52009DC0359

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 14.7.2009

COM(2009) 359 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU

Poročilo o monetarnih sporazumih z Monakom, San Marinom in Vatikanom

SPOROČILO KOMISIJE SVETU

Poročilo o monetarnih sporazumih z Monakom, San Marinom in Vatikanom

1. UVOD

Monetarni sporazumi, sklenjeni med Evropsko skupnostjo ter Monakom, San Marinom in Vatikanom, zagotavljajo pravno kontinuiteto dogovorov, ki so obstajali med temi državami na eni strani ter Francijo in Italijo na drugi pred uvedbo eura. Ponovna pogajanja o obstoječih sporazumih zaradi uvedbe eura so bila predvidena v izjavi, priloženi Maastrichtski pogodbi[1].

Deset let potem, ko je euro zamenjal stari valuti Italije in Francije, ki so ju uporabljali tudi v Monaku, San Marinu in Vatikanu, je Svet Komisijo pozval, naj preuči delovanje monetarnih sporazumov[2]. V tem sporočilu je podrobno proučena vsebina sporazumov, opisane so prednosti in slabosti glede njihovega izvajanja ter predlagane vsebinske spremembe vseh treh sporazumov.

2. OPIS VSEBINE SPORAZUMOV

2.1. Skupne značilnosti sporazumov

Potem ko je 1. januarja 1999 euro zamenjal nacionalne valute držav članic območja eura, pristojnosti sodelujočih držav članic v monetarnih zadevah in zadevah v zvezi z menjalnim tečajem pa so bile prenesene na Skupnost, je Svet sklenil, da je treba spremeniti obstoječe dogovore o monetarnih zadevah med državami članicami območja eura in tretjimi državami[3]. O novem sporazumu med Skupnostjo in Kneževino Monako se je pogajala Francija (v sodelovanju s Komisijo in Evropsko centralno banko (ECB))[4], o sporazumih z Republiko San Marino in Vatikansko mestno državo pa se je pogajala Italija (v sodelovanju s Komisijo in ECB)[5]. Z monetarnimi sporazumi so Monako, San Marino in Vatikan dobili pravico uporabljati euro kot svojo uradno valuto, eurobankovci in eurokovanci pa so postali njihovo zakonito plačilno sredstvo.

Kneževina Monako lahko od 1. januarja 2002 izdaja eurokovance v letnem obsegu ene petstotine količine kovancev, skovanih v Franciji. Republika San Marino lahko izdaja eurokovance v nominalni vrednosti največ 1 994 000 EUR na leto. Za Vatikan je bilo sprva določeno, da lahko izdaja eurokovance v nominalni vrednosti največ 670 000 EUR na leto. Potem je dobil dodatno pravico, da v letih, ko Sveti sedež ni zaseden, v vsakem jubilejnem svetem letu in v letu odprtja ekumenskega koncila, izda dodatne kovance, in sicer v višini 201 000 EUR ob vsaki od teh priložnosti . Zgornje meje so bile nato spremenjene z odločbo Sveta z dne 7. oktobra 2003 na 1 000 000 EUR za „navadno“ letno izdajo in na dodatnih 300 000 EUR ob posebnih priložnostih. Zgornje meje San Marina in Vatikana se prilagodijo vsaki dve leti, da se upoštevajo spremembe v italijanskem indeksu cen življenjskih potrebščin.

Za namen, da ECB odobri obseg izdaje, se letne količine eurokovancev Monaka (San Marina in Vatikana) prištejejo h količini kovancev, ki jih izda Francija (Italija).

Tečajni eurokovanci Monaka, San Marina in Vatikana so z vidika nominalne vrednosti, statusa zakonitega plačilnega sredstva, tehničnih in oblikovnih značilnosti na skupnih straneh ter skupnih oblikovnih značilnosti na nacionalnih straneh enaki tečajnim eurokovancem, ki jih izdajajo države članice območja eura. O oblikovnih značilnostih na nacionalnih straneh se vnaprej obvestijo pristojni organi Skupnosti. Monako, San Marino in Vatikan lahko pod enakimi pravili kot države članice območja eura in v mejah svoje največje letne izdaje izdajajo tudi zbirateljske eurokovance. Republika San Marino lahko izdaja tudi zlatnike, denominirane v skudih[6]. Monako, San Marino in Vatikan ne smejo izdajati eurobankovcev, njihovi zbirateljski kovanci pa zunaj njihovih ozemelj niso zakonito plačilno sredstvo.

Vse tri države so se zavezale, da bodo sprejele notranje pravne ukrepe z namenom, da bo vsaka na svojem ozemlju uporabljala določbe Skupnosti o eurobankovcih in eurokovancih, ter da bodo v boju proti ponarejanju eurobankovcev in eurokovancev tesno sodelovale z Evropsko skupnostjo.

2.2. Posebne značilnosti sporazuma z Monakom

Poleg zgoraj opisanih določb, ki so v vseh treh monetarnih sporazumih, je v sporazumu z Monakom nekaj dodatnih zahtev.

Monako se v sporazumu izrecno obvezuje, da bo izvajal zakonodajo Skupnosti o boju proti ponarejanju eurobankovcev in eurokovancev.

Kreditne in druge finančne institucije, ki v Kneževini Monako opravljajo dejavnosti, lahko sodelujejo v sistemu medbančnih poravnav, plačilnem sistemu in sistemu poravnave vrednostnih papirjev pod enakimi pogoji kot zadevne institucije s sedežem v Franciji, če izpolnjujejo pogoje, določene za dostop do teh sistemov. Za monaške kreditne institucije veljajo pri izvajanju določb ECB o instrumentih in postopkih monetarne politike enaka merila, kot jih je sprejela Banque de France.

Kneževina mora sprejeti pravne predpise za zagotovitev zaščite in stabilnosti eura ter finančnega sistema ES na njenem ozemlju. V skladu s členom 11 monetarnega sporazuma se na ozemlju Kneževine Monako uporabljajo pravni akti Skupnosti z naslednjih področij: zbiranje statističnih informacij s strani ECB, obvezne rezerve kreditnih institucij, kazni za podjetja, ki ne ravnajo v skladu s predpisi in odločbami ECB, izdajanje bankovcev, tržne operacije, instrumenti monetarnega nadzora, klirinški sistemi in sistemi poravnave. Kneževina Monako uporablja tudi ukrepe, ki jih je sprejela Francija za izvajanje aktov Skupnosti v zvezi z nadzorom skrbnega in varnega poslovanja kreditnih institucij ter preprečevanjem sistemskih tveganj v plačilnih sistemih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev. Poleg tega mora Monako sprejeti ukrepe, ki so po učinku enakovredni direktivam Skupnosti o pranju denarja in pravnim aktom, ki urejajo naložbene storitve.

Monetarni sporazum z Monakom predvideva skupni odbor, katerega naloga je olajšati izvajanje in delovanje sporazuma.

3. OCENA DELOVANJA SPORAZUMOV IN PREDLOGI ZA NJIHOVE MOREBITNE VSEBINSKE SPREMEMBE

3.1. Prenos zadevne zakonodaje ES

Med sporazumi so z vidika, katero zakonodajo Skupnosti je treba prenesti v te tri države, ki so podpisale vsaka svoj monetarni sporazum s Skupnostjo, velike razlike.

Vse tri države so se zavezale, da bodo sprejele notranje pravne ukrepe z namenom, da bo vsaka na svojem ozemlju uporabljala določbe Skupnosti o eurobankovcih in eurokovancih . Določbe o obliki in tehničnih specifikacijah eurokovancev se na splošno dobro upoštevajo. Ker se eurokovanci Monaka, San Marina in Vatikana oblikujejo v sodelovanju s kovnicami iz območja eura, ki imajo ustrezno dovoljenje (to so nacionalne kovnice Francije in Italije) in ki jih tudi izdelujejo, je uporaba najnovejših predpisov Skupnosti na splošno zagotovljena. Za eurobankovce ni bil vzpostavljen noben pristojni organ ali postopek spremljanja za preverjanje, ali se veljavne določbe (na primer pravila o zamenjavi eurobankovcev in njihovem umiku iz obtoka) izvajajo.

Podpisnice monetarnih sporazumov so se tudi zavezale, da bodo tesno sodelovale s Skupnostjo v boju proti ponarejanju eurobankovcev in eurokovancev . Sporazum z Monakom za razliko od drugih dveh sporazumov določa celo, da mora kneževina sprejeti ustrezne ukrepe, ki so v zakonodaji Skupnosti[7] določeni za preprečevanje ponarejanja. Izvajanje sporazuma z Monakom na področju ponarejanja se redno ocenjuje, seznam zakonodajnih instrumentov, ki jih mora sprejeti, pa se posodablja na sestankih skupnega odbora (glej razdelek 3.2). Čeprav še vedno obstaja nekaj pomanjkljivosti (na primer ni podpisanega sporazuma z Europolom), je bil na tem področju dosežen opazen napredek.

Sporazuma s San Marinom in Vatikanom ne določata nobene posebne obveznosti za prenos zakonodaje EU na področju zaščite eurogotovine pred ponarejanjem in glede načina sodelovanja s Skupnostjo. Glede na informacije Komisije sta si obe državi prizadevali, da bi svoje zakone uskladili s standardi Skupnosti; ker pa za ta dva sporazuma ni nobenega mehanizma za spremljanje, podobnega mehanizmu za Monako, se Skupnost o izvajanju monetarnih sporazumov v San Marinu in Vatikanu ne obvešča redno.

Monetarni sporazum z Monakom vsebuje več dodatnih elementov, ki so večinoma bili že v prejšnjih sporazumih s Francijo. Za razliko od monetarnih sporazumov z Vatikanom in San Marinom sporazum z Monakom določa pogoje, pod katerimi se kreditnim in drugim institucijam , ki imajo dovoljenje za opravljanje svojih dejavnosti na ozemlju Monaka, dovoli dostop do sistema medbančnih poravnav, plačilnega sistema in sistema poravnave vrednostnih papirjev v Evropski uniji . Sporazuma z Vatikanom in San Marinom določata, da se lahko finančnim institucijam v teh dveh državah dovoli dostop do plačilnega sistema v območju eura pod pogoji, ki jih določi Banca d'Italia v dogovoru z Evropsko centralno banko. Vatikan in San Marino do zdaj nista izrazila zanimanja za neposredno sodelovanje v plačilnih sistemih območja eura, kljub temu da ima San Marino pomemben finančni sektor (banke, ki poslujejo v San Marinu, imajo dostop do plačilnih sistemov zaenkrat prek italijanskih bank). Zaradi velikosti bančnega sektorja v San Marinu in njegovega tesnega sodelovanja z bankami v območju eura bi bilo smiselno Republiko San Marino pozvati, naj svojo zakonodajo za bančni in finančni sektor uskladi z zakonodajo, ki se uporablja v državah članicah območja eura.

Obveznosti prenosa zadevne zakonodaje ES v domači pravni red in/ali sprejetja enakovrednih ukrepov se zelo razlikujejo med temi tremi državami, ki so podpisale monetarni sporazum s Skupnostjo. Da bi zagotovili ustrezno zaščito eurobankovcev in eurokovancev pred ponarejanjem, bi bilo treba v vseh treh državah spremljati izvajanje zadevne zakonodaje ES. Za banke in finančne institucije v San Marinu bi morali veljati enaki predpisi kot za druge banke in finančne institucije v območju eura. San Marino bi bilo treba zato pozvati, naj prenese zadevno obstoječo zakonodajo ES na področju bančništva in financ ter sprejme vse posodobitve in nove zakone na tem področju. Zaradi kompleksnosti te zakonodaje in omejenih upravnih zmogljivosti te republike bi se lahko predvidelo prehodno obdobje dveh let. |

3.2. Mehanizmi za spremljanje

Monetarni sporazumi so zamenjali konvencije med Francijo in Italijo na eni strani ter Monakom, Vatikanom in San Marinom na drugi. Ti sporazumi niso več dvostranski sporazumi, ampak sporazumi med tretjimi državami in Evropsko skupnostjo, sprejeti na podlagi člena 111 Pogodbe. Monako, Vatikan in San Marino so dobili pravico izdajati kovance, ki so zakonito plačilno sredstvo za 325 milijonov prebivalcev območja eura. Države članice območja eura morajo spoštovati stroga pravila, njihovo uporabo pa skrbno spremljajo institucije EU. Slednje morajo zato imeti ustrezno vlogo pri spremljanju izvajanja monetarnih sporazumov.

Monetarni sporazum z Monakom predvideva skupni odbor, katerega naloga je olajšati izvajanje in delovanje sporazuma. Sestavljajo ga predstavniki Kneževine Monako, Francije, Evropske komisije in Evropske centralne banke ter se navadno sestane enkrat letno. Te strani na teh sestankih razpravljajo o napredku pri izvajanju sporazuma in možnih spremembah prilog, v katerih so navedeni pravni akti, ki jih je treba prenesti. Odbor redno preverja tudi sodelovanje v boju proti ponarejanju eurobankovcev in eurokovancev ter izvajanju zadevnih zakonodajnih ukrepov.

V nasprotju s sporazumom z Monakom, ki predvideva postopek spremljanja, pa v sporazumih, podpisanih s San Marinom in Vatikanom, takšen postopek ni predviden. Ker ni rednega formalnega spremljanja, San Marino in Vatikan o izvajanju sporazumov ne poročata redno. Ne preverja se združljivost njune zakonodaje z obveznostmi iz monetarnih sporazumov, prav tako se državi ne obveščata ustrezno o novostih na področjih, ki jih zajemata njuna monetarna sporazuma.

Zaradi izdelave tega sporočila sta Komisija in ECB marca 2009 organizirali neformalno srečanje s predstavniki teh treh držav. Pogovori s predstavniki Monaka in San Marina so bili konstruktivni, Vatikan pa je bil manj odprt za izmenjavo mnenj in informacij.

Sporazuma z Vatikanom in San Marinom ne nudita podlage za redne razprave o njunem izvajanju. Ker ni rednih srečanj, je organom San Marina in Vatikana težko biti na tekočem z nanovo sprejeto zakonodajo na področjih, ki jih pokrivata sporazuma, institucije Skupnosti pa ne morejo ustrezno spremljati izvajanja sporazumov. Komisija zato predlaga ustanovitev dveh skupnih odborov z Vatikansko mestno državo in Republiko San Marino – podobnih skupnemu odboru s Kneževino Monako. Odbora bi povezala predstavnike San Marina/Vatikana, Italije, Komisije in ECB, ki bi se sestali vsaj enkrat letno, da bi preučili napredek pri izvajanju sporazumov in možne spremembe sporazumov. |

3.3. Zaščitna klavzula za primer resne pomanjkljivosti pri izvajanju sporazumov

S podpisom monetarnih sporazumov s Skupnostjo so te tri države sprejele številne obveznosti v zameno za pravico do uporabe eura kot njihove nacionalne valute in izdaje eurokovancev. Medtem ko lahko EU sproži postopek za ugotavljanje kršitev, ko država članica ne izpolnjuje svojih obveznosti, pa Skupnost na podlagi teh monetarnih sporazumov nima nobenih pooblastil, če država, ki je podpisala tak sporazum, ne izpolnjuje svojih obveznosti (razen skrajne – zato malo verjetne – možnosti, da enostransko odstopi od sporazuma).

Komisija predlaga, da bi bilo treba EU omogočiti, da začasno odvzame pravico do izdaje eurokovancev v primeru vztrajne (na primer dve leti trajajoče) in hude kršitve obveznosti iz monetarnih sporazumov. Pred začasnim odvzemom pravice do izdaje (na primer, če država sploh ne bi prenašala zadevne zakonodaje Skupnosti) bi država prejela več opozoril in z njo bi bilo opravljenih več izmenjav mnenj. |

3.4. Zgornje meje za izdajo eurokovancev

Monako, Vatikan in San Marino lahko izdajajo eurokovance z lastnimi nacionalnimi stranmi, ki so zakonito plačilno sredstvo v celotnem območju eura.

Zgornje meje za največjo letno izdajo so bile iz zgodovinskih razlogov določene zelo različno[8]. Monako lahko izda največ eno petstotino količine kovancev, skovanih v Franciji (tj. eurokovancev s francoskimi nacionalnimi stranmi). Leta 2009 je lahko izdal eurokovance v skupni nominalni vrednosti 221 094 EUR.

Kot zgornji meji za San Marino in Vatikan veljata točno določena zneska, ki se vsaki dve leti prilagodita v skladu s spremembami v italijanskem indeksu cen življenjskih potrebščin. Ti zgornji meji sta temeljili na zgornjih mejah izdaj, ki so se uporabljale v sporazumih z Italijo pred uvedbo eura, in nista povezani z dejanskimi spremenljivkami, kot je število prebivalcev, BDP ali izdaja eurokovancev v državah članicah območja eura. Za leti 2008 in 2009 sta bila zanju določena zneska 2 183 112 EUR za San Marino in 1 074 000 EUR za Vatikan. Vatikanska mestna država lahko izdaja dodatne količine tečajnih eurokovancev ob posebnih priložnostih (glej razdelek 2.1).

Vse tri države so do zdaj strogo upoštevale svoje zgornje meje izdaj.

Dejanski podatki na prebivalca kažejo, da so zgornje meje za izdaje držav, ki so podpisale monetarne sporazume s Skupnostjo, velikodušne. Vrednost kovancev, izdanih na prebivalca do septembra 2008, je v Vatikanu znašala 7 028 EUR, v San Marinu 422 EUR, v Monaku pa 190 EUR. V istem obdobju (2002–2008) je povprečna izdaja v državah članicah območja eura znašala 63 EUR na prebivalca (za podrobnosti glej Prilogo I). Kljub temu je mogoče kvote izdaj, ki so nesorazmerno visoke glede na število prebivalcev, upravičiti z razmeroma večjim povpraševanjem po teh kovancih in njihovo večjo absorpcijo zaradi trga zbiralcev kovancev.

Vendar so ti tečajni eurokovanci v prvi vrsti plačilno sredstvo: morali bi prosto krožiti na trgu in se uporabljati kot plačilno sredstvo. Tečajni kovanci, ki jih zadržijo zbiralci kovancev, se ne uporabljajo za prvotni namen, ampak izključno kot zbirateljski predmeti.

Da bi omogočili določen obtok teh kovancev, Komisija predlaga povišanje zgornjih mej izdaj za te tri države, ki so podpisale vsaka svoj monetarni sporazum. Nove zgornje meje bi se izračunale na podlagi nove enotne metode, ki bi zagotavljala enako obravnavo vseh treh držav. Prvotni monetarni sporazumi so bili za Monako dejansko manj ugodni kot za San Marino in Vatikan. Zato Monako izda sedaj približno eno desetino števila kovancev, ki jih izda San Marino, in eno petino števila kovancev, ki jih izda Vatikan, čeprav ima med temi tremi državami največ prebivalcev, njegov monetarni sporazum pa vsebuje največ obveznosti.

Novo zgornjo mejo za leto (n) bi sestavljal fiksni in spremenljivi del:

1. fiksni del bi bil namenjen pokritju povpraševanja zbiralcev kovancev. Glede na skupne ocene bi morala skupna vrednost približno 2 100 000 EUR zadoščati za pokritje povpraševanje trga zbiralcev[9];

2. spremenljivi del bi temeljil na povprečni izdaji na prebivalca v območju eura. Povprečno število kovancev na prebivalca, izdanih v letu (n-1) v območju eura, bi se pomnožilo s številom prebivalcev države, ki je podpisala monetarni sporazum.

V tabeli 1 je prikazana simulacija izračuna zgornjih mej za leto 2009 na podlagi te metode.

Tabela 1: Zgornje meje izdaj, izračunane na podlagi enotne metode (primer za leto 2009)

San Marino | 30 324 | 109 470 | 2 100 000 | 2 209 470 | 2 183 112 |

Vatikan | 826 | 2 952 | 2 100 000 | 2 102 952 | 1 074 000 |

Z novo metodo bi se znatno povečala zgornja meja za izdajo kovancev v Monaku: s približno 220 000 EUR na skoraj 2 220 000 EUR. Zgornja meja za Vatikan bi se skoraj podvojila z 1 074 000 EUR na več kot 2 100 000 EUR.

Povišanje zgornjih mej izdaj pa bi moralo biti pogojeno s tem, ali država upošteva novo „Priporočilo Komisije o skupnih smernicah za nacionalne strani in izdajo eurokovancev, namenjenih obtoku“[11], ki ga je 10. februarja 2009 sprejel Svet. V skladu s tem priporočilom je treba vse tečajne eurokovance dati v obtok po nominalni vrednosti, razen manjšega dela izdanih kovancev, ki se lahko prodajo po višji ceni, če to upravičuje posebna kakovost ali posebno pakiranje. Monako in San Marino spoštujeta to pravilo: Monako večino svoji kovancev proda monaškim bankam v mešanih zvitkih, v katerih so tudi eurokovanci drugih držav območja eura. San Marino dobavlja približno 70 % svojih kovancev bankam na svojem ozemlju, ne da jih pomeša z eurokovanci drugih držav. Da bi zbiralcem kovancem preprečili velike nakupe kovancev San Marina v lokalnih bankah, bi bila ena od možnih rešitev, da bi jih pomešali z eurokovanci drugih držav, preden bi jih dostavili bankam. Glede na sedanje prakse bo največ morala spremeniti Vatikanska mestna država, ki skoraj vse svoje tečajne kovance izdaja v zbirateljskih kompletih (v območju eura se niti 1 % kovancev v kompletih ne proda nad nominalno vrednostjo).

Nova enotna metoda bi se uporabljala tudi pri vseh morebitnih prihodnjih monetarnih sporazumih[12].

Komisija predlaga uvedbo nove metode za izračun zgornjih mej izdaj, s katero se bo zagotovila enaka obravnava vseh držav, ki so podpisale monetarni sporazum s Skupnostjo. Enotna metoda bi zagotovila pravično obravnavo in upoštevala povpraševanje zbiralcev kovancev, s tem pa bi se zagotovilo, da tečajni eurokovanci, ki jih izdajo te države, dejansko pridejo v obtok. |

3.5. Pravila za kovanje eurokovancev

Po monetarnem sporazumu z Monakom si nacionalna kovnica Francije pridržuje pravico do kovanja eurokovancev Monaka, kovance Vatikana in San Marina pa lahko kuje samo kovnica Italije. To pravilo je bilo sprejeto zaradi zgodovinskih razlogov, ko eurogotovina še ni bila v obtoku in so skoraj vse države območja eura kovale eurokovance samo za svoje potrebe, pri proizvodnji in upravljanju zalog pa skoraj ni bilo sodelovanja med njimi. To se je do danes spremenilo; kovanci številnih držav območja eura se kujejo v drugih državah območja eura, nekatere države pa kupujejo kovance iz tujih zalog. Številne kovnice v območju eura so dejansko razvile široko in dinamično komercialno dejavnost ter izdelujejo kovance za druge evropske in neevropske države[13].

Čeprav se zdi, da obstoječi dogovori Monaka, San Marina in Vatikana s kovnicama Francije in Italije dobro delujejo, danes z vidika zakonodaje EU ni razloga, da bi ohranjali monopol nekaterih nacionalnih kovnic za izdelavo kovancev, potrebnih za izvajanje sporazuma med Skupnostjo in tretjo državo. Tak monopol je v popolnem nasprotju z duhom Pogodbe in povzroča dejansko diskriminacijo med državami članicami, saj je drugim kovnicam območja eura odvzeta zakonita pravica, da pripravijo ponudbo za kovanje kovancev, ki jih potrebujejo Monako, Vatikan in San Marino.

Kovnicam iz območja eura je treba dati priložnost, da tem trem državam predložijo ponudbo za izdelavo njihovih eurokovancev, Monako, Vatikan in San Marino pa bi morali imeti možnost, da med njimi svobodno izberejo izvajalca[14]. |

4. SKLEPNE UGOTOVITVE

Svet je pozval Komisijo, naj preuči delovanje obstoječih monetarnih sporazumov. Po podrobno preučitvi sporazumov Komisija zdaj predlaga spremembe sporazumov in vključitev naslednjih elementov:

3. zagotovitev bolj enakih obveznosti za države, ki so podpisale monetarne sporazume s Skupnostjo;

4. vzpostavitev ustreznega mehanizma za spremljanje za vse tri sporazume;

5. uvedba možnosti začasnega odvzema pravice do izdaje eurokovancev v primeru hude in vztrajne kršitve obveznosti iz sporazuma;

6. uvedba enotne metode za izračun zgornjih mej izdaj eurokovancev in njihovo prilagajanje;

7. omogočanje kovnicam iz območja eura, da dajo ponudbo za izdelavo kovancev Monaka, Vatikana in San Marina ter da te tri države same med njimi izberejo izvajalca.

Komisija in Francija bi lahko dobili pooblastilo, da se v sodelovanju z ECB pogajata o novem monetarnem sporazumu z Monakom, medtem ko bi se o novih monetarnih sporazumih s San Marinom in Vatikanom pogajali Komisija in Italija v sodelovanju z ECB:

PRILOGA I – Kumulativna izdaja kovancev konec leta 2008[15]

San Marino | 30 324 | 24 074 | 794 | 12 808 | 422,38 |

Vatikan | 826 | 5 461 | 6 611 | 5 806 | 7 028,77 |

območje eura | 323 186 285 | 82 033 879 | 254 | 20 399 071 | 63,12 |

BE | 10 741 048 | 3 227 578 | 300 | 1 168 911 | 108,83 |

DE | 82 062 249 | 23 406 690 | 285 | 5 689 889 | 69,34 |

IE | 4 517 758 | 4 096 719 | 907 | 697 268 | 154,34 |

EL | 11 262 539 | 2 190 838 | 195 | 661 998 | 58,78 |

ES | 45 853 045 | 14 198 243 | 310 | 3 419 593 | 74,58 |

FR | 64 105 125 | 12 485 491 | 195 | 2 439 620 | 38,06 |

IT | 60 090 430 | 11 526 576 | 192 | 3 635 354 | 60,50 |

CY | 801 622 | 217 011 | 271 | 73 282 | 91,42 |

LU | 491 702 | 513 019 | 1043 | 181 312 | 368,74 |

MT | 412 614 | 110 173 | 267 | 31 244 | 75,72 |

NL | 16 481 139 | 2 829 555 | 172 | 539 189 | 32,72 |

AT | 8 356 707 | 3 918 946 | 469 | 959 720 | 114,84 |

PT | 10 631 800 | 2 012 771 | 189 | 416 684 | 39,19 |

SI | 2 053 393 | 159 550 | 78 | 39 906 | 19,43 |

FI | 5 325 115 | 1 140 716 | 214 | 445 100 | 83,59 |

[1] Izjava št. 6 o monetarnih odnosih s San Marinom, Vatikanom in Monakom.

[2] Sklepi Sveta o „skupnih smernicah za nacionalne strani in izdajo evrskih kovancev, namenjenih obtoku“, 2922. seja Sveta Ecofin z dne 10. februarja 2009.

[3] Francoski franki so bili zakonito plačilno sredstvo v Monaku od leta 1925. Kneževina je uporabljala bankovce in kovance francoskih frankov, lahko pa je tudi sama izdajala kovance frankov do določene zgornje meje (zakonito plačilno sredstvo so bili samo na ozemlju Monaka). Monetarne povezave med Italijo in San Marinom je urejala Konvencija o partnerstvu in dobrem sosedstvu (Convention on Friendship and Good-Neighbourhood), podpisana leta 1939, monetarna konvencija, ki je urejala monetarne odnose med Italijo in Vatikansko mestno državo, pa je bila podpisana leta 1929. Obe konvenciji sta se obnovili vsakih deset let, v skladu z njima pa sta lahko San Marino in Vatikan izdajala kovance lire, ki je imela v Italiji status zakonitega plačilnega sredstva.

[4] Monetarni sporazum med vlado Republike Francije, v imenu Evropske skupnosti, in vlado njegove presvetle visokosti monaškega kneza ( Monetary Agreement between the Government of the French Republic, on behalf of the Community, and the Government of His Serene Highness the Prince of Monaco ) (UL C 142, 31.5.2002).

[5] Monetarni sporazum med Italijansko republiko, v imenu Evropske skupnosti, in Republiko San Marino ( Monetary Agreement between the Italian Republic, on behalf of the European Community, and the Republic of San Marino ) (UL C 209, 27.7.2001). Monetarni sporazum med Italijansko republiko, v imenu Evropske skupnosti, in Svetim sedežem v imenu Vatikanske mestne države ( Monetary Agreement between the Italian Republic, on behalf of the Community, and the Vatican City State and, on its behalf, the Holy See ) (UL C 299, 25.10.2001).

[6] Denarna enota, ki so jo na Apeninskem polotoku uporabljali do 19. stoletja.

[7] Okvirni sklep z dne 29. maja 2000 o povečanju zaščite s kaznimi in drugimi sankcijami (2000/383/PNZ, UL L 140, 14.6.2000) in Uredba Sveta o določitvi ukrepov, potrebnih za zaščito eura pred ponarejanjem (1338/2001, UL L 181, 4.7.2001).

[8] V monetarne sporazume je bila vključena metodologija, ki se je uporabljala za določanje zgornjih mej izdaj v monetarnih konvencijah, ki so obstajale pred uvedbo eura.

[9] San Marino na primer se je do neke mere uspešno osredotočal na kovanje eurokovancev izbranih apoenov: ti kovanci se zdaj na podlagi njihove nominalne vrednosti uporabljajo za transakcije.

[10] Leta 2008 je povprečna neto izdaja v območju eura bila 3,61 EUR na prebivalca.

[11] Glej opombo 2.

[12] O sporazumu se trenutno razpravlja s Kneževino Andoro.

[13] 10 kovnic v območju eura izvaža kovance.

[14] V skladu z obstoječo prakso, bi država, katere kovnica bi izdelovala eurokovance za državo, ki je podpisala monetarni sporazum, za namen odobritve celotnega obsega izdaje s strani ECB te kovance prištela h količini kovancev, ki jih namerava izdati za svojo uporabo. Pravice izdaje, ki jih ima zadevna država članica območja eura, se ne bi zmanjšale, saj za obseg izdaje ni nobene vnaprej določene meje.

[15] Viri: ECB (kumulativna neto izdaja) za države EU; zadevne institucije v Franciji in Italiji za te tri tretje države.

[16] Viri: Eurostat za države EU; CIA fact book (ocene, julij 2009) za te tri tretje države.