I – Uvod

II – Pravni okvir

A – Uredba št. 44/2001

B – Bruseljska konvencija

III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

IV – Postopek pred Sodiščem

V – Trditve strank

A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje

B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje

C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje

VI – Presoja generalne pravobranilke

A – Uvod

B – Prvo vprašanje za predhodno odločanje

1. Značilnosti licenčne pogodbe

2. Razlaga člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001

a) Abstraktna opredelitev pojma „storitve“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001

b) Delna analogija z opredelitvijo storitev v primarnem pravu

c) Pomen poenotene razlage Uredbe št. 44/2001 in Uredbe Rim I

d) Nezmožnost analogije z opredelitvijo storitev v predpisih Skupnosti s področja davka na dodano vrednost

e) Stališče v teoriji

3. Sklep

C – Drugo vprašanje za predhodno odločanje

D – Tretje vprašanje za predhodno odločanje

1. Sprememba pravil o pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji: od Bruseljske konvencije do Uredbe št. 44/2001

a) Razlaga člena 5(1) Bruseljske konvencije

b) Razlogi za spremembo člena 5(1) Bruseljske konvencije

c) Odziv na kritiko: člen 5(1) Uredbe št. 44/2001

2. Razlaga člena 5(1)(a) in (c) Uredbe št. 44/2001

3. Pomen zadeve Besix v obravnavani zadevi

4. Sklep

VII – Predlog

1.

Redkokatera določba prava Skupnosti je bila med sprejemanjem predmet tako trdih pogajanj z nepredvidljivim izidom in deležna toliko akademskih odzivov kakor člen 5(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (t. i. Uredba Bruselj I; v nadaljevanju: Uredba št. 44/2001), ( 2 ) na podlagi katerega se določi pristojno sodišče v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. Ta člen je v razmerjih med državami članicami Skupnosti nadomestil člen 5(1) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 3 ) (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), zato bo moralo Sodišče pri razlagi tega člena še toliko bolj upoštevati voljo zakonodajalca Skupnosti. Hkrati pa bo moralo Sodišče delo nadaljevati tam, kjer ga je zakonodajalec končal, in se soočiti z nelahko nalogo natančnih opredelitev pojmov iz tega člena in določitve pristojnosti za posamezne tipe pogodb.

2.

Ta zadeva odpira vprašanje, ali za namene določitve pristojnega sodišča pogodba, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine svojemu sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice (licenčna pogodba ( 4 )) in ki sta jo sklenili pogodbeni stranki iz različnih držav članic, lahko šteje za pogodbo, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001. Hkrati se ta zadeva nanaša na vprašanje, ali je treba pri razlagi člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 zagotoviti kontinuiteto z razlago člena 5(1) Bruseljske konvencije.

3.

Vprašanja za predhodno odločanje se zastavljajo v sporu med tožečima strankama, ustanovo Falco Privatstiftung in Thomasom Rabitschem, ter toženo stranko, Giselo Weller-Lindhorst, zaradi neplačila licenčnin, ki jih tožena stranka domnevno dolguje tožečima strankama na podlagi licenčne pogodbe, s katero je tožena stranka pridobila licenco za prodajo videoposnetkov koncerta, na katerem imata tožeči stranki avtorske pravice.

4.

Druga uvodna izjava Uredbe št. 44/2001 določa:

„Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba.“

5.

Dvanajsta uvodna izjava Uredbe št. 44/2001 določa:

„Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.“

6.

Devetnajsta uvodna izjava Uredbe št. 44/2001 določa:

„Zagotoviti je treba kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago Bruseljske konvencije s strani Sodišča Evropskih skupnosti in Protokol iz leta 1971 se mora še naprej uporabljati za zadeve, ki so viseče v trenutku začetka veljavnosti te uredbe.“

7.

Uredba št. 44/2001 vsebuje določbe o pristojnosti v poglavju II, naslovljenem „Pristojnost“.

8.

Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001, ki je v poglavju o pristojnosti uvrščen pod oddelek 1, „Splošne določbe“, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

9.

V istem oddelku Uredbe št. 44/2001 člen 3(1) določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

10.

Člen 5, ki je v poglavju o pristojnosti uvrščen pod oddelek 2, „Posebna pristojnost“, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]“

11.

Člen 5(1) Bruseljske konvencije določa:

„Toženec s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožen v drugi državi pogodbenici:

12.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je prvotožeča stranka v postopku v glavni stvari, Falco Privatstiftung, ustanova s sedežem na Dunaju (Avstrija), ki upravlja z avtorskimi pravicami umrlega avstrijskega pevca Falca. Drugotožeči, Thomas Rabitsch, s stalnim prebivališčem na Dunaju, je bil član glasbene skupine navedenega pevca. Tožena stranka, Gisela Weller-Lindhorst, s stalnim prebivališčem v Münchnu (Nemčija), je prodajala videoposnetke (DVD) in avdioposnetke (CD) koncerta, ki ga je imel pevec s svojo glasbeno skupino leta 1993. Glede videoposnetkov je s tožečima strankama sklenila licenčno pogodbo, na podlagi katere je pridobila pravico prodaje videoposnetkov navedenega koncerta za območje Avstrije, Nemčije in Švice. Čeprav sta se pravdni stranki dogovorili za enkratno izdajo promocijske CD-plošče z avdioposnetkom navedenega koncerta, glede avdioposnetkov tožena stranka s tožečima strankama ni sklenila licenčne pogodbe. Namen promocijske CD-plošče je bil zgolj oglaševanje videoposnetka navedenega koncerta.

13.

V postopku pred prvostopenjskim sodiščem v Avstriji, Handelsgericht Wien, sta tožeči stranki od tožene stranke zahtevali, prvič, licenčnine od znanega obsega prodaje videoposnetkov navedenega koncerta v višini 20.084,04 EUR in, drugič, ponovni izračun celotnega obsega prodaje video- in avdioposnetkov ter iz tega izhajajoče dodatno plačilo licenčnin za videoposnetke ter plačilo primernega nadomestila in odškodnine za avdioposnetke. Tožeči stranki sta za videoposnetke plačilo navedenih zneskov zahtevali na podlagi licenčne pogodbe, za avdioposnetke pa na podlagi kršitve njunih avtorskih pravic na avdioposnetku navedenega koncerta.

14.

Prvostopenjsko sodišče se je izreklo za pristojno na podlagi člena 5(3) Uredbe št. 44/2001, ki ureja pristojnost v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Na podlagi tega člena se je izreklo za pristojno za zahtevek na podlagi kršitve avtorskih pravic na avdioposnetkih, saj so se ti posnetki prodajali tudi v Avstriji. Zaradi tesne povezave zahtevka za plačilo licenčnin za videoposnetke na podlagi licenčne pogodbe z zahtevkom na podlagi kršitve avtorskih pravic se je prvostopenjsko sodišče izreklo za pristojno tudi za zahtevek na podlagi licenčne pogodbe.

15.

V pritožbenem postopku je Oberlandesgericht Wien glede zahtevka za plačilo primernega nadomestila in odškodnine na podlagi kršitve avtorskih pravic potrdilo svojo pristojnost na podlagi člena 5(3) Uredbe št. 44/2001. Nasprotno pa se je izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevku za plačilo licenčnine za videoposnetke na podlagi licenčne pogodbe in tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na ta zahtevek. Menilo je, da se mora za ta zahtevek pristojno sodišče določiti na podlagi člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001, ki ureja pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. V tem pogledu je navedlo, da je glavna obveznost iz licenčne pogodbe denarna obveznost, ki se mora tako po avstrijskem kot po nemškem pravu izpolniti v kraju stalnega prebivališča dolžnika, zato so za odločanje o tožbi pristojna nemška sodišča. Poudarilo je tudi, da pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, saj predmet licenčne pogodbe ni opravljanje storitev v smislu tega člena. Tožeči stranki sta proti sodbi pritožbenega sodišča vložili revizijo na Oberster Gerichtshof.

16.

V predložitvenem sklepu Oberster Gerichtshof navaja, da člen 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 ne vsebuje opredelitve pojma „storitve“. Glede na široko opredelitev tega pojma v sodni praksi s področja svobode opravljanja storitev ( 5 ) in v predpisih Skupnosti s področja davka na dodano vrednost ( 6 ) se predložitveno sodišče sprašuje, ali je pogodba, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine svojemu sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice, torej licenčna pogodba, lahko pogodba, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001.

17.

Če je licenčna pogodba lahko pogodba, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, se predložitveno sodišče nadalje sprašuje, kje so bile v skladu s to pogodbo storitve opravljene. V tem okviru navaja, da je bila toženi stranki licenca podeljena za dve državi članici, tj. Avstrijo in Nemčijo, ter eno tretjo državo, tj. Švico. Tožeči stranki, ki sta licenco podelili, imata upravni sedež oziroma stalno prebivališče v Avstriji, tožena stranka, ki je licenco pridobila, pa ima stalno prebivališče v Nemčiji.

18.

Predložitveno sodišče meni, da je mogoče kot kraj, kjer so bile storitve opravljene, šteti dva različna kraja. Po eni strani je lahko kraj, kjer so bile storitve opravljene, vsak kraj v državi članici, kjer je dovoljeno izkoriščanje pravice na podlagi licenčne pogodbe in kjer se ta pravica dejansko izkorišča. Po drugi strani pa je lahko kraj, kjer so bile storitve opravljene, kraj upravnega sedeža oziroma stalnega prebivališča dajalca licence. Predložitveno sodišče poudarja, da bi bilo v obeh primerih za odločanje v zadevi pristojno sodišče v Avstriji. Vendar pa bi bila taka odločitev lahko v nasprotju s sodbo v zadevi Besix, ( 7 ) v kateri je Sodišče v zvezi s členom 5(1) Bruseljske konvencije odločilo, da se ta člen ne uporablja, ko kraja izpolnitve obveznosti ni mogoče določiti, ker je vsebina te obveznosti opustitev določenega dejanja, ki ni geografsko omejena, in je zato mogoče določiti več krajev izpolnitve obveznosti; v takih primerih je treba pristojnost določiti na podlagi splošnega merila, določenega v členu 2(1) te konvencije. ( 8 )

19.

Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sprašuje tudi, ali ima na ta način določeno pristojno sodišče pristojnost odločati tudi o nadomestilih za izkoriščanje avtorske pravice v drugi državi članici ali tretji državi.

20.

Če pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, predložitveno sodišče meni, da je treba ob uporabi člena 5(1)(c) te uredbe pristojnost določiti na podlagi člena 5(1)(a) te uredbe. V tem primeru je, v skladu z zadevo De Bloos, ( 9 ) za določitev pristojnosti odločilen kraj izpolnitve sporne obveznosti, tj. obveznosti, ki je predmet postopka med strankama. Kraj izpolnitve sporne obveznosti se, kakor izhaja iz zadeve Tessili, ( 10 ) določi na podlagi tistega prava, ki se – v skladu s kolizijskimi pravili – uporablja za pogodbeno razmerje. V tem primeru sodišča v Avstriji niso pristojna, saj je treba sporno denarno obveznost tako na podlagi avstrijskega kakor tudi na podlagi nemškega civilnega prava izpolniti v kraju stalnega prebivališča toženca, torej v Nemčiji, zaradi česar so pristojna nemška sodišča.

21.

V teh okoliščinah je predložitveno sodišče s sklepom z dne 13. novembra 2007 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje na podlagi členov 68 ES in 234 ES predložilo ta vprašanja: ( 11 )

22.

Predložitveni sklep je na Sodišče prispel 29. novembra 2007. V pisnem postopku so stališča predložile stranke v postopku v glavni stvari, italijanska, nemška vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija. Na obravnavi 20. novembra 2008 sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari, nemška vlada in Komisija podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.

23.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari in Komisija Sodišču predlagajo, naj na prvo vprašanje odgovori, da je licenčno pogodbo treba šteti za pogodbo, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001.

24.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari v prid tej trditvi navajata, da je pojem „storitve“ široko opredeljen tako v primarnem kakor tudi v sekundarnem pravu Skupnosti, zlasti v predpisih Skupnosti s področja davka na dodano vrednost ( 13 ) in v Direktivi 2006/123 o storitvah. ( 14 ) Široko opredelitev tega pojma naj bi bilo mogoče najti tudi v nekaterih dokumentih Komisije ( 15 ). Tožeči stranki navajata tudi, da je glavna obveznost tožene stranke reproducirati in prodajati videoposnetke avtorskega dela, s čimer opravlja storitev; obveznost plačila licenčnine je po mnenju tožečih strank le stranska obveznost, ki jo mora izpolniti tožena stranka. Tudi tožeči stranki naj bi v tej zadevi opravljali storitev, in sicer s podelitvijo izključne ali neizključne licence.

25.

Komisija poudarja, da je treba pojem „storitve“ razlagati samostojno, ne glede na opredelitev tega pojma v pravu držav članic. Pri tem se sklicuje na široko opredelitev tega pojma v primarnem pravu Skupnosti, ki je bistveno širša od opredelitve v civilnem pravu držav članic, saj vključuje na primer tudi dajanje v najem privezov za čolne lastnikom čolnov iz drugih držav članic ( 16 ) ali pa dajanje motornih vozil v leasing podjetjem iz drugih držav članic ( 17 ). Glede na to Komisija meni, da je tudi odstop pravic izkoriščanja intelektualne lastnine mogoče šteti za storitev. Komisija meni tudi, da direktive Skupnosti s področja davka na dodano vrednost ne morejo služiti kot pomoč pri razlagi člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, saj se ta uredba v skladu z njenim členom 1(1) ne uporablja za davčne zadeve.

26.

Komisija se v podporo svoji trditvi sklicuje na besedno, zgodovinsko in teleološko razlago Uredbe št. 44/2001. Iz besedila Uredbe št. 44/2001 naj ne bi izhajalo, da bi se moral pojem „storitve“ razlagati ožje kakor se ta pojem razlaga v primarnem pravu. V okviru zgodovinske razlage Komisija pojasnjuje, da je bil člen 5(1) Uredbe št. 44/2001 v primerjavi s členom 5(1) Bruseljske konvencije spremenjen zato, da bi se za prodajo blaga in opravljanje storitev kot „kraj izpolnitve“ v smislu tega člena določil kraj izpolnitve za pogodbo značilne obveznosti. S tem naj bi vsaj deloma omilili pomanjkljivosti razlage člena 5(1) Bruseljske konvencije, v skladu s katerim se pristojnost določi na podlagi kraja izpolnitve sporne obveznosti; ta kraj izpolnitve pa se določi v skladu s pravom, ki se uporablja za pogodbeno razmerje. Poleg tega naj bi široka razlaga pojma „storitve“ preprečevala težave pri razmejevanju med pogodbami, ki jih je treba uvrstiti pod pododstavek (a) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 in tistimi, ki jih je treba uvrstiti pod pododstavek (b) tega člena.

27.

Vse druge stranke Sodišču predlagajo, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori nikalno in odloči, da licenčna pogodba ni pogodba, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001.

28.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari meni, da je treba pojem pogodb, katerih predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, razlagati tako, da obsega vse pogodbe, katerih predmet je odplačno doseganje določenega dejanskega rezultata in ne le preprosto opravljanje določene dejavnosti, po čemer se ločijo od pogodb o zaposlitvi. Licenčne pogodbe po mnenju tožene stranke ni mogoče uvrstiti med pogodbe, katerih predmet je opravljanje storitev.

29.

Nemška vlada pri odgovoru na prvo vprašanje izhaja iz besedne razlage, sistematične razlage ter namena in smisla člena 5(1) Uredbe št. 44/2001. V okviru besedne razlage poudarja, da pojma „storitve“ iz člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 ni treba razlagati na enak način, kot je ta pojem opredeljen v primarnem pravu ali direktivah Skupnosti s področja davka na dodano vrednost ( 18 ). V primarnem pravu in navedenih direktivah naj bi bil ta pojem opredeljen široko zato, da – v primeru svobode opravljanja storitev – zajame dejavnosti, ki ne spadajo med druge temeljne svoboščine oziroma da – v primeru direktiv s področja davka na dodano vrednost – prepreči, da bi bila zaradi preozke opredelitve katera koli gospodarska dejavnost izvzeta s področja uporabe teh direktiv.

30.

V okviru sistematične razlage nemška vlada navaja, da obstoj pododstavka (a) in (c) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 jasno kaže na to, da obstajajo tudi druge pogodbe, katerih predmet ni prodaja blaga ali opravljanje storitev, in da se zato pododstavka (b) tega člena ne sme razlagati tako široko, da bi zajela vse pogodbe, razen pogodb o prodaji blaga. Tudi iz predloga Uredbe Rim I ( 19 ) – v kateri se mora pojem storitev razlagati enako kot v Uredbi št. 44/2001 – naj bi izhajalo, da licenčna pogodba ne more spadati med pogodbe o opravljanju storitev, saj je predlog Uredbe Rim I vseboval posebno določbo o pravu, ki se uporablja za pogodbe o intelektualni ali industrijski lastnini (člen 4(1)(f) predloga Uredbe Rim I). Nemška vlada navaja, da ta določba v veljavno različico te uredbe ni bila vključena iz političnih razlogov in ne zato, ker bi bilo pogodbe o intelektualni ali industrijski lastnini mogoče uvrstiti pod pogodbe o opravljanju storitev.

31.

V zvezi z namenom in smislom člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 nemška vlada poudarja, da v primeru licenčne pogodbe določitev pristojnosti na podlagi kraja, kjer je bila storitev opravljena, ne bi bila vedno ustrezna, saj so lahko predmet licenčne pogodbe različne pravice intelektualne lastnine. Poleg tega se lahko licenca podeli za več različnih držav ali celo za ves svet. Tipične licenčne pogodbe, za katero bi se pristojnost določila na podlagi povezanosti predmeta pogodbe s krajem pristojnosti sodišča, po mnenju nemške vlade ni mogoče opredeliti.

32.

Po mnenju vlade Združenega kraljestva bi široka razlaga člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, ki bi vključevala tudi licenčno pogodbo, privedla do tega, da bi bila pododstavka (a) in (c) tega člena odveč, kar bi bilo v nasprotju s sistemom in cilji navedene uredbe. Namen določb te uredbe o posebni pristojnosti je zagotoviti, da bo za spore pristojno sodišče, ki je v tesni povezavi s sporom. Ta vlada poudarja tudi, da je temeljni cilj uredbe predvidljivost, ki je ni mogoče zagotoviti, če se člen 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 uporablja za licenčne pogodbe, saj ni mogoče določiti kraja, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene.

33.

Italijanska vlada navaja, da bi široka razlaga člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 privedla do tega, da bi bile s tem členom zajete skoraj vse pogodbe. S tem bi pododstavek (b) člena 5(1), namesto da bi bil izjema od splošnega pravila, postal splošno pravilo, kar bi bilo v nasprotju z namenom tega člena. Poleg tega po mnenju italijanske vlade dajalec licence nima pozitivne obveznosti, zaradi katere bi bilo mogoče to pogodbo opredeliti kot pogodbo, katere predmet je opravljanje storitev.

34.

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari menita, da je treba kot kraj, kjer so bile v skladu z licenčno pogodbo opravljene storitve, šteti kraj stalnega prebivališča oz. upravnega sedeža dajalca licence. Ta ugotovitev po mnenju tožečih strank ni v nasprotju s sodbo Sodišča v zadevi Besix ( 20 ), saj v zadevi v glavni stvari ne gre za geografsko neomejeno opustitev določenega dejanja, temveč za licenčno pogodbo, ki je bila sklenjena za geografsko omejeno območje, tj. za Avstrijo, Nemčijo in Švico. Tožeči stranki menita, da je storitev, ki jo dajalec licence opravi z licenčno pogodbo, pozitivna podelitev pravic jemalcu licence. Zlasti v primeru licence, ki je podeljena za več držav, je za določitev pristojnosti odločilno stalno prebivališče oz. upravni sedež pogodbene stranke, ki je zavezana izpolniti značilno pogodbeno obveznost.

35.

V zvezi z vprašanjem 2.3. tožeči stranki menita, da mora biti sodišče kraja, kjer so bile v skladu s pogodbo opravljene storitve, pristojno tudi za odločanje o nadomestilih, ki izhajajo iz izkoriščanja pravice v drugi državi članici ali tretji državi, saj je namen določitve pristojnosti na podlagi kraja izpolnitve obveznosti koncentriranje pristojnosti pred tem sodiščem.

36.

Po mnenju Komisije je kraj, kjer so bile v skladu z licenčno pogodbo opravljene storitve, kraj stalnega prebivališča oz. statutarnega sedeža dajalca licence. Komisija meni, da sodba v zadevi Besix ( 21 ) ne nasprotuje določitvi pristojnosti za spore iz licenčnih pogodb na podlagi člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001. Po eni strani naj bi bila obveznost dajalca licence iz licenčne pogodbe več kot le opustitev, saj ima ta obveznost dati licenco in dopuščati, da jemalec licence izkorišča predmet licence. Po drugi strani pa bi bilo treba pristojnost na podlagi člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 določiti neodvisno od sporne denarne obveznosti. Glede vprašanja 2.3. Komisija meni, da je sodišče države članice stalnega prebivališča oz. statutarnega sedeža dajalca licence pristojno tudi za odločanje o nadomestilih, ki izhajajo iz izkoriščanja pravice v drugi državi članici ali tretji državi.

37.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari, nemška in italijanska vlada se glede na predlagani odgovor na prvo vprašanje do drugega vprašanja ne opredelijo.

38.

Vlada Združenega kraljestva se opredeli le do vprašanja 2.3. in navaja, da bi, če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo pritrdilno, pristojno sodišče imelo pristojnost tudi za odločanje o nadomestilih, ki izhajajo iz izkoriščanja pravice v drugi državi članici ali tretji državi. Drugačna odločitev bi povzročila tveganje konfliktnih sodb, saj bi lahko o različnih elementih istega spora odločala različna sodišča.

39.

Če bo Sodišče na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovorilo nikalno, tožeči stranki v postopku v glavni stvari glede tretjega vprašanja subsidiarno menita, da je treba člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se pristojnost sodišča določi na podlagi kraja izpolnitve značilne pogodbene obveznosti in ne na podlagi kraja izpolnitve sporne obveznosti. Tožeči stranki v zvezi s tem poudarjata, da bi bilo treba člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 razlagati samostojno in ne glede na civilnopravno ureditev v posameznih državah članicah. Zato Sodišču predlagata, naj kot kraj izpolnitve značilne obveznosti na podlagi tega člena šteje kraj stalnega prebivališča oz. upravnega sedeža dajalca licence.

40.

Komisija se glede na predlagani odgovor na prvo in drugo vprašanje do tretjega vprašanja ne opredeli.

41.

Po mnenju nemške vlade bi bilo treba – glede na to, da so države članice poenotile pravo, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja – spremeniti dosedanjo sodno prakso glede razlage člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001. V skladu s to sodno prakso se kraj izpolnitve zadevne obveznosti določi na podlagi tistega prava, ki se uporablja za pogodbo oziroma za sporno pogodbeno obveznost (lex causae); pravo, ki se uporablja za pogodbeno razmerje, pa določi nacionalno sodišče, pred katerim je bil sprožen spor, na podlagi kolizijskih pravil svojega prava. Nemška vlada predlaga, naj se ta sodna praksa spremeni in naj se kraj izpolnitve zadevne obveznosti v okviru člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 določi samostojno, tj. vedno kot kraj izpolnitve sporne obveznosti.

42.

Italijanska vlada meni, da je treba zaradi zahteve po kontinuiteti pri razlagi med Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 44/2001, ki jo je Sodišče že priznalo glede člena 5(3) v zadevah Henkel ( 22 ) in Gantner ( 23 ), člen 5(1)(a) te uredbe razlagati enako kot člen 5(1) Bruseljske konvencije.

43.

Vlada Združenega kraljestva v zvezi s tretjim vprašanjem navaja tri argumente. Prvič, poudarja, da je problem razlage člena 5(1)(a) enak kot problem razlage člena 5(1) Bruseljske konvencije. Drugič, iz obrazložitve predloga Uredbe št. 44/2001 izhaja, da se sodna praksa v zvezi s členom 5(1) Bruseljske konvencije uporablja tudi za člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001. ( 24 ) Tretjič, prenos te sodne prakse tudi na člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 najbolj zagotavlja pravno varnost, saj je sodna praksa glede razlage pojma „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ iz člena 5(1) Bruseljske konvencije že ustaljena.

44.

Uredba št. 44/2001 z določbami o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji omogoča odstopanje od splošnega načela določitve pristojnosti na podlagi kraja stalnega prebivališča tožene stranke, actor sequitur forum rei ( 25 ), določenega v členu 2(1) te uredbe. V zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji sta odstopanje od tega splošnega načela in določitev pristojnosti na podlagi posebnih pravil utemeljena s tem, da mora za določitev pristojnosti obstajati alternativna podlaga, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom. ( 26 ) Poleg tega je posebna pristojnost za pogodbena razmerja potrebna, ker je s tem v večji meri zagotovljeno ravnotežje med interesi tožeče in tožene stranke, ki ga samo ob obstoju zgoraj navedenega splošnega načela ne bi bilo mogoče zagotoviti. ( 27 ) Tožeča stranka ima torej možnost, da v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji izbere, ali bo tožbo vložila pri sodišču stalnega prebivališča tožene stranke ali pri sodišču, katerega pristojnost bo določena v skladu z določbami o posebni pristojnosti za pogodbena razmerja. ( 28 )

45.

Vprašanja za predhodno odločanje v obravnavani zadevi se nanašajo na razlago člena 5(1) Uredbe št. 44/2001. Ta člen, ki je spremenil in preoblikoval člen 5(1) Bruseljske konvencije, vsebuje pravila o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. Sodišče bo tako prvič od uveljavitve te uredbe 1. marca 2002 razlagalo določbo, glede katere so bila pogajanja v postopku sprejemanja navedene uredbe najtežja in najbolj dolgotrajna. ( 29 ) Hkrati pa je to določba, glede katere lahko v prihodnosti pričakujemo številne spore o pristojnosti med pogodbenimi strankami. ( 30 )

46.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje je treba razumeti tako, da predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je pogodba, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine svojemu sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice (licenčna pogodba) ( 31 ), pogodba, katere predmet je opravljanje storitev v smislu tega člena. Vprašanje predložitvenega sodišča se torej nanaša na to, ali je mogoče pod pojem pogodbe, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001, subsumirati licenčno pogodbo.

47.

V okviru odgovora na to vprašanje bom najprej na kratko predstavila značilnosti licenčne pogodbe, nato pa bom v okviru razlage člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 predstavila bistvene značilnosti opredelitve pojma „storitve“ v okviru tega člena in hkrati obravnavala vprašanje, ali lahko licenčno pogodbo obravnavamo kot pogodbo, katere predmet je opravljanje storitev v smislu tega člena.

48.

V obravnavani zadevi je treba izhajati iz opredelitve licenčne pogodbe, ki jo podaja predložitveno sodišče; to sodišče jo opredeljuje kot pogodbo, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine svojemu sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice. Ker pa so sodbe Sodišča zavezujoče za vsa nacionalna sodišča in erga omnes, ( 32 ) je treba upoštevati tudi opredelitve licenčne pogodbe v drugih državah članicah in morebitnih predpisih prava Skupnosti.

49.

Licenčna pogodba je v pravu držav članic urejena različno; nekatere države članice jo urejajo kot poseben nominatni kontrakt in jo tudi izrecno opredeljujejo (na primer Češka ( 33 ) in Slovenija ( 34 )), nekatere pa v posebnih predpisih s področja prava intelektualne lastnine urejajo le možnost sklenitve licenčne pogodbe, vendar je ne opredeljujejo posebej (na primer Avstrija, ( 35 ) Francija, ( 36 ) Irska ( 37 ) in Nemčija ( 38 )). V zvezi s tem naj poudarim, da zakonodaje držav članic licenčno pogodbo – bodisi kot nominatni bodisi kot inominatni kontrakt – pogosteje urejajo samo v zvezi s pravicami industrijske lastnine, redkeje pa tudi v zvezi z avtorsko pravico ( 39 ); v nekaterih državah odstop pravic izkoriščanja avtorskega dela urejajo druge pogodbe avtorskega prava ( 40 ).

50.

Predpisi prava Skupnosti s področja varstva intelektualne lastnine sicer urejajo možnost podelitve licence, vendar ne vsebujejo določb o sklenitvi licenčne pogodbe in njenih značilnostih. ( 41 ) Licenčno pogodbo ali možnost podelitve licence za pravice intelektualne lastnine omenjajo tudi mednarodne pogodbe s področja prava intelektualne lastnine, vendar ureditev same licenčne pogodbe prepuščajo nacionalnemu pravu držav pogodbenic; v tej zvezi naj omenim na primer sporazum TRIPS ( 42 ) in Evropsko patentno konvencijo ( 43 ).

51.

Iz zgoraj navedene zakonodaje in teoretičnih del lahko izluščimo, da je licenčna pogodba sinalagmatična pogodba, katere bistvo je v tem, da dajalec licence pridobitelju licence odstopi pravico izkoriščanja določene pravice intelektualne lastnine, pridobitelj licence pa dajalcu licence za to plača licenčnino. S podelitvijo licence dajalec licence jemalcu licence dovoli opravljanje dejanj, ki bi brez podelitve licence pomenila kršitev pravic intelektualne lastnine. ( 44 ) Licenca je lahko omejena na različne načine: lahko je izključna ali neizključna; lahko je omejena geografsko, časovno ali glede na način uporabe. ( 45 )

52.

Glede pravne narave licenčne pogodbe teorija v različnih državah članicah poudarja, da gre za samostojno pogodbo, ( 46 ) ki jo je treba ločiti od drugih pogodb ( 47 ); del teorije jo označuje za pogodbo sui generis ( 48 ). Za obravnavano zadevo je pomembna predvsem razlika med licenčno pogodbo in najemno oz. zakupno pogodbo. Več o razlikah med licenčno in najemno oz. zakupno pogodbo navajam v nadaljevanju v okviru razprave o vprašanju, ali je licenčna pogodba lahko pogodba, katere predmet je opravljanje storitev. ( 49 )

53.

Člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 določa, da je kraj izpolnitve obveznosti v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Ta člen torej ne opredeljuje pojma „storitve“ in tudi Sodišče tega pojma v okviru razlage Uredbe št. 44/2001 do sedaj še ni razložilo.

54.

Uvodoma naj poudarim, da je treba pojem „storitve“ v okviru Uredbe št. 44/2001 razlagati samostojno, ne glede na opredelitev tega pojma v pravu držav članic; pri tem je treba izhajati iz sistema in namena te uredbe, da se zagotovi njena enotna uporaba v vseh ( 50 ) državah članicah. ( 51 ) Poleg tega naj navedem, da se načeloma sicer strinjam s stališčem strank v tej zadevi, da je treba pojem „storitve“ iz člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 razlagati široko, ( 52 ) vendar je pri opredelitvi tega pojma treba upoštevati, da ta ustreza sistemu in namenu Uredbe št. 44/2001.

55.

Pri razlagi Uredbe št. 44/2001 moramo v splošnem izhajati iz kontinuitete z Bruseljsko konvencijo. Ta konvencija v členu 5(1) ni posebej urejala pristojnosti za pogodbe, katerih predmet je opravljanje storitev, zato razlaga tega člena ne more biti vir navdiha za razlago pojma „storitve“ v okviru Uredbe št. 44/2001. Vendar pa je Bruseljska konvencija pojem pogodbe, katere predmet je opravljanje storitev, vsebovala v členu 13(1)(3), v skladu s katerim se je določila pristojnost za potrošniške pogodbe, katerih predmet je opravljanje storitev, ( 53 ) in razlaga tega člena bi bila lahko podlaga tudi za razlago člena 5(1) Uredbe št. 44/2001. ( 54 ) Vendar pa Sodišče tudi v okviru razlage tega člena Bruseljske konvencije ni izrecno opredelilo pojma „storitve“. ( 55 )

56.

Ker Sodišče do sedaj še ni podalo razlage tega pojma, bomo morali pri razlagi le-tega izhajati iz običajnega pomena pojma „storitve“ in iz analogije z drugimi pravnimi viri.

57.

Po mojem mnenju bosta za opredelitev pojma „storitve“ ključnega pomena dve značilnosti. Prvič, običajni pomen pojma „storitve“ zahteva, da oseba, ki opravlja storitev, izvaja določeno dejavnost; opravljanje storitev zahteva torej neko dejavnost oz. aktivnost osebe, ki to storitev opravlja. ( 56 ) Drugič, kakor bomo videli v okviru analogije z opredelitvijo tega pojma v primarnem pravu, ( 57 ) se morajo storitve praviloma opravljati za plačilo. Vsekakor pa je treba upoštevati, da z abstraktno opredelitvijo določimo samo okvir opredelitve tega pojma; v vsaki posamezni zadevi pa bo treba kazuistično, od primera do primera, odgovoriti na vprašanje, ali posamezna dejavnost spada pod opredelitev pojma „storitve“.

58.

Na podlagi v prejšnji točki navedene abstraktne opredelitve pojma „storitve“ lahko po mojem mnenju ugotovimo, da licenčne pogodbe ni mogoče opredeliti kot pogodbe, katere predmet je opravljanje storitev v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001. Čeprav je podelitev licence odplačna, dajalec licence s podelitvijo licence namreč ne izvaja nobene aktivne dejavnosti. Dajalec licence jemalcu licence dovoljuje izkoriščanje pravice intelektualne lastnine, ki je predmet licence; aktivnost, ki se zahteva s strani dajalca licence, je podpis licenčne pogodbe in fizična prepustitev predmeta licence v izkoriščanje, česar po mojem mnenju ne moremo označiti za „storitev“. Zato podelitve licence ne moremo šteti za „storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

59.

Poleg abstraktne opredelitve moramo za natančnejšo opredelitev pojma „storitve“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 upoštevati tudi analogijo z opredelitvijo tega pojma v primarnem pravu v okviru svobode opravljanja storitev, medsebojni vpliv razlage predpisov, sprejetih v okviru pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, hkrati pa moramo pojasniti tudi, zakaj ni mogoča analogija z opredelitvijo tega pojma v predpisih Skupnosti s področja davka na dodano vrednost.

60.

Za natančnejšo opredelitev pojma „storitve“ v Uredbi št. 44/2001 lahko izhajamo iz analogije z opredelitvijo pojma „storitve“ v primarnem pravu na področju svobode opravljanja storitev, vendar ga po mojem mnenju na Uredbo št. 44/2001 ne moremo prenesti neomejeno. ( 58 ) Pri razlagi Uredbe št. 44/2001 morata biti namreč vedno v ospredju sistem in namen te uredbe, ki je po svoji vsebini predpis mednarodnega zasebnega prava.

61.

„Storitve“ v okviru prostega pretoka storitev so v členu 50(1) ES opredeljene kot tiste storitve, ki se „praviloma opravljajo za plačilo in kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb“. Pogodba ES v členu 50(2) navaja le nekaj splošnih primerov storitev (dejavnosti industrijskega značaja, dejavnosti trgovinskega značaja, obrtne dejavnosti, dejavnosti samostojnih poklicev), Sodišče pa je v sodni praksi ta pojem razlagalo zelo široko. ( 59 ) Kot navajajo stranke v svojih stališčih, je Sodišče v sodni praksi pod pojem „storitve“ v zadevi Ciola uvrstilo tudi dajanje v najem privezov za čolne lastnikom čolnov iz drugih držav članic ( 60 ) ter v zadevi Cura Anlagen dajanje motornih vozil v leasing podjetjem iz drugih držav članic ( 61 ).

62.

Po mojem mnenju te široke opredelitve pojma „storitve“ iz primarnega prava v obravnavani zadevi iz več razlogov ni mogoče neomejeno prenesti na opredelitev pojma „storitve“ iz člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

63.

Prvič, kakor pravilno navaja nemška vlada, je razlog za tako široko opredelitev pojma „storitve“ v primarnem pravu to, da se v okviru prizadevanj za vzpostavitev skupnega trga pod ta pojem zajame čim širši obseg dejavnosti. ( 62 ) Tega razloga za široko razlago pa ne moremo prenesti na razlago člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001, saj bodo tiste pogodbe, ki ne bodo opredeljene kot pogodbe, katerih predmet je opravljanje storitev, še vedno lahko opredeljene kot pogodbe, katerih predmet je prodaja blaga v okviru prve alinee tega člena, ali pa kot pogodbe, glede katerih se pristojnost določi v skladu s pododstavkom (a) tega člena. Namen Uredbe št. 44/2001 kot celote je sicer res – kakor izhaja iz njene druge uvodne izjave – zagotoviti nemoteno delovanje notranjega trga s poenotenjem pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah, vendar pa zagotavljanje tega cilja ne bo nič bolj učinkovito zaradi širše razlage pojma „storitve“ iz člena 5(1)(b), druga alinea, te uredbe.

64.

Drugič, drugače kakor pojem „storitve“ v okviru primarnega prava pojem „storitve“ iz člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 ne more zajemati dajanja v najem nepremičnin, saj so za spore v zvezi z najemom nepremičnin v skladu s členom 22(1) te uredbe izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina, razen če gre za najem ali zakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev, ko so pristojna tudi sodišča držav članic, v katerih ima toženec stalno prebivališče. ( 63 ) V primeru najema oz. zakupa nepremičnin pristojnosti torej v nobenem primeru ni mogoče določiti na podlagi člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001. Stranke se v svojih stališčih sklicujejo na zadevo Ciola ( 64 ), v kateri je Sodišče kot storitev opredelilo dajanje v najem privezov za čolne. Dajanje v najem privezov za čolne lahko obravnavamo kot dajanje v najem nepremičnin, zato analogija med obravnavano zadevo in zadevo Ciola ni mogoča.

65.

V okviru analogije med opredelitvijo pojma „storitve“ v primarnem pravu in v Uredbi št. 44/2001 naj navedem še, da se stranke sklicujejo tudi na zadevo Cura Anlagen ( 65 ), v kateri je Sodišče kot „storitev“ v okviru svobode opravljanja storitev opredelilo tudi dajanje motornih vozil v leasing podjetjem iz drugih držav članic; šlo je torej za dajanje v najem premične stvari. V zvezi s tem naj opozorim, da se vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na to, ali je dajanje v najem premične stvari lahko „storitev“ v smislu Uredbe št. 44/2001. Vendar pa, tudi če izhajamo iz predpostavke, da dajanje v najem premične stvari lahko opredelimo kot „storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001, to še ne pomeni avtomatično, da je treba pod ta pojem vključiti tudi podelitev licence. Upoštevati moramo namreč, da med to pogodbo in licenčno pogodbo obstajajo pomembne civilnopravne razlike, zaradi katerih licenčne pogodbe ne moremo obravnavati popolnoma enako kot najemne oz. zakupne pogodbe.

66.

S civilnopravnega vidika je licenčna pogodba samostojna pogodba in ne le podvrsta najemne oz. zakupne pogodbe. ( 66 ) Navedena tipa pogodb se razlikujeta že glede na predmet pogodbe. Medtem ko je predmet najemne oz. zakupne pogodbe premičnih stvari premična stvar, je predmet licenčne pogodbe pravica intelektualne lastnine. Posledično se licenčna pogodba od najemne oz. zakupne pogodbe razlikuje predvsem po tem, da je licenca lahko podeljena hkrati več med seboj neodvisnim osebam, ( 67 ) ki se lahko, geografsko gledano, nahajajo v različnih krajih in ki lahko predmet licence tudi hkrati izkoriščajo. V primeru najema oz. zakupa stvari pa to ni mogoče. Edina vrsta licence, ki bi jo z vidika pravnih učinkov lahko primerjali z najemom oz. zakupom, je izključna licenca. Z izključno licenco dajalec licence pridobitelju licence odstopi pravico izkoriščanja določene pravice intelektualne lastnine, pri tem pa se zaveže, da licence ne bo podelil nikomur drugemu in tudi da pravice intelektualne lastnine ne bo izkoriščal sam. ( 68 ) Vendar pa te primerjave še ne moremo posplošiti na vse licenčne pogodbe. Nezmožnost neposredne analogije med licenčno in najemno oz. zakupno pogodbo je torej še dodaten argument v podporo stališču, da licenčne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo, katere predmet je opravljanje „storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

67.

V okviru opredelitve pojma „storitve“ je treba upoštevati, da bo razlaga tega pojma, ki jo bo Sodišče podalo v obravnavani zadevi, vplivala tudi na opredelitev tega pojma v okviru Uredbe št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja ( 69 ) (v nadaljevanju: Uredba Rim I). Sedma uvodna izjava Uredbe Rim I namreč določa, da morata biti „vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe“ skladni z Uredbo št. 44/2001. Sedemnajsta uvodna izjava Uredbe Rim I pa določa, da bi se v primeru, ko pogodbeni stranki nista izbrali prava, „v zvezi s pravom, ki naj se uporabi, koncepta ‚opravljanja storitev‘ in ‚prodaje blaga‘ morala razlagati na enak način kot pri uporabi člena 5 Uredbe (ES) št. 44/2001, če prodaja blaga in opravljanje storitev sodita na področje uporabe navedene uredbe“.

68.

Zato bo moralo biti Sodišče pri razlagi pojma „storitve“ v okviru člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 pozorno na to, da tega pojma ne bo razlagalo tako, da bi s tem nasprotovalo smislu in namenu Uredbe Rim I.

69.

Kakor je v svojih stališčih poudarila nemška vlada, iz postopka sprejemanja Uredbe Rim I izhaja, da je predlog te uredbe v členu 4, ki določa pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava, poleg pododstavka (1)(b), ki določa, katero pravo se uporablja za pogodbo o opravljanju storitev, vseboval tudi pododstavek, ki je določal, katero pravo se uporablja za pogodbo o intelektualni ali industrijski lastnini. ( 70 ) Iz dokumentov v okviru postopka sprejemanja te uredbe je razvidno, da slednji pododstavek v končno različico Uredbe Rim I ni bil uvrščen zato, ker v Svetu ni bilo doseženo soglasje glede vprašanja, katera pogodbena stranka mora izpolniti za to pogodbo značilno obveznost, ( 71 ) in ne zato, ker bi bilo treba to pogodbo uvrstiti v okvir pogodb o opravljanju storitev. Če bi pri razlagi pojma „storitve“ v okviru Uredbe št. 44/2001 pod ta pojem vključili podelitev licence, bi s tem torej nasprotovali smislu in namenu opredelitve pojma „storitve“ v okviru Uredbe Rim I. To je torej še dodaten argument v prid trditvi, da licenčna pogodba ni pogodba, katere predmet je opravljanje „storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

70.

V nasprotju s trditvami tožečih strank v postopku v glavni stvari ter Komisije opredelitve pojma „storitve“ iz direktiv Skupnosti s področja davka na dodano vrednost po mojem mnenju iz več razlogov ne moremo prenesti na opredelitev tega pojma v okviru Uredbe št. 44/2001.

71.

Prvič, iz besedila opredelitve tega pojma v direktivah s področja davka na dodano vrednost je razvidno, da gre za negativno opredelitev, ki je že po svoji naravi zelo široka. Tako prvi stavek člena 6(1) Šeste direktive o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih ( 72 ) kakor tudi člen 24(1) Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ( 73 ) določata, da opravljanje storitev v okviru teh direktiv „pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga“. Ti direktivi torej – poleg uvoza na ozemlje Skupnosti – kot obdavčljivi transakciji znotraj tega ozemlja štejeta samo dve kategoriji gospodarskih dejavnosti, dobavo blaga in opravljanje storitev, zato je opredelitev pojma „storitve“ v tem okviru nujno široka.

72.

Uredba št. 44/2001 pa ne določa, da se pristojnost določi na podlagi pravil, ki veljajo za pogodbe o opravljanju storitev vedno, kadar ne gre za pogodbo o prodaji blaga. Nasprotno, ta uredba v pododstavku (a) člena 5(1) izrecno predvideva pravilo za določitev pristojnosti glede pogodb, ki niso niti pogodbe o prodaji blaga niti pogodbe o opravljanju storitev. Iz pododstavka (c) člena 5(1) te uredbe namreč izrecno izhaja, da se uporabi pododstavek (a), če se ne uporabi pododstavek (b). V okviru Uredbe št. 44/2001 torej ni potrebna tako široka opredelitev pojma „storitve“, saj bo pristojnost vedno mogoče določiti na podlagi pododstavka (a) člena 5(1), kadar je ne bo mogoče določiti na podlagi pododstavka (b) tega člena.

73.

Drugič, pojem „storitve“ je v okviru predpisov Skupnosti s področja davka na dodano vrednost široko opredeljen zato, ker je samo področje uporabe te direktive zelo široko, ( 74 ) da bi se s tem zajelo vse obdavčljive gospodarske dejavnosti. Podobno kot v zvezi s primarnim pravom se tudi v okviru direktiv Skupnosti s področja davka na dodano vrednost ni mogoče strinjati s stališčem, da je ratio široke razlage pojma „storitve“ mogoče brez omejitev prenesti tudi na razlago tega pojma v okviru Uredbe št. 44/2001. Upoštevati je treba, da so pojmi na določenem pravnem področju vedno opredeljeni v odvisnosti od tega pravnega področja, zato opredelitev z enega področja ni mogoče neposredno prenesti na drugo. Ker je davčno področje posebno področje s specifičnimi cilji, opredelitve pojma „storitve“ s tega področja ni mogoče prenesti v okvir Uredbe št. 44/2001.

74.

Navedem naj tudi, da teorija navaja številne primere pogodb, katerih predmet je opravljanje „storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001: pogodba o delu, pogodba o prevozu stvari, komisijska pogodba, pogodbe, katerih predmet je zdravljenje, svetovanje, poučevanje in podobno. ( 75 ) Med te primere pa licenčna pogodba nikoli ni vključena. Nasprotno, nekateri avtorji izrecno poudarjajo, da je treba pristojnost v zvezi z licenčno pogodbo oziroma pogodbo o odstopu pravic izkoriščanja intelektualne lastnine določiti na podlagi člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001. ( 76 )

75.

Glede na zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da pogodba, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine svojemu sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice (licenčna pogodba), ni pogodba, katere predmet je opravljanje storitev v smislu tega člena.

76.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje predložitveno sodišče zastavlja le subsidiarno, v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, torej če bi bilo treba člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je licenčna pogodba pogodba, katere predmet je opravljanje storitev v smislu tega člena.

77.

Ker je treba po mojem mnenju na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti nikalno, na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki je zastavljeno le subsidiarno, ni treba odgovoriti.

78.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je treba razumeti tako, da predložitveno sodišče z njim sprašuje, ali je treba člen 5(1)(a) in (c) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se pristojnost za spore iz licenčne pogodbe na podlagi tega člena določi v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 5(1) Bruseljske konvencije. Z drugimi besedami, predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba pri razlagi člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 zagotoviti kontinuiteto z razlago člena 5(1) Bruseljske konvencije.

79.

Uredba št. 44/2001 pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji ureja drugače od Bruseljske konvencije in v tem okviru je bil člen 5(1) Uredbe št. 44/2001 v primerjavi s členom 5(1) Bruseljske konvencije spremenjen in preoblikovan. Vsebino in sistematiko spremembe te določbe lahko razumemo le ob upoštevanju razlage, ki jo je Sodišče dalo členu 5(1) Bruseljske konvencije, in predvsem ob upoštevanju kritik te razlage. Zato bom v nadaljevanju naprej predstavila vsebino razlage člena 5(1) Bruseljske konvencije, razloge za spremembo tega člena ter obseg teh sprememb, nato pa bom prešla na razlago člena 5(1)(a) in (c) Uredbe št. 44/2001.

80.

Člen 5(1) Bruseljske konvencije v prvem stavku določa, da je v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji tožena stranka s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici te konvencije lahko tožena v drugi državi pogodbenici pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. ( 77 ) Sodišče je pojmu „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ dalo pomen v dveh sodbah, De Bloos ( 78 ) in Tessili ( 79 ), izdanih istega dne leta 1976, v katerih je odgovorilo na dve ključni vprašanji glede razlage tega člena: prvič, katero obveznost je treba upoštevati za določitev pristojnosti na podlagi te določbe in, drugič, na podlagi katerih naveznih okoliščin se določi kraj izpolnitve te obveznosti. Tako je v zadevi De Bloos odločilo, da se pojem „obveznost“ iz tega člena nanaša na tisto pogodbeno obveznost, ki je predmet tožbe tožnika, ( 80 ) tj. na sporno obveznost, ki je predmet postopka, ki teče med pogodbenima strankama. V zadevi Tessili pa je razsodilo, da se kraj izpolnitve te sporne pogodbene obveznosti določi v skladu s pravom, ki se uporablja za pogodbeno razmerje na podlagi kolizijskih pravil sodišča, ki odloča o sporu. ( 81 ) Kot razlog za takšno odločitev je Sodišče navedlo, da natančnejša razlaga tega člena ni mogoča glede na razlike med pogodbenim pravom v državah članicah in glede na to, da na takratni stopnji pravnega razvoja pravo, ki se uporablja za pogodbene obveznosti, ni bilo poenoteno. ( 82 )

81.

Sodnik, pred katerim je sprožen spor, mora torej za določitev pristojnega sodišča v skladu s to razlago izvesti analizo v treh korakih, ki jih je generalni pravobranilec Ruiz-Jarabo Colomer v sklepnih predlogih v zadevi GIE Groupe Concorde upravičeno označil za zahtevne ( 83 ). Najprej mora ugotoviti, katera pogodbena obveznost je predmet spora med pogodbenima strankama. Nato mora na podlagi kolizijskih pravil svojega prava določiti materialno pravo, ki se uporablja za pogodbeno razmerje med strankama (lex causae). Slednjič mora na podlagi tega prava določiti, kje je kraj izpolnitve sporne pogodbene obveznosti.

82.

Ta razlaga člena 5(1) Bruseljske konvencije je povzročila številne praktične težave nacionalnih sodišč pri odločanju o pristojnosti ter izzvala ostre kritike v literaturi in predloge za spremembe te sodne prakse pri generalnih pravobranilcih. Kritična ost je bila naperjena proti več vidikom te razlage.

83.

Prvič, glede na zapletenost pravil, ki izhajajo iz navedene razlage, je določitev pristojnega sodišča v praksi nesorazmerno težka, kar obremenjuje postopek, še preden sodišče sploh začne odločati o temelju zadeve. ( 84 ) Drugič, določitev pristojnosti na podlagi pravil, ki izhajajo iz te razlage, je za pravdne stranke zelo nepredvidljiva, saj lahko lex causae različnih držav članic določa različen kraj izpolnitve obveznosti za isto vrsto obveznosti. ( 85 ) Kraj izpolnitve sporne obveznosti – in s tem pristojno sodišče – se bo torej spreminjal v odvisnosti od prava, ki se uporablja za pogodbeno razmerje. Tretjič, določitev pristojnosti na podlagi navedenih pravil lahko vodi do pristojnosti različnih sodišč, ko na podlagi enega pogodbenega razmerja pride do več sporov. ( 86 ) Četrtič, določitev pristojnosti na podlagi navedenih pravil ne vodi nujno do določitve pristojnosti sodišča, ki je najtesneje povezano s sporom. ( 87 )

84.

Vendar pa Sodišče od razlage člena 5(1) Bruseljske konvencije, razvite v zadevah De Bloos in Tessili, ni želelo odstopiti, temveč jo je kljub številnim kritikam in pozivom generalnih pravobranilcev za spremembo sodne prakse ( 88 ) še večkrat potrdilo, na primer v zadevah GIE Groupe Concorde ( 89 ) in Leathertex ( 90 ). V zadevi Besix pa je izrecno poudarilo, da pojma „kraj izpolnitve obveznosti“ ne more razlagati samostojno, ne da bi s tem postavilo pod vprašaj ustaljeno sodno prakso, začeto z zadevo Tessili. ( 91 )

85.

V postopku sprejemanja Uredbe št. 44/2001 je zakonodajalec Skupnosti upošteval zgoraj navedene kritične odzive in se odločil za delno spremembo pravil o pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. V postopku sprejemanja te uredbe je bila smer in vsebina te spremembe izredno kontroverzna. ( 92 ) Po dolgotrajnih pogajanjih je bil člen 5(1) Uredbe št. 44/2001 slednjič zasnovan tako, da je za dve vrsti pogodb – pogodbo o prodaji blaga in pogodbo o opravljanju storitev – v pododstavku (b) kraj izpolnitve zadevne obveznosti določil samostojno glede na značilno pogodbeno obveznost, za vse druge pogodbe pa je v točki (a) ohranil besedilo iz prvega stavka člena 5(1) Bruseljske konvencije.

86.

Iz člena 5(1)(c) Uredbe št. 44/2001 izhaja, da se v primeru, ko se ne uporabi pododstavek (b), za določitev pristojnosti uporabi pododstavek (a) člena 5(1) te uredbe. Ker smo v okviru odgovora na prvo vprašanje ugotovili, da v obravnavani zadevi pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi pododstavka (b) tega člena, se bo pristojnost določila na podlagi pododstavka (a) tega člena. Slednji določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti“. Pri razlagi tega pododstavka moramo po mojem mnenju izhajati iz dejstva, da je besedilo člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 enako besedilu prvega stavka člena 5(1) Bruseljske konvencije, iz kontinuitete med Uredbo št. 44/2001 in Bruseljsko konvencijo ter iz zgodovinske razlage.

87.

Najprej naj poudarim, da je besedilo člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 popolnoma enako besedilu prvega stavka člena 5(1) Bruseljske konvencije. To dejstvo nas v povezavi z načelom kontinuitete pri razlagi Uredbe št. 44/2001 z razlago Bruseljske konvencije po mojem mnenju privede do ugotovitve, da je treba člen 5(1)(a) te uredbe razlagati enako kot člen 5(1) Bruseljske konvencije.

88.

Pomen načela kontinuitete pri razlagi Uredbe št. 44/2001 izhaja iz devetnajste uvodne izjave te uredbe, ki določa, da je treba zagotoviti kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo in to uredbo in da mora to kontinuiteto pri razlagi te uredbe zagotoviti tudi Sodišče. Sodišče je v svoji sodni praksi že izpostavilo pomen enake razlage obeh pravnih aktov.

89.

Na pomen enotne razlage med Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 44/2001 je Sodišče opozorilo že v zadevi Henkel ( 93 ), v kateri sicer ni razlagalo te uredbe, temveč Bruseljsko konvencijo, ki je bila v zadevi relevanten predpis ratione temporis. Sodba je bila izdana po uveljavitvi Uredbe št. 44/2001. ( 94 ) Sodišče se je pri razlagi člena 5(3) Bruseljske konvencije med drugim oprlo tudi na jasnejše besedilo člena 5(3) Uredbe št. 44/2001 ( 95 ) in poudarilo, da mora imeti ob odsotnosti razlogov za drugačno razlago člen 5(3) Bruseljske konvencije enak obseg, kot ga ima ustrezna določba Uredbe št. 44/2001. ( 96 ) Navedlo je še, da je to še toliko pomembneje, ker je ta uredba, razen za Dansko, zamenjala Bruseljsko konvencijo. ( 97 )

90.

V zadevi Reisch Montage ( 98 ) se Sodišče sicer ni izrecno sklicevalo na načelo kontinuitete pri razlagi, vendar se je pri razlagi Uredbe št. 44/2001 oprlo na sodno prakso v zvezi s Bruseljsko konvencijo. ( 99 ) Podobno je storilo v zadevah Freeport, ( 100 ) ASML Netherlands, ( 101 ) FBTO Schadeverzekeringen ( 102 ) ter Hassett in Doherty ( 103 ). Generalni pravobranilci pa so v številnih zadevah izrecno opozorili na pomen kontinuitete med Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 44/2001. ( 104 )

91.

Sodišče se je do sedaj odločilo za odstop od načela kontinuitete in za drugačno razlago Uredbe št. 44/2001 v primerjavi z Bruseljsko konvencijo na primer v zadevi Glaxosmithkline ( 105 ) v zvezi s pristojnostjo za individualne pogodbe o zaposlitvi. Pristojnost za te pogodbe je bila v Bruseljski konvenciji urejena v členu 5(1), Uredba št. 44/2001 pa je to pristojnost uredila v posebnem oddelku (členi od 18 do 21). Sodišče je drugačno razlago teh določb utemeljilo z bistveno spremenjenim besedilom uredbe, poleg tega pa so drugačno razlago potrjevala tudi pripravljalna dela za to uredbo. ( 106 )

92.

Tudi v zadevi Ilsinger ( 107 ), v kateri Sodišče še ni odločilo, sem predlagala, naj Sodišče v okviru pristojnosti za potrošniške pogodbe člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 razlaga drugače od člena 13(1)(3) Bruseljske konvencije zaradi deloma drugačne formulacije člena navedene uredbe v primerjavi s konvencijo.

93.

Vendar pa v obravnavani zadevi glede razlage člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 niso podane predpostavke za spremembo te razlage v primerjavi s členom 5(1) Bruseljske konvencije. Ne le, kot sem že omenila, zaradi identičnega besedila obeh členov, temveč tudi zato, ker lahko z zgodovinsko razlago ugotovimo, da je bila to izrecna volja zakonodajalca Skupnosti.

94.

Zgodovinska razlaga kaže na to, da je bila formulacija člena 5(1)(a), kakršna je bila slednjič sprejeta v Uredbi št. 44/2001, v postopku sprejemanja te uredbe rezultat kompromisa med tistimi, ki so hoteli ohraniti pravila o določitvi pristojnosti, ki jih je Sodišče razvilo v svoji sodni praksi v zadevah De Bloos in Tessili, in med tistimi, ki so se zavzemali za spremembo te sodne prakse. Med skrajnimi predlogi formulacije tega člena – ki so se raztezali od ohranitve statusa quo do določitve pristojnosti na podlagi kraja izpolnitve značilne obveznosti za vse pogodbe ( 108 ) – je na koncu obveljal kompromisni predlog, ki je pristojnost na podlagi kraja izpolnitve značilne obveznosti določil za dva tipa pogodb, pogodbo o prodaji blaga in pogodbo o opravljanju storitev, za druge tipe pogodb pa je ohranil obstoječo ureditev. Ta kompromisna rešitev, ki je člen 5(1) Uredbe št. 44/2001 pravzaprav razdelila na dva dela, je omogočila, da je bila reforma tega člena sploh sprejeta. ( 109 )

95.

Volja zakonodajalca je torej jasna: samostojno določiti kraj izpolnitve obveznosti za pogodbe o prodaji blaga in opravljanju storitev ter – pri drugih pogodbah – ohraniti pravila o določitvi pristojnosti, kakor izhajajo iz razlage Sodišča glede člena 5(1) Bruseljske konvencije. ( 110 ) Če bi zakonodajalec hotel, da se za vse pogodbe pristojnost določi na primer na podlagi kraja izpolnitve značilne pogodbene obveznosti, bi člen 5(1) Uredbe št. 44/2001 tudi ustrezno formuliral. Ob obstoječi formulaciji tega člena pa iz nekaterih jezikovnih različic celo jasno izhaja, da je za določitev pristojnosti odločilna obveznost, ki je predmet postopka med strankama. ( 111 )

96.

Res je, da ta kompromisna rešitev ni brez pomanjkljivosti. S spremembo pravil za določitev pristojnosti le za pogodbe o prodaji blaga in opravljanju storitev je Uredba št. 44/2001 sicer za ta dva tipa pogodb odpravila slabosti pravil za določitev pristojnosti, kakor izhajajo iz sodne prakse Sodišča v zadevah De Bloos in Tessili, vendar pa so te slabosti še naprej ohranjene pri vseh drugih vrstah pogodb, pri katerih se pristojnost določi na podlagi člena 5(1)(a) te uredbe. Poleg tega pa sprememba teh pravil za določitev pristojnosti ustvarja še dve novi težavi.

97.

Prvič, formulacija člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 je odprla problem razmejitve med pogodbami, glede katerih se pristojnost določi na podlagi pododstavka (b) – torej pogodbami o prodaji blaga in opravljanju storitev – ter tistimi, glede katerih se pristojnost določi na podlagi pododstavka (a) tega člena. Obravnavana zadeva jasno ponazarja, da ta razmejitev ni lahka, zato bo treba v vsakem posameznem primeru odločiti, v katero kategorijo spada določena pogodba. ( 112 )

98.

Drugič, zaradi ohranitve razlage, ki izhaja iz sodne prakse v zadevah De Bloos in Tessili, za pododstavek (a) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 bo prišlo pri razlagi do nekoherentnosti pri razlagi med pododstavkom (a) in pododstavkom (b) tega člena, saj se v primeru pododstavka (b) pristojnost določi na podlagi kraja izpolnitve značilne obveznosti, v primeru pododstavka (a) pa še vedno na podlagi kraja izpolnitve sporne obveznosti.

99.

Zaradi navedenih slabosti, ki jih ohranja in celo ustvarja sprememba pravil o pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji bi bila sprememba razlage pododstavka (a) tega člena morda res zaželena, ( 113 ) vendar bi s tem obšli oziroma neposredno nasprotovali jasni volji zakonodajalca. S tem bi Sodišče pravzaprav dobilo vlogo zakonodajalca in prestopilo meje svoje pristojnosti. Zato je po mojem mnenju glede pododstavka (a) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 treba ohraniti razlago, ki jo je Sodišče glede člena 5(1) Bruseljske konvencije razvilo v zadevah De Bloos in Tessili.

100.

Kot navaja predložitveno sodišče, bo v obravnavani zadevi določitev pristojnosti na podlagi razlage, ki izhaja iz zadev De Bloos in Tessili, konkretno pomenila, da bo za tožbo za plačilo licenčnin za videoposnetke zadevnega koncerta na podlagi licenčne pogodbe pristojno sodišče stalnega prebivališča jemalca licence, torej sodišče v Nemčiji.

101.

Slednjič moramo obravnavati še vprašanje, ali razlaga člena 5(1) Bruseljske konvencije, ki jo je Sodišče podalo v zadevi Besix ( 114 ), v obravnavani zadevi nasprotuje določitvi pristojnosti na podlagi pododstavka (a) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001. Ob upoštevanju ugotovitve, da je treba člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 razlagati enako kot člen 5(1) Bruseljske konvencije, je treba zadevo Besix upoštevati tudi v obravnavani zadevi. V zadevi Besix je Sodišče odločilo, da se pristojnost ne določi na podlagi tega člena, ko ni mogoče določiti kraja izpolnitve obveznosti, ker je vsebina te obveznosti opustitev določenega dejanja, ki ni geografsko omejena in je zato mogoče določiti več krajev izpolnitve obveznosti. ( 115 ) V tem primeru se pristojnost določi na podlagi člena 2(1) te konvencije.

102.

Vendar pa po mojem mnenju obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo Besix. V zadevi Besix namreč ni bilo mogoče določiti kraja izpolnitve sporne obveznosti, v obravnavani zadevi pa je kraj izpolnitve sporne obveznosti, tj. denarne obveznosti plačila licenčnin za videoposnetke, mogoče določiti. Ker je v skladu z zadevo De Bloos za določitev pristojnosti odločilna sporna obveznost, ni pomembno, ali je mogoče določiti kraj izpolnitve obveznosti podelitve licence, ki je v obravnavani zadevi značilna, ne pa sporna pogodbena obveznost.

103.

Na podlagi navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 5(1)(a) in (c) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se pristojnost za spore iz licenčne pogodbe na podlagi tega člena določi v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 5(1) Bruseljske konvencije.

104.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberster Gerichtshof, odgovori tako: