1.

kazalo se spremeni:

2.

v poglavju III se doda naslednja točka:

„III.3   DOLOČANJE HLAPNE KISLOSTI ŽGANIH PIJAČ

1.   Področje uporabe

Metoda je bila validirana v medlaboratorijski študiji za rum, vinjak, žganje iz tropin in sadno žganje v območju od 30 mg/l do 641 mg/l.

2.   Normativne reference

ISO 3696: 1987 Voda za analitično uporabo – specifikacije in preskusne metode.

3.   Opredelitve

3.1   Hlapna kislost se izračuna tako, da nehlapne kisline odštejemo od skupnih kislin.

3.2   Skupne kisline so vsota titrabilnih kislin.

3.3   Nehlapne kisline so kisline v ostanku, potem ko pustimo žganje izpareti do suhega.

4.   Princip

Skupne in nehlapne kisline se določijo s titracijo ali s potenciometrijo.

5.   Reagenti in materiali

Če ni drugače navedeno, se za analizo uporabljajo samo reagenti priznane analizne kakovosti in voda kakovostne stopnje vsaj 3, kakor je opredeljena v ISO 3696:1987.

5.1   0,01 M raztopina natrijevega hidroksida (NaOH).

5.2   Raztopina mešanih indikatorjev

6.   Aparatura in oprema

Laboratorijska aparatura za posredno analizo, steklovina razreda A in:

7.   Vzorčenje in vzorci

Vzorci se pred analizo hranijo na sobni temperaturi.

8.   Postopek

8.1   Skupne kisline

8.1.1   Priprava vzorca

Žganje obsevamo z ultrazvokom (ultrasonifikacija) ali dve minuti mešamo v vakuumu, da se po potrebi izloči ogljikov dioksid.

8.1.2   Titracija

Odpipetiramo 25 ml žganja v 500-mililitersko erlenmajerico.

Dodamo približno 200 ml ohlajene zavrete destilirane vode (dnevno sveže pripravljene) in 2–6 kapljic raztopine mešanih indikatorjev (5.2).

Titriramo z 0,01 M raztopino natrijevega hidroksida (5.1), dokler se rumenozelena barva ne spremeni v vijolično pri brezbarvnih žganjih oziroma rumenorjava barva v rdečerjavo pri rjavo obarvanih žganjih.

Titracija se lahko izvede tudi s potenciometrijo (do 7,5 pH).

Z n1 ml označimo prostornino dodane 0,01 M raztopine natrijevega hidroksida.

8.1.3   Izračun

Skupne kisline (TA), izražene v miliekvivalentih na liter žganja, so enake 0,4 × n1.

Skupne kisline (TA), izražene v miligramih ocetne kisline na liter žganja, so enake 24 × n1.

8.2   Nehlapne kisline

8.2.1   Priprava vzorca

25 ml žganja pustimo izpareti do suhega:

8.2.2   Titracija

Ostanek, dobljen po izparevanju, raztopimo v ohlajeni zavreti destilirani vodi (dnevno sveže pripravljeni) do približno 100 ml in dodamo 2–6 kapljic raztopine mešanih indikatorjev (5.2).

Titritramo z 0,01 M raztopino natrijevega hidroksida (5.1)

Titracija se lahko izvede tudi s potenciometrijo (do 7,5 pH).

Z n2 ml označimo prostornino dodane 0,01 M raztopine natrijevega hidroksida.

8.2.3   Izračun

Nehlapne kisline (FA), izražene v miliekvivalentih na liter žganja, so enake 0,4 × n2.

Nehlapne kisline (FA), izražene v miligramih ocetne kisline na liter žganja, so enake 24 × n2.

9.   Izračun hlapne kislosti

9.1   Izražanje v miliekvivalentih na liter:

Naj bo:

Hlapna kislost (VA) v miliekvivalentih na liter je:

TA – FA

9.2   Izražanje v miligramih ocetne kisline na liter:

Naj bo:

Hlapna kislost (VA) v miligramih ocetne kisline na liter je:

TA′ – FA′

9.3   Izražanje v gramih ocetne kisline na hektoliter čistega 100 vol. % alkohola je:

kjer je A volumska vsebnost alkohola žgane pijače.

10.   Učinkovitost metode (natančnost)

10.1   Statistični rezultati medlaboratorijskega preskusa

Naslednji podatki izvirajo iz mednarodne študije o učinkovitosti metode, opravljene po mednarodno priznanih postopkih [1] [2].

Vrste vzorcev:

3.

vstavi se naslednje poglavje VIII:

„VIII.   SKUPNI SLADKORJI

1.   Področje uporabe

Za določitev skupnih sladkorjev (izraženih kot invertni sladkor) v žganih pijačah se uporabi metoda HPLC–RI, razen pri likerjih, ki vsebujejo jajčne in mlečne proizvode.

Metoda je bila validirana v medlaboratorijski študiji za pastis, destilirani anis, češnjev liker, crème de (sledi ime uporabljenega sadja ali surovine) in crème de cassis v območju od 10,86 g/l do 509,7 g/l. Vendar pa je bila linearnost odziva instrumenta dokazana za območje koncentracije od 2,5 g/l do 20,0 g/l.

Ta metoda ni namenjena določanju nizkih koncentracij sladkorja.

2.   Normativne reference

ISO 3696:1987 Voda za analitično uporabo – specifikacije in preskusne metode.

3.   Princip

Analiziranje raztopin sladkorjev s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti z namenom določitve koncentracije glukoze, fruktoze, saharoze, maltoze in laktoze.

Ta metoda uporablja stacionarno fazo alkilamin in detekcijo z diferencialno refraktometrijo ter je podana kot primer. Za stacionarno fazo bi bila mogoča tudi uporaba anionske izmenjalne smole.

4.   Reagenti in materiali

4.1   Glukoza (CAS 50-99-7) z vsaj 99-odstotno čistostjo.

4.2   Fruktoza (CAS 57-48-7) z vsaj 99-odstotno čistostjo.

4.3   Saharoza (CAS 57-50-1) z vsaj 99-odstotno čistostjo.

4.4   Laktoza (CAS 5965-66-2) z vsaj 99-odstotno čistostjo.

4.5   Monohidrat maltoze (CAS 6363-53-7) z vsaj 99-odstotno čistostjo.

4.6   Čisti acetonitril (CAS 75-05-8) za analizo HPLC.

4.7   Destilirana ali demineralizirana voda, po možnosti mikrofiltrirana.

4.8   Topila (primer)

Elucijsko topilo je sestavljeno iz:

Pred uporabo za 5–10 minut skozi počasi spustimo helij, da se razplini.

Če ne uporabljamo mikrofiltrirane vode, je treba topilo filtrirati skozi filter za organska topila z velikostjo por do vključno 0,45 μm.

4.9   Absolutni etanol (CAS 64-17-5).

4.10   Raztopina etanola (5 %, v/v).

4.11   Priprava osnovne standardne raztopine (20 g/l)

Odtehtamo po 2 g vsakega sladkorja za analizo (4.1 do 4.5) in jih v celoti prenesemo v 100-mililitrsko merilno bučko. (Opomba: 2,11 g monohidrata maltoze je enako 2 g maltoze.)

Do 100 ml poravnamo s 5-odstotno alkoholno raztopino (4.10), pretresemo in shranimo na okoli + 4 °C. Novo osnovno raztopino pripravljamo tedensko.

4.12   Priprava delovne standardne raztopine (2,5, 5,0, 7,5, 10,0 in 20,0 g/l)

Osnovno raztopino, 20 g/l (4.11), primerno razredčimo s 5-odstotno alkoholno raztopino (4.10), da dobimo pet delovnih standardnih raztopin (2,5, 5,0, 7,5, 10,0 in 20,0 g/l). Filtriramo skozi filter z velikostjo por do vključno 0,45 μm (5.3).

5.   Aparatura in oprema

5.1   Sistem HPLC, ki lahko doseže ločljivost vseh sladkorjev na bazni liniji.

5.1.1   Tekočinski kromatograf visoke ločljivosti s šestpornim ventilom za injiciranje z nameščeno 10-μl zanko ali katero koli drugo napravo (avtomatsko ali ročno) za zanesljivo injiciranje mikrovolumnov.

5.1.2   Črpalni sistem, ki omogoča doseganje in ohranjanje stalnega ali programiranega pretoka z veliko natančnostjo.

5.1.3   Diferencialni refraktometer.

5.1.4   Računalniški integrator ali registrator, katerega delovanje je kompatibilno s preostalo opremo.

5.1.5   Predkolona:

Priporočeno je, da se ustrezna predkolona pritrdi na analitsko kolono.

5.1.6   Kolona (primer):

5.1.7   Kromatografski pogoji (primer):

Da se zagotovi popolna stabilnost detektorja, se ga nekaj ur pred uporabo prižge. Referenčno celico je treba napolniti z elucijskim tolpilom.

5.2   Analizna tehtnica z natančnostjo 0,1 mg.

5.3   Oprema za filtriranje majhnih volumnov z uporabo 0,45-μm mikromembrane.

6.   Hramba vzorcev

Ob sprejetju se vzorci pred analizo hranijo na sobni temperaturi.

7.   Postopek

7.1   DEL A: priprava vzorca

7.1.1   Vzorec pretresemo.

7.1.2   Vzorec filtriramo skozi filter z velikostjo por do vključno 0,45 μm (5.3).

7.2   DEL B: HPLC

7.2.1   Določanje

Injiciramo 10 μl standardnih raztopin (4.12) in vzorcev (7.1.2). Analiziramo pri primernih kromatografskih pogojih (na primer takih, kot so opisani zgoraj).

7.2.2   Če je kateri koli odziv detektorja na vzorec višji od odziva za standardno raztopino z najvišjo koncentracijo, je treba vzorec razredčiti z destilirano vodo in ponovno analizirati.

8.   Izračun

Primerjamo kromatograma za standardno raztopino in žganje. Vrhove identificiramo glede na retencijski čas. Izmerimo njihovo površino (ali višino), da izračunamo koncentracije po metodi eksternega standarda. Upoštevamo, če smo vzorec razredčili.

Končni rezultat je vsota saharoze, maltoze, laktoze, glukoze in fruktoze, izražena kot invertni sladkor v g/l.

Invertni sladkor se izračuna kot vsota vseh prisotnih monosaharidov in reducirajočih disaharidov ter stehiometrijske količine glukoze in fruktoze, izračunane iz prisotne saharoze.

9.   Učinkovitost metode (natančnost)

9.1   Statistični rezultati medlaboratorijskega preskusa

Naslednji podatki izvirajo iz mednarodne študije o učinkovitosti metode, opravljene po mednarodno priznanih postopkih [1] [2].

Razpredelnica 1

Fruktoza, glukoza, maltoza

Razpredelnica 2

Saharoza

Razpredelnica 3

Skupni sladkorji

(Opomba: ti podatki so bili izračunani za skupne sladkorje, ne za invertni sladkor, kot je opredeljen v točki 8 zgoraj.)

4.

Doda se naslednje poglavje X:

„X.   DOLOČITEV NASLEDNJIH SPOJIN, VSEBOVANIH V LESU, V ŽGANIH PIJAČAH S TEKOČINSKO KROMATOGRAFIJO VISOKE LOČLJIVOSTI (HPLC): FURFURALA, 5-HIDROKSIMETILFURFURALA, 5-METILFURFURALA, VANILINA, SIRINGALDEHIDA, KONIFERALDEHIDA, SINAPALDEHIDA, GALNE KISLINE, ELAGIČNE KISLINE, VANILINSKE KISLINE, SIRINGINSKE KISLINE IN SKOPOLETINA

1.   Področje uporabe

Metoda se uporablja za določanje furfurala, 5-hidroksimetilfurfurala, 5-metilfurfurala, vanilina, siringaldehida, koniferaldehida, sinapaldehida, galne kisline, elagične kisline, vanilinske kisline, siringinske kisline in skopoletina s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti.

2.   Normativna referenca

Analizna metoda, ki jo je priznala generalna skupščina Mednarodnega urada za trto in vino (OIV) in jo je ta urad objavil pod referenco OIV-MA-BS-16: R2009.

3.   Princip

Določanje s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC) in detekcija z ultravijolično spektrofotometrijo pri različnih valovnih dolžinah in s spektrofluorometrijo.

4.   Reagenti

Reagenti morajo biti analitsko čisti. Uporabljena voda mora biti destilirana voda ali voda vsaj enakovredne čistosti. Bolje je uporabiti mikrofiltrirano vodo z upornostjo 18,2 M Ω.cm.

4.1   96 % vol. alkohol.

4.2   Metanol HPLC-čistosti (topilo B).

4.3   Ocetna kislina, razredčena na 0,5 % vol. (topilo A).

4.4   Mobilne faze: (navedeno samo kot primer).

Topilo A (0,5-odstotna ocetna kislina) in topilo B (čisti metanol). Filtriramo skozi membrano (s poroznostjo 0,45 μm). Po potrebi razplinimo v ultrazvočni kopeli.

4.5   Referenčni standardi najmanj 99-odstotne čistosti: furfural, 5-hidroksimetilfurfural, 5-metilfurfural, vanilin, siringaldehid, koniferaldehid, sinapaldehid, galna kislina, elagična kislina, vanilinska kislina, siringinska kislina in skopoletin.

4.6   Referenčna raztopina: standardne snovi so raztopljene v 50-odstotni vodno-alkoholni raztopini. Končne koncentracije referenčne raztopine bi morale biti:

furfural: 5 mg/l; 5-hidroksimetilfurfural: 10 mg/l; 5-metilfurfural: 2 mg/l; vanilin: 5 mg/l; siringaldehid: 10 mg/l; koniferaldehid: 5 mg/l; sinapaldehid: 5 mg/l; galna kislina: 10 mg/l; elagična kislina: 10 mg/l; vanilinska kislina 5 mg/l; siringinska kislina: 5 mg/l; skopoletin: 0,5 mg/l.

5.   Aparatura

Standardna laboratorijska aparatura

5.1   Tekočinski kromatograf visoke ločljivosti, ki lahko deluje v binarnem gradientnem načinu in ima naslednjo opremo:

5.2   Brizgalke za HPLC.

5.3   Naprava za membransko filtracijo majhnih volumnov.

5.4   Računalniški integrator ali registrator, katerega delovanje je kompatibilno s celotno aparaturo; zlasti mora imeti več kanalov za povezavo.

6.   Postopek

6.1   Priprava raztopine za injiciranje

Referenčno raztopino in žgano pijačo po potrebi filtriramo skozi membrano z največjim premerom por 0,45 μm.

6.2   Operativni pogoji za kromatografijo: analizo izvedemo pri temperaturi prostora z opremo, opisano v točki 5.1, in z uporabo mobilnih faz (4.4) s pretokom približno 0,6 mililitrov na minuto z uporabo spodnjega gradienta (navedeno samo kot primer):

čas: 0 min 50 min 70 min 90 min

topilo A (voda-kislina) 100 % 60 % 100 % 100 %

topilo B (metanol): 0 % 40 % 0 % 0 %

Upoštevajte, da je treba gradient v nekaterih primerih prilagoditi, da se izognemo sočasni eluaciji.

6.3   Določanje

6.3.1   Referenčne standarde injiciramo ločeno, nato mešano.

Operativne pogoje prilagodimo tako, da so resolucijski faktorji vrhov vseh spojin najmanj enaki 1.

6.3.2   Injiciramo vzorec, pripravljen v skladu s točko 6.1.

6.3.3   Izmerimo površino vrhov v referenčni raztopini in žgani pijači ter izračunamo koncentracije.

7.   Prikaz rezultatov

Koncentracijo posamezne sestavine izrazimo v mg/l.

8.   Učinkovitost metode (natančnost)

Naslednji podatki izvirajo iz mednarodne študije iz leta 2009 o učinkovitosti metode za različne žgane pijače, opravljene po mednarodno priznanih postopkih [1], [2].

8.1   Furfural

8.2   5-hidroksimetilfurfural

8.3   5-metilfurfural

8.4   Vanilin

8.5   Siringaldehid

8.6   Koniferaldehid

8.7   Sinapaldehid

8.8   Galna kislina

8.9   Elagična kislina

8.10   Vanilinska kislina

8.11   Siringinska kislina

8.12   Skopoletin