52012DC0565

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o prenosu Direktive 2009/81/ES o oddaji naročil na področju obrambe in varnosti

I. Povzetek

Direktiva 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES[1] je pomemben element politike, s katero si Komisija prizadeva za vzpostavitev pravega evropskega trga za obrambno opremo in enakih konkurenčnih pogojev za oddajo naročil na področju obrambe na evropski ravni. Prvič določa, da za obrambo in oddajo občutljivih naročil veljajo posebna pravila notranjega trga, s čimer spodbuja preglednost in konkurenco ter zagotavlja izpolnjevanje potreb po naročilih znotraj vedno bolj omejenega finančnega okvira.

Večina od 23 držav članic, ki so Direktivo prenesle v nacionalno zakonodajo julija 2012, je prenos na prvi pogled izvedla pravilno. Velika večina držav članic je v nacionalno zakonodajo prenesla tudi neobvezne določbe o oddaji naročil podizvajalcem, ki so namenjene zlasti okrepitvi konkurence v oskrbovalnih verigah izbranih ponudnikov. Komisija bo za zagotovitev popolne skladnosti z evropsko zakonodajo še naprej spremljala stanje prenosa in vsebino nacionalnih izvedbenih ukrepov. Sprejela bo zlasti ukrepe za dokončno postopno odpravo nadomestil, ki odstopajo od temeljnih načel iz Pogodbe.

Po prenosu Direktive bo Komisija zelo pozorno spremljala njeno pravilno uporabo v državah članicah. V vsaki državi članici bo morala obravnavati drugačne vidike, ki bodo odvisni zlasti od nacionalne obrambne industrijske zmogljivosti. Kljub temu je za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za evropsko industrijo in učinkovitega evropskega obrambnega trga bistveno, da se zagotovi pravična in odprta konkurenca v vsej Uniji.

Poleg tega Komisija nadaljuje s preučevanjem, kako okrepiti notranji trg v tem sektorju, ki je strateško pomemben za Unijo, skupaj z državami članicami in Evropsko obrambno agencijo.

II. Uvod

Direktiva skupaj z Direktivo 2009/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti[2] pomembno prispeva k vzpostavitvi pravega evropskega trga za obrambno opremo ter okrepitvi baze evropske obrambne tehnologije in industrije.

Obrambni in (manj tudi) varnostni trgi so zelo posebni. Naročniki so predvsem (na področju obrambe pa izključno) javni subjekti, pri čemer sta obramba in varnost posebni nacionalni pravici. Poleg tega so izdatki za obrambo in obrambne industrijske zmogljivosti zelo skoncentrirani le v nekaj državah članicah. Zaradi značilnosti proizvodov so trgi zelo regulirani in nekatere gospodarske družbe strateško pomembne, na odločitve o oddaji naročil pa pogosto odločilno vplivajo tudi politična in strateška vprašanja.

V Direktivi so pravila o oddaji naročil prilagojena edinstvenim značilnostim obrambne in varnostne opreme, tj. njeni občutljivosti in zapletenosti. Direktiva vključuje posebne določbe o zanesljivosti oskrbe in varovanju informacij, pri čemer dovoljuje neomejeno uporabo najbolj prilagodljivega postopka oddaje naročil. Države članice lahko zdaj uporabljajo pravila, ki veljajo v celotni EU, pri čemer jih lahko uporabljajo za zapletene in občutljive posle, ne da bi bili pri tem ogroženi njihovi legitimni varnostni interesi. Zato se naročila na področju obrambe praviloma ne smejo več oddajati, ne da bi se upoštevala pravila notranjega trga, tj. z uveljavitvijo klavzule o izvzetju iz člena 346 PDEU. Tako naj bi se zagotovili večja preglednost in konkurenca, kar naj bi spodbudilo konkurenčnost in inovativnost evropske industrije ter državam članicam olajšalo izpolnjevanje potreb po naročilih, čeprav se njihov proračun zmanjšuje.

Direktivo so morale države članice prenesti v nacionalno zakonodajo do 21. avgusta 2011. S tem poročilom se izvaja člen 73 Direktive, v skladu s katerim mora Komisija predložiti poročilo „o ukrepih, ki so jih države članice sprejele za prenos te direktive, zlasti členov 21 in 50 do 54“.

V poročilu je najprej ocenjeno splošno stanje prenosa Direktive v državah članicah, nato pa so obravnavane določbe, ki so bistvene za vzpostavitev evropskega trga za obrambno opremo: področje uporabe (člen 2), izključitve iz področja uporabe Direktive (člena 12 in 13), določbe o oddaji naročil podizvajalcem (člen 21 in členi 50–54) in revizijski postopki (členi 55–64). V njem so posebej obravnavane tudi okoliščine v zvezi z nadomestili, ki bodo bistveno vplivala na pravilno uporabo Direktive, če bodo na voljo še naprej.

III. Stanje prenosa Direktive 2009/81/ES

Do 21. avgusta 2011 so Komisijo uradno obvestile o popolnem prenosu Direktive tri države članice, medtem ko jo je četrta država članica o tem uradno obvestila septembra 2011. Zato je Komisija 23 državam članicam poslala uradni opomin in tako zoper zadevne države članice začela postopek za ugotavljanje kršitev (člen 258 PDEU). Nato je uradno obvestilo o popolnem prenosu do marca 2012 poslalo še 15 držav članic. Za preostalih osem držav članic je Komisija nadaljevala postopek za ugotavljanje kršitev, pri čemer jim je poslala obrazloženo mnenje. Dve od zadevnih držav članic sta do junija 2012 Direktivo prenesli v celoti, medtem ko sta jo dve državi članici prenesli le delno.

Štiri države članice do julija 2012 Komisije še vedno niso uradno obvestile o ukrepih za prenos. Komisija načrtuje, da bo primere neizvedenega ali le delnega prenosa pravočasno predložila Sodišču Evropske unije.

Ker je večina držav članic Direktivo prenesla z znatno zamudo, Komisija še vedno preverja, ali so nacionalni izvedbeni ukrepi v skladu z Direktivo.

IV. Nacionalni izvedbeni ukrepi za ključne elemente Direktive

A. Področje uporabe Direktive (člen 2)

Za učinkovito izvajanje Direktive je bistveno, da se nacionalni izvedbeni ukrepi držav članic uporabljajo za vsa naročila, ki spadajo na področje uporabe Direktive Zato je ključen pravilen prenos člena 2.

V skladu s členom 2 se Direktiva uporablja za naročila, ki se oddajo „na področju obrambe in varnosti ter katerih predmet so: (a) dobava vojaške opreme, pa tudi njenih delov, komponent in/ali sklopov; (b) dobava občutljive opreme, pa tudi njenih delov, komponent in/ali sklopov; (c) gradnje, blago in storitve, neposredno povezane z opremo, navedeno v točkah (a) in (b) za vse elemente njenega življenjskega cikla; (d) gradnje in storitve za specifično vojaške namene ali občutljive gradnje in občutljive storitve.“ Uporabo Direktive torej določa predmet naročila.

V zvezi z obrambo temelji področje uporabe Direktive na področju uporabe člena 346 PDEU in načeloma vključuje vsa naročila za nakup vojaške opreme, gradenj in storitev. Poleg tega se Direktiva nanaša tudi na vse občutljive nakupe za varnostne namene, ki vključujejo zaupne informacije. Za vsa druga naročila na področju obrambe in varnosti se še naprej uporabljata Direktiva 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev[3] ter Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev[4], ki urejata javna naročila za civilno uporabo.

Člen 2 je preneslo šestnajst držav članic, pri čemer so dejansko uporabile besedilo, podobno besedilu iz Direktive. Vendar je šest držav članic uporabilo drugačno besedilo. Le nekatere od njih imajo možnost, da znatno spremenijo področje uporabe Direktive.

Ena država članica je na primer uporabo nacionalnih izvedbenih ukrepov omejila na določene naročnike. Naročila, ki jih bodo znotraj vsebinskega področja uporabe Direktive oddali drugi naročniki, zato ne bodo vključena. Takšen razlikovalen pristop pomeni tveganje za enake konkurenčne pogoje na evropski ravni v zvezi z oddajo vseh naročil, ki jih vključuje Direktiva, in ni združljiv z Direktivo.

Nekatere države članice uporabljajo posebne nacionalne sezname za opredelitev področja uporabe Direktive v zvezi z obrambo. Ti seznami so načeloma zakonite reference za razlago člena 2, če ustrezno upoštevajo seznam iz leta 1958[5]. V nadaljnji podrobni oceni se bo ugotovilo, ali je ta pogoj izpolnjen.

Ena država članica tako imenovane „večnamenske proizvode“ izrecno uvršča na področje uporabe Direktive. Vendar za te proizvode v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča (zadeva C‑615/10, sodba z dne 7. junija 2012) ne veljajo pravila iz Direktive, ampak veljajo strožja določbe iz direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES.

Kljub temu je Komisija na splošno zadovoljna, da je večina držav članic pravilno prenesla člen 2. Pozorno bo morala preučiti, kateri ukrepi bodo potrebni za zagotovitev popolnega izvajanja te posebne določbe v vseh državah članicah.

B. Izključitev iz področja uporabe Direktive (člena 12 in 13).

Direktiva določa v členih 12 in 13 posebne izključitve iz svojega področja uporabe. V skladu s členom 11 in sodno prakso Sodišča je treba te izključitve iz uporabe zakonodaje EU razlagati restriktivno. Zato je za učinkovitost Direktive zelo pomembno, da države članice pravilno prenesejo zadevne določbe.

V skladu s členom 12 so nekatera naročila, oddana v skladu z mednarodnimi pravili, izključena iz področja uporabe Direktive. Čeprav temeljijo te izključitve na ustreznih izključitvah iz direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES, so prilagojene posebnim razmeram na področju obrambe. V členu 12 (c) je jasno določeno, da je naročilo v skladu s posebnimi postopkovnimi pravili mednarodne organizacije izključeno iz področja uporabe Direktive, če ta organizacija nabavlja za svoje namene ali če mora država članica oddati naročila v skladu s temi pravili.

Nacionalni izvedbeni ukrepi desetih držav članic uporabljajo isto besedilo, kot je uporabljeno v členu 12 Direktive. Trinajst držav članic je sicer sprejelo drugačno besedilo, vendar se zdi, da ne spreminja vsebinskega področja uporabe izključitev. Vendar je vsaj ena država članica razširila področje uporabe izključitve iz člena 12(c). Nacionalni izvedbeni ukrep te države članice ne omejuje izključitve na nabavo za namene mednarodne organizacije.

Člen 13 določa vse druge posebne izključitve, pri čemer so nekatere enake izključitvam iz direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES. Izključitve v zvezi z obrambo se nanašajo predvsem na naročila, ki vključujejo razkritje informacij (člen 13(a)), naročila za namene obveščevalne dejavnosti (člen 13(b)), naročila, oddana v okviru programov sodelovanja (člen 13(c)), in naročila, oddana v tretjih državah (člen 13(d)). Zadnja izključitev zadeva prodajo s strani ene vlade drugi vladi (člen 13(f)).

Nacionalni izvedbeni ukrepi devetih držav članic uporabljajo isto besedilo, kot je uporabljeno v členu 13 Direktive. Štirinajst držav članic je sprejelo drugačno besedilo. Kar zadeva člen 12, se zdi, da večina teh razlik ne spreminja vsebinskega področja uporabe tega člena.

Nekaj vsebinskih sprememb se nanaša predvsem na izključitev v primerih razkritja informacij (člen 13(a)) in izključitev v okviru programov sodelovanja (člen 13(c)).

V skladu s členom 13(a) se Direktiva ne uporablja za naročila, za katera bi uporaba določb te direktive zavezovala državo članico, da posreduje informacije, katerih razkritje šteje, da je v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti. Izključitev temelji na členu 346(1)(a) PDEU, v skladu s katerim „nobena država članica ni dolžna dajati informacij, za katere meni, da bi bilo njihovo razkritje v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti“. V Direktivi je pojasnjeno, da država članica, ki ni dolžna dajati informacij v smislu člena 346(1)(a) PDEU, ni dolžna uporabljati Direktive.

To izključitev so pravilno prenesle vse države članice razen dveh. Ena država članica je ni prenesla, druga pa izključuje vsa naročila, v zvezi s katerimi bi objava pomenila razkritje zaupnih informacij, kar presega pomen besedila člena 13(a). Naročila, ki vključujejo zaupne informacije, so vključena v Direktivo, pri čemer se lahko zanje uporabljajo posebne določbe, ki zagotavljajo varovanje informacij.

Druge vsebinske spremembe na področju uporabe posebne izključitve zadevajo člen 13(c). Ta člen izključuje iz Direktive nekatera naročila, oddana v okviru programov sodelovanja. Zdi se, da so izključitev kot tako pravilno prenesle vse države članice. Vendar to ne velja za obveznost iz člena 13(c), v skladu s katero morajo države članice ob sklenitvi programa sodelovanja o tem obvestiti Komisijo. Ena država članica ni prenesla obveznosti obveščanja Komisije, v drugi pa je treba Komisijo obvestiti šele, ko je program sodelovanja končan. Zdi se, da so bile vse druge izključitve iz člena 13 pravilno prenesene.

Ker je treba izključitve razlagati restriktivno, bo Komisija pozorno spremljala, kako države članice uporabljajo izključitve, in preverjala, ali se res nobena od njih, zlasti izključitve iz člena 12 in izključitev v zvezi s prodajami s strani ene vlade drugi vladi iz člena 13(f), ne uporablja za namene izogibanja pravilom iz Direktive.

C. Določbe v zvezi z oddajo naročil podizvajalcem (člen 21 in členi 50 do 54 – naslov III).

Direktiva določa obsežna pravila v zvezi z oddajo naročil podizvajalcem. Njihov cilj je zagotoviti večjo konkurenco znotraj oskrbovalnih verig izbranih ponudnikov. Večja sistematičnost uporabe s strani naročnikov bo omogočila tudi boljši dostop do trga, zlasti za mala in srednje velika podjetja in gospodarske subjekte, ustanovljene v manjših državah, kar bo prispevalo k pravemu evropskemu trgu za obrambno opremo. Pravila v zvezi z oddajo naročil podizvajalcem so zato temelj politike Komisije.

Člen 73 določa, da mora Komisija izrecno poročati o prenosu teh pravil. Takšna pravila so za evropsko zakonodajo o javnem naročanju nova. Direktivi 2004/17/ES in 2004/18/ES navajata le, da „[n]aročnik lahko [...] zahteva oziroma država članica lahko od njega zahteva, da obveže ponudnika, da v svoji ponudbi navede vsak del naročila, ki ga morebiti namerava dati v podizvajanje tretji osebi, ter vse predlagane podizvajalce“. V skladu z direktivama 2004/17/ES in 2004/18/ES nimajo naročniki nobenih nadaljnjih pravic za poseganje v odločitev glavnega izvajalca pri izbiri podizvajalcev.

To osnovno načelo je ponovno poudarjeno v členu 21(2) Direktive, vendar pravila iz Direktive zagotavljajo državam članicam in njihovim naročnikom tudi pomembna dodatna orodja.

V skladu s členom 21(3) lahko naročniki od uspešnega ponudnika zahtevajo, da vsa ali nekatera od njegovih predlaganih naročil odda podizvajalcem na podlagi natečajnega postopka iz naslova III Direktive. Čeprav so države članice morale prenesti to določbo, so lahko izbrale med možnostjo, da se lahko naročniki sami odločijo, da od uspešnega ponudnika zahtevajo oddajo naročil podizvajalcem na podlagi navedenega natečajnega postopka, ali možnostjo, da so takšno oddajo naročil dolžni zahtevati.

Možnost, da se naročniki sami odločijo ali bodo od uspešnega ponudnika zahtevali oddajo naročil podizvajalcem na podlagi natečajnega postopka, je izbralo dvaindvajset držav članic. Nobena država članica ni izbrala možnost, da so njeni naročniki od uspešnega ponudnika dolžni zahtevati tako oddajo naročil. Zdi se, da ena država članica člena 21(3) sploh ni prenesla.

V skladu s členom 21(4) lahko države članice določijo, da je uspešni ponudnik dolžan oddati naročilo podizvajalcu. Vendar se lahko o prenosu teh določb odločijo države članice same. Če država članica uvede obvezno oddajo naročil podizvajalcem, ima dve možnosti: svojim naročnikom lahko omogoči izbiro, da od uspešnega ponudnika zahtevajo oddajo naročil podizvajalcem, ali naročnike k temu zaveže. Obe možnosti, če se izvajata, ustvarjata dodatne poslovne priložnosti za morebitne podizvajalce.

Opozoriti je treba, da se lahko od uspešnega ponudnika zahteva, da odda podizvajalcem največ 30 % glavnega naročila, in da je treba naročila podizvajalcem oddati na podlagi natečajnega postopka iz naslova III.

Le dve državi članici sta se odločili, da ne bosta uvedli obvezne oddaje naročil podizvajalcem. Vse druge države članice so svojim naročnikom omogočile, da zahtevajo oddajo naročil podizvajalcem, ne da bi jih k temu zavezale.

Glede na predhodno oceno so države članice določbe o oddaji naročil podizvajalcem na splošno prenesle v skladu z Direktivo. Komisija je zadovoljna, da je večina držav članic izkoristila te priložnosti za okrepitev konkurence v oskrbovalnih verigah, in je prepričana, da bo to pozitivno vplivalo na notranji trg. Določbe o oddaji naročil podizvajalcem so pomembno orodje za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev na obrambnem trgu na evropski ravni, zato bo Komisija pozorno spremljala, kako države članice uporabljajo te določbe.

D. Revizijski mehanizem, členi 55–64

Direktiva vključuje obsežen sklop določb, katerih cilj je oškodovanim ponudnikom zagotoviti učinkovita pravna sredstva za povračila. Te določbe temeljijo na določbah, ki usklajujejo nacionalne revizijske sisteme za civilna javna naročila – Direktivi 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil[6].

Približno polovica držav članic je določbe o reviziji prenesla v nacionalne ukrepe za izvajanje Direktive, medtem ko se je druga polovica odločila, da bo te določbe prenesla v okviru nacionalnih splošnih pravil o pravnih sredstvih.

Direktiva določa nekatere prilagoditve splošnega revizijskega sistema, da bi se upoštevale posebnosti področja obrambe. V tem poročilu sta izpostavljeni dve najpomembnejši prilagoditvi.

V zvezi s prvo prilagoditvijo člen 56(10) določa, da „lahko države članice odločijo, da ima določen organ izključno pristojnost za revizijo naročil na področju obrambe in varnosti“, pri čemer je namen zagotoviti ustrezno raven tajnosti zaupnih podatkov. Določba vključuje tudi posebna pravila o tem, kako „uskladiti tajnost zaupnih podatkov s spoštovanjem pravic obrambe“.

Zdi se, da nobena država članica ni uporabila možnosti, pri kateri se določenemu organu dodeli pristojnost za revizijo. Le nekaj držav članic je vključilo posebna pravila o varnostnem preverjanju za člane revizijskega organa. Ta pravila zadevajo zmožnost člana revizijskega organa za obravnavanje primera, vendar ne vsebujejo posebnih določb glede odobritve ali zahteve za varnostno preverjanje Zato se zdi, da države članice niso bile zaskrbljene zaradi nekaterih problemov, ki so bili izraženi v zakonodajnem postopku in zaradi katerih so bila v zvezi s tem v Direktivo vključena posebna pravila.

V zvezi z drugo prilagoditvijo določa člen 60(3), da revizijski organ naročila ne šteje za neveljavno, čeprav je bilo oddano nezakonito, „če revizijski organ [...] ugotovi, da bi bilo treba zaradi nujnih ali neizbežnih zahtev v zvezi s splošnim interesom, še posebej v zvezi z obrambnimi in/ali varnostnimi interesi, ohraniti učinke naročila. [...] V vsakem primeru se naročilo ne šteje za neveljavno, če bi posledice te neučinkovitosti resno ogrozile sam obstoj širšega obrambnega ali varnostnega programa, ki je bistven za varnostne interese države članice.“

Vse države članice razen dveh so prenesle to posebno možnost, da se naročilo ne šteje za neveljavno.

Glede na predhodno oceno so države članice določbe o reviziji na splošno prenesle v skladu z Direktivo. Komisija zato pričakuje, da se bo za javna naročila na področju obrambe in varnosti izvedla učinkovita nacionalna revizija.

V. Učinek Direktive na določbe držav članic o nadomestilu

V preteklosti je 18 držav članic izvajalo politiko nadomestil, na podlagi katere se je od dobaviteljev iz drugih držav zahtevala odškodnina (nadomestilo), kadar so zagotavljali obrambno opremo v tujini. V teh državah članicah so morali naročniki na splošno zahtevati takšno odškodnino za nakupe nad določeno vrednostjo. Takšne zahteve glede nadomestila so omejevalni ukrepi, ki so v nasprotju z osnovnimi načeli Pogodbe, saj diskriminirajo gospodarske subjekte, blago in storitve iz drugih držav članic ter ovirajo prosti pretok blaga in storitev.

Nadomestila zato ogrožajo pravilno uporabo Direktive in ovirajo vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za javna naročila na področju obrambe v Evropi. Zakonodaja EU lahko nadomestila dopušča le na podlagi odstopanja, ki temelji na Pogodbi, zlasti členu 346 (1)(b) PDEU, tj. v primeru, kadar je zahteva za nadomestilo potrebna za zaščito bistvenih varnostnih interesov države članice. Vendar mora uporabo odstopanja za vsak primer posebej utemeljiti zadevna država članica.

Zato je bila Komisija v tesnem stiku z zadevnimi osemnajstimi državami članicami in jim pomagala pri odpravi ali reviziji njihovih pravil o nadomestilu. Tako je večina od teh držav članic odpravila zadevna pravila ali revidirala svojo zakonodajo. Zdaj se nadomestila ne zahtevajo več sistematično, ampak le v izjemnih primerih, v katerih so izpolnjeni pogoji iz člena 346 PDEU. Zato so bile izvedene velike zakonodajne spremembe. Poleg tega so Evropska obrambna agencija in države članice, ki z njo sodelujejo, pojasnile, da se lahko kodeks ravnanja Agencije v zvezi s nadomestili uporablja le za nadomestila, utemeljena na podlagi člena 346 PDEU.

Komisija bo zdaj spremljala, ali bodo te spremembe povzročile tudi spremembo v praksi. Prepričana je, da je hitra postopna odprava diskriminacijske prakse v zvezi z nadomestili potrebna za vzpostavitev pravega evropskega trga za obrambno opremo. Če se ta postopna odprava ne bo izvedla, bo Komisija ustrezno ukrepala. Prav tako bo ukrepala, če bodo države članice še naprej izvajale pravila o nadomestilu, ki so jasno neskladna z zakonodajo EU.

VI. Sklepna ugotovitev

Cilj Direktive je vzpostaviti enake konkurenčne pogoje na evropski ravni, ki se uporabljajo za velike in male države članice ter tudi podjetja. Javna naročila na področju obrambe zdaj urejajo pravila notranjega trga, pri čemer so izključitve iz teh pravil le izjemne. Zato morajo zdaj države članice objavljati poslovne priložnosti, uporabljati usklajene postopke in postopno odpraviti nadomestila.

Pravočasen prenos je bil zahtevna naloga za veliko večino držav članic. Vendar je večina od 23 držav članic, ki so Direktivo prenesle v nacionalno zakonodajo julija 2012, prenos na prvi pogled izvedla pravilno. Komisija kot spodbuden znak obravnava zlasti to, da je veliko držav članic preneslo tudi neobvezne določbe o oddaji naročil podizvajalcem in tako izkoristilo dodatne priložnosti za spodbujanje konkurence.

Skladna in pravilna uporaba Direktive je nujna za okrepitev baze evropske obrambne tehnologije in industrije. Zato bo Komisija pozorno spremljala predvsem uporabo izključitev in odstopanj ter postopno odpravo nadomestil To poročilo na splošno ne posega v pristojnost Komisije, da zoper posamezne države članice, katerih nacionalni izvedbeni ukrepi niso v skladu z določbami Direktive, sproži postopke za ugotavljanje kršitev.

Poleg tega bo Komisija posebno pozornost namenila učinku Direktive na odprtost obrambnega trga in moč baze evropske obrambne industrije. Komisija bo do 21. avgusta 2016 v zvezi s tem poročala Evropskemu parlamentu in Svetu, kot je določeno v členu 73(2).

Za spodbujanje notranjega trga na tem področju bodo morda potrebne dodatne pobude, s prizadevanji vseh zadevnih udeležencev, zlasti držav članic in industrije. Komisija je že ustanovila projektno skupino za preučitev načinov nadaljnjega razvoja evropskih politik v obrambnem sektorju. Delo v zvezi s tem bo izvajala skupaj z Evropsko obrambno agencijo in v tesnem sodelovanju z vsemi ostalimi zainteresiranimi stranmi, da se zagotovi splošna usklajenost evropskih prizadevanj na področju, ki je strateško pomembno za Unijo kot celoto.

[1]               UL L 216, 20.8.2009, str. 76 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva).

[2]               UL L 146, 10.6.2009, str. 1.

[3]               UL L 134, 30.4.2004, str. 1.

[4]               UL L 134, 30.4.2004, str. 114.

[5]               Sklep, ki določa seznam izdelkov (orožje, strelivo in vojaški material), za katere se uporabljajo določbe iz člena 223(1)(b) Pogodbe (dokument 255/58) – zdaj člena 346(1)(b) PDEU. Zapisnik z dne 15. aprila 1958: dokument 368/58.

[6]               UL L 335, 20.12.2007, str. 31.