(1)

Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je že bila spremenjena. Ker so potrebne nadaljnje bistvene spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.

(2)

Unija si je za cilj postavila ohranjati in razvijati se kot območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za vzpostavitev takega območja Unija med drugimi ukrepi sprejema ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(3)

Za namene pravilnega delovanja notranjega trga in razvoja območja civilnega pravosodja v Uniji je treba nadalje izboljšati in pospešiti pošiljanje in vročanje sodnih in izvensodnih pisanj med državami članicami v civilnih in gospodarskih zadevah ter obenem zagotavljati visoko raven varnosti in zaščite pri pošiljanju takih pisanj, ščititi pravice naslovnikov ter varovati zasebnost in osebne podatke. Namen te uredbe je izboljšati učinkovitost in hitrost sodnih postopkov z njihovo poenostavitvijo in racionalizacijo v zvezi z vročanjem sodnih in izvensodnih pisanj v Uniji, hkrati pa pripomoči k zmanjšanju zamud in stroškov za posameznike in podjetja. Zagotavljanje večje pravne varnosti ter preprostejši, bolj racionalizirani in digitalizirani postopki bodo posameznike in podjetja spodbudili k čezmejnim transakcijam, kar bo krepilo trgovino v Uniji in s tem delovanje notranjega trga.

(4)

Ta uredba določa pravila za vročanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Ne bi se smela uporabljati za vročanje sodnih in izvensodnih pisanj v drugih zadevah, kot so davčne, carinske ali upravne zadeve.

(5)

Čezmejno vročanje bi bilo treba razumeti kot vročanje iz ene države članice v drugo državo članico.

(6)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za vročanje pisanj pooblaščenemu zastopniku stranke v državi članici sodišča, temveč bi se morala uporabljati za vročanje vsakršnega pisanja stranki v drugi državi članici, če se takšno vročanje zahteva po pravu države članice sodišča, ne glede na to, ali je bilo pisanje vročeno zastopniku stranke.

(7)

Kadar naslovnik nima znanega naslova za vročanje v državi članici sodišča, vendar ima enega ali več znanih naslovov za vročanje v eni ali več drugih državah članicah, bi bilo treba pisanje poslati takšni drugi državi članici za vročanje v skladu s to uredbo. Tak primer se ne bi smel razumeti kot domače vročanje v državi članici sodišča. Zlasti se pisanja naslovniku ne bi smelo vročiti na fiktiven način, kot je vročanje z objavo na oglasni deski sodišča ali deponiranjem pisanja v spis sodišča.

(8)

V tej uredbi bi moral izraz „izvensodna pisanja“ vključevati pisanja, ki jih sestavi ali overi javni organ ali uradnik, in druga pisanja, ki jih je treba uradno poslati naslovniku, ki prebiva v drugi državi članici, za namene uveljavljanja, dokazovanja ali zaščite pravice ali zahtevka po civilnem ali gospodarskem pravu. Izraz „izvensodna pisanja“ ne bi smel vključevati pisanj, ki jih izdajo upravni organi za namene upravnih postopkov.

(9)

Zaradi učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov v civilnih zadevah mora pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj potekati neposredno in s hitrimi sredstvi med lokalnimi organi, ki jih imenujejo države članice. Države članice bi morale imeti možnost, da za obdobje petih let imenujejo ločene organe za pošiljanje in organe za sprejem, ali pa imenujejo enega ali več organov za opravljanje obeh nalog. Moralo pa bi biti mogoče to imenovanje obnoviti vsakih pet let.

(10)

Za zagotovitev hitrega pošiljanja pisanj med državami članicami za namene vročanja bi bilo treba uporabiti vse ustrezne sodobne komunikacijske tehnologije, če so izpolnjeni določeni pogoji glede celovitosti in zanesljivosti prejetega pisanja. Zato bi moralo praviloma vse sporočanje in izmenjava pisanj med organi in telesi, ki jih imenujejo države članice, potekati prek varnega in zanesljivega decentraliziranega sistema IT, ki ga sestavljajo povezani in tehnično interoperabilni nacionalni sistemi IT, na primer – in brez poseganja v nadaljnji tehnološki napredek – na podlagi eCodexa. Za izmenjavo podatkov na podlagi te uredbe bi bilo zato treba vzpostaviti decentralizirani sistem IT. Decentralizirana narava tega sistema IT bi omogočila izmenjavo podatkov izključno med eno in drugo državo članico, ne da bi bila pri teh izmenjavah vključena katera od institucij Unije.

(11)

Brez poseganja v morebitni nadaljnji tehnološki napredek se ne bi smelo razumeti, da varni decentralizirani sistem IT in njegove komponente nujno pomenijo „kvalificirano storitev elektronske priporočene dostave“, kot je opredeljena v Uredbi (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(12)

Komisija bi morala biti odgovorna za oblikovanje, vzdrževanje in prihodnji razvoj referenčne izvedbene programske opreme, ki bi jo države članice lahko uporabljale namesto nacionalnega sistema IT, v skladu z načeli vgrajenega in privzetega varstva podatkov. Komisija bi morala zasnovati, razviti in vzdrževati referenčno izvedbeno programsko opremo v skladu z zahtevami in načeli varstva podatkov iz uredb (EU) 2018/1725 (5) in (EU) 2016/679 (6) Evropskega parlamenta in Sveta, zlasti načeli vgrajenega in privzetega varstva podatkov. Referenčna izvedbena programska oprema bi morala vključevati tudi ustrezne tehnične ukrepe in omogočiti organizacijske ukrepe, potrebne za zagotovitev ravni varnosti in interoperabilnosti, ki je ustrezna za izmenjavo informacij v okviru vročanja pisanj.

(13)

V zvezi s komponentami decentraliziranega sistema IT, za katere je odgovorna Unija, bi moral imeti upravljavski subjekt dovolj sredstev, da bi zagotovil pravilno delovanje tega sistema.

(14)

Organ ali organi, pristojni po nacionalnem pravu države članice, bi morali biti kot upravljavci v smislu Uredbe (EU) 2016/679 odgovorni v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo na podlagi te uredbe za namene pošiljanja pisanj med državami članicami.

(15)

Pošiljanje prek decentraliziranega sistema IT bi bilo lahko onemogočeno zaradi motenj v sistemu. Druga komunikacijska sredstva bi lahko bila ustreznejša tudi v izjemnih okoliščinah, ki bi lahko zajemale primere, v katerih bi pretvorba obsežne dokumentacije v elektronsko obliko pomenila nesorazmerno upravno breme za organ za pošiljanje ali kadar je izvirnik potreben v papirni obliki, da se oceni njegova pristnost. Kadar decentralizirani sistem IT ne bi bil uporabljen, bi bilo treba pošiljanje izvesti z drugimi najustreznejšimi sredstvi. Taka druga sredstva bi med drugim morala omogočiti izvedbo čim hitrejšega in varnega pošiljanja prek drugih varnih elektronskih sredstev ali poštnih storitev.

(16)

Da bi bilo čezmejno elektronsko pošiljanje pisanj prek decentraliziranega sistema pogosteje uporabljeno, se takim pisanjem ne bi smel odreči pravni učinek in se jih ne bi smelo šteti za nedopustne kot dokaz v postopkih le zato, ker so v elektronski obliki. To načelo pa ne bi smelo posegati v oceno pravnih učinkov takih pisanj ali njihove dopustnosti kot dokaz v skladu z nacionalnim pravom. Prav tako ne bi smelo posegati v nacionalno pravo glede pretvorbe pisanj.

(17)

Za lažje pošiljanje in vročanje pisanj med državami članicami bi bilo treba uporabljati obrazce iz Priloge I. Pisanju, ki se pošilja, bi bilo treba priložiti zaprosilo, ki se pripravi z uporabo obrazca A iz Priloge I. Obrazec bi bilo treba izpolniti v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročanje, lahko pa tudi v drugem jeziku, ki ga je država članica navedla kot sprejemljivega. Vsaka država članica bi morala navesti uradni jezik ali jezike Unije, ki niso njeni uradni jeziki, a so zanjo sprejemljivi.

(18)

Organu za pošiljanje bi bilo treba poslati potrdilo o prejemu na obrazcu D iz Priloge I samodejno prek decentraliziranega sistema IT ali z drugimi sredstvi takoj, ko je mogoče, v vsakem primeru pa v sedmih dneh od prejema pisanja.

(19)

Ob prejemu potrdila o nevročitvi pisanj mora organ za pošiljanje vedeti, ali so organi zaprošene države članice pri registrih stalnega prebivališča ali drugih podatkovnih zbirkah, če takšni registri ali podatkovne zbirke obstajajo, vložili zaprosilo za pridobitev novega naslova osebe, ki ji je treba vročiti pisanje. Zato bi morale države članice Komisijo obvestiti o tem, ali njihovi organi v primerih, ko naslov, naveden v zaprosilu za vročanje, ni točen, vlagajo takšna zaprosila na lastno pobudo. Vendar pa ta uredba organom držav članic ne bi smela nalagati obveznosti, da podajo takšna zaprosila.

(20)

Kadar na podlagi informacij ali predloženih pisanj ni mogoče izpolniti zaprosila za vročanje, kadar zaprosilo za vročanje ne spada na področje uporabe te uredbe, kadar vročanje zaradi neskladnosti z zahtevanimi uradnimi pogoji ni mogoče ali kadar je bilo zaprosilo za vročanje poslano organu za sprejem, ki ni krajevno pristojen, bi moral organ za sprejem sprejeti ukrepe iz te uredbe brez odlašanja, ki bi bilo glede na posebne okoliščine, vključno s komunikacijskimi sredstvi, ki so na voljo organu za sprejem, neupravičeno, nerazumno in nepotrebno.

(21)

Hitrost pošiljanja zahteva, da se pisanja vročijo v nekaj dneh po njihovem prejemu. Vročanje pisanj bi bilo treba opraviti čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po njegovem prejemu s strani organa za sprejem.

(22)

Organ za sprejem bi moral tudi v primerih, ko vročanja ni bilo mogoče opraviti v enem mesecu od prejema pisanja, na primer, ker je bil toženec zdoma zaradi dopusta ali ga ni bilo v službi zaradi službenega potovanja, nadaljevati z vsemi potrebnimi ukrepi za vročanje pisanja. Da pa organ za sprejem ne bi imel neomejene obveznosti, da nadaljuje z ukrepi za vročanje pisanja, bi moral imeti organ za pošiljanje možnost, da določi rok, po katerem vročanje ni več potrebno, pri čemer uporabi obrazec A iz Priloge I.

(23)

Za zagotovitev učinkovitosti te uredbe bi bilo treba okoliščine, v katerih je mogoče zavrniti pisanje, ki se vroča, omejiti na izjemne primere.

(24)

Organ za sprejem bi moral v vseh primerih, ko pisanje, ki se vroča, ni v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov kraja vročanja, pisno obvestiti naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja, ki se vroča, če ni v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov kraja vročanja, pri čemer uporabi obrazec L iz Priloge I. Ko naslovnik uveljavi pravico do zavrnitve, bi se moralo to pravilo uporabljati tudi za vsa naknadna vročanja. Pravica do zavrnitve bi morala veljati tudi za vročanje prek diplomatskih predstavnikov ali konzularnih funkcionarjev, vročanje z uporabo poštnih storitev, elektronsko vročanje in neposredno vročanje. Vročitev zavrnjenega pisanja bi moralo biti mogoče opraviti tako, da se naslovniku vroči prevod pisanja.

(25)

Če je pisanju, ki se vroča, priložen prevod, bi moral biti overjen ali bi se moral kako drugače šteti za ustreznega za postopek v skladu s pravom države članice izvora. Prevod bi moral biti na voljo državi članici, v kateri se opravi vročanje. Prevod pisanja v drug jezik za zagotovitev skladnosti s to uredbo ne posega v možnost prejemnika, da izpodbija pravilnost prevoda v skladu s pravom države članice sodišča.

(26)

Če je naslovnik zavrnil sprejem pisanja ter je sodišče ali organ, pred katerim teče sodni postopek, po preverjanju odločil, da zavrnitev ni bila upravičena, potem bi moralo to sodišče ali organ poiskati ustrezen način, da naslovnika o tej odločitvi obvesti v skladu z nacionalnim pravom. Pri preverjanju upravičenosti zavrnitve bi moralo sodišče ali organ upoštevati vse relevantne informacije v spisu, da ugotovi jezikovno znanje naslovnika. Kadar je to ustrezno, bi sodišče ali organ pri ocenjevanju jezikovnega znanja naslovnika lahko upošteval dejstva, kot so dokumenti, ki jih je naslovnik napisal v zadevnem jeziku, ali poklic naslovnika vključuje posebno jezikovno znanje, ali je naslovnik državljan države članice sodišča ali pa je prej v tej državi članici dlje časa prebival.

(27)

Zaradi razlik v postopkovnih pravilih med državami članicami je dejanski dan vročitve glede na državo članico različen. Ob upoštevanju teh okoliščin in morebitnih težav, ki lahko nastanejo, bi morala ta uredba določiti sistem, po katerem se dan vročitve določi po pravu zaprošene države članice. Kadar pa je treba po pravu države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva tisti dan vročitve, ki ga določa pravo te države članice. Ta sistem dvojnega dneva obstaja le v nekaterih državah članicah. Če države članice uporabljajo ta sistem, bi morale o tem obvestiti Komisijo, ta pa bi morala to informacijo dati na voljo v elektronski obliki prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, vzpostavljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (7), in na evropskem portalu ePravosodje.

(28)

Da bi olajšali dostop do pravnega varstva, bi morale države članice določiti enotno fiksno takso za storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice. Ta taksa bi morala upoštevati načeli sorazmernosti in nediskriminacije. Zahteva po enotni fiksni taksi ne bi smela izključevati možnosti držav članic, da določijo različne takse za različne vrste vročanja, kolikor upoštevajo ti načeli.

(29)

Vsaka država članica bi morala imeti možnost, da osebam, ki prebivajo v drugi državi članici, vroči pisanja z uporabo poštnih storitev, in sicer neposredno s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug enakovreden način. Za vročanje pisanj v različnih oblikah dopisov, vključno s svežnji dopisov, bi moralo biti mogoče uporabiti poštne storitve, bodisi zasebne bodisi javne.

(30)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (8) bi se moralo neposredno vročanje po pošti v skladu s to uredbo šteti za veljavno izvedeno, tudi če pisanje ni bilo vročeno naslovniku osebno, kadar je bilo vročeno na naslovnikovem domačem naslovu odrasli osebi, ki živi v istem gospodinjstvu kot naslovnik ali jo naslovnik tam zaposluje in ki je zmožna ter voljna sprejeti to pisanje, razen če pravo države članice sodišča dopušča le vročitev tega pisanja naslovniku osebno.

(31)

Za učinkovitost in hitrost čezmejnih sodnih postopkov so potrebni neposredni, hitri in varni načini vročanja pisanj osebam v drugih državah članicah. Zato bi moralo biti mogoče pisanja naslovniku, ki ima znani naslov za vročanje v drugi državi članici, vročiti neposredno z elektronskimi sredstvi. Pogoji za uporabo takšne vrste neposrednega elektronskega vročanja bi morali biti taki, da bi zagotavljali, da se elektronsko vročanje izvaja le z elektronskimi sredstvi, ki so po pravu države članice sodišča na voljo za domače vročanje pisanj, in bi morali zagotavljati, da obstajajo ustrezni zaščitni ukrepi za zaščito interesov naslovnika, vključno z visokimi tehničnimi standardi in zahtevo za izrecno soglasje naslovnika.

(32)

Moralo bi biti mogoče, da se pisanje naslovniku vroči po elektronski poti z uporabo kvalificiranih storitev elektronske priporočene dostave v smislu Uredbe (EU) št. 910/2014, pod pogojem, da je dal izrecno predhodno soglasje za uporabo elektronskih sredstev za namen vročanja pisanj v sodnih postopkih. V takih primerih bi lahko bilo izrecno predhodno soglasje dano za posebne postopke ali pa bi lahko bilo za vročanje pisanj v sodnih postopkih na ta način dano splošno soglasje. To soglasje bi lahko bilo dano tudi, kadar bi bilo po pravu države članice sodišča procesna pisanja mogoče vročati prek elektronskega sistema, naslovnik pa je privolil v uporabo tega sistema za vročanje pisanj, preden se mu pisanje vroči prek tega sistema.

(33)

Naslovniku bi se pisanje lahko vročilo po elektronski poti brez uporabe kvalificiranih storitev elektronske priporočene dostave v smislu Uredbe (EU) št. 910/2014, pod pogojem, da je naslovnik sodišču ali organu, pred katerim teče postopek, ali stranki, odgovorni za vročanje v tem postopku, dal izrecno predhodno soglasje za pošiljanje elektronske pošte na določen elektronski naslov v tem postopku in pod pogojem, da se prejme dokaz o tem, da je naslovnik pisanje prejel. Naslovnik bi moral prejem pisanja potrditi tako, da podpiše in vrne potrdilo o prejemu ali s povratno elektronsko pošto z elektronskega naslova, ki ga je dal za vročanje. Potrdilo o prejemu bi se lahko podpisalo tudi elektronsko. Za zagotovitev varnosti prenosa bi lahko države članice določile dodatne pogoje, pod katerimi bodo sprejele elektronsko vročanje po elektronski pošti, kadar njihovo pravo za vročanje po elektronski pošti določa strožje pogoje ali kadar njihovo pravo ne dovoljuje takšnega vročanja po elektronski pošti. Takšni pogoji bi lahko obravnavali vprašanja, kot so identifikacija pošiljatelja in prejemnika, celovitost poslanih pisanj in zaščita prenosa pred zunanjimi motnjami.

(34)

Vsaki osebi, ki ima interes v konkretnem sodnem postopku, bi moralo biti omogočeno, da se ji pisanja vročijo neposredno po sodnih uradnikih, uradnikih ali drugih pristojnih osebah države članice, v kateri se poskuša pisanje vročiti, če pravo te države članice dopušča takšno neposredno vročanje.

(35)

Kadar nacionalno pravo in ta uredba dovoljujeta, da sodišče izreče sodbo, tudi če ne prejme potrdila o vročitvi ali dostavi pisanja o začetku postopka ali enakovrednega potrdila, bi bilo treba storiti vse, kar je razumno mogoče, da se potrdilo pridobi s pomočjo pristojnih organov zaprošene države članice, preden se izreče sodba v skladu s katerimi koli drugimi zahtevami, ki ščitijo interese toženca. Razen če je to nezdružljivo z nacionalnim pravom, je treba narediti vse, kar je razumno mogoče, da bi bil toženec, katerega naslov ali račun je znan sodišču, pred katerim teče postopek, o tem, da je bil začet sodni postopek, obveščen na kakršen koli razpoložljiv način komunikacije, vključno s sodobno komunikacijsko tehnologijo.

(36)

Komisija bi morala pripraviti priročnik, ki bi vseboval ustrezne informacije za pravilno uporabo te uredbe. Priročnik bi moral biti na voljo prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah. Komisija in države članice bi si morale po svojih najboljših močeh prizadevati, da so informacije v priročniku posodobljene in popolne, zlasti kontaktne informacije organov za sprejem in pošiljanje.

(37)

Za računanje obdobij in rokov, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 (9).

(38)

Za posodabljanje obrazcev iz Priloge I k tej uredbi ali za tehnične spremembe navedenih obrazcev bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembami navedene priloge. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (10). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(39)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(40)

Ta uredba bi morala v razmerjih med državami članicami pogodbenicami prevladati nad določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov, ki jih sklenejo države članice, kadar imajo take določbe isto področje uporabe kot ta uredba, zlasti nad Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Ta uredba državam članicam ne preprečuje, da ohranjajo ali sklepajo sporazume ali dogovore za pospešitev ali poenostavitev pošiljanja pisanj, pod pogojem, da so ti sporazumi ali dogovori združljivi s to uredbo.

(41)

Temeljne pravice in svoboščine vseh vpletenih oseb bi morale biti v celoti upoštevane in spoštovane v skladu s pravom Unije, zlasti pravice do enakega dostopa do pravnega varstva, nediskriminacije ter do varstva osebnih podatkov in zasebnosti.

(42)

Informacije, ki se pošiljajo v skladu s to uredbo, bi morale biti ustrezno varovane. Tako varstvo spada na področje uporabe Uredbe (EU) 2016/679 in Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12). Osebni podatki, ki niso pomembni za obravnavo posameznega primera, bi se morali takoj izbrisati.

(43)

V skladu z odstavkoma 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje bi morala Komisija izvesti vrednotenje te uredbe na podlagi informacij, zbranih v okviru posebne ureditve za spremljanje, da se ocenijo dejanski učinki te uredbe in potreba po nadaljnjem ukrepanju. Kadar države članice zbirajo podatke o vročanju pisanj na podlagi te uredbe, zlasti informacije o številu poslanih zaprosil in prejetih zaprosil, številu primerov, v katerih je bilo pošiljanje opravljeno drugače kot prek decentraliziranega sistema IT, številu prejetih potrdil o nevročitvi prejetih pisanj in o številu obvestil o zavrnitvi zaradi jezika, ki so jih prejeli organi za pošiljanje, bi morale te podatke posredovati Komisiji za namene spremljanja. Referenčna izvedbena programska oprema, ki jo razvije Komisija kot zaledni sistem, bi morala programsko zbirati podatke, potrebne za spremljanje, takšne podatke pa bi bilo treba poslati Komisiji. Kadar se države članice odločijo za uporabo nacionalnega sistema IT namesto referenčne izvedbene programske opreme, ki jo razvije Komisija, je ta sistem lahko opremljen za programsko zbiranje teh podatkov in bi bilo treba v takšnem primeru te podatke poslati Komisiji.

(44)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi razlik med nacionalnimi pravili o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju odločb, temveč se zaradi neposredne uporabe in zavezujoče narave te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(45)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 13. septembra 2019 (13).

(46)

Zaradi lažje dostopnosti in berljivosti njenih določb bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1393/2007 razveljaviti in jo nadomestiti s to uredbo.

(47)

V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta Združeno kraljestvo in Irska podala uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(48)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –