Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62003CC0478

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca - Poiares Maduro - 27. januarja 2005.
Celtec Ltd proti John Astley in drugi.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe: House of Lords - Združeno kraljestvo.
Direktiva 77/187/EGS - Člen 3(1) - Ohranitev pravic delavcev pri prenosu podjetja - Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja - Pojem ‚dan prenosa.
Zadeva C-478/03.

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2005:66

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

M. POIARESA MADURA,

predstavljeni 27. januarja 2005(1)

Zadeva C-478/03

Celtec Ltd

proti

Johnu Astleyu, Julie Owens, Deborah Lynn Hawkes

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe House of Lords (Združeno kraljestvo))

„Prenosi podjetij – Privatizacija – Datum prenosa – Pravice delavcev – Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi“





1.     House of Lords (Združeno kraljestvo) sprašuje Sodišče o načinu uporabe Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov obratov(2) za privatizacijo storitev poklicnega usposabljanja v Walesu, ki so jih opravljali uradniki, ki so bili najprej napoteni na delo pri zasebnem subjektu, ki je nasledil lokalne agencije za zaposlovanje, zadolžene za opravljanje teh storitev. House of Lords pravzaprav želi izvedeti datum, ki ga je treba upoštevati kot „dan prenosa“, kadar je prenos zapleten postopek, ki poteka v več fazah. Vprašanja za predhodno odločanje pomenijo priložnost za natančnejšo opredelitev tega pojma, ki do sedaj ni bil v središču sicer pogostih vprašanj nacionalnih sodišč v zvezi z razlago Direktive 77/187.

I –    Predstavitev dejanskega stanja in vprašanja za predhodno odločanje

2.     V okviru reforme uprave, ki se je začela leta 1989, je vlada Združenega kraljestva predvidela ustanovitev „Training and Enterprise Councils“ (sveti za izobraževanje in podjetništvo, v nadaljevanju: TEC), ki so prevzeli delo lokalnih agencij, ki jih je financirala vlada, vodili pa so jih uradniki, odgovorni za izobraževalne programe za mlade in brezposelne. Sveti TEC so imeli za izvedbo te postopne privatizacije na voljo prostore Department of Employment (ministrstvo za zaposlovanje) ter prost dostop do informacijskih sistemov in podatkovnih baz. V začetni fazi, ocenjeni na tri leta, so bili zaposleni lokalnih agencij začasno napoteni na delo, pri čemer so ohranili status uradnika; tako so izobraževalni ukrepi lahko potekali neprekinjeno z usposobljenim osebjem, za katerega svetom TEC ni bilo treba prevzeti finančne odgovornosti. Uslužbenci na Department of Employment so še naprej opravljali isto dejavnost v istih zgradbah, pod nadzorom svetov TEC. Vendar pa je bilo v dopisu, ki ga je Secretary of State 16. decembra 1991 poslal predsednikom “Staffing Group” (skupine, zadolžene za kadrovska vprašanja) svetov TEC(3), predvideno, da bodo zadnjenavedene končno dobile status delodajalca teh uslužbencev. Ob koncu obdobja napotitve je bila uslužbencem prepuščena izbira, da se ali vrnejo v Department of Employment, s tem da bodo prerazporejeni, ali da nadaljujejo svojo dejavnost kot uslužbenci svetov TEC. Department of Employment je v okviru tega leta 1992 sklenil sporazum s sveti TEC, v katerem so bile opredeljene njihove obveznosti do uradnikov, ki so spremenili status, da bi zaposlili v svetih TEC.(4) Ob tej priložnosti je bilo postavljeno vprašanje, ali naj se uporabijo Transfer of Undertakings (Protection of Employment) Regulations 1981 (predpisi o prenosu podjetij (varstvo zaposlitve) iz leta 1981), s katerimi je bila Direktiva 77/187 prenesena v britansko pravo, ki pa ni bilo rešeno.

3.     Zadeva, ki je predložena Sodišču, se nanaša na urade iz severnega Walesa v Wrexhamu in Bangoru, ki jih je prevzel Newtec, ki je začel poslovati septembra 1990. Celtec Ltd (v nadaljevanju: Celtec) je leta 1997 nasledil Newtec z združitvijo. Mehanizem začasne napotitve, ki se je izvajal zaradi boljšega poteka privatizacije v korist sveta Newtec, se je nanašal na 43 uradnikov. Po približno treh letih se je 18 uradnikov odločilo, da odpovejo službo v državni upravi in se zaposlijo pri svetu Newtec, ostali pa so se odločili za prerazporeditev v okviru državne uprave ali da se upokojijo oziroma zapustijo službo iz drugih razlogov.

4.     J. Astley, D. L. Hawkes in J. Owens so se v državni upravi zaposlili 31. avgusta 1973, 4. novembra 1985 in 21. aprila 1986. V Newtec so bili napoteni na delo ob njegovi ustanovitvi in so po odpovedi službe v državni upravi postali delavci tega podjetja, pri čemer so v tem obdobju nadaljevali z opravljanjem istih nalog. Newtec je zaposlil J. Owens in D. L. Hawkes 1. julija 1993, J. Astleyja pa 1. septembra 1993. Celtec je leta 1998 odpustil D. L. Hawkes in ji zavrnil priznanje delovne dobe od njene zaposlitve v državni upravi. J. Astley in J. Owens se prav tako bojita, da bosta odpuščena. Ti trije delavci so vložili tožbo pri Employment Tribunal Abergele (delovno sodišče v Abergeleju) (Združeno kraljestvo), da bi se jim priznala delovna doba.

5.     V skladu s členom 1(3) Employment Rights Act 1996 (zakon o pravicah delavcev iz leta 1996) mora namreč delodajalec delavcu ob zaposlitvi pisno sporočiti podatke, ki se nanašajo zlasti na datum začetka delovnega razmerja in na „datum, na kateri se je začela neprekinjena zaposlitev delavca, ob upoštevanju vsake zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, ki se šteje v to dobo“. Če delodajalec te obveznosti sporočanja ne izpolni, lahko delavec v skladu s členom 11(1) Employment Rights Act 1996 zadevo predloži Employment Tribunal. Določitev delovne dobe prinaša delavcu ugodnosti in vpliva na odpravnino pri odpuščanju iz ekonomskih razlogov, do katere je morda upravičen.(5) Delovna doba ali pojem „neprekinjene zaposlitve“ se nanaša na zaposlitev pri istem delodajalcu. Pri prenosu pa je v členu 218(2) Employment Rights Act 1996 predvideno, da prenos ne prekine obdobja neprekinjene zaposlitve, kar pomeni, da se obdobje zaposlitve pri odsvojitelju šteje za obdobje zaposlitve pri pridobitelju. J. Astley, J. Owens in D. L. Hawkes so Employment Tribunal predlagali, naj ugotovi, da so bili neprekinjeno zaposleni od začetka svoje službe v državni upravi, ker je bila njihova pogodba prenesena na Newtec in nato na Celtec. Ni dvoma, da je združitev, iz katere je nastal Celtec, povzročila prenos pogodb o zaposlitvi z enega podjetja na drugo. Nasprotno pa je v središču razprave prenos pogodb z Department of Employment na Newtec.

6.     Employment Tribunal, ki mu je bil spor predložen, je v odločbi z dne 22. decembra 1999 menilo, da je treba opravljeno privatizacijo obravnavati kot prenos podjetja v smislu člena 1(1) Direktive 77/187. Na koncu je presodilo, da se uporablja člen 218 Employment Rights Act 1996 in da so bile tožeče stranke neprekinjeno zaposlene od začetka svoje zaposlitve v državni upravi.

7.     Naj spomnim, da je namen Direktive 77/187, sprejete na podlagi člena 100 Pogodbe ES (ki je postal člen 94 ES), v skladu z njeno drugo uvodno izjavo zagotoviti „varovanje delavcev, če se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo“. V skladu s členom 1(1) se ta direktiva „uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve“. Ohranitev pravic delavcev ob prenosu je predvideno v njenem členu 3(1): „Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, obstoječega na dan prenosa v smislu člena 1(1), se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

8.     Zoper odločbo Employment Tribunal je bila vložena pritožba pri Employment Appeal Tribunal (Združeno kraljestvo). To je v sodbi z dne 5. oktobra 2001 potrdilo obstoj prenosa v smislu člena 1(1) Direktive 77/187. Poleg tega je navedlo, da je treba datum prenosa v smislu člena 3(1) Direktive 77/187 razumeti kot datum, ko je imel pridobitelj podjetje v izključni posesti in izključen nadzor nad njim. V obravnavanem primeru sklepa, da se je prenos izvršil septembra 1990, ko je Newtec začel poslovati. Zato uradniki, ki so bili najprej začasno napoteni na delo v Newtec, niso mogli trditi, da so bile njihove pravice prenesene leta 1993, tri leta po datumu prenosa.

9.     Court of Appeal (England & Wales) (Združeno kraljestvo) se je o istem sporu izreklo s sodbo z dne 19. julija 2002. Več njegovih ugotovitev je pomembnih za utemeljevanje v nadaljevanju. Court of Appeal je navedlo, da so bila strokovna znanja uradnikov Department of Employment del enote, prenesene na Newtec, ker je imel ta v celotnem obdobju napotitve korist od njih. Glede datuma prenosa v smislu člena 3(1) Direktive 77/187 je po mnenju Court of Appeal prenos podjetja potekal več let. Zato je Court of Appeal razveljavilo odločbo Employment Appeal Tribunal.

10.   Celtec je pred House of Lords izpodbijal sodbo, ki jo je izdalo Court of Apeal. V okviru tega spora je House of Lords Sodišču v predhodno odločanje postavilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba izraze ‚pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki obstaja ‚na dan prenosa‘ iz člena 3(1) Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata razlagati tako, da obstaja natančno določen trenutek, v katerem se prenos podjetja ali dela podjetja šteje za končan ter je v skladu s členom 3(1) izveden prenos pravic in obveznosti?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, kako je treba ugotoviti ta natančno določeni trenutek?

3.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, kako je treba razlagati izraze ‚na dan prenosa‘ iz člena 3(1)?“

11.   Vsa tri vprašanja se nanašajo na razlago pojma „dan prenosa“ v smislu člena 3(1) Direktive 77/187. Zdi se mi torej, da je nanje zaželeno odgovoriti skupaj.

12.   Celtec, tožene stranke, to so J. Astley, J. Owens in D. L. Hawkes, ter Komisija so v pisnem postopku pred Sodiščem predložili pisna stališča. Obravnava je potekala 2. decembra 2004 in na njej so iste stranke podale ustne navedbe.

13.   Po predhodnem opisu obsega izvedenega prenosa in okoliščin, v katerih se lahko uporabi Direktiva 77/187 (II), se bom lotil razlage pojma „dan prenosa“ v smislu člena 3(1) Direktive 77/187 (III), nato pa bom na podlagi tega predstavil sklepne ugotovitve glede posledic za to zadevo.

II – Analiza izvedenega prenosa

14.   Treba je obravnavati dva vidika: uporabo Direktive 77/187 za privatizacijo (A) in zatem opredelitev podjetja, prenesenega ob tej privatizaciji (B).

A –    Uporaba Direktive 77/187 za privatizacijo dejavnosti poklicnega usposabljanja

15.   Direktiva 77/187 ureja več vidikov prenosa podjetja. Čeprav je bila sprva zasnovana za varovanje delavcev, katerih delodajalec se spremeni zaradi nakupa ali prestrukturiranja, ji je Sodišče priznalo področje uporabe, ki vključuje postopke v zvezi z zunanjo delovno silo(6), podizvajanjem(7), privatizacijo(8) ali prenosom podjetja na državo(9). Vendar pa je bil prenos upravnih nalog z občine na medobčinsko skupino izključen s stvarnega področja uporabe Direktive 77/187.(10) Merilo za uporabo Direktive je, da mora preneseno podjetje opravljati gospodarsko dejavnost. Ta omejitev stvarnega področja Direktive 77/187 je bila povzeta v členu 1 Direktive 98/50, ki predvideva, da „[se] [t]a direktiva […] uporablja za javna in zasebna podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta pridobitna ali ne. Upravna reorganizacija javnih upravnih organov ali prenos upravnih funkcij med javnimi upravnimi organi nista prenos v smislu te direktive“. Ker v tem primeru ni nobenega dvoma o gospodarskem značaju dejavnosti poklicnega usposabljanja, lahko privatizacija teh dejavnosti pomeni prenos v smislu Direktive 77/187.

16.   Opredelitev osebnega področja uporabe Direktive 77/187 je bila že predložena v preizkus Sodišču, ki je večkrat presodilo, da se lahko samo delavci v smislu nacionalnega prava sklicujejo na varstvo, ki ga predvideva Direktiva.(11) Ta napotitev na nacionalno pravo je bila kodificirana z Direktivo 98/50, ki opredeljuje izraz „delavec“ kot „vsako osebo, ki je v zadevni državi članici varovana kot delavec v okviru nacionalne delovnopravne zakonodaje“.

17.   Vendar pa žal ni nobene opredelitve pojma „delavec“ v socialnem pravu Skupnosti.(12) Čeprav je Sodišče izkazalo pripravljenost za široko razlago pojma delavca v smislu člena 39 ES(13), je vedno menilo, da je Direktiva 77/187 dosegla le delno uskladitev in ni prinesla enotne opredelitve pojma delavca ali pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.(14) Čeprav ta direktiva prinaša le delno uskladitev(15), ima napotitev na nacionalno pravo v zvezi z opredelitvijo delavca posebej težke posledice za zaposlene v državni upravi. Če zanje veljajo predpisi javnega prava, ki na podlagi nacionalnega prava izključujejo njihovo opredelitev kot delavcev, se lahko prerazporedijo v zasebno podjetje, ne da bi bili upravičeni do varstva, primerljivega z varstvom, ki ga imajo zasebni delojemalci v enakem položaju.(16) Napotitev na nacionalno pravo zaradi opredelitve pojma delavec privede do različnega obravnavanja enakih primerov samo zaradi opredelitve delovnega razmerja med uradniki in njihovimi delodajalci. Zato privatizacije, ki se nanašajo na enake dejavnosti, spadajo na področje uporabe Direktive 77/187 glede na upoštevno nacionalno pravo. Zdi se, da takšnega izida ni mogoče upravičiti glede na cilje Direktive. Bilo bi veliko bolj v skladu z načelom nevtralnosti prava Skupnosti glede razlikovanja med javnimi in zasebnimi subjekti, če bi za vsak prenos gospodarske dejavnosti veljala obvezna pravila Direktive 77/187.(17)

18.   Čeprav Sodišče ni bilo prepričano, da bi morala Direktiva 77/187 veljati za vsako gospodarsko dejavnost, se zdi, da privatizacija, izvršena v Združenem kraljestvu, ki je predmet te zadeve, vsekakor sodi v okvir navedene direktive. Sodišče je namreč v sodbi Beckmann, ki se nanaša na prenos iz javnega v zasebni sektor v Združenem kraljestvu, v tem primeru iz National Health Service (nacionalna zdravstvena služba) v zasebno družbo Dynamco Whicheloe Macfarlane, upotevalo razlago strank in vlade Združenega kraljestva, da so delavci National Health Service „čeprav spadajo v javni sektor, zajeti v nacionalni zakonodaji s področja delovnega prava in […] so torej lahko deležni ugodnosti določb Direktive“.(18) V tem primeru se stranki tudi strinjata, da se lahko uradniki Department of Employment štejejo za „delavce“, za katere velja Direktiva 77/187. Nič torej ne nasprotuje uporabi navedene direktive za dejansko stanje v obravnavanem primeru.

B –    Preneseno podjetje

19.   Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo House of Lords v zvezi s pojmom dneva prenosa, bi moral omogočati ugotovitev, ali so tožene stranke varovane z določbami Direktive 77/187. Pred razrešitvijo tega vprašanja se zdi nujno potrebno opredeliti obseg izvedenega prenosa z Department of Employment na Newtec.

20.   Na podlagi ustaljene sodne prakse se za ugotovitev, ali se je zgodil prenos v smislu Direktive 77/187, zahteva analiza „vseh dejanskih okoliščin, značilnih za zadevni postopek“.(19) Med različnimi elementi, ki jih je treba upoštevati, Sodišče navaja: „vrsto podjetja ali obrata, za katerega gre, ne glede na to, ali so njegova opredmetena sredstva, kot so zgradbe in premičnine, prenesena, vrednost opredmetenih sredstev ob prenosu, ne glede na to, ali novi delodajalec prevzame večino zaposlenih ali prevzame kupce, kot tudi stopnja podobnosti dejavnosti, ki so se izvajale pred prenosom in po njem, ter trajanje morebitne prekinitve teh dejavnosti“.(20) Pomen, ki ga nacionalno sodišče daje vsakemu od upoštevnih elementov, je odvisen od vrste zadevne dejavnosti.(21)

21.   Tako je Sodišče lahko presodilo, da „lahko v nekaterih delovno intenzivnih sektorjih skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarski subjekt“.(22) Vendar če v sektorju, katerega dejavnost zahteva veliko opreme in naprav, kot na primer redni javni avtobusni prevoz, ne pride do prenosa pomembnejšega deleža sredstev, je to v nasprotju z ugotovitvijo, da naj bi zadevni subjekt ohranil svojo identiteto.(23)

22.   Employment Tribunal je v točki 11 odločbe z dne 22. decembra 1999 preneseno podjetje opredelilo kot „več kot 16-letno vodenje podjetniške dejavnosti in poklicnega usposabljanja v Angliji in Walesu, ki ga je financirala vlada, skupaj z informacijskimi sistemi in s podatkovnimi bazami, z zaposlenimi in s prostori“.(24) Tako široko opredelitev je mogoče obrazložiti z dejstvom, da mora primer teh treh tožečih strank služiti kot vzorčni primer za vse druge uradnike, katerih položaj se je spremenil zaradi izvedene privatizacije. Employment Tribunal je v točki 12 odločbe prav tako ugotovilo, da dejavnost poklicnega usposabljanja temelji predvsem na delovni sili. Court of Appeal je potrdilo, da so bila strokovna znanja zaposlenih, ki so bili najprej napoteni, potem pa zaposleni, del prenesenega podjetja v korist sveta Newtec. Tako naj bi bilo ugotovljeno, da izvedeni prenos obsega sredstva in strokovna znanja zaposlenih. Sedaj pa je treba določiti dan, na kateri se je ta prenos zgodil.

III – Razlaga pojma „dan prenosa“ v smislu člena 3(1) Direktive 77/187

23.   House of Lords sprašuje Sodišče glede razlage pojma “dan prenosa” v smislu člena 3(1) Direktive 77/187. Postavljeno vprašanje obsega dva vidika: najprej je treba ugotoviti, ali se dan prenosa nanaša na natančno določen datum ali na trajajoče obdobje; potem pa, ali je dan prenosa samo en datum ali ne. Ko bo težava, ki jo odpira to vprašanje, razjasnjena (A), se bo postavilo vprašanje glede postopka določitve tega datuma, zlasti pri zapletenem postopku prenosa (B).

A –    Vloga dneva prenosa v Direktivi 77/187

24.   Pojem dneva prenosa je omenjen samo v členu 3 Direktive 77/187. Po preučitvi njegovega položaja v sistematiki Direktive bom navedel elemente razlage, ki jih je v zvezi s tem pojmom podalo Sodišče.

1.      Vloga dneva prenosa v splošni sistematiki Direktive

25.   Cilj Direktive 77/187 je ohranjanje pravic delavcev pri prenosu. V ta namen je predvidenih več mehanizmov. Ti se sprožijo takrat, ko so izpolnjeni pogoji za opredelitev prenosa podjetja v smislu člena 1(1) Direktive. Preizkus, izveden na podlagi tega člena, omogoča opredelitev obsega prenosa. Delavci, ki so pripadli prenesenemu podjetju, so torej določeni.(25)

26.   Prva posledica, ki izhaja iz opredelitve prenosa, je predvidena v členu 3(1) Direktive 77/187 in pomeni ohranjanje pravic delavcev, ki izhajajo iz njihove pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.

27.   Navedena direktiva se ne omejuje na uvedbo samodejnega ohranjanja pogodb o zaposlitvi subjekta ob prenosu podjetja. Poleg tega predvideva obveznost obveščanja predstavnikov zaposlenih o nastopu prenosa. Člen 6(1) Direktive 77/187 zahteva, da mora odsvojitelj obvestiti predstavnike delavcev o prenosu „pravočasno, še preden se prenos izvede“. Po spremembah, uvedenih z Direktivo 98/50, je tudi sicer „določeni datum ali predlagani datum prenosa“ izrecno sestavni del podatkov, ki jih je treba sporočiti.

28.   Cilj te določbe je omogočiti predstavnikom zaposlenih, da se odzovejo na strukturno spremembo, ki jo vključuje prenos. Če je dogovorjeno, da se prenos izvrši v več fazah, se podatki o prenosu koristni le, če se predstavnikom zaposlenih predložijo pred prvo fazo prenosa. Da bi se ti predstavniki lahko odzvali na načrtovani prenos, morajo posredovani podatki vsebovati opise različnih predvidenih faz.(26)

29.   Končno, člen 4 Direktive 77/187 pomeni tretji steber varstva, ki ga zagotavlja Direktiva. Če pride zaradi prenosa do odpuščanja, se šteje, da je do tega prišlo zaradi delodajalca. Vsaka kršitev ohranjanja pravic, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi, kot je predvideno v členu 3(1) navedene direktive, se kaznuje. Uporaba tega člena se ne razlikuje, če se prenos izvede v eni ali več fazah, pri čemer je odločilni element povezava med odpuščanjem in prenosom.

2.      Razlaga pojma dneva prenosa v skladu s sodno prakso

30.   Sodišče je v več sodbah pojasnilo razlago člena 3(1) Direktive 77/187.

31.   Po mnenju Sodišča dan prenosa ureja zamenjavo delodajalca prenesenega podjetja. Tako dan prenosa določa datum, na kateri pridobitelj prevzame obveznosti, za katere je bil odgovoren odsvojitelj iz naslova pogodb o zaposlitvi. Zato „[je treba] člen 3(1) Direktive 77/187 z dne 14. februarja 1977 […] razlagati v smislu, da je odsvojitelj po dnevu prenosa samo zaradi prenosa oproščen svojih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja“.(27) Medtem ko je pred prenosom za delodajalčeve obveznosti iz pogodb o zaposlitvi odgovoren odsvojitelj, po prenosu v te obveznosti vstopi pridobitelj. Vendar pa to ne izključuje možnosti, da prenos poteka v več fazah. Kljub temu velja, da na koncu prenosa pridobitelj prevzame pogodbe o zaposlitvi prenesenega podjetja.

32.   Dan prenosa ima tudi vlogo pri določitvi časovnega obsega obveznosti, ki jih Direktiva 77/187 nalaga delodajalcem. Primer tega je sodba Ny Mølle Kro.(28) Ga. Hansen, natakarica, ki je bila maja 1983 zaposlena v gostišču Ny Mølle Kro, je zahtevala pravice iz kolektivne pogodbe, za katero se je odsvojitelj, prejšnji najemnik obrata, zavezal, da jo bo spoštoval. Ker se je ga. Hansen zaposlila po prenosu, se ni mogla sklicevati na delovne pogoje, ki so veljali pred prenosom. Kot to razlaga Sodišče, „[je treba] člen 3(2) Direktive […] obravnavati, kot da pridobitelj po prenosu še naprej zagotavlja ohranitev s kolektivno pogodbo dogovorjenih delovnih pogojev samo delavcem, ki so bili že zaposleni v podjetju na dan prenosa, izključuje pa delavce, ki so se zaposlili po tem datumu“.(29)

33.   Sodba Wendelboe in drugi(30), v kateri je bilo razsojeno enako, je bila izdana na podlagi drugačnih dejanskih preudarkov. Družba LJ Music ApS, ki je bila tik pred stečajem, je 18. januarja 1980 odpustila K. Wendelboeja, I. Jensena in J. H. Jeppesena. Po objavi stečaja 4. marca 1980 je podjetje prevzela družba ApS SPKR, ki je imela iz naslova sporazuma, podpisanega konec marca 1980, pravico uporabljati njegovo opremo po objavi stečaja. To podjetje je 6. marca 1980 ponovno zaposlilo K. Wendelboeja, I. Jensena in J. H. Jeppesena, ne da bi upoštevalo njihovo delovno dobo. Vprašanje razlage, postavljeno Sodišču, se je nanašalo to, ali je bilo treba ob prenosu zagotoviti ohranitev delovnih pogojev delavcem, ki niso bili zaposleni v podjetju ob prenosu. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo nikalno. Iz tega v skladu s členom 4 Direktive 77/187 sledi, da delavcev, ki so bili odpuščeni pred prenosom, ni mogoče ponovno zaposliti zaradi prenosa, razen če je bila njihova odpustitev povezana s prenosom. Treba je poudariti, da so navedeni trije delavci med datumom svojega odpusta 18. januarja 1980 in svojo ponovno zaposlitvijo 6. marca 1980 prekinili dejavnost.

34.   Iz te sodne prakse izhaja, da Direktiva 77/187 velja samo za pogodbe o zaposlitvi, ki obstajajo na dan prenosa, za vse druge pa ne. Dan prenosa je tako namenjen omejevanju obveznosti delodajalcev. Ti morajo ohraniti samo pravice delavcev, zaposlenih ob prenosu. Niti tisti, ki so bili zaposleni po prenosu, niti tisti, ki so bili pred prenosom odpuščeni iz razloga, neodvisnega od prenosa, se ne morejo sklicevati na Direktivo 77/187.

35.   Končno, Sodišče je dan prenosa iz člena 3(1) Direktive 77/187 opredelilo kot obvezen. V zadevi Rotsart de Hertaing(31) je predložitveno sodišče spraševalo, ali se je prenos delavcev zgodil na dan prenosa ali bi bil lahko, po izbiri odsvojitelja ali pridobitelja, določen poznejši datum. V tem primeru je nekdanji delodajalec odpustil C. Rotsart de Hertaing po prenosu podjetja med Benoidt in IGC Housing Service. Postavljeno je bilo vprašanje, ali bi odsvojitelj Benoidt lahko ostal njen delodajalec, potem ko je prišlo do prenosa. Sodišče s sklicevanjem na obvezno varstvo, ki ga Direktiva 77/187 zagotavlja delavcem, trdi, da „prenos pogodb o zaposlitvi in delovnih razmerij v skladu s členom 3(1) Direktive nujno nastopi na dan prenosa podjetja in ga ni mogoče preložiti na drug datum po volji odsvojitelja ali pridobitelja“.(32) Za natančnejšo opredelitev obsega te sodbe sta potrebni dve pripombi. Po eni strani se je prenos izvršil s pogodbo med odsvojiteljem in pridobiteljem. Bil je torej posledica preprostega in natančnega postopka, ki se je izvršil na določeni datum. Če se prenos podjetja in prenos delovnih razmerij ne zgodita sočasno, dneva prenosa ni mogoče tako lahko določiti. Po drugi strani je Sodišče opredelilo pravila iz Direktive 77/187 kot obvezna, da bi strankam preprečilo, da bi jih kršile zaradi zmanjšanja varstva, zagotovljenega delavcem prenesenega podjetja.(33) Če takega tveganja ni, je Sodišče pripravljeno spoštovati pogodbeno svobodo, pri čemer na primer dopušča, da delavec zavrne prenos svoje pogodbe o zaposlitvi.(34)

36.   Tako vloga dneva prenosa iz člena 3(1) Direktive 77/187, kot jo razlaga sodna praksa, ne pomeni, da mora biti ta datum enkraten in natančno določen, če prenos poteka v več fazah.

B –    Določitev dneva prenosa pri zapletenem postopku prenosa

37.   Prenos, ki poteka v več postopkih ter vključuje določeno časovno razliko med odločitvijo o izvedbi prenosa in različnimi fazami njegove izvedbe, je mogoče opredeliti kot zapleten postopek prenosa. Da bi ugotovil posledice, ki izhajajo iz dejstva, da neki prenos pomeni zapleten postopek, bom najprej predstavil razlogovanje Sodišča pri analizi takšnih prenosov. Glede na to sodno prakso bom podal razlage člena 3(1) Direktive 77/187, ki sta jih stranki zagovarjali, preden bom predlagal drugačno razlago, ki bi po mojem mnenju morala obveljati.

1.      Sodna praksa, povezana z zapletenimi postopki prenosa

38.   Vključitev zapletenih postopkov prenosa na področje uporabe Direktive 77/187 je potekala postopno. Izhaja iz široke razlage Sodišča v zvezi s členom 1(1) Direktive 77/187, ki se nanaša na prenos, „ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve“. Sodna praksa je ta pogoj razlagala, kot da ne zahteva neposredne pogodbene povezave med odsvojiteljem in pridobiteljem. Nasprotno, na podlagi sodne prakse „se Direktiva uporabi v vseh primerih, v katerih pride v pogodbenih razmerjih do spremembe fizične ali pravne osebe, odgovorne za delovanje podjetja in sprejemanje pogodbenih obveznosti delodajalca do zaposlenih v podjetju“.(35) Tako je Sodišče izrecno priznalo, da se lahko odsvojitev, ki je podlaga za prenos podjetja, izvrši v dveh fazah, in sicer s posredovanjem tretje osebe, kot je lastnik ali najemodajalec.(36) Dejstvo, da neki upravni akt sproži prenos, ne preprečuje ugotovitve, da je pogoj iz člena 1(1) Direktive 77/187 izpolnjen.(37)

39.   Če namreč ni neposredne povezave med odsvojiteljem in pridobiteljem, prenos načeloma poteka v več fazah, kar včasih vključuje prekinitev dejavnosti prenesenega podjetja. Mogoče je tudi, da se prenos sredstev ne zgodi sočasno kot prenos pogodb o zaposlitvi. V podobnih primerih pa Sodišče ni menilo, da časovna razlika kakor koli vpliva na opredelitev prenosa.

40.   Generalni pravobranilec Cosmas je v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevah Hernández Vidal ter Hidalgo in drugi, predlagal zahtevo po „tesni začasni povezavi med prenehanjem pogodbenega naročila in njegovo ponovno dodelitvijo drugemu podjetju“(38), da bi ta lahko pomenila prenos v smislu člena 1(1) Direktive 77/187. Sodišče formalno ni sprejelo tega merila, pri čemer pa je vključilo „morebitno trajanje prekinitve dejavnosti“ med elemente, upoštevne pri ugotavljanju, ali se je prenos zgodil.(39)

41.   Pri prenosu, izvedenem med sezonsko prekinitvijo dejavnosti, kar vključuje časovno razliko med prenosom sredstev in začetkom veljavnosti pogodb o zaposlitvi, je Sodišče sklenilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi prenesene. V sodbi Ny Mølle Kro je potrjeno, da sezonsko zaprtje „praviloma ni takšno, da bi povzročilo prenehanje obstoja podjetja kot gospodarskega subjekta“.(40)

42.   Prav tako časovna razlika med začetkom dejavnosti in ponovnim prevzemom zaposlenih ne preprečuje, da bi prišlo do prenosa. V zadevi Allen in drugi je neka družba oddala v podizvajanje odvisni družbi, ki je pripadala isti skupini, vrtalna dela, za katera je imela naročilo. Sodišče je menilo, da je bil izveden prenos med eno in drugo odvisno družbo v skupini. Pri tem ni bilo pomembno, da „ni sočasnosti med ponovnim prevzemom zaposlenih ACC s strani AMS in začetkom ali prenehanjem pogodb, [ker] je prenos podjetja zapleten pravni in praktični postopek, katerega izvedba lahko zahteva določen čas“.(41) V isti sodbi je Sodišče predvidelo primer, v katerem v začetni fazi prenosa delavci delajo tako za odsvojitelja kot za pridobitelja. Tudi ta okoliščina ne more preprečiti opredelitve prenosa.(42)

43.   Mogoče bi bilo navesti še druge primere, v katerih je Sodišče odločalo o obstoju prenosa kljub določeni časovni razliki med različnimi fazami njegove izvedbe.(43) V vseh teh primerih je analiza Sodišča hkrati objektivna in pragmatična. Ne navezuje se niti na namen strank niti na absolutno sočasnost različnih faz prenosa. Sodišče pri opredelitvi prenesenega podjetja ne upošteva razdelitve postopka na faze. Na glede na izbiro pogojev za izvršitev prenosa, Sodišče še naprej ravna v skladu s ciljem Direktive 77/187, ki je varstvo delavcev.(44) Tako Sodišče opredeljuje preneseno podjetje, ne da bi zahtevalo, da se prenos zgodi na samo en natančen datum. Dejstvo pa vendarle ostaja, da zapletenost postopka prenosa nujno vpliva na razlago dneva prenosa v smislu člena 3(1) Direktive 77/187.

2.      Zavrnitev razlag pojma dneva prenosa, ki so jih zagovarjale stranke

a)      Določitev samo enega natančnega datuma na osnovi objektivnega merila

44.   Najprej je bilo Sodišču predlagano, naj ugotovi, da je dan prenosa določen datum, ki ustreza trenutku, v katerem pridobitelj dejansko prevzame in nadzira preneseno podjetje. To stališče zagovarja Employment Appeal Tribunal v sodbi z dne 5. oktobra 2001 in tudi Celtec. Po mnenju slednjega bi takšna razlaga morala obveljati iz številnih razlogov. Najprej naj bi bila v skladu z dobesedno razlago člena 3(1) Direktive 77/187. Potreba po zagotovitvi pravne varnosti strank, vključenih v prenos, naj bi prav tako podpirala to razlago.

45.   V tem primeru je posledica razlage, ki jo zagovarja Celtec, določitev septembra 1990 kot dneva prenosa. Iz tega izhaja, da bi se delavci – tožeče stranke lahko sklicevali na ohranitev pravic, ki izhajajo iz njihovih pogodb o zaposlitvi v tem času. Vendar pa so zaposleni v Department of Employment po mnenju Celteca implicitno zavrnili prenos njihovih pogodb o zaposlitvi. Njihova odločitev, da se strinjajo z prerazporeditvijo v svete TEC, medtem ko ostanejo zaposleni v Department of Employment, se upošteva kot zavrnitev prenosa njihove pogodbe o zaposlitvi pri svetih TEC.

46.   Takšne analize ni mogoče sprejeti, ker je Celtec na obravnavi potrdil, da zaposlenim v Department of Employment septembra 1990 ni bila predlagana pogodba o zaposlitvi s sveti TEC. V vsakem primeru bi bilo strinjanje s tem, da zaposleni lahko z molkom zavrnejo prenos svojih pogodb o zaposlitvi, v nasprotju z duhom Direktive 77/187, ki nasprotno predvideva samodejen prenos pogodb o zaposlitvi kot posledico prenosa podjetja.

47.   Torej če bi sprejeli razlago sveta Celtec glede pojma dneva prenosa v smislu člena 3(1) Direktive 77/187, bi bilo treba nujno upoštevati, da so bile pogodbe o zaposlitvi zaposlenih v Department of Employment prenesene na svete TEC septembra 1990. Na splošno bi ta razlaga zahtevala samodejni prenos pogodb o zaposlitvi na samo en datum, razen če bi delavci jasno izrazili svojo zavrnitev.

48.   Poleg tega bi ta razlaga onemogočila izpeljavo postopne privatizacije, kot se je izvajala v Združenem kraljestvu, ker bi preprečevala začasno prerazporeditev delavcev in sveti TEC bi postali delodajalec dodeljenih delavcev že od septembra 1990. Državi bi bilo tako onemogočeno predvideti takšen postopek reorganizacije, ki bi vključeval začetno fazo, v kateri podjetje, ki prevzema določene dejavnosti države, še ni avtonomno, lahko pa uporablja, kot v tem primeru, razpoložljive delavce, za plačilo katerih ni odgovoren. Praktično bi to preprečilo zapletene postopke, kakršen je ta postopek, celo v primerih, v katerih časovna razlika pri prenosu pogodb o zaposlitvi ne bi povzročila zmanjšanja pravic delavcev in bi ga ti sprejeli. Takšen izid bi bil v nasprotju s pogodbeno svobodo vseh strank, vključenih v prenos, ker bi zahteval sočasen prenos strokovnih znanj delavcev in pogodb o zaposlitvi. Poleg tega bi bilo to zahtevo težko uskladiti s sodno prakso Sodišča glede zapletenih postopkov prenosa, kot je bila navedena zgoraj v točkah od 38 do 42 teh sklepnih predlogov.

49.   Ker ni jasnega in objektivnega merila za določitev samo enega natančnega datuma prenosa, Celtec, drugič, trdi, da naslednji delodajalci nikakor ne bodo mogli vedeti, kdaj bodo njihove obveznosti do zaposlenih v prenesenem podjetju nastale in kdaj prenehale.

50.   Ne zdi se mi, da je za spoštovanje pravne varnosti nujno treba določiti samo en natančen dan prenosa. Kot je navedel zastopnik toženih strank na obravnavi, ni nobenega dvoma, da je pogodba o zaposlitvi prenesena na določeni datum. Vendar pa to ne pomeni, da se mora tudi prenos podjetja izvršiti na natančno določeni datum. Pravna varnost je popolnoma zagotovljena od takrat, ko je potrjen prenos podjetja, kajti s tem zaposleni dobijo tudi zagotovilo, da bodo v skladu s členom 3(1) Direktive 77/187 ohranili pravice, ki izhajajo iz njihovih pogodb o zaposlitvi.

51.   Poleg tega, čeprav sprejmemo, da je dan prenosa trenutek, v katerem pridobitelj pridobi nadzor nad prenesenim podjetjem, bi bilo v številnih primerih težko, če ne nemogoče, z gotovostjo določiti takšen datum, ker naj bi bil pojem „učinkovitega nadzora“ odprt za številne razlage.

52.   Prav tako se zdi nevarno, kot poudarja Komisija v stališčih, sprejeti neko drugo objektivno merilo, po katerem bi se določil dan prenosa, na primer delež prenesenih pogodb. Dejansko bi to privedlo do uvedbe umetnega razlikovanja med pogodbami, prenesenimi pred doseženim pragom, ki bi se ohranile v skladu z Direktivo 77/187, in pogodbami, prenesenimi po tako določenem datumu, ki bi se upoštevale brez povezave s prenosom.

53.   Skratka, razlage, ki jo predlaga Celtec, po mojem mnenju ni mogoče sprejeti.

b)      Izdelava rešitve obravnavanega primera v izjemnih okoliščinah

54.   Komisija je v pisnih stališčih Sodišču predstavila nekoliko drugačen pristop.(45) Meni, da čeprav dan prenosa načelno ustreza samo enemu, natančno določenemu datumu, bi bilo treba upoštevati, da zaradi izjemnih okoliščin tega primera prenos začne veljati za vsakega delavca šele takrat, ko Newtec postane njegov delodajalec. Tako dan prenosa načelno ostaja natančno določen, vendar v tem primeru izgubi svojo enkratnost, kajti določa se posamezno za vsakega delavca, odvisno od dne, ko je ta postal delavec v svetu Newtec.

55.   Celtec nasprotuje prav temu pristopu, ker ustvarja izjemo zunaj okvira Direktive 77/187, čeprav ta pristojnost pripada izključno zakonodajalcu.

56.   Poleg tega se mi zdi, da bi bila takšna izjema težko izvedljiva, če Komisija ne bi natančno navedla lastnosti, ki po njenem mnenju veljajo za izjemne. Naj dodam, da pojem izjemnih okoliščin nujno ni jasen in da predvideva presojo za vsak primer posamično, na škodo pravne varnosti.

57.   Glede na te preudarke se mi razlaga, ki jo predlaga Komisija v pisnih stališčih, ne zdi prepričljiva.

c)      Široka razlaga pojma „dan prenosa“ kot obdobja prenosa

58.   Druga razlaga, predlagana Sodišču, je, da se dan prenosa določi kot obdobje prenosa, ki traja dalj časa in se konča s prenosom zadnjega dela prenesenega podjetja. Zato velja, da je prenos z Department of Employment na Newtec končan takrat, ko odsvojitelj preneha biti delodajalec vseh delavcev tega podjetja in ko pridobitelj postane njihov delodajalec.

59.   Med britanskimi sodišči, ki so se izrekla o sporu med svetom Celtec in tremi od njegovih delavcev, je Employment Tribunal ugotovilo obdobje prenosa, ki se začne septembra 1990 in zaključi leta 1993. Court of Appeal je tudi menilo, da je pojem dneva prenosa iz člena 3(1) Direktive 77/187 mogoče razlagati tako, da obsega krajše ali daljše obdobje, v katerem se je izvedel prenos. Tožene stranke povzemajo to razlago. Na obravnavi se je zdelo, da se Komisija pridružuje tej razlagi.

60.   Glavni argument, ki so ga zagovorniki te razlage navedli, je njena skladnost s ciljem varstva delavcev iz Direktive 77/187. Vendar menim, da čeprav je gotovo bolj zaželeno, da sprejeta razlaga ustreza temu cilju, ta argument ni dovolj prepričljiv. Pravzaprav se zdi nevarno samo na podlagi cilja Direktive utemeljevati in spremeniti to besedilo v instrument, namenjen izključno varstvu delavcev, ne da bi imel v mislih posledice te razlage za prihodnost.(46)

61.   Čeprav je lahko popolnoma upravičeno, da se nekatere določbe Direktive 77/187(47) razlagajo širše, pa bi zamisel o dnevu prenosa kot obdobju prenosa, ki se konča s prenosom zadnje pogodbe o zaposlitvi, vendarle prinesla številne težave.

62.   Usoda pogodb o zaposlitvi, katerih prenos bi bil končan pred datumom, določenim za „dan prenosa“, ne bi bila gotova. Postavilo bi se tudi vprašanje, ali delavec, ki se zaposli v prehodnem obdobju, ko poteka prenos, lahko uveljavlja pravice iz prenosa svoje pogodbe v skladu z Direktivo 77/187. Negotovost, povezana s tako nastalim prehodnim obdobjem, vodi v zavrnitev široke razlage pojma dneva prenosa.

63.   Če se izogne tej pasti, pa se razlaga, po kateri se prenos izvede posamično za vsako pogodbo o zaposlitvi takrat, ko so prenesene vse pravice, povezane s to pogodbo, tudi ne zdi primerna iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

64.   Izkaže se, da sta prva in druga razlaga v nasprotju s sistemom, vzpostavljenim v tej direktivi. Dejansko člen 3(1) Direktive 77/187 vsebuje samodejni prenos pogodb o zaposlitvi zaradi prenosa. Navede le posledice prenosa podjetja za pogodbe o zaposlitvi. Če bi se upoštevalo, da je prenos podjetja izveden šele takrat, ko so prenesene pogodbe o zaposlitvi, bi to pomenilo, da se posledico prenosa podjetja spremeni v pogoj za njegov obstoj. Iz tega bi izhajalo, da se obstoj prenosa podjetja ne bi več določal objektivno, ampak bi bil odvisen od prenosa pogodb o zaposlitvi. Torej, če bi sledili tej razlagi, bi zadoščalo, da odsvojitelj in pridobitelj lahko opustita prenos pogodb o zaposlitvi od enega k drugemu ter se izogneta uporabi Direktive 77/187.

65.   Iz teh razlogov je treba zavrniti, da se pojem „dan prenosa“ v smislu člena 3(1) Direktive 77/187 razlaga kot obdobje prenosa.

3.      Alternativna razlaga dneva prenosa v okviru zapletenega postopka prenosa

66.   Direktiva 77/187 se uporablja kljub zapletenosti zadevnega postopka prenosa. Njen cilj ostaja zagotoviti zaposlenim v prenesenem podjetju minimalno socialno zaščito s tem, da se ohranijo njihove pravice. Čeprav ti socialni razlogi prevladujejo v sodni praksi, to zaznamuje tudi potreba po njihovi uskladitvi z drugim ciljem Direktive, ki je omogočiti nastanek konkurenčnih podjetij.(48) Sodna praksa Sodišča si je v zvezi s prenosom podjetij vedno prizadevala za ohranjanje ravnovesja med ciljem varstva delavcev in upoštevanjem ekonomske stvarnosti.(49)

67.   Kadar pride do prenosa zaradi podpisa pogodbe med odsvojiteljem in pridobiteljem, je preprosto določiti datum, na kateri začne ta veljati. Če pa takšnega sporazuma ni, je težko z gotovostjo določiti enkraten, natančno določen datum, na kateri bo prenos izveden. Sporno v tej zadevi je prav urejanje varstva prenesenih delavcev tako, da se omogoči fleksibilnost praktične organizacije prenosa, ki izraža ekonomske in politične preudarke. Kot je bilo prikazano ob preučitvi stališča sveta Celtec, bi bila izbira samo enega datuma prenosa posledica samovoljne odločitve, ki bi lahko preprečila na primer izvedbo postopka postopne privatizacije z obdobjem začasne napotitve.

68.   Nasprotno, nobeden od obeh ciljev Direktive 77/187 ne bo ogrožen, če se opusti izbira samo enega datuma, na kateri velja, da je prenos izveden. Dejansko se s tem zagotovi ohranitev pravic delavcev, pri čemer se dopusti, da postopek prenosa poteka po fazah.

69.   Da ne bi bilo ogroženo varstvo delavcev, ki ga zagotavlja Direktiva 77/187, je treba zagotoviti, da na njihove pravice ne bo vplival dan prenosa njihovih pogodb. V nasprotnem primeru bi odsvojitelji in pridobitelji lahko poskušali odložiti prenos pogodb o zaposlitvi, da bi se izognili uporabi Direktive 77/187.

70.   Da bi bila izpolnjena zahteva po ohranitvi pravic delavcev, se mi zdi, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Prvič, prenos pogodb o zaposlitvi na datum, ki ne bi bil datum prenosa sredstev, bi bil za delavce nevtralen le, če bi podobni delovni pogoji, ki so veljali ob sprejetju odločitve o prenosu, trajali ves čas njegove praktične izvedbe, ki lahko traja določen čas.(50) Če se gospodarski položaj odsvojitelja poslabša in je zaradi tega lahko ogrožena ohranitev zaposlitvenih pogojev, začasen odlog prenosa pogodb o zaposlitvi ne more biti v skladu z Direktivo 77/187.

71.   Drugič, datum, ki je določen za prenos pogodb o zaposlitvi, ne bi smel v ničemer vplivati na obseg izvedenega prenosa. Z drugimi besedami, ko je obseg prenesenega podjetja in z njim povezanih delavcev enkrat določen v skladu s členom 1(1) Direktive 77/187, se morebiten manevrski prostor odsvojitelja in pridobitelja nanaša le na datum prenosa pogodb o zaposlitvi.

72.   Tretjič, ker je ugotovljeno, da delavci lahko zavrnejo prenos svoje pogodbe od enega delodajalca na drugega(51), jim mora biti a fortiori priznana možnost strinjanja s tem, da se njihova pogodba o zaposlitvi prenese na datum, poznejši od datuma prenosa podjetja, če ostanejo njihove pravice enake. Sicer pa delavci, s tem ko privolijo v prenos svoje pogodbe na pridobitelja samo na datum, poznejši od datuma prenosa sredstev, vseeno ohranijo možnost zavrnitve prenosa pogodbe, če to želijo. Iz sodne prakse izhaja, da se zavrnitev prenosa pogodbe o zaposlitvi s strani delavca presoja po nacionalnem pravu.(52) Tudi presoja soglasja zaposlenih k odloženemu prenosu njihove pogodbe o zaposlitvi spada pod nacionalno pravo.

73.   Upoštevanje teh treh pogojev, ki jih mora presoditi nacionalno sodišče, omogoča izvedbo prenosa podjetja v več fazah, ne da bi bilo ogroženo minimalno varstvo, ki ga Direktiva 77/187 nudi delavcem pri prenosu.

C –    Presoja zadevnega prenosa

74.   Ugotovljeno je, da je izvedena privatizacija opredeljena kot prenos v smislu člena 1(1) Direktive 77/187. Iz tega izhaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi delavcev v Department of Employment prenesene na svete TEC v skladu s členom 3(1) navedene direktive. Nacionalno sodišče mora zagotoviti, da prenos pogodb o zaposlitvi na datum, poznejši od datuma prenosa sredstev podjetja, ni povzročil niti izključitve nekaterih delavcev iz varstva, ki ga nudi Direktiva 77/187, niti zmanjšanja njihovih pravic. Nacionalno sodišče mora tudi ugotoviti, ali so zaposleni v Department of Employment privolili v to, da se njihove pogodbe o zaposlitvi prenesejo šele ob zaključku njihove napotitve. Če ti trije pogoji niso izpolnjeni, velja, da je prenos pogodb o zaposlitvi izveden, ko so izvedeni drugi deli prenosa v korist sveta Newtec, to je septembra 1990.

IV – Predlog

75.   Glede na zgoraj navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo House of Lords, odgovori:

Pojem ‚dan prenosa‘ iz člena 3(1) Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetij ali obratov, ne zahteva, da mora obstajati samo en trenutek, v katerem se sočasno prenesejo vsi deli podjetja ali obrata. V okviru privatizacije se prenos pogodb o zaposlitvi lahko zgodi pozneje kot prenos sredstev, če to ne privede do zmanjšanja varstva, ki ga Direktiva 77/187 daje zaposlenim, in če so ti v to privolili.


1 – Jezik izvirnika: portugalščina.


2 – UL L 61, str. 26. Ta direktiva je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 o spremembi Direktive 77/187/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 201, str. 88). Te spremembe so bile kodificirane z Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, str. 16). Ob nastanku dejstev je veljala samo prvotna različica Direktive.


3 – Priloga 4 k pripombam, ki so jih tožene stranke predložile Sodišču.


4 – Točka 9 predložitvenega sklepa.


5 – V skladu s členom 155 Employment Rights Act 1996 so delavci upravičeni do odpravnine pri odpustu iz ekonomskih razlogov, če so zaposleni vsaj dve leti. Znesek odpravnine se izračuna glede na delovno dobo (člen 162 Employment Rights Act 1996).


6 – Sodbe z dne 12. novembra 1992 v zadevi Watson Rask in Christensen (C‑209/91, Recueil, str. I‑5755); z dne 14. aprila 1994 v zadevi Schmidt (C‑392/92, Recueil, str. I-1311) ter z dne 10. decembra 1998 v zadevi Hidalgo in drugi (C‑173/96 in C‑247/96, Recueil, str. I-8237).


7 – Sodba z dne 2. decembra 1999 v zadevi Allen in drugi (C-234/98, Recueil,str. I-8643).


8 – Sodbi z dne 4. junija 2002 v zadevi Beckmann (C‑164/00, Recueil, str. I-4893) ter z dne 6. novembra 2003 v zadevi Martin in drugi (C‑4/01, Recueil, I-12859).


9 – Sodbi z dne 26. septembra 2000 v zadevi Mayeur (C‑175/99, Recueil, str. I-7755) in z dne 11. novembra 2004 v zadevi Delahaye (C‑425/02, Recueil, I-10823).


10 – Sodba z dne 15. oktobra 1996 v zadevi Henke (C‑298/94, Recueil, str. I-4989).


11 – Sodbe z dne 11. julija 1985 v zadevi Danmols Inventar (105/84, Recueil, str. 2639, točka 27); z dne 25. julija 1991 v zadevi D’Urso in drugi (C‑362/89, Recueil, str. I-4105, točka 12) ter z dne 14. septembra 2000 v zadevi Collino in Chiappero (C‑343/98, Recueil, str. I-6659, točka 38).


12 – Supiot, A., Au-delà de l’emploi, Flammarion, Pariz, 1999, priporoča sprejetje Skupnostne opredelitve pojma delavca, str. 296. Za prožnejši opis tega pojma glej Davies, P., in Freedland, M., „Employees, Workers, and the Autonomy of Labor Law“, Mélanges en l’honneur de S. Simitis, 2000, str. 31.


13 – Glej nazadnje sodbo z dne 7. septembra 2004 v zadevi Trojani (C-456/02, Recueil, I-7573).


14 – Socialno pravo Skupnosti je mogoče opredeliti kot „transnational floor of rights“, kot predlagajo Barnard, C., in Deakin, S., v „Social Policy in search of a role: integration, cohesion and citizenship“, 1996 Onwards, lowering the barriers further, Wiley, 1996, str. 177.


15 – Zgoraj v opombi 11 navedena sodba Danmols Inventar, točka 26.


16 – Ti argumenti se pridružujejo argumentom, ki sta jih v sklepnih predlogih predstavila generalni pravobranilec Lenz v zadevi Henke, navedeni zgoraj v opombi 10, in generalni pravobranilec Alber v zadevi Collino in Chiappero, navedeni zgoraj v opombi 11.


17 – Sodišče je že v zvezi s pojmom delovnega časa dopustilo, da napotitev na nacionalno pravo „ne pomeni, da lahko države članice enostransko določajo obseg tega pojma“ (sodba z dne 9. septembra 2003 v zadevi Jaeger, C‑151/02, Recueil, str. I-8389, točka 59).


18 – Zgoraj v opombi 8 navedena sodba Beckmann, točka 27.


19 – Sodba z dne 11. marca 1997 v zadevi Süzen (C‑13/95, Recueil, str. I-1259, točka 14). Glej tudi sodbe z dne 18. marca 1986 v zadevi Spijkers (24/85, Recueil, str. 1119, točka 13); z dne 25. januarja 2001 v zadevi Liikenne (C‑172/99, Recueil, str. I-745, točka 33); z dne 24. januarja 2002 v zadevi Temco (C‑51/00, Recueil, str. I-969, točka 24) ter z dne 20. novembra 2003 v zadevi Abler in drugi (C-340/01, Recueil, str. I-14023, točka 33).


20 – Zgoraj v opombi 19 navedena sodba Süzen, točka 14, in sodbe, navedene v tej opombi.


21 – Zgoraj v opombi 19 navedena sodba Süzen, točka 18, in sodbe, navedene v tej opombi.


22 – Zgoraj v opombi 19 navedena sodba Temco, točka 26.


23 – Zgoraj v opombi 19 navedena sodba Liikenne, točka 42.


24 – Sodba, povzeta v Prilogi 1 k pisnim stališčem toženih strank.


25 – Sodba z dne 7. februarja 1985 v zadevi Botzen in drugi (186/83, Recueil, str. 519, točka 15).


26 – Glej po analogiji z obveznostjo posvetovanja, predvideno v Direktivi Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (UL L 254, str. 64) ter sodbi z dne 13. januarja 2004 v zadevi Kühne & Nagel (C‑440/00, Recueil, str. I‑787) in z dne 29. marca 2001 v zadevi Bofrost* (C‑62/99, Recueil, str. I-2579).


27 – Sodba z dne 5. maja 1988 v zadevi Berg in Busschers (144/87 in 145/87, Recueil, str. 2559, točka 14).


28 Sodba z dne 17. decembra 1987 (287/86, Recueil, str. 5465).


29 – Zgoraj v opombi 28 navedena sodba Ny Mølle Kro, točka 26.


30 – Sodba z dne 7. februarja 1985 (19/83, Recueil str. 457).


31 – Sodba z dne 14. novembra 1996 (C‑305/94, Recueil, str. I-5927).


32 – Zgoraj v opombi 31 navedena sodba Rotsart de Hertaing, točka 26.


33 – Točka 16 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Van Gervena v zadevi Katsikas in drugi (sodba z dne 16. decembra 1992, C-132/91, C-138/91 in C-139/91, Recueil, str. I‑6577).


34 – Zgoraj v opombi 33 navedena sodba Katsikas in drugi, točka 33.


35 – Zgoraj v opombi 19 navedene sodbe Süzen, točka 12; Liikenne, točka 29, ter Abler in drugi, točka 41.


36 – Zgoraj v opombi 19 navedena sodba Temco, točki 31 in 32.


37 – Sodba z dne 19. maja 1992 v zadevi Redmond Stichting (C‑29/91, Recueil, str. I-3189).


38 – Točka 162 sklepnih predlogov v zadevah Hernández Vidal in drugi (sodba z dne 10. decembra 1998, C‑127/96, C‑229/96 in C‑74/97, Recueil, str. I-8179) ter Hidalgo in drugi (sodba z dne 10. decembra 1998, C‑173/96 in C‑247/96, Recueil, str. I-8237).


39 – Glej zgoraj v opombi 19 navedene sodbe.


40 – Zgoraj v opombi 28 navedena sodba Ny Mølle Kro, točka 20.


41 – Zgoraj v opombi 7 navedena sodba Allen in drugi, točka 32.


42 – Prav tam, točka 35.


43 – Sodbe z dne 10. februarja 1988 v zadevi Tellerup, imenovana „Daddy’s Dance Hall“ (324/86, Recueil, str. 739), zgoraj v opombi 27 navedena sodba Berg in Busschers, ter sodba z dne 7. marca 1996 v zadevi Merckx in Neuhuys (C‑171/94 in C‑172/94, Recueil, str. I-1253).


44 – Laulom, S., „The European Court of Justice in the dialogue on transfers of undertakings: a faillible interlocutor?“, Labour Law in the Courts, v založbi Sciarra, S., Hart, 2001, str. 152: „The mode of transfer becomes immaterial“.


45 – Zdi se, da je Komisija med obravnavo spremenila stališče, da bi se približala stališču toženih strank. 


46 – Glede predstavitve teh tveganj More, G., „The Concept of Undertaking in the Aquired Rights Directive: The Court under Pressure (Again)“, 15 YEL, 1995, str. 135.


47 – Sodišče je na primer podalo široko razlago člena 1(1) te direktive.


48 – Četrta uvodna izjava Direktive 77/187 se nanaša na „neposreden vpliv na delovanje notranjega trga“, ki jo lahko povzroči različnost socialnih zakonodaj v državah članicah. Barnard, C., Employment Law, 2. izdaja, 2000, str. 445. Deakin, S., in Browne, J., „Social Rights and Market Order: Adapting the Capability Approach“, Economic and Social Rights in the EU Charter of Fundamental Rights, a legal perspective, Oxford, 2003, str. 28: „The historical function of social rights is to reconcile the traditional mechanisms of social policy with the mechanisms of a market order“.


49 – Glede načina, ki ga je Sodišče izbralo za ohranjanje ravnovesja med tema zahtevama, glej Hunt, J., „The Court of Justice as a policy actor: the case of the Acquired Rights Directive“, 18 Legal Studies, 1998, str. 336.


50 – Zdi se, da ni niti potrebno niti zaželeno časovno omejiti pogojev za izvedbo prenosa, če so delovni pogoji ohranjeni od dneva, ko je bila sprejeta odločitev o prenosu.


51 – Zgoraj v opombi 33 navedena sodba Katsikas in drugi.


52 – Zgoraj v opombi 33 navedena sodba Katsikas in drugi, zgoraj v opombi 43 navedena sodba Merckx in Neuhuys ter sodba z dne 12. novembra 1998 v zadevi Europièces (C‑399/96, Recueil, str. I‑6965).

Top