20.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 341/8

(1)

Direktiva (EU) 2016/97 poleg standardov poslovanja, določenih za vse zavarovalne produkte, določa sklop posebnih standardov za zavarovalne naložbene produkte.

(2)

Komisija je z Direktivo (EU) 2016/97 pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov, v katerih se podrobneje opredelijo merila in praktične podrobnosti za uporabo navedenega posebnega sklopa pravil. Zadevna pooblastila se nanašajo na pravila o nasprotjih interesov, spodbudah ter oceni primernosti in ustreznosti. Da se zagotovi skladna uporaba določb, sprejetih na podlagi navedenih pooblastil, in se zagotovi, da se udeležencem na trgu, pristojnim organom in vlagateljem omogočita celovito razumevanje in lahek dostop do navedenih določb, je zaželeno, da se vključijo v en sam pravni akt. Oblika uredbe zagotavlja skladen okvir za vse upravljavce trga in je najboljše možno jamstvo za usklajeno področje delovanja, enotne konkurenčne pogoje in ustrezno raven varstva potrošnikov.

(3)

Okoliščine in situacije, ki jih je treba upoštevati pri določanju vrst nasprotij interesov, ki bi lahko škodovala interesom strank ali potencialnih strank, bi morale zajemati primere, v katerih je verjetno, da bo imel zavarovalni posrednik ali zavarovalnica finančno korist ali se izognil finančni izgubi v škodo stranke. Vendar v takih primerih ne bi smelo zadoščati, da zavarovalni posrednik ali zavarovalnica lahko pridobi korist, če to nima škodljivega vpliva na stranko, ali da lahko ena stranka, ki ji mora zavarovalni posrednik ali zavarovalnica izplačati dajatev, pridobi korist ali se izogne izgubi, ne da bi to sočasno škodljivo vplivalo na drugo tako stranko.

(4)

Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom in bi se hkrati zagotovila ustrezna raven varstva strank, bi bilo treba organizacijske ukrepe in postopke za obvladovanje nasprotij interesov skrbno prilagoditi velikosti in dejavnostim zavarovalnega posrednika ali zavarovalnice in skupine, ki ji morda pripada, ter tveganju škodovanja interesom strank. Pripraviti bi bilo treba neizčrpen seznam možnih ukrepov in postopkov, da se zavarovalnim posrednikom in zavarovalnicam zagotovijo smernice glede ukrepov in postopkov, ki bi jih bilo treba običajno upoštevati pri obvladovanju nasprotij interesov. Predlagani ukrepi in postopki zaradi raznolikosti poslovnih modelov morda ne bodo ustrezali vsem zavarovalnim posrednikom in zavarovalnicam. Zlasti morda ne bodo primerni za male zavarovalne posrednike in njihovo omejeno poslovanje. V takih primerih bi morali imeti zavarovalni posredniki ali zavarovalnice možnost, da sprejmejo alternativne ukrepe in postopke, ki so v njihovem posebnem položaju primernejši za zagotavljanje, da se dejavnosti distribucije izvajajo v skladu z najboljšimi interesi stranke.

(5)

Kadar se na podlagi Direktive (EU) 2016/97 zahteva razkritje specifičnih nasprotij interesov, bi to moralo biti skrajno sredstvo, ki se uporabi samo, kadar organizacijske in upravne ureditve ne zadoščajo za zagotavljanje s primerno stopnjo verjetnosti, da se bo nevarnost škodovanja interesom strank preprečila, saj lahko čezmerno zanašanje na razkritje povzroči pomanjkanje učinkovite zaščite interesov stranke. Zavarovalni posrednik ali zavarovalnica, ki razkrije nasprotja interesov, ne more biti izvzet iz obveznosti ohranjanja in upravljanja organizacijskih in upravnih ureditev, ki so najbolj učinkovito sredstvo za preprečevanje škode za stranke.

(6)

Da bi se olajšalo izvajanje standardov iz direktive v praksi, bi bilo treba podrobneje določiti merila za oceno spodbud, ki jih plačajo ali prejmejo zavarovalni posredniki ali zavarovalnice. Zato bi bilo treba kot smernice zagotoviti neizčrpni seznam meril, ki veljajo za pomembna za presojo morebitnega škodljivega vpliva na kakovost storitve za stranko, da se zagotovi ustrezen standard varstva strank.

(7)

Ocena primernosti iz člena 30(1) Direktive (EU) 2016/97 in ocena ustreznosti iz člena 30(2) navedene direktive imata različni področji uporabe, kar zadeva dejavnosti distribucije, na katere se nanašata, ter različne funkcije in značilnosti. Zato je treba jasno določiti standarde in zahteve, ki jih je treba izpolniti pri pridobivanju informacij, ki se potrebujejo za vsako od navedenih ocen in pri izvajanju teh ocen. Pojasniti bi bilo treba tudi, da oceni primernosti in ustreznosti ne posegata v obveznost zavarovalnih posrednikov in zavarovalnic, da pred sklenitvijo vsake zavarovalne pogodbe na podlagi informacij, ki jih pridobijo od stranke, določijo zahteve in potrebe navedene stranke.

(8)

Oceno primernosti bi bilo treba opraviti ne le v zvezi s priporočili za nakup zavarovalnega naložbenega produkta, ampak za vsa osebna priporočila, podana v življenjski dobi navedenega produkta, saj takšne okoliščine lahko pomenijo nasvet o finančnih poslih, ki bi moral temeljiti na natančni analizi znanja, izkušenj in finančnega položaja posamezne stranke. Potreba po oceni primernosti je zlasti tehtna pri odločitvah o zamenjavi osnovnega naložbenega sredstva oziroma o zadržanju ali prodaji zavarovalnega naložbenega produkta.

(9)

Ponudba zavarovalnih naložbenih produktov na trgu je večinoma odvisna od izbranega osnovnega naložbenega sredstva, zato je lahko tak produkt neprimeren za stranko ali potencialno stranko zaradi tveganj navedenih sredstev, vrste ali značilnosti produkta ali pogostosti zamenjave osnovnega naložbenega sredstva. Neprimeren je lahko tudi, če bi portfelj osnovnih naložb postal neprimeren zaradi njega.

(10)

Zavarovalni posredniki in zavarovalnice bi morali ostati odgovorni za opravljanje ocen primernosti, kadar se svetovanje o zavarovalnih naložbenih produktih v celoti ali delno opravlja prek avtomatiziranega ali polavtomatiziranega sistema, saj taki sistemi zagotavljajo priporočila o osebnih naložbah, ki bi morala temeljiti na oceni primernosti.

(11)

Da se zagotovi ustrezen standard svetovanja v zvezi z dolgoročnim razvojem produkta, bi morali zavarovalni posredniki ali zavarovalnice v izjavo o primernosti vključiti informacije o tem, ali je verjetno, da bo morala stranka v zvezi s priporočenimi zavarovalnimi naložbenimi produkti zaprositi za redni pregled njihovih ureditev, ter stranke na to opozoriti.

(12)

Ker je oceno ustreznosti načeloma treba opraviti vedno, kadar se zavarovalni naložbeni produkti prodajajo brez svetovanja, bi morali zavarovalni posredniki in zavarovalnice tako oceno opraviti vedno, kadar stranka v skladu z veljavnimi pravili nacionalne zakonodaje zahteva prodajo brez svetovanja in niso izpolnjeni pogoji iz člena 30(3) Direktive (EU) 2016/97. Kadar ocene primernosti ni mogoče opraviti, ker ni mogoče dobiti potrebnih informacij o finančnem položaju in investicijskih ciljih stranke, se lahko stranka v skladu z veljavnimi pravili nacionalne zakonodaje strinja, da se pogodba sklene kot prodaja brez svetovanja. Vendar bi bilo treba zaradi zagotavljanja, da ima stranka znanje in izkušnje, ki so potrebni za razumevanje povezanih tveganj, v takih primerih zahtevati oceno ustreznosti, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 30(3) Direktive (EU) 2016/97.

(13)

Za namene člena 30(3)(a)(ii) Direktive (EU) 2016/97 bi bilo treba določiti merila za oceno, ali se lahko zavarovalni naložbeni produkt, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 30(3)(a)(i) Direktive (EU) 2016/97, kljub temu šteje za nekompleksen produkt. V tem okviru ima lahko pomembno vlogo zagotavljanje jamstev. Kadar zavarovalni naložbeni produkt zagotavlja jamstvo ob zapadlosti, ki krije vsaj skupni znesek, ki ga plača stranka, brez upravičenih stroškov, takšno jamstvo močno omejuje obseg, v katerem je stranka izpostavljena tržnim nihanjem. Zato se tak produkt ob dodatnih pogojih lahko upravičeno šteje za nekompleksen produkt za namene člena 30(3) Direktive (EU) 2016/97.

(14)

Namen Direktive (EU) 2016/97 je minimalna uskladitev in tako državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali uvedejo strožje določbe za varstvo potrošnikov, če so takšne določbe skladne s pravom Unije. Vse določbe, ki jih Komisija sprejme zaradi nadaljnje opredelitve zahtev iz Direktive (EU) 2016/97, bi bilo zato treba oblikovati tako, da bi lahko države članice ohranile strožje določbe v svojih nacionalnih zakonodajah.

(15)

Da se pristojnim organom in strokovnjakom s področja zavarovalništva omogoči dovolj časa za prilagoditev na nove zahteve iz te uredbe, bi bilo treba začetek uporabe te uredbe uskladiti z datumom začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos Direktive (EU) 2016/97.

(16)

Strokovni nasvet (2) je na zahtevo prispeval Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) –

(1)

„zadevna oseba“ v zvezi z zavarovalnim posrednikom ali zavarovalnico pomeni:

(2)

„spodbuda“ pomeni vsak honorar, provizijo ali nedenarno korist, ki jih v zvezi z distribucijo zavarovalnega naložbenega produkta zagotovi ali prejme tak zavarovalni posrednik ali zavarovalnica, ali ki jih zagotovi ali prejme katera koli stranka, razen stranke, ki sodeluje pri zadevnem poslu, ali oseba, ki deluje v imenu te stranke;

(3)

„shema spodbud“ pomeni sklop pravil, ki urejajo plačevanje spodbud, vključno s pogoji, pod katerimi se spodbude plačajo.

(a)

je drugačen od interesa stranke ali potencialne stranke v zvezi z rezultati dejavnosti distribucije zavarovalnih produktov;

(b)

lahko vpliva na rezultat dejavnosti distribucije v škodo stranke.

(a)

zavarovalni posrednik ali zavarovalnica, zadevna oseba ali katera koli oseba, ki je z njim neposredno ali posredno povezana prek nadzora, bo verjetno imela finančno korist ali se izognila finančni izgubi v morebitno škodo stranke;

(b)

zavarovalni posrednik ali zavarovalnica, zadevna oseba ali katera koli oseba, ki je z njim neposredno ali posredno povezana prek nadzora, ima finančno ali drugo spodbudo, da daje interesu druge stranke ali skupine strank prednost pred interesom stranke;

(c)

zavarovalni posrednik ali zavarovalnica, zadevna oseba ali katera koli oseba, ki je z zavarovalnim posrednikom ali zavarovalnico neposredno ali posredno povezana prek nadzora, pomembno sodeluje pri upravljanju ali razvoju zavarovalnih naložbenih produktov, zlasti kadar ima taka oseba vpliv na oblikovanje cen navedenih produktov ali njihove distribucijske stroške.

(a)

v zvezi s specifičnimi dejavnostmi distribucije zavarovalnih produktov, ki se izvajajo, okoliščine, ki pomenijo ali zaradi katerih lahko nastane nasprotje interesov, ki pomeni tveganje za škodovanje interesom ene ali več strank;

(b)

postopke, ki jih je treba izvesti, in ukrepe, ki jih je treba sprejeti za obvladovanje takih nasprotij in preprečevanje, da škodijo interesom stranke.

(a)

učinkovite postopke za preprečevanje ali nadzor izmenjave informacij med zadevnimi osebami, ki opravljajo dejavnosti, pri katerih je prisotno tveganje nasprotij interesov, če bi lahko izmenjava takih informacij škodovala interesom ene ali več strank;

(b)

ločen nadzor zadevnih oseb, katerih glavne funkcije vključujejo opravljanje dejavnosti v imenu strank ali opravljanje storitev za stranke, katerih interesi bi lahko pomenili nasprotje interesov, ali ki kako drugače predstavljajo drugačne interese, ki bi lahko pomenili nasprotje interesov, vključno z interesi zavarovalnega posrednika ali zavarovalnice;

(c)

odstranitev vsake neposredne povezave med plačili, vključno s prejemki, zadevnih oseb, ki se ukvarjajo z eno dejavnostjo, in plačili, vključno s prejemki, drugih zadevnih oseb, ki se ukvarjajo z drugo dejavnostjo, kadar bi lahko v zvezi s temi dejavnostmi nastalo nasprotje interesov;

(d)

ukrepe za preprečevanje ali omejevanje tveganja, da katera koli oseba uveljavlja neustrezen vpliv na način, kako zavarovalni posrednik ali zavarovalnica oziroma njuni vodilni ali zaposleni ali katera koli oseba, ki je z njim neposredno ali posredno povezana prek nadzora, opravlja dejavnosti distribucije zavarovalnih produktov;

(e)

ukrepe za preprečevanje ali nadziranje hkratnega ali zaporednega ukvarjanja zadevne osebe z ločenimi dejavnostmi distribucije zavarovalnih produktov, če lahko to ovira ustrezno obvladovanje nasprotij interesov;

(f)

politiko sprejemanja daril in koristi, ki jasno določa, pod katerimi pogoji se lahko darila in koristi prejmejo ali dodelijo ter katere ukrepe je treba sprejeti pri prejemanju in dodeljevanju daril in koristi.

(a)

zagotovijo specifičen opis zadevnega nasprotja interesov;

(b)

pojasnijo splošno naravo in vire nasprotja interesov;

(c)

pojasnijo tveganja za stranko, ki izhajajo iz nasprotij interesov, in ukrepe, sprejete za zmanjšanje navedenih tveganj;

(d)

jasno navedejo, da organizacijske in upravne ureditve, ki jih je zavarovalni posrednik ali zavarovalnica vzpostavil za preprečevanje ali obvladovanje navedenega interesa, ne zadoščajo za zagotavljanje s primerno stopnjo verjetnosti, da se prepreči tveganje za škodovanje interesom strank.

(a)

ali bi lahko spodbuda ali shema spodbud zavarovalnega posrednika ali zavarovalnico spodbudila, da stranki ponudi ali priporoči določen zavarovalni produkt ali določeno storitev, čeprav bi lahko zavarovalni posrednik ali zavarovalnica ponudil drugi zavarovalni produkt ali drugo storitev, ki bi bolje ustrezala potrebam stranke;

(b)

ali spodbuda ali shema spodbud temelji izključno ali pretežno na kvantitativnih poslovnih merilih oziroma ali upošteva ustrezna kvalitativna merila, ki odražajo spoštovanje veljavnih predpisov, kakovost storitev, opravljenih za stranke, in zadovoljstvo strank;

(c)

vrednost plačane ali prejete spodbude glede na vrednost produkta in opravljene storitve;

(d)

ali je spodbuda v celoti ali pretežno plačana v trenutku sklenitve zavarovalne pogodbe oziroma je razširjena na celotno trajanje navedene pogodbe;

(e)

ali je vzpostavljen ustrezen mehanizem, s katerim se zahteva vračilo spodbude, če se produkt predčasno prekine ali se od njega odstopi v zgodnji fazi ali če so bili oškodovani interesi stranke;

(f)

ali je določena katera koli oblika spremenljivega ali pogojnega praga ali katera koli druga vrsta pospeševalca vrednosti, ki se aktivira, ko se doseže cilj na podlagi obsega ali vrednosti prodaje.

(a)

uresničuje investicijske cilje stranke ali potencialne stranke, vključno z dovoljenim tveganjem te osebe;

(b)

ustreza finančnemu položaju stranke ali potencialne stranke, vključno z njeno zmožnostjo kritja izgub;

(c)

je takšno, da ima stranka ali potencialna stranka potrebno znanje in izkušnje s področja naložb, povezanih s specifično vrsto produkta ali storitve.

(a)

zagotavljanje, da se stranke zavedajo pomena zagotavljanja točnih in aktualnih informacij;

(b)

zagotavljanje, da vsa orodja, kot so orodja za oceno profila tveganja ali orodja za oceno strankinega znanja in izkušenj, uporabljena v postopku ocene primernosti, ustrezajo namenu in so primerno zasnovana za uporabo pri strankah podjetja, pri čemer se vse omejitve opredelijo in aktivno obvladujejo med postopkom ocene primernosti;

(c)

zagotavljanje, da bodo stranke verjetno razumele vprašanja, uporabljena pri postopku ter da vprašanja natančno odražajo strankine cilje in potrebe ter zajemajo informacije, ki so potrebne za oceno primernosti, in

(d)

sprejetje ustreznih ukrepov za zagotovitev doslednosti informacij strank, na primer preverjanje, ali so v informacijah, ki so jih predložile stranke, očitne netočnosti.

(a)

opis svetovanja;

(b)

informacije o tem, kako je zagotovljeno priporočilo primerno za stranko, še zlasti, kako:

(a)

vključuje pogodbeno zajamčeno minimalno vrednost zapadlosti, ki je vsaj enaka znesku, ki ga stranka plača po odbitku upravičenih stroškov;

(b)

ne vključuje klavzule, pogoja ali sprožilca, ki zavarovalnici omogoča, da bistveno spremeni naravo, tveganje ali profil izplačila zavarovalnega naložbenega produkta;

(c)

zagotavlja možnosti za predčasno prekinitev ali drugo obliko unovčenja zavarovalnega naložbenega produkta v vrednosti, ki je stranki na voljo;

(d)

ne vključuje nobenih eksplicitnih ali implicitnih stroškov, zaradi katerih bi se lahko, tudi če tehnično obstajajo pogoste priložnosti za predčasno prekinitev ali drugo obliko unovčenja zavarovalnega naložbenega produkta, povzročila nerazumna škoda stranki, ker so dajatve nesorazmerne s stroški za zavarovalnico;

(e)

na noben drug način ne vključuje strukture, ki bi stranki otežila razumevanje povezanih tveganj.

(a)

vrste storitev, poslov, zavarovalnih naložbenih produktov ali finančnih instrumentov, s katerimi je stranka ali potencialna stranka seznanjena;

(b)

naravo, število, obseg in pogostost poslov stranke ali potencialne stranke z zavarovalnimi naložbenimi produkti ali finančnimi instrumenti in obdobje, v katerem so bili izvedeni;

(c)

stopnjo izobrazbe in poklic ali zadevni nekdanji poklic stranke ali potencialne stranke.

(a)

rezultat ocene primernosti;

(b)

priporočilo, podano stranki, in izjavo, predloženo v skladu s členom 14(1) te uredbe;

(c)

vse spremembe, ki jih zavarovalni posrednik ali zavarovalnica izvede v zvezi z oceno primernosti, zlasti vse spremembe v zvezi z dovoljenim tveganjem stranke;

(d)

vse spremembe osnovnih naložbenih sredstev.

(a)

rezultat ocene ustreznosti;

(b)

vsa opozorila stranki, kadar se je zavarovalni naložbeni produkt ocenil za potencialno neustreznega za stranko, ali je stranka zahtevala, da se postopek sklenitve pogodbe nadaljuje kljub opozorilu, in, kadar je relevantno, ali je zavarovalni posrednik ali zavarovalnica sprejel zahtevo stranke glede nadaljevanja postopka sklenitve pogodbe;

(c)

vsa opozorila stranki, kadar stranka ni predložila dovolj informacij, da bi zavarovalni posrednik ali zavarovalnica lahko ocenil ustreznost zavarovalnega naložbenega produkta, ali je stranka zahtevala, da se postopek sklenitve pogodbe nadaljuje kljub opozorilu, in, kadar je relevantno, ali je zavarovalni posrednik ali zavarovalnica sprejel zahtevo stranke glede nadaljevanja postopka sklenitve pogodbe.