Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62007CC0113

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Trstenjak - 3. julija 2008.
SELEX Sistemi Integrati SpA proti Komisiji Evropskih skupnosti in Organisation européenne pour la sécurité de la navigation aérienne (Eurocontrol).
Pritožba - Konkurenca - Člen 82 ES - Pojem podjetja - Gospodarska dejavnost - Mednarodna organizacija - Zloraba prevladujočega položaja.
Zadeva C-113/07 P.

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2008:382

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

VERICE TRSTENJAK,

predstavljeni 3. julija 20081(1)

Zadeva C‑113/07 P

SELEX Sistemi Integrati SpA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

in

Eurocontrolu

„Pritožba – Konkurenčno pravo – Člen 82 ES – Pojem podjetja – Gospodarska dejavnost – Domnevna Eurocontrolova zloraba prevladujočega položaja – Pritožba – Zavrnitev – Procesni položaj intervenienta – Nadomestitev obrazložitve“





Stvarno kazalo


I –   Uvod

II – Pravni okvir

A –   Pravne podlage Eurocontrola

B –   Pravo Skupnosti

III – Dejansko stanje in postopek

A –   Dejansko stanje spora o glavni stvari

B –   Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

C –   Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

IV – Pritožba

A –   Uvodne opombe

1.     Opredelitev Eurocontrola kot podjetja v smislu člena 82 ES

2.     Sistematika pritožbenih razlogov

B –   Ugovor imunitete, ki ga uveljavlja Eurocontrol kot intervenient

C –   Presoja pritožbenih razlogov

1.     Procesno-pravni pritožbeni razlogi

a)     Kršitev člena 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi dovolitve Eurocontrolove intervencije

b)     Kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi izkrivljanja dejstev, na podlagi katerih so bili novi razlogi pritožnice spoznani za nedopustne

c)     Kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi neupoštevanja ravnanja Komisije v zvezi z dejstvi, na podlagi katerih so bili novi razlogi pritožnice spoznani za nedopustne

d)     Kršitev člena 66(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi neizdaje sklepa o predlogu za pripravljalne ukrepe

2.     Materialni pritožbeni razlogi

a)     Eurocontrolova dejavnost pomoči nacionalnim upravam

i)     Predlog Komisije za nadomestitev obrazložitve

–       Pomen predloga Komisije

–       Presoja pobude Komisije

ii)   Izkrivljanje vsebine sporne odločbe

iii) Protislovnost razlogov sodbe, ker sporna odločba, čeprav je bil prvi tožbeni razlog uspešen, ni bila razglašena za nično

iv)   Protislovnost razlogov sodbe, ker je Sodišče prve stopnje obrazložitev Komisije v sporni odločbi nadomestilo s svojo obrazložitvijo

v)     Kršitev ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti glede meja sodnega nadzora

vi)   Napaka pri presoji v zvezi s kršitvijo člena 82 ES

b)     Eurocontrolova dejavnost standardizacije

i)     Predlog Komisije za nadomestitev obrazložitve

–       Trditve strank

–       Pravna presoja

ii)   Izkrivljanje vsebine sporne odločbe

iii) Utemeljitev s pojmom gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju s pojmom, ki so ga sodišča Skupnosti oblikovala s sodno prakso

iv)   Napačna razlaga in uporaba sodne prakse sodišč Skupnosti, ki zadeva storitve socialne pomoči

v)     Kršitev obveznosti obrazložitve

c)     Eurocontrolova dejavnost raziskav in razvoja

i)     Izkrivljanje sporne odločbe

ii)   Utemeljitev s pojmom gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju s pojmom, ki so ga sodišča Skupnosti oblikovala s sodno prakso

iii) Popačenje in izkrivljanje dokazov pritožnice glede gospodarske narave Eurocontrolovega upravljanja s pravicami intelektualne lastnine

V –   Ugotovitev preiskave

VI – Stroški

VII – Predlog


I –    Uvod

1.        Sodišče Evropskih skupnosti mora v obravnavani zadevi odločiti o pritožbi, ki jo je družba SELEX Sistemi Integrati SpA (prej Alenia Marconi Systems SpA) vložila zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2006 v zadevi T‑155/04, SELEX Sistemi Integrati proti Komisiji.(2)

2.        Pritožnica in tožeča stranka na prvi stopnji (v nadaljevanju: pritožnica) zahteva razveljavitev te sodbe, s katero je Sodišče prve stopnje potrdilo odločbo Komisije z dne 12. februarja 2004 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je ta v bistvenem zanikala, da bi imela Evropska organizacija za varnost zračne plovbe (Eurocontrol) lastnost podjetja, oziroma njenih dejavnosti ni ocenila za zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES, in je zato zavrnilo njeno tožbo za sodno razglasitev ničnosti in/ali spremembo te odločbe.

II – Pravni okvir

A –    Pravne podlage Eurocontrola

3.        Eurocontrol, regionalno usmerjeno mednarodno organizacijo na področju civilnega letalstva, so z Mednarodno konvencijo o sodelovanju za varnost zračne plovbe z dne 13. decembra 1960, ki je bila večkrat spremenjena in nato prečiščena s Protokolom z dne 27. junija 1997 (v nadaljevanju: Konvencija), ustanovile različne evropske države,(3) tako članice kot nečlanice Skupnosti, in sicer s ciljem med državami podpisnicami okrepiti sodelovanje na področju zračne plovbe in razviti skupne dejavnosti, da bi se dosegli uskladitev in vključitev, potrebni za vzpostavitev enotnega sistema za vodenje zračnega prometa, tako imenovani Air traffic management (ATM). Čeprav Konvencija uradno še ne velja, saj je niso ratificirale vse podpisnice, se v skladu s sklepom stalne Eurocontrolove komisije, sprejetim decembra 1997, njene določbe od leta 1998 začasno uporabljajo. Italija je k Eurocontrolu pristopila 1. aprila 1996. Skupnost in njene države članice so leta 2002 podpisale protokol – ki prav tako še ni začel veljati – o pristopu Evropske skupnosti k Eurocontrolu. Skupnost je ta protokol potrdila s Sklepom Sveta 2004/636/ES z dne 29. aprila 2004 o sklenitvi s strani Evropske skupnosti Protokola o pristopu Evropske skupnosti k Evropski organizaciji za varnost zračne plovbe.(4) Od leta 2003 se določene določbe tega protokola v pričakovanju njegove ratifikacije s strani vseh podpisnic uporabljajo začasno.

B –    Pravo Skupnosti

4.        V skladu s členom 82 ES je kot nezdružljiva s skupnim trgom prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

5.        V Direktivi Sveta 93/65/EGS z dne 19. julija 1993 o opredelitvi in uporabi združljivih tehničnih specifikacij za nakup opreme in sistemov za vodenje zračnega prometa,(5) spremenjeni z Direktivo Komisije 97/15/ES z dne 25. marca 1997 o sprejetju Eurocontrolovih standardov,(6) je Svet predvidel sprejetje tehničnih specifikacij Skupnosti na področju ATM, in sicer na podlagi ustreznih tehničnih specifikacij, kot jih opredeljuje Eurocontrol.

6.        Členi od 1 do 5 Direktive 93/65 določajo:

„Člen 1

Ta direktiva se uporablja za opredelitev in uporabo združljivih tehničnih specifikacij za nakup opreme in sistemov za vodenje zračnega prometa, zlasti:

–        komunikacijskih sistemov,

–        sistemov za nadzor zračnega prometa,

–        sistemov za zagotavljanje avtomatske podpore kontroli letenja in

–        navigacijskih sistemov.

Člen 2

V tej direktivi:

(a)       tehnična specifikacija pomeni posebne tehnične zahteve, vključene v razpisno dokumentacijo, ki opredeljujejo značilnosti izdelave, materiala, izdelka ali dobave in omogočajo objektiven opis izdelave, materiala, izdelka ali dobave v skladu z dejansko uporabo, ki jim jo je namenila pogodbena stranka. Lahko se nanašajo na kakovost, storilnost, varnost in dimenzije, pa tudi na zahteve v materialu, izdelku ali dobavi glede zagotavljanja kakovosti, poimenovanja, simbolov, načina in metod testiranja, pakiranja, označevanja in etiketiranja;

(b)       standard pomeni tehnično specifikacijo, ki jo je odobril priznan organ za standardizacijo za večkratno ali stalno uporabo in s katero skladnost načeloma ni obvezna;

(c)       Eurocontrolov standard pomeni obvezne elemente Eurocontrolovih specifikacij, ki se nanašajo na fizične lastnosti, konfiguracijo, material, storilnost, osebje ali postopek, katerih enotna uporaba je priznana kot bistvena za izgradnjo celostnega sistema služb zračnega prometa (ATS) (obvezni elementi so del Eurocontrolovega standardnega dokumenta).

Člen 3

1.      Komisija v skladu s postopkom iz člena 6 opredeli in sprejme Eurocontrolove standarde in spremembe k tem standardom, zlasti na področjih, navedenih v Prilogi I, ki so obvezni na podlagi prava Skupnosti. Komisija v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavi sklicevanje na vse tehnične specifikacije, ki so s tem obvezne.

2.      Za čim popolnejšo Prilogo I, vsebujočo seznam Eurocontrolovih standardov, ki jih je treba uvesti, lahko Komisija, če je to primerno, v skladu s postopkom iz člena 6 in po posvetovanju z Eurocontrolom spremeni Prilogo I v skladu s spremembami, ki jih je izvedel Eurocontrol.

[…]

Člen 4

Komisija lahko za dopolnitev postopka izvajanja Eurocontrolovih standardov dodeli pooblastila za standardizacijo evropskim organom za standardizacijo v skladu z Direktivo 83/189/EGS in po posvetovanju z Eurocontrolom, kadar je to potrebno.

Člen 5

1.      Brez poseganja v Direktivi št. 77/62/EGS in št. 90/531/EGS države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se naročniki iz Priloge II pri nakupu opreme za zračno plovbo v splošni dokumentaciji ali v specifikacijah za vsak posamezen nakup sklicujejo na specifikacije, ki so sprejete v skladu s to direktivo.

2.      Za čim popolnejšo Prilogo II države članice Komisijo uradno obvestijo o vseh spremembah svojih seznamov. Komisija spremeni Prilogo II v skladu s postopkom iz člena 6.“

III – Dejansko stanje in postopek

A –    Dejansko stanje spora o glavni stvari

7.        Pritožnica od leta 1961 deluje v sektorju sistemov za vodenje zračnega prometa. Pritožnica je 28. oktobra 1997 na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe,(7) pri Komisiji vložila pritožbo, s katero je Komisijo opozorila, da je Eurocontrol pri opravljanju svoje naloge standardizacije opreme in sistemov ATM kršil pravila konkurence (v nadaljevanju: pritožba).

8.        Pritožnica je z njo uveljavljala, da Eurocontrol zlorablja prevladujoči položaj. Očitala je zlasti izkrivljanje konkurence, ki po njenem mnenju izhaja iz upravljanja s pravicami intelektualne lastnine, ki se nanašajo na pogodbe o razvoju in o nakupu prototipov, ki jih je sklenil Eurocontrol, ter iz dejavnosti pomoči, ki jo Eurocontrol na zaprosilo daje nacionalnim upravam.

9.        Komisija je z dopisom z dne 12. februarja 2004 zavrnila pritožbo z obrazložitvijo, da dejavnosti, ki so predmet pritožbe, niso gospodarske in da se zato Eurocontrola ne bi smelo šteti za podjetje v smislu člena 82 ES. Dalje je ugotovila, da te dejavnosti, tudi če bi jih šteli za gospodarske, niso v nasprotju s členom 82 ES.

B –    Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

10.      Pritožnica je 23. aprila 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo zoper Komisijo in predlagala, naj to izpodbijano odločbo razglasi za nično in/ali jo spremeni ter Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

11.      Komisija je v svojem odgovoru na tožbo z dne 23. julija 2004 predlagala, naj Sodišče prve stopnje tožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

12.      Z vlogo z dne 1. septembra 2004, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 2. septembra 2004, je Eurocontrol predlagal, da se mu dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. S sklepom z dne 25. oktobra 2004 je predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje v skladu s členom 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje Eurocontrolu dovolil intervencijo.

13.      Pritožnica je z vlogo, vloženo 25. februarja 2005, predlagala, naj se Komisijo v okviru ukrepov procesnega vodstva pozove, naj Sodišču prve stopnje predloži dopis z dne 3. novembra 1998, vsak drug dokument, ki so ga med upravnim postopkom izdale službe Komisije, tehnične analize, morebitne izmenjane dopise med službami Komisije in Eurocontrolom in dokumente, ki jih je ta izdal. Z dopisom z dne 11. marca 2005, vloženim 18. marca 2005, je Komisija predložila dopis z dne 3. novembra 1998. Navedla je, da nima drugih dokumentov, ki bi jih bilo koristno predložiti v spis te zadeve.

14.      Tožeča stranka je 27. aprila 2005 vložila predlog za izvedbo pripravljalnih ukrepov, in sicer zaslišanja prič in predložitve dokumentov Komisije.

15.      Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo in pritožnici naložilo plačilo stroškov postopka.

C –    Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

16.      Pritožnica je z vlogo z dne 23. februarja 2007, ki je bila v register sodnega tajništva Sodišča vpisana 27. februarja 2007, vložila to pritožbo, s katero Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 12. decembra 2006 v zadevi T-155/04 in zadevo vrne Sodišču prve stopnje, da to ob upoštevanju ugotovitev, ki jih bo podalo Sodišče, presodi o njeni utemeljenosti;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka v zadevi T‑155/04.

17.      Komisija in Eurocontrol kot intervenient sta 29. maja in 1. junija 2007 vložila vsak svoj odgovor na pritožbo, v katerih Sodišču predlagata, naj:

–        pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno oziroma deloma zavrže kot nedopustno, po potrebi na podlagi delne spremembe obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje;

–        pritožnici naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožnica je v repliki z dne 29. julija 2007 svoje predloge podrobneje opredelila tako, da naj Sodišče:

–        kot nedopusten zavrže ugovor imunitete, ki ga uveljavlja Eurocontrol;

–        zavrne predlog Komisije glede spremembe obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje;

–        ugodi pritožbi, razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 12. decembra 2006 v zadevi T-155/04 in zadevo vrne Sodišču prve stopnje, da to ob upoštevanju ugotovitev, ki jih bo podalo Sodišče, presodi o njeni utemeljenosti.

18.      Komisija in Eurocontrol sta v svojih duplikah z dne 12. oziroma 9. oktobra 2007 ponovila svoje predloge.

19.      Po pisnem postopku je bila 8. maja 2008 opravljena obravnava, na kateri so stranke predstavile svoja stališča.

IV – Pritožba

A –    Uvodne opombe

1.      Opredelitev Eurocontrola kot podjetja v smislu člena 82 ES

20.      Sodišče mora prvič po sodbi z dne 19. januarja 1994 v zadevi SAT Fluggesellschaft proti Eurocontrolu (C‑364/92),(8) odgovoriti na vprašanje, ali je Eurocontrol „podjetje“ v smislu člena 82 ES. V skladu z ustaljeno sodno prakso(9) Sodišča pojem podjetja v konkurenčnem pravu Skupnosti zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja.

21.      Sodišče je v navedeni sodbi najprej ugotavljalo, ali je mogoče različna področja dejavnosti Eurocontrola ločiti od njegovih pristojnosti pri opravljanju oblastvenih nalog, predvsem nadzora zračnega prometa,(10) in v nadaljnjem koraku preučilo, ali so te dejavnosti gospodarske.(11) Sodišče je pri tem ugotovilo, da Eurocontrol za države pogodbenice opravlja naloge splošnega interesa, ki naj prispevajo k ohranitvi in izboljšanju varnosti zračne plovbe.(12) Sodišče je tako zaključilo, da so dejavnosti Eurocontrola, vzete kot celota, po svoji naravi, cilju in pravilih, ki veljajo zanje, povezane z izvajanjem pooblastil, ki se nanašajo na obvladovanje in nadzor zračnega prostora. Sodišče je iz tega sklepalo, da te dejavnosti niso gospodarske, kar bi utemeljevalo uporabo pravil konkurence iz Pogodbe.(13)

22.      Opredelitev kot „podjetje“ v smislu člena 82 ES pa najprej logično predpostavlja, da je mogoče v primeru Eurocontrola sploh uporabiti predpise prava Skupnosti. Na to opozarja Eurocontrol v svoji vlogi intervenienta Komisije v obravnavani zadevi tako, da se izrecno sklicuje na svojo imuniteto v skladu z mednarodnim pravom na podlagi svojega statusa mednarodne organizacije. V tej zvezi bi se lahko zastavilo vprašanje, koliko mora sodišče Skupnosti po uradni dolžnosti upoštevati imuniteto stranke v okviru preizkusa dopustnosti postopka.

2.      Sistematika pritožbenih razlogov

23.      Ta vprašanja sestavljajo tematski okvir obravnavane zadeve. Pritožnica svoje predloge opira na to, da naj bi bilo v vrsti primerov s procesnopravnega in materialnega vidika pravo napačno uporabljeno. Skupno zoper izpodbijano sodbo uveljavlja šestnajst pritožbenih razlogov, pri čemer je mogoče materialnopravno utemeljene očitke pripisati trem področjem, ki se vsebinsko ujemajo z različnimi področji dejavnosti Eurocontrola: dejavnosti pomoči, ki jo Eurocontrol daje nacionalnim upravam, njegovi dejavnosti standardizacije in končno njegovemu delovanju na področju raziskovanja in razvoja.

24.      Zaradi preglednosti je smiselno pritožbene razloge obravnavati drugega za drugim in v njihovem vsakokratnem tematskem sklopu.

B –    Ugovor imunitete, ki ga uveljavlja Eurocontrol kot intervenient

25.      Najprej pa je treba obravnavati ugovor nedopustnosti postopka pred sodišči Skupnosti, ki ga uveljavlja Eurocontrol ob sklicevanju na svojo imuniteto. Eurocontrol namreč trdi, da je treba vprašanje njegove imunitete pred sodiščem Skupnosti preučiti po uradni dolžnosti. S tem Eurocontrol ponavlja svoje navedbe iz prvostopenjskega postopka.

26.      Svoje stališče v bistvenem utemeljuje s tem, da je mednarodna organizacija, v katero so vključene deloma druge države članice kot v Evropsko skupnost in katere pravni red se tudi razlikuje od tistega od Evropske skupnosti, tako da je zadnja na podlagi splošnega načela par in parem non habet imperium ne more podrediti lastnim pravilom.

27.      Dalje opozarja na okoliščino, da je Skupnost podpisala Protokol o pristopu k Eurocontrolu, tako da se mora v skladu z načelom dobre vere, ki ga priznava člen 18 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, vzdržati vseh dejanj, ki bi preprečila dosego cilja ali namena tega Protokola o pristopu. To naj bi izhajalo tudi iz mednarodnega običajnega prava, ki naj bi ga obširno varoval, vsaj glede vseh spornih aktivnosti v obravnavani zadevi.

28.      Nujno se mi zdi spomniti na to, da se je Eurocontrol prvostopenjskemu postopku prvotno pridružil kot intervenient in da je njegov sedanji procesni položaj ostal nespremenjen tudi v postopku pred Sodiščem. Tudi v okviru pritožbe velja načelo iz člena 93(4) Poslovnika Sodišča, da mora intervenient sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je, ko vanj vstopi.

29.      Intervenient sicer pridobi lasten procesni položaj v tem smislu, da po tem, ko se mu dovoli intervencija, dobi možnost, da v skladu s členom 93(5) Poslovnika predloži intervencijsko vlogo, ki vsebuje njegove predloge, razloge in trditve in po potrebi dokazne predloge. Kljub temu je njegova pravica, da vloži procesne predloge, ustrezno njegovi vlogi toliko omejena, kolikor morajo biti njegovi predlogi vedno usmerjeni k temu, da v skladu s členom 40(4) Statuta Sodišča podprejo zahtevke glavne stranke. Intervenient tako v okviru stranske intervencije ne more vložiti nobenih predlogov, ki bi imeli v primerjavi s predlogi glavnih strank samostojno vsebino ali ki bi spreminjali predmet spora. Intervenient niti ne sme spreminjati okvira spora, opredeljenega v tožbi, tako da bi navajal nove očitke.(14) Intervenient še zlasti ni upravičen vložiti ugovora nedopustnosti, ki ga tožena stranka ni uveljavljala v svojih predlogih.(15)

30.      Kot je Sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo v točki 42 izpodbijane sodbe, ugovor imunitete, ki ga je vložil Eurocontrol, bistveno spreminja okvir spora. Navedbe Eurocontrola ne podpirajo predlogov Komisije, podanih v prvostopenjskem postopku, glede zavrnitve izpodbojne tožbe, usmerjene proti odločbi, ki je predmet spora, oziroma glede zavrnitve pritožbe v postopku pred Sodiščem. Položaj je namreč obrnjen. Če bi se namreč navedbe Eurocontrola štele za utemeljene, bi bilo treba, kot navaja pritožnica, nujno sklepati, da je bila odločba Komisije, ki jo izpodbija pritožnica, sprejeta s kršitvijo domnevne imunitete Eurocontrola in je zato protizakonita.

31.      Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija vprašanja imunitete nikoli ni uveljavljala kot sredstva obrambe.(16) Komisija in pritožnica se glede tega strinjata. Iz navedb Komisije namreč izhaja, da je, ko je sprejela odločbo, ki je predmet spora, izhajajoč iz sodbe SAT Fluggesellschaft, sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Tesaura v isti zadevi ter sodbe Höfner in Elser,(17) načelno pritrdila uporabi konkurenčnih določb prava Skupnosti tudi v primeru mednarodnih organizacij, kolikor te opravljajo gospodarsko dejavnost.(18) To, da Komisija ni uporabila člena 82 ES v primeru Eurocontrola, temelji zgolj na neobstoju kakršne koli gospodarske dejavnosti Eurocontrola, ne pa na imuniteti, ki jo ta uveljavlja.

32.      Do nikakršne drugačne ugotovitve ne privede navedba Eurocontrola, da gre pri imuniteti za vprašanje, ki ga mora sodišče Skupnosti preučiti po uradni dolžnosti. Kot sam priznava,(19) v sodni praksi Sodišča za kaj takega ni nobenih opornih točk. Obravnavanemu pritožbenemu postopku, v katerem gre izključno za vprašanje ugoditve pritožbi ali njene zavrnitve, so tudi tuje navedbe Eurocontrola glede obsega njegove imunitete.(20)

33.      Ker Eurocontrol v vlogi intervenienta Komisije spreminja okvir spora s tem, da ugovarja pristojnosti Sodišča za odločitev o sporu iz razlogov svoje imunitete in ne podpira predloga Komisije, je treba te navedbe zavreči kot nedopustne.

C –    Presoja pritožbenih razlogov

1.      Procesno-pravni pritožbeni razlogi

34.      Pritožnica glede napačne uporabe procesnega prava Sodišča prve stopnje očita:

–        kršitev člena 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker so bili Eurocontrolu vročeni procesni akti zadeve in je lahko predložil vlogo;

–        kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker so bila dejstva, na podlagi katerih so bili novi razlogi pritožnice spoznani za nedopustne, izkrivljena;

–        kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker ravnanje Komisije v zvezi z dejstvi, na podlagi katerih so bili novi razlogi pritožnice spoznani za nedopustne, ni bilo upoštevano;

–        kršitev člena 66(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker ni bil izdan sklep o predlogu za pripravljalne ukrepe.

a)      Kršitev člena 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi dovolitve Eurocontrolove intervencije

Pritožnica najprej očita kršitev člena 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker so bili Eurocontrolu vročeni procesni akti zadeve in je lahko predložil vlogo, čeprav je bil njegov predlog za intervencijo vložen šele po poteku roka šestih tednov iz člena 115(1) Poslovnika. Pritožnica opozarja na to, da so postopkovni predpisi kogentni, in dalje uveljavlja, da se Sodišče prve stopnje ne more sklicevati na člen 64 svojega poslovnika, da bi obšel prekluzivne roke, ki jih pozna procesno pravo.

35.      Temu je treba nasprotovati s tem, da Sodišču prve stopnje glede na cilje ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64(2) Poslovnika, nujno pripada široka diskrecijska pravica pri izvajanju njegovih pooblastil v skladu s členom 64(2) Poslovnika. Pritožnica bi morala dokazati, da je Sodišče prve stopnje svoja pooblastila izvajalo izključno ali vsaj pretežno v druge namene, da bi se lahko sklepalo na kršitev postopkovnih predpisov.(21) Pritožnica pa ni navedla nič takega.

36.      Ne glede na to bi morala pritožnica dokazati, zakaj bi morebitna kršitev Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi prepozne dovolitve Eurocontrolove intervencije škodila interesom pritožnice. V skladu s členom 58 Statuta Sodišča se namreč pritožba lahko vloži le zaradi kršitve postopka, ki škoduje interesom pritožnika. Pritožnica pa takega dokaza ni predložila. Zlasti ni mogoče ugotoviti, kako bi lahko udeležba Eurocontrola kot intervenienta kakorkoli vplivala na izid postopka, zlasti ker Sodišče prve stopnje ni obravnavalo predloga Eurocontrola za ugotovitev njegove imunitete zaradi nedopustnosti takega predloga.

37.      Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

b)      Kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi izkrivljanja dejstev, na podlagi katerih so bili novi razlogi pritožnice spoznani za nedopustne

38.      Pritožnica dalje zatrjuje kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi okoliščine, da je Sodišče prve stopnje spoznalo za nedopustne njene nove razloge, ki se opirajo na dopis z dne 3. novembra 1998, ki ga je Komisija predložila med postopkom. Sodišče prve stopnje naj bi izkrivilo vsebino dopisa Komisije, naslovljenega nanjo.

39.      Ugotoviti je treba, da se navedbe pritožnice očitno nanašajo na dejstvo, ki ga je že presodilo Sodišče prve stopnje v okviru prvostopenjskega postopka. Glede na izčrpne in podrobne navedbe pritožnice o natančni izmenjavi dopisov med njo in Komisijo pred in med pisnim postopkom na prvi stopnji se mi zdi potrebno spomniti na to, da je pritožba na Sodišče v skladu s členom 225(1)(2) ES omejena na pravna vprašanja. Člen 58 Statuta Sodišča podrobneje določa, da je mogoče pritožbo vložiti zaradi nepristojnosti Sodišča prve stopnje, zaradi kršitve postopka ali zaradi kršitve zakonodaje Skupnosti.

40.      Pri presoji, ali je neki očitek dopustno navesti v okviru pritožbe, je zato treba paziti na to, da je namen pritožbenega postopka nadzor nad uporabo prava Sodišča prve stopnje in nikakor ponovitev prvostopenjskega postopka. Poleg tega je presoja dejstev načelno pridržana Sodišču prve stopnje,(22) Sodišče pa jo lahko preveri le, če iz procesnih spisov izhaja, da so ugotovitve dejansko napačne.(23) Če je dokazovanje potekalo pravilno in če so bila upoštevana splošna pravna načela ter predpisi o dokaznem bremenu in dokaznem postopku, tedaj zgolj Sodišče prve stopnje presodi dokazno vrednost dokazov, ki so mu predloženi.(24)

41.      Ne glede na to ni mogoče ugotoviti, kje naj bi bilo v konkretnem primeru pravo napačno uporabljeno. Kot je Sodišče prve stopnje navedlo v točki 36 izpodbijane sodbe, dopis direktorja Eurocontrola z dne 2. julija 1999 ni vseboval več podatkov kot dopis Komisije z dne 12. novembra 1998. Zato se pritožnica ni mogla sklicevati na ta dopis z dne 2. julija 1999 kot na dejansko okoliščino, ki bi se pojavila šele med postopkom. V skladu s tem je Sodišče prve stopnje razloge, ki so mu bili predloženi, pravilno zavrglo kot nedopustne, ker so bili prepozni.

42.      Zato je treba tudi ta pritožbeni razlog zavrniti.

c)      Kršitev člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi neupoštevanja ravnanja Komisije v zvezi z dejstvi, na podlagi katerih so bili novi razlogi pritožnice spoznani za nedopustne

43.      Pritožnica s tem pritožbenim razlogom izpodbija, da je Sodišče prve stopnje pravkar navedene nove razloge zavrglo, ne da bi upoštevalo ravnanje Komisije med upravnim in sodnim postopkom. Pritožnica namreč trdi, da je navajanje teh razlogov posledica tega, da Komisija zadevnih dokumentov, zlasti dopisa z dne 3. novembra 1998, ni hotela predložiti. Ti dokumenti naj bi postali dostopni šele v poznejši fazi postopka, tako da naj bi pritožnica šele takrat pridobila možnost vpogledati vanje in navesti vrsto novih razlogov.

44.      Temu je treba nasprotovati s tem, da pritožnica v okviru prvostopenjskega postopka očitno nikoli ni očitala kršitve morebitne obveznosti priprave ustreznih dokumentov. Pri tem gre verjetno za nov razlog, ki pa ga bo predvidoma treba zavreči kot nedopustnega, saj člen 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje izrecno določa, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

45.      Ker ta procesni pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, je tudi ta pritožbeni razlog treba zavrniti.

d)      Kršitev člena 66(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje zaradi neizdaje sklepa o predlogu za pripravljalne ukrepe

46.      Pritožnica dalje uveljavlja kršitev člena 66(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki po njenem mnenju izhaja iz odločitve Sodišča prve stopnje, da dokazne predloge, ki jih je predlagala v tožbi in v vlogi, vloženi 27. aprila 2005, zavrne s sodbo namesto s sklepom. Meni, da zavrnitev dokaznih predlogov s sodbo, ki konča postopek, strankam odvzame možnost, da uporabijo sredstva, ki jim jih daje na voljo procesno pravo, namreč da svoje predloge podprejo z novimi in prepričljivimi argumenti.

47.      Kot pravilno opozarja Komisija, so te navedbe pritožnice toliko protislovne, kolikor ta v točki 56 svoje pritožbe izrecno in ob sklicevanju na sodno prakso sodišč Skupnosti priznava Sodišču prve stopnje široko diskrecijsko pravico pri uporabi člena 66(1) njegovega poslovnika. Iz sklepa Sodišča z dne 12. januarja 2006 v zadevi Entorn proti Komisiji (C‑162/05 P),(25) ki ga navaja sama pritožnica, namreč izhaja, da ni potrebna niti odločitev v obliki sklepa niti zaslišanje strank, če Sodišče prve stopnje presodi, da dokazni predlogi stranke niso potrebni.

48.      Kot izhaja iz točk 132 in 133 izpodbijane sodbe, je za tak primer šlo v prvostopenjskem postopku. Tam je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo treba vložene dokazne predloge zavrniti, saj je bila ustrezna presoja lahko opravljena na podlagi predlogov, tožbenih razlogov in trditev, podanih tako v pisnem kot ustnem postopku, in na podlagi predloženih dokumentov. Z drugimi besedami, Sodišče prve stopnje je presodilo, da dokazni predlogi, ki jih je vložila pritožnica, niso potrebni.

49.      Poleg tega je treba opozoriti na to, da pritožnica ne izpodbija vsebinske pravilnosti, ampak zgolj obliko, v kateri je bila ta odločitev izdana. V skladu s tem ni razvidno, kako naj bi ta škodovala lastnim pravicam pritožnice.

50.      Zato je tudi ta pritožbeni razlog treba zavrniti.

2.      Materialni pritožbeni razlogi

a)      Eurocontrolova dejavnost pomoči nacionalnim upravam

51.      Pritožnica glede napačne uporabe prava v zvezi z uporabo člena 82 ES v primeru Eurocontrolove dejavnosti pomoči nacionalnim upravam očita

–        izkrivljanje vsebine sporne odločbe;

–        protislovnost razlogov sodbe, ker sporna odločba ni bila razglašena za nično, čeprav je bil prvi tožbeni razlog uspešen;

–        protislovnost razlogov sodbe, ker je Sodišče prve stopnje obrazložitev Komisije v sporni odločbi nadomestilo z lastno obrazložitvijo;

–        kršitev ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti glede meja sodnega nadzora;

–        očitno napako pri presoji v zvezi s kršitvijo člena 82 ES.

52.      Komisija očita obrazložitev izpodbijane sodbe in zato predlaga nadomestitev obrazložitve.

i)      Predlog Komisije za nadomestitev obrazložitve

53.      Če se bo predlog Komisije za nadomestitev obrazložitve izkazal za utemeljenega, ni mogoče izključiti, da bo to vplivalo na presojo preostalih pritožbenih razlogov. Iz sistematičnih razlogov je zato treba pred presojo očitkov pritožnice najprej obravnavati predlog Komisije.

–       Pomen predloga Komisije

54.      Najprej je treba ugotoviti, da predlog za nadomestitev obrazložitve zadeva bistvene razloge izpodbijane sodbe. S tem se zastavlja vprašanje, ali je treba ta predlog s postopkovnega vidika razumeti kot nasprotno pritožbo Komisije. Opredelitev neke navedbe kot nasprotne pritožbe v skladu s členom 117(2) Poslovnika predpostavlja, da se z njo predlaga delna ali celotna razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi razloga, ki v pritožbi ni bil naveden. Ali gre tu za tak primer, je treba preučiti na podlagi besedila, cilja in konteksta spornega dela besedila odgovora Komisije na pritožbo.(26)

55.      V tem smislu je treba poudariti, da Komisija pojma „nasprotna pritožba“ ne uporablja nikjer v svoji vlogi. Komisija sama očitno razume svoje ravnanje v zvezi s tem le kot napotilo na uporabo prava po uradni dolžnosti.(27) Ob upoštevanju navedenega je treba izhajati iz tega, da „predlog“ Komisije ni nasprotna pritožba in zato Sodišču glede njega ni potrebno izdati posebne odločbe.

56.      Zato menim, da ni treba odločati o dopustnosti takega „predloga“. Razumeti ga je namreč treba zgolj kot pobudo Komisije Sodišču, naj obrazložitev sodbe ustrezno spremeni.(28)

–       Presoja pobude Komisije

Trditve strank

57.      Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje Eurocontrol nepravilno opredelilo za podjetje v smislu člena 82 ES na podlagi njegove dejavnosti pomoči nacionalnim upravam. Trdi, da te dejavnosti Eurocontrola ni mogoče ločiti od oblastvenih nalog, ki so mu dodeljene. Prav tako naj te dejavnosti ne bi bilo mogoče šteti za gospodarsko niti v primeru, če se jo obravnava individualno. Sodišče prve stopnje naj bi se oprlo na vidik, ki naj ne bi bil združljiv s sodbo SAT Fluggesellschaft proti Eurocontrolu, s tem ko je v točki 86 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pri tej dejavnosti nikakor ne gre za dejavnost, „ki bi bila bistvena ali celo nujna za zagotovitev varnosti zračne plovbe.“ Sodišče prve stopnje naj bi tudi spregledalo okoliščino, da je za to dejavnost značilna neposredna povezava s tipičnimi oblastvenimi pooblastili javnih organov in da je del ciljnih nalog Eurocontrola. Dalje naj bi ugotovitev, da gre pri tej dejavnosti pomoči za ponudbo storitev na svetovalnem trgu, na katerem bi lahko prav tako delovala zasebna podjetja, specializirana na zadevnem področju, spregledala povezavo med to dejavnostjo in nalogami, ki so v splošnem interesu, ter posebnost Eurocontrolovih nasvetov.

58.      Eurocontrol prav tako izpodbija navedbe Sodišča prve stopnje glede narave te dejavnosti in pride do istega sklepa kot Komisija. Trdi, da je njegova dejavnost pomoči nacionalnim upravam izključno negospodarska, četudi je izbirna.

59.      Pritožnica ugovarja trditvam Komisije, pri čemer v glavnem uveljavlja, da je Sodišče prve stopnje odločilo v skladu z načeli iz sodbe SAT Fluggesellschaft proti Eurocontrolu.

Pravna presoja

60.      Kot pritožnica pravilno ugotavlja v svoji repliki, se je Sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, ali je Eurocontrol podjetje v smislu člena 82 ES, toliko ravnalo po sodbi SAT Fluggesellschaft proti Eurocontrolu Sodišča, kolikor je najprej izhajalo iz vprašanja, ali je mogoče sporno dejavnost, v obravnavanem primeru pomoč nacionalnim upravam, predvsem v postopkih javnih razpisov za nakup sistemov in opreme ATM ločiti od Eurocontrolove naloge upravljanja zračnega prostora in zagotavljanja varnosti zračnega prometa.

61.      Tako izhodišče namreč vsebuje točka 28 omenjene sodbe, v kateri je Sodišče ugotovilo, da dejavnosti Eurocontrola, ki zadeva izterjavo preletnih pristojbin, ni mogoče ločiti od preostalih dejavnosti te organizacije. Drugače pa iz sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da se določbe Pogodbe o konkurenci uporabljajo tudi za dejavnost nekega subjekta, ki jo je mogoče ločiti od njegovega delovanja kot nosilca oblastvenih pooblastil, tako da je treba različne dejavnosti subjekta posamezno preučiti.(29) Izhodišču Sodišča prve stopnje tako pravno ni mogoče ugovarjati.

62.      Kljub temu menim, da so dvomi o sklepih Sodišča prve stopnje v točkah od 86 do 92 izpodbijane sodbe primerni, zlasti ker argumenti Sodišča prve stopnje skupno gledano prej govorijo proti kot v prid opredelitvi Eurocontrolove dejavnosti pomoči kot gospodarske dejavnosti. Eurocontrolu je treba pritrditi v tem, da obrazložitev v točki 87 izpodbijane sodbe vsebuje edino argumentacijo, ki resnično lahko podpre sklep Sodišča prve stopnje. V njej Sodišče prve stopnje glede dejavnosti Eurocontrola v zvezi s pomočjo nacionalnim upravam v obliki nasvetov ugotavlja, da gre pri tem „za ponujanje storitev na svetovalnem trgu, na katerem bi lahko prav tako delovala zasebna podjetja, specializirana na zadevnem področju“. Nejasno pa ostaja, s čim Sodišče prve stopnje utemeljuje to ugotovitev, zlasti ker ne navaja nobenih dokazov za to tezo.

63.      Dalje Sodišče prve stopnje relativira svoj sklep, s tem ko v točki 89 izpodbijane sodbe priznava, da „zadevnih storitev trenutno ne ponujajo zasebna podjetja“. Kot pravilno navaja Eurocontrol, zaradi zelo specifične narave in visoke tehnične ravni nasvetov, ki jih ta organizacija daje nacionalnim upravam, verjetno ne bo brez nadaljnjega mogoče zgolj na podlagi splošnega znanja presoditi o tem, ali lahko tudi zasebna podjetja opravljajo te storitve.

64.      Poleg tega Sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo, da je Eurocontrol mednarodna organizacija, ki se financira s prispevki svojih držav članic(30) in hkrati svojo dejavnost pomoči opravlja z namenom, ki je v splošnem interesu. Sodišče prve stopnje se je sicer po eni strani sklicevalo na sodbo Höfner in Elser(31) in na primeru storitev posredovanja nemškega zveznega zavoda za delo ugotovilo, da za sklep o tem, da je neka dejavnost gospodarska, ni bistveno vprašanje, ali se financira s prispevki. Po drugi strani je naredilo primerjavo s subjekti, ki upravljajo z zakonskimi sistemi socialne varnosti,(32) da bi prikazalo, da prav tako ni bistveno, ali gre za socialno dejavnost. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu opustilo priložnost, da bi zgoraj navedene značilnosti celostno obravnavalo.(33) Model preizkusa, ki ga je uporabilo Sodišče prve stopnje, tako ustreza izključevalnemu postopku, ki ne dopušča jasne pozitivne ugotovitve o tem, ali je treba dejavnost, ki je predmet spora, opredeliti za gospodarsko.

65.      Z ugotovitvijo Sodišča prve stopnje v točki 86 izpodbijane sodbe, da je dejavnost pomoči nacionalnim upravam le v posredni zvezi z varnostjo zračne plovbe, se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je to stališče utemeljilo s tem, da Eurocontrolova pomoč zajema le tehnične specifikacije pri izvedbi postopkov javnih naročil za opremo ATM in torej na varnost zračne plovbe vpliva le prek teh postopkov javnih naročil.

66.      Temu pa je treba nasprotovati s tem, da se v skladu s členom 1(1)(h) Konvencije o Eurocontrolu pogodbene stranke strinjajo, da „bodo spodbujale skupno nabavo sistemov in opreme za varnost zračne plovbe“. Dalje člen 2(2)(a) izrecno določa, da „lahko organizacija na predlog ene ali več pogodbenih strank na podlagi enega ali več posebnih sporazumov med organizacijo in zadevnimi pogodbenimi strankami opravi nalogo dajanja pomoči tem pogodbenim strankam pri načrtovanju, specifikaciji in vzpostavitvi sistemov in storitev za varnost zračne plovbe“. Iz tega izhaja, kot pravilno razlaga Komisija, da pomoč, ki jo Eurocontrol daje nacionalnim upravam v okviru javnih naročil, vsekakor spada med institucionalne naloge te organizacije in pomeni bistveni prispevek k doseganju ciljev vključitve, uskladitve in približevanja nacionalnih sistemov za ohranjanje varnosti zračnega prometa.(34)

67.      Drugače kot meni Sodišče prve stopnje, se mi ne zdi odločilna okoliščina, da Eurocontrol svojo dejavnost ponuja zgolj na zaprosilo nacionalnih uprav, zlasti ker je po eni strani predstavljivo, da so nekatere uprave sposobnejše za pripravo javnih naročil, ki ustrezajo tehničnim specifikacijam Eurocontrola, ne da bi bile odvisne od njegove pomoči. Po drugi strani Sodišče prve stopnje spregleda okoliščino, da ne more biti vse odvisno od izbirnosti določene dejavnosti, zlasti ker Eurocontrol, kot je ugotovilo Sodišče v sodbi SAT Fluggesellschaft proti Eurocontrolu,(35) izvaja tudi tipična oblastvena pooblastila, kot je operativna dejavnost nadzora zračnega prometa na zahtevo držav članic.

68.      Iz vsega navedenega izhaja, da razlogi v točkah od 86 do 93 izpodbijane sodbe kažejo na kršitev prava Skupnosti. Okoliščina, da izpodbijana sodba temelji na pravno napačni obrazložitvi, pa ne upravičuje njene razveljavitve, saj je izrek sodbe iz drugih pravnih razlogov pravilen.(36) Sodišče prve stopnje je namreč, četudi je Eurocontrolovo dejavnost pomoči označilo za gospodarsko in s tem v tem smislu pritrdilo temu, da ima Eurocontrol lastnost podjetja, prvi tožbeni razlog na koncu le zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v točki 94 izpodbijane sodbe obrazložilo, da ugotovitev o tem, da ima Eurocontrol lastnost podjetja, ni mogla povzročiti ničnosti izpodbijane odločbe, saj zadnja temelji tudi na ugotovitvi Komisije, da tudi če bi se Eurocontrolove dejavnosti štele za gospodarske dejavnosti, te ne bi bile v nasprotju s členom 82 ES.

69.      Sodišču torej priporočam, naj obrazložitev sodbe ustrezno spremeni.

ii)    Izkrivljanje vsebine sporne odločbe

70.      Pritožnica očita izkrivljanje vsebine sporne odločbe v točkah 15 in 48 izpodbijane sodbe. V njih naj bi Sodišče prve stopnje razložilo, da je Komisija svojo odločbo oprla na dve ugotovitvi, in sicer da Eurocontrol ni podjetje in da zadevni načini ravnanja nikakor niso bili v nasprotju s členom 82 ES. Pritožnica meni, da Komisija ni preizkusila, ali so bile dejavnosti Eurocontrola v nasprotju s členom 82 ES, ampak se je bolj omejila na ugotavljanje tega, ali je mogoče sporne dejavnosti opredeliti kot gospodarske dejavnosti.

71.      Temu je treba nasprotovati s tem, da iz točk 28 in 29 izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je Komisija po eni strani ugotovila, da so bile dejavnosti Eurocontrola, ki so predmet spora, negospodarske, in po drugi strani navedla, „da te dejavnosti, tudi če bi jih bilo treba opredeliti kot dejavnosti podjetja, nikakor niso bile v nasprotju s členom 82“.(37) Iz tega izhaja, da Komisija je zavzela stališče glede vprašanja, ali so bile dejavnosti Eurocontrola v nasprotju s členom 82 ES.

72.      Zato Sodišče prve stopnje ni izkrivilo vsebine sporne odločbe. Ta pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

iii) Protislovnost razlogov sodbe, ker sporna odločba, čeprav je bil prvi tožbeni razlog uspešen, ni bila razglašena za nično

73.      Pritožnica navaja, da izpodbijana sodba zaradi izkrivljanja vsebine sporne odločbe vsebuje očitno protislovje, saj odločba ni bila razglašena za nično, čeprav je bilo prvemu tožbenemu razlogu ugodeno.

74.      Kot je pritožnica razložila v svoji pritožbi, je ta očitek „logična posledica izkrivljanja dejstev Sodišča prve stopnje“.(38) Z drugimi besedami, obravnavani pritožbeni razlog temelji na domnevi, da je Sodišče prve stopnje dejansko stanje izkrivilo s tem, da je v točkah 15 in 48 izpodbijane sodbe izhajalo iz tega, da Komisija v izpodbijani odločbi nikakor ni ugotovila nobene dejavnosti Eurocontrola, vključno z dejavnostjo pomoči nacionalnim upravam, ki bi bila v nasprotju s členom 82 ES.

75.      Kot pa je bilo že navedeno,(39) se je Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sodbe omejilo na povzemanje vsebine izpodbijane odločbe, tako da ni mogoče govoriti o izkrivljanju dejanskega stanja.

76.      Zato je treba zavrniti tudi ta pritožbeni razlog.

iv)    Protislovnost razlogov sodbe, ker je Sodišče prve stopnje obrazložitev Komisije v sporni odločbi nadomestilo s svojo obrazložitvijo

77.      Pritožnica meni, da razlogi sodbe vsebujejo še eno protislovje, saj je Sodišče prve stopnje po eni strani njen predlog za spremembo izpodbijane odločbe zavrglo kot nedopusten z obrazložitvijo, da sodišče Skupnosti v okviru preizkusa zakonitosti, ki ga opravlja, institucijam ne more dajati navodil ali se postaviti v njihovo vlogo, po drugi strani pa se je postavilo v vlogo Komisije v okviru preizkusa drugega tožbenega razloga, da je lahko v točki 108 izpodbijane sodbe glede na morebitno ravnanje Eurocontrola, ki bi pomenilo zlorabo, sprejelo zapletene gospodarske sklepe, ki jih v izpodbijani odločbi ni.

78.      Kot pravilno pripominja Komisija, pa pritožnica v svojih navedbah ne napotuje na točko 104 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da se je Sodišče prve stopnje pri svoji pravni presoji v prvi vrsti oprlo na ugotovitve Komisije, vsebovane v izpodbijani odločbi („je, prvič, treba poudariti, kot je pravilno naredila Komisija“). V njej je Komisija ugotovila, da dejavnosti Eurocontrola v okviru pomoči nacionalnim upravam niso bile v nasprotju s členom 82 ES.

79.      Sodišče prve stopnje je v točkah od 106 do 108 zgolj opozorilo na to, da bi pritožnica glede na okoliščine, navedene v točki 104, zaradi katerih je Komisija ugotovila, da ne gre za zlorabo prevladujočega položaja, morala navesti utemeljene trditve za obstoj prevladujočega položaja in ravnanja, ki pomeni zlorabo. Sodišče prve stopnje torej ni podalo lastne obrazložitve.

80.      Temu ustrezno, četudi ugotovitev iz točk od 105 do 108 izpodbijane sodbe ni v sporni odločbi, to ne bi upravičevalo razveljavitve sodbe, saj je Sodišče prve stopnje te navedbe ad abundantiam („drugič, opomniti je treba“) podalo k tistim ugotovitvam, ki jih nesporno vsebuje izpodbijana odločba. Poleg tega Sodišče prve stopnje v svoji končni opombi v točki 109 sodbe izključno ponavlja sklep svoje presoje iz točke 104 („Tožeča stranka torej ni dokazala očitno napačne presoje Komisije glede obstoja Eurocontrolove kršitve člena 82 ES.“). To kaže, da pri spornih ugotovitvah v točki 108 ne gre za bistvene razloge te sodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa Sodišče brez nadaljnjega zavrne očitke, ki se nanašajo na razloge sodbe Sodišča prve stopnje, ki niso bistveni, ker ne morejo povzročiti njene razveljavitve.(40)

81.      Ta pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

v)      Kršitev ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti glede meja sodnega nadzora

82.      Pritožnica dalje očita kršitev sodne prakse sodišč Skupnosti glede meja sodnega nadzora. Zlasti opozarja na sodbo Haladjian Frères proti Komisiji,(41) v kateri je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da „sodni nadzor aktov Komisije, ki vključuje zapletene gospodarske presoje, kakršna je ta glede zatrjevanja kršitev členov 81 ES in 82 ES, pomeni le preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve ter preverjanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe oblasti“.

83.      Ta pritožbeni razlog utemeljuje s tem, da se Sodišče prve stopnje v točki 109 izpodbijane sodbe ni omejilo na preizkus tega, ali je Komisija storila napako pri presoji, ampak se je nasprotno postavilo v njeno vlogo, da bi opravilo zapleteno preiskavo načinov ravnanja Eurocontrola.

84.      Ugotoviti je treba, da pritožnica s tem pritožbenim razlogom zgolj ponavlja očitke, ki jih je uveljavljala glede navedb Sodišča prve stopnje v točki 108 izpodbijane sodbe, in ne navaja nobenih novih argumentov. Ne glede na to, da ni mogoče razbrati, s čim naj bi Sodišče prve stopnje prestopilo meje sodnega nadzora, zlasti ker se omejuje na ugotovitev, da bi morala pritožnica navesti utemeljene trditve za obstoj prevladujočega položaja in ravnanja, ki pomeni zlorabo, da bi lahko ovrgla presojo Komisije,(42) je ponovno treba opozoriti na to, da se očitek pritožnice ne nanaša na bistvene razloge te sodbe.

85.      Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

vi)    Napaka pri presoji v zvezi s kršitvijo člena 82 ES

86.      Pritožnica s tem pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je naredilo napako pri presoji, ko je potrdilo veljavnost odločbe in izključilo, da bi ravnanje Eurocontrola, ki ga očita pritožnica, lahko pomenilo zlorabo.

87.      Pritožnica v glavnem uveljavlja, da to, da Eurocontrol ne more vplivati na odločitve nacionalnih uprav in da je dejavnost pomoči izbirna – merili, ki ju je uporabilo Sodišče prve stopnje v točki 104 izpodbijane sodbe, da bi zanikalo, da ravnanje Eurocontrola pomeni zlorabo – ni pomembno. Po eni strani naj člen 82 ES ne bi predpostavljal sistematičnega ravnanja, ki bi pomenilo zlorabo, po drugi strani naj bi se manjkajoča možnost odločanja izravnala z dejanskim vplivom, ki ga ta organizacija ima preko svojih storitev.

88.      Zaradi izčrpnih navedb pritožnice je znova treba spomniti na to, da je namen pritožbenega postopka nadzor nad uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje in nikakor ponavljanje prvostopenjskega postopka na drugi stopnji. Navedbe pritožnice tako ne morejo biti predmet ponovne presoje, Sodišče pa jih lahko preizkusi, le če gre za nadzor njihove pravne opredelitve in pravnih posledic, ki jih je Sodišče prve stopnje iz njih izpeljalo.(43)

89.      V tej zvezi je treba ugotoviti, da se pritožnica deloma opira na nedopustne navedbe, saj se njene trditve nanašajo na ponovno ugotavljanje dejanskega stanja in ne izključno na pravni preizkus preudarkov v obrazložitvi Sodišča prve stopnje, kar ne spada v pristojnost Sodišča kot pritožbenega organa. To na primer velja za ugotovitev Sodišča prve stopnje v točki 104 izpodbijane sodbe, da pritožnica ni dokazala, da bi v katerem koli konkretnem primeru Eurocontrol dejansko vplival na odločitev o oddaji posla ponudniku in da je vplival drugače kot s prizadevanji za tehnično najboljšo rešitev po najugodnejši ceni.

90.      Kot pravilno dodaja Komisija, ni razvidno, kje naj bi ta presoja vsebovala napako pri presoji. Pritožnici niti ni uspelo navesti nobenih argumentov, ki bi podpirali njeno stališče. Nasprotno je treba pritrditi Komisiji, da preprostega svetovanja res ni mogoče označiti za zlorabo prevladujočega položaja, kajti končno nacionalna uprava odloči o tem, ali bo nasvet upoštevala. Sodelovanje Eurocontrola kot svetovalca ni niti obvezno niti sistematično, kot je pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 104 izpodbijane sodbe. Nasprotno v skladu s členom 2(2)(a) Konvencije postane dejaven le na izrecno zaprosilo zadevnih uprav. Morebitna zloraba bi se končno verjetno lahko pripisala nacionalni upravi in ne Eurocontrolu.

91.      V nasprotju z mnenjem pritožnice(44) niti ni mogoče razbrati protislovja med navedbami v točki 104 in to izjavo Sodišča prve stopnje v točki 108 izpodbijane sodbe:

„Podrobneje, ne zdi se, da bi Eurocontrol lahko imel kakršno koli konkurenčno korist od dejstva, da je v korist določenih podjetij lahko vplival – prek svojih storitev svetovanja nacionalnim upravam – na izbor, ki so ga glede dobaviteljev opreme ATM opravile nacionalne uprave.“

92.      Ugotovitev v točki 108, po kateri Eurocontrol v okviru postopkov oddaje javnih naročil lahko vpliva na odločitve nacionalnih organov o izbiri, nikakor ni protislovna z ugotovitvijo v točki 104, da tožeča stranka ni dokazala, da bi Eurocontrol v katerem koli konkretnem primeru dejansko vplival na odločitev o oddaji posla ponudniku. V tem pogledu je treba to navedbo zavrniti.

93.      Končno pritožnica očita izkrivljanje dokazov v povezavi z dopisom Komisije z dne 3. novembra 1998. Pri tem napotuje na preudarke Sodišča prve stopnje v točkah od 110 do 112 izpodbijane sodbe.

94.      Najprej je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presoditi glede trditev pritožnice, oprtih na ta dopis, saj so bile podane v povezavi z novimi tožbenimi razlogi, ki pa jih je Sodišče prve stopnje zavrglo kot nedopustne.(45)

95.      V preostalem je Sodišče prve stopnje trditve pritožnice presodilo v zadostni meri. V točki 112 izpodbijane sodbe je s pravilno uporabo prava ugotovilo, da okoliščina, da je Komisija podala nekaj kritičnih pripomb glede določenih Eurocontrolovih dejavnosti, nikakor ni dopuščala sklepa, da je bila Komisija sama prepričana o nezakonitosti Eurocontrolovega ravnanja z vidika konkurenčnih pravil. V tem smislu ni mogoče govoriti o izkrivljanju dokazov.

96.      Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

b)      Eurocontrolova dejavnost standardizacije

97.      Pritožnica glede napačne uporabe prava v zvezi z uporabo člena 82 ES za Eurocontrolovo dejavnost standardizacije očita:

–        izkrivljanje vsebine sporne odločbe;

–        utemeljitev s pojmom gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju s pojmom, ki so ga sodišča Skupnosti oblikovala s sodno prakso;

–        napačno razlago in uporabo sodne prakse sodišč Skupnosti, ki zadeva storitve socialne pomoči;

–        kršitev obveznosti obrazložitve.

98.      Komisija graja obrazložitev izpodbijane sodbe in zato ponovno predlaga nadomestitev obrazložitve.

i)      Predlog Komisije za nadomestitev obrazložitve

99.      V skladu z navedenimi ugotovitvami(46) je tudi ta „predlog“ Komisije treba razumeti zgolj kot pobudo Sodišču, naj obrazložitev sodbe ustrezno spremeni.

–       Trditve strank

100. Komisija predlaga nadomestitev obrazložitve sodbe v delu, ki se nanaša na razlikovanje Sodišča prve stopnje v točkah 59 in 60 izpodbijane sodbe med dejavnostjo priprave oziroma izdelave standardov in tehničnih specifikacij –nalogo, ki jo opravlja agencija Eurocontrol kot izvršilni organ – na eni strani in sprejetjem standardov s strani sveta Eurocontrola na drugi strani. Komisija meni, da je to razlikovanje umetno. Sodišče prve stopnje naj bi, tako kot v zvezi z dejavnostjo pomoči nacionalnim upravam, uporabilo napačna merila, ki niso v skladu s sodbo SAT Fluggesellschaft proti Eurocontrolu, da bi ugotovilo, da je mogoče prvo navedeno dejavnost ločiti od preostalih oblastvenih nalog. Komisija dalje očita, da je Sodišče prve stopnje napačno presodilo naravo te dejavnosti.

101. Eurocontrol prav tako Sodišču prve stopnje očita njegovo razlikovanje v izpodbijani sodbi.

102. Pritožnica pa nasprotno meni, da je Sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo načela iz sodbe SAT Fluggesellschaft.

–       Pravna presoja

103. Sodišče prve stopnje je v točkah 59 in 60 izpodbijane sodbe to razlikovanje utemeljilo s tem, da standardi, ki jih je sprejel Eurocontrol, spadajo na normodajno področje. Svet Eurocontrola naj bi namreč sestavljali direktorji uprave civilnega letalstva vsake države članice organizacije, ki so jih njihove države pooblastile za sprejetje tehničnih specifikacij, ki bodo zavezujoče v vseh teh državah. Ta dejavnost naj bi spadala neposredno v izvrševanje – s strani teh držav – pristojnosti javnih organov. Vloga Eurocontrola naj bi bila tako podobna vlogi ministrstva, ki na nacionalni ravni pripravlja zakonske oziroma podzakonske ukrepe, ki jih bo nato sprejela vlada. Po mnenju Sodišča prve stopnje gre torej za dejavnost, ki spada v javno nalogo Eurocontrola.

104. To pa naj ne bi veljalo za Eurocontrolovo pripravo oziroma izdelavo tehničnih standardov. Trditve, ki jih je navedla Komisija v dokaz, da je Eurocontrolova dejavnost standardizacije povezana z javno nalogo te organizacije,(47) naj bi se dejansko nanašale zgolj na sprejetje teh standardov, ne pa na njihovo izdelavo. Potreba, da se standardi sprejmejo na mednarodni ravni, naj namreč ne bi nujno pomenila, da mora subjekt, ki pripravlja te standarde, nujno biti tudi tisti, ki jih nato sprejme. Sodišče prve stopnje iz tega sklepa, da je to dejavnost mogoče ločiti od njegove naloge upravljanja zračnega prostora in razvoja zračne varnosti.

105. Menim, da gre pri tej argumentaciji za tako opredelitev dejstev, ki jo je mogoče oceniti za napačno uporabo prava.

106. Iz člena 2(1)(f) Konvencije o Eurocontrolu namreč jasno izhaja, da med naloge Eurocontrola spadajo „izdelava, sprejetje in nadaljnji razvoj skupnih standardov, specifikacij in postopkov za sisteme in storitve za vodenje zračnega prometa.“ Pri tem je mogoče ugotoviti, da konvencija, drugače kot meni Sodišče prve stopnje, ne razlikuje med pripravo ali izdelavo standardov in njihovim sprejetjem. Razmejitev Sodišča prve stopnje torej nima nobene opore v besedilu te določbe.

107. Razlaga Sodišča prve stopnje niti ni združljiva s ciljem in namenom te določbe, zlasti ker sta priprava in izdelava standardov in tehničnih specifikacij bistvena Eurocontrolova pripomočka pri uresničitvi cilja „uskladitve in vključitve, ki sta potrebni za vzpostavitev enotnega evropskega sistema za vodenje zračnega prometa“, določenega v členu 1(1) Konvencije.(48)

108. Dalje ostaja nejasno, na katera dejstva Sodišče prve stopnje opira svoj sklep, da lahko nalogo priprave in izdelave standardov in tehničnih specifikacij, ki so jo na Eurocontrol prenesle njegove države članice, izpolni tudi drug subjekt ali podjetje. Sodišče prve stopnje bi moralo dokazati, da gre tu za tak primer. Namesto tega se Sodišče prve stopnje v točki 60 izpodbijane sodbe zadovolji zgolj z ugotovitvijo, da Komisija v obravnavani zadevi „ni dokazala, da mora ti dejavnosti nujno opravljati isti subjekt, ne pa dva različna subjekta.“

109. Poleg tega Sodišče prve stopnje relativira lastne sklepe, ko v točki 61 zanika gospodarsko naravo te dejavnosti in to utemelji s tem, da ni bilo dokazano, da bi obstajal trg „storitev tehnične standardizacije v sektorju opreme ATM“. Pri tem Sodišče prve stopnje samo priznava, da je razlog za neobstoj trga za tehnično standardizacijo v tem sektorju okoliščina, da bi edini povpraševalci po takih storitvah lahko bile države kot organ nadzora zračnega prometa. Te pa naj bi se odločile, da te standarde pripravijo same, in sicer v okviru mednarodnega sodelovanja s posredovanjem Eurocontrola. Za države članice naj bi Eurocontrol na področju standardizacije pomenil zgolj forum za usklajeno delovanje, ki so ga ustanovile za uskladitev tehničnih standardov svojih sistemov ATM.

110. Menim, da deloma protislovne ugotovitve Sodišča prve stopnje jasno kažejo, da je treba, vsaj kar zadeva obravnavani primer, tudi pripravo in izdelavo standardov in tehničnih specifikacij šteti za izpolnitev javne naloge,(49) česar ni mogoče ločiti od normodajne dejavnosti Eurocontrola v smislu izvrševanja oblastvenih nalog.(50) Standarde, ki jih izdela agencija Eurocontrol, sprejme svet Eurocontrola, ki določi, da so za države članice zavezujoči. Eurocontrol torej kot mednarodnopravni subjekt sui generis ta pooblastila za svoje države članice izvaja na podlagi nanj prenesenih pristojnosti.(51) Prenos oblastvene dejavnosti na mednarodno organizacijo s strani njenih držav članic pomeni nadaljevanje te oblastvene dejavnosti v večstranskem mednarodnopravnem okviru. Primerjava z zasebnimi organizacijami za standardizacijo torej ni ustrezna. Če bi države članice želele dopustiti udeležbo zasebnih organizacij za standardizacijo pri izdelavi standardov in tehničnih specifikacij na področju varnosti zračne plovbe, bi za to morale predvideti izjemo v Konvenciji o Eurocontrolu.

111. Eurocontrolove dejavnosti standardizacije, kot Sodišče prve stopnje na koncu pravilno ugotavlja, ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost.

112. Po vsem navedenem je smiselno Sodišču predlagati, naj obrazložitev sodbe ustrezno spremeni.

ii)    Izkrivljanje vsebine sporne odločbe

113. Pritožnica s tem pritožbenim razlogom(52) ponovno očita izkrivljanje vsebine sporne odločbe v točkah 15 in 48 izpodbijane sodbe. Trdi, da Komisija ni obravnavala obstoja zlorabe prevladujočega položaja. Nasprotno naj bi to namesto Komisije ugotovilo Sodišče prve stopnje in s tem izkrivilo odločbo Komisije.

114. Kot je bilo že ugotovljeno,(53) je Komisija zanikala obstoj zlorabe prevladujočega položaja. Ta pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

iii) Utemeljitev s pojmom gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju s pojmom, ki so ga sodišča Skupnosti oblikovala s sodno prakso

115. Pritožnica meni, da je sklep Sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da bi obstajal trg storitev tehnične standardizacije, nepomemben za presojo vprašanja, ali je sporna dejavnost gospodarska, ali pa je vsaj nenatančen. Drugače, kot domneva Sodišče prve stopnje, naj bi Eurocontrol vsekakor opravljal lastno storitev, in sicer izdelavo tehničnih standardov. Vsekakor naj bi bila okoliščina, da pri sporni dejavnosti ne gre za ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu, nepomembna glede na sodno prakso in prakso Komisije. Odločilno naj bi namreč bilo, ali je mogoče sporno dejavnost šteti za gospodarsko.

116. Kot je bilo že navedeno,(54) je pojem podjetja v smislu člena 82 ES avtonomni pojem prava Skupnosti. Zajema vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravno obliko in njegov način financiranja. Za gospodarsko delovanje je značilna dejavnost, katere namen je izmenjava storitev in blaga na trgu.(55)

117. Kot pravilno ugotavlja Komisija, gospodarska dejavnost nujno predpostavlja, da za določeno blago ali storitve sploh obstaja „trg“ v smislu obstoja ponudbe in povpraševanja.(56) Sodišče prve stopnje se je v točkah 61 in 62 izpodbijane sodbe sklicevalo na to in ne, denimo, na sporni „upoštevni trg“, kot očitno sklepa pritožnica.

118. Pri tem je Sodišče prve stopnje pravno ustrezno ugotovilo, da ni bilo dokazano, da bi obstajal trg storitev tehnične standardizacije v sektorju opreme ATM. Sodišče prve stopnje je pri tem preučilo obstoj ponudbe in povpraševanja na tem področju in ga zaradi pomanjkanja konkretnih opornih točk zanikalo. V skladu s tem je Sodišče prve stopnje lahko upravičeno izhajalo iz tega, da Eurocontrolova dejavnost standardizacije ni bila gospodarska.

119. Zato je tudi ta pritožbeni razlog treba zavrniti.

iv)    Napačna razlaga in uporaba sodne prakse sodišč Skupnosti, ki zadeva storitve socialne pomoči

120. Pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je neupravičeno zavrnilo njene navedbe glede možnosti prenosa načel iz sodbe FENIN proti Komisiji na obravnavani primer.

121. Najprej je treba, kot pravilno pripominja Komisija,(57) opozoriti na to, da je ta očitek vsebinsko pravzaprav usmerjen zoper navedbe Sodišča prve stopnje, ki zadevajo negospodarsko naravo nabave prototipov s strani Eurocontrola, in ne zoper tu sporno dejavnost standardizacije te organizacije. V tem smislu navedbe pritožnice zgrešijo bistvo.

122. V preostalem pa je očitek že nedopusten. Pritožnica navedbe Sodišča prve stopnje glede sodbe FENIN proti Komisiji, do katerih je prišlo v drugačnem kontekstu, vzame za povod, da navede očitke, ki jih ni navedla v prvostopenjskem postopku. Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni očitala, da ni bilo preučeno, ali je bila storitev opravljena v skladu z načelom solidarnosti.

123. Če bo Sodišče kljub temu prišlo do sklepa, da je očitek dopusten, je glede njegove utemeljenosti treba upoštevati naslednje preudarke.

124. Iz pritožbe je mogoče razbrati, da pritožnica očitno to sodno prakso razume tako, da je mogoče načela, na katerih temelji, prenesti le na take primere, v katerih neki subjekt izpolnjuje izključno socialne naloge.(58)

125. V zvezi s tem je zaradi pojasnitve najprej treba opozoriti na to, da je bil predmet navedb Sodišča prve stopnje v točkah od 65 do 69 izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje pritožnica, vprašanje, ali je treba Eurocontrolovo dejavnost standardizacije označiti za gospodarsko ali negospodarsko.

126. Kot je Sodišče prve stopnje razložilo v točki 61 s sklicevanjem na pravkar navedeno sodno prakso sodišč Skupnosti,(59) je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, pri kateri gre za ponudbo blaga ali storitev na določenem trgu. Sodišče prve stopnje je poleg tega pravilno poudarilo, da se pojem gospodarske dejavnosti, kot ga pozna pravo Skupnosti, navezuje na ponudbo, ne pa na nabavo blaga in storitev. Ustrezno s tem je Sodišče prve stopnje prav tako spomnilo na sodbo FENIN proti Komisiji,(60) v kateri je podobno ugotovilo, da zgolj okoliščina, da subjekt izdelek kupuje – četudi v velikih količinah –, da bi ga uporabil v okviru neke druge, na primer čisto socialne dejavnosti, ne zadostuje za to, da bi se ta subjekt štelo za podjetje. Pojavljanje nekega subjekta kot kupca na nekem trgu ne zadostuje za opredelitev te dejavnosti kot gospodarske, saj manjka bistvena značilnost ponudbe blaga in storitev.

127. Pritožnica ne oporeka pravilnosti te sodne prakse. Njeno razumevanje sodbe FENIN proti Komisiji pa temelji na preozki in s tem na napačni razlagi. Kot je bilo že pojasnjeno, je želelo Sodišče prve stopnje v navedeni sodbi v prvi vrsti pojasniti, da je mogoče za gospodarsko šteti le dejavnost, katere namen je ponudba blaga in storitev.(61)

128. Sodišče prve stopnje je torej upravičeno zavrnilo navedbe pritožnice.

129. Tudi ta pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

v)      Kršitev obveznosti obrazložitve

130. Očitek, ki zadeva kršitev obveznosti obrazložitve, se mi ne zdi dovolj utemeljen, zlasti ker Sodišče prve stopnje v točki 59 in naslednjih, predvsem v točki 61, izpodbijane sodbe navaja razloge za svoj sklep, da dejavnosti izdelave standardov po njegovem mnenju ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost.

131. Zato je ta pritožbeni razlog treba zavrniti.

c)      Eurocontrolova dejavnost raziskav in razvoja

132. Pritožnica glede napačne uporabe prava v zvezi z uporabo člena 82 ES za Eurocontrolovo dejavnost raziskav in razvoja (predvsem nakup prototipov in upravljanje s pravicami intelektualne lastnine) očita

–        izkrivljanje sporne odločbe;

–        utemeljitev s pojmom gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju s pojmom, ki so ga sodišča Skupnosti oblikovala s sodno prakso;

–        popačenje in izkrivljanje dokazov pritožnice glede gospodarske narave Eurocontrolovega upravljanja s pravicami intelektualne lastnine.

i)      Izkrivljanje sporne odločbe

133. Pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je izkrivilo dejstva spora, s tem ko je odločbi Komisije pripisalo pomen, ki ga ni.

134. Konkretno gre za ugotovitev, da dejavnost nakupa prototipov in upravljanja s pravicami intelektualne lastnine ni gospodarska dejavnost. Pritožnica trdi, da Komisija v izpodbijani odločbi ni zanikala gospodarske narave te dejavnosti, ampak se je, nasprotno, omejila na to, da izključi morebitno zlorabo prevladujočega položaja.

135. Kot pa je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točki 74 izpodbijane sodbe, že preprosto branje izpodbijane odločbe zadostuje za ugotovitev, da ta navedba nima nikakršne podlage. Tako je Komisija v točki 28 svoje odločbe nedvoumno razložila, da so po njenem mnenju dejavnosti, ki so predmet spora, negospodarske, to izjavo pa je potrdila tudi v točkah 29 in 30 iste odločbe.

136. Ta pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

ii)    Utemeljitev s pojmom gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju s pojmom, ki so ga sodišča Skupnosti oblikovala s sodno prakso

137. Pritožnica s tem pritožbenim razlogom izpodbija sklepe Sodišča prve stopnje glede negospodarske narave Eurocontrolove dejavnosti na področju nakupa prototipov in upravljanja s pravicami intelektualne lastnine.

138. Najprej graja navedbe Sodišča prve stopnje v točki 76 izpodbijane sodbe, s tem ko trdi, da ni pomembno, da razvoja prototipov ne opravlja sam Eurocontrol, ampak podjetja zadevnega sektorja, saj je dejavnost, za katero gre v obravnavanem sporu, nakup teh prototipov.

139. Trditve pritožnice očitno temeljijo na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje gospodarske narave nakupa prototipov namreč ni izključilo zato, ker za razvoj teh prototipov skrbijo drugi, ampak, kot nedvoumno izhaja iz točke 75 sodbe, v prvi vrsti zato, ker nakup prototipov ne vključuje ponudbe blaga ali storitev na določenem trgu. S tem je manjkala ena od bistvenih značilnosti za opredelitev dejavnosti kot gospodarske.

140. Kot Eurocontrol v zvezi s tem prepričljivo pojasnjuje, prototipov ne uporablja niti kot vložek, da bi ustvaril drug trgovski proizvod, niti razvitih prototipov ne daje trg. Njegova prizadevanja v zvezi z nakupom prototipov so namreč namenjena vzpostavitvi enotnega evropskega sistema za vodenje zračnega prometa.(62) Menim, da to potrjuje stališče Sodišča prve stopnje, da Eurocontrolove dejavnosti ni mogoče šteti za gospodarsko.

141. Pritožnica dalje očita, da Sodišče prve stopnje merilu brezplačnosti pripisuje pomen, čeprav sodna praksa sodišč Skupnosti tega merila ne priznava kot odločilnega. Meni, da je okoliščina, da Eurocontrol ne sledi pridobitnemu cilju in da lastninske pravice, pridobljene v okviru razvoja, podeljuje brezplačno, nepomembna, saj je značilnost brezplačnosti vsekakor zanemarljiva.

142. Temu je treba nasprotovati s tem, da sodna praksa sodišč Skupnosti v okviru presoje gospodarske narave neke dejavnosti vsekakor pripisuje pomen značilnosti brezplačnosti,(63) pa tudi morebitnim pridobitnim namenom podjetij. Četudi neobstoj težnje nekega subjekta po dobičku sam po sebi ni odločilen, ta vendarle pomeni vsaj indic, ki ga lahko potrdijo nadaljnje oporne točke.(64) V tem smislu je treba zavrniti zadevne navedbe pritožnice.

143. Poleg tega meni, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo pri tej ugotovitvi v točki 77 sodbe:

„Vendar je v obravnavani zadevi dejstvo, da so licence za pravice intelektualne lastnine, ki jih Eurocontrol pridobi pri razvoju prototipov, podeljene brezplačno, pridano dejstvu, da gre za dejavnost, ki je pomožna razvoju tehničnega razvoja, ki je del cilja v splošnem interesu Eurocontrolove naloge in ki se ga ne želi doseči zaradi lastnega interesa organizacije, ki bi se ga dalo ločiti od navedenega cilja, zaradi česar je gospodarska narava dejavnosti izključena.“

144. Pritožnica v obrazložitev uveljavlja, da ta ugotovitev temelji na domnevi, da dejavnost na področju tehničnega razvoja ne more biti gospodarska. To pa naj bi bilo v protislovju s sodno prakso sodišč Skupnosti, ki naj bi v zadnjem času nalogi tehničnega razvoja priznavala gospodarsko naravo.

145. Pritožnici je treba pritrditi v tem, da lahko razvoj novih tehnologij v skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti(65) v določenih okoliščinah dejansko pomeni gospodarsko dejavnost. Vendar pa po eni strani spregleda, na kar ustrezno opozarja Komisija, da Sodišče prve stopnje ni govorilo o „dejavnosti tehničnega razvoja“, ampak o „dejavnosti za spodbujanje tehničnega razvoja“. Po drugi strani je treba temu nasprotovati s tem, da to ne velja na splošno, ampak je lahko kvečjemu eden od več indicev, tako da je treba vedno v posameznem primeru preizkusiti, ali lahko spodbujanje tehničnega razvoja s strani nekega subjekta ob upoštevanju drugih vidikov, kot sta neobstoj vsakega pridobitnega namena ali pomožnost dejavnosti, smiselno pripelje do sklepa, da gre pri tem za gospodarsko dejavnost. Sodišče prve stopnje je to storilo na način, ki mu pravno ni mogoče ničesar očitati.

146. Zato je ta pritožbeni razlog treba zavrniti.

iii) Popačenje in izkrivljanje dokazov pritožnice glede gospodarske narave Eurocontrolovega upravljanja s pravicami intelektualne lastnine

147. Pritožnica s tem pritožbenim razlogom očita izkrivljanje dokazov, ki jih je predložila na obravnavi v postopku pred Sodiščem prve stopnje in ki so zadevali plačila, ki jih prejema Eurocontrol. Pritožnica trdi, da ni želela opozoriti na odplačnost, ampak na raznolikost dejavnosti Eurocontrola ter na protislovje, ki obstaja med Eurocontrolovim upravljanjem s pravicami intelektualne lastnine na eni strani in vsebino notranjega Eurocontrolovega dokumenta z naslovom „ARTAS Intellectual Property Rights and Industrial Policy“ na drugi strani.

148. Komisija zanika, da bi tožba ali odgovor na tožbo vsebovala ta dokument. Meni, da je ta navedba, četudi se je pritožnica na obravnavi v postopku pred Sodiščem prve stopnje nanjo sklicevala, vsekakor prepozna in zato nedopustna.

149. V zvezi s tem pritožbenim razlogom je treba ugotoviti, da je navedba pritožnice očitno namenjena temu, da bi naknadno povzročila dvom o ugotovitvah Sodišča prve stopnje o dejstvih v točki 79 izpodbijane sodbe, ne da bi v dovolj določni obliki predstavila, kje natančno naj bi šlo za izkrivljanje dokazov. Nasprotno je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje dokaz, ki ga je predložila, v zadostni meri presodilo. Sodišče prve stopnje je raziskalo Eurocontrolovo upravljanje s pravicami intelektualne lastnine v okviru sistema ARTAS in pri tem pravilno ugotovilo, da je plačilo za licenco za uporabo tega sistema znašalo en EKU, kar je tako rekoč brezplačno.

150. Zato je tudi ta pritožbeni razlog treba zavrniti.

V –    Ugotovitev preiskave

151. Na podlagi navedenega je pritožba neutemeljena. Zato jo je treba v celoti zavrniti.

152. Predlagam, da se obrazložitev sodbe spremeni ob upoštevanju zgornjih ugotovitev.(66)

VI – Stroški

153. Na podlagi člena 69(2) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

154. Na podlagi člena 69(4), tretji pododstavek, Poslovnika, ki se prav tako uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118, lahko Sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz zgornjih dveh pododstavkov tega odstavka, naloži, da nosi svoje stroške. Eurocontrol v skladu s to določbo nosi stroške, ki so mu nastali kot intervenientu.

VII – Predlog

155. Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj:

–        pritožbo v celoti zavrne;

–        intervenientu naloži njegove stroške in

–        pritožnici naloži preostale stroške.


1 – Jezik izvirnika: nemščina.


2 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2006 v zadevi SELEX Sistemi Integrati proti Komisiji (T‑155/04, ZOdl., str. II‑4797).


3 – K državam članicam Eurocontrola, ki so ga prvotno ustanovili Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, danes štejejo te države (v abecednem vrstnem redu v skladu z njihovimi označbami v angleščini): Albanija, Armenija, Avstrija, Belgija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka republika, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Litva, Luksemburg, Malta, Moldavija, Monako, Črna gora, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Srbija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Turčija, Ukrajina in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska.


4 – UL L 304, str. 209.


5 – UL L 187, str. 52.


6 – UL L 95, str. 16.


7 – UL 1962, 13, str. 204.


8 – Sodba z dne 19. januarja 1994 v zadevi SAT Fluggesellschaft (C‑364/92, Recueil, str. I‑43).


9 – Sodbe z dne 11. decembra 2007 v zadevi ETI in drugi (C‑280/06, ZOdl., str. I‑0000, točka 38); z dne 11. julija 2006 v zadevi FENIN proti Komisiji (C‑205/03 P, ZOdl., str. I‑6295, točka 25); z dne 23. marca 2006 v zadevi Enirisorse (C‑237/04, ZOdl., str. I‑2843, točka 28); z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, ZOdl., str. I‑289, točka 107); z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 112); z dne 16. marca 2004 v zadevi AOK-Bundesverband in drugi (C‑264/01, C‑306/01, C‑354/01 in C‑355/01, Recueil, str. I‑2493, točka 46); z dne 12. septembra 2000 v zadevi Pavlov in drugi (od C‑180/98 do C‑184/98, ZOdl., str. I‑6451, točka 74) in z dne 23. aprila 1991 v zadevi Höfner in Elser (C‑41/90, Recueil, str. I‑1979, točka 21).


10 – V skladu s členom 1 Čikaške konvencije iz leta 1944 (UN Treaty Series Bd. 15, št. 105) pogodbene stranke priznavajo, da „ima vsaka država članica popolno in izključno suverenost nad svojim zračnim prostorom“. Ta konvencija temelji na ideji, da je za varnost zračnega prometa odgovorna vsaka posamezna država (Majid, A., Legal status of international institutions: SITA, INMARSAT and Eurocontrol examined, Aldershot 1996, str. 91). To pa ne izključuje, da države prenesejo to pristojnost na mednarodno organizacijo. Eurocontrol je bil ustanovljen za nadzor zgornjega zračnega prostora v Evropi. Do tega pa dejansko ni prišlo. Dejansko je Eurocontrol do sklenitve protokola o spremembi z dne 12. februarja 1981 nadzoroval le varnost zračne plovbe v zgornjem zračnem prostoru iz svojih središč v mestih Karlsruhe in Maastricht. S sporazumom o spremembi so bile naloge Eurocontrola razširjene na številna druga področja, vendar pa od tedaj le regionalno središče v Maastrichtu nadzoruje zračni promet v zgornjem zračnem prostoru Severne Nemčije, Belgije, Nizozemske in Luksemburga (Seidl-Hohenveldern, I., „Eurocontrol und EWG-Wettbewerbsrecht“, Völkerrecht zwischen normativem Anspruch und politischer Realität, Berlin 1994, str. 252).


11 – Idot, L., „Retour sur la notion d’entreprise“, Europe, februar 2007, št. 68, str. 25, označuje individualno preiskavo raznolikih dejavnosti kot uporabo „načela ločljivosti“ („principe de dissociation“).


12 – Sodba SAT Fluggesellschaft (navedena v opombi 8, točka 27).


13 – Prav tam, točka 30.


14 – Glej sodbe Sodišča z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Visoki oblasti (30/59, Recueil, str. 1, 37); z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji (C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točka 22) in z dne 8. julija 1999 v zadevi Chemie Linz proti Komisiji (C‑245/92 P, Recueil, str. I‑4643, točka 32) ter sodbe Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1995 v zadevi Siemens proti Komisiji (T‑459/93, Recueil, str. II‑1675, točka 21); z dne 25. junija 1998 v zadevi British Airways in drugi proti Komisiji (T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II‑2405, točka 75); z dne 1. decembra 1999 v zadevi Boehringer proti Svetu in Komisiji (T‑125/96 in T‑152/96, Recueil, str. II‑3427, točka 183); z dne 28. februarja 2002 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji (T‑395/94, Recueil, str. II‑875, točka 382) in z dne 3. aprila 2003 v zadevi BaByliss proti Komisiji (T‑114/02, Recueil, str. II‑1279, točka 417). Rengeling, H.-W., Middeke, A., Gellermann, M., Handbuch des Rechtsschutzes in der Europäischen Union, München 2003, § 22, točka 40, str. 405.


15 – Sodbe z dne 19. marca 2002 v zadevi Komisija proti Irski (C‑13/00, Recueil, str. I‑2943, točke od 3 do 6); CIRFS in drugi proti Komisiji (navedena v opombi 14, točki 21 in 22) in z dne 15. junija 1993 v zadevi Matra proti Komisiji (C‑225/91, Recueil, str. I‑3203, točki 11 in 12).


16 – Glej sodbo SAT Fluggesellschaft (navedena v opombi 8, točka 41).


17 – Komisija napotuje na sodbo Höfner in Elser (navedena v opombi 9, točka 24). V njej Sodišče ugotavlja, da za ustanovo javnega prava za delo, ki v skladu s pravom države članice opravlja storitve splošnega gospodarskega interesa, kot jih določa člen 3 nemškega Arbeitsförderungsgesetz, v skladu s členom 90(2) Pogodbe EGS veljajo konkurenčna pravila, če njihova uporaba dokazano ni nezdružljiva z izpolnitvijo nalog te ustanove.


18 – Glej točko 3 duplike Komisije.


19 – Glej točko 56 odgovora Eurocontrola na pritožbo.


20 – Ta ugotovitev je tudi v skladu s sklepi Sodišča v sodbi SAT Fluggesellschaft (navedena v opombi 8, točki 10 in 11), v kateri je Sodišče ugovoru Eurocontrola o nepristojnosti (zaradi imunitete) nasprotovalo s tem, da mu je bilo v okviru postopka za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 234 ES predloženo vprašanje glede razlage konkurenčnih predpisov ES in ne Konvencije o Eurocontrolu. Temu ustrezno naj bi vprašanje, ali se lahko v primeru Eurocontrola uporabijo predpisi prava Skupnosti, spadalo k materialnopravni problematiki in naj ne bi vplivalo na pristojnost Sodišča. Imuniteto mednarodnih organizacij se v prvi vrsti razlaga funkcionalno: imuniteta je namenjena temu, da se jim zagotovi neodvisnost, ki jo potrebujejo za izpolnjevanje svojih nalog in dosego svojih ciljev (glej Wenckstern, M., Handbuch des Internationalen Zivilverfahrensrechts, Die Immunität internationaler Organisationen, zvezek II/1, Tübingen 1994, točka 44, str. 13). Medtem pa obravnavani postopek ni usmerjen proti Eurocontrolu samemu. Sodišče v obravnavanem pritožbenem postopku odloča izključno o ugoditvi ali zavrnitvi pritožbe zoper sodbo Sodišča prve stopnje, pri čemer gre kot v zgoraj navedeni zadevi izključno za razlago konkurenčnih predpisov ES. V tem smislu Eurocontrol kot mednarodna organizacija ni oviran pri izpolnjevanju svojih nalog.


21 – V skladu s sodno prakso Sodišča zloraba pooblastila obstaja takrat, kadar institucija Skupnosti svoja pooblastila izvršuje z izključnim ali vsaj odločilnim namenom, da doseže drugačne cilje, kot so tisti, ki jih navaja, ali da se izogne postopku, ki je posebej predviden s Pogodbo za obravnavanje okoliščin predmetne zadeve. Glej sodbe z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji (C‑407/04 P, str. I‑829, točka 99); z dne 10. marca 2005 v zadevi Španija proti Svetu (C‑342/03, ZOdl., str. I‑1975, točka 64) in z dne 14. maja 1998 v zadevi Windpark Groothusen proti Komisiji (C‑48/96 P, Recueil, str. I‑2873, točka 52).


22 – Sodbi z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi (združene zadeve C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 48) in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji (C‑194/99 P, Recueil, str. I‑10821, točka 33). Lenaerts, K., Arts, D., Maselis, I., Procedural Law of the European Union, 2. izdaja, London 2006, str. 453, točka 16-003, opozarjajo na to, da Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev. Okoliščina, da je pritožba omejena na pravna vprašanja, pomeni, da je za to izključno pristojno Sodišče prve stopnje. Iz tega izhaja, da pritožnik ne sme niti postaviti pod vprašaj ugotovitev Sodišča prve stopnje o dejstvih niti ne sme navajati dejstev, ki jih ni ugotovilo Sodišče prve stopnje na prvi stopnji.


23 – Sodba Aalborg Portland in drugi (navedena v opombi 22, točka 48). K temu glej moje sklepne predloge z dne 13. marca 2008 v še nerešeni zadevi CAS proti Komisiji (C‑204/07 P, točka 84).


24 – Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja, predstavljene 11. februarja 2003 v zadevi Aalborg Portland in drugi (sodba, navedena v opombi 22, točka 38) ter sodbi z dne 21. junija 2001 v zadevi Moccia Irme in drugi proti Komisiji (od C‑280/99 P do C‑282/99 P, Recueil, str. I‑4717, točka 78) in z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewerbe proti Komisiji (C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 24).


25 – Sklep Sodišča z dne 12. januarja 2006 v zadevi Entorn proti Komisiji (C‑162/05 P, ZOdl., str. I‑12, točki 54 in 55).


26 – Tako že generalna pravobranilka Kokott v svojih sklepnih predlogih, predstavljenih 13. decembra 2007 v še nerešeni zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America (C‑413/06 P, točka 283).


27 – K temu glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Mengozzija, predstavljene 8. aprila 2008 v še nerešeni zadevi Campoli proti Komisiji (C‑71/07 P, točka 41).


28 – K temu glej sklepne predloge generalne pravobranilke Kokott v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America (navedeni v opombi 26, točka 286), v katerih je generalna pravobranilka „dodatne opombe“ Komisije v zvezi z nadomestitvijo razlogov sodbe razumela kot dopolnilne navedbe, ki so namenjene zgolj boljšemu razumevanju samih navedb Komisije, ki zadevajo odgovor na pritožbo, in ne kot nasprotno pritožbo.


29 – Sodbi Sodišča z dne 11. julija 1985 v zadevi Komisija proti Nemčiji (107/84, Recueil, str. 2655, točki 14 in 15) in Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2000 v zadevi Aéroports de Paris proti Komisiji (T‑128/98, Recueil, str. II‑3929, točka 108).


30 – Eurocontrol se v glavnem financira iz prispevkov držav članic. Prispevki se določijo v skladu s proračunom, ki ga pripravi poslovodni odbor agencije in ki ga potrdi komisija Eurocontrola, proračun pa tudi določa ključ, po katerem se določijo prispevki posameznih držav članic. Ta ključ se določi v skladu z bruto socialnim produktom posameznih držav članic, ki izhaja iz ustreznih statistik OECD. Letne proračunske načrte pripravi poslovodni odbor, potrdi pa jih komisija Eurocontrola (k temu glej Schwenk, W. in Giemulla, E., Handbuch des Luftverkehrsrechts, 3. izdaja, Köln, Berlin, München 2005, str. 96).


31 – Sodba Höfner in Elser (navedena v opombi 9, točka 22).


32 – Sodbi z dne 16. novembra 1995 v zadevi Fédération française des sociétés d’assurances in drugi (C‑244/94, Recueil, str. I‑4013, točka 22) in z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany (C‑67/96, Recueil, str. I‑5751, točke od 84 do 87).


33 – Mestmäcker in Schweitzer, Wettbewerbsrecht (ur. Ulrich Immeng in Ernst-Joachim Mestmäcker), 4. izdaja, München 2007, člen 86, točka 18, menita, da je pri presoji oblastvene narave neke dejavnosti bistvena celostna presoja. Tako je Sodišče v sodbi SAT Fluggesellschaft (navedena v opombi 8, točka 30) izhajalo iz vrste in iz predmeta dejavnosti ter iz pravil, ki zanjo veljajo.


34 – Prompl, W., Luftverkehr – Eine ökonomische und politische Einführung, 5. izdaja, Berlin, Heidelberg 2007, str. 23, prepričljivo opozarja na daljnosežnost potrebe po uskladitvi sistemov za varnost zračne plovbe v Evropi. Tako naj bi „European Air Traffic Control Harmonisation and Integration Program“ (EATCHIP) omogočil uskladitev in medsebojno združitev množice različnih sistemov za varnost zračne plovbe (49 služb za varnost zračne plovbe uporablja 31 različnih računalniških sistemov z 22 različnimi upravljavskimi sistemi in 30 programskimi jeziki).


35 – Sodba SAT Fluggesellschaft (navedena v opombi 8, točka 24).


36 – Tako je Sodišče v sodbah z dne 19. januarja 1994 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 120) in z dne 9. junija 1992 v zadevi Lestelle proti Komisiji (C‑30/91 P, Recueil, str. I‑3755, točka 28) odločilo, da je treba zavrniti pritožbo, če razlogi sodbe Sodišča prve stopnje kažejo na kršitev prava Skupnosti, vendar pa je izrek sodbe iz drugih pravnih razlogov pravilen.


37 – Glej točko 51 odgovora Komisije na pritožbo.


38 – Glej točko 73 pritožbe.


39 – Glej točko 71 teh sklepnih predlogov.


40 – Iz medtem obsežne sodne prakse opozarjam na sodbe Sodišča z dne 18. marca 1993 v zadevi Parlament proti Frederiksen (C‑35/92 P, Recueil, str. I‑991, točka 31); z dne 16. septembra 1997 v zadevi Blackspur proti Svetu in Komisiji (C‑362/95 P, Recueil, str. I‑4775, točke od 18 do 23) in z dne 25. januarja 2007 v zadevi Sumitomo Metal Industries proti Komisiji (C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točka 106) ter na sklep Sodišča z dne 13. septembra 2001 v zadevi Odbor uslužbencev pri ECB in drugi proti ECB (C‑467/00 P, Recueil, str. I‑6041, točke od 34 do 36).


41 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. septembra 2006 v zadevi Haladjian Frères proti Komisiji (T‑204/03, ZOdl., str. II‑3779, točka 30).


42 – Glej točko 79 teh sklepnih predlogov.


43 – Če je Sodišče prve stopnje ugotovilo ali presodilo dejstva, potem je Sodišče v skladu s členom 225 ES pristojno za nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je Sodišče prve stopnje izpeljalo iz njih (v tem smislu Lenaerts, K., Arts, D., Maselis, I., na navedenem mestu (opomba 22), str. 457, točka 16-007). Kot je Sodišče večkrat odločilo, gre pri tej opredelitvi namreč za pravno vprašanje, ki se ga kot takšnega lahko Sodišču predloži v preizkus v okviru pritožbe. Glej sodbe z dne 3. marca 2005 v zadevi Biegi (C‑499/03 P, ZOdl., točka 41); z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Rendo in drugi proti Komisiji (C‑19/93 P, Recueil, str. I‑3319, točka 26) in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Parlament proti Ripa di Meana in drugi (C‑470/00 P, Recueil, str. I‑4167, točka 41).


44 – Glej točki 92 in 93 pritožbe.


45 – Sodba SELEX Sistemi Integrati proti Komisiji (navedena v opombi 2, točke od 33 do 40).


46 – Glej točke od 54 do 56 teh sklepnih predlogov.


47 – Nemška različica izpodbijane sodbe govori o „der Aufgabe dieser Organisation als öffentliche Anstalt“. Italijanska različica nasprotno govori o „missione di servizio pubblico di tale organizzazione“. Podobno se glasi francoska različica: „mission de service public de cette organisation“. Angleška različica govori o „that organisation’s public service mission“.


48 – Nekdanji generalni sekretar Mednarodne organizacije za civilno letalstvo (1976–1988) in nekdanji generalni direktor Eurocontrola (1994–2000) Yves Lambert v svojem prispevku „Eurocontrol et l’OACI“, Annals of air and space law/Annales de droit aérien et spatial, zvezek 19 (1994), str. 360, opozarja na to, da priprava in izdelava standardov in tehničnih specifikacij štejeta k bistvenim pripomočkom agencije za uresničitev ciljev uskladitve in vključitve.


49 – Pojem „javna naloga“ je širok pojem, ki kot znanstveni pojem kaže na družbeni pomen neke zadeve, ki pa se ponekod pojavlja tudi kot pravni pojem. Če za neko zadevo rečemo, da predstavlja javno nalogo, to ne pomeni, da s tem hkrati poudarimo, da gre za nalogo države. Raschauer, B., Allgemeines Verwaltungsrecht, Dunaj, New York 1998, str. 358, točka 722, pravilno navaja, da lahko javne naloge opravljajo tudi zasebniki (na primer dejavnosti društev za pomoč pri resocializaciji ali za pomoč bolnikom z AIDS-om, ki razbremenijo državo).


50 – Oblastveno je tisto področje, pri katerem je poudarjena tipično državna in vrhovna komponenta, kjer gre za enostransko odreditev ali ukaz: država kot nosilka njej podeljenega imperija (glej Raschauer, B., na navedenem mestu, (opomba 49), str. 357, točka 720). Primer oblastnosti ali imperija je zakonodajna dejavnost državnih organov. Ta pa ni pridržana zgolj državam kot prvotnim subjektom mednarodnega prava, ampak jo je mogoče prenesti tudi na mednarodne organizacije, ki jo potem opravljajo (glej Schliesky, U., Souveränität und Legitimität von Herrschaftsgewalt, Tübingen 2004, str. 336, ki pravi, da je Evropska skupnost primer naddržavnega normodajalca, ki nadomešča državnega zakonodajalca).


51 – Na mednarodni ravni danes že dolgo ne delujejo le države. Na njihovo mesto so od začetka 20. stoletja v nenehnem povečujočem številu stopile mednarodne organizacije. Razlog za več mednarodnih organizacij je v tem, da so mednarodni stiki brez institucionalizirane oblike medsebojnega sodelovanja vedno manj predstavljivi. Mednarodne organizacije so zato odločilni elementi te institucionalizacije, saj so jih njihovi člani ustanovili za malodane poljubne namene in jim podelili ustrezne pristojnosti za njihovo delovanje. S trdno notranjo strukturo in lastnim oblikovanjem volje je mogoče zagotoviti neprekinjeno opravljanje nalog (k temu glej Klein, E., „Die Internationalen und Supranationalen Organisationen als Völkerrechtssubjekte“, Völkerrecht [ur. Wolfgang Graf Vitzthum], Berlin, New York 1997, str. 273, točka 1).


52 – Glej točki 104 in 105 pritožbe.


53 – Glej točki 71 in 72 teh sklepnih predlogov.


54 – Glej točko 20 teh sklepnih predlogov.


55 – Sodbe Sodišča z dne 16. junija 1987 v zadevi Komisija proti Italiji (118/85, Recueil, str. 2599, točka 7); z dne 18. marca 1997 v zadevi Diego Cali & Figli (C‑343/95, Recueil, str. I‑1547, točka 16); Pavlov in drugi (navedena v opombi 9, točka 75); Cassa di Risparmio di Firenze (navedena v opombi 9, točka 108); Enirisorse (navedena v opombi 9, točka 29) in sodba Sodišča prve stopnje Aéroports de Paris proti Komisiji (navedena v opombi 29, točka 107).


56 – Arcelin, L., „Être ou (et?) ne pas être une entreprise. C’est la question…“, Revue Lamy de la Concurrence, 2007, št. 11, str. 22, opozarja na to, da je „trg“ tradicionalno opredeljen kot součinkovanje ponudbe in povpraševanja. V skladu s tem ni ponudbe brez povpraševanja.


57 – Glej točko 101 odgovora Komisije na pritožbo.


58 – Glej točko 122 pritožbe.


59 – Glej točko 116 teh sklepnih predlogov ter sodno prakso, navedeno v opombi 55.


60 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. marca 2003 v zadevi FENIN proti Komisiji (T‑319/99, Recueil, str. II‑357, točka 37). Sodišče prve stopnje je ugotovilo: „Če neki subjekt izdelka ne kupuje – četudi v velikih količinah – zato, da bi ponujal blago ali storitve v okviru gospodarske dejavnosti, ampak zato da bi ga uporabil v okviru druge dejavnosti, na primer čisto socialne, potem ne deluje kot podjetje že samo zato, ker nastopa kot kupec na trgu. Sicer je res, da ima lahko tak subjekt zelo veliko gospodarsko moč, ki bi lahko, odvisno od primera, pripeljala do položaja monopsona. Pa vendar subjekt – če dejavnost, za katero kupi te proizvode, ni gospodarska dejavnost – ne deluje kot podjetje v smislu pravil Skupnosti s področja konkurence in se nanj prepovedi iz členov 81(1) ES in 82 ES torej ne nanašajo.“


61 – To je Sodišče v pritožbenem postopku potrdilo s sodbo FENIN proti Komisiji (navedena v opombi 9, točka 25). V njej je Sodišče ugotovilo, da je Sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso Sodišča v točki 36 izpodbijane sodbe opozorilo na to, da je ponudba blaga ali storitev na določenem trgu tisto, kar označuje pojem gospodarske dejavnosti. Iz tega naj bi Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji bistva dejavnosti nakupa ni mogoče nakupa proizvoda ločiti od njegove nadaljnje uporabe in da gospodarska ali negospodarska narava nadaljnje uporabe kupljenega proizvoda nujno določa naravo dejavnosti nakupa. Prieto, C., „Chronique de jurisprudence du Tribunal et de la Cour de justice des Communautés européennes“, Journal du droit international, 2007, str. 670, meni, da je Sodišče s tem hotelo razložiti, da je vedno vse odvisno od značilnosti ponudbe blaga in storitev. V tem smislu tudi Kovar, J.‑P., „Le Tribunal précise la notion d’activité économique et confirme la jurisprudence Fenin sur la qualification de l’acte d’achat“, Concurrences, 2007, št. 1, str. 168, 170, in Arcelin, L., na navedenem mestu (opomba 56), str. 22, ki v izpodbijani sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi SELEX Sistemi Integrati proti Komisiji (navedena v opombi 2) vidita potrditev sodne prakse FENIN, ki so jo oblikovala sodišča Skupnosti.


62 – Glej točko 102 Eurocontrolovega odgovora na pritožbo. Idot, L., na navedenem mestu (opomba 11), str. 25, pa meni, da pri vidikih, ki jih je treba raziskati, ne gre toliko za vprašanje, ali obstaja trg, ampak bolj za politično odločitev, da se javnim raziskavam daje prednost pred zasebnimi raziskavami.


63 – K pomembnosti merila brezplačnosti pri presoji gospodarske narave dejavnosti glej sodbe z dne 17. februarja 1993 v zadevi Poucet in Pistre (C‑159/91, Recueil, str. I‑637, točka 10), ki zadeva funkcije sistema socialne varnosti; z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji (C‑35/96, Recueil, točka 37), ki zadeva dejavnost carinskih špediterjev; Pavlov (navedena v opombi 29, točki 76 in 77), ki zadeva dejavnost samostojnih zdravnikov specialistov. Prieto, C., na navedenem mestu (opomba 61), str. 670, napotuje na zgoraj navedeno sodno prakso in pojasnjuje, da je treba odplačno udeležbo na trgu vedno upoštevati.


64 – Sodišče prve stopnje se je v sodbi FENIN proti Komisiji (navedena v opombi 60, točka 39) osredotočilo na to, ali sporni subjekt opravlja dejavnost brez pridobitnega namena. Sodišče je v sodbi Enirisorse (navedena v opombi 55, točka 31) po eni strani ugotovilo, da konkretna dejavnost podjetja – konkretno je šlo za razvoj novih tehnologij uporabe premoga in za opravljanje storitev specializirane podpore javnim organom, subjektom javnega prava in družbam, ki se zanimajo za razvoj teh tehnologij – določa njegovo gospodarsko dejavnost. Po drugi strani je Sodišče izhajalo iz tega, da zadevno podjetje zasleduje pridobitni namen.


65 – Glej sodbo Enirisorse (navedena v opombi 55, točka 31) v zvezi z dejavnostjo tehničnega razvoja.


66 – Glej točke od 53 do 69 in od 98 do 110 teh sklepnih predlogov.

Top