EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 14.10.2015

COM(2015) 497 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Trgovina za vse

Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko

Trgovina za vse

Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko

Uvod

1.Trgovina in naložbe so močna gonila rasti in ustvarjanja delovnih mest

1.1.EU je zelo uspešna na področju trgovine

1.2.Agenda EU za trgovino in gospodarstvo povečuje koristi trgovine

2.Učinkovita politika, ki obravnava nove gospodarske razmere in izpolnjuje dane obljube

2.1.Odziv na vzpon globalnih vrednostnih verig

2.2.Izpolnjevanje danih obljub: izvajanje, izvrševanje, mala podjetja in delavci

3.Preglednejša trgovinska in naložbena politika

3.1.Tesnejše sodelovanje z državami članicami, Evropskim parlamentom in civilno družbo

3.2.Bolj odprt proces oblikovanja politike

4.Trgovinska in naložbena politika, ki temelji na vrednotah

4.1.Bolj odziven pristop k pričakovanjem javnosti v zvezi s pravnim urejanjem in naložbami

4.2.Trgovinska agenda, ki spodbuja trajnostni razvoj, človekove pravice in dobro upravljanje

5.V prihodnost usmerjen program pogajanj za oblikovanje globalizacije

5.1.Oživitev mnogostranskega trgovinskega sistema

5.2.Spodbujanje razvoja dvostranskih odnosov

Zaključek

Uvod

Izziv za EU po dolgotrajni in mučni recesiji je spodbuditi ustvarjanje delovnih mest, rast in naložbe. Komisija je ta izziv postavila na vrh seznama svojih političnih prednostnih nalog. Trgovina je eden od redkih instrumentov za spodbujanje gospodarstva, ki ne obremenjuje državnih proračunov, podobno kot strukturne reforme, ki jih izvajajo države članice, in delo v okviru naložbenega načrta EU ( 1 ).

EU ima dobro izhodišče, da s trgovinsko in naložbeno politiko prispeva k doseganju tega cilja ter zagotovi koristi za družbe, potrošnike in delavce. Je največja svetovna izvoznica in uvoznica blaga in storitev skupaj, največja neposredna tuja vlagateljica in najpomembnejši cilj neposrednih tujih naložb. Zato je največja trgovinska partnerica približno 80 držav in druga najpomembnejša partnerica nadaljnjih 40 držav. EU bi morala to moč uporabiti za zagotovitev koristi za svoje državljane in ljudi v drugih delih sveta, zlasti v najrevnejših državah na svetu.

Vendar spremembe v načinu delovanja svetovnega gospodarstva pomenijo drugačen način oblikovanja trgovinske politike. Današnji gospodarski sistem, ki je v osnovi svetoven in digitalen, temelji na mednarodnih vrednostnih verigah, v katerih se zasnova, oblikovanje in proizvodnja odvijajo po korakih v številnih različnih državah.

Trgovinska in naložbena politika Evropske unije mora nadalje upoštevati te razmere in vse načine interakcije družb v EU z ostalim svetom. Storitve se na primer vse pogosteje prodajajo prek meja. Poleg tega so medsebojno tesno povezane s tradicionalno trgovino v proizvodnih dejavnostih. Zato trgovina vse pogosteje vključuje gibanje ljudi in informacij, ne samo blaga, prek meja. To krepi načine, kako trgovina spodbuja izmenjavo idej, znanja in spretnosti ter inovacij. Trgovinska politika EU mora olajšati to izmenjavo.

Učinkovita trgovinska politika bi se morala poleg tega ujemati z razvojno politiko in splošno zunanjo politiko EU ter z zunanjimi cilji notranjih politik EU, da bi se te medsebojno krepile. Vpliv trgovinske politike ima pomembne posledice za geopolitično okolje – in obratno. Poleg tega je trgovinska politika skupaj z razvojnim sodelovanjem močno gonilo rasti v državah v razvoju. EU bo v svojih trgovinskih politikah ohranila svojo dolgoletno zavezanost k trajnostnemu razvoju, da bi prispevala k na novo dogovorjenim svetovnim ciljem trajnostnega razvoja v okviru agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ( 2 ). Poleg tega trgovinska politika krepi delovanje notranjega trga EU, saj njegova pravila povezuje s svetovnim trgovinskim sistemom.

Razprava o trgovini se je v zadnjih letih okrepila. Za trgovinsko politiko se danes zanima precej širša javnost in veliko njenih članov ima pomisleke glede vprašanj, kot sta regulativna zaščita in morebitni vpliv na delovna mesta. Razprava se v veliki meri osredotoča na čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP). To sporočilo se ne osredotoča samo na navedeno, ampak obravnava širšo trgovinsko agendo Evropske unije. Vendar je Komisija na podlagi razprave o partnerstvu TTIP oblikovala ugotovitve, ki so pomembne za širšo trgovinsko politiko EU. V okviru razprave je bilo v osnovi postavljeno vprašanje: „Komu je namenjena trgovinska politika EU?“ To sporočilo kaže, da je trgovinska politika EU namenjena vsem. Njen cilj je izboljšati pogoje za državljane, potrošnike, delavce, samozaposlene osebe, mala, srednja in velika podjetja in najrevnejše ljudi v državah v razvoju ter obravnava pomisleke tistih, ki menijo, da so prikrajšani za koristi globalizacije. Trgovinska politika mora zagotoviti rast, delovna mesta in inovacije, hkrati pa mora biti skladna z načeli evropskega modela. Na kratko, mora biti odgovorna. Mora biti učinkovita pri dejanskem ustvarjanju gospodarskih priložnosti. Mora biti pregledna in odprta za javni nadzor. Spodbujati in varovati mora evropske vrednote.

1.Trgovina in naložbe so močna gonila rasti in ustvarjanja delovnih mest

1.1.EU je zelo uspešna na področju trgovine

Trgovina še nikoli ni bila pomembnejša za gospodarstvo EU. Nedavna kriza je prinesla spoznanje, da bi lahko bila trgovina stabilizacijska sila v težkih časih. Ko je bilo domače povpraševanje v EU majhno, je trgovina ublažila vpliv recesije, saj je povpraševanje preusmerila z rastočih gospodarstev nazaj v Evropo. Trgovina bo v prihodnosti še pomembnejši vir rasti. Pričakuje se, da bo približno 90 % svetovne gospodarske rasti v naslednjih 10 do 15 letih ustvarjene zunaj Evrope. Gospodarsko okrevanje bo treba okrepiti prek močnejših povezav z novimi središči svetovne rasti.

Prodaja v ostale dele sveta postaja vse pomembnejši vir delovnih mest za Evropejce. Izvoz iz Unije danes podpira več kot 30 milijonov delovnih mest, tj. dve tretjini več kot pred 15 leti, kar pomeni, da izvoz danes podpira skoraj vsako sedmo delovno mesto v Evropi. Delavci na teh delovnih mestih so visoko usposobljeni in nadpovprečno plačani. Ta delovna mesta so razporejena po vseh državah članicah EU ter so neposredno in posredno povezana z izvozom iz EU. 200 000 delovnih mest na Poljskem, 140 000 delovnih mest v Italiji in 130 000 delovnih mest v Združenem kraljestvu je na primer povezanih z nemškim izvozom iz EU. Francoski izvoz iz EU podpira 150 000 delovnih mest v Nemčiji, 50 000 delovnih mest v Španiji in 30 000 delovnih mest v Belgiji. Zato so koristi trgovine razširjene veliko bolj, kot se pogosto zavedamo ( 3 ).

Izvoz podpira tudi mala in srednja podjetja (MSP) v Evropi. Več kot 600 000 MSP, ki zaposlujejo več kot šest milijonov ljudi, neposredno izvaža blago iz EU, ta uvoz pa predstavlja eno tretjino izvoza EU. Tako mednarodno delovanje povečuje konkurenčnost teh družb in jim omogoča, da poslujejo na različnih trgih. Veliko več jih izvaža storitve ali pa se ukvarjajo s posrednim izvozom kot dobavitelji drugih večjih družb. Še več jih namerava izvažati v prihodnosti, saj je izvoz pogosto najhitrejši način zagotavljanja rasti in ustvarjanja delovnih mest.

Izvozne možnosti so bistvenega pomena za sektorje, ki doživljajo strukturne spremembe, kot je agroživilski sektor ( 4 ). Postopne reforme na področju skupne kmetijske politike so temu sektorju omogočile, da postane bolj tržno usmerjen, poveča svojo mednarodno konkurenčnost in izkoristi nove priložnosti na trgu.

Uvoz je enako pomemben. Odpiranje gospodarstva EU za trgovino in naložbe je pomemben vir povečanja produktivnosti in zasebnih naložb, ki jih EU zelo potrebuje. Te prinašajo ideje, inovacije, nove tehnologije in najboljše raziskave. Koristijo potrošnikom, saj znižujejo cene in širijo izbiro. Nižji stroški in večja izbira surovin neposredno prispevajo h konkurenčnosti družb EU doma in v tujini.

Bolj na splošno razvoj globalnih vrednostnih verig poudarja soodvisnost med uvozom in izvozom. Splošno znano je, da je proizvodnja v EU odvisna od uvoza energije in surovin. Vendar pogosto pozabimo, da enako velja za dele, komponente in investicijsko blago, kot so stroji. Ti izdelki skupaj predstavljajo 80 % uvoza EU. So bistvenega pomena za delovanje gospodarstva in konkurenčnost družb EU. Delež uvoza v izvozu EU se je od leta 1995 povečal za več kot polovico.

Naložbe so bistvenega pomena. Naložbe v tujini prispevajo k izboljšanju konkurenčnosti evropskih družb. Vhodne naložbe zagotavljajo delovna mesta za 7,3 milijona ljudi v EU. Naložbe v obeh smereh so bistveni del infrastrukture, ki evropsko gospodarstvo povezuje z globalnimi vrednostnimi verigami. Cilj naložbenega načrta EU za Evropo je spodbuditi naložbe, katerih raven je bila leta 2014 za 15 % nižja kot pred krizo. Ključen pogoj je pametnejša uporaba novih in obstoječih finančnih virov. Mednarodni partnerji imajo bistveno vlogo v navedenem procesu. Politika EU na področju neposrednih tujih naložb bi morala to podpirati v skladu s cilji in prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 ( 5 ).

Družbe v EU so zelo konkurenčne na svetovni ravni. EU ima zato dobro izhodišče, da izkoristi prednosti večjega mednarodnega delovanja. Izvoz evropskega blaga se je od začetka tega stoletja skoraj potrojil, in sicer se je povečal za približno 1,5 bilijona EUR. Delež EU v svetovnem izvozu blaga ostaja nad 15 % in se je od začetka stoletja samo nekoliko zmanjšal, in sicer z nekaj več kot 16 %. To je treba obravnavati ob upoštevanju vzpona Kitajske, katere delež v svetovnem izvozu blaga se je v istem obdobju povečal s 5 % na več kot 15 %. Glede na navedeno dejstvo je EU izredno uspešna. Poleg tega je uspešnejša od primerljivih gospodarstev. Zmanjšanje deleža Združenih držav Amerike je bilo v relativnem smislu štirikrat večje od zmanjšanja evropskega deleža, saj se je njihov delež zmanjšal z več kot 16 % leta 2000, ko je bil na enaki ravni kot delež EU, na manj kot 11 % skupnega svetovnega izvoza blaga. Enako se je zgodilo z Japonsko, katere delež na svetovnem trgu izvoza blaga se je prepolovil, saj se je zmanjšal z 10 % na 4,5 %.

1.2.Agenda EU za trgovino in gospodarstvo povečuje koristi trgovine

Komisija je za okrepitev zmogljivosti EU, da izkoristi prednosti trgovine in naložb, razvila ambiciozno dvostransko agendo, ki dopolnjuje delovanje EU v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO). EU je sklenila dvostranske sporazume o prosti trgovini s partnerji na vseh celinah ali pa se pogaja o takih sporazumih ( 6 ). Medtem ko so veljavni sporazumi o prosti trgovini pred desetimi leti zajemali manj kot četrtino trgovine EU, zdaj zajemajo več kot tretjino trgovine EU. Ta delež bi se lahko povečal na dve tretjini, če bodo uspešna vsa sedanja pogajanja. To je zdaleč najbolj ambiciozna trgovinska agenda v današnjem svetu.

Sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo je odličen primer nove generacije sporazumov, o katerih se lahko EU pogaja, in konkretnih rezultatov, ki jih taki sporazumi prinašajo. To je najbolj ambiciozen trgovinski dogovor, ki ga je EU kdaj koli izvajala, saj je v petih letih odpravil skoraj 99 % dajatev na obeh straneh in rešuje necarinske ovire. Sporazum presega sporazum o prosti trgovini med ZDA in Korejo. V štirih letih se je izvoz blaga iz EU povečal za 55 %, v prvih treh letih pa je bil ustvarjen dodatni izvoz v vrednosti 4,7 milijarde EUR. Izvoz avtomobilskih izdelkov se je več kot potrojil. Dolgotrajni trgovinski primanjkljaj EU se je spremenil v presežek. Delež EU v uvozu Južne Koreje se je povečal z 9 % na 13 %, delež ZDA je ostal nespremenjen, delež Japonske pa se je zmanjšal za 2 %.

Vendar je lahko trgovinska politika uporabna le, če je podprta z domačimi reformami. Strukturne reforme, manj birokracije, boljši dostop do finančnih sredstev ter povečanje naložb v infrastrukturo, znanje, spretnosti, raziskave in razvoj so bistvenega pomena za nadaljnjo krepitev zmogljivosti Unije, da izkoristi odprte trge. Naložbeni načrt EU združuje te reforme na ravni EU in bo nadalje povečal konkurenčnost evropskih podjetij, zlasti MSP. Hkrati so nedavne izkušnje pokazale, da se strukturne reforme, ki jih izvedejo države članice, tudi obrestujejo v smislu izboljšane uspešnosti trgovine. Evropski semester je zato pomembno orodje za povečanje sinergij med trgovino in domačimi politikami.

2.Učinkovita politika, ki obravnava nove gospodarske razmere in izpolnjuje dane obljube

2.1.Odziv na vzpon globalnih vrednostnih verig

Globalne vrednostne verige pomenijo, da trgovinske politike ni več mogoče obravnavati z ozkega merkantilističnega vidika. Zviševanje stroškov uvoza zmanjšuje zmožnost družb za prodajo na svetovnih trgih. Izboljšati bi bilo treba razumevanje soodvisnosti. Uporaba protekcionističnih ukrepov ne prinaša nobenih prednosti, celo v sedanjih težkih gospodarskih razmerah.

Trgovinska politika EU mora okrepiti položaj Evrope v svetovnih dobavnih verigah. Podpirati mora vse gospodarske dejavnosti, s katerimi Evropejci ustvarjajo in prodajajo vrednost. To vključuje izjemno pomembno proizvodnjo komponent in končnih izdelkov ( 7 ). Vključuje tudi storitve, raziskave, oblikovanje, trženje, sestavljanje, distribucijo in vzdrževanje.

Trgovinska politika EU se je zaradi prilagajanja tem razmeram že razširila in presegla tradicionalne razprave o tarifah. Temelji na celostnem pristopu in zajema bistvena vprašanja, kot so javna naročila, konkurenca, vključno s subvencijami, ter sanitarne in fitosanitarne ovire. Ta vprašanja so še vedno ključnega pomena. Odhodki za javna naročila na primer znašajo 15–20 % svetovnega BDP. Naložbe v infrastrukturo in druga javna naročila v gospodarstvih v vzponu in razvitih gospodarstvih bodo v naslednjih letih verjetno pomembna gonila gospodarske rasti. Čeprav je EU postopoma povezala in odprla svoje trge, se družbe EU v tujini še vedno srečujejo z diskriminacijo in omejitvami. Zato je bistvenega pomena, da se zagotovijo enaki pogoji za dostop na trg, to pa se lahko delno doseže s sporazumi o prosti trgovini in pogajanji o pristopu novih držav k Sporazumu STO o javnih naročilih.

Vendar bo morala trgovinska politika obravnavati širši nabor vprašanj, da bi si lahko EU zagotovila trden položaj v globalnih vrednostnih verigah. To zahteva spodbujanje trgovine s storitvami, lajšanje digitalne trgovine, podporo mobilnosti strokovnjakov, obravnavo regulativne razdrobljenosti, zagotovitev dostopa do surovin, zaščito inovacij in zagotovitev hitrega upravljanja carinskih postopkov. Združena strategija na različnih področjih gospodarske politike bo tudi morala zagotoviti odgovorno upravljanje dobavnih verig (glej točki 4.1.1 in 4.2.3) ter obravnavati agresivne strategije prenosa dobička podjetij in izogibanja davkom, ki izkoriščajo razdrobljenost vrednostnih verig. Komisija to rešuje prek različnih orodij politike. Trgovinski sporazumi podpirajo prizadevanja, ki spodbujajo mednarodne standarde preglednosti in dobrega upravljanja.

2.1.1.Spodbujanje trgovine s storitvami

Storitve ustvarijo približno 70 % BDP in delovnih mest v EU ter so vse pomembnejši del mednarodne trgovine. V preteklosti se je lahko večina storitev zagotovila le lokalno. Tehnologija je to spremenila, izvoz storitev EU pa se je v desetih letih podvojil in leta 2014 dosegel 728 milijard EUR. Poleg trgovine s storitvami kot take proizvodna podjetja zdaj vse pogosteje kupujejo, proizvajajo in prodajajo storitve, ki jim omogočajo prodajo izdelkov. To vključevanje storitev v proizvodni postopek se je v zadnjih letih močno razširilo. Storitve danes predstavljajo skoraj 40 % vrednosti blaga, izvoženega iz Evrope. Približno ena tretjina delovnih mest, ki jih ustvari izvoz proizvedenega blaga, je dejansko v družbah, ki zagotavljajo pomožne storitve, kot so prevozne in logistične storitve. Pri zapleteni opremi, kot so stroji, vetrne turbine ali medicinski pripomočki, je uporaba storitev, kot so namestitev, podpora, usposabljanje in vzdrževanje, neizogibna. Potrebnih je tudi veliko drugih poslovnih, zavarovalnih, telekomunikacijskih in prevoznih storitev.

Širitev storitev, vključenih v proizvodnjo, zahteva še večjo osredotočenost na liberalizacijo storitev v EU in v trgovini s preostalim svetom. Vse pomembneje je izboljšati dostop na trg za proizvodnjo v povezavi s storitvami. To pomeni, da je treba preseči tradicionalni način razmišljanja, katerega primer so trgovinska pogajanja, v katerih se zaveze glede liberalizacije blaga in storitev trenutno obravnavajo ločeno. Mobilnost ljudi, ki zagotavljajo storitve, lahko na primer podpira prodajo blaga in storitev, olajševanje digitalne trgovine in pretoka podatkov pa podpira družbe, ki zagotavljajo blago ali storitve.

Olajševanje trgovine s storitvami zahteva tudi odprtost za neposredne tuje naložbe. Več kot 60 % neposrednih naložb EU v tujini je povezanih s trgovino s storitvami. Mednarodna trgovina s storitvami zahteva, da družbe ustanovijo poslovne enote na tujih trgih, da lahko storitve zagotavljajo novim lokalnim strankam. STO ocenjuje, da se dve tretjini storitev zagotovita prek ustanavljanja. Naložbe po vsem svetu družbam, ki zagotavljajo storitve, omogočajo tudi, da domačim strankam nudijo globalne rešitve, ter s tem podpirajo povezave proizvodnih podjetij in družb EU, ki zagotavljajo storitve, z globalnimi vrednostnimi verigami. Pogajanja EU o mednarodnih naložbah in mednarodna razsežnost naložbenega načrta za Evropo bodo olajšali te povezave.

EU je ena od 25 članic STO, ki se pogajajo o ambicioznem večstranskem sporazumu o trgovini s storitvami (TiSA). Skupaj predstavljajo že 70 % svetovne trgovine s storitvami, sporazum TiSA pa bi lahko postal odskočna deska vseh članic STO za napredek pri liberalizaciji storitev in oblikovanju pravil o storitvah, ki bi tako dohitela stopnjo liberalizacije in oblikovanje pravil za blago. Poleg tega bi bilo treba v okviru sedanjih pogajanj o sporazumu o okoljskih javnih dobrinah na koncu obravnavati storitve, potrebne za učinkovito prodajo navedenih dobrin prek meja. EU je predlagala tudi, da bi morala biti razvojna agenda STO iz Dohe osredotočena na storitve, ki so bistvenega pomena za trgovino z blagom.

Hkrati stališče EU o javnih storitvah ostaja jasno. Trgovinski sporazumi EU vladam na nobeni ravni ne preprečujejo in jim ne bodo preprečevali zagotavljanja, podpiranja ali urejanja storitev na področjih, kot so oskrba z vodo, izobraževanje, zdravje in socialne storitve, niti ne bodo preprečevali sprememb politik v zvezi s financiranjem ali organizacijo teh storitev. Trgovinski sporazumi ne bodo zahtevali, da vlade privatizirajo katero koli storitev, in jim ne bodo preprečevali razširitve nabora storitev, ki jih zagotavljajo javnosti.

2.1.2.Olajševanje digitalne trgovine

Digitalna revolucija odpravlja geografske ovire in ovire zaradi razdalje ter močno vpliva na gospodarstva in družbe po celem svetu. To pomeni nove možnosti za trgovino, tudi za MSP in potrošnike v EU, zaradi svetovnega trga elektronskega trgovanja, katerega vrednost je trenutno ocenjena na več kot 12 bilijonov EUR ( 8 ). Čeprav so stroški usklajevanja pri čezmejnem trgovanju običajno višji za manjša kot za večja podjetja, elektronsko trgovanje pomeni, da lahko tudi mala spletna podjetja dosežejo stranke po celem svetu. EU ima kot največja svetovna izvoznica storitev dobro izhodišče, da izkoristi s tem povezane prednosti.

Digitalna revolucija pomeni tudi nove pomisleke glede varstva potrošnikov in njihovih osebnih podatkov v EU in na mednarodni ravni. Komisija je zavezana k zagotavljanju, da trden pravni okvir na področju varstva podatkov ( 9 ) v celoti zagotavlja temeljne pravice državljanov EU do zasebnosti in varstva njihovih osebnih podatkov. Pravila o obdelavi osebnih podatkov niso predmet pogajanj v okviru trgovinskih sporazumov in ti sporazumi ne vplivajo nanje.

Vendar digitalno gospodarstvo pomeni tudi, da je treba odpraviti nove vrste trgovinskih ovir. Nekatere od navedenih ovir vplivajo na družbe, ki so posebej osredotočene na trgovanje po digitalnih poteh. Druge vplivajo na veliko več različnih družb. Zbiranje, hramba, obdelava in prenos podatkov (vključno z gospodarskimi, finančnimi, statističnimi in znanstvenimi informacijami) ter njihova digitalizacija so postali sestavni del sodobnih poslovnih modelov, tudi za proizvodna podjetja. Pravzaprav so osrednjega pomena za razvoj globalnih vrednostnih verig. Zato je prosti pretok podatkov prek meja postal pomembnejši za splošno evropsko konkurenčnost. Regulativno sodelovanje, vzajemno priznavanje in usklajevanje standardov so najboljša orodja za reševanje izzivov digitalnega gospodarstva.

Strategija za enotni digitalni trg ( 10 ) obravnava veliko teh vprašanj v EU. Vendar se evropske družbe po vsem svetu še vedno srečujejo z velikimi ovirami, kot so nepregledna pravila, vmešavanje vlade, neupravičena lokalizacija podatkov in zahteve glede hrambe podatkov. Varnost podatkov je bistvenega pomena za vse družbe, ki obdelujejo podatke. Digitalne infrastrukture, šifriranje in skupni standardi so prav tako pomembni za globalne vrednostne verige in zato spadajo tudi v pristojnost trgovinske politike. Poleg tega imajo nekateri ključni ukrepi v okviru strategije za enotni digitalni trg, kot sta evropska pobuda za računalništvo v oblaku in reforma avtorskih pravic, mednarodno razsežnost, ki bi se lahko obravnavala v trgovinskih sporazumih.

EU bi si morala prizadevati za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni brez diskriminacije in neupravičenih zahtev glede lokalizacije podatkov. Evropa bi morala spodbujati doseganje tega cilja v dvostranskih, večstranskih in mnogostranskih forumih.

2.1.3.Podpiranje mobilnosti in obravnavanje migracij

Začasno gibanje strokovnjakov je postalo nujno za mednarodno poslovanje v vseh sektorjih. Lajša izvoz in zagotavlja načine za premostitev pomanjkanja strokovno usposobljene delovne sile. Omejitve mobilnosti so mednarodno razširjene in lahko omejujejo koristi trgovinskih in naložbenih sporazumov. Mobilnost strokovnjakov ne spodkopava socialne in delovne zakonodaje in predpisov.

V evropski agendi o migracijah ( 11 ) je poudarjen zlasti gospodarski potencial začasnega gibanja ponudnikov storitev. Agenda poziva tudi k boljši uporabi sinergij na vseh področjih politike, da bi se spodbudilo sodelovanje tretjih držav na področju migracij in beguncev ( 12 ). Trgovinska politika bi morala upoštevati okvir politike za vračanje in ponovni sprejem migrantov z neurejenim statusom.

2.1.4.Krepitev mednarodnega regulativnega sodelovanja

Zahteve, ki veljajo za izdelke in storitve, se po svetu močno razlikujejo, včasih zaradi kulturnih razlik in družbenih izbir, pogosto pa preprosto zaradi dejstva, da so bili regulativni pristopi razviti ločeno. Taka regulativna razdrobljenost pomeni visoke dodatne stroške za proizvajalce, ki morajo spremeniti svoje izdelke in/ali opraviti podvojene ocene skladnosti, ki ne prinašajo dodatne varnosti ali drugih javnih koristi, v nekaterih primerih pa je to samo prikriti protekcionizem. Ti stroški so še posebej visoki v primeru MSP, za katera lahko pomenijo nepremostljivo oviro pri dostopu na trg.

Medtem ko je ta vprašanja lažje obravnavati v okviru dvostranskih pogajanj, imajo regionalne in globalne rešitve večji vpliv. Okrepljeno mednarodno regulativno sodelovanje prispeva k olajševanju trgovine, zvišuje splošne standarde, povečuje učinkovitost predpisov, regulativnim organom pa pomaga, da bolje uporabijo omejena sredstva. Izvajati ga je treba tako, da ne omejuje pravice vlad do ukrepanja za dosego legitimnih ciljev javne politike (glej točko 4.1.1). Napredek pri sodelovanju s strateškimi trgovinskimi partnerji, kot so Združene države Amerike in Japonska, bo dal nov zagon delu organov, kot sta Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) za motorna vozila in Mednarodna konferenca o usklajevanju tehničnih zahtev za registracijo zdravil za uporabo v humani medicini, ali organov, ki določajo mednarodne standarde v zvezi s sanitarnimi in fitosanitarnimi ukrepi, kot je Codex Alimentarius za živila. Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO, IEC in ITU) imajo prav tako pomembno vlogo. STO bi lahko razvila svojo vlogo pri spodbujanju dobrih regulativnih praks.

2.1.5.Zagotavljanje učinkovitega upravljanja carinskih postopkov

Učinkovito upravljanje gibanja blaga v mednarodnih dobavnih verigah je bistvenega pomena. Zagotavlja olajševanje trgovine, varstvo finančnih in gospodarskih interesov EU in njenih držav članic ter skladnost s trgovinskimi predpisi. Agencije v EU in po svetu morajo obvladovati in čim bolj zmanjšati številna tveganja, ki izhajajo iz svetovne trgovine. Potrebni so boljša izmenjava informacij o tveganjih (ob ustreznem upoštevanju varstva osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti), usklajevanje med carinskimi in drugimi organi ter tesnejše mednarodno sodelovanje. Izvajanje pravil o olajševanju trgovine v sporazumih STO in dvostranskih sporazumih ter vključitev teh pravil v prihodnje sporazume o prosti trgovini sta vse pomembnejši razsežnosti trgovinske politike.

2.1.6.Zagotavljanje dostopa do energije in surovin

Glede na odvisnost EU od uvoženih virov je dostop do energije in surovin bistvenega pomena za konkurenčnost EU. Trgovinski sporazumi lahko izboljšajo dostop z določitvijo pravil o nediskriminaciji in tranzitu, obravnavo zahtev glede lokalne vsebine, spodbujanjem energetske učinkovitosti in trgovine z energijo iz obnovljivih virov ter zagotovitvijo, da podjetja v državni lasti tekmujejo z drugimi družbami pod enakimi pogoji in v skladu s tržnimi načeli. Take določbe morajo v celoti spoštovati suverenost vsake države v zvezi z njenimi naravnimi viri in ne smejo preprečevati ukrepov za varovanje okolja, vključno z bojem proti podnebnim spremembam.

2.1.7.Zaščita inovacij

Ustvarjalnost, raziskave in oblikovanje so bistvenega pomena za gospodarstvo vrednostnih verig. Pomenijo tretjino delovnih mest v EU in 90 % izvoza EU ( 17 ). Vendar so še posebej izpostavljeni slabemu varstvu in uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v drugih pristojnostih, včasih pa so podvrženi prisiljenemu prenosu tehnologije. MSP so še posebej ranljiva. Trgovinska politika EU mora podpirati inovativne in visokokakovostne izdelke z varovanjem vseh pravic intelektualne lastnine, vključno s patenti, blagovnimi znamkami, avtorskimi pravicami, modeli, geografskimi označbami ter poslovnimi skrivnostmi. Pri tem ne gre samo za določitev pravil in postopkov, ampak tudi za zagotavljanje njihovega izvrševanja.

2.2.Izpolnjevanje danih obljub: izvajanje, izvrševanje, mala podjetja in delavci

2.2.1.Boljše izvajanje

EU ima največji obseg sporazumov o prosti trgovini na svetu, današnji izziv pa je ustvariti spremembe za vse. Na primer, kljub temu, da je sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo na splošno prinesel odlične rezultate, družbe ne izkoriščajo v celoti znižanih tarif, ki jih zagotavlja. Prvo leto izvajanja tega sporazuma so se priložnosti, ki jih ustvarja, dejansko izkoristile pri samo 40 % izvoza EU, za 60 % izvoza pa so se še vedno plačevale nepotrebne dajatve. Učinkovita uporaba navedenih prednosti se je povečala in zdaj zajema dve tretjini izvoza EU, vendar velike razlike med stopnjami izkoriščenosti v državah članicah (od 80 % na Cipru, v Latviji in Avstriji do 40 % ali manj v Estoniji, na Malti in v Bolgariji) in višja stopnja izkoriščenosti v primeru južnokorejskih družb (80 %) kažejo, da je še vedno mogoče storiti več za izboljšanje učinkovitega izvajanja tega in drugih trgovinskih sporazumov EU.

Boljše izvajanje je skupna odgovornost Komisije, držav članic, Evropskega parlamenta in deležnikov. Komisija bi morala obravnavati vprašanja, kot so zapletena pravila o poreklu in carinski postopki ter nezadostne informacije in podpora. Države članice imajo ključno vlogo pri upravljanju in izvajanju carinskega režima EU ter spodbujanju trgovine in naložb. Vloga Evropskega parlamenta bo zlasti pomembna za izvajanje poglavij trgovinskih sporazumov o trajnostnem razvoju (glej točko 4.2.2).

2.2.2.Odločnejše uveljavljanje pravic EU

EU mora zagotoviti, da njeni partnerji upoštevajo pravila in spoštujejo svoje zaveze. To je nujno z vidika gospodarstva in politike. Podlaga za to je stalno spremljanje in sodelovanje Komisije in držav članic s partnerji. Če je diplomatsko posredovanje neuspešno, EU brez odlašanja uporabi postopke STO za reševanje sporov. EU je ena od najbolj dejavnih in uspešnih uporabnic postopkov STO za reševanje sporov, njena prednostna obravnava primerov pa temelji na pravni trdnosti, gospodarskemu pomenu in sistemskemu učinku ( 20 ).

Morebitne koristi trgovinskih sporazumov morajo biti na voljo vsem državam članicam EU. To zahteva tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in industrijo EU, da se obravnavajo vprašanja, kot so ponavljajoči se postopki za vloge za dostop na trg, ki imajo včasih različne izide in ki lahko povzročijo nepotrebne zamude in stroške. To velja zlasti za agroživilski sektor, v katerem je EU največja svetovna izvoznica, vendar zaradi takih ovir ne more v celoti izkoristiti tega potenciala. Priznanje EU kot enega subjekta v agroživilskem sektorju je bistveno, da se zagotovi enaka obravnava izvoza iz 28 držav članic EU. Hkrati bi morala EU morda razmisliti, kako trgovinskim partnerjem ponuditi jamstva, ki jih zahtevajo, da bi rešila to vprašanje.

Poleg tega mora EU s protidampinškimi in protisubvencijskimi ukrepi še naprej odločno nastopati proti nepoštenim trgovinskim praksam. To je potrebno za izpolnitev zaveze EU glede odprtja trgov. EU je ena od glavnih uporabnic instrumentov trgovinske zaščite na svetu. Zagotavlja, da se postopki strogo upoštevajo, in upošteva vse interese Unije.

2.2.3.Več pozornosti za mala podjetja

Stroški vstopa na nov trg močneje vplivajo na MSP kot na večja podjetja. Nominalni stroški ustanovitve, ugotavljanja skladnosti, pridobitve dovoljenj za izdelke in priznavanja poklicnih kvalifikacij so morda enaki. Vendar močneje vplivajo na MSP, ki imajo manj sredstev za uveljavljanje na mednarodni ravni, prodiranje na nove trge, premagovanje trgovinskih in naložbenih ovir ter zagotavljanje skladnosti s predpisi. Zato bi morala ambiciozna odprava ovir in regulativno zbliževanje prek trgovinskih sporazumov koristiti zlasti MSP.

Enaka nesorazmerja se pojavljajo pri dostopu do informacij o možnostih dostopa na trg. Velike družbe si morda lahko privoščijo pravno in gospodarsko svetovanje o regulativnih zahtevah, vendar je to težje za MSP. Sporazumi o prosti trgovini jim lahko pomagajo, na primer z vzpostavitvijo vladnih spletišč, na katerih so na enem mestu dostopne vse informacije o ustreznih zahtevah za izdelke.

2.2.4.Učinkovitejša orodja, ki delavcem pomagajo pri prilagajanju na spremembe

Kot je navedeno zgoraj, je trgovina pomemben vir delovnih mest za Evropejce, saj izvoz podpira skoraj vsako sedmo delovno mesto v EU. Trgovina vključuje tudi strukturne spremembe, ki prispevajo k pripravljenosti gospodarstva za ustvarjanje delovnih mest prihodnosti. Vendar lahko te spremembe vključujejo začasen negativen vpliv na nekatere regije in delavce, če se konkurenca izkaže za premočno za nekatera podjetja. Komisija v trgovinskih pogajanjih upošteva ta dejstva, zato zagotavlja ustrezna prehodna obdobja, izključuje nekatere sektorje ali uporablja tarifne kvote in zaščitne klavzule. Tako so negativni učinki pri izvajanju novih trgovinskih sporazumov običajno omejeni, kot velja za sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo. Kljub pomislekom pred začetkom veljavnosti ta sporazum ni povzročil nenadnega povečanja uvoza, ki bi škodil industriji EU, in ni bilo potrebe po sprožitvi nadzornega mehanizma, predvidenega v sporazumu, ali kakršne koli zaščitne preiskave.

Vendar taka sprememba ni majhna za ljudi, na katere neposredno vpliva. Je resen osebni izziv. Iskanje nove zaposlitve pogosto zahteva pridobivanje novega znanja in spretnosti, prilagajanje na nove načine dela ali razmislek o selitvi v drugo regijo ali državo članico EU s ciljem izkoristiti zaposlitvene priložnosti, vse to pa ni enostavno. Zato ljudje potrebujejo čas in podporo, da lahko predvidijo spremembe in se jim prilagodijo, ko se zgodijo.

Dejavno upravljanje sprememb je zato bistvenega pomena za zagotovitev, da so koristi globalizacije pravično porazdeljene in da so negativni učinki ublaženi. Obravnavati je treba socialne posledice odpiranja trga.

EU in države članice so odgovorne za zagotovitev, da aktivne politike trga dela omogočajo, da osebe, ki izgubijo službo, hitro najdejo novo v konkurenčnejših podjetjih v svojem sektorju ali pa tako, da zamenjajo poklic. Komisija izvaja strategijo za delovna mesta in rast, katere cilj je olajšati ustvarjanje novih in trajnih delovnih mest v EU. Politike na področju izobraževanja so ključni element in morajo podpirati stalni razvoj znanja in spretnosti, da delavce pripravijo na prihodnja delovna mesta. Evropski strukturni in investicijski skladi podpirajo ta cilj.

Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je še eno orodje, ki zagotavlja podporo skupnostim, ki se soočijo z enkratno in jasno opredeljeno izgubo delovnih mest, npr. v primeru zaprtja tovarn v EU zaradi mednarodne konkurence ali zunanjega izvajanja. Rezerva za morebitno posredovanje ESPG še nikoli ni bila povsem izčrpana v zadevnem letu. Preostanek rezerve bi se lahko koristno uporabil, če bi se merila za izplačila nadalje razširila.

3.Preglednejša trgovinska in naložbena politika

O trgovinski politiki se danes razpravlja pogosteje kot kadar koli v zadnjih letih, veliko ljudi pa se sprašuje, ali je ta politika namenjena podpori širših evropskih interesov in načel ali ožjih ciljev velikih podjetij. Nekateri menijo, da osredotočenost na regulativna vprašanja v nedavnih pogajanjih, zlasti o TTIP, ogroža socialni in regulativni model EU. Poleg tega je EU na podlagi Lizbonske pogodbe dobila odgovornost za zaščito naložb in reševanje sporov, kar je sprožilo vneto razpravo o tem, ali mehanizmi, ki so jih države članice doslej razvile za zagotovitev take zaščite, ogrožajo pravico EU in njenih držav članic do urejanja. Tretji vidik sedanje javne razprave o trgovini je dejstvo, da so potrošniki vse bolje obveščeni in zaskrbljeni glede socialnih in okoljskih pogojev v proizvodnih obratih po vsem svetu ter glede spoštovanja človekovih pravic. Nazadnje, učinki sporazumov o prosti trgovini na države, ki niso partnerice, zlasti na najmanj razvite države, se vse pogosteje pregledujejo.

Komisija resno obravnava te pomisleke. Oblikovanje politike mora biti pregledno, razprava pa mora temeljiti na dejstvih. Pri oblikovanju politike je treba upoštevati pomisleke ljudi v zvezi s socialnim modelom EU. Komisija si mora prizadevati za politiko, ki koristi celotni družbi, spodbuja evropske in splošne standarde in vrednote poleg temeljnih gospodarskih interesov, hkrati pa bolj poudarja pomen trajnostnega razvoja, človekovih pravic, davčne utaje, varstva potrošnikov ter odgovorne in pravične trgovine.

3.1.Tesnejše sodelovanje z državami članicami, Evropskim parlamentom in civilno družbo    

Evropski parlament ima kot sozakonodajalec (poleg Sveta) osrednjo vlogo tudi pri zagotavljanju popolnega demokratičnega nadzora in odgovornosti trgovinske politike. Parlament in Komisija sta okrepila svoje sodelovanje in s tem zagotovila večjo udeleženost Parlamenta v vseh fazah pogajanj.

Komisija bo poleg tega okrepila svoja prizadevanja za spodbujanje razprave na podlagi informacij v državah članicah in poglobljenega dialoga s civilno družbo na splošno. To je priložnost za ozaveščanje ljudi o sedanjih in načrtovanih pogajanjih o trgovini in naložbah ter pridobitev povratnih informacij o pomembnih vprašanjih od zadevnih deležnikov.

V skladu z načeli agende za boljše pravno urejanje ( 21 ) se bo za vsako pomembno pobudo na področju trgovinske politike opravila ocena učinka. Komisija med pogajanji o pomembnih trgovinskih sporazumih opravi ocene učinka trajnostnega razvoja, ki omogočajo bolj poglobljeno analizo morebitnih gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkov trgovinskih sporazumov, vključno na MSP, potrošnike, določene gospodarske sektorje, človekove pravice in države v razvoju. Komisija analizira tudi ekonomski učinek sporazumov po njihovi sklenitvi in izvede naknadne ocene po koncu njihovega izvajanja. Ocene učinka in naknadne ocene so bistvenega pomena za oblikovanje učinkovitih in preglednih trgovinskih politik, ki temeljijo na dokazih.

3.2.Bolj odprt proces oblikovanja politike

Preglednost je bistvenega pomena za boljše pravno urejanje. Pomanjkanje preglednosti spodkopava legitimnost trgovinske politike EU in zaupanje javnosti. Zahteva se večja preglednost v trgovinskih pogajanjih, zlasti če obravnavajo vprašanja notranje politike, kot je pravno urejanje. Komisija je v odziv na to zahtevo sprejela ukrepe brez primere, zlasti v zvezi z objavljanjem predlogov EU za pogajanja. Podobno je Svet objavil pogajalske smernice v zvezi s partnerstvom TTIP in sporazumom TiSA. Poleg tega Komisija na svojem spletišču objavlja informacije o srečanjih med zainteresiranimi predstavniki, vsemi člani Evropske komisije, člani njihovih kabinetov in generalnimi direktorji.

Preglednost bi bilo treba zagotoviti v vseh fazah pogajalskega kroga, tj. od faze določitve ciljev samih pogajanj do faze po koncu pogajanj.

Preglednost bi bilo treba nadalje povečati tudi na področju trgovinske zaščite. Medtem ko EU že presega standarde STO glede odprtosti, je mogoče storiti še več.

4.Trgovinska in naložbena politika, ki temelji na vrednotah

Komisija bo presegla tudi spremembe postopka oblikovanja politike na področju trgovine. Pomisleki javnosti zajemajo vsebinska vprašanja, kot sta obravnava pravnega urejanja in naložb v trgovinskih sporazumih ter skladnost trgovinske politike EU s širšimi evropskimi vrednotami.

4.1.Bolj odziven pristop k pričakovanjem javnosti v zvezi s pravnim urejanjem in naložbami

4.1.1.Zagotovitev, da lahko potrošniki zaupajo v izdelke, ki jih kupijo v svetovnem gospodarstvu

Potrošniki uživajo koristi zaradi odprave trgovinskih ovir, saj lahko izbirajo med več izdelki po nižjih cenah. Danes imajo Evropejci dostop do izdelkov z vseh celin in lahko kupujejo storitve zaradi lažjega potovanja in digitalnih omrežij. Novi trgovinski sporazumi lahko še razširijo izbiro in znižajo cene. Vendar sta potrošnikom pomembna tudi varnost izdelkov, ki jih uporabljajo, ter spoštovanje človekovih pravic, pravic delavcev in okolja pri proizvodnji teh izdelkov.

Potrošniki imajo pravico vedeti, kaj kupujejo, da lahko na podlagi informacij sprejmejo utemeljene odločitve. Pravila enotnega trga EU pomenijo, da lahko potrošniki popolnoma zaupajo v blago in storitve, ki jih kupijo v drugih državah članicah EU. Pravila EU na področju zdravja, varnosti, varstva potrošnikov, dela in okolja spadajo med najučinkovitejša pravila na svetu, ki zagotavljajo največjo zaščito. Vendar to ne velja povsod. V odprtem svetovnem gospodarstvu, kjer se izdelki proizvajajo vzdolž vrednostnih verig, v katerih se prepletajo razvita gospodarstva in gospodarstva v razvoju, je zagotovitev, da lahko potrošniki zaupajo v izdelke, ki jih kupijo, večji izziv. Komisija mora obravnavati to dejstvo.

Trgovinska in naložbena politika EU se mora odzvati na pomisleke potrošnikov s krepitvijo pobud za družbeno odgovornost gospodarskih družb in primerno skrbnost v celi proizvodni verigi s poudarkom na spoštovanju človekovih pravic ter socialnih (vključno s pravicami delavcev) in okoljskih vidikih vrednostnih verig (glej točko 4.2.3). Hkrati morajo vlade držav članic izpolniti svojo odgovornost izvrševanja predpisov EU o blagu in storitvah za uvožene in doma proizvedene izdelke.

Regulativno sodelovanje (glej točko 2.1.4) lahko prav tako prispeva k spodbujanju visokih standardov. Komisija lahko z vključitvijo partnerjev v regulativno sodelovanje izmenja ideje in dobre prakse ter spodbuja standarde EU na način, ki bo vsem potrošnikom omogočil, da koristijo najvišje in najučinkovitejše ravni varstva. Trgovinski sporazumi lahko dajo politični zagon tovrstnim dialogom. Vendar v nasprotju s tradicionalnimi trgovinskimi pogajanji pri regulativnem sodelovanju ne gre za dajanje in sprejemanje ali menjavo enega predpisa za drugega.

4.1.2.Spodbujanje novega pristopa k naložbam

Medtem ko je spodbujanje naložb v središču gospodarskih prednostnih nalog Komisije, sta zaščita naložb in arbitraža sprožili razgreto razpravo o pravičnosti in potrebi po ohranitvi pravice javnih organov do urejanja v EU in državah partnericah, zlasti v okviru pogajanj o TTIP.

Države so v zadnjih 50 letih ustvarile gosto svetovno mrežo, sestavljeno iz več kot 3 200 bilateralnih investicijskih pogodb, od katerih jih 1 400 vključuje države članice EU, s ciljem zaščititi in spodbujati naložbe.

Sedanja razprava je izpostavila tveganje zlorab določb, ki jih vsebujejo številne navedene pogodbe, ter pomanjkanje preglednosti in neodvisnosti arbitrov. Potreba po reformi je zdaj splošno priznana po vsem svetu in, kot je poudarjeno v nedavnem poročilu UNCTAD, „medtem ko so skoraj vse države del svetovnega naložbenega režima in imajo v njem resnični interes, se zdi, da nihče ni povsem zadovoljen z njim“ ( 22 ). Vprašanje ni, ali bi bilo treba sistem spremeniti, ampak kako bi ga bilo treba spremeniti. Sedanje stanje ni sprejemljivo, osnovni cilj zaščite naložb pa ostaja veljaven, saj še vedno obstaja težava predsodkov do tujih vlagateljev in kršitev lastninskih pravic.

EU ima najboljše izhodišče – in posebno odgovornost – da vodi reformo svetovnega naložbenega režima kot njegova ustanoviteljica in glavna akterka. Komisija, ki ima nove odgovornosti glede zaščite naložb, odkar je Lizbonska pogodba pristojnost na tem področju prenesla na EU, je reformo uvrstila med prednostne naloge in je pripravljena prevzeti vodilno vlogo na svetovni ravni. V okviru TTIP je že začela z reformo sistema ( 23 ).

4.2.Trgovinska agenda, ki spodbuja trajnostni razvoj, človekove pravice in dobro upravljanje

Pogodbe EU zahtevajo, da EU po vsem svetu spodbuja svoje vrednote, vključno z razvojem revnejših držav, visokimi socialnimi in okoljskimi standardi ter spoštovanjem človekovih pravic. V tem pogledu mora biti trgovinska in naložbena politika usklajena z drugimi instrumenti EU za zunanje ukrepanje.

Eden od ciljev EU je zagotoviti, da gospodarsko rast spremljajo socialna pravičnost, spoštovanje človekovih pravic, visoki delovni in okoljski standardi ter zaščita zdravja in varnosti. To velja za zunanje in notranje politike, torej tudi za trgovinsko in naložbeno politiko. EU ima vodilno vlogo pri vključevanju ciljev trajnostnega razvoja v trgovinsko politiko in uporabi trgovine kot učinkovitega orodja za spodbujanje trajnostnega razvoja po vsem svetu. Pomen morebitnega prispevka trgovinske politike k trajnostnemu razvoju je bil nedavno potrjen v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030, ki vključuje cilje trajnostnega razvoja, ki bodo v naslednjih 15 letih usmerjali ukrepanje na svetovni ravni.

4.2.1.Uporaba trgovine in naložb v podporo vključujoči rasti v državah v razvoju

EU ima vodilno vlogo pri uporabi trgovinske politike za spodbujanje razvoja najrevnejših držav.

EU je najbolj odprt trg za izvoz držav v razvoju. Pobuda „Vse razen orožja“ (EBA) ( 25 ) iz leta 2001 je bila radikalna, saj je trg EU popolnoma odprla za najmanj razvite države brez uporabe tarif ali kvot. Ta pobuda je učinkovita. Z izjemo energije je uvoz iz najmanj razvitih držav v Evropsko unijo večji kot skupni uvoz iz Združenih držav Amerike, Kanade, Japonske in Kitajske. EU je sklenila tudi uspešne sporazume o gospodarskem partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, v zadnjem času zlasti v Afriki (glej točko 5.2.3).

Cilj EU je podpirati razvoj z zagotovitvijo, da se lahko države vključijo v regionalne in globalne vrednostne verige ter znotraj njih napredujejo. EU je omilila svoja pravila o poreklu v okviru splošne sheme preferencialov. Zdaj so enostavnejša, lažje jih je upoštevati in ponujajo več možnosti v zvezi z izvorom na podlagi regionalne in čezregionalne kumulacije med državami. EU in njene države članice poleg tega spodbujajo svetovna prizadevanja na področju „pomoči trgovini“ in zagotavljajo več kot tretjino svetovne podpore, in sicer 11 milijard EUR na leto.

V skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj mora EU zagotoviti, da njene trgovinske in naložbene pobude prispevajo k trajnostni rasti in ustvarjanju delovnih mest ter čim bolj zmanjšajo kakršen koli negativen vpliv na najmanj razvite države in druge države, ki najbolj potrebujejo pomoč. To je še posebej pomembno v zvezi s partnerstvom TTIP, saj sta EU in ZDA najpomembnejša trga na svetu za blago in storitve iz držav v razvoju.

4.2.2.Spodbujanje trajnostnega razvoja

EU ima vodilno vlogo tudi pri uporabi trgovinske politike za spodbujanje socialnega in okoljskega stebra trajnostnega razvoja. Te dejavnosti izvaja na pozitiven način, ki temelji na spodbudah, in brez skritih protekcionističnih namenov.

Shema GSP+ je inovativno orodje, ki ponuja spodbude in podporo na področju človekovih pravic, trajnostnega razvoja in dobrega upravljanja v državah, zavezanih k izvajanju temeljnih mednarodnih konvencij na teh področjih.

EU igra ključno vlogo pri nadaljevanju pogajanj o sporazumu o okoljskih javnih dobrinah s 16 drugimi pomembnimi članicami STO. Cilj je spodbuditi trgovino z najpomembnejšimi zelenimi tehnologijami, kot so tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ravnanje z odpadki in nadzor nad onesnaževanjem zraka, ter prispevati k boju proti podnebnim spremembam in varovanju okolja.

Nedavni sporazumi EU o prosti trgovini sistematično vključujejo tudi določbe o trgovini in trajnostnem razvoju. Cilj je predvsem povečati možnosti za dostojno delo in varovanje okolja, vključno z bojem proti podnebnim spremembam, ki jih ponujajo povečana trgovina in naložbe, ter sodelovati z državami partnericami v procesu, ki spodbuja preglednost in vključevanje civilne družbe. Določbe omogočajo tudi neodvisen in nepristranski pregled.

Ko sporazumi o prosti trgovini začnejo veljati, se mora EU prepričati, da se določbe o trgovini in trajnostnem razvoju učinkovito izvajajo in uporabljajo, tudi z zagotavljanjem ustrezne podpore prek razvojnega sodelovanja. To je bistven korak pri uresničevanju sprememb na tem področju. Spoštovanje zavez o pravicah delavcev in varstvu okolja je lahko velik izziv za nekatere trgovinske partnerje EU. Komisija je pripravljena pomagati trgovinskim partnerjem, da izboljšajo stanje. Boljše usklajevanje programov pomoči in sodelovanja na teh področjih bo EU omogočilo, da izkoristi priložnosti in spodbudi tesnejše trgovinske odnose za spodbujanje te agende, ki temelji na vrednosti.

4.2.3.Zagotavljanje odgovornega upravljanja dobavnih verig

Odgovorno upravljanje svetovnih dobavnih verig je bistvenega pomena za usklajevanje trgovinske politike z evropskimi vrednotami. EU je že ukrepala skupaj z nekaterimi partnerji (npr. v okviru dogovora z Bangladešem o trajnostnem razvoju in pobude za pravice delavcev z Mjanmarom) ter v zvezi z nekaterimi vprašanji (pobuda za konfliktne minerale ( 27 ), predpisi o nezakoniti sečnji ( 28 ), trajnostna merila za biogoriva ( 29 ), poročanje podjetij o vprašanjih glede dobavnih verig ( 30 ) ter preglednost plačil, ki jih vlade dobijo od podjetij v ekstraktivni in gozdarski industriji ( 31 )). Komisija bo v naslednjih letih nadalje razvila te politike. Te so zapletene in morajo vključevati različne javne in zasebne akterje ter akterje civilne družbe, da bi uresničile pomembne spremembe za lokalne prebivalce. Vključujejo tudi kombinacijo „mehkih“ in inovativnih orodij ter zakonodajnih sprememb.

4.2.4.Spodbujanje sistemov pravične in etične trgovine

Spodbujanje sistemov pravične in etične trgovine temelji na povpraševanju potrošnikov v EU in prispeva k razvoju bolj trajnostnih trgovinskih priložnosti za male proizvajalce v tretjih državah. Proizvajalci in potrošniki v EU danes nimajo dovolj informacij o dostopu do sistemov pravične trgovine. Komisija ima nalogo, da spodbuja to povezavo in izvaja dejavnosti ozaveščanja na strani ponudbe in na strani povpraševanja.

4.2.5.Spodbujanje in varovanje človekovih pravic

Trgovinska politika je lahko močno orodje za spodbujanje krepitve človekovih pravic v tretjih državah v povezavi z drugimi politikami EU, zlasti zunanjo politiko in razvojnim sodelovanjem. Kršitvam človekovih pravic, ki se pojavljajo v svetovnih dobavnih verigah, kot so najhujše oblike dela otrok, prisilno delo v zaporih, prisilno delo kot posledica trgovine z ljudmi in prilaščanje zemljišč, je treba nameniti posebno pozornost. Vprašanja spoštovanja človekovih pravic se vse pogosteje vključujejo v dvostranske sporazume EU o prosti trgovini, enostranske preferenciale (zlasti v shemi GSP+) in politiko nadzora izvoza EU. V primerih resnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic so države upravičenke na primer izgubile svoje preferenciale v okviru sheme GSP (npr. Šrilanka, Belorusija in Mjanmar/Burma), dokler se niso razmere dovolj izboljšale. Komisija je razvila tudi smernice za proučevanje vpliva pobud trgovinske politike na človekove pravice v EU in državah partnericah.

Komisija si prizadeva za učinkovit nadzor izvoza izdelkov, ki se uporabljajo za mučenje ali izvršitev smrtne kazni, in podpira pregled, ki je v teku ( 33 ). Strogo izvajanje in izmenjava informacij med organi je ključnega pomena za uresničevanje cilja EU o odpravi smrtne kazni in nadzor izdelkov, ki se uporabljajo za nečloveško ravnanje.

4.2.6.Boj proti korupciji in spodbujanje dobrega upravljanja

Korupcija ogroža gospodarstva in družbe. Ovira razvoj držav, saj povzroča izkrivljanje javnih naročil in potrato omejenih javnih sredstev ter odvrača od naložb, ovira trgovino in ustvarja nelojalno konkurenco. Spodkopava pravno državo in zaupanje državljanov.

Trgovinska politika že prispeva k boju proti korupciji, na primer s povečevanjem preglednosti predpisov in postopkov javnega naročanja ter poenostavitvijo carinskih postopkov. EU na podlagi sheme GSP+ nudi trgovinske preferenciale državam, ki so ratificirale in izvajajo mednarodne konvencije v zvezi z dobrim upravljanjem, vključno s Konvencijo Združenih narodov proti korupciji ( 37 ).

Trgovinski sporazumi bi se lahko še naprej uporabljali za boj proti korupciji in zagotavljanje, da se mednarodne konvencije in načela izvajajo v praksi.

5.V prihodnost usmerjen program pogajanj za oblikovanje globalizacije

Uresničitev polnega potenciala trgovine bo zahtevala ambiciozen in v prihodnost usmerjen program večstranskih in dvostranskih pogajanj.

5.1.Oživitev mnogostranskega trgovinskega sistema

Mnogostranski sistem mora ostati osnova trgovinske politike EU. Pravila STO so temelj svetovnega trgovinskega reda. Vendar so v zadnjih dveh desetletjih kljub nekaterim izboljšavam ostala večinoma nespremenjena zaradi neuspešnega zaključka pogajanj o razvojni agendi iz Dohe in dejstva, da so se prizadevanja članic STO usmerila drugam. EU bi morala storiti vse, kar je v njeni moči, da bi obnovila osrednji pomen STO kot foruma za trgovinska pogajanja. Vsi bi imeli koristi od svetovnih pravil, ki bi veljala za skoraj vse države, ki jih je bilo ob zadnjem štetju 161. Če STO ne bi dosegla napredka, bi največ izgubile najranljivejše države v razvoju in države, ki nimajo aktivne dvostranske ali regionalne agende.

5.1.1.Doseganje napredka v STO

Da bi se STO ponovno uveljavila kot gonilna sila liberalizacije svetovne trgovine in vodilni forum za trgovinska pogajanja, mora najprej doseči napredek v zvezi z razvojno agendo iz Dohe. To bo zahtevalo močan občutek odgovornosti vseh njenih članic. Deseta ministrska konferenca STO, ki bo decembra 2015 v Nairobiju in bo tako prvič organizirana v Afriki, bo izvedena v kritičnem trenutku. EU je pripravljena odigrati svojo vlogo pri doseganju dogovora, vendar uspeh ni odvisen le od nje. Parametri, obravnavani v pogajanjih leta 2008, ki so bila zadnji resen poskus za sklenitev kroga pogajanj, niso bili ustrezni. Glede na dogodke, ki so se zgodili od takrat, je še jasneje, da na navedeni podlagi ne bo mogoče doseči dogovora. Članice STO bi morale priznati potrebo po bistvenem preoblikovanju.

Na podlagi dogovora, doseženega v Nairobiju, bi si morala EU prizadevati za oživitev STO

Prvič, tako, da STO dodeli osrednjo vlogo pri razvoju in izvrševanju pravil svetovne trgovine, vključno s pravili o intelektualni lastnini, carini, digitalni trgovini in dobrih regulativnih praksah. V zadnjih letih se je pokazalo, da trgovinski partnerji kljub nezadostnemu napredku v STO še naprej razvijajo ukrepe za odziv na spreminjajoče se razmere v svetovni trgovini, vendar to počnejo dvostransko ali na regionalni ravni. Če se pravila razvijajo zunaj STO in ustvarjajo na stotine ločenih regionalnih ureditev, lahko nastala neskladnost dejansko oteži trgovino, zlasti za MSP. Te razmere paradoksalno sovpadajo s pojavom globalnih vrednostnih verig, zaradi katerih je sklop pravil, veljavnih na svetovni ravni, dejansko pomembnejši kot kdajkoli prej. Politike o domači podpori za kmetijstvo ali pravilih, ki izkrivljajo trgovino, se lahko učinkovito razvijejo le v STO.

Drugič, z doseganjem rezultatov prek bolj osredotočenega pristopa. Uspeh ministrske konference na Baliju leta 2013 je bil mogoč, ker so članice vsako vprašanje obravnavale le na podlagi njegovih lastnosti. Ta pristop se je izkazal za precej učinkovitejšega kot pristop enotne zaveze, pri katerem se ni mogoče dogovoriti o posameznem izidu, dokler niso dogovorjeni vsi elementi obsežne agende. Po konferenci v Nairobiju bodo pogajanja na podlagi vprašanj morda obetavnejše sredstvo za napredovanje agende STO kot še en obsežen in zapleten krog pogajanj. Tak pristop bi se lahko proučil, da bi se odprle nove možnosti v STO in dosegel nadaljnji napredek na področjih, na katerih zaveze že obstajajo. Poleg tega bi se lahko okrepila vloga STO pri spodbujanju izmenjave informacij in spremljanju razvoja politik, zlasti v zvezi s pravili, oblikovanimi v okviru sporazumov o prosti trgovini.

Tretjič, s predlogom, da se omogoči, da lahko podskupina članic STO odloča o določenem vprašanju in pri tem dopušča možnost, da se pozneje pridružijo druge zainteresirane članice STO. To bi omogočilo sklenitev novih večstranskih sporazumov pod okriljem STO in olajšalo zasidranje večstranskih sporazumov, o katerih trenutno potekajo pogajanja zunaj STO, v tej organizaciji.

Izvajanje teh treh načel bi bilo v interesu vseh članic STO, zlasti najmanjših in najrevnejših. Zagotavljanje vključenosti se začne z zagotovitvijo, da lahko članice STO v okviru te organizacije dejansko oblikujejo pravila, ki urejajo svetovno trgovino, in da jim ni treba ukrepati zunaj te organizacije, da bi dosegle napredek. Če pogajanja o pravilih ne bi bila odvisna od pogajanj o dostopu na trg, vsako posamezno vprašanje od vseh ostalih vprašanj in vse članice STO od katere koli posamezne članice, bi STO pridobila prepotrebno dinamiko. To bi ji omogočilo, da bi se učinkoviteje spopadala z izzivi sodobne svetovne trgovine, kot so digitalno gospodarstvo, vse večji pomen storitev, omejitve izvoza in zapletenost pravil o poreklu.

Vendar te spremembe niso dovolj. Za popolno oživitev STO se bodo morale članice vrniti k temeljnim vzrokom sedanjega zastoja. Dejanska ovira za dosedanja pogajanja je povezana s pripravljenostjo udeleženk za iskanje kompromisa in ni institucionalna, tehnična ali povezana z vsebino agende. Izhaja iz dejstva, da se sistem STO ni razvijal enako hitro kot razmere v svetovnem gospodarstvu. Relativna gospodarska moč pomembnih trgovinskih partnerjev se je bistveno spremenila, kar se še ni v celoti izrazilo v sistemu STO. Zato obstaja vse večje neravnovesje med prispevkom velikih držav v vzponu k mnogostranskemu trgovinskemu sistemu in koristmi, ki jih pridobijo od tega sistema. Ta trend je bil opazen že na začetku izvajanja razvojne agende iz Dohe, od takrat pa se je močno okrepil in se bo še naprej krepil.

Uravnoteženje relativnega prispevka razvitih držav in gospodarstev v vzponu k sistemu je ključni pogoj za doseganje napredka v prihodnosti. To je zelo občutljivo politično vprašanje, trenutno pa ni motivacije za njegovo resno obravnavo. Vendar ne bo mogoče napredovati pri izvajanju korenitih sprememb načina delovanja STO, dokler sistem ne premaga navedene ovire.

5.1.2.Oblikovanje odprtega pristopa k dvostranskim in regionalnim sporazumom

EU si mora prizadevati za sklenitev dvostranskih in regionalnih sporazumov na način, ki podpira ponovno vzpostavitev osrednje vloge STO pri dejavnostih pogajanja o svetovni trgovini. Sporazumi o prosti trgovini se lahko uporabljajo kot laboratorij za liberalizacijo svetovne trgovine. EU bi morala oblikovati prihodnje predloge STO, da bi zapolnila vrzeli v večstranskem pravilniku in zmanjšala razdrobljenost zaradi rešitev, dogovorjenih v dvostranskih pogajanjih.

EU bi morala v sporazume o prosti trgovini vključiti ustrezne mehanizme, ki drugim zainteresiranim državam omogočajo poznejšo pridružitev, če so pripravljene zagotoviti določeno raven prizadevanj. EU je ta pristop že uporabila v okviru pogajanj o sporazumu TiSA, v katerih je vse od začetka vztrajala, da mora ta večstranski sporazum temeljiti na večstranski zasnovi Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami in da mora biti odprt za vse članice STO, ki se mu želijo pridružiti. Drug primer je sporazum o prosti trgovini, ki ga je EU leta 2012 sklenila s Kolumbijo in Perujem ter h kateremu bo na podlagi pogajanj, ki so se končala julija 2014, pristopil še Ekvador. Več držav je izrazilo interes za pridružitev prihodnjemu sporazumu TTIP. Ta možnost bi se lahko proučila, najprej v zvezi z državami, ki so tesno povezane z EU ali ZDA in so pripravljene zagotoviti visoko raven prizadevanj. Podoben pristop bi se lahko uporabil pri povezovanju obstoječih in prihodnjih sporazumov o prosti trgovini med EU in državami v azijsko-pacifiški regiji, ki je ključnega pomena za delovanje globalnih vrednostnih verig.

EU je že sprejela konkretne ukrepe za zagotovitev povezljivosti svojih sporazumov z olajšanjem kumulacije porekla. Izdelki so na podlagi sporazumov o prosti trgovini običajno upravičeni do dajatev prostega dostopa na trg EU le, če določen odstotek njihove vrednosti izvira iz države partnerice ali če se v tej državi izvedejo določeni ključni koraki v proizvodnem postopku. Če je kumulacija porekla mogoča, lahko vložki izvirajo iz določenih drugih držav, ki so prav tako sklenile sporazum o prosti trgovini z EU, in so lahko tudi upravičeni do dajatev prostega dostopa. To že velja na primer za EU, sredozemsko regijo in države Efte. Vložki držav iz teh regij se štejejo za upravičene do tarifnih preferencialov iz sporazuma o prosti trgovini v okviru tako imenovanega „sistema panevro-mediteranske kumulacije porekla“. Kumulacija porekla zmanjšuje napetost med dvostransko naravo sporazumov o prosti trgovini in razdrobljenostjo proizvodnih postopkov vzdolž vrednostnih verig v različnih državah.

5.2.Spodbujanje razvoja dvostranskih odnosov

Dvostranska agenda EU bi morala temeljiti na treh vodilnih načelih:

da bi trgovinska politika EU zagotovila delovna mesta in rast, morajo prednostne naloge EU za začetek pogajanj še naprej temeljiti predvsem na gospodarskih merilih, hkrati pa morajo upoštevati pripravljenost partnerjev in širše politično ozadje;

sporazumi o prosti trgovini morajo zagotoviti vzajemno in učinkovito odprtje na podlagi visoke ravni prizadevanj. To zahteva celovito odpravo ovir ter učinkovito izvajanje in uveljavljanje, pri čemer bi bilo treba preprečiti, da nove ovire nadomestijo stare. Kljub temu mora EU ohraniti prožen pristop k pogajanjem o sporazumih o prosti trgovini, da bi lahko upoštevala gospodarske razmere v državah partnericah;

EU bo morala v prihodnosti izboljšati skladnost med svojim pristopom k državam v vzponu na večstranski, dvostranski in enostranski ravni. Zlasti pri državah, za katere je bilo uvedeno stopnjevanje v okviru splošne sheme preferencialov, bi bilo treba pričakovati skoraj popolno vzajemnost v prihodnjih dvostranskih sporazumih z EU.

5.2.1.Rezultati pogajanj z Združenimi državami Amerike in Kanado

Pogajanja o TTIP so najbolj ambiciozna in strateška trgovinska pogajanja, ki jih je EU kdajkoli opravila. Okrepila bodo odnos Evrope z Združenimi državami Amerike, ki so naš najpomembnejši politični zaveznik in največji izvozni trg, ter zagotovila učinkovit laboratorij za svetovna pravila. Po desetih krogih pogajanj, ki so bili opravljeni od julija 2013, se počasi kažejo obrisi sporazuma, ki bi lahko bil uravnotežen. Z vidika EU bi tak sporazum vključeval:

ambiciozen in uravnotežen sveženj v zvezi z dostopom na trg, primerljiv s sporazumom o prosti trgovini med EU in Kanado;

nov pristop k regulativnemu sodelovanju, ki bi v celoti spoštoval raven varstva in regulativno avtonomijo vsake strani, in konkretne regulativne rezultate v ključnih sektorjih ter

posodobitev pravil o mednarodni trgovini, vključno na področjih, kot so trajnostni razvoj, boj proti korupciji, vidiki energije in surovin, povezani s trgovino, ter naložbe.

Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum (CETA) s Kanado je najcelovitejši sporazum EU o prosti trgovini doslej. CETA je prelomen sporazum, ki zagotavlja ambiciozno liberalizacijo trgovine in naložb. Ustvaril bo pomembne gospodarske priložnosti za evropske družbe, potrošnike in širšo javnost ter spodbujal standarde EU. Vključuje zaveze Kanade o javnih naročilih in geografskih označbah, ki so brez primere.

5.2.2.Strateško sodelovanje v Aziji in pacifiški regiji

Ta regija je bistvenega pomena za evropske gospodarske interese. EU je že uveljavila svoj vpliv v Aziji, in sicer z ambicioznim sporazumom z Južno Korejo, strategijo za ASEAN, ki temelji na posameznih sporazumih kot gradnikih za vzpostavitev medregionalnega okvira EU-ASEAN, ter s pogajanji o sporazumu o prosti trgovini z Japonsko in sedanjimi pogajanji o naložbah s Kitajsko in Mjanmarom. To strategijo za Azijo bo treba v naslednjih nekaj letih izvajati, okrepiti in obogatiti.

Sklenitev sporazuma o prosti trgovini med EU in Japonsko je strateška prednostna naloga, ki bi morala povečati dvostransko trgovino in naložbe ter zagotoviti večje gospodarsko povezovanje, tesnejše sodelovanje med podjetji v EU in na Japonskem ter tesnejše sodelovanje med EU in Japonsko v mednarodnih regulativnih organih in organih za standardizacijo.

EU si prizadeva za poglobitev in uravnoteženje svojega odnosa s Kitajsko na vzajemno koristen način. Sedanja pogajanja o dvostranskem naložbenem sporazumu so glavna prednostna naloga za uresničitev tega cilja. Sklenitev tega sporazuma bo podprla reforme na Kitajskem ter spodbudila sodelovanje Kitajske v naložbenem načrtu Komisije za Evropo in sodelovanje Evrope v kitajskih projektih „One belt, one road“ („en pas, ena pot“). Obe strani bi imeli koristi tudi od sklenitve dvostranskega sporazuma, ki vključuje dejanske ukrepe za zaščito geografskih označb, in sicer na najvišji ravni, določeni v mednarodnih standardih. Kitajska je predlagala nadaljnjo poglobitev odnosa s sklenitvijo sporazuma o prosti trgovini, vendar bo EU pripravljena sodelovati v takem postopku šele, ko bodo izpolnjeni ustrezni pogoji, določeni v strateškem programu za sodelovanje EU-Kitajska 2020. Navedeni pogoji so povezani tudi z uspešnim izvajanjem različnih domačih gospodarskih reform na Kitajskem, saj bi bil cilj sporazuma o prosti trgovini nujno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje. Poleg tega bi morali EU in Kitajska okrepiti svoj dialog o regionalni in večstranski trgovini ter naložbenih vprašanjih. EU bi morala spodbujati in podpirati vse večjo vlogo Kitajske v mnogostranskem trgovinskem sistemu in večstranskih pobudah, vključno s sporazumom TiSA, Sporazumom o trgovini z izdelki informacijske tehnologije, sporazumom o okoljskih javnih dobrinah, mednarodno delovno skupino za izvozne kredite in Sporazumom o javnih naročilih, in sicer na način, ki bi zagotovil, da bo Kitajska okrepila prizadevanja v okviru teh pobud in prevzela odgovornosti v skladu s koristmi, ki jih bo pridobila od odprtega trgovinskega sistema.

Vlagatelji EU, ki vlagajo v države v vzhodni Aziji, bi imeli koristi od širše mreže naložbenih sporazumov v tej regiji, saj poslujejo v vse bolj povezani regionalni dobavni verigi. EU bo na podlagi določb o naložbah, o katerih se pogaja s Kitajsko, proučila možnost za začetek pogajanj o naložbah s Hongkongom in Tajvanom ( 38 ).

Sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo je najbolj ambiciozen trgovinski dogovor, ki ga je EU kdajkoli sklenila. Jasno določa verodostojnost zaveze EU glede sodelovanja z Azijo, izvozu EU pa utira pot na hitro rastoče vzhodnoazijske trge. Vendar ta sporazum ne zajema zaščite naložb, saj je bil dogovorjen, preden je EU dobila to pristojnost na podlagi Lizbonske pogodbe. Spoznanja, pridobljena med izvajanjem sporazuma, kažejo tudi, da bi se lahko s prilagoditvijo nekaterih določb izboljšalo njegovo delovanje. Obe vprašanji bi bilo mogoče vzporedno obravnavati v okviru pregleda sporazuma.

Po sklenitvi sporazuma s Singapurjem je zaključek pogajanj z Vietnamom postavil drugo merilo za sodelovanje z drugimi partnerji v jugovzhodni Aziji. EU ostaja zavezana, da bo nadaljevala pogajanja z Malezijo in Tajsko, ko bodo razmere ustrezne za to, ter da bo zaključila pogajanja o naložbah z Mjanmarom in začela pogajanja o sporazumu o prosti trgovini s Filipini in Indonezijo, ko bo to primerno. Na regionalni ravni bodo Komisija in države ASEAN kmalu organizirale srečanje, na katerem bodo pregledale stanje in napredek pri povezovanju držav ASEAN ter status dvostranskih sporazumov o prosti trgovini med EU in članicami ASEAN in proučile, kako bi se lahko te pobude uporabile kot gradniki za medregionalni trgovinski in naložbeni sporazum.

Ambiciozni rezultati sporazuma o prosti trgovini z Indijo bi ustvarili nove trgovinske priložnosti na združenem trgu, na katerem bo delovalo več kot 1,7 milijarde ljudi. Komisija ostaja pripravljena za nadaljevanje pogajanj o celovitem in ambicioznem sporazumu o prosti trgovini.

Avstralija in Nova Zelandija sta tesni partnerici Evrope, z Evropo si delita vrednosti in stališča o številnih vprašanjih ter igrata pomembno vlogo v azijsko-pacifiški regiji in večstranskih odnosih. Močnejše gospodarske povezave s temi državami bodo zagotovile tudi trdno podlago za tesnejše povezovanje z vrednostnimi verigami v širši azijsko-pacifiški regiji. Okrepitev teh odnosov bi morala biti prednostna naloga.

Po sklenitvi sporazuma o iranskem jedrskem programu bo EU pravočasno ocenila možnost za poglobitev trgovinskih odnosov, v prvi vrsti prek pristopa Irana k STO. Komisija ostaja pripravljena zaključiti pogajanja o sporazumu o prosti trgovini z državami Sveta za sodelovanje v Zalivu.

5.2.3.Ponovno opredeljen odnos z Afriko

Sedanje preoblikovanje Afrike bo pomembno vplivalo na svet. Izzivi v smislu izkoreninjenja revščine in novih gospodarskih priložnosti so veliki. Afrika je bila v zadnjem desetletju najhitreje rastoča celina. Vendar je ključni izziv zagotoviti, da bo ta rast trajnostna. To zahteva učinkovito agendo za gospodarsko preoblikovanje in industrializacijo. Trgovina in naložbe bodo bistvenega pomena pri spopadanju s temi izzivi. Afrika še vedno trpi zaradi zelo razdrobljenih trgov in velikih ovir med državami. Obstaja veliko razlogov za spodbujanje regionalnega povezovanja in ustvarjanje vozlišč, ki bi koristila celim regijam.

Trgovinski odnosi med EU in Afriko so leta 2014 vstopili v novo fazo s sklenitvijo treh regionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki vključujejo 27 zahodno-, južno- in vzhodnoafriških držav. Ti sporazumi so vzpostavili novo dinamično partnerstvo med dvema celinama in utrli pot za tesnejše sodelovanje v prihodnosti. Podpirajo tudi regionalno povezovanje Afrike in pripravljajo podlago za širša prizadevanja Afrike za povezovanje.

Izpolnitev obljub iz teh sporazumov bo pomemben cilj za naslednjih nekaj let. Pred nami so številni izzivi, vključno z zagotovitvijo uresničitve potenciala sporazumov v smislu razvoja. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu lahko prispevajo k večji predvidljivosti in preglednosti poslovnega okolja, vendar bo veliko stvari odvisnih od resničnih domačih reform. Te reforme so v rokah afriških držav, EU pa jih je pripravljena še naprej podpirati. Razpoložljiva razvojna pomoč lahko okrepi zmogljivost in izboljša pogoje za afriške države, da bodo lahko izkoristile prednosti učinkovitega izvajanja sporazumov o gospodarskem partnerstvu, v skladu z njihovimi razvojnimi strategijami.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu so tudi most v prihodnost. Sedanji sporazumi o gospodarskem partnerstvu zajemajo samo trgovino z blagom. Obstaja veliko razlogov za njihovo postopno razširitev na druga področja, kot so storitve in naložbe. Spodbujanje in zaščita naložb bosta bistvenega pomena kot naslednji korak za podporo rasti na celini.

5.2.4.Obsežna in ambiciozna agenda za Latinsko Ameriko in Karibe

EU, Latinska Amerika in Karibi so dolgoletni trgovinski in naložbeni partnerji. EU je sklenila preferencialne trgovinske sporazume s 26 od 33 latinskoameriških in karibskih držav. Družbe EU so največje vlagateljice v Latinsko Ameriko, njihov portfelj pa presega naložbe EU v druge regije.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu s Karibi in sporazumi o prosti trgovini s Perujem, Kolumbijo, Ekvadorjem in Srednjo Ameriko ustvarjajo nove dinamike na področju trgovine in naložb ter spodbujanja skupne agende za trajnostni razvoj in regionalno povezovanje. Sporazum o prosti trgovini med EU in Mehiko, o katerem se je dogovorilo pred letom 2001, je bil koristen za obe strani, vendar je zdaj zastarel. To je pravi čas za začetek pogajanj o posodobitvi splošnega sporazuma med EU in Mehiko, da bo mogoče izkoristiti vse neizkoriščene prednosti za njuni gospodarstvi. Komisija proučuje tudi možnosti, ki bi jih prinesla posodobitev pridružitvenega sporazuma s Čilom. EU in Mercosur se od leta 2000 pogajata o sporazumu o prosti trgovini. EU ponovno potrjuje svojo zavezo k sklenitvi obsežnega in celovitega sporazuma o prosti trgovini z Mercosurjem, ki bo upošteval gospodarske razmere v regiji, s ciljem odpraviti ovire in spodbuditi trgovino.

5.2.5.Tesno partnerstvo s Turčijo

Turčija je gospodarstvo v vzponu, ki je najbližje EU, in pomemben regionalni akter, vendar njen trgovinski in naložbeni odnos z EU ni optimalen. EU in Turčija sta od 31. decembra 1995 povezani v carinski uniji. Ta trenutno zajema samo industrijsko blago in ne vključuje mehanizma za reševanje sporov. Posodobljena carinska unija bi morala sprostiti neizkoriščene gospodarske možnosti na področjih, kot so storitve, kmetijstvo in javna naročila. Prenovljena carinska unija bi lahko utrla pot k vključitvi Turčije v prihodnje sporazume EU o prosti trgovini.

5.2.6.Stabilnost in blaginja v soseski EU

Trenutno poteka pregled evropske sosedske politike ob upoštevanju najpomembnejših dogodkov v zadnjih letih. Na vzhodu bo poudarek na učinkovitem izvajanju pridružitvenih sporazumov ter poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini z Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo, ki zagotavljajo postopno povezovanje trgov. Komisija bo tesno sodelovala s temi državami, da bi čim bolj izboljšala dejanske gospodarske rezultate teh ambicioznih sporazumov. Cilj v zvezi z državami na jugu je skleniti poglobljena in celovita sporazuma o prosti trgovini z Marokom in Tunizijo.

Komisija ostaja pripravljena proučiti možnosti za sklenitev pridružitvenih sporazumov/poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini z drugimi partnerji iz sosedstva, zlasti z Jordanijo, vendar priznava, da tesnejše povezovanje z EU ni za vsakogar. Zato bo proučila druge prilagojene načine za krepitev trgovinskih in naložbenih odnosov z drugimi partnerji iz sosedstva na podlagi obojestranskega interesa. Za okrepitev regionalnega trgovinskega povezovanja z EU in med njenimi sosedami je treba vzporedno pospešiti sedanja pogajanja v okviru enotne regionalne konvencije o panevro-mediteranskih pravilih o poreklu s ciljem posodobiti in poenostaviti ta pravila.

5.2.7.Zahtevni odnos z Rusijo

Strateški interes EU ostaja doseči tesnejše gospodarske vezi z Rusijo. Možnosti za to pa bodo odvisne predvsem od razvoja notranje in zunanje politike Rusije, ki zaenkrat ne kaže znakov potrebnih sprememb. Razmisliti je treba tudi o razvoju v okviru Evrazijske gospodarske unije. 

Zaključek

Trgovina ni cilj sama po sebi. Je orodje, ki lahko koristi ljudem. Cilj trgovinske politike EU je čim bolj izkoristiti te koristi.

To pomeni, da je treba zagotoviti učinkovitost trgovinske in naložbene politike. Obravnavati mora resnična vprašanja na podlagi sodobnega razumevanja dejstev, da je svetovno gospodarstvo tesno povezano z globalnimi vrednostnimi verigami, da so storitve, vključno s tistimi, ki od ponudnikov zahtevajo gibanje prek meja, vse pomembnejše in da digitalna revolucija preoblikuje mednarodno gospodarstvo. Trgovinski sporazumi morajo odpravljati ovire, s katerimi se družbe srečujejo v sodobnem svetovnem gospodarstvu. Poleg tega jih je treba učinkovito izvajati in uveljavljati, vključno za mala in srednja podjetja.

Trgovinska in naložbena politika mora biti prav tako odgovorna za podporo in spodbujanje vrednot in standardov EU. EU mora sodelovati s partnerji pri spodbujanju človekovih pravic, pravic delavcev, varstva okolja, zdravja in potrošnikov, podpirati razvoj ter sodelovati v boju proti korupciji. Poleg tega morajo ključne politike za prihodnost vključevanja Evrope v svetovno gospodarstvo, kot sta sodelovanje na področju naložb in regulativno sodelovanje, podpirati širše cilje EU glede varovanja ljudi in planeta, ne pa jih ogrožati. Kakršne koli spremembe ravni varstva so lahko samo izboljšanja.

Trgovinska politika, ki ostaja ambiciozna v smislu prizadevanj za oblikovanje globalizacije, je bistvenega pomena za uresničitev vseh teh ciljev. Trgovina ljudem prinaša največje koristi, kadar ustvarja gospodarske priložnosti. To pomeni, da je treba ukrepati v podporo mnogostranskemu sistemu, ki ga predstavlja STO, in zagotoviti ciljno usmerjeno strategijo za dvostranske in regionalne trgovinske in naložbene sporazume.

EU lahko te cilje doseže le, če bo nastopala enotno in zagotovila, da se vse države članice EU, ljudje in družbe obravnavajo enako. Na vseh političnih področjih mora delovati dosledno. Ta načela enotnosti in doslednosti morajo biti podlaga za vsakodnevno delo, ko si bo Komisija ob podpori Sveta in Parlamenta v naslednjih letih prizadevala za izvajanje tega sporočila.

(1)

()    Sporočilo Komisije „Naložbeni načrt za Evropo“, COM(2014) 903.

(2)

()    Združeni narodi, „Transforming our world – The 2030 Agenda for Sustainable Development“ (Preoblikovanje našega sveta – agenda za trajnostni razvoj do leta 2030).

(3)

()    Evropska komisija, dokument GD za trgovino „How trade policy and regional trade agreements support and strengthen EU economic performance“ (Kako trgovinska politika in regionalni trgovinski sporazumi podpirajo in krepijo gospodarsko uspešnost EU), marec 2015.

(4)

()    Veriga preskrbe s hrano v EU zagotavlja 47 milijonov delovnih mest, ustvari 7 % BDP in predstavlja več kot 7 % izvoza blaga EU.

(5)

()    Sporočilo Komisije „Ocena izvajanja strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, COM(2014) 130.

(6)

()    http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradoc_118238.pdf

(7)

()    Sporočilo Komisije „Za oživitev evropske industrije“, COM(2014) 14.

(8)

()    Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), Information Economy Report (Informativno poročilo o gospodarstvu), 2015.

(9)

()    Evropska komisija, Predlog uredbe o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (splošna uredba o varstvu podatkov), COM(2012) 11.

(10)

()    Sporočilo Komisije „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“, COM(2015) 192.

(11)

()    Sporočilo Komisije „Evropska agenda o migracijah“, COM(2015) 240.

(12)

()    Sporočilo Komisije „Akcijski načrt EU o vračanju“, COM(2015) 453.

(13)

()    Direktiva 2014/66/EU z dne 15. maja 2014, UL L 157.

(14)

()    Direktiva Sveta 2009/50/ES z dne 25. maja 2009, UL L 155.

(15)

()    Sporočilo Komisije „Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost“, COM(2015) 80.

(16)

()    Sporočilo Komisije „Pobuda za surovine“, COM(2008) 699.

(17)

()    Evropski patentni urad in Urad za usklajevanje na notranjem trgu, poročilo o stanju v gospodarstvu „IPR intensive industries: contribution to economic performance and employment in the EU“ (Industrije z intenzivno uporabo pravic intelektualne lastnine: prispevek h gospodarski uspešnosti in zaposlovanju v EU), 2013.

(18)

()    Sporočilo Komisije „Trgovina, rast in intelektualna lastnina“, COM(2014) 389.

(19)

()    Sporočilo Komisije „Vloga EU na področju zdravja v svetu“, COM(2010) 128.

(20)

()    https://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/dispu_by_country_e.htm

(21)

()    Sporočilo Komisije „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“, COM(2015) 215.

(22)

()    UNCTAD, World Investment Report (Poročilo o naložbah po svetu), 2015.

(23)

()    Commission draft text TTIP – investment (Osnutek besedila Komisije o TTIP – naložbe), http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2015/september/tradoc_153807.pdf.

(24)

()    Sporočilo Komisije za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike, COM(2010) 343.

(25)

()    Uredba Sveta 2001/416/ES z dne 28. februarja 2001, UL L 60.

(26)

()    Sklepi Sveta Evropske unije „Strategija EU za pomoč trgovini: okrepitev podpore EU za potrebe v zvezi s trgovino v državah v razvoju“, dok. 14470/07, 29. oktober 2007.

(27)

()    Evropska komisija, predlog uredbe, COM(2014) 111.

(28)

()    Uredba 2010/995/EU z dne 20. oktobra 2010, UL L 295; Delegirana uredba Komisije 2012/363/EU z dne 23. februarja 2012, UL L 115; Izvedbena uredba Komisije 2012/607/EU z dne 6. julija 2012, UL L 177.

(29)

()    Uredba Komisije 2014/1307/EU z dne 8. decembra 2014, UL L 351; Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009, UL L 140.

(30)

()    Direktiva 2014/95/EU z dne 22. oktobra 2014, UL L 330; Direktiva 2013/34/EU z dne 26. junija 2013, UL L 182.

(31)

()    Direktiva 2013/50/EU z dne 22. oktobra 2013, UL L 294.

(32)

()    Direktiva 2014/95/EU zahteva razkritje nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin.

(33)

()    Predlog Komisije za uredbo o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 – COM(2014) 0001.

(34)

()    Sklepi Sveta o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, dok. 10897/15, 20. julij 2015.

(35)

()    Evropska komisija, delovni dokument služb Komisije „Trade and worst forms of child labour“ (Trgovina in najhujše oblike dela otrok), SWD(2013) 173.

(36)

()    Sporočilo Komisije „Pregled politike nadzora izvoza: zagotavljanje varnosti in konkurenčnosti v spreminjajočem se svetu“, COM(2014) 244.

(37)

()    Sporočilo Komisije „Boj proti korupciji v EU“, COM(2011) 308.

(38)

()    Ločena carinska območja Tajvana, Penghuja, Kinmena in Matsuja.