drugi strani pa pravica do prebivanja enega od staršev, ki dejansko skrbi za otroka, tem otrokom olajša izvajanje pravice do izobraževanja. ( 52 )

60.

Sočasno se s priznanjem izvedene pravice do prebivanja tistega od staršev, ki skrbi za otroka, upošteva ( 53 ) pravica otroka in njegovih staršev do spoštovanja družinskega življenja, ki je določena v členu 8(1) EKČP ( 54 ) in vključena tudi v člen 7 Listine o temeljnih pravicah. ( 55 )

61.

Poleg tega se tako zagotovi, da se otroci delavca migranta lahko udeležujejo pouka v državi članici gostiteljici v „čim boljših pogojih“ (člen 12(2) Uredbe št. 1612/68) ali „pod enakimi pogoji kot državljani te države“ (člen 12(1) Uredbe št. 1612/68). ( 56 ) Končno k tem predpostavkam oz. pogojem spada, da otroci in mladostniki lahko odraščajo v znanem družinskem okolju, kar v normalnih okoliščinah pomeni, da živijo skupaj s starši oz. s tistim od staršev, ki dejansko skrbi za njih.

62.

Končno je priznanje izvedene pravice do prebivanja za tistega od staršev, ki skrbi za otroka, tudi ena od predpostavk za optimalno vključitev otrok delavcev migrantov v socialno življenje države članice gostiteljice. ( 57 )

63.

V povzetku se lahko ugotovi:

64.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem in drugim delom drugega vprašanja ( 58 ) v bistvu sprašuje, ali je pravica do prebivanja osebe, ki kot eden od staršev v državi članici gostiteljici skrbi za otroka delavca migranta in sama ne opravlja poklicne dejavnosti, odvisna od tega, ali ta oseba razpolaga z zadostnimi sredstvi za preživljanje in celovitim zdravstvenim zavarovanjem, torej ima „lastna sredstva za preživljanje“. ( 59 )

65.

V nasprotju z ostalimi udeleženci v postopku London Borough of Lambeth, danska vlada in vlada Združenega kraljestva menijo, da je treba pravice, ki izhajajo iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, omejiti na osebe, ki imajo lastna sredstva za preživljanje.

66.

Posledica tega bi bila, da oseba v položaju, v kakršnem je M. Teixeira, iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 ne bi mogla izpeljati pravice do prebivanja, ker trenutno nima možnosti za pridobitev zadostnih sredstev za preživljanje in tudi nima celovitega zdravstvenega zavarovanja za Združeno kraljestvo.

67.

Iz besedila člena 12 Uredbe št. 1612/68, ki se je ne sme razlagati ozko, ( 60 ) se ne more sklepati na tako zahtevo po lastnih sredstvih za preživljanje.

68.

Tudi dosedanja sodna praksa glede člena 12 Uredbe št. 1612/68 ne določa kakorkoli oblikovanega pogoja lastnih sredstev za preživljanje za iz tega člena izvedene pravice do prebivanja otrok in staršev, ki skrbijo za njih. Zlasti sodba Echternach in Moritz ter sodba Baumbast in R sta v zvezi s tem zanimivi:

69.

Brez dvoma je zakonodajalec izhajal iz tega, da družinski člani delavca migranta, ki z njim živijo v državi članici gostiteljici, praviloma razpolagajo z zadostnimi sredstvi za preživljanje, ker opravljajo delo kot zaposlena ali samozaposlena oseba v državi članici gostiteljici (člen 11 Uredbe št. 1612/68) ali pa zanje skrbi delavec migrant, ki jih zmore preživljati s svojimi prihodki in jim tudi da na voljo svoje stanovanje (člen 10(1) in (3) Uredbe št. 1612/68).

70.

Vendar pa zakonodajalec v Uredbi št. 1612/68 obstoja zadostnih sredstev za preživljanje ni določil kot pogoj za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici. Delavci migranti imajo nasprotno v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 pravico do enakih socialnih ugodnosti kot domači delavci, ( 64 ) ta pravica pa se v okviru člena 12 Uredbe št. 1612/68 razširi tudi na njihove otroke, ki se izobražujejo v državi članici gostiteljici. ( 65 )

71.

Neobstoj zahteve po lastnih sredstev za preživljanje v Uredbi št. 1612/68 je bistvena razlika med to uredbo in nekaterimi direktivami, ki so bile sprejete kasneje, v katerih za pravico do prostega gibanja in za pravico do prebivanja državljanov Unije, ki ne opravljajo poklicne dejavnosti, izrecno velja pogoj dokaza zadostnih sredstev za preživljanje in celovitega zdravstvenega zavarovanja. ( 66 ) Na to je pravilno opozoril nadzorni organ EFTA.

72.

Kljub temu pa London Borough of Lambeth, danska vlada in vlada Združenega kraljestva menijo, da se mora zdaj tudi za člen 12 Uredbe št. 1612/68 uporabiti pogoj lastnih sredstev za preživljanje. To izvajajo iz Direktive 2004/38, ki je začela veljati v vmesnem času, ob upoštevanju katere bi se morala zdaj razlagati in uporabljati Uredba št. 1612/68.

73.

Te trditve niso prepričljive.

74.

Kot je že bilo omenjeno, ( 67 ) bi bilo to v nasprotju s ciljem Direktive 2004/38, če bi se zaradi nje omejila vsebina člena 12 Uredbe št. 1612/68. Znano je, da je namen Direktive 2004/38 poenostaviti in okrepiti pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije. ( 68 ) S tem ne bi bilo združljivo, da bi imeli državljani Unije na podlagi Direktive 2004/38 manj pravic kot na podlagi sekundarnih aktov, ki jih ta spreminja ali razveljavlja. ( 69 )

75.

Ne glede na te splošne premisleke pa presoja zakonodajalca, ki je prišla konkretno do veljave v Direktivi 2004/38, nasprotuje temu, da bi bilo treba pravice, izpeljane iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, omejiti samo na osebe z lastnimi sredstvi za preživljanje.

76.

Direktiva 2004/38 na splošno nikakor ne pogojuje vseh pravic do prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov s sredstvi za preživljanje zadevnih oseb. V tej direktivi se nadaljuje že do zdaj običajna razlika ( 70 ) med dvema kategorijama pravic do prebivanja: pravice državljanov Unije, ki ne opravljajo poklicne dejavnosti, in njihovih družinskih članov so načeloma odvisne od dokaza zadostnih sredstev za preživljanje in celovitega zdravstvenega zavarovanja (točki (b) in (c) v povezavi s točko (d) člena 7(1) Direktive), za pravice zaposlenih in samozaposlenih državljanov Unije in njihovih družinskih članov pa takih omejitev ni (točka (a) v povezavi s točko (d) člena 7(1) Direktive).

77.

Pravice, ki se lahko izpeljejo iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, je treba prišteti k zadnje omenjeni kategoriji, saj pripadajo družinskim članom državljanov Unije, ki opravljajo ali so opravljali pridobitno dejavnost kot delavci migranti v državi članici gostiteljici. Zato ni primerno – že glede na presoje zakonodajalca, ki so podlaga za Direktivo 2004/38 –, da bi te pravice pogojevali s sredstvi za preživljanje zadevnih oseb.

78.

Ta sklep se potrdi, če se analizira člen 12(3) Direktive 2004/38. V tem členu je v primeru smrti ali odhoda državljana Unije iz države članice gostiteljice določeno, da tako otroci, ki se izobražujejo, kot tisti od staršev, ki ima dejansko varstvo in vzgojo, obdržijo pravico do prebivanja vse do zaključka izobraževanja. V nasprotju z nekaterimi sosednjimi določbami o ohranitvi pravice do prebivanja ( 71 ) pa za člen 12(3) Direktive 2004/38 ne velja pogoj sredstev za preživljanje otrok in enega od staršev: dokaz zadostnih sredstev za preživljanje in celovitega zdravstvenega zavarovanja ni določen kot pogoj za nadaljevanje prebivanja v državi članici gostiteljici.

79.

Obravnavani primer sicer ne spada na področje uporabe člena 12(3) Direktive 2004/38, ker nobeden od staršev Patricie, ki se izobražuje, ni umrl ali se izselil iz Združenega kraljestva. Vendar ta določba kaže, da Direktiva 2004/38 daje poseben pomen pravnemu položaju otrok, ki se izobražujejo, in njihovim staršem, ki zanje skrbijo, in jih tako privilegira v razmerju do ostalih družinskih članov državljanov Unije.

80.

Trenutne zakonodajne presoje, izražene v Direktivi 2004/38, skupno govorijo proti temu, da bi iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 izpeljane pravice do prebivanja otroka, ki se izobražuje, ali tistega od staršev, ki za tega otroka skrbi, pogojevali s sredstvi za preživljanje.

81.

Brez dvoma je lahko posledica te široke razlage člena 12 Uredbe št. 1612/68, ki izhaja iz dosedanje sodne prakse, ki sem jo navedla, da lahko osebe kot M. Teixeira in njena hči, ki sami nimata sredstev za preživljanje, v državi članici gostiteljici zahtevata dajatve in storitve iz sistema socialne pomoči. Iz tega pa v običajnem primeru ne morejo nastati nerazumne obremenitve za javne proračune in socialne sisteme države članice gostiteljice. Kajti oče ali mati otroka, ki se izobražuje, sta v okviru njune – sedanje ali pretekle – dejavnosti kot delavca migranta z davki in socialnimi prispevki prispevala k financiranju javnih proračunov in socialnih sistemov. Tudi če se jih obravnava kot skupino, delavci migranti, ki opravljajo poklicno dejavnost v državi članici gostiteljici, prispevajo k takemu financiranju.

82.

Poleg tega je bila že do zdaj v vse instrumente Skupnosti o pravicah do prostega gibanja in do prebivanja vključena določena mera finančne solidarnosti države članice gostiteljice z državljani drugih držav članic, tudi glede oseb, ki ne opravljajo poklicne dejavnosti. ( 72 ) Ta misel zdaj vnovič pride do izraza v uvodu Direktive 2004/38. V njej se celo uveljavljanje socialne pomoči v začetnem obdobju prebivanja osebe v državi članici gostiteljici ne izključi kategorično, vendar naj se take storitve ne bi uveljavljale nesorazmerno. ( 73 ) Poleg tega člen 14(3) Direktive 2004/38 določa, da se državljana Unije ali njegove družinske člane, če uveljavljajo socialno pomoč, ne sme avtomatično izgnati.

83.

Vsekakor načelo finančne solidarnosti z državljani drugih držav članic ne zahteva od države članice gostiteljice, da trpi zlorabe. Uporaba ureditve Skupnosti v skladu s splošnim načelom prava Skupnosti ne more iti tako daleč, da se s tem pokrije tudi zlorabe. ( 74 ) To načelo je izraženo tudi v členu 35 Direktive 2004/38. ( 75 ) V skladu s tem lahko države članice prepovejo sklicevanje na pravice iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, pri katerem je podana zloraba. Obstoj zlorabe se mora objektivno preizkusiti na podlagi celovite presoje vseh okoliščin konkretnega primera in ne more izhajati že iz uveljavljanja pravic, ki jih daje člen 12 Uredbe št. 1612/68. ( 76 )

84.

V obravnavanem primeru ni nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da bi se lahko M. Teixeira ali njena hči sklicevali na člen 12 Uredbe št. 1612/68 z namenom zlorabe ali prek mere uveljavljali zahtevke iz naslova finančne solidarnosti države članice gostiteljice.

85.

M. Teixeira je v času svoje prošnje za pomoč pri nastanitvi že 18 let nepretrgoma živela v Združenem kraljestvu. ( 77 ) Hčerka Patricia je državljanka Unije, ki je bila rojena v državi članici gostiteljici in je tam – tako lahko domnevamo – zaključila svoje celotno šolanje. S pridržkom, da predložitveno sodišče drugače ugotovi dejansko stanje, se lahko izhaja iz tega, da je za položaj M. Teixeira in njene hčerke značilna relativno visoka stopnja vključitve v državi članici gostiteljici. V teh okoliščinah se zdi, da je v razmerju do njiju določena mera finančne solidarnosti države članice gostiteljice upravičena.

86.

V povzetku je treba ugotoviti:

87.

Končno je treba še analizirati, kakšen vpliv imajo trije časovni dejavniki, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, na pravico do prebivanja osebe v položaju M. Teixeira.

88.

Predložitveno sodišče s tretjim delom drugega vprašanja ( 78 ) v bistvu sprašuje, v katerem trenutku je morala biti oseba, ki se izobražuje, otrok delavca migranta, da se lahko uporabi člen 12 Uredbe št. 1612/68. Natančneje sprašuje tudi, ali je ta določba upoštevna le, če je tisti od staršev, ki skrbi za otroka, ki se izobražuje, opravljal poklicno dejavnost kot delavec migrant že na začetku njegovega šolanja v državi članici gostiteljici.

89.

Ozadje tega vprašanja je, da M. Teixeira v začetku šolanja hčerke Patricie ni opravljala poklicne dejavnosti v Združenem kraljestvu, pač pa le pred njenim vpisom v šolo in občasno tudi med njenim šolanjem. Na podlagi tega predložitveno sodišče dvomi, ali se lahko Patricia – in s tem končno tudi njena mati kot skrbnica – sklicuje na člen 12 Uredbe št. 1612/68.

90.

K temu je treba dodati, da področje uporabe člena 12 Uredbe št. 1612/68 ni omejeno na primere, v katerih je imel eden od staršev otroka, ki se izobražuje, ravno na začetku njegovega šolanja status delavca migranta.

91.

Že v skladu z besedilom se ta določba uporablja tako za otroke, katerih eden od staršev „je zaposlen“, kot tudi za tistega od staršev, ki „je bil zaposlen“ na ozemlju države članice gostiteljice. Otroci nekdanjih delavcev migrantov se torej lahko sklicujejo na člen 12, ravno tako kot otroci državljanov Unije, ki imajo status aktivnih delavcev migrantov. Iz člena 12 ni mogoče sklepati, da imajo otroci nekdanjih delavcev migrantov le omejeno pravico do dostopa do izobrazbe v državi članici gostiteljici.

92.

Kot že omenjeno, se člena 12 Uredbe št. 1612/68 ne sme razlagati ozko. ( 79 ) Namen določbe je, da se zagotovi optimalne pogoje za vključitev družine delavca migranta v okolje države članice gostiteljice in da se otroke varuje pred negativnimi posledicami za njihov šolski in poklicni razvoj. ( 80 )

93.

S tem ciljem ne bi bilo združljivo, da se pravice, ki se izpeljejo iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, vežejo na togo pravilo glede upoštevnega dne. Ta določba daje otroku – in s tem tudi tistemu, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, kot skrbniku – pravico do prebivanja zaradi izobraževanja že, ko se nastani v državi članici gostiteljici, v kateri je imel eden od staršev kot delavec migrant pravico do prebivanja. ( 81 ) Ni pomembno, ali je tisti od staršev ravno na začetku izobraževanja otroka opravljal pridobitno dejavnost kot delavec migrant. To je priznala tudi vlada Združenega kraljestva v postopku pred Sodiščem.

94.

M. Teixeira sicer ni opravljala poklicne dejavnosti v Združenem kraljestvu v času vpisa svoje hčere v šolo, bila pa je tam zaposlena – občasno – med njenim šolanjem. Ker dejansko stanje ni bilo drugače ugotovljeno, izhajam iz tega, da pri tem ni šlo le za popolnoma postranske in nebistvene dejavnosti, temveč za dejanske in resnične dejavnosti, ki jih je M. Teixeira izvrševala po navodilih in odplačno. S tem pa je imela M. Teixeira med šolskim izobraževanjem svoje hčere Patricie občasno status delavke migrantke v Združenem kraljestvu. ( 82 )

95.

Tudi če bi se domnevalo, da Patricia svojega šolanja v Združenem kraljestvu ni začela na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, pač pa samo na podlagi nacionalnega prava, je vsekakor kasnejša občasna poklicna dejavnost M. Teixeira zadostna navezna okoliščina za uporabo prava Skupnosti.

96.

Vsaj z današnjega stališča to Patricii omogoča, da nadaljuje izobraževanje v Združenem kraljestvu in da ga zaključi na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68. Posledično pa se lahko Patricijina mati M. Teixeira kot skrbnica tudi sklicuje na to določbo. ( 83 )

97.

V povzetku torej velja:

98.

Predložitveno sodišče s četrtim delom drugega vprašanja ( 84 ) v bistvu sprašuje, ali pravica do prebivanja, ki jo ima oseba kot eden od staršev, ki skrbi za otroka delavca migranta v državi članici gostiteljici, ki se izobražuje, z nastopom polnoletnosti tega otroka na podlagi zakona preneha.

99.

Ozadje tega vprašanja je, da je Patricia, hči M. Teixeira, v času vložitve njene prošnje za pomoč pri nastanitvi že dopolnila 15 let in je zdaj stara 18 let. Torej je v skladu s pravom Združenega kraljestva postala polnoletna.

100.

Ker izhajam iz tega, da je za obravnavni primer upoštevna podlaga za pravico člen 12 Uredbe št. 1612/68, iz katere se lahko izpelje pravica do prebivanja tako za M. Teixeira kot tudi za njeno hčer, bom to vprašanje predložitvenega sodišča analizirala s stališča te določbe. Naslednji preudarki se lahko uporabijo za morebitne pravice do prebivanja, ki bi jih eden od staršev kot skrbnik lahko izpeljal iz Direktive 2004/38, npr. iz člena 12(3).

101.

Izhodišče za odgovor na to vprašanje je preudarek, da pravice otroka in njegovega skrbnika, ki izhajajo iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, nimajo nujno enakega trajanja.

102.

Na obstoj izvirnih pravic otroka nastop polnoletnosti ne vpliva neposredno. ( 85 ) V skladu s smislom in namenom ( 86 ) pravice do dostopa do izobraževanja, ki je določena v členu 12 Uredbe št. 1216/68, ta pravica velja – kakor tudi pripadajoča pravica do prebivanja – le do zaključka izobraževanja. Dandanašnji ta trenutek največkrat nastopi šele po polnoletnosti otroka, ker področje uporabe člena 12 Uredbe št. 1612/68 zajema tudi visokošolske študije. ( 87 )

103.

Drugače pa je lahko z izvedeno pravico do prebivanja tistega od staršev, ki dejansko skrbi za otroka. Sicer naj bi stalna osebna navzočnost tega od staršev omogočila otroku izobraževanje pod najboljšimi pogoji. ( 88 ) To pa velja le, če in dokler je osebna skrb enega od staršev za otroka potrebna za to, da se njegovi pravici do dostopa do izobraževanja ne bi vzel polni učinek. ( 89 )

104.

V nasprotju z mnenjem Združenega kraljestva se mi v tej povezavi ne zdi primerno potegniti ostre starostne meje, ki sovpada z nastopom otrokove polnoletnosti. Kot kažeta člen 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68 in člen 2(2)(c) Direktive 2004/38, tudi zakonodajalec Skupnosti priznava, da je lahko za otroka nujno, da celo po svoji polnoletnosti še nekaj časa živi skupaj s svojimi starši ali pri enem od njih. ( 90 ) Glede na okoliščine posameznega primera je lahko življenje v skupnem gospodinjstvu nujno ravno zato, da bi se otroku omogočilo nadaljevanje in zaključek izobraževanja.

105.

Na eni strani je treba pri tem misliti na otroke, ki v času pomembnega izpita – mogoče mature – postanejo polnoletni; ti praviloma potrebujejo tudi nadaljnjo osebno skrb staršev ali enega od njih, dokler ne opravijo zadevnega izpita. Na drugi strani pa je treba misliti tudi na otroke, ki so duševno ali telesno prizadeti ter potrebujejo ob izobraževanju tudi po polnoletnosti posebno ljubezen in skrb v vsakdanjem življenju.

106.

Če ni takih okoliščin, lahko organi države članice gostiteljice izhajajo iz tega, da otrok delavca migranta z nastopom polnoletnosti ne potrebuje več osebne skrbi svojih staršev. Otrok je postal mlajši polnoletnik. Ni več pod roditeljsko pravico svojih staršev in dejansko najbolj potrebuje finančno podporo, nič več pa redne osebne navzočnosti enega od staršev in življenja z njim v skupnem gospodinjstvu.

107.

Samoumevno pa ostaja nedotaknjena morebitna pravica do stalnega prebivališča, ki jo je lahko ta od staršev pridobil med zakonitim prebivanjem, ko je osebno skrbel za svojega otroka v državi članici gostiteljici (člen 16 Direktive 2004/38).

108.

V povzetku je treba ugotoviti:

109.

Tretje vprašanje je postavljeno le za primer, če se na prvo vprašanje odgovori pritrdilno, to je za primer, ko oseba, ki je v položaju, v kakršnem je M. Teixeira, lahko zahteva pravico do prebivanja samo na podlagi Direktive 2004/38. Ker Sodišču predlagam, da je treba izpeljati pravico do prebivanja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 in s tem končno na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, ( 91 ) se bom s tretjim vprašanjem ukvarjala le podredno.

110.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se za pravico do prebivanja osebe, ki je od marca 2007 kot eden od staršev prevzela skrb za otroka delavca migranta, ki se izobražuje, uporabljajo morebitne omejitve iz Direktive 2004/38, čeprav je otrok začel svoje šolanje pred potekom roka za prenos te Direktive, to je pred 30. aprilom 2006.

111.

Ker M. Teixeira šele od marca 2007 dejansko izvršuje skrb za svojo hčer, lahko šele od tega trenutka zahteva pravico do prebivanja kot eden od staršev otroka, ki se izobražuje, ne glede na to, kdaj je otrok dejansko začel svoje šolanje. V povezavi s to pravico do prebivanja kot skrbnik se M. Teixeira ne more sklicevati na kakršnokoli varstvo pridobljenih pravic, da bi se s tem izognila uporabi Direktive 2004/38 oz. nacionalnih predpisov, s katerimi je bila ta prenesena. Pri tem tudi ne gre za retroaktivnost. Tukaj velja temeljno načelo, v skladu s katerim se novi predpis načeloma uporabi neposredno za bodoče učinke dejanskega stanja, ki je nastalo med veljavnostjo starega predpisa. ( 92 )

112.

S tem bi bilo treba tretje vprašanje, če bi postalo upoštevno, zavrniti.

113.

Ali velja kaj drugega za izvirno pravico do izobraževanja in pravico do prebivanja Patricie, hčere M. Teixeira, ker je svoje šolanje začela že dolgo pred potekom roka za prenos Direktive 2004/38, ni treba odgovoriti. Predmet postopka v glavni stvari je po predložitvenem sklepu samo morebitna pravica do prebivanja M. Teixeira, in sicer kot pogoj za to, da ji po nacionalnem pravu pripada pomoč pri nastanitvi.

114.

Vsekakor pa po rešitvi, ki jo predlagam, ( 93 ) iz Direktive 2004/38 za M. Teixeira ni omejitev niti za pravico do prebivanja niti za pravico do prebivanja njene hčere.

115.

Končno bom navedla še dva kratka preudarka o morebitni pravici M. Teixeira do stalnega prebivališča v Združenem kraljestvu in pravici do enakega obravnavanja kot državljanke Unije.

116.

V skladu s členom 16(1) Direktive 2004/38 ima vsak državljan Unije, ki nepretrgano pet let zakonito prebiva v državi članici gostiteljici, pravico do stalnega prebivališča v tej državi.

117.

Po podatkih predložitvenega sodišča prebiva M. Teixeira v Združenem kraljestvu od leta 1989, torej nepretrgoma več kot 5 let. ( 94 )

118.

Predložitveni sklep ne vsebuje nobenih podatkov, da bi bilo prebivanje M. Teixeira od leta 1989 do 1991 kot delavke migrantke nezakonito, ravno tako tudi ne o tem, da bi bilo njeno prebivanje po tem obdobju nezakonito. Samo okoliščina, da M. Teixeira kot delavka ni bila vseskozi zaposlena v Združenem kraljestvu, vsekakor ne zadošča, da bi šlo za nezakonito prebivanje. Pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu bi lahko začasno imela tudi na podlagi prava Skupnosti kot državljanka Unije, ki ne opravlja poklicne dejavnosti, ( 95 ) ali pred razvezo zakonske zveze kot žena delavca migranta. ( 96 )

119.

Poleg tega bi bilo treba preskusiti, ali ne bi morda v obravnavani zadevi M. Teixeira lahko tudi na podlagi nacionalnega prava prebivala za določen čas v Združenem kraljestvu, ne glede na pravo Skupnosti. V skladu s členom 16(1) Direktive 2004/38 je namreč za pridobitev pravice do stalnega prebivališča pomembno samo, da državljan Unije nepretrgano zakonito biva v državi članici gostiteljici pet let. To velja v prvi vrsti za državljane Unije, ki „v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi”, tam nepretrgoma prebivajo pet let. ( 97 ) Vendar pa Direktiva 2004/38 v členu 37 izrecno določa, da ne vpliva na ugodnejše zakone in druge predpise držav članic.

120.

Glede na to ozadje ni mogoče izključiti, da ima M. Teixeira pravico do stalnega prebivališča v Združenem kraljestvu na podlagi člena 16 Direktive 2004/38, po kateri bi bila oproščena dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje in celovitega zdravstvenega zavarovanja. ( 98 ) Presenetljivo pa je, da je M. Teixeira v postopku v glavni stvari priznala, da nima nobene pravice do stalnega prebivališča. Okoliščina, da M. Teixeira morda nima odločbe o stalnem prebivališču, je za obstoj pravice do stalnega prebivališča brez pomena; tak dokument ima namreč le ugotovitveno naravo. ( 99 )

121.

Ker se predložitveno sodišče izrecno sklicuje na to, da pravica do stalnega prebivališča ni več predmet postopka v glavni stvari, ni naloga Sodišča, da to vprašanje obravnava. ( 100 ) To pa ne pomeni, da nacionalnim organom ni treba na predlog M. Teixeira na novo preizkusiti, ali so bili izpolnjeni pogoji za pravico do stalnega prebivališča ali pa so se izpolnili medtem.

122.

Če M. Teixeira zakonito biva v Združenem kraljestvu – ne glede na to, ali izvaja pravico do prebivanja iz prava Skupnosti ali samo iz nacionalnega prava –, ima kot državljanka Unije pravico do enakega obravnavanja v skladu s členom 18 v povezavi s členom 12 ES. ( 101 ) Kot je Sodišče pojasnilo v sodbi Trojani, lahko državljani Unije na podlagi te pravice v državi članici gostiteljici za določen čas zahtevajo dajatve socialne pomoči. ( 102 ) Komisija je v postopku pred Sodiščem na to pravilno opozorila.

123.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe Court of Appeal (Civil Division) odgovori tako: