EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013PC0045
Proposal for a DIRECTIVE OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL on the prevention of the use of the financial system for the purpose of money laundering and terrorist financing
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma
/* COM/2013/045 final - 2013/0025 (COD) */
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma /* COM/2013/045 final - 2013/0025 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA Razlogi za
predlog in njegovi cilji Glavni cilji predlaganih ukrepov so okrepiti
notranji trg z zmanjšanjem čezmejne kompleksnosti, zaščititi interese družbe
pred kriminaliteto in terorističnimi dejanji, zaščititi gospodarsko blaginjo
Evropske unije z zagotavljanjem učinkovitega poslovnega okolja ter prispevati k
finančni stabilnosti z zaščito trdnosti, pravilnega delovanja in integritete
finančnega sistema. Ti cilji bodo doseženi z zagotavljanjem
usklajenosti med pristopom EU in mednarodnim pristopom, zagotavljanjem
skladnosti med nacionalnimi predpisi in prilagodljivosti pri njihovem izvajanju
ter zagotavljanjem, da so pravila osredotočena na tveganje in prilagojena
obravnavi novih nastajajočih nevarnosti. Poleg tega ta predlog povzema in razveljavlja
Direktivo Komisije 2006/70/ES z dne 1. avgusta 2006 o določitvi
izvedbenih ukrepov za Direktivo 2005/60/ES[1]
ter tako izboljšuje razumljivost in dostopnost zakonodajnega okvira za
preprečevanje pranja denarja za vse zainteresirane strani. Komisija namerava sedanji predlog dopolniti z
okrepljenim represivnim odzivom EU na pranje denarja. Zato se v letu 2013
načrtuje predlog o uskladitvi kazenskega prava za to kaznivo dejanje na podlagi
člena 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)[2]. Splošno
ozadje Odstranjevanje ovir znotraj notranjega trga
olajšuje ustanavljanje ali razvoj zakonitih podjetij po vsej EU, lahko pa
omogoča tudi pranje denarja in financiranje terorizma. Tako lahko storilci
kaznivih dejanj, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, poskušajo utajiti ali
prikriti pravo naravo, vir ali lastništvo zadevnih sredstev in jih pretvoriti v
navidez zakonito premoženjsko korist. Poleg tega je terorizem mogoče
financirati tako z zakonitimi kot tudi kriminalnimi dejavnostmi, saj se
teroristične organizacije ukvarjajo s profitnimi dejavnostmi, ki so lahko same
po sebi zakonite ali se vsaj zdijo zakonite. Zato pranje denarja in
financiranje terorizma močno ogrožata integriteto, pravilno delovanje, ugled in
stabilnost finančnega sistema ter imata lahko negativne posledice za širšo
družbo. Evropska zakonodaja je bila sprejeta, da bi
zaščitila pravilno delovanje finančnega sistema in notranjega trga. Vendar je
zaradi spremenljive narave nevarnosti pranja denarja in financiranja terorizma,
ki jo pospešuje nenehen razvoj tehnologije in sredstev, ki so na voljo
storilcem kaznivih dejanj, potrebna stalno prilagajanje pravnega okvira za
preprečevanje takih nevarnosti. Na ravni EU Direktiva 2005/60/ES z dne
26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje
denarja in financiranje terorizma[3]
(v nadaljnjem besedilu: tretja direktiva o pranju denarja ali direktiva) določa
okvir za zaščito trdnosti, integritete in stabilnosti kreditnih in finančnih
institucij ter zaupanja v finančni sistem kot celoto pred tveganji pranja
denarja in financiranja terorizma. Predpisi EU temeljijo zlasti na mednarodnih
standardih, ki jih je sprejela Projektna skupina za finančno ukrepanje (v
nadaljnjem besedilu: FATF), in ker direktiva upošteva pristop minimalne
usklajenosti, okvir dopolnjujejo pravila, ki so bila sprejeta na nacionalni
ravni. Na mednarodni ravni je FATF temeljito
pregledala mednarodne standarde in februarja 2012 sprejela nov sklop
priporočil. Evropska komisija je vzporedno z mednarodnim
postopkom izvajala lasten pregled evropskega okvira. Trenutna revizija
direktive dopolnjuje revidirana priporočila FATF, ki sama po sebi predstavljajo
znatno okrepitev okvira za preprečevanje pranja denarja in boj proti
financiranju terorizma. Direktiva nadalje krepi elemente revidiranih
priporočil, zlasti v zvezi s področjem uporabe (z vključitvijo ponudnikov
storitev iger na srečo in trgovcev z blagom, ki dosegajo prag v višini
7 500 EUR), informacijami o dejanskem lastništvu (ki morajo biti na voljo
pooblaščenim subjektom in pristojnim organom), in določbe o sankcijah. Pri tem
se upošteva potreba po večji učinkovitosti ukrepov za preprečevanje pranja
denarja s prilagoditvijo pravnega okvira, da bi se zagotovilo izvajanje ocen
tveganja na ustrezni ravni in s potrebno stopnjo prilagodljivosti, ki omogoča
prilagajanje različnim razmeram in udeležencem. Zaradi tega direktiva sicer
določa visoko stopnjo skupnih standardov, vendar od držav članic, nadzornih
organov in pooblaščenih subjektov zahteva, da ocenijo tveganje in sprejmejo
primerne omilitvene ukrepe, sorazmerne s takim tveganjem. Zato direktiva manj
podrobno določa konkretne ukrepe, ki jih je treba sprejeti. Veljavne
določbe na tem področju Na ravni EU so bili sprejeti različni pravni instrumenti
za zagotavljanje učinkovitega okvira za preprečevanje pranja denarja in boj
proti financiranju terorizma. Najpomembnejši med njimi so: –
tretja direktiva o pranju denarja, ki zajema večino
od 40 priporočil FATF in nekatera od 9 posebnih priporočil FATF; –
Uredba (ES) št. 1781/2006 z dne
15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose
denarnih sredstev[4],
ki določa izvajanje posebnega priporočila VII FATF o elektronskih
transakcijah; –
Uredba (ES) št. 1889/2005 z dne
26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu
iz nje[5],
ki določa izvajanje posebnega priporočila IX FATF o prevoznikih gotovine; –
Direktiva 2007/64/ES z dne
13. decembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu[6] (direktiva o plačilnih
storitvah), ki skupaj s tretjo direktivo o pranju denarja določa izvajanje
posebnega priporočila VI FATF o alternativnih nakazilih; –
Uredba (ES) št. 2580/2001 z dne
27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in
subjekte zaradi boja proti terorizmu[7],
ki skupaj z Uredbo (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002[8] o izvajanju sankcij ZN proti
Al-Kaidi in talibanom določa izvajanje dela posebnega priporočila III FATF
o zamrznitvi sredstev teroristov. Usklajenost
z drugimi politikami in cilji Unije Predlagana prilagoditev okvira za
preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma je v celoti
skladna s politikami EU na drugih področjih. Pri tem je treba zlasti
izpostaviti naslednje: –
stockholmski program[9],
katerega cilj je doseči odprto in varno Evropo, ki služi državljanom in jih
varuje, poziva države članice in Komisijo, da nadalje razvijejo izmenjavo
podatkov med FIU pri boju proti pranju denarja; –
v notranji varnostni strategiji EU[10] so opredeljeni najnujnejši
izzivi za varnost EU v prihajajočih letih, pri čemer je predlaganih pet
strateških ciljev in več posebnih ukrepov za obdobje 2011–2014, ki bodo
pripomogli k oblikovanju varnejše Evrope. To vključuje preprečevanje pranja
denarja in boj proti terorizmu. Priznana je bila zlasti potreba po posodobitvi
okvira EU za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma,
da bi se povečala preglednost pravnih oseb in pravnih ureditev; –
zaradi možnosti zlorabe novih tehnologij za
prikrivanje transakcij in identitete je pomembno, da države članice poznajo
tehnološki razvoj in izvajajo simulacijo uporabo elektronske identifikacije,
elektronskega podpisa in skrbniških storitev za elektronske transakcije, v
skladu s predlogom uredbe Komisije o elektronski identifikaciji in skrbniških
storitvah za elektronske transakcije na notranjem trgu[11]; –
Evropska komisija je marca 2012 sprejela
predlog o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem, v EU[12],
katerega cilj je zagotoviti, da imajo države članice na voljo učinkovit sistem
zamrznitve, upravljanja in zaplembe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem,
ki bi imel ustrezno institucionalno zasnovo ter finančne in človeške vire; –
kar zadeva varstvo podatkov, so predlagana
pojasnila k tretji direktivi o pranju denarja v celoti v skladu s pristopom iz
nedavnih predlogov Komisije o varstvu podatkov[13],
pri čemer lahko na podlagi posebne določbe[14]
zakonodaja EU ali nacionalna zakonodaja omeji obseg obveznosti in pravic iz
osnutka uredbe iz več določenih razlogov, vključno s preprečevanjem,
preiskovanjem, odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj; –
kar zadeva sankcije, je predlog o uvedbi sklopa
minimalnih pravil na podlagi načel za okrepitev upravnih sankcij v celoti v
skladu s politiko Komisije, kot je opisana v sporočilu „Krepitev sistemov
sankcij v sektorju finančnih storitev“[15]; –
kar zadeva finančno vključenost, je bilo priznano
dejstvo, da lahko uporaba preveč previdnega pristopa k zaščitnim ukrepom za
preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma nehote
prispeva k izključitvi zakonitih podjetjih in potrošnikov iz finančnega
sistema. V zvezi s tem vprašanjem se je na mednarodni ravni prizadevalo[16] zagotoviti navodila v podporo
državam in njihovim finančnim institucijam pri načrtovanju ukrepov za
preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma, ki
izpolnjujejo nacionalni cilj finančne vključenosti, ne da bi to ogrozilo
ukrepe, ki veljajo za boj proti kriminalu. Na ravni EU je vprašanje finančne
vključenosti trenutno obravnavano v okviru dela na področju svežnja o bančnih
računih; –
kar zadeva sodelovanje z osebami ali organi
(vključno s sodišči in upravnimi organi), povezanimi z ocenjevanjem, zbiranjem,
izvrševanjem ali pregonom in opredeljevanjem glede pritožb v zvezi z davki in
drugimi javnimi dajatvami, je predlog v skladu s pristopom k boju proti davčnim
goljufijam in davčnim utajam[17]
na mednarodni ravni, saj med hudimi kaznivimi dejanji, ki jih je mogoče šteti
kot predhodna kazniva dejanja k pranju denarja, vsebuje tudi izrecno
sklicevanje na davčna kazniva dejanja. Izboljšanje postopkov glede skrbnosti
pri ugotavljanju identitete stranke za namene preprečevanja pranja denarja bo
prispevalo tudi k boju proti davčnim goljufijam in davčnim utajam. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI
STRANMI IN OCEN UČINKA Posvetovanje
z zainteresiranimi stranmi Komisija je aprila 2012 sprejela poročilo
o izvajanju tretje direktive o pranju denarja in zbrala pripombe vseh
zainteresiranih strani. Poročilo se je osredotočalo na številne opredeljene
ključne teme (npr. uvedba uporabe pristopa, ki temelji na tveganju, širitev
področja uporabe veljavnega okvira, prilagoditev pristopa k dolžnosti skrbnosti
pri ugotavljanju identitete stranke, pojasnitev obveznosti poročanja in
nadzornih pooblastil, izboljšanje sodelovanja med FIU itd.), ki so bile
bistvene za pregled tretje direktive o pranju denarja. Komisija je prejela 77 prispevkov javnih
organov, civilne družbe, poslovnih združenj in družb s številnih področij
(vključno s finančnimi storitvami, sektorjem iger na srečo, svobodnimi poklici,
sektorjem nepremičnim ter družbami, ki nudijo podjetniške in fiduciarne
storitve), ki predstavljajo veliko različnih zainteresiranih strani. Dodatne
pripombe, dokumenti o stališču in prispevki so bili prejeti zunaj okvira
posvetovanja. Skupni rezultati posvetovanja[18] na splošno potrjujejo
vprašanja in težave iz poročila Komisije ter kažejo široko podporo predlagani
uskladitvi z revidiranimi standardi FATF in boljši pojasnitvi na nekaterih
področjih (tj. varstvo podatkov in način uporabe pravil v čezmejnih zadevah). Uporaba
strokovnega znanja Znatno si je prizadevalo za pridobitev dokazov
na tem področju in zagotovitev celovite vključitve različnih zainteresiranih
strani. Leta 2010 je bila v imenu Komisije
izvedena študija o izvajanju tretje direktive o pranju denarja, ki so jo
izvedli zunanji svetovalci, tj. družba Deloitte[19]. Ocena učinka Komisija je izvedla oceno učinka[20], pri čemer je analizirala
možne posledice pranja denarja in financiranja terorizma. Neuspešnost
finančnega sistema pri preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma
lahko prispeva zlasti k negativnim gospodarskim posledicam (ki izhajajo iz
motenj pri mednarodnem pretoku kapitala, zmanjšanja naložb in nižje gospodarske
rasti) in nestabilnosti finančnega trga (ki je posledica dejstva, da drugi
finančni posredniki ne želijo poslovati, izgube ugleda, upada zaupanja in
bonitetnih tveganj). Proučeni so bili naslednji vzroki težav: –
različna uporaba obstoječih predpisov EU v državah
članicah, kar prispeva k zmanjšani pravni varnosti; –
nepravilnosti in vrzeli v zvezi z veljavnimi
predpisi EU; –
neusklajenost veljavnih predpisov z nedavno
revidiranimi mednarodnimi standardi. Zato je treba doseči naslednje operativne
cilje: –
zagotoviti usklajenost med nacionalnimi predpisi in
po potrebi prilagodljivost pri njihovem izvajanju s poostritvijo in
pojasnitvijo veljavnih zahtev; –
zagotoviti, da so pravila osredotočena na tveganja
in prilagojena tako, da obravnavajo nove nastajajoče nevarnosti, s poostritvijo
in pojasnitvijo veljavnih zahtev; –
zagotoviti, da je pristop EU usklajen s pristopom,
ki se upošteva na mednarodni ravni, s širitvijo področja uporabe ter
poostritvijo in pojasnitvijo veljavnih zahtev. Glede na oceno učinka je bilo sklenjeno, da so
najboljše možnosti za izboljšanje sedanjega položaja naslednje: –
razširitev področja uporabe, da bi zajemalo igre
na srečo: razširitev področja uporabe direktive, da ne
bi zajemala le „igralnic“, ampak tudi sektor iger na srečo; –
mejne vrednosti za trgovce z blagom: znižanje praga za vključitev v področje uporabe in mejnih vrednosti v
zvezi z dolžnostjo skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke za trgovce z
blagom visoke vrednosti s 15 000 EUR na 7 500 EUR za
gotovinske transakcije; –
sistemi sankcij: uvedba
sklopa minimalnih pravil na podlagi načel za poostritev upravnih sankcij; –
primerljivost statističnih podatkov: okrepitev in večja natančnost zahteve glede zbiranja in sporočanja
statističnih podatkov; –
varstvo podatkov:
uvedba določb v direktivi za pojasnitev medsebojne povezave med zahtevami v
zvezi s preprečevanjem pranja denarja/bojem proti financiranju terorizma in
zahtevami glede varstva podatkov; –
vključitev davčnih kaznivih dejanj v področje
uporabe: vključitev izrecnega sklica na davčna kazniva
dejanja kot predhodno kaznivo dejanje; –
razpoložljivost informacij o dejanskem lastniku: zahteva, da so vse družbe imetnice informacij o svojih dejanskih
lastnikih; –
identifikacija dejanskega lastnika: ohranitev pristopa, ki zahteva identifikacijo dejanskega lastnika z
vidika 25-odstotne mejne vrednosti lastništva, pri čemer je treba pojasniti, na
kaj se „25-odstotna mejna vrednost“ nanaša; –
nadzorne odgovornosti matičnih držav in držav
gostiteljic za preprečevanje pranja denarja: uvedba
novih pravil, ki pojasnjujejo, da podružnice in hčerinske družbe v drugi državi
članici, kot je tista, v kateri imajo svoj sedež, uporabljajo pravila države
gostiteljice na področju preprečevanja pranja denarja, ter krepitev sodelovanja
med nadzornimi organi matične države in države gostiteljice; –
čezmejno sodelovanje med finančnimi
obveščevalnimi enotami (FIU): uvedba novih zahtev, ki
bi okrepile pooblastila FIU in sodelovanje med njimi; –
nacionalne ocene tveganja: uvedba zahteve, na podlagi katere morajo države članice izvesti oceno
tveganja na nacionalni ravni in sprejeti ukrepe za ublažitev tveganj; –
dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete
stranke: države članice morajo zagotoviti, da se v
nekaterih situacijah z velikim tveganjem izvaja poglobljena skrbnost, pri čemer
morajo imeti v situacijah z manjšim tveganjem možnost izvajanja poenostavljene
skrbnosti; –
enakovrednost ureditev tretjih držav: odprava postopka v zvezi z „belim seznamom“; –
pristop k nadzoru z upoštevanjem tveganja: izrecna navedba v direktivi, da je nadzor mogoče izvajati z
upoštevanjem tveganja; –
ravnanje s politično izpostavljenimi osebami: uvedba novih zahtev za domače politično izpostavljene osebe/politično
izpostavljene osebe, ki delajo v mednarodnih organizacijah, pri čemer je treba
uporabiti ukrepe, ki upoštevajo tveganje. Poleg tega je bil v oceni učinka analiziran
vpliv zakonodajnih predlogov na temeljne pravice. V skladu z Listino o
temeljnih pravicah je cilj predlogov zagotoviti zlasti varstvo osebnih podatkov
(člen 8) s pojasnitvijo pogojev shranjevanja in prenosa osebnih podatkov.
Predlogi ne bodo prispevali k nobenim spremembam, zato ne vplivajo na pravico
do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča (člen 47
Listine), pri čemer direktiva, kot je potrdilo Sodišče Evropske unije
(zadeva C-305/05), ne krši navedene pravice. Spoštovanje zasebnega
življenja (člen 7), svoboda gospodarske pobude (člen 16) in prepoved
diskriminacije (člen 21) so bili ustrezno upoštevani. Nazadnje, predlog bo
posredno prispeval k zaščiti pravice do življenja (člen 2 Listine). 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA Pravna
podlaga Sedanji predlog temelji na členu 114
PDEU. Subsidiarnost
in sorazmernost V skladu z načeloma subsidiarnosti in
sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji države članice ciljev
tega predloga ne morejo zadovoljivo doseči, torej se lahko bolje dosežejo na
ravni Unije. Predlog ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje teh
ciljev. V uvodni izjavi (2) tretje direktive o
pranju denarja je poudarjena potreba po ukrepih na ravni EU za zaščito
trdnosti, integritete in stabilnosti kreditnih in finančnih institucij ter
zaupanja v finančni sistem kot celoto, pri čemer je treba „[n]a tem področju
[...] sprejeti ukrep Skupnosti, da bi preprečili, da države članice z namenom,
da bi zavarovale svoje finančne sisteme, sprejmejo ukrepe, ki niso v skladu z
oblikovanjem notranjega trga ter s predpisi pravne države in javnim redom
Skupnosti“. Ker lahko obsežni tokovi umazanega denarja
škodujejo stabilnosti in ugledu finančnega sektorja ter ogrožajo notranji trg,
bi lahko morebitni ukrepi, sprejeti le na nacionalni ravni, negativno vplivali
na enotni trg EU: odsotnost usklajenih pravil v državah članicah, namenjenih
zaščiti njihovih finančnih sistemov, bi lahko bila v neskladju z delovanjem
notranjega trga in bi prispevala k razdrobljenosti. Ukrepi EU so upravičeni
tudi za ohranitev enakih konkurenčnih pogojev po vsej EU ter usklajenega sklopa
obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in bojem proti financiranju
terorizma za subjekte v vseh državah članicah. Komisija meni, da so predlagane spremembe
pravil sorazmerne s cilji. Komisija je z uvedbo pragov glede področja uporabe
in dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke sprejela sorazmerne
ukrepe za omejitev uporabe Direktive, kadar je to primerno. Poleg tega
Direktiva zagotavlja, da so nekateri preventivni ukrepi, ki jih morajo sprejeti
MSP, sorazmerni z velikostjo in vrsto pooblaščenega subjekta. Hkrati pa z
zagotavljanjem prilagojenega in prožnega pristopa, ki temelji na tveganju,
države članice ne bi smele biti ovirane pri sprejemanju ukrepov in ukrepanju,
ki je potrebno za boj proti pomembnim grožnjam, s katerimi se soočajo na
nacionalni ravni. Ti ukrepi so bolj primerni za direktivo kot popolnoma
usklajeno uredbo, z vključitvijo postopkov na ravni EU za zagotovitev večje
usklajenosti in razvoja nadnacionalnih pristopov, skupaj z nadaljnjim
usklajevanjem na posebnih področjih, kar bo zagotovilo tudi izpolnjevanje
ciljev EU. Čeprav zagotavljanje učinkovitega sistema financiranja za
preprečevanje pranja denarja in boj proti terorizmu pooblaščenim subjektom
povzroča nekaj stroškov (ki so bili analizirani v oceni učinka), Komisija meni,
da bodo koristi, povezane s preprečevanjem pranja denarja in financiranja
terorizma, še naprej prevladovale nad stroški. Ocena novih mednarodnih standardov se bo
začela v četrti četrtini leta 2013. Če Komisija ne bo zagotovila jasnih in
pravočasnih navedb glede želenega pristopa EU k izvajanju navedenih standardov,
obstaja tveganje, da se bodo tiste države članice EU, ki bodo ocenjene prve,
odločile za rešitve, ki se morda ne bodo ujemale s predlaganim pristopom EU, in
bo tako težje doseči dogovor o skupnih predpisih EU. Nazadnje, Komisija in vse države članice EU so
se s sprejetjem revidiranih mednarodnih standardov (neposredno ali prek
članstva v FATF ali odboru Moneyval) obvezale, da bodo zagotavljale njihovo
izvajanje. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Predlog ne vpliva na proračun Evropske unije. 5. DODATNE INFORMACIJE Podrobna
obrazložitev predloga Glavne spremembe tretje direktive o pranju
denarja so: –
Razširitev področja uporabe direktive: v zvezi s področjem uporabe sta predlagani dve glavni spremembi: (a)
mejno vrednost za trgovce z blagom visoke
vrednosti, ki poslujejo z gotovinskimi plačili, bi bilo treba znižati s
15 000 EUR na 7 500 EUR. Trenutno so trgovci z blagom
vključeni v področje uporabe direktive, če poslujejo z gotovinskimi plačili v
vrednosti 15 000 EUR ali več. Ker so države članice sporočile, da
storilci kaznivih dejanj izkoriščajo ta sorazmerno visok prag, se predlaga, da
bi se znižal na 7 500 EUR. Poleg tega bi morali trgovci v skladu z novim
predlogom pri občasni transakciji v višini vsaj 7 500 EUR (znižanje v
primerjavi s predhodnim pragom 15 000 EUR), opravljati dolžnost
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke. Opredelitev in mejna vrednost
kažeta na poostritev ukrepov proti uporabi teh trgovcev za pranje denarja v EU; (b)
področje uporabe direktive bi moralo vključevati
„ponudnike storitev iger na srečo“ (v skladu z Direktivo 2000/31/ES z dne
8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske
družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu[21]). V skladu s sedanjo tretjo
direktivo o pranju denarja in revidiranimi priporočili FATF morajo biti v
področje uporabe zakonodaje o preprečevanju pranja denarja/boju proti
financiranju terorizmu vključene le igralnice. Dokazi na ravni EU kažejo, da
lahko storilci kaznivih dejanj zaradi tega zlorabljajo druga področja iger na
srečo. –
Pristop, ki temelji na tveganju: v direktivi se priznava, da je uporaba pristopa, ki temelji na
tveganju, učinkovit način ugotavljanja in blažitve tveganj za finančni sistem
in širšo gospodarsko stabilnost na področju notranjega trga. V skladu z novim
predlogom bi bilo ukrepe treba izvajati na podlagi dokazov na treh glavnih
področjih, pri čemer bi bilo vsako od teh področij dopolnjeno z minimalnim
seznamom dejavnikov, ki jih je treba upoštevati, ali navodili, ki bi jih
razvili evropski nadzorni organi: (a)
države članice bi morale ugotoviti, razumeti in
ublažiti tveganja, s katerimi se soočajo. To je mogoče dopolniti z ocenami
tveganj na nadnacionalni ravni (npr. s strani evropskih nadzornih organov ali
Europola), pri čemer bi bilo treba rezultate deliti z drugimi državami
članicami in pooblaščenimi subjekti. To bi bilo izhodišče za pristop, ki
temelji na tveganju, in bi potrdilo, da lahko odziv na ravni celotne EU temelji
na nacionalnih izkušnjah držav članic; (b)
pooblaščeni subjekti, ki delujejo na področju
uporabe direktive, bi morali ugotoviti, razumeti in ublažiti svoja tveganja ter
dokumentirati in posodabljati opravljene ocene tveganj. To je ključen element
pristopa, ki temelji na tveganju, saj pristojnim organom (kot so nadzorniki) v
državah članicah omogoča, da temeljito pregledajo in razumejo odločitve
pooblaščenih subjektov, ki jih nadzorujejo. Nazadnje, tisti, ki bi sprejeli
pristop, ki temelji na tveganju, bi bili v celoti odgovorni za svoje odločitve; (c)
s predlogom bi se priznalo, da je sredstva
nadzornikov mogoče usmeriti v področja, na katerih so tveganja pranja denarja
in financiranja terorizma večja. Uporaba pristopa, ki temelji na tveganju bi
pomenila, da se za boljšo opredelitev tveganja uporabljajo dokazi. –
Poenostavljena in poglobljena dolžnost skrbnosti
pri ugotavljanju identitete stranke: v skladu s
predlogom bi morali pooblaščeni subjekti v primeru večjih tveganj sprejeti
poglobljene ukrepe, medtem ko bi lahko v primeru dokazanih manjših tveganj
sprejeli poenostavljene ukrepe. Kar zadeva sedanjo (tretjo) direktivo o pranju
denarja, je bilo ugotovljeno, da so določbe o poenostavljeni dolžnosti
skrbnosti preveč dopustne, pri čemer so nekatere kategorije strank ali
transakcij preprosto izvzete iz zahtev glede dolžnosti skrbnosti. Zato bi se z
revidirano direktivo poostrila pravila o poenostavljeni dolžnosti skrbnosti in
ne bi bilo situacij, v katerih bi veljale izjeme. Namesto tega bi bilo treba
odločitve o tem, kdaj in kako opraviti poenostavljeno dolžnost skrbnosti,
utemeljiti na podlagi tveganja, pri čemer bi bile določene minimalne zahteve za
dejavnike, ki bi jih bilo treba upoštevati. V enem od primerov, v katerih bi
bilo treba vedno opraviti poglobljeno dolžnost skrbnosti, tj. za politično
izpostavljene osebe, je bila direktiva poostrena tako, da vključuje politično
izpostavljene osebe, ki delujejo na vidnih javnih položajih v domači državi, in
tiste, ki delajo za mednarodne organizacije. –
Informacije o dejanskem lastniku: v revidirani direktivi se predlagajo novi ukrepi, ki bi zagotovili
večjo jasnost in dostopnost informacij o dejanskem lastništvu. V skladu z
navedenimi ukrepi bi morale biti pravne osebe imetnice informacij o svojem
dejanskem lastništvu. Te informacije bi morale biti na voljo pristojnim organom
in pooblaščenim subjektom. Kar zadeva pravne ureditve, bi morali skrbniki
razglasiti svoj status, ko postanejo stranke, pri čemer bi morale biti
informacije o dejanskem lastništvu na voljo pristojnim organom in pooblaščenim
subjektom. –
Enakovrednost tretjih držav: z revidirano direktivo bodo črtane določbe v zvezi s pozitivno
„enakovrednostjo“, saj bo sistem dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke bolj temeljil na tveganju in bo uporaba izjem na podlagi
izključno geografskih dejavnikov postala manj pomembna. V skladu s sedanjimi
določbami tretje direktive o pranju denarja je treba odločiti, ali tretje
države imajo sisteme za preprečevanje pranja denarja/boj proti financiranju
terorizma, ki so „enakovredni“ sistemom v EU. Te informacije se nato uporabijo
za odobritev izjem za nekatere vidike dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke. –
Upravne sankcije: v
skladu s politiko Komisije za uskladitev upravnih sankcij revidirana direktiva
vsebuje različne sankcije, za katere bi morale države članice zagotoviti, da so
na voljo za sistematične kršitve ključnih zahtev direktive, tj. dolžnost
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, vodenje evidenc, poročanje o sumljivih
transakcijah in notranji nadzor. –
Finančne obveščevalne enote: s predlogom bi se uvedle določbe Sklepa Sveta 2000/642/PNZ z dne
17. oktobra 2000 o dogovoru glede sodelovanja med enotami za finančni
nadzor (FIU-ji) držav članic pri izmenjavi informacij, kar bi dodatno razširilo
in okrepilo sodelovanje. –
Evropski nadzorni organi (ESA): predlog vključuje več področij, na katerih je predvideno delovanje ESA.
EBA, EIOPA in ESMA naj bi zlasti opravili oceno ter dali mnenje o tveganjih
pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi se sooča EU. Poleg
tega so zaradi večjega poudarka na pristopu, ki temelji na tveganju, potrebna
natančnejša navodila za države članice in finančne institucije o tem, katere
dejavnike bi bilo treba upoštevati pri uporabi poenostavljene in poglobljene
dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke ter pristopa k nadzoru,
ki temelji na tveganju. Poleg tega imajo ESA nalogo, da zagotavljajo
regulativne tehnične standarde za nekatera vprašanja, za katere morajo finančne
institucije prilagoditi svoj notranji nadzor za obravnavo posebnih situacij. –
Varstvo podatkov:
predlog odraža potrebo po vzpostavitvi ravnovesja med omogočanjem učinkovitih
sistemov, kontrol in preprečevalnih ukrepov proti pranju denarja in
financiranju terorizma na eni strani ter zaščito pravic posameznikov, na katere
se nanašajo osebni podatki, na drugi. –
Ukrepi za prenos: zaradi
kompleksnosti in področja uporabe predloga morajo države članice predložiti
korelacijsko tabelo določb svoje nacionalne zakonodaje in Direktive. Evropski
gospodarski prostor Predlog velja za države EGP. 2013/0025 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preprečevanju uporabe finančnega sistema za
pranje denarja in financiranje terorizma (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije in zlasti člena 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po predložitvi osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[22], ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke[23], po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za
varstvo podatkov[24], v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Obsežni tokovi umazanega
denarja lahko škodujejo stabilnosti in ugledu finančnega sektorja in ogrožajo
enotni trg, terorizem pa pretresa temelje naše družbe. Poleg kazenskopravnega
pristopa je rezultate mogoče doseči tudi s preventivnimi ukrepi finančnega
sistema. (2) Prizadevanja storilcev kaznivih dejanj in njihovih družabnikov,
da bi prikrili izvor protipravne premoženjske koristi ali pa zakonita ali
nezakonita sredstva namenili za terorizem, lahko resno ogrozijo trdnost, integriteto in stabilnost kreditnih in finančnih institucij ter zaupanje v finančni
sistem kot celoto. Brez sprejetja nekaterih
usklajevalnih ukrepov na ravni Unije bi si tisti, ki perejo denar, in tisti, ki
financirajo terorizem, poskušali olajšati izvrševanje svojih kaznivih dejanj z
izkoriščanjem prostega pretoka kapitala in svobode zagotavljanja finančnih storitev, ki ju vključuje integrirano finančno območje. (3) Sedanji predlog je četrta
direktiva, ki obravnava nevarnost pranja denarja. V Direktivi
Sveta 91/308/EGS z dne 10. junija 1991 o preprečevanju uporabe
finančnega sistema za pranje denarja[25]
je bilo pranje denarja opredeljeno v smislu nezakonitega trgovanja z mamili,
pri čemer so bile uvedene obveznosti le v finančnem sektorju. Z
Direktivo 2001/97/ES Evropskega parlamenta in Sveta iz decembra 2001
o spremembi Direktive Sveta 91/308/EGS[26]
je bilo področje uporabe razširjeno, kar zadeva zajeta kazniva dejanja ter
poklice in dejavnosti. Junija 2003 je Projektna
skupina za finančno ukrepanje (v nadaljnjem besedilu: FATF) revidirala
svoja priporočila, tako da so zajela financiranje terorizma, in zagotovila
podrobnejše zahteve v zvezi z identifikacijo in preverjanjem strank, primeri, v
katerih lahko večje tveganje pranja denarja upravičuje poglobljene ukrepe, ter
primeri, v katerih lahko zmanjšano tveganje upravičuje manj strog nadzor. Te
spremembe so se odražale v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES
z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za
pranje denarja in financiranje terorizma[27]
in Direktivi Komisije 2006/70/ES z dne 1. avgusta 2006 o
določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2005/60/ES Evropskega parlamenta
in Sveta glede opredelitve politično izpostavljene osebe in tehničnih meril za
postopke poenostavljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke
ter izjeme na podlagi finančne dejavnosti, ki poteka zgolj občasno ali v
omejenem obsegu[28]. (4) Pranje denarja in
financiranje terorizma se pogosto izvajata na mednarodni ravni. Ukrepi,
sprejeti izključno na nacionalni ravni ali na ravni Evropske Unije, vendar brez upoštevanja mednarodne koordinacije
in sodelovanja, bi imeli zelo omejene učinke. Ukrepi, ki jih Evropska unija sprejme na tem področju, bi
morali biti torej usklajeni z drugimi ukrepi, ki so sprejeti na mednarodni ravni. Ukrepi Evropske unije bi morali
še naprej upoštevati predvsem priporočila FATF,
ki predstavlja najpomembnejše mednarodno telo na področju boja proti pranju
denarja in financiranju terorizma. Za okrepitev učinkovitosti boja proti pranju
denarja in financiranju terorizma bi bilo treba direktivi 2005/60/ES in
2006/70/ES uskladiti z novimi priporočili FATF, sprejetimi in razširjenimi
februarja 2012. (5) Nadalje zloraba finančnega
sistema za preusmerjanje nezakonitih ali celo zakonitih sredstev za namene
terorizma jasno ogroža integriteto, pravilno delovanje, ugled in stabilnost
finančnega sistema. Zato bi morali preventivni ukrepi te direktive poleg
manipuliranja z nezakonitim denarjem pokrivati tudi zbiranje sredstev ali
lastnine za namene terorizma. (6) Višji zneski pri plačilih v
gotovini predstavljajo tveganje pranja denarja in financiranja terorizma. Za
večji nadzor in blažitev tveganj, ki jih predstavljajo plačila v gotovini, bi
morale biti fizične in pravne osebe, ki trgujejo z blagom, zajete s to
direktivo, če opravljajo ali prejemajo plačila v gotovini v višini
7 500 EUR ali več. Države članice se lahko odločijo za sprejetje
strožjih določb, vključno z nižjo mejno vrednostjo. (7) Za pravne strokovnjake, kakor
jih opredeljujejo države članice, bi morale določbe te direktive veljati, kadar
so vključeni v finančne ali poslovne transakcije, vključno z davčnim
svetovanjem, ki predstavljajo največje tveganje za zlorabo storitev zadevnih
pravnih strokovnjakov z namenom pranja sredstev, pridobljenih s kriminalno
dejavnostjo, ali za financiranje terorizma. Vendar bi se morala dovoliti izjema
od obveznosti posredovanja podatkov, pridobljenih pred končanim sodnim
postopkom, med njim ali po njem ali med ugotavljanjem pravnega položaja
stranke. Pravno svetovanje bi moralo biti še vedno zaščiteno z institutom
poklicne skrivnosti, razen če je pravni svetovalec udeležen pri pranju denarja
ali financiranju terorizma, če je pravno svetovanje podano v zvezi s pranjem
denarja ali financiranjem terorizma ali pa odvetnik ve, da stranka išče pravno
svetovanje v zvezi s pranjem denarja ali financiranjem terorizma. (8) Neposredno primerljive
storitve bi bilo treba obravnavati enako, kadar jih izvajajo kateri koli
strokovnjaki, ki so zajeti v tej direktivi. Da bi se zagotovilo spoštovanje
pravic, zagotovljenih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, v primeru
revizorjev, zunanjih računovodij in davčnih svetovalcev, ki lahko v nekaterih
državah članicah branijo ali zastopajo stranke v sodnem postopku ali
ugotavljajo njihov pravni položaj, za informacije, ki jih pridobijo pri
opravljanju navedenih nalog, ne bi smele veljati obveznosti poročanja iz te
direktive. (9) Pomembno je izrecno
poudariti, da so „davčna kazniva dejanja“, povezana z neposrednimi in
posrednimi davki, vključena v široko opredelitev pojma „kriminalna dejavnost“
iz te direktive v skladu z revidiranimi priporočili FATF. (10) Identificirati je treba vsako
fizično osebo, ki ima v lasti ali nadzoruje pravno osebo. Čeprav ugotovitev
odstotka imetništva ne prispeva samodejno k ugotovitvi dejanskega lastnika, gre
za dokazni dejavnik, ki ga je treba upoštevati. Kadar je to ustrezno, bi bilo
treba identifikacijo in preverjanje dejanskih lastnikov razširiti na pravne
osebe, ki imajo v lasti druge pravne osebe, pri čemer bi morala identifikacija
in preverjanje slediti verigi lastništva, dokler ni fizična oseba, ki ima v
lasti ali nadzoruje pravno osebo, ki je stranka, ugotovljena. (11) Potreba po natančnih in
posodobljenih informacijah o dejanskem lastniku je ključni dejavnik pri
sledenju storilcem kaznivih dejanj, ki lahko sicer svojo identiteto skrijejo za
poslovno strukturo. Zato bi morale države članice zagotoviti, da družbe
obdržijo informacije o svojem dejanskem lastništvu ter dajo te informacije na
voljo pristojnim organom in pooblaščenim subjektom. Poleg tega bi morali
skrbniki pooblaščenim subjektom razglasiti svoj status. (12) Ta direktiva bi se morala
uporabljati tudi za tiste dejavnosti pooblaščenih subjektov, zajetih s to
direktivo, ki se opravljajo prek interneta. (13) Uporaba sektorja iger na srečo
za pranje sredstev, pridobljenih s kriminalno dejavnostjo, je zaskrbljujoča. Za
blažitev tveganj, povezanih s tem sektorjem, in zagotovitev enakosti med
ponudniki storitev iger na srečo bi bilo treba za vse ponudnike storitev iger
na srečo določiti dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke za
posamezne transakcije v višini 2 000 EUR ali več. Države članice bi
morale proučiti možnost uporabe te mejne vrednosti pri izplačilu dobitkov in
stavah. Ponudniki storitev iger na srečo s fizičnimi prostori (npr.
igralnicami) bi morali zagotoviti, da je skrbnost pri ugotavljanju identitete
stranke na točki vstopa v prostore mogoče povezati s transakcijami stranke,
opravljenimi v navedenih prostorih. (14) Tveganje pranja denarja in
financiranja terorizma v vseh primerih ni enako. Zato je treba uporabiti
pristop, ki temelji na tveganju. Tak pristop ni prekomerno dopustna možnost za
države članice in pooblaščene subjekte. Vključuje sprejemanje odločitev na
podlagi dokazov za boljšo opredelitev tveganj pranja denarja in financiranja
terorizma, s katerimi se soočajo Evropska unija in tisti, ki v njej delujejo. (15) Pristop, ki temelji na
tveganju, je podprt s potrebo držav članic po opredelitvi, razumevanju in
blažitvi tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi se
soočajo. Pomembnost nadnacionalnega pristopa k opredelitvi tveganj je bila
priznana na mednarodni ravni, pri čemer bi morali imeti Evropski nadzorni organ
(Evropski bančni organ) (v nadaljnjem besedilu: EBA), ustanovljen z
Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa
(Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter
razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES[29],
Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine)
(v nadaljnjem besedilu: EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU)
št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa
(Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) in o spremembi Sklepa
št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES[30], ter Evropski nadzorni organ
(Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (v nadaljnjem besedilu: ESMA),
ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega
organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) in o spremembi Sklepa
št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/77/ES[31], nalogo izdati mnenje o
tveganjih, ki vplivajo na finančni sektor. (16) Kadar je to primerno, bi
morali biti rezultati ocen tveganj na ravni držav članic na voljo pooblaščenim
subjektom, da bi lahko opredelili, razumeli in ublažili lastna tveganja. (17) Države članice bi si morale za
boljše razumevanje in blažitev tveganj na ravni Evropske unije izmenjevati
rezultate svojih ocen tveganj ter jih po potrebi deliti s Komisijo, EBA, EIOPA
in ESMA. (18) Pri uporabi določb te
direktive je primerno upoštevati značilnosti in potrebe malih pooblaščenih
subjektov, ki spadajo v njeno področje uporabe, ter zagotoviti obravnavanje, ki
ustreza posebnim potrebam malih pooblaščenih subjektov in naravi poslovanja. (19) Narava samega tveganja je
spremenljiva, pri čemer lahko spremenljivke same po sebi ali skupaj z drugimi
spremenljivkami povečajo ali zmanjšajo potencialno tveganje ter na ta način
vplivajo na ustrezno raven preventivnih ukrepov, kot so ukrepi glede skrbnosti
pri ugotavljanju identitete stranke. Tako obstajajo okoliščine, v katerih bi
bilo treba uporabiti poglobljeno skrbnost, in okoliščine, v katerih je lahko
primerna poenostavljena skrbnost. (20) Priznati bi bilo treba, da
nekatere situacije predstavljajo večje tveganje pranja denarja ali financiranja
terorizma. Kljub temu, da bi bilo treba ugotoviti identiteto in poslovni profil
vseh strank, obstajajo primeri, glede katerih je treba zahtevati posebej stroge
postopke identifikacije in preverjanja strank. (21) To še posebej velja za
poslovne odnose s posamezniki, ki zavzemajo ali so zavzemali pomembne javne
položaje, zlasti če prihajajo iz držav z visoko stopnjo korupcije. Takšni
poslovni odnosi lahko v precejšnji meri ogrozijo ugled finančnega sektorja in
ga izpostavijo pravnemu tveganju. Mednarodno prizadevanje v boju proti
korupciji upravičuje tudi potrebo, da se takšnim primerom posveti posebna
pozornost in da se uporabijo ustrezni poglobljeni ukrepi glede skrbnosti pri
ugotavljanju identitete stranke za osebe, ki zavzemajo ali so zavzemale vidne
položaje v matični državi ali tujini, ter člane višjega vodstva v mednarodnih
organizacijah. (22) Pridobitev dovoljenja višjega
vodstva za sklepanje poslovnih odnosov v vseh primerih ne pomeni pridobitve
dovoljenja uprave. Takšno dovoljenje bi moralo biti mogoče pridobiti od osebe,
ki je dovolj dobro seznanjena z izpostavljenostjo institucije tveganju pranja
denarja in financiranju terorizma ter je na dovolj visokem položaju, da
sprejema odločitve, ki vplivajo na izpostavljenost institucije tveganju. (23) Da bi se izognili podvajanju
postopkov identifikacije strank ter s tem zastojem in neučinkovitosti v
poslovanju, je ob ustreznih zaščitnih ukrepih primerno, da pooblaščeni subjekti
sprejmejo tudi stranke, ki so že bile identificirane drugje. V primerih, v
katerih se pooblaščeni subjekt zanaša na tretjo osebo, nosi dokončno
odgovornost za uporabo postopka skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke
pooblaščeni subjekt, pri katerem je bila stranka sprejeta. Tudi tretja oseba
ali oseba, ki je stranko predstavila, bi morala biti, dokler ima poslovni odnos
s stranko, zajeto s to direktivo, še naprej odgovorna za izpolnjevanje
obveznosti iz te direktive, vključno z obveznostjo poročanja o sumljivih
transakcijah in vodenja evidenc. (24) V primerih zastopanja ali
zunanjih izvajalcev, ki temeljijo na pogodbenem odnosu med pooblaščenimi
subjekti in zunanjimi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki niso zajeti v tej
direktivi, lahko kakršni koli obvezni finančni ukrepi proti pranju denarja in
financiranju terorizma za te zastopnike ali zunanje izvajalce kot dele
pooblaščenih subjektov izhajajo samo iz pogodbe in ne iz te direktive.
Pooblaščeni subjekt, zajet s to direktivo, bi moral biti še naprej odgovoren za
izpolnjevanje zahtev iz te direktive. (25) Vse države članice so
ustanovile ali bi morale ustanoviti finančne obveščevalne enote (v nadaljnjem
besedilu: FIU), da bi prejete informacije zbirale in analizirale z namenom
povezovanja med sumljivimi transakcijami in kriminalno dejavnostjo, na kateri
temeljijo, zaradi preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter
boja proti njima. Sumljive transakcije bi bilo treba sporočiti FIU, ki bi
morale delovati kot nacionalni center za sprejemanje in analiziranje poročil o
sumljivih transakcijah in drugih informacij o morebitnem pranju denarja ali
financiranju terorizma ter njihovo posredovanje pristojnim organom. To ne bi
smelo prisiliti držav članic, da spremenijo svoje obstoječe sisteme poročanja,
kadar poročanje poteka prek državnega tožilstva ali drugih organov kazenskega
pregona, če so informacije posredovane FIU nemudoma in so neprečiščene, da
lahko te svoje naloge temeljito opravijo, kar vključuje tudi mednarodno
sodelovanje z drugimi FIU. (26) Z odstopanjem od splošne
prepovedi izvrševanja sumljivih transakcij lahko pooblaščeni subjekti izvršijo
sumljive transakcije, preden o tem obvestijo pristojne organe, če neizvršitev
ni mogoča ali bi lahko onemogočila pregon koristnikov sumljive transakcije
pranja denarja ali financiranja terorizma. Vendar to ne bi smelo vplivati na
mednarodne obveznosti, ki so jih prevzele države članice, da se finančna ali
druga sredstva teroristov, terorističnih organizacij ali tistih, ki financirajo
terorizem, takoj zamrznejo v skladu z zadevnimi resolucijami Varnostnega sveta
Združenih narodov. (27) Države članice bi morale imeti
možnost imenovati ustrezen samoregulativni organ za poklice iz
člena 2(1)(3)(a), (b) in (d) kot organ, ki se ga na prvi stopnji obvesti
namesto FIU. V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice
prvostopenjski sistem, ki poroča samoregulativnemu organu, predstavlja pomemben
zaščitni ukrep za podporo varstvu temeljnih pravic, kar zadeva obveznosti
poročanja, ki veljajo za odvetnike. (28) Če se država članica odloči
uporabiti izjeme iz člena 33(2) lahko samoregulativnemu organu, ki zastopa
osebe iz navedenega člena, dovoli ali od njega zahteva, da FIU ne posreduje
nobenih informacij, ki jih je pridobil od navedenih oseb v okoliščinah iz
navedenega člena. (29) Obstajajo številni primeri, v
katerih so bili zaposleni, ki so poročali o sumih pranja denarja, izpostavljeni
grožnjam ali drugim sovražnim dejanjem. Ta težava je odločilnega pomena za
učinkovitost sistemov za preprečevanje pranja denarja in financiranja
terorizma, čeprav ta direktiva ne more posegati v sodne postopke držav članic.
Države članice bi se morale zavedati te težave in storiti vse, kar je v njihovi
moči, da bi zaposlene zaščitile pred takšnimi grožnjami ali drugimi sovražnimi
dejanji. (30) Za obdelavo osebnih podatkov
za namene te direktive se uporablja Direktiva 95/46/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri
obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[32], kakor je bila prenesena v
nacionalno zakonodajo. (31) Nekateri vidiki izvajanja te
direktive vključujejo zbiranje, analizo, shranjevanje in izmenjavo podatkov.
Obdelava osebnih podatkov bi morala biti dovoljena za izpolnjevanje obveznosti
iz te direktive, vključno z izvajanjem dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke, stalnim spremljanjem, preiskovanjem in sporočanjem nenavadnih
in sumljivih transakcij, identifikacijo dejanskega lastnika pravne osebe ali
pravnega dogovora, izmenjavo informacij pristojnih organov in finančnih
institucij. Zbrani osebni podatki morajo biti omejeni na to, kar je nujno
potrebno za namene izpolnjevanja zahtev te direktive in se ne bi smeli nadalje
obdelovati na način, ki ni v skladu z Direktivo 95/46/ES. Zlasti nadaljnjo
obdelavo osebnih podatkov za komercialne namene bi bilo treba strogo
prepovedati. (32) Boj proti pranju denarja in
financiranju terorizma vse države članice priznavajo kot pomemben javni
interes. (33) Ta direktiva ne posega v
varstvo osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in
pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno z določbami Okvirnega
sklepa 977/2008/PNZ. (34) Pravice dostopa oseb, na
katere se podatki nanašajo, se uporabljajo za osebne podatke, ki se obdelujejo
za namen te direktive. Vendar pa bi dostop oseb, na katere se podatki nanašajo,
do informacij iz poročila o sumljivih transakcijah resno spodkopal učinkovitost
boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Omejitve te pravice v
skladu s pravili iz člena 13 Direktive 95/46/ES bi bile zato lahko upravičene. (35) Ta direktiva ne velja za
osebe, ki le spreminjajo dokumente v papirni obliki v elektronske podatke in
imajo s kreditno ali finančno institucijo v ta namen sklenjeno pogodbo, niti za
katero koli fizično ali pravno osebo, ki kreditnim ali finančnim institucijam
zagotavlja le sisteme sporočil, druge sisteme podpore za prenos sredstev ali
klirinški sistem in sistem poravnave. (36) Pranje denarja in financiranje
terorizma sta mednarodni težavi, zato bi moral biti pristop k boju proti njima
globalen. Da bi se izognili uporabi zelo različnih standardov v institucijah
ali skupini institucij, bi morale kreditne in finančne institucije Unije, ki
imajo podružnice in hčerinske družbe v tretjih državah, kjer je zakonodaja na
tem področju pomanjkljiva, uporabljati standarde Unije ali obvestiti pristojne
organe domače države članice, kadar uporaba takšnih standardov ni mogoča. (37) Kadar je to izvedljivo, bi
bilo treba pooblaščenim subjektom dati na voljo povratne informacije o
koristnosti njihovih poročil o sumljivih transakcijah in nadaljnjem ukrepanju.
Da bi lahko to omogočile ter spremljale učinkovitost svojih sistemov za boj
proti pranju denarja in financiranju terorizma, bi morale države članice
zbirati in izboljšati ustrezne statistične podatke. Komisija bi morala za
nadaljnje izboljšanje kakovosti in usklajenosti statističnih podatkov, ki se
zbirajo na ravni Unije, spremljati razmere po vsej EU glede boja proti pranju
denarja in financiranju terorizma ter objavljati redne preglede. (38) Pristojni organi bi morali
zagotoviti, da so v primeru menjalnic, družb, ki nudijo podjetniške in
fiduciarne storitve, ali ponudnikov storitev iger na srečo osebe, ki dejansko
vodijo posle takšnih subjektov, in dejanski lastniki takšnih subjektov primerne
osebe. Merila, s katerimi se ugotovi, ali je oseba primerna, bi morala odražati
najmanj nujnost, da se takšni subjekti zaščitijo pred zlorabo v kriminalne
namene s strani vodstva ali dejanskega lastnika. (39) Glede na nadnacionalno
značilnost pranja denarja in financiranja terorizma sta usklajevanje in
sodelovanje med FIU v EU zelo pomembna. To sodelovanje je bilo do zdaj
obravnavano le v Sklepu Sveta 2000/642/PNZ z dne
17. oktobra 2000 o dogovoru glede sodelovanja med enotami za finančni
nadzor (FIU-ji) držav članic pri izmenjavi informacij[33]. Za zagotovitev boljšega
usklajevanja in sodelovanja med FIU ter zlasti za zagotovitev, da so poročila o
sumljivih transakcijah posredovana FIU tiste države članice, v kateri bi bilo
poročilo najkoristnejše, bi bilo treba v to direktivo vključiti podrobnejša,
bolj poglobljena in posodobljena pravila. (40) Izboljšanje izmenjave
informacij med FIU v EU je pomembno zlasti za obravnavanje nadnacionalne
značilnosti pranja denarja in financiranja terorizma. Države članice bi morale
spodbujati uporabo varnih infrastruktur za izmenjavo informacij, zlasti
decentralizirano računalniško omrežje FIU.net in metode, ki jih ponuja navedeno
omrežje. (41) Države članice bi morale
zaradi pomembnosti boja proti pranju denarja in financiranju terorizma v
nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije za
primere nespoštovanja nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive.
Države članice imajo trenutno na voljo različne upravne ukrepe in sankcije za
kršitve ključnih preventivnih ukrepov. Ta raznolikost bi lahko škodila
prizadevanju v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma, pri čemer
je odziv Unije izpostavljen tveganju, da postane razdrobljen. Zato bi morala ta
direktiva vključevati sklop upravnih ukrepov in sankcij, ki jih imajo države
članice na voljo za sistematične kršitve zahtev v zvezi z ukrepi glede
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, vodenjem evidenc, poročanjem o
sumljivih transakcijah in notranjim nadzorom pooblaščenih subjektov. Ta sklop
bi moral biti dovolj širok, da lahko države članice in pristojni organi
upoštevajo razlike med pooblaščenimi subjekti, zlasti razlike med finančnimi
institucijami in drugimi pooblaščenimi subjekti, kar zadeva njihovo velikost,
značilnosti in področja dejavnosti. Države članice bi morale pri uporabi te
direktive zagotoviti, da izrek upravnih ukrepov in sankcij v skladu s to
direktivo ter kazenskih sankcij v skladu z nacionalno zakonodajo ne krši načela
ne bis in idem. (42) S tehničnimi standardi za
finančne storitve bi bilo treba zagotoviti dosledno usklajenost ter ustrezno
zaščito depozitarjev, vlagateljev in potrošnikov po vsej Uniji. Ker so EBA,
EIOPA in ESMA organi z visoko specializiranimi strokovnjaki, bi bilo učinkovito
in ustrezno, da pripravijo osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki ne
vključujejo odločitev politik, pri čemer se ti osnutki predložijo Komisiji. (43) Komisija bi morala sprejeti
osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki jih EBA, EIOPA in ESMA razvijejo
v skladu s členom 42 te direktive, z delegiranimi akti v skladu s
členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter v skladu s členi 10
do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010
in Uredbe (EU) št. 1095/2010. (44) Potrebne so znatne spremembe
Direktive 2005/60/ES in Direktive 2006/70/ES, zato bi ju bilo treba
zaradi večje jasnosti in usklajenosti združiti in nadomestiti. (45) Ker cilja te direktive, in
sicer varovanja finančnega sistema s
preprečevanjem, preiskovanjem in odkrivanjem pranja denarja in
financiranja terorizma, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj bi
lahko bili posamezni ukrepi, ki jih države članice sprejmejo, da bi zavarovale
svoje finančne sisteme, v neskladju z delovanjem notranjega ter predpisi pravne
države in javnim redom Unije, in ker se ta cilj zaradi obsega in učinkov
ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z
načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z
načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar
je potrebno za doseganje navedenega cilja. (46) Ta direktiva spoštuje temeljne
pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih
pravicah, zlasti spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, pravico do
varstva osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, prepoved diskriminacije,
pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravičnega sojenja ter pravico do
obrambe. (47) V skladu s členom 21 Listine
EU o temeljnih pravicah, ki prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na kakršni
koli podlagi, morajo države članice zagotoviti, da se ta direktiva izvaja brez
diskriminacije, kar zadeva ocene tveganja v okviru dolžnosti skrbnosti pri
ugotavljanju identitete stranke. (48) Države članice so se v skladu
s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne
28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih zavezale, da bodo v
utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile
enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli
direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec
meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive
upravičeno – SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: POGLAVJE I SPLOŠNE DOLOČBE Oddelek 1 Področje uporabe in opredelitev pojmov Člen 1 1. Države članice zagotovijo, da
sta pranje denarja in financiranje terorizma prepovedana. 2. V tej direktivi pranje
denarja pomeni naslednje ravnanje, če je storjeno naklepno: (a)
preoblikovanje ali prenos premoženja, vedoč, da to
premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali udeležbe pri takem dejanju, z
namenom utaje ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja ali pomoči osebi,
ki je vpletena v storitev tega dejanja, da bi se izognila pravnim posledicam
svojega dejanja; (b)
utaja ali prikrivanje prave narave, vira, kraja,
razpolaganja ali pretoka premoženja ali pa pravic ali lastništva na premoženju,
vedoč, da to premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali udeležbe pri takem
dejanju; (c)
pridobitev, lastništvo ali uporaba premoženja,
vedoč v času prejema, da to premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali udeležbe
pri takem dejanju; (d)
udeležba, združevanje za izvrševanje, poskus
storitve, pomoč, napeljevanje ter omogočanje in svetovanje pri storitvi
katerega koli dejanja iz točk (a), (b) in (c). 3. Kot pranje denarja se štejejo
tudi kazniva dejanja, iz katerih izvira premoženje, namenjeno pranju, ki so storjena
na območju druge države članice ali tretje države. 4. V tej direktivi „financiranje
terorizma“ pomeni zagotavljanje ali zbiranje finančnih sredstev, ne glede na
način, neposredno ali posredno, z namenom ali vedoč, da bodo delno ali v celoti
uporabljena za storitev enega od kaznivih dejanj v smislu členov 1 do 4
Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju
proti terorizmu[34],
kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2008/919/PNZ z dne
28. novembra 2008[35]. 5. O vedenju, naklepu ali namenu
kot potrebnem elementu dejanj iz odstavkov 2 in 4 je mogoče sklepati iz
objektivnih dejanskih okoliščin. Člen 2 1. Ta direktiva se uporablja za
naslednje pooblaščene subjekte: (1)
kreditne institucije; (2)
finančne institucije; (3)
naslednje pravne ali fizične osebe pri izvajanju
njihovih poklicnih dejavnosti: (a)
revizorje, zunanje računovodje in davčne
svetovalce; (b)
notarje in ostale neodvisne pravne strokovnjake,
kadar v imenu stranke in za njo sodelujejo pri kakršni koli finančni ali
nepremičninski transakciji ali kadar svojim strankam pomagajo pri načrtovanju
ali opravljanju transakcij v zvezi z: (i) nakupom ali prodajo nepremičnin ali
poslovnih subjektov; (ii) upravljanjem denarja, vrednostnih
papirjev ali drugega premoženja stranke; (iii) odpiranjem ali upravljanjem bančnih,
varčevalnih računov ali računov vrednostnih papirjev; (iv) urejanjem prispevkov, potrebnih za
ustanovitev, delovanje ali upravljanje družb; (v) ustanavljanjem, delovanjem ali
upravljanjem skladov, družb ali podobnih organizacij; (c)
družbe, ki nudijo podjetniške in fiduciarne
storitve, če niso navedene v točki (a) ali (b); (d)
nepremičninske zastopnike, vključno s posredniki
pri najemu; (e)
druge pravne ali fizične osebe, ki trgujejo z
blagom, če so plačila izvedena ali prejeta v gotovini in znašajo 7 500 EUR
ali več, bodisi da gre za posamično transakcijo ali za več medsebojno povezanih
transakcij; (f)
ponudnike storitev iger na srečo. 2. Države članice lahko
odločijo, da pravne in fizične osebe, ki le občasno ali v omejenem obsegu
sodelujejo pri finančnih dejavnostih in pri katerih obstaja majhno tveganje
pranja denarja ali financiranja terorizma, niso zajete v področje uporabe te
direktive, če pravna ali fizična oseba izpolnjuje vse naslednje pogoje: (a)
absolutna omejitev finančne dejavnosti glede na
promet; (b)
omejitev glede na finančne dejavnosti posameznih
finančnih transakcij; (c)
finančna dejavnost ni glavna dejavnost; (d)
finančna dejavnost je pomožna in neposredno
povezana z glavno dejavnostjo; (e)
glavna dejavnost ni dejavnost iz odstavka 1 z
izjemo dejavnosti iz točke (3)(e) odstavka 1; (f)
finančna dejavnost se zagotavlja samo strankam
glavne dejavnosti in ni na splošno dostopna javnosti. Prejšnji pododstavek ne velja za pravne in
fizične osebe, ki sodelujejo pri denarnem nakazilu v smislu člena 4(13)
Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o
spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o
razveljavitvi Direktive 97/5/ES[36]. 3. Za namene točke (a)
odstavka 2 države članice zahtevajo, da skupni promet finančne dejavnosti
ne sme presegati mejne vrednosti, ki mora biti dovolj nizka. Ta mejna vrednost
se ravni glede na vrsto finančne dejavnosti določi na nacionalni ravni. 4. Države članice za namene
točke (b) odstavka 2 uporabijo največjo možno mejno vrednost na
stranko in posamezno transakcijo, ne glede na to, ali transakcija poteka v eni
ali v več transakcijah, ki se zdijo povezane. Ta mejna vrednost se določi na
nacionalni ravni glede na vrsto finančne dejavnosti, je dovolj nizka za
zagotovitev, da so vrste zadevnih transakcij nepraktičen in neučinkovit način
pranja denarja ali financiranja terorizma, ter ne presega 1 000 EUR. 5. Države članice za namene
točke (c) odstavka 2 zahtevajo, da promet finančnih dejavnosti ne
presega 5 % skupnega prometa zadevne fizične ali pravne osebe. 6. Države članice pri oceni
tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma za namene tega člena posebno
pozornost namenijo vsaki finančni dejavnosti, za katero je zaradi njene narave
še posebej verjetno, da se bo uporabila ali zlorabila za namene pranja denarja
ali financiranja terorizma. 7. V vsakem sklepu, sprejetem po
tem členu, se navedejo razlogi, na katerih sklep temelji. Države članice
zagotovijo možnost umika navedenega sklepa, če se okoliščine spremenijo. 8. Države članice vzpostavijo
dejavnosti spremljanja tveganja ali sprejmejo kakršne koli druge primerne
ukrepe za zagotovitev, da izjeme, odobrene s sklepi v skladu s tem členom, niso
zlorabljene. Člen 3 V tej direktivi se uporabljajo naslednje
opredelitve pojmov: (1)
„kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo,
kot je opredeljena v členu 4(1) Direktive 2006/48/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in
opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[37],
in vključuje podružnice v smislu člena 4(3) navedene direktive, ki se
nahajajo na ozemlju Evropske unije in imajo sedež znotraj ali zunaj Evropske
unije; (2)
„finančna institucija“ pomeni: (a)
podjetje, ki ni kreditna institucija, ki izvaja eno
ali več dejavnosti iz točk 2 do 12 ter točk 14 in 15 Priloge I k
Direktivi 2006/48/ES, vključno z dejavnostmi menjalnic (bureaux de change); (b)
zavarovalniško družbo, pooblaščeno v skladu z
Direktivo 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju[38], v kolikor izvaja dejavnosti,
zajete v navedeni direktivi; (c)
investicijsko podjetje, kot je opredeljeno v
točki 1 člena 4(1) Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov[39]; (d)
kolektivno investicijsko podjetje, ki trži svoje
enote ali deleže; (e)
zavarovalnega posrednika, kot je opredeljen v
členu 2(5) Direktive 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju[40], z izjemo povezanih
zavarovalnih posrednikov iz člena 2(7) navedene direktive, ko izvajajo
dejavnost posredovanja življenjskega zavarovanja in drugih z naložbami
povezanih storitev; (f)
podružnice, če se nahajajo v Evropski uniji,
finančnih institucij iz točk (a) do (e), ki imajo sedež znotraj ali
zunaj Evropske unije; (3)
„premoženje“ pomeni kakršna koli sredstva, bodisi
materialna bodisi nematerialna, premičnine ali nepremičnine, opredmetena ali
neopredmetena ter pravne listine ali instrumente v kakršni koli obliki, tudi
elektronski ali digitalni, ki dokazujejo lastništvo ali delež v teh sredstvih; (4)
„kriminalna dejavnost“ pomeni vsako udeležbo pri
storitvi naslednjih hudih kaznivih dejanj: (a)
dejanj, kot so opredeljena v členih 1 do 4
Okvirnega sklepa 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu, kakor je bil spremenjen
z Okvirnim sklepom Sveta 2008/919/PNZ z dne 28. novembra 2008; (b)
vsakega kaznivega dejanja iz člena 3(1)(a)
Konvencije Združenih narodov proti nezakonitem prometu z nedovoljenimi drogami
in psihotropnimi snovmi iz leta 1988; (c)
dejavnosti kriminalnih organizacij, kakor so
opredeljene v členu 1 Skupnega ukrepa Sveta 98/733/PNZ z dne
21. decembra 1998 o kaznivosti udeležbe v hudodelski združbi v
državah članicah Evropske unije[41]; (d)
goljufije, vsaj težje, ki vpliva na finančne
interese Unije, kakor je opredeljena v členu 1(1) in členu 2
Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti[42]; (e)
korupcije; (f)
vseh kaznivih dejanj, vključno z davčnimi kaznivimi
dejanji, povezanimi z neposrednimi in posrednimi davki, ki se kaznujejo z
odvzemom prostosti ali varnostnim ali vzgojnim ukrepom v trajanju več kot eno
leto, ali v primeru držav, katerih pravni sistem vsebuje minimalni prag za
kazniva dejanja, vseh kaznivih dejanj, ki se kaznujejo z odvzemom prostosti ali
varnostnim ali vzgojnim ukrepom v trajanju najmanj šest mesecev; (5)
„dejanski lastnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki
poseduje ali nadzira stranko in/ali fizično osebo, v imenu katere se izvaja
transakcija ali opravlja dejavnost. Dejanski lastnik zajema vsaj: (a)
za gospodarske subjekte: (i) fizične osebe, ki posedujejo ali
nadzirajo pravno osebo prek posrednega ali neposrednega lastništva ali nadzora
zadostnega deleža delnic ali glasovalnih pravic te pravne osebe, vključno z
udeležbo v obliki imetniških delnic, z izjemo družb na organiziranem trgu, ki
morajo v skladu z zakonodajo Evropske unije ali primerljivimi mednarodnimi
standardi spoštovati zahtevo po razkritju. Delež 25 % in ena delnica sta dokaz
lastništva ali nadzora prek imetništva delnic in veljata za vsako stopnjo
neposrednega ali posrednega lastništva; (ii) če obstaja kakršen koli dvom, da so
osebe, opredeljene v točki (i), dejanski lastniki, fizične osebe, ki
izvajajo nadzor nad vodstvom pravne osebe na druge načine; (b)
v primeru pravnih oseb, na primer ustanov, ali
pravnih ureditev, na primer skladov, ki upravljajo ali razdeljujejo sredstva: (i) fizične osebe, ki izvajajo nadzor nad
25 % ali več premoženja pravne ureditve ali pravne osebe; ter (ii) če so bili bodoči upravičenci že
določeni, fizične osebe, ki so koristniki 25 % ali več premoženja pravne ureditve
ali pravne osebe; ali (iii) če je treba posameznike, ki so
koristniki pravne ureditve ali osebe, še določiti, kategorijo oseb, v interesu
katerih je ustanovitev in delovanje pravne organizacije ali osebe. Za
koristnike skladov, ki so določeni po značilnostih ali kategorijah, pooblaščeni
subjekti pridobijo zadostne informacije o upravičencu, tako da zagotovo vedo,
da bodo lahko ugotovili identiteto koristnika v času izplačila ali v času, ko
ima koristnik namen uveljavljati pridobljene pravice; (6)
„družba, ki nudi podjetniške ali fiduciarne
storitve“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki za tretje osebe poslovno
opravlja katero izmed naslednjih storitev: (a)
ustanavlja družbe ali druge pravne osebe; (b)
opravlja vlogo ali drugi osebi omogoča, da opravlja
vlogo direktorja ali poslovodje družbe, partnerja v partnerstvu ali podobnega
položaja v odnosu do drugih pravnih oseb; (c)
družbi, partnerstvu ali drugi pravni osebi ali
ureditvi nudi registriran sedež, poslovni naslov, dopisni ali upravni naslov in
druge s tem povezane storitve; (d)
opravlja vlogo ali drugi osebi omogoča, da opravlja
vlogo skrbnika sklada ali podobne pravne ureditve; (e)
opravlja vlogo ali drugi osebi omogoča, da opravlja
vlogo zastopnika v imenu drugega delničarja, razen družb, ki so uvrščene na
urejen trg in morajo v skladu z zakonodajo Evropske unije ali primerljivimi
mednarodnimi standardi spoštovati zahtevo po razkritju; (7) (a) „tuje politično
izpostavljene osebe“ pomeni fizične osebe, ki delujejo ali so delovale na
vidnem javnem položaju v tretji državi; (b)
„domače politično izpostavljene osebe“ pomeni
fizične osebe, ki delujejo ali so delovale na vidnem javnem položaju v državi
članici; (c)
„osebe, ki delujejo ali so delovale na vidnem
položaju v mednarodni organizaciji“ pomeni direktorje, namestnike direktorjev
in člane odbora ali enakovredne funkcije mednarodne organizacije; (d)
„fizične osebe, ki delujejo ali so delovale na vidnih
javnih položajih“ vključujejo naslednje: (i) voditelje držav, predsednike vlad,
ministre in namestnike ali pomočnike ministrov; (ii) poslance; (iii) člane vrhovnih sodišč, ustavnih sodišč
ali drugih sodnih organov na visoki ravni, na odločitve katerih, razen v
izjemnih okoliščinah, ni mogoče vložiti nadaljnjih pritožb; (iv) člane računskih sodišč ali svetov
centralnih bank; (v) veleposlanike, odpravnike poslov in
visoke častnike oboroženih sil; (vi) člane upravnih, upravljavskih ali
nadzornih organov državnih podjetij. Nobena od kategorij iz točk (i) do (vi) ne
zajema srednjih ali nižjih uradnikov; (e)
„družinski člani“ vključujejo naslednje: (i) zakonca; (ii) vsakega partnerja, ki je obravnavan
enako kot zakonec; (iii) otroke in njihove zakonce ali partnerje; (iv) starše; (f)
„osebe, za katere je znano, da so ožji sodelavci“,
vključujejo naslednje: (i) vsako fizično osebo, za katero je znano,
da ima skupni dobiček iz premoženja pravnih subjektov ali pravnih ureditev ali
katere koli druge tesne poslovne odnose z osebo iz točk (7)(a) do (7)(d); (ii) vsako fizično osebo, ki ima edina
dobiček iz premoženja pravnega subjekta ali pravne ureditve, za katero je
znano, da je bila dejansko vzpostavljena oziroma sklenjena v korist osebe iz
točk (7)(a) do (7)(d); (8)
„višje vodstvo“ pomeni uradnika ali zaposlenega, ki
je dovolj dobro seznanjen z izpostavljenostjo institucije tveganju pranja
denarja in financiranja terorizma ter je na dovolj visokem položaju, da
sprejema odločitve, ki vplivajo na izpostavljenost institucije tveganju in za
katere vedno ni nujno, da vključujejo člana uprave; (9)
„poslovni odnos“ pomeni poslovni, poklicni ali
trgovinski odnos, ki je povezan s poklicnimi dejavnostmi pooblaščenega subjekta
in za katerega se ob vzpostavitvi stikov predvideva, da bo trajal; (10)
„storitve iger na srečo“ pomenijo vsako storitev,
ki zadeva vložek denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno s tistimi, za
katere so potrebne določene sposobnosti, kot so loterije, igralniške igre, igre
pokra in stavne transakcije, ter ki se na kakršen koli način opravlja na
fizični lokaciji, na daljavo prek elektronskih medijev ali katere koli druge
tehnologije za olajševanje komunikacije in na posamezno zahtevo prejemnika
storitev; (11)
„skupina“ ima pomen, opredeljen v členu 2(12)
Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij,
zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu[43]. Člen 4 1. Države članice zagotovijo, da
določbe te direktive v celoti ali delno zajemajo poklice in vrste podjetij, ki
niso pooblaščeni subjekti iz člena 2(1), vendar opravljajo dejavnosti, ki
se zlasti pogosto uporabljajo za pranje denarja in financiranje terorizma. 2. Če država članica odloči, da
se določbe te direktive uporabljajo za poklice in vrste podjetij, ki niso
navedeni v členu 2(1), o tem obvesti Komisijo. Člen 5 Države članice lahko na področju, ki ga zajema
ta direktiva, za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma
sprejmejo ali obdržijo v veljavi strožje določbe. Oddelek 2 Ocena tveganja Člen 6 1. Evropski bančni organ (v
nadaljnjem besedilu: EBA), Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine
(v nadaljnjem besedilu: EIOPA) ter Evropski organ za vrednostne papirje in trge
(v nadaljnjem besedilu: ESMA) predložijo skupno mnenje o tveganjih pranja
denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg. Mnenje se predloži v 2 letih od začetka
veljavnosti te direktive. 2. Komisija zagotovi
razpoložljivost mnenja za pomoč državam članicam in pooblaščenim subjektom pri
ugotavljanju, obvladovanju in blažitvi tveganja pranja denarja in financiranja
terorizma. Člen 7 1. Vsaka država članica sprejme
ustrezne ukrepe za ugotovitev, oceno, razumevanje in blažitev tveganj pranja
denarja in financiranja terorizma ter redno posodablja oceno. 2. Vsaka država članica imenuje
organ za uskladitev nacionalnega odziva na tveganja iz odstavka 1.
Komisijo, EBA, EIOPA, ESMA in druge države članice se obvesti o identiteti
navedenega organa. 3. Države članice lahko pri
izvajanju ocen iz odstavka 1 uporabijo mnenje iz člena 6(1). 4. Vsaka država članica izvede
oceno iz odstavka 1 ter: (a)
uporablja ocene za izboljšanje svojega sistema
preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranju terorizma, zlasti tako,
da opredeli vsa področja, na katerih pooblaščeni subjekti uporabljajo
poglobljene ukrepe, in po potrebi določi ukrepe, ki se sprejmejo; (b)
uporablja ocene za pomoč pri razporeditvi in
opredelitvi prednostnih sredstev za preprečevanje pranja denarja in
financiranja terorizma; (c)
da pooblaščenim subjektom na voljo ustrezne
informacije za izvedbo njihovih ocen tveganja pranja denarja in financiranja
terorizma. 5. Države članice na zahtevo
rezultate svojih ocen tveganja dajo na voljo drugim državam članicam, Komisiji,
EBA, EIOPA in ESMA. Člen 8 1. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za ugotovitev in oceno njihovih
tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ob upoštevanju dejavnikov
tveganja, vključno s strankami, državami ali geografskimi območji ter proizvodnimi,
storitvenimi, transakcijskimi ali distribucijskimi kanali. Ti ukrepi so
sorazmerni z vrsto in velikostjo pooblaščenih subjektov. 2. Ocene iz odstavka 1 se
dokumentirajo, redno posodabljajo ter dajo na voljo pristojnim in
samoregulativnim organom. 3. Države članice zagotovijo, da
imajo pooblaščeni subjekti politike, kontrole in postopke za učinkovito
blažitev in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma,
ugotovljenih na ravni Unije, držav članic in pooblaščenih subjektov. Politike,
kontrole in postopki morajo biti sorazmerni z vrsto in velikostjo navedenih
pooblaščenih subjektov. 4. Politike in postopki iz
odstavka 3 vključujejo vsaj: (a)
razvoj notranjih politik, postopkov in kontrol,
vključno z dolžnostjo skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke,
poročanjem, vodenjem evidenc, notranjim nadzorom, zagotavljanjem skladnosti s
predpisi (vključno, kadar to ustreza velikost in vrsti podjetja, z imenovanjem
uradne osebe za zagotavljanje skladnosti s predpisi na vodstveni ravni) in varnostnim
preverjanjem zaposlenih; (b)
neodvisno revizijsko funkcijo za preskušanje
notranjih politik, postopkov in kontrol iz točke (a), če je to primerno
glede na obseg in način poslovanja. 5. Države članice od
pooblaščenih subjektov zahtevajo pridobitev privolitve višjega vodstva za
politike in postopke, ki jih uvedejo, ter spremljajo in po potrebi okrepijo
sprejete ukrepe. POGLAVJE II DOLŽNOST SKRBNOSTI PRI UGOTAVLJANJU
IDENTITETE STRANKE Oddelek 1 Splošne določbe Člen 9 Države članice svojim kreditnim in finančnim
institucijam prepovejo vodenje anonimnih računov ali anonimnih bančnih
hranilnih knjižic. Države članice določijo, da v vseh primerih za imetnike in
koristnike obstoječih anonimnih bančnih računov ali anonimnih bančnih hranilnih
knjižic čim prej, najpozneje pa pred kakršno koli uporabo bančnih računov ali
bančnih hranilnih knjižic, veljajo ukrepi glede dolžnosti skrbnosti pri
ugotavljanju identitete stranke. Člen 10 Države članice zagotovijo, da pooblaščeni
subjekti uporabljajo ukrepe glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke
v naslednjih primerih: (a)
ob sklepanju poslovnega odnosa; (b)
kadar opravljajo občasne transakcije, ki znašajo
15 000 EUR ali več, bodisi da transakcija poteka posamično bodisi v
več operacijah, ki se zdijo povezane; (c)
kar zadeva fizične ali pravne osebe, ki trgujejo z
blagom, kadar opravljajo občasne gotovinske transakcije, ki znašajo
7 500 EUR ali več, bodisi da transakcija poteka posamično bodisi v
več operacijah, ki se zdijo povezane; (d)
kar zadeva ponudnike storitev iger na srečo, kadar
opravljajo občasne transakcije, ki znašajo 2 000 EUR ali več, bodisi
da transakcija poteka posamično bodisi v več operacijah, ki se zdijo povezane; (e)
kadar obstaja sum pranja denarja ali financiranja
terorizma, ne glede na kakršno koli odstopanje, izjemo ali določene mejne
vrednosti; (f)
v primeru dvoma v verodostojnost ali ustreznost
predhodno pridobljenih podatkov o identifikaciji stranke. Člen 11 1. Dolžnost skrbnosti pri
ugotavljanju identitete stranke vključuje: (a)
identifikacijo stranke in preverjanje njene
identitete na podlagi dokumentov, podatkov ali informacij, pridobljenih od
zanesljivega in neodvisnega vira; (b)
identifikacijo dejanskega lastnika in sprejetje
razumnih ukrepov, ki so potrebni za potrditev njegove identitete, tako da
institucija ali oseba, ki je zajeta v tej direktivi, zagotovo ve, kdo je
dejanski lastnik, vključno s tem, da se za pravne osebe, sklade in podobne
pravne ureditve zagotovijo razumni ukrepi za poznavanje lastništva in nadzorne
strukture stranke; (c)
oceno in po potrebi pridobivanje informacij o
namenu in predvideni naravi poslovnega odnosa; (d)
nenehno spremljanje poslovnih odnosov, vključno s
pregledovanjem in spremljanjem transakcij, ki se izvajajo v času odnosa, s
čimer se zagotovi, da so opravljene transakcije v skladu s poznavanjem
institucije ali osebe svoje stranke, poslovnega profila in profila tveganj, po
potrebi tudi s poznavanjem izvora sredstev, in zagotavljanje, da so listine,
podatki ali informacije redno posodobljeni. 2. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti uporabljajo vse zahteve glede skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke iz odstavka 1, vendar lahko obseg takšnih ukrepov
določijo z upoštevanjem tveganja. 3. Države članice od
pooblaščenih subjektov zahtevajo, da pri oceni tveganj pranja denarja in
financiranja terorizma upoštevajo vsaj spremenljivke iz Priloge I. 4. Države članice zagotovijo, da
lahko pooblaščeni subjekti pristojnim ali samoregulativnim organom dokažejo, da
so ukrepi primerni glede na ugotovljena tveganja pranja denarja in financiranja
terorizma. 5. Kar zadeva posle
življenjskega zavarovanja ali druge z naložbami povezane zavarovalne posle,
države članice zagotovijo, da finančne institucije poleg ukrepov glede
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, ki so potrebni za stranko in
dejanskega lastnika, izvajajo naslednje ukrepe glede skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke v zvezi s koristniki življenjskega zavarovanja in drugih z
naložbami povezanih zavarovalnih polic, takoj ko so koristniki opredeljeni ali
določeni: (a)
kar zadeva koristnike, opredeljene kot izrecno
imenovane fizične ali pravne osebe ali pravne ureditve, pridobitev informacij o
imenu osebe; (b)
kar zadeva koristnike, določene po značilnostih ali
kategorijah ali na druge načine, pridobitev zadostnih informacij o navedenih
koristnikih, tako da finančna institucija zagotovo ve, da bo lahko v času
izplačila ugotovila identiteto koristnika. Za oba primera iz točk (a) in (b) se
identiteta koristnikov preveri v času izplačila. V primeru popolne ali delne
dodelitve življenjskega ali drugega z naložbami povezanega zavarovanja tretji
osebi finančne institucije, seznanjene z dodelitvijo, opredelijo dejanskega
lastnika v času dodelitve fizični ali pravni osebi ali pravni ureditvi, ki v
svojo korist prejema vrednost dodeljene police. Člen 12 1. Države članice zahtevajo, da
se preverjanje identitete stranke in dejanskega lastnika izvede pred
sklenitvijo poslovnega odnosa ali izvedbo transakcije. 2. Z odstopanjem od
odstavka 1 države članice dovolijo, da se preverjanje identitete strank in
dejanskih lastnikov izvede med sklepanjem poslovnega odnosa, če se izkaže, da
je to potrebno, da se ne prekine običajno poslovanje, in če obstaja neznatno
tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma. V tem primeru se zadevni
postopki zaključijo kar najhitreje po prvem stiku. 3. Z odstopanjem od
odstavkov 1 in 2 države članice lahko dovolijo odprtje bančnega računa, če
so vzpostavljena ustrezna varovala, ki zagotavljajo, da transakcij ne opravlja
stranka in da se te ne opravljajo v njenem imenu, dokler ni dosežena popolna
skladnost z odstavkoma 1 in 2. 4. Države članice zahtevajo, da
zadevna institucija ali oseba, ki ne more zagotoviti skladnosti s
točkami (a), (b) in (c) člena 11(1), ne opravi transakcije prek
bančnega računa, sklene poslovnega odnosa ali opravi transakcije in razmisli o
prekinitvi poslovnega odnosa ter finančni obveščevalni enoti (FIU) poda
poročilo o sumljivi transakciji v zvezi s stranko v skladu s členom 32. Države članice ne uporabljajo prejšnjega
pododstavka, kadar in v strogem okviru, na katerega se nanaša izjema, notarji,
neodvisni pravni strokovnjaki, revizorji, zunanji računovodje in davčni
svetovalci ugotavljajo pravni položaj za svojo stranko ali ko branijo ali
zastopajo to stranko v sodnem postopku ali v zvezi z njim, vključno s
svetovanjem o izogibanju sodnemu postopku ali njegovi sprožitvi. 5. Države članice zahtevajo, da
pooblaščeni subjekti postopke glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete
stranke uporabljajo ne le za vse nove stranke, ampak v primernem času in z
upoštevanjem tveganja tudi za obstoječe stranke, vključno v času spremembe
pomembnih okoliščin stranke. Oddelek 2 Poenostavljena dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke Člen 13 1. Kadar država članica ali
pooblaščeni subjekt določi področja manjšega tveganja, lahko navedena država
članica pooblaščenim subjektom dovoli, da uporabijo poenostavljene ukrepe glede
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke. 2. Pooblaščeni subjekti pred
uporabo poenostavljenih ukrepov glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete
stranke preverijo, da odnos s stranko ali transakcija predstavlja nižjo stopnjo
tveganja. 3. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti zadostno spremljajo transakcijo ali poslovni odnos, da
lahko odkrijejo nenavadne ali sumljive transakcije. Člen 14 Države članice in pooblaščeni subjekti pri
ocenjevanju tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, povezanih z
vrstami strank, državami ali geografskimi območji ter določenimi proizvodnimi,
storitvenimi, transakcijskimi ali distribucijskimi kanali, upoštevajo vsaj
dejavnike za situacije s potencialno manjšim tveganjem iz Priloge II. Člen 15 EBA, EIOPA in ESMA v skladu s členom 16
Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in
Uredbe (EU) št. 1095/2010 izdajo smernice, naslovljene na pristojne
organe in pooblaščene subjekte iz člena 2(1)(1) in (2), o dejavnikih
tveganja, ki se upoštevajo, in/ali ukrepih, ki se sprejmejo v primerih, ko so
primerni poenostavljeni ukrepi glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete
stranke. Posebej bi bilo treba upoštevati naravo in velikost podjetja ter,
kadar je to primerno in sorazmerno, predvideti posebne ukrepe. Te smernice se
izdajo v 2 letih od začetka veljavnosti te direktive. Oddelek 3 Poglobljena dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke Člen 16 1. V primerih, opredeljenih v
členih 17 do 23 te direktive, in drugih primerih večjih tveganj, ki jih
ugotovijo države članice ali pooblaščeni subjekti, države članice od
pooblaščenih subjektov zahtevajo, da uporabljajo poglobljene ukrepe glede
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke za ustrezno obvladovanje in
blažitev navedenih tveganj. 2. Države članice od
pooblaščenih subjektov zahtevajo, da preverijo, kolikor je to mogoče, ozadje in
namen vseh kompleksnih, nenavadnih velikih transakcij in vseh nenavadnih
vzorcev transakcij, ki nimajo nobenega očitnega gospodarskega ali zakonitega
namena. Pooblaščeni subjekti zlasti okrepijo stopnjo in vrsto spremljanja
poslovnega odnosa, da ugotovijo, ali so navedene transakcije ali dejavnosti
videti nenavadne ali sumljive. 3. Države članice in pooblaščeni
subjekti pri oceni tveganj pranja denarja in financiranja terorizma upoštevajo
vsaj dejavnike za situacije s potencialno večjim tveganjem iz Priloge III. 4. EBA, EIOPA in ESMA v skladu s
členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU)
št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010 izdajo smernice,
naslovljene pristojnim organom in pooblaščenim subjektom iz člena 2(1)(1)
in (2), o dejavnikih tveganja, ki se upoštevajo, in/ali ukrepih, ki se
sprejmejo v primerih, ko je treba uporabiti poglobljene ukrepe glede skrbnosti
pri ugotavljanju identitete stranke. Navedene smernice se izdajo v 2 letih
od začetka veljavnosti te direktive. Člen 17 Kadar kreditne institucije sklepajo čezmejne
korespondenčne bančne odnose s korespondenčnimi institucijami iz tretjih držav,
države članice poleg ukrepov glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete
stranke iz člena 11 od svojih kreditnih institucij zahtevajo, da: (a)
zberejo potrebne informacije o korespondenčni instituciji
in v celoti spoznajo naravo njenega poslovanja ter iz javno dostopnih
informacij ocenijo ugled institucije ter kakovost nadzora; (b)
ocenijo, kakšni so nadzorni ukrepi glede pranja
denarja in financiranja terorizma v korespondenčni instituciji; (c)
pridobijo dovoljenje višjega vodstva pred
sklepanjem novih korespondenčnih bančnih odnosov; (d)
dokumentirajo ustrezne pristojnosti vsake
institucije; (e)
se prepričajo, da je korespondenčna kreditna
institucija preverila identiteto strank, ki imajo neposreden dostop do računov
te institucije, in je dalje nenehno skrbno spremljala poslovanje strank ter da
je korespondenčna institucija na zahtevo domače institucije sposobna predložiti
podatke, zbrane pri skrbnem spremljanju poslovanja strank. Člen 18 Kar zadeva transakcije ali poslovne odnose s
tujimi politično izpostavljenimi osebami, države članice poleg ukrepov glede
skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke iz člena 11 od pooblaščenih
subjektov zahtevajo, da: (a)
imajo ustrezne postopke na podlagi tveganja za
ugotovitev, ali je stranka ali dejanski lastnik stranke takšna oseba; (b)
pridobijo dovoljenje višjega vodstva za
vzpostavitev ali nadaljevanje poslovnih odnosov s takšnimi strankami; (c)
sprejmejo primerne ukrepe, da ugotovijo izvor
premoženja in sredstev, vključenih v poslovni odnos ali transakcijo; (d)
poglobljeno neprekinjeno spremljajo poslovni odnos. Člen 19 Kar zadeva transakcije ali poslovne odnose z
domačimi politično izpostavljenimi osebami ali osebo, ki deluje ali je delovala
na vidnem položaju v mednarodni organizaciji, države članice poleg ukrepov
glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke iz člena 11 od
pooblaščenih subjektov zahtevajo, da: (a)
imajo ustrezne postopke na podlagi tveganja za
ugotovitev, ali je stranka ali dejanski lastnik stranke takšna oseba; (b)
kar zadeva poslovne odnose s takšnimi osebami z
večjim tveganjem, uporabljajo ukrepe iz točk (b), (c) in (d)
člena 18. Člen 20 Pooblaščeni subjekti sprejmejo razumne ukrepe
za ugotovitev, ali so koristniki življenjske ali druge z naložbami povezane
zavarovalne police in/ali dejanski lastnik koristnika, kadar je to potrebno,
politično izpostavljene osebe. Navedeni ukrepi se sprejmejo najpozneje v času
izplačila ali popolne ali delne dodelitve police. V primeru ugotovljenih večjih
tveganj države članice poleg običajnih ukrepov glede skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da: (a)
obvestijo višje vodstvo pred izplačilom sredstev
police; (b)
poglobljeno pregledujejo celoten poslovni odnos z
imetnikom police. Člen 21 Ukrepi iz členov 18, 19 in 20 se
uporabljajo tudi za družinske člane ali osebe, za katere je znano, da so ožji
sodelavci takšnih političnih izpostavljenih oseb. Člen 22 Kadar oseba iz členov 18, 19 in 20
preneha delovati na vidnem javnem položaju v državi članici ali tretji državi
ali na vidnem položaju v mednarodni organizaciji, morajo pooblaščeni subjekti
proučiti nadaljnje tveganje, ki ga ta oseba predstavlja, ter uporabljati
ustrezne ukrepe z upoštevanjem tveganja tako dolgo, dokler se ne šteje, da ta
oseba več ne predstavlja tveganja. To obdobje ne sme biti krajše od
18 mesecev. Člen 23 1. Države članice kreditnim
institucijam prepovejo, da sklepajo korespondenčni bančni odnos z navidezno
banko ali ga nadaljujejo, in zahtevajo, da kreditne institucije sprejmejo
ustrezne ukrepe za zagotovitev, da ne vzpostavljajo ali nadaljujejo
korespondenčnih odnosov z banko, za katero je znano, da navideznim bankam
dovoljuje uporabo svojih računov. 2. V odstavku 1 „navidezna
banka“ pomeni kreditno institucijo ali institucijo, ki opravlja enakovredne
dejavnosti, ki je bila ustanovljena v okviru jurisdikcije, v kateri ni fizično
prisotna, da bi se zagotovila resnično vodstvo in uprava, in ki ni povezana z
regulirano finančno skupino. Oddelek 4 Tretje osebe Člen 24 Države članice lahko pooblaščenim subjektom
dovolijo, da se zanesejo na to, da tretje osebe izpolnjujejo zahteve iz
člena 11(1)(a), (b) in (c). Vendar končno odgovornost za izpolnitev teh
zahtev nosi pooblaščeni subjekt, ki zaupa tretji osebi. Člen 25 1. V tem oddelku „tretje osebe“
pomenijo pooblaščene subjekte, ki so navedeni v členu 2, ali druge
institucije in osebe v državah članicah ali tretji državi, ki uporabljajo
zahteve glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke in glede vodenja
evidenc, ki so enakovredne zahtevam iz te direktive in katerih skladnost z
zahtevami iz te direktive se nadzoruje v skladu z oddelkom 2
poglavja VI. 2. Države članice pri odločanju,
ali tretja država izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, proučijo informacije,
ki so na voljo na ravni geografskega tveganja, ter o primerih obvestijo druga
drugo, Komisijo, EBA, EIOPA in ESMA, v kolikor je to pomembno za namene te
direktive ter v skladu z zadevnimi določbami Uredbe (EU)
št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU)
št. 1095/2010, kadar menijo, da tretja država izpolnjuje te pogoje. Člen 26 1. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti od tretje osebe, na katero se zanašajo, pridobijo potrebne
informacije o zahtevah iz člena 11(1)(a), (b) in (c). 2. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti, h katerim se stranka napoti, sprejmejo ustrezne ukrepe za
zagotovitev, da tretje osebe na zahtevo takoj posredujejo zadevne kopije
identifikacijskih in potrditvenih podatkov ter ostalo zadevno dokumentacijo o
identiteti stranke ali dejanskega lastnika. Člen 27 Države članice zagotovijo, da lahko domači
pristojni organ (za politike in nadzor na ravni skupine) in pristojni organ
gostitelj (za izpostave in podružnice) prek svojega skupinskega programa
menita, da pooblaščeni subjekt uporablja ukrepe iz členov 25(1) in 26,
kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: (a)
pooblaščeni subjekt se zanaša na informacije, ki
jih je zagotovila tretja oseba, ki je del iste skupine; (b)
navedena skupina uporablja ukrepe glede skrbnosti
pri ugotavljanju identitete stranke, pravila o vodenju evidenc ter programe
proti pranju denarja in financiranju terorizma v skladu s to direktivo ali
enakovrednimi pravili; (c)
učinkovito izvajanje zahtev iz točke (b)
nadzoruje pristojni organ na ravni skupine. Člen 28 Ta oddelek se ne uporablja za odnose z
zunanjimi izvajalci ali zastopniki, če je zunanji izvajalec ali zastopnik na
podlagi pogodbene ureditve del pooblaščenega subjekta. POGLAVJE III INFORMACIJE O DEJANSKEM LASTNIŠTVU Člen 29 1. Države članice zagotovijo, da
poslovni subjekti ali pravne osebe, ustanovljeni na njihovem ozemlju, pridobijo
ter imajo na voljo ustrezne, natančne in aktualne informacije o svojem
dejanskem lastništvu. 2. Države članice zagotovijo, da
lahko pristojni organi in pooblaščeni subjekti pravočasno dostopajo do
informacij iz odstavka 1 tega člena. Člen 30 1. Države članice zagotovijo, da
skrbniki vsakega izrecnega sklada, ki ga ureja njihovo pravo, pridobijo in
imajo na voljo ustrezne, natančne in aktualne informacije o dejanskem
lastništvu sklada. Te informacije vključujejo identiteto ustanovitelja,
skrbnikov, zaščitnika (če je to pomembno), koristnikov ali kategorije
koristnikov ter katerih koli drugih fizičnih oseb, ki izvršujejo učinkovit
nadzor nad skladom. 2. Države članice zagotovijo, da
skrbniki svoj status razkrijejo pooblaščenim subjektom, kadar kot skrbniki
vzpostavijo poslovni odnos ali izvedejo občasno transakcijo nad mejno
vrednostjo iz točk (b), (c) in (d) člena 10. 3. Države članice zagotovijo, da
lahko pristojni organi in pooblaščeni subjekti pravočasno dostopajo do
informacij iz odstavka 1 tega člena. 4. Države članice zagotovijo, da
ukrepi, ki ustrezajo ukrepom iz odstavkov 1, 2 in 3, veljajo za druge
vrste pravne osebe in ureditve s podobno strukturo in funkcijo kot skladi. POGLAVJE IV OBVEZNOSTI POROČANJA Oddelek 1 Splošne določbe Člen 31 1. Vsaka država članica za
preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje pranja denarja in financiranja
terorizma ustanovi FIU. 2. Države članice pisno
obvestijo Komisijo o imenu in naslovu zadevnih FIU. 3. FIU se ustanovi kot centralna
nacionalna enota. Ta je pristojna za prejemanje (in v dovoljenem obsegu za
zahtevanje) in analiziranje informacij o morebitnem pranju denarja ali
povezanih predhodnih kaznivih dejanjih, financiranju terorizma ali kakšnih drugih
informacij, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja, ter njihovo posredovanje
pristojnim organom. FIU za opravljanje svojih nalog prejme ustrezna sredstva. 4. Države članice zagotovijo, da
ima FIU pravočasni, neposredni ali posredni dostop do finančnih in upravnih
informacij ter informacij v zvezi s kazenskim pregonom, ki jih potrebuje za
ustrezno opravljanje svojih nalog. Poleg tega FIU odgovarjajo na zahteve po
informacijah organov kazenskega pregona v svojih državah članicah, razen če
obstajajo dejanski razlogi za domnevo, da bi zagotovitev takšnih informacij
negativno vplivala na tekoče preiskave ali analize, ali, v izjemnih primerih,
če bi bilo razkritje informacij očitno nesorazmerno z legitimnimi interesi
fizične ali pravne osebe ali nepomembno za namene, za katere je bilo zahtevano. 5. Države članice zagotovijo, da
ima FIU pooblastilo za sprejetje nujnih neposrednih ali posrednih ukrepov,
kadar obstaja sum, da je transakcija povezana s pranjem denarja ali
financiranjem terorizma, za začasno opustitev ali zavrnitev dovoljenja za
izvedbo transakcije, tako da analizira transakcijo in potrdi sum. 6. Analiza, ki jo izvede FIU, je
sestavljena iz operativne analize, ki se osredotoča na posamezne primere in
posebne cilje, ter strateške analize trendov in vzorcev v zvezi s pranjem
denarja in financiranjem terorizma. Člen 32 1. Države članice od
pooblaščenih subjektov ter po potrebi njihovih direktorjev in zaposlenih
zahtevajo, da v celoti sodelujejo, tako da: (a)
na svojo pobudo nemudoma obvestijo FIU, kadar institucija
ali oseba, zajeta v tej direktivi, ve, sumi ali ima razlog za sum, da so
sredstva pridobljena s kaznivim dejanjem ali s financiranjem terorizma, in v
takšnih primerih nemudoma odgovorijo na zahteve FIU po dodatnih informacijah; (b)
FIU na njeno zahtevo nemudoma posredujejo vse
potrebne informacije v skladu s postopki, določenimi v veljavni zakonodaji. 2. Informacije iz
odstavka 1 tega člena se posredujejo FIU v tisti državi članici, na
ozemlju katere se nahaja institucija ali oseba, ki informacije posreduje.
Informacije posreduje oseba ali osebe, ki so določene v skladu s postopki iz
člena 8(4). Člen 33 1. Z odstopanjem od
člena 32(1) lahko države članice za osebe iz člena 2(1)(3)(a), (b) in (d)
ustrezen samoregulativen organ zadevne stroke imenujejo kot tisti organ, ki
prejme informacije iz člena 32(1). Brez poseganja v
odstavek 2 imenovani samoregulativni organ v primerih iz prvega
pododstavka posreduje informacije FIU nemudoma in nepregledane. 2. Države članice ne upoštevajo
obveznosti iz člena 32(1) v zvezi z informacijami, ki jih notarji, drugi
neodvisni pravni strokovnjaki, revizorji, zunanji računovodje in davčni
svetovalci v strogem okviru, na katerega se nanaša izjema, pridobijo od svojih
strank ali o svojih strankah med ugotavljanjem njihovega pravnega položaja ali
ko branijo ali zastopajo svojo stranko v sodnem postopku ali v zvezi z njim,
vključno s svetovanjem o sprožitvi postopka ali njegovem izogibu, bodisi da
takšne informacije pridobijo pred, med ali po končanem postopku Člen 34 1. Države članice pooblaščenim
subjektom prepovejo izvajanje transakcij, za katere vedo ali sumijo, da so
povezane s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, dokler ne sprejmejo
potrebnih ukrepov v skladu s členom 32(1)(a). V skladu z nacionalno
zakonodajo držav članic se lahko izda navodilo, da se transakcija ne izvede. 2. Kadar obstaja sum, da bo
transakcija povzročila pranje denarja ali financiranje terorizma, in jo je
nemogoče opustiti na naveden način ali je verjetno, da bi opustitev onemogočila
pregon koristnikov sumljive transakcije pranja denarja ali financiranja
terorizma, zadevni pooblaščeni subjekti takoj po tem obvestijo FIU. Člen 35 1. Države članice zagotovijo, da
pristojni organi, ki pri pregledovanju pooblaščenih subjektov v skladu s
členom 45 ali kakor koli drugače odkrijejo dejstva, ki bi lahko bila
povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, o tem nemudoma
obvestijo FIU. 2. Države članice zagotovijo, da
nadzorni organi, ki so z zakonom ali drugim predpisom pooblaščeni za nadzor nad
delniškimi in deviznimi trgi ter trgi izvedenih finančnih instrumentov,
obvestijo FIU, če odkrijejo dejstva, ki bi lahko bila povezana s pranjem
denarja ali financiranjem terorizma. Člen 36 Če pooblaščeni subjekt ali zaposleni ali
direktor takšnega pooblaščenega subjekta v dobri veri, kakor je predvideno v
členu 32(1) in členu 33, razkrije informacije iz členov 32 in
33, se tako razkritje ne šteje za kršitev zaupnosti informacij, določene s
pogodbo ali s katero koli določbo zakona ali drugega predpisa, in ne predstavlja
nikakršne odgovornosti za škodo s strani pooblaščenega subjekta ali njegovega
direktorja ali zaposlenih. Člen 37 Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s
katerimi se zaposlene pri pooblaščenem subjektu, ki o sumu pranja denarja ali
financiranja terorizma poročajo bodisi interno bodisi neposredno FIU, zaščiti
pred grožnjami ali drugimi sovražnimi dejanji. Oddelek 2 Prepoved razkritja Člen 38 1. Pooblaščeni subjekti ter
njihovi direktorji in zaposleni zadevni stranki ali drugim tretjim osebam ne
smejo razkriti dejstva, da so v skladu s členoma 32 in 33 posredovali
informacije ali da poteka ali bi se lahko uvedla preiskava o pranju denarja ali
financiranju terorizma. 2. Prepoved iz odstavka 1
ne velja za razkritje pristojnim organom držav članic, vključno s
samoregulativnimi organi, ali razkritje za namene kazenskega pregona. 3. Prepoved iz odstavka 1
ne nasprotuje razkritju med institucijami iz držav članic ali tretjih držav, v
katerih veljajo zahteve, enakovredne zahtevam iz te direktive, če zadevne
institucije pripadajo isti skupini. 4. Prepoved iz odstavka 1
ne nasprotuje razkritju med osebami iz držav članic iz člena 2(1)(3)(a) in
(b) ali tretjih držav, v katerih veljajo zahteve, enakovredne zahtevam iz te
direktive, če zadevne osebe opravljajo svojo poklicno dejavnost, bodisi kot
zaposleni ali ne, v isti pravni osebi ali mreži. V prvem pododstavku „mreža“
pomeni obsežno strukturo, kateri oseba pripada ter ki ima skupnega lastnika in
skupno upravo ter skupni nadzor nad skladnostjo s predpisi. 5. Prepoved iz odstavka 1
tega člena za subjekte ali osebe iz člena 2(1)(1), (2) in (3)(a) in (b) v
primerih, ki se nanašajo na isto stranko in isto transakcijo, v kateri
sodelujeta dve ali več institucij ali oseb, ne nasprotuje razkritju med zadevnimi
institucijami ali osebami, če se nahajajo v državi članici ali v tretji državi,
v kateri veljajo zahteve, enakovredne zahtevam te iz direktive, ter če
pripadajo isti kategoriji poklicev in zanje veljajo obveznosti glede varovanja
poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. 6. Kadar poskušajo osebe iz
člena 2(1)(3)(a) in (b) stranko odvrniti od nezakonite dejavnosti, to ne
predstavlja razkritja v smislu odstavka 1. POGLAVJE V VODENJE EVIDENC IN ZBIRANJE STATISTIČNIH
PODATKOV Člen 39 Države članice od pooblaščenih subjektov
zahtevajo, da za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje morebitnega pranja
denarja ali financiranja terorizma s strani FIU ali drugih pristojnih organov
shranjujejo naslednje dokumente in informacije v skladu z nacionalnim pravom: (a)
pri izvajanju dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke kopije ali sklicevanja na zahtevano dokumentacijo, in sicer
pet let po končanem poslovnem odnosu s to stranko. Po preteku tega roka se
osebni podatki izbrišejo, razen če ni drugače določeno z nacionalno zakonodajo,
ki določa okoliščine, v katerih pooblaščeni subjekti lahko hranijo ali hranijo
podatke. Države članice lahko dovolijo ali zahtevajo nadaljnjo hrambo le, če je
to potrebno za preprečevanje, odkrivanje ali preiskovanje pranja denarja in financiranja
terorizma. Najdaljše obdobje hrambe po končanem poslovnem odnosu ne presega
deset let; (b)
v primeru poslovnih odnosov in transakcij
dokazno dokumentacijo in evidence z originalnimi listinami ali kopijami,
ki so po veljavni nacionalni zakonodaji sprejemljive kot dokaz v sodnem
postopku, in sicer pet let po opravljeni transakciji ali po končanem poslovnem
odnosu, kar je krajše. Po preteku tega roka se osebni podatki izbrišejo, razen
če ni drugače določeno z nacionalno zakonodajo, ki določa okoliščine, v katerih
pooblaščeni subjekti lahko hranijo ali hranijo podatke. Države članice lahko
dovolijo ali zahtevajo nadaljnjo hrambo le, če je to potrebno za preprečevanje,
odkrivanje ali preiskovanje pranja denarja in financiranja terorizma. Najdaljše
obdobje hrambe po opravljeni transakciji ali končanem poslovnem odnosu, kar je
krajše, ne presega deset let. Člen 40 Države članice zahtevajo, da njihovi
pooblaščeni subjekti vzpostavijo sisteme, ki jim v skladu z nacionalno
zakonodajo omogočajo, da se v celoti in nemudoma odzovejo na poizvedovanja FIU
ali drugih organov, če imajo ali so v zadnjih petih letih imele poslovne odnose
z določenimi fizičnimi ali pravnimi osebami in kakšna je bila narava zadevnih
poslovnih odnosov. Člen 41 1. Države članice za pripravo nacionalnih
ocen tveganja v skladu s členom 7 zagotovijo, da so z zbiranjem
statističnih podatkov o zadevah, pomembnih za učinkovit sistem boja proti
pranju denarja ali financiranju terorizma, sposobne preverjati učinkovitost
svojih sistemov. 2. Statistični podatki iz
odstavka 1 vključujejo: (a)
podatke o velikosti in pomembnosti različnih
sektorjev, ki spadajo v področje uporabe te direktive, vključno s številom
subjektov in oseb ter gospodarsko pomembnostjo posameznega sektorja; (b)
podatke o poročevalnih, preiskovalnih in sodnih
fazah nacionalnega sistema za preprečevanje pranja denarja in financiranja
terorizma, vključno s številom poročil o sumljivih transakcijah, posredovanih
FIU, nadaljnjim ukrepanjem v zvezi s temi poročili ter letnimi podatki o
številu preiskovanih primerov, številu preganjanih oseb, številu oseb,
obsojenih kaznivega dejanja pranja denarja ali financiranja terorizma, in
vrednosti zamrznjenega, zaseženega ali odvzetega premoženja v eurih. 3. Države članice zagotovijo, da
je objavljen konsolidiran pregled njihovih statističnih poročil, in posredujejo
Komisiji statistične podatke iz odstavka 2. POGLAVJE VI POLITIKE, POSTOPKI IN NADZOR Oddelek 1 Notranji postopki, usposabljanje in povratne
informacije Člen 42 1. Države članice od
pooblaščenih subjektov, ki so del skupine, zahtevajo, da izvajajo politike in
postopke na ravni skupine, vključno s politikami varstva podatkov ter
politikami in postopki v zvezi z izmenjavo informacij znotraj skupine za
preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma. Navedene
politike in postopki se učinkovito izvajajo na ravni podružnic in hčerinskih
družb v večinski lasti v državah članicah in tretjih državah. 2. Kadar imajo pooblaščeni
subjekti ali podružnice ali hčerinske družbe v večinski lasti v tretjih
državah, v katerih so minimalne zahteve glede preprečevanja pranja denarja in
boja proti financiranju terorizma manj stroge kot zahteve držav članic, države
članice zagotovijo, da zadevne podružnice in hčerinske družbe v večinski lasti
v tretji državi izvajajo zahteve države članice, vključno v zvezi z varstvom
podatkov, kolikor to dopuščajo zakoni in predpisi tretje države. 3. Države članice, EBA, EIOPA in
ESMA se medsebojno obveščajo o primerih, kadar zakonodaja tretje države ne
dovoljuje izvajanja ukrepov iz odstavka 1 in bi bilo rešitev mogoče doseči
s skupnim ukrepanjem. 4. Države članice zahtevajo, da
v primerih, kadar zakonodaja tretje države ne dopušča uporabe ukrepov iz prvega
pododstavka odstavka 1, pooblaščeni subjekti sprejmejo dodatne ukrepe, s
katerimi učinkovito obravnavajo tveganja pranja denarja ali financiranja
terorizma, in o tem obvestijo nadzorne organe matične države. Če dodatni ukrepi
ne zadostujejo, pristojni organi v matični državi proučijo možnost dodatnih
nadzornih ukrepov in po potrebi od finančne skupine zahtevajo, da preneha s
svojimi dejavnostmi v državi gostiteljici. 5. EBA, EIOPA in ESMA razvijejo
osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki določajo vrsto dodatnih ukrepov
iz odstavka 4 tega člena in minimalne ukrepe, ki jih sprejmejo pooblaščeni
subjekti iz člena 2(1)(1) in (2), kadar zakonodaja tretje države ne
dopušča uporabe ukrepov iz odstavkov 1 in 2. EBA, EIOPA in ESMA navedene
osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predložijo v dveh letih od začetka
veljavnosti te direktive. 6. Na Komisijo se prenese
pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz odstavka 5 v
skladu s postopkom iz členov 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010,
Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010. 7. Države članice zagotovijo, da
je dovoljena izmenjava informacij znotraj skupine, če to ne posega v preiskavo
ali analizo FIU ali drugih pristojnih organov glede morebitnega pranja denarja
ali financiranja terorizma v skladu z nacionalno zakonodajo. 8. Države članice lahko od
izdajateljev elektronskega denarja, kakor so opredeljeni v
Direktivi 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta[44], in ponudnikov plačilnih
storitev, kakor so opredeljeni v Direktivi 2007/64/ES Evropskega
parlamenta in Sveta[45],
ki so uveljavljeni na njihovem ozemlju in katerih sedež je v drugih državi
članici ali zunaj Unije, zahtevajo, da na njihovem ozemlju imenujejo osrednjo
kontaktno točko za nadzor nad skladnostjo s pravili o preprečevanju pranja
denarja in financiranja terorizma. 9. EBA, EIOPA in ESMA razvijejo
osnutek regulativnih tehničnih standardov o merilih za določitev okoliščin, v
katerih je primerno imenovanje osrednje kontaktne točke v skladu z
odstavkom 8, in opredelitev funkcij osrednjih kontaktnih točk. EBA, ESMA
in EIOPA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predložijo v
dveh letih od začetka veljavnosti te direktive. 10. Na Komisijo se prenese
pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz odstavka 9 v
skladu s postopkom iz členov 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010,
Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010. Člen 43 1. Države članice zahtevajo, da
pooblaščeni subjekti sprejmejo ukrepe, ki so sorazmerni z njihovimi tveganji,
naravo in velikostjo, da zagotovijo, da so njihovi zadevni zaposleni seznanjeni
z določbami, sprejetimi v skladu s to direktivo, vključno z ustreznimi
zahtevami glede varstva podatkov. Ti ukrepi vključujejo udeležbo zaposlenih v
posebnih stalnih programih usposabljanja, da bi lažje prepoznali dejavnosti, ki
bi lahko bile povezane s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, ter da bi
se naučili ukrepati v takih primerih. Kadar fizična oseba, ki spada v katero koli od
kategorij iz člena 2(1)(3), svojo poklicno dejavnost izvaja kot zaposlena
pri pravni osebi, se obveznosti iz tega oddelka nanašajo na pravno osebo in ne
na fizično osebo. 2. Države članice zagotovijo, da
imajo pooblaščeni subjekti dostop do najnovejših informacij o ravnanjih oseb,
ki perejo denar ali financirajo terorizem, in o kazalnikih za prepoznavanje sumljivih
transakcij. 3. Države članice zagotovijo,
kadar je to mogoče, pravočasne povratne informacije o učinkovitosti in
nadaljnjem ukrepanju v zvezi s poročili o sumih pranja denarja in financiranja
terorizma. Oddelek 2 Nadzor Člen 44 1. Države članice zagotovijo, da
menjalnice in družbe, ki nudijo podjetniške ali fiduciarne storitve, za
zakonito poslovanje pridobijo licenco ali so registrirane ter da dovoljenje
pridobijo tudi ponudniki storitev iger na srečo. 2. Kar zadeva subjekte iz
odstavka 1, države članice zahtevajo, da pristojni organi zagotovijo, da so
osebe, ki dejansko vodijo ali bodo vodile poslovanje teh subjektov, ali
dejanski lastniki teh subjektov primerne osebe. 3. Kar zadeva pooblaščene
subjekte iz člena 2(1)(3)(a), (b), (d) in (e), države članice zagotovijo,
da pristojni organi sprejmejo potrebne ukrepe, da preprečijo storilcem kaznivih
dejanj ali njihovim sodelavcem, da so imetniki ali dejanski lastniki znatnega
ali obvladujočega kapitala ali da so na vodstvenem položaju v navedenih pooblaščenih
subjektih. Člen 45 1. Države članice zahtevajo
učinkovit nadzor in ustrezno ukrepanje pristojnih organov, da bi se zagotovila
skladnost z zahtevami te direktive. 2. Države članice zagotovijo, da
imajo pristojni organi ustrezna pooblastila, vključno s pristojnostjo, da
zahtevajo vse informacije o spremljanju skladnosti s predpisi in izvajajo
nadzor, ter ustrezne finančne, človeške in tehnične vire za opravljanje svojih
nalog. Države članice zagotovijo, da osebje teh organov vzdržuje visoko raven
poklicnih standardov, vključno s standardi zaupnosti in varstva podatkov, in
integritete ter da je ustrezno usposobljeno. 3. Za kreditne in finančne
institucije ter ponudnike storitev iger na srečo imajo pristojni organi širša
pooblastila za nadzor, zlasti možnost izvajanja preverjanj na kraju samem. 4. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti, ki upravljajo izpostave ali podružnice v drugih državah
članicah, spoštujejo nacionalne določbe navedene druge države članice, ki se
nanašajo na to direktivo. 5. Države članice zagotovijo, da
pristojni organi države članice, v kateri je izpostava ali podružnica
ustanovljena, sodelujejo s pristojnimi organi države članice, v kateri ima
pooblaščeni subjekt sedež, da bi se zagotovil učinkovit nadzor nad zahtevami te
direktive. 6. Države članice zagotovijo, da
so pristojni organi, ki uporabljajo pristop k nadzoru z upoštevanjem tveganja: (a)
jasno seznanjeni s tveganji pranja denarja in
financiranja terorizma v njihovi državi; (b)
imajo dostop do vseh ustreznih informacij o posameznih
domačih in mednarodnih tveganjih, povezanih s strankami, produkti in storitvami
pooblaščenih subjektov, na kraju samem in zunaj njega; ter (c)
da pogostost in intenzivnost nadzora na kraju samem
in zunaj njega temeljita na profilu tveganja pooblaščenega subjekta ter na
tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma v državi. 7. Ocena profila tveganja
pooblaščenega subjekta glede pranja denarja in financiranja terorizma, vključno
s tveganji neskladnosti s predpisi, pregleduje redno ter ob pomembnih dogodkih
ali spremembah v vodstvu in dejavnostih pooblaščenega subjekta. 8. Države članice zagotovijo, da
pristojni organi upoštevajo stopnjo diskretnosti, ki je dovoljena za
pooblaščeni subjekt, ter ustrezno pregledajo ocene tveganja, na katerih temelji
ta stopnja, ter ustreznost in izvajanje njegovih politik, notranjega nadzora in
postopkov. 9. Za pooblaščene subjekte iz
člena 2(1)(3)(a), (b) in (d) lahko države članice dovolijo, da naloge iz
odstavka 1 opravljajo samoregulativni organi, če izpolnjujejo določbe
odstavka 2 tega člena. 10. EBA, EIOPA in ESMA v skladu s
členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU)
št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010 izdajo smernice,
naslovljene pristojnim organom, o dejavnikih, ki veljajo pri izvajanju nadzora
z upoštevanjem tveganja. Posebej bi bilo treba upoštevati naravo in velikost
podjetja ter, kadar je to primerno in sorazmerno, predvideti posebne ukrepe. Te
smernice se izdajo v 2 letih od začetka veljavnosti te direktive. Oddelek 3 Sodelovanje Pododdelek I Nacionalno
sodelovanje Člen 46 Države članice zagotovijo, da imajo
oblikovalci politike, FIU, organi kazenskega pregona, nadzorni organi in drugi
pristojni organi, ki sodelujejo pri preprečevanju pranja denarja in boju proti
financiranju terorizma, učinkovite mehanizme, ki jim omogočajo sodelovanje in
usklajevanje na domači ravni glede razvoja in izvajanja politik in dejavnosti
za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Pododdelek II Sodelovanje z
EBA, EIOPA in ESMA Člen 47 Pristojni organi zagotovijo EBA, EIOPA in ESMA
vse informacije, ki so potrebne za opravljanje njihovih nalog v skladu s to
direktivo. Pododdelek III Sodelovanje med
FIU in z Evropsko komisijo Člen 48 Komisija lahko zagotovi takšno pomoč, ki je
potrebna za lažje usklajevanje, vključno z izmenjavo informacij med FIU v
Uniji. Komisija se lahko redno sestaja s predstavniki FIU držav članic za lažje
sodelovanje in izmenjavo stališč o vprašanjih v zvezi s sodelovanjem. Člen 49 Države članice zagotovijo, da njihove FIU med
seboj čim bolj sodelujejo ne glede na to, ali so upravni organi, organi
kazenskega pregona, sodni ali kombinirani organi. Člen 50 1. Države članice zagotovijo, da
si FIU na lastno pobudo ali na zahtevo izmenjujejo vse informacije, ki bi lahko
bile pomembne za obdelavo ali analizo informacij ali preiskavo s strani FIU
glede finančnih transakcij, povezanih s pranjem denarja ali financiranjem
terorizma in fizično ali pravno osebo, ki sodeluje pri takšnih transakcijah.
Zahteva vsebuje ustrezna dejstva, sekundarne informacije, razloge za zahtevo in
opis, kako bodo zahtevane informacije uporabljene. 2. Države članice zagotovijo, da
FIU, ki prejme zahtevo, pri odgovoru na zahtevo po informacijah iz
odstavka 1 s strani druge FIU s sedežem v Uniji uporablja vsa svoja pooblastila,
ki jih ima na voljo v matični državi članici za prejemanje in analiziranje
informacij. FIU, ki prejme zahtevo, nanjo pravočasno odgovori, pri čemer FIU,
ki pošlje zahtevo, in FIU, ki prejme zahtevo, za izmenjavo informacij
uporabljata varna digitalna sredstva, kadar je to mogoče. 3. FIU lahko zavrne razkritje
informacij, ki bi lahko škodile kazenski preiskavi, ki poteka v državi članici,
ki prejme zahtevo, ali, v izjemnih primerih, če bi bilo razkritje informacij
očitno nesorazmerno z legitimnimi interesi fizične ali pravne osebe ali države
članice ali ne bi bilo pomembno za namene, za katere so bile informacije
zbrane. Vsaka takšna zavrnitev se ustrezno utemelji FIU, ki pošlje zahtevo po
informacijah. Člen 51 Informacije in dokumenti, prejeti v skladu s
členoma 49 in 50, se uporabljajo za izpolnjevanje nalog FIU, kot so
določene v tej direktivi. Pri posredovanju informacij in dokumentov v skladu s
členoma 49 in 50 lahko FIU, ki posreduje informacije, uvede omejitve in
pogoje za uporabo navedenih informacij. FIU, ki prejme informacije, upošteva
navedene omejitve in pogoje. To ne vpliva na uporabo za kazenske preiskave in
pregone, ki so povezani z nalogami FIU v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in
preiskovanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Člen 52 Države članice zagotovijo, da FIU sprejmejo
vse potrebne ukrepe, vključno z varnostnimi ukrepi, da zagotovijo, da
informacije, predložene v skladu s členoma 49 in 50, niso dostopne
nobenemu drugemu organu, agenciji ali oddelku, razen če FIU, ki predloži
informacije, izda predhodno dovoljenje. Člen 53 1. Države članice svoje FIU
spodbujajo k uporabi zavarovanih komunikacijskih kanalov med FIU in
decentraliziranega računalniškega omrežja FIU.net. 2. Države članice zagotovijo, da
njihove FIU za izpolnjevanje svojih nalog, kot so določene v tej direktivi, med
seboj sodelujejo pri uporabi sodobnih tehnologij. Te tehnologije omogočajo FIU,
da anonimno primerjajo svoje podatke s podatki drugih FIU, in zagotavljajo
celovito zaščito osebnih podatkov za namene odkrivanja subjektov, ki zanimajo
FIU, v drugih državah članicah in opredeljevanja njihovih sredstev. Člen 54 Države članice zagotovijo, da njihove FIU z
Europolom sodelujejo pri opravljanju analiz čezmejne razsežnosti, ki zadevajo
vsaj dve državi članici. Oddelek 4 Sankcije Člen 55 1. Države članice zagotovijo, da
pooblaščeni subjekti lahko odgovarjajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih
na podlagi te direktive. 2. Brez poseganja v zakonodajo
držav članic v zvezi z izrekanjem kazenskih sankcij države članice zagotovijo,
da lahko pristojni organi sprejmejo ustrezne upravne ukrepe in izrečejo upravne
sankcije, kadar pooblaščeni subjekti kršijo nacionalne določbe, sprejete pri
izvajanju te direktive, ter zagotovijo njihovo uporabo. Navedeni ukrepi in sankcije
so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. 3. Države članice zagotovijo, da
se lahko v primeru, kadar obveznosti veljajo za pravne osebe, sankcije
uporabljajo za člane vodstvenega organa ali katere koli druge posameznike, ki
so odgovorni za kršitev na podlagi nacionalne zakonodaje. 4. Države članice zagotovijo, da
imajo pristojni organi vsa preiskovalna pooblastila, ki so potrebna za
opravljanje njihovih funkcij. Pristojni organi pri izvajanju pooblastil za
sankcioniranje tesno sodelujejo, da zagotovijo, da se z upravnimi ukrepi ali
sankcijami dosežejo želeni rezultati, in uskladijo svoje delovanje v primeru
čezmejnih zadev. Člen 56 1. Ta člen se uporablja vsaj v
situacijah, v katerih pooblaščeni subjekti dokazano sistematično ne
izpolnjujejo zahtev naslednjih členov: (a)
9 do 23 (dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju
identitete stranke); (b)
32, 33 in 34 (poročanje o sumljivih transakcijah); (c)
39 (vodenje evidenc); ter (d)
42 in 43 (notranji nadzor). 2. Države članice zagotovijo, da
v primerih iz odstavka 1 upravni ukrepi in sankcije, ki se lahko
uporabijo, vključujejo vsaj: (a)
javno izjavo, v kateri sta navedeni fizična ali
pravna oseba in vrsta kršitve; (b)
odredbo, ki od fizične ali pravne osebe zahteva, da
preneha z ravnanjem in da tega ravnanja več ne ponovi; (c)
umik dovoljenja v primeru pooblaščenega subjekta,
za katerega je potrebno dovoljenje; (d)
začasno prepoved izvrševanja funkcij v institucijah
za katerega koli odgovornega člana vodstvenega organa pooblaščenega subjekta; (e)
v primeru pravne osebe upravne denarne sankcije v višini
do 10 % skupnega letnega prometa navedene pravne osebe v predhodnem
poslovnem letu; (f)
v primeru fizične osebe upravne denarne sankcije v
višini do 5 000 000 EUR ali ustrezne vrednosti v nacionalni
valuti države članice, v kateri euro ni uradna valuta, na datum začetka
veljavnosti te direktive; (g)
upravne denarne sankcije v višini do dvakratnega
zneska dobička, pridobljenega s kršitvijo, ali izgube, preprečene s kršitvijo,
kadar ju je mogoče določiti. Kadar je pravna oseba hčerinska družba
matičnega podjetja, je v točki (e) zadevni skupni letni promet enak
skupnemu letnemu prometu iz konsolidiranega računa končnega matičnega podjetja
v predhodnem poslovnem letu. Člen 57 1. Države članice zagotovijo, da
pristojni organi brez nepotrebnega odlašanja objavijo vsako sankcijo ali ukrep,
ki se izreče zaradi kršitve nacionalnih določb, sprejetih pri izvajanju te
direktive, pri čemer se vključijo informacije o vrsti in naravi kršitve ter
identiteti odgovornih oseb, razen če bi ta objava resno ogrozila stabilnost finančnih
trgov. Kadar bi objava vpletenim stranem povzročila nesorazmerno škodo,
pristojni organi sankcije objavijo anonimno. 2. Države članice zagotovijo, da
pristojni organi pri določanju vrste upravnih sankcij ali ukrepov in višine
upravnih denarnih sankcij upoštevajo vse ustrezne okoliščine, ki vključujejo: (a)
resnost in trajanje kršitve; (b)
stopnjo odgovornosti odgovorne fizične ali pravne
osebe; (c)
finančno stanje odgovorne fizične ali pravne osebe,
kot se ugotovi na podlagi skupnega prometa navedene osebe ali njenih letnih
prihodkov; (d)
pomen pridobljenih dobičkov ali preprečenih izgub s
strani odgovorne fizične ali pravne osebe, če jih je mogoče določiti; (e)
izgube, ki so jih zaradi kršitve imele tretje
strani, če jih je mogoče določiti; (f)
raven sodelovanja odgovorne fizične ali pravne
osebe s pristojnim organom; (g)
prejšnje kršitve odgovorne fizične ali pravne
osebe. 3. EBA, EIOPA in ESMA v skladu s
členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU)
št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010 izdajo smernice,
naslovljene na pristojne organe, o vrstah upravnih ukrepov in sankcij ter
višini upravnih denarnih sankcij, ki se uporabljajo za pooblaščene subjekte iz
člena 2(1)(1) in (2). Te smernice se izdajo v 2 letih od začetka
veljavnosti te direktive. 4. Države članice zagotovijo, da
pravne osebe lahko odgovarjajo za kršitve iz odstavka 1 člena 56, ki
jih v njihovo korist stori oseba, ki ravna kot posameznik ali pa kot del organa
pravne osebe, njen vodilni položaj v pravni osebi pa temelji na čemer koli od
naslednjega: (a)
pooblastilu za zastopanje pravne osebe; (b)
pooblastilu za sprejemanje odločitev v imenu pravne
osebe ali (c)
pooblastilu za opravljanje nadzora znotraj pravne
osebe. 5. Države članice poleg primerov
iz odstavka 4 zagotovijo, da pravne osebe lahko odgovarjajo, kadar je
lahko zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole s strani osebe iz
odstavka 4 oseba, ki je podrejena pravni osebi, storila kršitve iz
odstavka 1 člena 56 v korist pravne osebe. Člen 58 1. Države članice zagotovijo, da
pristojni organi uvedejo učinkovite mehanizme za spodbujanje poročanja
pristojnim organom o kršitvah nacionalnih določb, ki izvajajo to direktivo. 2. Mehanizmi iz odstavka 1
vključujejo vsaj: (a)
posebne postopke za prejem poročil o kršitvah in
njihovo nadaljnje spremljanje; (b)
ustrezno zaščito zaposlenih v institucijah, ki
prijavijo kršitve v instituciji; (c)
varstvo osebnih podatkov osebe, ki prijavi kršitve,
in fizične osebe, ki je domnevno odgovorna za kršitev, v skladu z načeli iz
Direktive 95/46/ES. 3. Države članice od
pooblaščenih subjektov zahtevajo, da imajo vzpostavljene ustrezne postopke, v
skladu s katerimi lahko njihovi zaposleni prek posebnega, neodvisnega in
anonimnega kanala interno poročajo o kršitvah. POGLAVJE VII KONČNE DOLOČBE Člen 59 Komisija v štirih letih od začetka veljavnosti
te direktive pripravi poročilo o izvajanju te direktive ter ga predloži
Evropskemu parlamentu in Svetu. Člen 60 Direktivi 2005/60/ES in 2006/70/ES se
razveljavita dne [vstaviti datum – dan po datumu iz prvega pododstavka
člena 61]. Sklicevanje na razveljavljeni direktivi se
razlaga kot sklicevanje na to direktivo in se mora razlagati v skladu s
korelacijsko tabelo iz Priloge IV. Člen 61 1. Države članice najpozneje [dve
leti po sprejetju Direktive] sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne
za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj posredujejo besedila navedenih
predpisov. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo
na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način
sklicevanja določijo države članice. 2. Države članice Komisiji sporočijo
besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki
ga ureja ta direktiva. Člen 62 Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po
objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 63 Ta direktiva je
naslovljena na države članice. V Strasbourgu, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik PRILOGA I V nadaljevanju je podan neizčrpen seznam
spremenljivk tveganja, ki jih pooblaščeni subjekti upoštevajo pri določanju
obsega uporabe ukrepov glede skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke v
skladu s členom 11(3): (i) namen računa ali odnosa; (ii) višino sredstev, ki jih
stranka položi, ali obseg izvedenih transakcij; (iii) pravilnost ali trajanje
poslovnega odnosa. PRILOGA II V nadaljevanju je podan neizčrpen seznam
dejavnikov in vrst dokazov morebitnega manjšega tveganja iz člena 14: (1)
Dejavniki tveganja v zvezi s strankami: (a)
javne družbe, ki kotirajo na borzi in za katere
veljajo zahteve glede razkritja (prek borznih pravil ali zakonodaje ali
izvršljivih sredstev) ter ki izvajajo zahteve za zagotavljanje ustrezne
preglednosti dejanskega lastništva; (b)
javne uprave ali podjetja; (c)
stranke, ki prebivajo na geografskih območjih z
manjšim tveganjem, kot je določeno v odstavku (3). (2)
Dejavniki tveganja v zvezi s proizvodnimi,
storitvenimi, transakcijskimi ali distribucijskimi kanali: (a)
življenjske zavarovalne police z nizko premijo; (b)
zavarovalne police pokojninskega sistema, če ni
predvidena možnost predčasnega odstopa in se polica ne more uporabiti kot
zavarovanje; (c)
pokojninski ali drug podoben sistem, ki zaposlenim
zagotavlja dajatve iz naslova pokojnine, kadar se prispevki vplačujejo z
odtegovanjem od plače in kadar v okviru pravil sistema ni dovoljen prenos
pravic na drugo osebo; (d)
finančni produkti ali službe, ki ponujajo ustrezno
opredeljene in omejene storitve nekaterim vrstam strank, da bi povečale dostop
za namene finančne vključenosti; (e)
produkti, pri katerih za tveganje pranja
denarja/financiranja terorizma veljajo drugi dejavniki, kot so omejitve računa
ali preglednost lastništva (npr. nekatere vrste elektronskega denarja, kot so
opredeljene v Direktivi 2009/110/ES o začetku opravljanja in opravljanju
dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo
elektronskega denarja). (3)
Dejavniki geografskega tveganja: (a)
druge države članice EU; (b)
tretje države, ki imajo učinkovite sisteme
preprečevanja pranja denarja/boja proti financiranju terorizma; (c)
tretje države, za katere je na podlagi zanesljivih
virov ugotovljeno, da imajo nizko stopnjo korupcije ali druge kriminalne
dejavnosti. (d)
tretje države, za katere veljajo zahteve glede boja
proti pranju denarja in financiranju terorizma v skladu s priporočili FATF, ki
so učinkovito prenesle navedene zahteve in ki se jih učinkovito nadzoruje ali
spremlja v skladu s priporočili FATF za zagotovitev skladnosti z navedenimi
zahtevami. PRILOGA III V nadaljevanju je podan neizčrpen seznam
dejavnikov in vrst dokazov morebitnega večjega tveganja iz člena 16(3): (1)
Dejavniki tveganja v zvezi s strankami: (a)
poslovni odnos poteka v nenavadnih okoliščinah; (b)
stranke, ki prebivajo v državah iz
odstavka (3); (c)
pravne osebe ali ureditve, ki so nosilci osebnih
sredstev; (d)
družbe, ki imajo zastopnike delničarjev ali
imetniške delnice; (e)
podjetja, ki so gotovinsko intenzivna; (f)
lastniška struktura družbe se zdi nenavadna ali
prekomerno zapletena glede na naravo njenih poslov. (2)
Dejavniki tveganja v zvezi s proizvodnimi,
storitvenimi, transakcijskimi ali distribucijskimi kanali: (a)
zasebno bančništvo; (b)
produkti ali transakcije, pri katerih je morda
zaželena anonimnost; (c)
brezosebni poslovni odnosi ali transakcije; (d)
plačilo, prejeto od neznanih ali nepovezanih
tretjih oseb; (e)
novi proizvodi in nove poslovne prakse, vključno s
novim mehanizmom dostave, ter uporaba novih ali razvijajočih se tehnologij za
nove in obstoječe proizvode. (3)
Dejavniki geografskega tveganja: (a)
države, za katere je na podlagi zanesljivih virov,
kot so vzajemne ocene ali podrobna poročila o oceni ali objavljena poročila o
nadaljnjem ukrepanju, ugotovljeno, da nimajo ustreznih sistemov za
preprečevanje pranja denarja/boj proti financiranju terorizma; (b)
države, za katere veljajo sankcije, embargi ali
podobni ukrepi, ki so jih izdali na primer Združeni narodi; (c)
države z znatnimi stopnjami korupcije ali druge
kriminalne dejavnosti; (d)
države, ki zagotavljajo finančna sredstva ali podporo
terorističnim organizacijam ali v katerih delujejo določene teroristične
organizacije. PRILOGA IV Korelacijska tabela, navedena v členu 60. Direktiva 2005/60/ES || Ta direktiva Člen 1 || Člen 1 Člen 2 || Člen 2 Člen 3 || Člen 3 Člen 4 || Člen 4 Člen 5 || Člen 5 || Členi 6 do 8 Člen 6 || Člen 9 Člen 7 || Člen 10 Člen 8 || Člen 11 Člen 9 || Člen 12 Člen 10(1) || Člen 10(d) Člen 10(2) || – Člen 11 || Členi 13, 14 in 15 Člen 12 || – Člen 13 || Členi 16 do 23 Člen 14 || Člen 24 Člen 15 || – Člen 16 || Člen 25 Člen 17 || – Člen 18 || Člen 26 || Člen 27 Člen 19 || Člen 28 || Člen 29 || Člen 30 Člen 20 || – Člen 21 || Člen 31 Člen 22 || Člen 32 Člen 23 || Člen 33 Člen 24 || Člen 34 Člen 25 || Člen 35 Člen 26 || Člen 36 Člen 27 || Člen 37 Člen 28 || Člen 38 Člen 29 || – Člen 30 || Člen 39 Člen 31 || Člen 42 Člen 32 || Člen 40 Člen 33 || Člen 41 Člen 34 || Člen 42 Člen 35 || Člen 43 Člen 36 || Člen 44 Člen 37 || Člen 45 || Člen 46 Člen 37a || Člen 47 Člen 38 || Člen 48 || Členi 49 do 54 Člen 39 || Členi 55 do 58 Člen 40 || – Člen 41 || – Člen 41a || – Člen 41b || – Člen 42 || Člen 59 Člen 43 || – Člen 44 || Člen 60 Člen 45 || Člen 61 Člen 46 || Člen 62 Člen 47 || Člen 63 Direktiva 2006/70/ES || Ta direktiva Člen 1 || – Člen 2(1), (2) in (3) || Člen 3(7)(d), (e) in (f) Člen 2(4) || – Člen 3 || – Člen 4 || Člen 2(2) do (8) Člen 5 || – Člen 6 || – Člen 7 || – [1] UL L 214, 4.8.2006, str. 29. [2] Http://ec.europa.eu/governance/impact/planned_ia/docs/2013_home_006_money_laundering_en.pdf. [3] UL L 309, 25.11.2005, str. 15. [4] UL L 345, 8.12.2006, str. 1. [5] UL L 309, 25.11.2005, str. 9. [6] UL L 319, 5.12.2007, str. 1. [7] UL L 344, 28.12.2001, str. 70. [8] UL L 139, 29.5.2002, str. 9. [9] UL C 115, 4.5.2010, str. 1. [10] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu
„Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi“
(COM(2010) 673 final). [11] COM(2012) 238/2. [12] Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o
zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v
Evropski uniji (COM(2012) 085 final). [13] Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu
posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo
za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj
ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov
(COM(2012) 010 final) in Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o
varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih
podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov) (COM(2012) 011 final). [14] Člen 21 Splošne uredbe o varstvu podatkov. [15] COM(2010) 716 final. [16] „Ukrepi za preprečevanje pranja denarja in financiranja
terorizma ter finančna vključenost“, FATF, junij 2011. [17] Sporočilo Komisije o akcijskem načrtu za okrepljeni boj
proti davčnim goljufijam in davčnim utajam, ki ga je Komisija sprejela
6. decembra 2012, COM(2012) 722 final. [18] Poročilo o povratnih informacijah je na voljo na http://ec.europa.eu/internal_market/company/financial-crime/index_en.htm. [19] Študija je na voljo na http://ec.europa.eu/internal_market/company/financial-crime/index_en.htm. [20] Ocena učinka je na voljo na http://ec.europa.eu/internal_market/company/financial-crime/index_en.htm. [21] UL L 178, 17.7.2000, str. 1. [22] UL C , , str. . [23] UL C , , str. . [24] UL C , , str. . [25] UL L 166, 28.6.1991, str. 77. [26] UL L 344, 28.12.2001, str. 76. [27] UL L 309, 25.11.2005, str. 15. [28] UL L 214, 4.8.2006, str. 29. [29] UL L 331, 15.12.2010, str. 12. [30] UL L 331, 15.12.2010, str. 48. [31] UL L 331, 15.12.2010, str. 84. [32] UL L 281, 23.11.1995, str. 31. [33] UL L 271, 24.10.2000, str. 4. [34] UL L 164, 22.6.2002, str. 3. [35] UL L 330, 9.12.2008, str. 21–23. [36] UL L 319, 5.12.2007, str. 1. [37] UL L 177, 30.6.2006, str. 1. [38] UL L 345, 19.12.2002, str. 1. [39] UL L 145, 30.4.2004, str. 1. [40] UL L 9, 15.1.2003, str. 3. [41] UL L 351, 29.12.1998, str. 1. [42] UL C 316, 27.11.1995, str. 49. [43] UL L 35, 11.2.2003, str. 1. [44] UL L 267, 10.10.2009, str. 7. [45] UL L 319, 5.12.2007, str. 1.