31.3.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/1

(1)

Posledice prenosljivih bolezni živali in potrebnih ukrepov za obvladovanje teh bolezni so lahko za posamezne živali, živalske populacije, skrbnike živali in gospodarstvo uničujoče.

(2)

Nedavne izkušnje so pokazale, da imajo lahko prenosljive bolezni živali prav tako velik učinek na javno zdravje in varnost hrane.

(3)

Poleg tega je mogoče opaziti medsebojne neželene učinke v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, podnebnimi spremembami in drugimi okoljskimi vidiki. Podnebne spremembe lahko vplivajo na pojav novih bolezni, večjo razširjenost obstoječih bolezni ter geografsko porazdelitev povzročiteljev bolezni in vektorjev, vključno s tistimi, ki vplivajo na prostoživeče živali.

(4)

Za zagotavljanje visokih standardov zdravja živali in javnega zdravja v Uniji in racionalnega razvoja kmetijskega sektorja in sektorja akvakulture ter za povečanje produktivnosti bi bilo treba pravila za zdravje živali določiti na ravni Unije. Ta pravila so med drugim potrebna tudi zato, da prispevajo k dokončni vzpostavitvi notranjega trga in preprečevanju širjenja infekcijskih bolezni. Kolikor je mogoče, bi morala navedena pravila zagotoviti tudi ohranitev sedanjega zdravstvenega statusa živali v Uniji in podporo posledičnemu izboljšanju tega statusa.

(5)

Sedanjo zakonodajo Unije na področju zdravja živali sestavlja skupina med seboj povezanih temeljnih aktov, ki določajo pravila za zdravje živali, ki se uporabljajo za trgovanje znotraj Unije, vstop živali in proizvodov v Unijo, izkoreninjenje bolezni, veterinarski nadzor, prijavljanje bolezni in finančno podporo v zvezi z različnimi živalskimi vrstami, vendar pa manjka splošni pravni okvir, ki določa usklajena načela v celotnem sektorju.

(6)

Finančna pravila v zvezi s podporo ciljem na področju zdravja živali so določena v Uredbi (EU) št. 652/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (3) in niso del te uredbe. Poleg tega bi bilo treba za urejanje uradnega nadzora na področju zdravja živali uporabljati pravila o uradnem nadzoru ukrepov na področju zdravja živali, določena v Uredbi (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter v direktivah Sveta 89/662/EGS (5), 90/425/EGS (6), 91/496/EGS (7) in 97/78/ES (8).

(7)

Ta uredba ne vsebuje določb, ki urejajo dobrobit živali. Kljub vsemu sta zdravje in dobrobit živali povezana: boljše zdravje živali spodbuja boljšo dobrobit živali in obratno. Pri izvajanju ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni v skladu s to uredbo bi bilo treba upoštevati njihov učinek na dobrobit živali v smislu člena 13 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), da se zadevnim živalim prihrani vsakršna bolečina, vznemirjenje ali trpljenje, ki se jim je mogoče izogniti. Zakonodajo o dobrobiti živali, kot sta uredbi Sveta (ES) št. 1/2005 (9) in (ES) št. 1099/2009 (10), bi bilo treba nujno še naprej uporabljati in ustrezno izvajati. Pravila iz te uredbe ne bi smela podvajati pravil iz navedne zakonodaje ali se z njimi prekrivati.

(8)

Namen sporočila Komisije z dne 19. septembra 2007 o novi Strategiji Evropske unije za zdravje živali (2007–2013), glede na katero je „Bolje preprečiti kot zdraviti“, je spodbuditi zdravje živali z večjim poudarkom na preventivnih ukrepih, spremljanju in obvladovanju bolezni ter raziskavah, da bi se zmanjšalo pojavljanje bolezni živali in čim bolj zmanjšal učinek izbruhov, kadar se pojavijo. V strategiji se predlaga sprejetje enotnega in poenostavljenega zakonodajnega okvira za zdravje živali, s prizadevanji za približevanje mednarodnim standardom ob zagotavljanju trdne zavezanosti visokim standardom za zdravje živali.

(9)

Cilj te uredbe je izpolniti zaveze in vizije, določene v tej strategiji za zdravje živali, vključno z načelom „eno zdravje“, ter okrepiti pravni okvir za skupno politiko Unije na področju zdravja živali z enotnim, poenostavljenim in prilagodljivim zakonodajnim okvirom za zdravje živali.

(10)

Pri živalih se lahko pojavijo številne infekcijske ali neinfekcijske bolezni. Mnoge bolezni se bodisi lahko zdravijo bodisi vplivajo le na posamezne živali ali se ne širijo na druge živali ali ljudi. Po drugi strani imajo lahko prenosljive bolezni širše posledice za zdravje živali ali javno zdravje, vplivi pa so opazni na ravni populacije. Pravila za zdravje živali iz te uredbe bi bilo treba omejiti le na te zadnje bolezni.

(11)

Pri določanju teh pravil za zdravje živali je bistveno upoštevati povezave med zdravjem živali in javnim zdravjem, okoljem, varnostjo hrane in krme, dobrobitjo živali, prehransko varnostjo ter gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi vidiki.

(12)

Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, katerega pogodbenica je Unija, ureja uporabo ukrepov, potrebnih za zaščito človeškega, živalskega ali rastlinskega življenja ali zdravja, zato da ne pride do samovoljne ali neutemeljene diskriminacije med članicami Svetovne trgovinske organizacije (STO). Če mednarodni standardi obstajajo, jih je treba uporabiti kot podlago za ukrepe Unije. Kljub temu pa imajo stranke Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov pravico, da določijo svoje lastne ustrezne standarde, pod pogojem, da ti temeljijo na znanstvenih dokazih.

(13)

Glede zdravja živali se Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov sklicuje na standarde Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE) v zvezi s pogoji glede zdravja živali v mednarodni trgovini. Da bi se zmanjšala tveganja za motnje v trgovanju, bi morali biti ukrepi Unije za zdravje živali usmerjeni v zagotovitev ustrezne ravni približevanja standardom OIE.

(14)

V posebnih okoliščinah, kadar obstaja veliko tveganje za zdravje živali ali javno zdravje, vendar še vedno ostaja znanstvena negotovost, člen 5(7) Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, ki je bil za Unijo razložen v Sporočilu Komisije z dne 2. februarja 2000 o previdnostnem načelu, pogodbenicam tega sporazuma omogoča, da sprejmejo začasne ukrepe na podlagi ustreznih razpoložljivih informacij. V takšnih okoliščinah mora zadevna pogodbenica pridobiti dodatne informacije, potrebne za objektivnejšo oceno tveganja ter v razumnem času ustrezno preučiti ukrep.

(15)

Ocena tveganja, na podlagi katere se sprejmejo ukrepi v skladu s to uredbo, bi morala temeljiti na razpoložljivih znanstvenih dokazih in biti neodvisno, objektivno in pregledno izvedena. Ustrezno bi bilo treba upoštevati tudi mnenja Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), ustanovljene s členom 22(1) Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(16)

V Uredbi (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (12) so določena pravila v zvezi z javnim zdravjem in zdravjem živali za določene živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, da se preprečijo in čim bolj zmanjšajo tveganja za javno zdravje in zdravje živali zaradi teh proizvodov ter zlasti da se zagotovi varnost prehranske in krmne verige. Da bi se izognili morebitnemu prekrivanju zakonodaje Unije, bi se ta uredba morala uporabljati le za tiste živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, za katere v Uredbi (ES) št. 1069/2009 niso določena posebna pravila in pri katerih obstaja tveganje za zdravje živali. Uredba (ES) št. 1069/2009 na primer ne ureja ravnanja z živalskimi stranskimi proizvodi in pridobljenimi proizvodi v okviru ukrepov za obvladovanje bolezni, zato so ta področja ustrezno zajeta v tej uredbi.

(17)

Poleg tega so posebna pravila o prenosljivih boleznih živali, vključno z boleznimi, ki se prenašajo na ljudi (v nadaljnjem besedilu: zoonoze), že določena v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 999/2001 (13), Direktivi 2003/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), ter Uredbi (ES) št. 2160/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (15), posebna pravila o nalezljivih boleznih pri ljudeh pa so določena v Sklepu št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16). Navedeni akti bi morali še naprej veljati po sprejetju te uredbe. Da bi se izognili morebitnemu prekrivanju zakonodaje Unije, bi se morala ta uredba uporabljati le za zoonoze, pri katerih posebna pravila še niso opredeljena v navedenih drugih aktih Unije. Poleg tega se ta uredba uporablja brez poseganja v pravila, določena v drugih zakonodajnih aktih Unije, na primer s področja veterinarske medicine in dobrobiti živali.

(18)

Bolezni, ki se pojavljajo pri živalih, ki jih goji človek, imajo lahko hude posledice za kmetijski sektor in sektor akvakulture, javno zdravje, okolje in biotsko raznovrstnost. Vendar, ker take živali goji človek, je ukrepe za preprečevanje in obvladovanje bolezni pogosto lažje izvajati za te živali kot za divje živali.

(19)

Kljub vsemu lahko imajo bolezni, ki se pojavljajo v populacijah divjih živali, škodljiv učinek na kmetijski sektor in sektor akvakulture, javno zdravje, okolje in biotsko raznovrstnost. Zato je primerno, da bi področje uporabe te uredbe v takšnih primerih zajemalo divje živali kot morebitne žrtve teh bolezni in kot njihove vektorje. Za namene te uredbe izraz „divje živali“ zajema vse živali, ki jih ne goji človek, vključno s potepuškimi in divjimi živalmi, tudi če gre za vrste, ki so običajno udomačene.

(20)

Bolezni živali se ne prenašajo le z neposrednim stikom med živalmi ali med živalmi in ljudmi. Širše se prenašajo tudi prek vodnih in zračnih sistemov, vektorji, kot so insekti, ali semenom, jajčnimi celicami in zarodki, ki se uporabljajo pri umetnem osemenjevanju, darovanju jajčnih celic ali presajanju zarodkov. Povzročitelji bolezni so lahko prisotni tudi v živilih in drugih proizvodih živalskega izvora, kot so usnje, krzno, perje, rogovi in vsak drug material, pridobljen iz telesa živali. Povzročitelji bolezni se lahko širijo tudi z drugimi predmeti, kot so prevozna sredstva, oprema, krma in seno ter slama. Zato morajo učinkovita pravila za zdravje živali zajemati vse načine okužbe in ves vključen material.

(21)

Bolezni živali imajo lahko škodljive učinke na porazdelitev živalskih vrst v divjini, kar vpliva na biotsko raznovrstnost. Mikroorganizme, ki povzročajo take bolezni živali, je zato mogoče šteti za invazivne tujerodne vrste v okviru Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti. Ukrepi, določeni v tej uredbi, upoštevajo tudi biotsko raznovrstnost, zato bi ta uredba morala zajemati živalske vrste in povzročitelje bolezni, vključno s tistimi, ki so opredeljeni kot invazivne živalske vrste in so udeležene pri prenosu bolezni iz te uredbe, ali so zanje dovzetne.

(22)

V zakonodaji Unije, sprejeti pred to uredbo, so za zdravje kopenskih in vodnih živali določena ločena pravila. V Direktivi Sveta 2006/88/ES (17) so določena posebna pravila za vodne živali. Vendar se v večini primerov glavna načela za ustrezno ureditev zdravja živali in ustrezno živinorejo uporabljajo za obe skupini živalskih vrst. V skladu s tem bi morala ta uredba zajemati kopenske in vodne živali, ta pravila za zdravje živali pa bi morala po potrebi uskladiti. Za določene vidike, zlasti registracijo in odobritev obratov in sledljivost ter premike živali znotraj Unije, se v tej uredbi vseeno upošteva v preteklosti sprejet pristop, s katerim so bili določeni različni sklopi pravil za zdravje kopenskih in vodnih živali zaradi njihovega različnega življenjskega okolja in v skladu s tem različne zahteve za varovanje zdravja.

(23)

Zakonodaja Unije, sprejeta pred to uredbo, zlasti Direktiva Sveta 92/65/EGS (18), določa tudi temeljna pravila za zdravje drugih živalskih vrst, ki jih ne urejajo drugi akti Unije, kot so na primer plazilci, dvoživke, morski sesalci in druge živali, ki niso vodne ali kopenske živali, kot so opredeljene v tej uredbi. Navadno takšne vrste ne predstavljajo velikega zdravstvenega tveganja za ljudi ali druge živali, zato se po možnosti uporablja le nekaj pravil za zdravje živali. Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom in stroškom, bi bilo treba v tej uredbi upoštevati v preteklosti sprejet pristop, tj. določiti pravni okvir, ki omogoča določitev podrobnih pravil za zdravje živali glede premikov takšnih živali in njihovih proizvodov, če je to potrebno zaradi tveganj, povezanih s tem.

(24)

Ljudje pogosto skrbijo za določene živali kot hišne živali v svojih gospodinjstvih, da jim delajo družbo. Skrb za takšne hišne živali v izključno zasebne namene, vključno z okrasnimi vodnimi živalmi v gospodinjstvih, tako v zaprtih prostorih kot na prostem, na splošno pomeni manjše zdravstveno tveganje v primerjavi z drugimi načini gojenja ali premiki večjega števila živali, kot je pogosto v kmetijstvu, akvakulturi in zavetiščih za živali ter med prevozom živali na splošno. Zato ni primerno, da bi se splošne zahteve glede registracije, vodenja evidenc in premikov znotraj Unije uporabljale za takšne hišne živali, saj bi to pomenilo neupravičeno upravno breme in stroške. Zahteve glede registracije in vodenja evidenc se zato ne bi smele uporabljati za skrbnike hišnih živali. Poleg tega bi bilo treba uporabljati posebna pravila za netrgovske premike hišnih živali znotraj Unije.

(25)

Nekatere opredeljene skupine živali, za katere so v tej uredbi določena posebna pravila glede zdravja živali, je treba zaradi velikega obsega zadevne skupine v prilogi navesti kot vrste. To velja za skupino sesalcev s parklji in kopiti, ki so razvrščeni kot kopitarji. Seznam takih živali bo morda treba v prihodnje spremeniti zaradi spremenjene taksonomije. Da bi se upoštevale te spremembe, bi bilo zato treba na Komisijo v skladu s členom 290 PDEU prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v zvezi s seznamom kopitarjev iz Priloge III k tej uredbi.

(26)

Vseh prenosljivih bolezni živali ni mogoče oziroma ni treba preprečevati in obvladovati z regulativnimi ukrepi, na primer, če je bolezen preveč razširjena, če diagnostična orodja niso na voljo ali če lahko zasebni sektor sam sprejme ukrepe za obvladovanje bolezni. Regulativni ukrepi za preprečevanje in obvladovanje prenosljivih bolezni živali imajo lahko velike gospodarske posledice za zadevne sektorje in lahko ovirajo trgovanje. Zato je bistveno, da se takšni ukrepi uporabijo le, če so sorazmerni in potrebni, na primer, če bolezen predstavlja znatno tveganje za zdravje živali ali javno zdravje oziroma obstaja sum za to.

(27)

Poleg tega bi bilo treba ukrepe za preprečevanje in obvladovanje bolezni prilagoditi po meri za vsako prenosljivo bolezen živali, da se upoštevajo njen edinstveni epidemiološki profil, njene posledice in njena porazdelitev znotraj Unije. Pravila za preprečevanje in obvladovanje, ki se uporabljajo za vsako bolezen, bi zato morala biti prilagojena posamezni bolezni.

(28)

Pri prenosljivih boleznih živali je bolezensko stanje običajno povezano s kliničnimi ali patološkimi znaki okužbe. Vendar bi morala biti v tej uredbi, katere cilj je obvladovanje širjenja določenih prenosljivih bolezni živali in njihovo izkoreninjenje, opredelitev bolezni širša, da se vključijo drugi prenašalci povzročitelja bolezni.

(29)

Nekatere prenosljive bolezni živali se ne prenašajo zlahka na druge živali ali ljudi in zato ne povzročajo gospodarske škode oziroma ne škodujejo biotski raznovrstnosti v širšem obsegu. Tako ne predstavljajo resne grožnje za zdravje živali ali javno zdravje v Uniji in se jih zato lahko po želji obravnava s pravili na nacionalni ravni.

(30)

Pri prenosljivih boleznih živali, za katere ne veljajo ukrepi na ravni Unije, vendar imajo določen gospodarski pomen za zasebni sektor na lokalni ravni, bi moral zasebni sektor s pomočjo pristojnih organov držav članic sprejeti ukrepe za preprečevanje ali obvladovanje takšnih bolezni, na primer s samourejevalnimi ukrepi ali pripravo kodeksov ravnanja.

(31)

V nasprotju s prenosljivimi boleznimi živali, opisanimi v uvodnih izjavah 29 in 30, pa se lahko zelo prenosljive bolezni živali zlahka razširijo prek meja in lahko, če gre poleg tega še za zoonoze, vplivajo na javno zdravje in varnost hrane. Zato bi morala ta uredba zajemati tudi zelo prenosljive bolezni živali in zoonoze.

(32)

Protimikrobna odpornost, ki se razume kot sposobnost mikroorganizmov za preživetje ali rast v prisotnosti koncentracije protimikrobne snovi, ki je običajno zadostna, da zavre rast ali ubije mikroorganizme iste vrste, se povečuje. V ukrepu št. 5, za katerega se zavzema v Sporočilu Komisije z dne 15. novembra 2011 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Akcijski načrt proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti“, se poudarja preventivna vloga te uredbe in posledično pričakovano zmanjšanje uporabe antibiotikov pri živalih. Odpornost mikroorganizmov na protimikrobna zdravila, na katere so se prej odzivali, otežuje zdravljenje infekcijskih bolezni pri ljudeh in živalih ter tako lahko pomeni nevarnost za zdravje ljudi ali živali. Posledično bi bilo treba mikroorganizme, ki so razvili protimikrobno odpornost, obravnavati kot prenosljive bolezni in jih zato zajeti v področje uporabe te uredbe. To bo omogočilo ukrepanje proti organizmom s protimikrobno odpornostjo, kadar bo to ustrezno in potrebno.

(33)

Zlasti zaradi sprememb vzorcev trgovanja, okolja, podnebja, živinoreje in načinov kmetovanja, pa tudi zaradi družbenih sprememb, lahko pride do novih nevarnosti, povezanih z določenimi boleznimi ali vrstami. Znanstveni napredek lahko prinese tudi nova znanja in večjo ozaveščenost glede obstoječih bolezni. Poleg tega lahko bolezni in vrste, ki so danes pomembne, v prihodnje postanejo manj pomembne. Zato bi moralo biti področje uporabe te uredbe široko, opredeljena pravila pa bi se morala osredotočiti na bolezni, ki so za javnost zelo pomembne. OIE je s podporo Evropske komisije pripravila študijo „Seznam prednostnih bolezni živali, vključno z boleznimi, ki se prenašajo na ljudi, in njihovo razvrščanje“, ter orodje za izvajanje te študije, katerega cilj je razvoj sistema določanja prednostnega vrstnega reda bolezni in njihovega razvrščanja. To orodje je primer sistematičnega pristopa k zbiranju in ocenjevanju informacij o boleznih živali.

(34)

Določiti je treba usklajen seznam prenosljivih bolezni živali (v nadaljnjem besedilu: bolezni s seznama), ki predstavljajo tveganje za zdravje živali ali javno zdravje v Uniji, najsi bo v celotni Uniji ali le v njenih posameznih delih. Pet bolezni, ki so že identificirane v tej uredbi, bi bilo treba dopolniti s seznamom bolezni, določenim v prilogi. Komisija bi morala to prilogo pregledovati in spreminjati v skladu z nizom meril. Na Komisijo bi bilo zato v skladu s členom 290 PDEU treba prenesti pooblastila za sprejemanje aktov za spreminjanje priloge.

(35)

V prihodnje se lahko pojavijo bolezni, ki lahko pomenijo resna tveganja za javno zdravje ali zdravje živali ter močno vplivajo na zdravje, gospodarstvo ali okolje. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev ukrepov za preprečevanje in obvladovanje takih porajajočih se bolezni, da bi lahko sprejela ustrezne ukrepe za obravnavo morebitnih negativnih posledic navedenih bolezni, tudi če niso v celoti ocenjene v luči njihove morebitne uvrstitve na seznam. Takšni ukrepi ne posegajo v ukrepe v nujnih primerih in bi se lahko še naprej uporabljali za porajajoče se bolezni, dokler odločitev o njihovi uvrstitvi na seznam ni sprejeta.

(36)

Bolezni s seznama bo treba obravnavati drugače. Pri nekaterih zelo nalezljivih boleznih, ki trenutno niso prisotne v Uniji, so potrebni strogi ukrepi, da se te izkoreninijo takoj, ko se pojavijo. V primerih, ko takšne bolezni niso takoj izkoreninjene in postanejo endemične, je potreben dolgoročen obvezni program izkoreninjenja. Pri drugih boleznih, ki so lahko že prisotne v nekaterih delih Unije, je potrebno obvezno ali neobvezno izkoreninjenje. V teh primerih je primerno omejiti premike živali in proizvodov, denimo prepovedati premike na prizadeta območja in z njih ali zgolj testirati zadevne živali in proizvode pred odpremo. V drugih primerih bi morda bilo primerno le izvesti program spremljanja porazdelitve zadevne bolezni, brez nadaljnjih ukrepov.

(37)

Določiti bi bilo treba merila za zagotovitev, da se pri določanju prenosljivih bolezni živali, ki bi jih bilo treba uvrstiti na seznam za namene te uredbe, upoštevajo vsi ustrezni vidiki.

(38)

Pravila iz te uredbe za preprečevanje in obvladovanje določene prenosljive bolezni živali bi bilo treba uporabljati za živalske vrste, ki lahko prenašajo zadevno bolezen zaradi dovzetnosti zanjo ali kot vektorji. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe je treba določiti usklajen seznam vrst, za katere je treba ukrepe za posamezne bolezni s seznama uporabljati na ravni Unije (v nadaljnjem besedilu: vrste s seznama), zato bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo takšnega seznama.

(39)

Postopek kategorizacije bi moral temeljiti na vnaprej določenih merilih, kot so profil zadevne bolezni s seznama, stopnja njenega vpliva na zdravje živali in javno zdravje, dobrobit živali in gospodarstvo Unije, tveganje za njeno širjenje ter razpoložljivost ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni v zvezi s to boleznijo s seznama. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev, katera pravila bodo veljala za katere bolezni s seznama.

(40)

Takšna pravila bi se morala uporabljati za bolezni s seznama, ki se običajno ne pojavljajo v Uniji in za katere je treba ob ugotovitvi nujno sprejeti takojšnje ukrepe za izkoreninjenje, kot je na primer klasična prašičja kuga, za bolezni s seznama, ki jih je treba nadzirati v vseh državah članicah s ciljem njihovega izkoreninjenja v celotni Uniji, kamor bi lahko spadale bolezni, kot je bruceloza, za bolezni s seznama, ki zadevajo nekatere države članice in za katere so potrebni ukrepi za preprečevanje njihovega širjenja v dele Unije, ki so uradno prosti bolezni ali kjer se za zadevno bolezen s seznama izvajajo programi izkoreninjenja, kamor bi lahko spadale bolezni, kot je infekciozni bovini rinotraheitis, za bolezni s seznama, za katere so potrebni ukrepi za preprečevanje njihovega širjenja zaradi njihovega vnosa v Unijo ali premikov med državami članicami, kamor bi lahko spadale bolezni, kot je infekciozna anemija kopitarjev, ter za bolezni s seznama, za katere je potrebno spremljanje znotraj Unije, kamor bi lahko spadale bolezni, kot je vranični prisad.

(41)

Spremeni se lahko profil bolezni neke bolezni, pa tudi z njo povezana tveganja in druge okoliščine. Za takšne primere bi moralo biti v izvedbenih pooblastilih, prenesenih na Komisijo, vključeno tudi pooblastilo za spremembo kategorije, v katero spada določena bolezen s seznama, in posledično ukrepov, ki zanjo veljajo.

(42)

Izvajalci dejavnosti, ki se ukvarjajo z živalmi, lahko najbolje opazujejo in zagotavljajo zdravje živali in spremljajo ustreznost proizvodov, za katere so odgovorni. Zato bi morali imeti glavno odgovornost pri izvajanju ukrepov za preprečevanje in obvladovanje širjenja bolezni med živalmi in spremljanje ustreznosti proizvodov, za katere so odgovorni.

(43)

Biološka zaščita je eden od ključnih orodij za preprečevanje bolezni, ki so na voljo izvajalcem dejavnosti in drugim, ki se ukvarjajo z živalmi, da se prepreči vnos prenosljivih bolezni živali v živalsko populacijo ter njihov razvoj in širjenje iz nje in znotraj nje. Vloga biološke zaščite je prav tako priznana v oceni učinka za sprejetje te uredbe, v kateri so morebitni učinki posebej ocenjeni. Sprejeti ukrepi za biološko zaščito bi morali biti dovolj prožni, prilagojeni vrsti proizvodnje in zadevni vrsti ali kategoriji živali ter bi morali upoštevati lokalne razmere in tehnični razvoj. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev minimalnih zahtev, potrebnih za zagotovitev enotne uporabe ukrepov za biološko zaščito v državah članicah. Kljub temu bi moralo vedno ostati v pristojnosti izvajalcev dejavnosti, držav članic ali Komisije, da oblikujejo svoje lastne smernice za dobro prakso in tako spodbujajo preprečevanje prenosljivih bolezni na podlagi višjih standardov biološke zaščite. Za biološko zaščito so sicer lahko potrebne določene začetne naložbe, vendar bi moralo biti manj bolezni živali pozitivna spodbuda za izvajalce dejavnosti.

(44)

Biocidni proizvodi, kot so razkužila za veterinarsko higieno ali s področja živil in krme, insekticidi, repelenti ali rodenticidi, imajo pomembno vlogo v strategijah za biološko zaščito na kmetijah ter pri prevozu živali. Zato bi jih bilo treba obravnavati kot del biološke zaščite.

(45)

Znanje o zdravju živali, vključno s simptomi bolezni, posledicami bolezni in možnimi načini preprečevanja, med katere spadajo tudi biološka zaščita, zdravljenje in obvladovanje bolezni, je pogoj za učinkovito skrb za zdravje živali in je bistvenega pomena za zagotavljanje zgodnjega ugotavljanja bolezni živali. Izvajalci dejavnosti in osebje v stiku z živalmi bi zato morali pridobiti takšno znanje, kot ga potrebujejo. To znanje lahko pridobijo na različne načine, na primer s formalnim izobraževanjem, pa tudi prek sistema kmetijskega svetovanja v kmetijskem sektorju ali prek neformalnega usposabljanja, h kateremu bi lahko nacionalne kmetijske organizacije in kmetijske organizacije Unije ter druge organizacije pomembno prispevale.

(46)

Veterinarji in strokovnjaki za zdravje vodnih živali imajo ključno vlogo pri vseh vidikih skrbi za zdravje živali, splošna pravila glede njihovih nalog in odgovornosti pa bi bilo treba določiti v tej uredbi.

(47)

Veterinarji imajo izobrazbo in poklicne kvalifikacije, ki potrjujejo, da so pridobili znanje, spretnosti in kompetence, potrebne med drugim za diagnosticiranje bolezni in zdravljenje živali. Poleg tega v nekaterih državah članicah iz zgodovinskih razlogov ali zaradi pomanjkanja veterinarjev, ki se ukvarjajo z boleznimi vodnih živali, obstaja poklic strokovnjaka za zdravje vodnih živali. Ti strokovnjaki običajno niso veterinarji, vendar se ukvarjajo z veterinarsko medicino vodnih živali. Ta uredba bi zato morala upoštevati odločitev držav članic, v katerih je ta poklic priznan. V teh primerih bi morali imeti strokovnjaki za zdravje vodnih živali na svojem specifičnem področju dela iste odgovornosti in obveznosti kot veterinarji. Ta pristop je v skladu s Kodeksom zdravstvenega varstva vodnih živali OIE.

(48)

Države članice, zlasti njihovi pristojni organi, odgovorni za zdravje živali, so ene od ključnih akterjev na področju preprečevanja in obvladovanja prenosljivih bolezni živali. Organ, pristojen za zdravje živali, ima z izdajo zdravstvenih spričeval za živali pomembno vlogo pri ukrepih za spremljanje, izkoreninjenje in obvladovanje bolezni, načrtih ukrepov in izboljšanju ozaveščenosti o boleznih, pri lajšanju premikov živali in pri mednarodni trgovini. Države članice so pri opravljanju svojih nalog v skladu s to uredbo odvisne od dostopa do zadostnih finančnih sredstev, infrastrukture in kadrovskih virov na svojem celotnem ozemlju, vključno z laboratorijsko zmogljivostjo ter znanstvenim in drugim ustreznim strokovnim znanjem.

(49)

Pristojni organi zaradi omejenih virov ne morejo vedno opravljati vseh dejavnosti, ki se v tej uredbi od njih zahtevajo. Zato je treba zagotoviti pravno podlago za prenos izvajanja nekaterih dejavnosti na veterinarje, ki niso uradni veterinarji. Iz istega razloga bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da pooblastijo fizične ali pravne osebe za opravljanje določenih dejavnosti pod določenimi pogoji.

(50)

Za zagotovitev določitve potrebnih pogojev za splošno uporabo ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni v Uniji, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s prenosom izvajanja tistih dejavnosti, ki jih lahko pristojni organi prenesejo na veterinarje, ki niso uradni veterinarji.

(51)

Optimalno skrb za zdravje živali je mogoče doseči le v sodelovanju s skrbniki živali, izvajalci dejavnosti, veterinarji, strokovnjaki za zdravje živali, drugimi deležniki in trgovskimi partnerji. Za zagotovitev njihove podpore je treba določiti postopke odločanja ter uporabo ukrepov, predvidenih v tej uredbi, na jasen, pregleden in vključujoč način.

(52)

Pristojni organ bi moral poleg tega ustrezno ukrepati z namenom obveščanja javnosti, zlasti kadar obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da lahko živali ali proizvodi pomenijo tveganje za zdravje živali ali javno zdravje, ali kadar je primer v javnem interesu. V teh primerih lahko zadevne živali ali proizvodi izvirajo iz Unije ali vanjo vstopijo iz držav zunaj nje. Proizvode lahko v Unijo vnašajo tudi osebe, ki vanjo potujejo iz držav zunaj nje, s svojo osebno prtljago. Zato bi bilo treba državljane seznanjati tudi s tveganji, povezanimi s takšnimi primeri.

(53)

Za preprečitev uhajanja povzročiteljev bolezni iz laboratorijev, inštitutov in drugih objektov za ravnanje s povzročitelji bolezni, je bistveno, da ti sprejmejo ustrezne ukrepe za biološko zaščito, biološko varnost in biološko zadrževanje. V tej uredbi bi zato morali biti določeni varnostni ukrepi, ki jih je treba upoštevati med ravnanjem s povzročitelji bolezni, cepivi in drugimi biološkimi proizvodi ali prevozom takih povzročiteljev bolezni, cepiv in drugih bioloških proizvodov. Obveznosti, naložene v zvezi s tem, bi morale veljati tudi za vsako pravno ali fizično osebo, ki je vključena v takšno dejavnost. Za zagotovitev upoštevanja varnostnih standardov pri ravnanju z zelo nalezljivimi povzročitelji bolezni, cepivi in drugimi biološkimi proizvodi bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z varnostnimi ukrepi v teh laboratorijih, inštitutih in objektih ter pri premikih povzročiteljev bolezni.

(54)

Zgodnje ugotavljanje in jasna veriga prijavljanja bolezni in poročanja o njih sta ključna za učinkovito obvladovanje bolezni. Za učinkovito in hitro odzivanje bi morale države članice zagotoviti, da se vsak sum ali potrditev izbruha določenih bolezni s seznama takoj prijavi pristojnemu organu.

(55)

Veterinarji so ključni akterji pri preiskovanju bolezni ter vezni člen med izvajalci dejavnosti in pristojnim organom. Zato bi jim morali zadevni izvajalci dejavnosti prijaviti primere povečane umrljivosti, druge resne bolezenske zaplete ali znatno zmanjšanje stopenj proizvodnje zaradi nepojasnjenih vzrokov.

(56)

Za zagotovitev uspešnega in učinkovitega obveščanja, pa tudi za pojasnitev različnih okoliščin, glede povečane umrljivosti ter drugih znakov hudih bolezni bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z merili za določanje, kdaj nastopijo ustrezne okoliščine za obveščanje, in po potrebi za določitev pravili za nadaljnje preiskave.

(57)

Za določene bolezni s seznama je bistveno, da država članica Komisiji in ostalim državam članicam takoj prijavi izbruh na njenem ozemlju. Takšno obveščanje bo sosednjim ali drugim prizadetim državam članicam omogočilo, da sprejmejo previdnostne ukrepe, kadar je primerno.

(58)

Po drugi strani pa za nekatere bolezni takojšnja prijava in ukrepi niso potrebni. V teh primerih je zbiranje informacij in poročanje v zvezi s pojavom teh bolezni bistveno za nadziranje stanja bolezni in po potrebi sprejetje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni. Zahteva po poročanju se lahko nanaša tudi na bolezni, ki jih je treba prijaviti na ravni celotne Unije, vendar pa so potrebne dodatne informacije za izvedbo učinkovitih ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni. Za zagotovitev, da se pravilne informacije in podatki, potrebni za preprečevanje širjenja ali za obvladovanje vsake posamezne bolezni, zberejo v ustreznem časovnem roku, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejeme akte v zvezi z zadevami, o katerih je treba poročati.

(59)

Glavni namen prijavljanja bolezni in poročanja o njih je ustvariti zanesljive, pregledne in dostopne epidemiološke podatke. Na ravni Unije bi bilo treba za bolezni s seznama vzpostaviti računalniško podprt interaktivni informacijski sistem za učinkovito zbiranje in upravljanje s podatki o spremljanju, po potrebi pa tudi za porajajoče se bolezni ali patogene s protimikrobno odpornostjo. S tem sistemom bi morali spodbujati optimalno razpoložljivost podatkov, lažjo izmenjavo podatkov in zmanjšanje upravnega bremena za pristojne organe držav članic, tako da bi združili prijavljanje bolezni in poročanje o njih na ravni Unije in na mednarodni ravni v en sam postopek preko podatkovne zbirke OIE. Prav tako bi bilo treba zagotoviti doslednost pri izmenjavi informacij v skladu z Direktivo 2003/99/ES.

(60)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje pravil Unije o prijavljanju bolezni in poročanju o njih bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo seznama bolezni, za katere veljajo pravila Unije o prijavljanju in poročanju, kot so določena v tej uredbi, in določitev potrebnih postopkov, oblik ter izmenjave podatkov in informacij v zvezi s prijavljanjem bolezni in poročanjem o njih.

(61)

Spremljanje je ključni element politike obvladovanja bolezni. Z njim bi se moralo zagotoviti zgodnje ugotavljanje prenosljivih bolezni živali in njihovo učinkovito prijavljanje, kar bi zadevnemu sektorju in pristojnemu organu po možnosti omogočilo pravočasno izvajanje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni ter omogočilo njeno izkoreninjenje. Poleg tega bi se s spremljanjem morale zagotoviti informacije o zdravstvenem statusu živali v vsaki državi članici in v Uniji, s katerimi bi se utemeljila izdaja spričeval glede statusa prost bolezni in olajšalo trgovanje s tretjimi državami.

(62)

Izvajalci dejavnosti redno opazujejo svoje živali in lahko najlažje opazijo povečano umrljivost ali druge simptome hude bolezni. Izvajalci dejavnosti so zato temelj vsakega spremljanja in bistveni za spremljanje, ki ga izvaja pristojni organ.

(63)

Za zagotovitev tesnega sodelovanja in izmenjave informacij med izvajalci dejavnosti in veterinarji ali strokovnjaki za zdravje vodnih živali in za dopolnitev spremljanja, ki ga izvajajo izvajalci dejavnosti, bi morali veterinarji obiskovati obrate glede na vrsto zadevne proizvodnje in druge ustrezne dejavnike. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje veterinarskih obiskov bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev minimalnih zahtev.

(64)

Bistvenega pomena je, da ima pristojni organ vzpostavljen sistem spremljanja za bolezni s seznama, ki jih je treba spremljati. To bi moralo veljati tudi za porajajoče se bolezni, pri katerih bi bilo treba oceniti morebitna tveganja za zdravje v zvezi z zadevno boleznijo in zbrati epidemiološke podatke za to oceno. Za zagotovitev najboljše porabe virov bi bilo treba informacije kar najučinkoviteje in najuspešneje zbrati, jih izmenjevati in uporabljati.

(65)

Metodologijo, pogostost in intenzivnost spremljanja bi bilo treba prilagoditi vsaki posamezni bolezni ter upoštevati poseben namen spremljanja, zdravstveni status živali na zadevnem območju in kakršno koli dodatno spremljanje, ki ga izvajajo izvajalci dejavnosti. Primerni ukrepi epidemiološkega spremljanja bi lahko segali od preprostega obveščanja in poročanja o pojavu ali sumu pojava bolezni s seznama ali porajajoče se bolezni ali drugih anomalijah, kot so povečana umrljivost in drugi znaki bolezni, do posebnih in celostnih programov spremljanja, ki bi običajno vključevali postopke dodatnega vzorčenja in testiranja.

(66)

Odvisno od epidemiološkega profila bolezni in zadevnih dejavnikov tveganja bo morda treba vzpostaviti poseben program spremljanja, ki bo vključeval opredeljene in strukturirane dejavnosti. V takih primerih je ustrezno, da države članice pripravijo ciljno usmerjene programe spremljanja. Kadar so takšni programi pomembni za Unijo kot celoto, bi bilo treba določiti pravila za njihovo usklajeno izvajanje.

(67)

Takšni programi bi morali biti skladni s cilji Unije in zato usklajevani na ravni Unije. V ta namen bi jih bilo treba predložiti Komisiji. Poleg tega bi morale države članice, ki izvajajo te posebne programe spremljanja, Komisiji redno poročati o njihovih rezultatih. Da se zagotovijo enotni pogoji za izvedbo programov spremljanja, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo seznama bolezni, za katere je treba izvajati programe spremljanja, ter za določitev usklajenih postopkov, oblik, podatkov, izmenjave informacij in meril, ki se bodo uporabili za oceno programov spremljanja.

(68)

Pogosto bo treba zagotoviti podrobnosti o ustrezni obliki spremljanja za različne bolezni, od bolezni, pri kateri se spremljanje lahko omeji na dejavnosti, kot sta poročanje in prijavljanje, do bolezni, pri katerih je treba po vsej Uniji uvesti poseben poglobljen program spremljanja. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z obliko spremljanja, merili za ugotovitev relevantnosti bolezni, za katero je treba izvajati program spremljanja, pomemben za Unijo in za uradno potrditev izbruha bolezni, opredelitvijo primerov zadevnih bolezni in zahtevami za programe spremljanja v zvezi z njihovo vsebino, informacijami, ki jih je treba vključiti v take programe, in obdobjem njihove uporabe.

(69)

Od držav članic, ki niso proste ali za katere ni znano, ali so proste bolezni s seznama ali ne, in za katere veljajo ukrepi za izkoreninjenje, kot so določeni v tej uredbi, bi bilo treba zahtevati, da vzpostavijo obvezne programe izkoreninjenja za izkoreninjenje teh bolezni, kadar je izkoreninjenje v Uniji obvezno.

(70)

Po drugi strani obstajajo nekatere bolezni, ki sicer zadevajo Unijo, vendar pa od držav članic ni treba zahtevati, da zadevne bolezni izkoreninijo. Državam članicam bi moralo biti prepuščeno, da vzpostavijo neobvezne programe izkoreninjenja za take bolezni, če presodijo, da je izkoreninjenje zanje pomembno. Takšni neobvezni programi izkoreninjenja bi bili priznani na ravni Unije in bi pomenili izvajanje določenih ustreznih ukrepov za obvladovanje bolezni. Prav tako se lahko zadevni državi članici, če to odobri Komisija, omogoči, da ob sprejemu živali iz drugih držav članic ali tretjih držav zahteva določena jamstva.

(71)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje programov izkoreninjenja bolezni bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev postopkov za predložitev takšnih programov, kazalnikov uspešnosti in poročanja.

(72)

Poleg tega bi morala imeti država članica možnost, da svoje celotno ozemlje ali njegova območja ali kompartmente razglasi za proste ene ali več bolezni s seznama, za katere veljajo pravila o obveznih ali neobveznih programih izkoreninjenja, da se tako zaščitijo pred vnosom takšnih bolezni s seznama iz drugih delov Unije ali iz tretjih držav ali ozemelj. V ta namen bi bilo treba določiti tudi jasen in usklajen postopek, vključno s potrebnimi merili za pridobitev statusa prost bolezni. Za zagotovitev, da po celotni Uniji veljajo isti pogoji za priznanje statusa prost bolezni, je potrebna uradna odobritev takega statusa prost bolezni, zato bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za odobritev takega statusa.

(73)

OIE je uvedla pojem kompartmentalizacije v okviru Zoosanitarnega kodeksa za kopenske živali in Kodeksa zdravstvenega varstva vodnih živali (v nadaljnjem besedilu: kodeksi OIE). V zakonodaji Unije, ki je bila sprejeta pred to uredbo, je ta pojem priznan le za določene živalske vrste in bolezni, opredeljene v posebni zakonodaji Unije, in sicer za aviarno influenco in bolezni vodnih živali. Ta uredba bi morala zagotoviti možnost uporabe sistema kompartmentov tudi za druge živalske vrste in bolezni. Za določitev podrobnih pogojev in pravil za priznanje in za odobritev kompartmentov ter zahtev v zvezi z njimi bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da sprejme akte v skladu s členom 290 PDEU.

(74)

Države članice bi morale z namenom obveščanja trgovskih partnerjev in olajševanja trgovanja javno objaviti, ali so njihova ozemlja prosta bolezni oziroma katera območja in kompartmenti njihovega ozemlja so prosti bolezni.

(75)

Da se določijo podrobni pogoji za priznanje statusa prost bolezni, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z merili in pogoji za pridobitev takšnega statusa, dokazi, potrebnimi za utemeljitev izdaje spričeval glede statusa prost bolezni, posebnimi ukrepi za preprečevanje in obvladovanje bolezni, po potrebi vključno s statusom, kjer se cepljenje ne izvaja, omejitvami, informacijami, ki jih je treba predložiti, odstopanji in pogoji za ohranitev, začasni preklic, odvzem ali ponovno pridobitev statusa prost bolezni.

(76)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje postopkov za pridobitev statusa prost bolezni bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev tistih bolezni s seznama, za katere se lahko določijo kompartmenti, ter podrobnih pravil glede oblike za predložitev vlog in izmenjave podatkov.

(77)

Ker so nekatere populacije živali, dovzetne za določene bolezni s seznama, nanje popolnoma neimune, sta potrebna nenehno ozaveščanje o boleznih in pripravljenost nanje. Načrti ukrepov so se izkazali kot pomembno orodje za uspešno obvladovanje nujnih primerov bolezni v preteklosti. Za zagotovitev razpoložljivosti tega uspešnega in učinkovitega orodja za obvladovanje nujnih primerov bolezni in tega, da se lahko prilagaja nujnim situacijam, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev potrebnih pravil za izvajanje načrtov ukrepov.

(78)

Pretekle krize na področju zdravja živali so pokazale prednosti posebnih, podrobnih in hitrih postopkov za upravljanje v nujnih primerih bolezni. Ti organizacijski postopki bi morali zagotavljati hiter in učinkovit odziv in izboljšati usklajevanje prizadevanj vseh vpletenih strani, zlasti pristojnih organov in deležnikov. Zajemati bi morali tudi sodelovanje s pristojnimi organi sosednjih držav članic ter tretjih držav in ozemelj, kadar je to izvedljivo in ustrezno.

(79)

Za zagotovitev uporabe načrtov ukrepov v dejanskih nujnih situacijah je bistveno preskusiti zadevne sisteme in preveriti, ali delujejo. Zato bi morali pristojni organi v državah članicah v sodelovanju s pristojnimi organi v sosednjih državah članicah ter tretjih državah in ozemljih izvajati simulacijske vaje, kadar je to izvedljivo in ustrezno.

(80)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje načrtov ukrepov in simulacijskih vaj bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil za praktično izvedbo teh načrtov in vaj.

(81)

Veterinarska zdravila, kot so cepiva, hiperimunski serumi in protimikrobna sredstva, imajo pomembno vlogo pri preprečevanju in obvladovanju prenosljivih bolezni živali. V oceni učinka za sprejetje te uredbe, je zlasti poudarjen pomen cepiv kot orodja za preprečevanje, obvladovanje in izkoreninjenje bolezni živali.

(82)

Vendar pa strategije obvladovanja za nekatere prenosljive bolezni živali zahtevajo prepoved ali omejitev uporabe določenih veterinarskih zdravil, saj bi njihova uporaba ovirala učinkovitost teh strategij. Določena veterinarska zdravila lahko na primer prikrijejo znake bolezni, onemogočijo ugotovitev povzročitelja bolezni ali otežijo hitro in diferencialno diagnozo ter tako ogrozijo pravilno ugotovitev bolezni.

(83)

Vendar se te strategije obvladovanja lahko precej razlikujejo pri različnih bolezni s seznama. Zato bi morala biti v tej uredbi določena pravila o uporabi veterinarskih zdravil za preprečevanje in obvladovanje nekaterih bolezni s seznama ter usklajena merila za presojo, kdaj je primerno uporabiti cepiva, hiperimunske serume in protimikrobna sredstva ter kako jih je treba uporabiti. Za zagotovitev prilagodljivega pristopa ter obravnavo posebnosti različnih bolezni s seznama in razpoložljivosti učinkovitih zdravljenj bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z omejitvami, prepovedmi ali obveznostmi uporabe nekaterih veterinarskih zdravil v okviru obvladovanja določenih bolezni s seznama. V izredno nujnih primerih in zaradi obravnavanja nepričakovanih tveganj z možnimi hudimi posledicami za zdravje živali ali javno zdravje, gospodarstvo, družbo ali okolje bi bilo treba omogočiti sprejetje ukrepov v zvezi s tem po postopku v nujnih primerih.

(84)

V skladu s sklepi iz strokovnega mnenja o bankah cepiv in/ali diagnostičnih bankah za pomembnejše bolezni živali bi bilo treba sprejeti ukrepe, da se Uniji in državam članicam omogoči vzpostavitev rezerv antigenov, cepiv in diagnostičnih reagentov za bolezni s seznama, ki pomenijo resno tveganje za zdravje živali ali javno zdravje. Z vzpostavitvijo banke antigenov, cepiv in diagnostičnih reagentov Unije bi pospeševali doseganje ciljev Unije na področju zdravja živali, saj bi banka omogočala hiter in učinkovit odziv, ko so potrebni viri te banke, ter bi pomenila učinkovito rabo omejenih virov.

(85)

Za zagotovitev hitrega in učinkovitega odziva bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z vzpostavitvijo in upravljanjem takšnih bank ter varnostnimi standardi in zahtevami za njihovo upravljanje. Vendar v tej uredbi ne bi smelo biti predvideno sprejetje pravil o financiranju ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni, vključno s cepivi.

(86)

Določiti bi bilo treba merila za prednostni dostop do virov v bankah antigenov, cepiv in diagnostičnih reagentov Unije, da bi se zagotovilo njihovo učinkovito razdeljevanje v nujnih primerih.

(87)

Iz varnostnih razlogov, povezanih z bioterorizmom in agroterorizmom, bi bilo treba določene podrobne informacije o bankah antigenov, cepiv in diagnostičnih reagentov Unije obravnavati kot zaupne, njihovo objavo pa prepovedati. Kar zadeva iste vrste informacij v zvezi z nacionalnimi bankami cepiv, bi bilo treba spoštovati ustavne zahteve različnih držav članic glede svobode obveščanja, hkrati pa zagotoviti, da se zadevne informacije obravnavajo kot tajni podatki.

(88)

Za zagotovitev enotnih pogojev za upravljanje bank antigenov, cepiv in diagnostičnih regentov Unije bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev podrobnih pravil glede tega, kateri biološki proizvodi se hranijo v teh bankah in za katere bolezni, in podrobnih pravil o dobavi, količinah, shranjevanju, dostavi, postopkovnih in tehničnih zahtevah za antigene, cepiva in diagnostične reagente ter pogostosti in vsebini informacij, ki se predložijo Komisiji.

(89)

Ob izbruhu bolezni s seznama, ki pomeni veliko tveganje za zdravje živali ali javno zdravje v Uniji, bi morale države članice poskrbeti za sprejetje takojšnjih ukrepov za obvladovanje bolezni z namenom izkoreninjenja zadevne bolezni, da se zaščitita zdravje živali in javno zdravje.

(90)

Pristojni organ bi moral biti odgovoren za sprožitev prvih preiskav, da se potrdi ali izključi izbruh zelo nalezljive bolezni s seznama, ki pomeni veliko tveganje za zdravje živali ali javno zdravje v Uniji.

(91)

Pristojni organ bi moral določiti predhodne ukrepe za obvladovanje bolezni, da bi se preprečilo morebitno širjenje bolezni s seznama, in bi moral izvesti epidemiološko poizvedbo.

(92)

Takoj ko je bolezen s seznama potrjena, bi moral pristojni organ sprejeti potrebne ukrepe za obvladovanje bolezni, po potrebi vključno z vzpostavitvijo območij z omejitvami, z namenom izkoreninjenja bolezni in preprečevanja njenega nadaljnjega širjenja.

(93)

Pojav bolezni s seznama pri divjih živalih lahko pomeni tveganje za javno zdravje in zdravje gojenih živali. Zato bi bilo treba po potrebi določiti posebna pravila za ukrepe za obvladovanje in izkoreninjenje bolezni pri divjih živalih.

(94)

V primeru pojava bolezni s seznama se lahko zgodi, da standardni ukrepi za obvladovanje bolezni ogrožajo majhne populacije določenih živali, kot so redke pasme in vrste. Zaščita teh pasem in vrst lahko od pristojnih organov zahteva, da sprejmejo prilagojene ukrepe. Vendar takšna prilagoditev ne bi smela ovirati obvladovanja te bolezni na splošno.

(95)

Pri boleznih s seznama, ki niso zelo nalezljive in za katera veljajo obvezna pravila, ki zahtevajo njihovo izkoreninjenje, bi bilo treba ukrepe za obvladovanje bolezni izvesti tako, da se prepreči širjenje zadevne bolezni zlasti na neokužena območja. Vendar pa so lahko ti ukrepi bolj omejeni ali drugačni v primerjavi s tistimi, ki se uporabljajo za najnevarnejše bolezni s seznama. V tej uredbi bi zato morala biti določena posebna pravila za te manj nevarne bolezni. Države članice, ki imajo vzpostavljen neobvezni program izkoreninjenja, bi prav tako morale izvajati takšne ukrepe za obvladovanje bolezni. V nekaterih primerih, odvisno od profila bolezni in epidemiološkega stanja, je lahko izkoreninjenje dolgoročen cilj, medtem ko je lahko kratkoročni cilj obvladovanje bolezni. Vendar pa bi morali biti raven in intenzivnost ukrepov za obvladovanje bolezni sorazmerni in upoštevati značilnosti zadevne bolezni s seznama, njeno porazdelitev in pomen za zadevne države članice in za Unijo kot celoto.

(96)

Za zagotovitev, da bodo izvajalci dejavnosti, skrbniki hišnih živali in pristojni organi učinkovito izvajali ukrepe za obvladovanje bolezni, predvidene v tej uredbi, in ob upoštevanju posebnosti ukrepov za obvladovanje bolezni pri določenih boleznih s seznama ter povezanih dejavnikov tveganja bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s podrobnimi ukrepi za obvladovanje bolezni, ki se izvedejo v primeru suma ali potrditve bolezni s seznama v obratih, na drugih lokacijah in na območjih z omejitvami.

(97)

Da bi se Komisiji omogočilo sprejetje začasnih posebnih ukrepov za obvladovanje bolezni v primeru, ko ukrepi za obvladovanje bolezni iz te uredbe niso zadostni ali primerni za obravnavanje podanega tveganja, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev začasnih posebnih ukrepov za obvladovanje bolezni.

(98)

Registracija določenih obratov, v katerih so nastanjene kopenske živali ali shranjen zarodni material, in prevoznikov, ki jih prevažajo, je potrebna, da lahko pristojni organ izvaja ustrezno spremljanje ter prepreči, nadzira in izkorenini prenosljive bolezni živali.

(99)

Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom in stroškom, bi morale imeti države članice omejeno možnost, da določene vrste obratov, ki predstavljajo nizko tveganje, izvzamejo iz obveznosti registracije. Za dosego usklajenega pristopa pri odobritvi takšnih izvzetjih bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Takšen usklajen pristop je potreben zlasti zato, da se prepreči izvzetje določenih vrst obratov iz obveznosti registracije. To je zlasti pomembno ne le za obrate, ki predstavljajo več kot neznatno tveganje za zdravje živali, temveč tudi za tiste obrate, ki predstavljajo več kot neznatno tveganje za javno zdravje. Primer takšnega tveganja je gojenje živali, ki živijo v tesnem stiku z ljudmi ali v njihovi neposredni bližini, kot je vzreja psov na ravni, ki vključuje določeno stalnost dejavnosti in določeno stopnjo organizacije, namenjeno predvsem njihovi prodaji z namenom, da postanejo hišne živali v gospodinjstvih.

(100)

Kadar določena vrsta obrata, v katerem so nastanjene kopenske živali ali shranjen zarodni material, predstavlja posebno tveganje za zdravje živali, bi jo moral odobriti pristojni organ.

(101)

Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom in stroškom, zlasti za podjetja, ki predstavljajo nizko tveganje, bi bilo treba, kadar je to mogoče, v ustrezne ukrepe vključiti prožnost, ki omogoča, da se sistem registracije in odobritve prilagodi lokalnim in regionalnim razmeram ter načinom proizvodnje.

(102)

V nekaterih primerih je zaželena ali potrebna harmonizacija določenih pogojev za registracijo ali odobritev po vsej Uniji. Obrati z zarodnim materialom in dejavnosti zbiranja bi morali na primer izpolnjevati določene pogoje in bi morali biti odobreni, da bi ustrezali mednarodnim standardom, s čimer bi Unija pri trgovanju s tretjimi državami lahko nudila zagotovila glede zdravja živali. Takšni pogoji bi morali zajemati tudi zahteve glede posebnega usposabljanja ali poklicnih kvalifikacij za določene zelo specifične obrate ali dejavnosti (npr. skupine za zbiranje zarodkov) ali celo obveznost posebnega nadzora s strani pristojnega organa. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte v zvezi s temi podrobnimi zahtevami ter tako zagotoviti takšne posebne pogoje.

(103)

Zaradi zmanjšanja upravnih bremen bi bilo treba registracijo in odobritve po možnosti vključiti v sistem registracij ali odobritev, ki ga je morda zadevna država članica že vzpostavila za druge namene.

(104)

Izvajalci dejavnosti imajo neposredne informacije o živalih v svoji oskrbi. Zato bi morali redno dopolnjevati evidenco informacij, pomembnih za oceno zdravstvenega statusa živali, sledljivost in epidemiološko poizvedbo v primeru pojava bolezni s seznama. Te evidence bi morale biti pristojnim organom zlahka dostopne.

(105)

Za zagotovitev dostopa do posodobljenih informacij o registriranih obratih in izvajalcih dejavnosti ter odobrenih obratih bi morali pristojni organi vzpostaviti in voditi register takšnih obratov in izvajalcev dejavnosti. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z natančnimi informacijami, ki jih je treba vključiti v register obratov in izvajalcev dejavnosti.

(106)

Obrat bi moral izpolnjevati določene zahteve, da ga pristojni organ odobri. Preden pristojni organ izda odobritev, bi moral s pregledom na kraju samem preveriti, ali so izpolnjene vse zahteve. V nekaterih primerih ni mogoče takoj izpolniti vseh pogojev, vendar preostale nepravilnosti ne predstavljajo znatnega tveganja za zdravje živali ali javno zdravje. V takšnih primerih bi moral pristojni organ imeti možnost, da izda pogojno odobritev, po kateri opravi drug pregled na kraju samem, s katerim bi preveril, ali je bil dosežen napredek. V teh primerih bi moral izvajalcem dejavnosti v zadevnih obratih dati potrebna učinkovita navodila, da zadevni izvajalec dejavnosti razume nepravilnost in lahko načrtuje njeno uspešno odpravo.

(107)

Učinkovita sledljivost je ključni element politik za obvladovanje bolezni. Določiti bi bilo treba zahteve za identifikacijo in registracijo posameznih vrst gojenih kopenskih živali in zarodnega materiala, da bi se pospešila učinkovita uporaba pravil za preprečevanje in obvladovanje bolezni, določenih v tej uredbi. Poleg tega je pomembno, da se predvidi možnost vzpostavitve sistema identifikacije in registracije vrst, za katere takšne ureditve trenutno ne obstajajo, ali kadar je to upravičeno zaradi spreminjajočih se okoliščin in tveganj.

(108)

Za določene živalske vrste, pri katerih je pomembno zagotoviti možnost sledljivosti posameznih živali ali skupin, bi bilo treba zahtevati fizična sredstva za identifikacijo. To pomeni, da se zadevna žival fizično označi, opremi z oznako, mikročipom ali drugače identificira na način, ki ga je mogoče videti ali zaznati na njenem telesu ali v njem in ki ga ni mogoče enostavno odstraniti.

(109)

Za zagotovitev nemotenega delovanja sistema identifikacije in registracije ter sledljivosti bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z obveznostmi glede podatkovnih zbirk, podrobnimi zahtevami za identifikacijo in registracijo različnih živalskih vrst, vključno z izvzetji in pogoji zanje, ter dokumenti.

(110)

Upravno breme in stroške je primerno zmanjšati ter zagotoviti prožnost sistema v okoliščinah, v katerih je zahteve po sledljivosti mogoče izpolniti s sredstvi, ki niso določena v tej uredbi. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte v zvezi z odstopanji od zahtev za identifikacijo in registracijo.

(111)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje sistema identifikacije in registracije ter sledljivosti bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil v zvezi s tehničnimi specifikacijami za podatkovne zbirke, sredstvi za identifikacijo, dokumenti in oblikami ter roki.

(112)

Pomembno orodje za preprečevanje vnosa in širjenja prenosljivih bolezni živali so omejitve premikov živali in proizvodov, ki bi lahko prenašali to bolezen. Vendar ima lahko omejevanje premikov živali in proizvodov hude gospodarske posledice in lahko vpliva na delovanje notranjega trga. Takšne omejitve bi se zato morale uporabljati le, kadar so potrebne in sorazmerne s tveganjem. Ta pristop je v skladu z načeli iz Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov in mednarodnih standardov OIE.

(113)

Splošne zahteve iz te uredbe bi se morale uporabljati za vse premike živali, kot so prepoved premikov živali iz obrata s povečano umrljivostjo ali drugimi nepojasnjenimi simptomi bolezni ali zahteve za preprečevanje bolezni med prevozom živali.

(114)

Trenutni pravni okvir v zakonodaji Unije na področju zdravja živali za premike kopenskih živali in proizvodov določa usklajena pravila predvsem za take premike med državami članicami, državam članicam pa prepušča določitev potrebnih zahtev glede premikov znotraj njihovega ozemlja. Primerjava sedanjega položaja z možnostjo, da bi se pravila o premikih znotraj držav članic harmonizirala tudi na ravni Unije, je bila podrobno obdelana v oceni učinka za sprejetje te uredbe. Ugotovljeno je bilo, da bi bilo treba sedanji pristop ohraniti, saj bi bila popolna harmonizacija vseh premikov zelo zapletena, koristi v smislu olajšanja premikov med državami članicami pa ne bi odtehtale negativnih posledic, ki bi jih to lahko imelo na zmožnost obvladovanja bolezni.

(115)

Za premike živali med državami članicami bi se morale uporabljati osnovne zahteve za zdravstveno varstvo živali. Zlasti se ne bi smele premikati živali iz obratov s povečano umrljivostjo ali nepojasnjenimi bolezenskimi znaki. Toda tudi povečana umrljivost, povezana z znanstvenimi postopki, odobrenimi z Direktivo 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta (19), ki ni posledica infekcijskih bolezni s seznama, ne bi smela biti razlog za prepoved premikov živali za znanstvene namene.

(116)

Vendar bi morala ta uredba zagotavljati prožnost, da bi se olajšali premiki vrst in kategorij kopenskih živali, ki predstavljajo majhno tveganje za širjenje bolezni s seznama med državami članicami. Poleg tega bi bilo treba določiti nadaljnje možnosti za odstopanja v primerih, ko države članice ali izvajalci dejavnosti uspešno uvedejo alternativne ukrepe za zmanjšanje tveganja, kot so visoka stopnja biološke zaščite in učinkoviti sistemi spremljanja.

(117)

Kopitarji in perutnina sta gospodarsko zelo pomembni skupini živalskih vrst in zanju veljajo posebne zahteve za premike v skladu z zakonodajo Unije, ki je bila sprejeta pred to uredbo, in sicer direktive Sveta 64/432/EGS (20), 91/68/EGS (21), 2009/156/ES (22), 2009/158/ES (23), ter delno Direktiva 92/65/EGS. Glavna pravila, ki urejajo premike teh vrst, bi bilo treba določiti v tej uredbi. Podrobne zahteve, ki so v veliki meri odvisne od bolezni, ki se lahko prenašajo na različne vrste ali kategorije živali, bi bilo treba urediti v naknadnih aktih Komisije, ob upoštevanju posebnosti bolezni, vrst in kategorij zadevnih živali.

(118)

Ker dejavnosti zbiranja za kopitarje in perutnino predstavlja zelo visoko tveganje za bolezni, je primerno omejiti število živali, ki se lahko premaknejo naenkrat med državami članicami, ter v tej uredbi določiti posebna pravila za zaščito zdravja zadevnih živali in preprečitev širjenja prenosljivih bolezni živali. Te dejavnosti zbiranja se običajno izvajajo v obratu, odobrenem v ta namen, kar zadeva prvo dejavnost zbiranja, pa lahko tudi – z dovoljenjem države članice izvora – na enem od prevoznih sredstev, kot je tovornjak, ki živali pobira z različnih lokacij v tej državi članici.

(119)

Glede na zadevne bolezni in vrste s seznama je treba določiti posebne zahteve za zdravstveno varstvo določenih živalskih vrst, razen gojenih kopitarjev in perutnine. Pravila za te vrste so bila prav tako določena v pravnem okviru, ki se je uporabljal pred to uredbo, zlasti v Direktivi 92/65/EGS. Ta direktiva določa posebna pravila za premike živalskih vrst, vključno s čebelami, čmrlji, opicami, psi in mačkami, zato bi v tej uredbi morala biti določena pravna podlaga za sprejetje delegiranih in izvedbenih aktov o določitvi posebnih pravil za premike teh živalskih vrst.

(120)

Zaprti obrati, v katerih so običajno nastanjene laboratorijske živali ali živali iz živalskih vrtov, praviloma zagotavljajo visoko raven biološke zaščite ter ugoden in dobro nadzorovan zdravstveni status, živali v njih pa se redkeje premikajo ali se premikajo le znotraj zaprtih predelov teh obratov. Status zaprtih obratov, za katerega se lahko izvajalci dejavnosti prostovoljno prijavijo, je bil prvič uveden z Direktivo 92/65/EGS, v kateri so določena pravila in zahteve za odobritev ter zahteve glede premikov za odobrene ustanove, inštitute in središča. Tako vzpostavljeni sistem tem obratom omogoča medsebojno izmenjavo živali, za katero velja manj zahtev glede premikov, hkrati pa daje zagotovila glede zdravja živali znotraj predelov zaprtih obratov. Zato so izvajalci dejavnosti ta sistem na splošno sprejeli, uporablja pa se prostovoljno. Tako je v tej uredbi primerno ohraniti pojem zaprtih obratov in določiti pravila za premike med temi obrati.

(121)

Za znanstvene namene, na primer za raziskovalne ali diagnostične namene, zlasti tiste, ki so odobreni v skladu z Direktivo 2010/63/EU, je morda treba premakniti živali, ki ne izpolnjujejo splošnih zahtev za zdravstveno varstvo živali iz te uredbe in ki pomenijo visoko tveganje za zdravje živali. Tovrstni premiki ne bi smeli biti prepovedani ali neupravičeno omejeni s to uredbo, saj bi to lahko oviralo sicer odobrene raziskovalne dejavnosti in upočasnilo znanstveni napredek. Kljub temu pa je v tej uredbi bistveno določiti pravila, ki zagotavljajo, da so premiki teh živali varni.

(122)

Vzorci premikov cirkuških živali, živali v živalskih vrtovih, živali za razstave in nekaterih drugih živali se pogosto razlikujejo od vzorcev premikov drugih vrst gojenih živali. Pri prilagajanju pravil Unije o premikih živali bi bilo treba takim živalim nameniti posebno pozornost, ob upoštevanju posebnih tveganj in alternativnih ukrepov za zmanjšanje tveganja.

(123)

Za zagotovitev izpolnjevanja ciljev iz uvodnih izjav 112 do 122 te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z ukrepi za preprečevanje bolezni pri dejavnostih prevoza, posebnimi pravili za premike določenih živalskih vrst in za posebne okoliščine, na primer dejavnosti zbiranja ali zavrnjene pošiljke, ter posebnimi zahtevami ali odstopanji za druge vrste premikov, kot so premiki za znanstvene namene.

(124)

Za zagotovitev možnosti uporabe posebnih pravil za premike, kadar običajna pravila o premikih niso zadostna ali primerna za omejitev širjenja določene bolezni, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev začasnih posebnih pravil o premikih.

(125)

Premiki gojenih kopenskih živali med državami članicami bi morali biti v skladu z zahtevami, ki veljajo za takšne premike. Živali iz vrst, ki pomenijo zdravstveno tveganje ali ki imajo večji gospodarski pomen, bi moralo spremljati veterinarsko spričevalo, ki ga izda pristojni organ.

(126)

Kolikor je tehnično, praktično in finančno izvedljivo, bi bilo treba izkoristiti tehnološke dosežke za zmanjšanje upravnega bremena za izvajalce dejavnosti in pristojne organe v zvezi z izdajo spričeval in prijavljanjem, in sicer z uporabo informacijske tehnologije, ki bi nadomestila papirno dokumentacijo in olajšala postopke prijavljanja ter s tem, da bi se taka tehnologija čim bolj uporabljala za različne namene.

(127)

V primerih, kadar veterinarsko spričevalo, ki ga izda pristojni organ, ni obvezno, bi moral izvajalec dejavnosti, ki premika živali v drugo državo članico, pripraviti lasten deklaracijski dokument, ki dokazuje, da živali izpolnjujejo zahteve glede premikov iz te uredbe.

(128)

Za izpolnjevanje ciljev iz uvodnih izjav 125, 126 in 127 te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pravili o vsebini veterinarskih spričeval, obveznostmi predložitve informacij, odstopanji od zahtev glede veterinarskih spričeval, posebnimi pravili za spričevala in obveznostmi uradnih veterinarjev za izvajanje ustreznih pregledov pred podpisom veterinarskih spričeval.

(129)

Obveščanje o premikih živali in zarodnega materiala med državami članicami in v nekaterih primerih znotraj njihovih nacionalnih ozemelj je bistveno za zagotovitev sledljivosti zadevnih živali in zarodnega materiala, kadar so ti premiki lahko povezani s tveganjem za širjenje prenosljivih bolezni živali. Zato bi bilo treba takšne premike sporočiti in registrirati s pomočjo celovitega računalniško podprtega veterinarskega sistema (v nadaljnjem besedilu: sistem TRACES). Sistem TRACES v eno samo arhitekturo povezuje računalniško podprte sisteme, predvidene v členu 20 Direktive 90/425/EGS oziroma v Odločbi Sveta 92/438/EGS (24), in sicer na podlagi odločb Komisije 2003/24/ES (25) in 2004/292/ES (26).

(130)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje pravil iz te uredbe o veterinarskih spričevalih in obveščanju o premikih bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil v zvezi z vzorčnimi veterinarskimi spričevali, lastnimi deklaracijskimi dokumenti, oblikami in roki za obveščanje o premikih kopenskih in vodnih živali, zarodnega materiala in po potrebi proizvodov živalskega izvora.

(131)

Posebna narava premikov hišnih živali pomeni tveganje za zdravje živali, ki se zelo razlikuje od tveganja pri drugih gojenih živalih. Posebna manj stroga pravila za takšne premike bi bilo zato treba določiti v tej uredbi. Vendar so takšna manj stroga pravila upravičena le, če hišna žival resnično spremlja svojega lastnika med njegovim celotnim potovanjem ali v omejenem obdobju po tem in če se s svojim lastnikom ne premika več kot pet hišnih živali iz dela A Priloge I hkrati. Za zagotovitev, da hišne živali ne predstavljajo znatnega tveganja za širjenje prenosljivih bolezni živali, ter za pojasnitev izjemnih primerov, v katerih lahko lastnika spremlja več kot pet hišnih živali ali ko se hišno žival premakne v daljšem časovnem okviru pred ali po lastnikovem potovanju, bi bilo treba na Komisijo podeliti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s podrobnimi pravili za premike teh živali. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje zahtev za zdravstveno varstvo živali iz te uredbe v zvezi s premiki hišnih živali bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil v zvezi z ukrepi za preprečevanje in obvladovanje bolezni pri takšnih premikih.

(132)

Divje živali lahko iz različnih razlogov pomenijo tveganje za zdravje živali in javno zdravje, na primer pri premestitvi v obrat ali iz enega okolja v drugega. Za preprečitev širjenja prenosljivih bolezni živali bi morda bilo treba sprejeti primerne ukrepe za preprečevanje bolezni pri premikih teh živali. Za zagotovitev, da divje živali ne predstavljajo znatnega tveganja za širjenje prenosljivih bolezni živali, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z dodatnimi zahtevami za premike divjih kopenskih živali.

(133)

Zarodni material lahko pomeni podobno tveganje za širjenje prenosljivih bolezni živali na žive živali. Poleg tega so za njihovo proizvodnjo značilne posebnosti, ki so povezane s strogimi zdravstvenimi zahtevami za vzrejo živali in zaradi katerih so potrebne strožje ali posebne zahteve za zdravstveno varstvo živali v zvezi z živalmi darovalkami. Za zagotovitev varnih premikov zarodnega materiala in njihovega pričakovanega visokega zdravstvenega standarda ter zaradi upoštevanja določenih posebnih uporab bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s podrobnimi zahtevami glede premikov zarodnega materiala nekaterih živalskih vrst, posebnimi zahtevami, ki veljajo na primer za njihove premike za znanstvene namene, in odstopanji od obveznosti glede veterinarskih spričeval.

(134)

Proizvodi živalskega izvora lahko pomenijo tveganje za širjenje prenosljivih bolezni živali. Zahteve glede varnosti hrane za proizvode živalskega izvora, določene v zakonodaji Unije, zagotavljajo dobro higiensko prakso in zmanjšujejo tveganja za zdravje živali pri takšnih proizvodih. Vendar bi bilo treba v tej uredbi za določene proizvode določiti posebne ukrepe za zdravstveno varstvo živali, na primer ukrepe za obvladovanje bolezni in ukrepe v nujnih primerih, da bi se preprečilo širjenje bolezni živali s proizvodi živalskega izvora. Za zagotovitev varnih premikov proizvodov živalskega izvora v teh posebnih primerih bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme podrobna pravila za premike proizvodov živalskega izvora, povezane s sprejetimi ukrepi za obvladovanje bolezni, obveznostmi glede veterinarskih spričeval in odstopanji od teh pravil, kadar s takimi premiki povezana tveganja in ukrepi za zmanjševanje tveganja to dopuščajo.

(135)

Kadar države članice sprejmejo nacionalne ukrepe glede premikov živali in zarodnega materiala ali se na svojem ozemlju odločijo sprejeti nacionalne ukrepe za omejevanje učinka prenosljivih bolezni živali, ki niso bolezni s seznama, ti nacionalni ukrepi ne bi smeli posegati v pravila o notranjem trgu iz zakonodaje Unije. Zato je primerno določiti okvir za takšne nacionalne ukrepe in zagotoviti, da ti ukrepi ostanejo znotraj omejitev, dovoljenih v skladu s pravom Unije.

(136)

Registracija in odobritev obratov akvakulture sta potrebni, da lahko pristojni organ izvaja ustrezno spremljanje ter preprečuje, nadzira in izkorenini prenosljive bolezni živali. V Direktivi 2006/88/ES je določeno, da morajo biti odobreni vsi obrati, ki premikajo vodne živali. Ta sistem odobritve bi moral biti ohranjen tudi v tej uredbi, kljub temu da so v tej uredbi za ta sistem odobritve v nekaterih uradnih jezikih Unije uporabljeni drugi izrazi kot v Direktivi 2006/88/ES.

(137)

Pri zakolu in predelavi živali iz akvakulture, za katere veljajo ukrepi za obvladovanje bolezni, se lahko širijo prenosljive bolezni živali, na primer zaradi iztoka iz obratov za predelavo, ki vsebuje patogene. Zato je treba odobriti predelovalne obrate, ki izpolnjujejo ukrepe za zmanjšanje tveganja za takšne dejavnosti zakola in predelave. V tej uredbi bi bilo zato treba določiti pravila za odobritev obratov za predelavo ribiških proizvodov za namen obvladovanja bolezni.

(138)

Za zagotavljanje dostopa javnosti do posodobljenih informacij o registriranih in odobrenih obratih bi moral pristojni organ vzpostaviti in voditi register takih obratov. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z informacijami, ki jih je treba navesti v registrih obratov akvakulture, ter zahtevami glede vodenja evidenc za obrate akvakulture in prevoznike.

(139)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje pravil iz te uredbe o registraciji in odobritvi obratov akvakulture in obratov za predelavo ribiških proizvodov za namen obvladovanja bolezni, o vodenju evidenc ter o registrih obratov bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil o obveznostih predložitve informacij, odstopanjih in drugih izvedbenih pravil v zvezi s tem.

(140)

Ker v večini primerov ni mogoče posamično opredeliti vodnih živali, je vodenje evidenc v obratih akvakulture, obratih za predelavo ribiških proizvodov za namen obvladovanja bolezni in pri prevoznikih bistveno orodje za zagotavljanje sledljivosti vodnih živali. Evidence so prav tako koristno orodje za spremljanje zdravstvenega stanja v obratih.

(141)

Kot v primeru kopenskih živali je tudi za premike vodnih živali nujno določiti harmonizirana pravila, vključno s pravili o veterinarskih spričevalih in obveščanju o premikih.

(142)

V Direktivi 2006/88/ES so določena pravila za premike vodnih živali, ki se v enaki meri uporabljajo za premike znotraj držav članic in med njimi. Glavni in odločilni dejavnik v zvezi s pravili o premikih vodnih živali je zdravstveni status namembnih držav članic, območij in kompartmentov v zvezi z boleznimi s seznama.

(143)

Vendar so iz področja uporabe Direktive 2006/88/ES izključene prostoživeče vodne živali, ulovljene ali zajete za neposredni vnos v prehransko verigo. Nasprotno so ohranjene v področju uporabe te uredbe, hkrati pa izključene iz opredelitve pojma „živali iz akvakulture“ v njej. Zato bi bilo treba v njej predvideti možne ukrepe glede takšnih vodnih živali, kadar jih z njimi povezana tveganja upravičujejo, pri tem pa upoštevati sorazmernost navedenih ukrepov.

(144)

Posledično bi moralo načelo, pojasnjeno v uvodni izjavi 142, veljati tudi za premike vodnih živali, ki niso opredeljene kot živali iz akvakulture, spadajo pa v področje uporabe te uredbe. To zlasti velja za vodne živali z zdravstvenim statusom z nepojasnjeno ali potrjeno boleznijo, ne glede na njihovo končno uporabo. Ker lahko tudi premiki živih prostoživečih vodnih živali z zdravstvenim statusom z nepojasnjeno ali potrjeno boleznijo, namenjenih prehrani ljudi, predstavljajo tveganje za širjenje bolezni s seznama ali porajajočih se bolezni, bi moral enak sistem pravil veljati tudi zanje. Mednje spadajo tudi prostoživeče vodne živali, zajete ali ulovljene za prehrano ljudi, ki se premaknejo z ene lokacije na drugo ter se začasno gojijo, med tem ko čakajo na zakol.

(145)

Vendar pa bi se bilo treba izogibati nesorazmernim omejitvam premikov in nepotrebnim upravnim bremenom za obrate in izvajalce dejavnosti v sektorju komercialnega ribolova. Zato bi morala v primerih, ko so takšne žive prostoživeče vodne živali namenjene prehrani ljudi, zadevna pravila načeloma veljati le za premike tistih živih prostoživečih vodnih živali, ki predstavljajo znatno tveganje za širjenje bolezni s seznama ali porajajočih se bolezni v države članice, območja ali kompartmente, ki so razglašeni za proste določenih bolezni s seznama ali ki izvajajo programe izkoreninjenja teh bolezni.

(146)

V to uredbo bi bilo treba vnesti določene prilagoditve in dodatno prožnost, s katerimi bi države članice spodbudili k izboljšanju zdravstvenega statusa populacij vodnih živali.

(147)

Za zagotovitev nadzora premikov vodnih živali bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z ukrepi za preprečevanje bolezni, ki se uporabljajo pri prevozu, posebnimi pravili glede premikov nekaterih kategorij vodnih živali za različne namene, posebnimi zahtevami ali odstopanji glede določenih vrst premikov, kot so premiki za znanstvene namene, in dodatnimi zahtevami za premike prostoživečih vodnih živali.

(148)

Za zagotovitev možnosti začasnih odstopanj in posebnih zahtev za premike vodnih živali, kadar pravila o premikih iz te uredbe niso zadostna ali primerna za omejitev širjenja posamezne bolezni s seznama, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev začasnih posebnih pravil o premikih ali odstopanj.

(149)

Proizvodnja akvakulture Unije se glede na vrste in proizvodne sisteme zelo razlikuje, te razlike pa hitro naraščajo. Zaradi tega je treba včasih na ravni držav članic sprejeti nacionalne ukrepe za bolezni, ki niso obravnavane kot bolezni s seznama v skladu s to uredbo. Vendar bi morali biti takšni nacionalni ukrepi utemeljeni, nujni in v skladu z zastavljenimi cilji. Poleg tega ne bi smeli vplivati na premike živali med državami članicami, razen če so ti nujni zaradi preprečevanja vnosa bolezni ali obvladovanja širjenja bolezni. Nacionalne ukrepe, ki vplivajo na trgovanje med državami članicami, bi bilo treba odobriti in redno pregledovati na ravni Unije.

(150)

Trenutno se bolezni s seznama le v omejenem obsegu nanašajo na živalske vrste, ki v tej uredbi niso opredeljene kot kopenske in vodne vrste, na primer na plazilce, dvoživke, insekte in druge. Zato ni primerno zahtevati, da bi se morale vse določbe te uredbe uporabljati za te živalske vrste. Če pa bi bilo treba na seznam uvrstiti bolezen, ki se ne nanaša na kopenske in vodne živalske vrste, bi se morale ustrezne zahteve za zdravstveno varstvo živali iz te uredbe uporabljati za te vrste, da se zagotovi sprejetje ustreznih in sorazmernih ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni.

(151)

Za zagotovitev možnosti določitve pravil o premikih za živali, ki v tej uredbi niso opredeljene kot kopenske ali vodne živali in njihov zarodni material ali proizvodi živalskega izvora, pridobljeni od takih živali, kadar je to potrebno zaradi tveganja, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z registracijo in odobritvijo obratov, vodenjem evidenc in registri, zahtevami za identifikacijo, registracijo in sledljivost premikov ter obveznostmi glede veterinarskih spričeval, lastnih deklaracijskih dokumentov, obveščanja o premikih živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, pridobljenih iz teh živalskih vrst.

(152)

Kadarkoli je treba zagotoviti enotne pogoje za izvajanje zahtev za zdravstveno varstvo živali za te druge živalske vrste in zarodni material ter proizvode živalske izvora, pridobljene iz njih, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev podrobnih pravil o teh zahtevah.

(153)

Za preprečevanje vnosa bolezni s seznama in porajajočih se bolezni v Unijo je treba določiti učinkovita pravila o vstopu v Unijo živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, ki lahko prenašajo takšne bolezni.

(154)

Za zajamčenje zdravstvenega statusa Unije so v tej uredbi predpisane določbe o premikih živali in proizvodov znotraj Unije. Da se ne bi ogrozil navedeni status, je zato primerno naložiti takšne pogoje za vstop živali in proizvodov v Unijo, ki niso manj strogi od pogojev, ki veljajo za premike znotraj Unije.

(155)

Za zagotovitev, da živali, zarodni material in proizvodi živalskega izvora iz tretjih držav ali ozemelj izpolnjujejo zahteve za zdravstveno varstvo živali, ki so enakovredne zahtevam, določenim v zakonodaji Unije, jih mora pristojni organ tretje države ali ozemlja, od koder se izvažajo v Unijo, nujno ustrezno nadzirati. Po potrebi bi bilo treba pred odobritvijo vstopa v Unijo takšnih živali, zarodnega materiala ali proizvodov živalskega izvora preveriti zdravstveni status tretje države ali ozemlja izvora. Zato bi bilo treba samo tretjim državam in ozemljem, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo standarde za zdravje živali za vstop živali in proizvodov v Unijo, dovoliti izvoz živali in proizvodov v Unijo in jih uvrstiti na seznam za ta namen.

(156)

Za nekatere vrste in kategorije živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora niso bili v aktih Unije, sprejetih pred datumom sprejetja te uredbe, določeni seznami Unije tretjih držav in ozemelj, iz katerih je dovoljen vstop v Unijo. V teh primerih bi do sprejetja pravil na podlagi te uredbe moralo biti državam članicam dovoljeno določiti, iz katerih držav in ozemelj lahko na njihova ozemlja vstopajo takšne živali, zarodni material in proizvodi živalskega izvora. Pri tem bi morale države članice upoštevati merila iz te uredbe za sezname tretjih držav in ozemelj.

(157)

Za zagotovitev, da so zahteve za zdravstveno varstvo živali za vstop v Unijo, določene v tej uredbi, izpolnjene in v skladu s kodeksi OIE, bi moralo vse živali, zarodni material in proizvode živalskega izvora, ki vstopajo v Unijo, spremljati veterinarsko spričevalo, ki ga izda pristojni organ tretje države ali ozemlja izvora in ki potrjuje, da so bile izpolnjene vse zahteve glede zdravstvenega varstva živali za vstop v Unijo. Vendar bi bilo treba dovoliti odstopanje od tega pravila za blago, ki pomeni nizko tveganje za zdravje živali.

(158)

Veterinarska spričevala so lahko samostojna, vendar so v zakonodaji Unije pogosto zahtevana tudi spričevala za druge namene, na primer za potrjevanje izpolnjevanja zahtev glede javnega zdravja, dobrobiti živali ali zdravstvene ustreznosti proizvodov. To je treba upoštevati. Za čim večje zmanjšanje upravnega bremena in stroškov bi moralo biti v ta veterinarska spričevala mogoče vključiti tudi informacije, ki se zahtevajo v skladu z drugo zakonodajo Unije s področja varnosti hrane in krme ter dobrobiti živali.

(159)

Bolezni se lahko širijo tudi na druge načine, ne le z živalmi, zarodnim materialom, proizvodi živalskega izvora, živalskimi stranskimi proizvodi in pridobljenimi proizvodi. Širijo se lahko tudi prek vozil, zabojnikov za prevoz, sena, slame, rastlinskih proizvodov, materialov, ki so bili morda v stiku z okuženimi živalmi, in opreme. Po potrebi bi bilo treba sprejeti ukrepe za preprečitev prenosa bolezni na te načine.

(160)

Za zagotovitev ustrezne stopnje podrobnosti zahtev za vstop v Unijo, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s sprejetjem dopolnilnih pravil za odobritev obratov v tretjih državah in ozemljih, vključno z odstopanji od njih, zahteve za zdravstveno varstvo živali za vstop v Unijo pošiljk iz tretjih držav ali ozemelj in zahteve za zdravstveno varstvo živali glede povzročiteljev bolezni, drugega materiala, prevoznih sredstev in opreme, s katerimi se lahko prenašajo bolezni živali.

(161)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje zahtev za zdravstveno varstvo živali pri vstopu v Unijo pošiljk živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da med drugim določi pravila o seznamu tretjih držav in ozemelj, iz katerih je dovoljen vstop v Unijo živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, ter o vsebini in obliki vzorčnih veterinarskih spričeval.

(162)

Pretekle izkušnje so pokazale, da je treba ob izbruhu hude bolezni v državah članicah ali v tretjih državah ali ozemljih, iz katerih živali ali proizvodi vstopajo v Unijo, takoj sprejeti ukrepe za preprečevanje in obvladovanje bolezni, da se omeji njen vnos in prepreči njeno širjenje. Med takšne nujne primere lahko sodijo izbruh bolezni s seznama ali porajajoče se bolezni ali druge nevarnosti za zdravje živali. V zvezi s tem bi bilo treba pojasniti, kateri ukrepi za preprečevanje in obvladovanje bolezni, določeni s to uredbo, se lahko uporabijo v primeru pojava bolezni s seznama ali porajajoče se bolezni ali nevarnosti. V vseh takih primerih je bistveno, da se ukrepi sprejmejo v zelo kratkem času in brez odlašanja. Ker bi takšni ukrepi omejili premike v Uniji ali vnos v Unijo, bi jih bilo treba po možnosti izvajati na ravni Unije.

(163)

Za zagotovitev učinkovitih in hitrih odzivov na nepričakovana tveganja bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev ukrepov v nujnih primerih.

(164)

Komisija bi morala v ustrezno utemeljenih primerih sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, ki se med drugim nanašajo na ukrepe v zvezi s porajajočimi se boleznimi, dopolnjevanje zalog, dobavo, shranjevanje, dostavo in druge postopke, povezane z bankami antigenov, cepiv in diagnostičnih reagentov Unije, na določanje posebnih začasnih ukrepov za obvladovanje bolezni in odstopanj, na posebna začasna pravila za premike kopenskih in vodnih živali, na ukrepe v nujnih primerih ter na uvrstitev tretjih držav in ozemelj na seznam zaradi vstopa v Unijo.

(165)

Ta uredba določa splošna in posebna pravila za preprečevanje in obvladovanje prenosljivih bolezni živali ter zagotavlja usklajen pristop k zdravju živali po vsej Uniji. Na nekaterih področjih, kot so splošne odgovornosti za zdravje živali, prijavljanje, spremljanje, registracija in odobritev ali sledljivost, bi moralo biti državam članicam dovoljeno sprejeti dodatne ali strožje nacionalne ukrepe ali bi se jih k temu moralo spodbujati. Vendar bi morali biti takšni nacionalni ukrepi dovoljeni le, če ne ogrožajo ciljev zdravja živali iz te uredbe, če niso neskladni s pravili iz te uredbe ter če ne omejujejo premikov živali in proizvodov med državami članicami, razen če to ni nujno za preprečitev vnosa bolezni ali za obvladovanje širjenja bolezni.

(166)

Za nacionalne ukrepe iz uvodne izjave 165 bi se moral uporabljati poenostavljen postopek obveščanja, da bi se zmanjšalo upravno breme. Izkušnje so pokazale, da je splošni postopek obveščanja iz Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27) pomembno orodje za usmerjanje in izboljšanje kakovosti nacionalnih tehničnih predpisov v smislu večje preglednosti, jasnosti in učinkovitosti na neusklajenih ali delno usklajenih področjih. Zato je primerno, da se uporablja ta splošni postopek obveščanja.

(167)

Trenutno so pravila Unije za zdravje živali določena v naslednjih aktih Evropskega parlamenta in Sveta ter v naknadnih aktih Komisije, sprejetih na njihovi podlagi:

(168)

V tej uredbi so določena pravila za identifikacijo in registracijo govedi, medtem ko pravila za označevanje govejega mesa ne spadajo v njeno področje uporabe. Pravila za identifikacijo in registracijo govedi ter pravila za označevanje govejega mesa so določena v Uredbi (ES) št. 1760/2000 Evropskega parlamenta in Sveta (52). Slednjo bi zato bilo treba spremeniti tako, da se razveljavijo njene določbe o identifikaciji in registraciji govedi, medtem ko bi morale določbe v zvezi z označevanjem govejega mesa ostati v veljavi.

(169)

Da bi zajamčili zanesljivost ureditev, predvidenih v veljavnih uredbah, s katerimi se uvajajo sistemi za identifikacijo in registracijo govedi, ovc in koz, navedena zakonodaja od države članice zahteva, da izvajajo ustrezne in učinkovite nadzorne ukrepe. Takšne ustrezne in učinkovite uradne nadzorne ukrepe bi bilo treba ohraniti tudi v prihodnje. V tej uredbi, ki spada med predloge iz svežnja „pametnejših pravil za varnejšo hrano“, niso predvidene določbe o uradnem nadzoru, saj bi bilo treba ta pravila določiti v okviru predlagane horizontalne zakonodaje o uradnem nadzoru. A tudi če predlagana nova horizontalna pravila o uradnem nadzoru ne bi začela veljati hkrati s to uredbo, bi obstoječa horizontalna pravila o uradnem nadzoru Komisiji omogočala, da zagotovi enakovredno raven nadzora.

(170)

Pravila iz zakonodajnih aktov, navedenih v uvodni izjavi 167, se nadomestijo s to uredbo in poznejšimi akti Komisije, ki bodo sprejeti na podlagi te uredbe. Zato bi bilo treba navedene zakonodajne akte razveljaviti. Vendar bi morala za zagotovitev pravne jasnosti in preprečitev pravne praznine ta razveljavitev v vsakem primeru začeti učinkovati šele, ko se na podlagi te uredbe sprejmejo zadevni delegirani in izvedbeni akti. Zato je treba na Komisijo prenesti pooblastilo za določitev datumov, ko začne učinkovati razveljavitev navedenih zakonodajnih aktov, zakonodajalec pa bi moral določiti rok za to.

(171)

Naslednji akti Sveta na področju zdravja živali so zastareli in bi jih bilo treba zaradi jasnosti zakonodaje Unije izrecno razveljaviti: Sklep Sveta 78/642/EGS (53), Direktiva Sveta 79/110/EGS (54) Direktiva Sveta 81/6/EGS (55), Sklep Sveta 89/455/EGS (56) Direktiva Sveta 90/423/EGS (57), Sklep Sveta 90/678/EGS (58), Direktiva Sveta 92/36/EGS (59), Direktiva Sveta 98/99/ES (60).

(172)

Zahteve iz te uredbe se ne bi smele uporabljati, dokler Komisija na podlagi te uredbe ne sprejme ključnih delegiranih in izvedbenih aktov, pri čemer se določi obdobje 24 mesecev od sprejetja ključnih aktov do datuma začetka njihove uporabe, da se državam članicam in izvajalcem dejavnosti omogoči ustrezna prilagoditev novim pravilom. Poleg tega je primerno, da se določi vsaj 36-mesečno obdobje, v katerem lahko Komisija oblikuje nova pravila.

(173)

Za zagotovitev pravne varnosti glede uporabe pravil za identifikacijo in registracijo živali ter ukrepov za obvladovanje bolezni za določene bolezni živali in zoonoze bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z datumom prenehanja uporabe Uredbe (ES) št. 21/2004 in direktiv 92/66/EGS, 2000/75/ES, 2001/89/ES, 2002/60/ES, 2003/85/ES, 2005/94/ES in 2008/71/ES, rok za to pa bi bilo treba določiti v tej uredbi.

(174)

V skladu s preventivnim pristopom k zdravju živali, ki se spodbuja s to uredbo, bi bilo treba še naprej uporabljati posebne ukrepe v zvezi s salmonelo, ki so se uporabljali za žive živali, odpremljene na Finsko in Švedsko pred 20. aprilom 2016, Uredbo (ES) št. 2160/2003 pa ustrezno spremeniti.

(175)

Ob upoštevanju nedavnega sprejetja Uredbe (EU) št. 576/2013 je zaželeno, da se omogoči dolgo prehodno obdobje, preden se začnejo uporabljati ustrezna pravila iz te uredbe.

(176)

Izvedbena pooblastila, predvidena v tej uredbi, bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (61).

(177)

Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(178)

Ta uredba za mala in srednja podjetja ne bi smela ustvarjati nesorazmernega upravnega bremena niti ne bi smela imeti takšnega gospodarskega učinka. V tej uredbi je bil na podlagi posvetovanj z deležniki upoštevan poseben položaj malih in srednjih podjetij. Zaradi ciljev javne politike v zvezi z varovanjem zdravja živali in javnega zdravja možnost splošnega odstopanja od zahtev iz te uredbe za takšna podjetja ni bila obravnavana. Vendar bi morala biti številna odstopanja za takšna podjetja določena v zvezi z različnimi zahtevami iz te uredbe, pri čemer se upoštevajo s tem povezana tveganja.

(179)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve pravil za zdravje živali, ki se nanašajo na živali, zarodni material, proizvode živalskega izvora, živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, če zanje ne veljajo posebna pravila iz drugih zakonodajnih aktov Unije, in drug material, s katerim se lahko širijo prenosljive bolezni živali, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije na podlagi skupnega in usklajenega pravnega okvira za zdravje živali, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(a)

prednostni seznam bolezni, ki zadevajo Unijo, in njihovo razvrščanje ter določitev odgovornosti glede zdravja živali (del I: členi 1 do 17);

(b)

zgodnje ugotavljanje bolezni, prijavljanje bolezni in poročanje o njih, spremljanje, programi izkoreninjenja ter status prost bolezni (del II: členi 18 do 42);

(c)

ozaveščanje o boleznih, pripravljenost nanje in njihovo obvladovanje (del III: členi 43 do 83);

(d)

registracija in odobritev obratov in prevoznikov, premiki in sledljivost živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora znotraj Unije (del IV: členi 84 do 228 ter del VI: členi 244 do 248 in 252 do 256);

(e)

vstop živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora v Unijo in izvoz takšnih pošiljk iz Unije (del V: členi 229 do 243 ter del VI: členi 244 do 246 in 252 do 256);

(f)

netrgovski premiki hišnih živali v državo članico iz druge države članice ali iz tretje države ali ozemlja (del VI: členi 244 do 256);

(g)

nujni ukrepi, ki se sprejmejo v nujnih primerih bolezni (del VII: členi 257 do 262).

(a)

imajo za cilj zagotoviti:

(b)

upoštevajo:

(a)

gojene in divje živali;

(b)

zarodni material;

(c)

proizvode živalskega izvora;

(d)

živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, brez poseganja v pravila iz Uredbe (ES) št. 1069/2009;

(e)

objekte, prevozna sredstva, opremo, vse druge načine prenosa okužbe ter material, s katerimi se širijo ali se lahko širijo prenosljive bolezni živali.

(a)

Sklepa št. 1082/2013/EU;

(b)

Uredbe (ES) št. 999/2001;

(c)

Direktive 2003/99/ES;

(d)

Uredbe (ES) št. 2160/2003.

(a)

kopenske živali in živali, ki niso kopenske živali, a lahko prenašajo bolezni kopenskih živali;

(b)

zarodni material kopenskih živali;

(c)

proizvode živalskega izvora od kopenskih živali.

(a)

vodne živali in živali, ki niso vodne živali, a lahko prenašajo bolezni vodnih živali;

(b)

proizvode živalskega izvora od vodnih živali.

(a)

druge živali;

(b)

zarodni material in proizvode živalskega izvora od ostalih živali iz točke (a).

1.

„živali“ pomeni vretenčarje in nevretenčarje;

2.

„kopenske živali“ pomeni ptice, kopenske sesalce, čebele in čmrlje;

3.

„vodne živali“ pomeni živali naslednjih vrst na vseh razvojnih stopnjah, vključno z ikrami, spermo in gametami:

4.

„druge živali“ pomeni živali iz vrst, ki niso zajete z opredelitvijo kopenskih živali ali vodnih živali;

5.

„gojene živali“ pomeni živali, ki jih goji človek, vključno z, če gre za vodne živali, živalmi iz akvakulture;

6.

„akvakultura“ pomeni gojenje vodnih živali, pri čemer živali ostanejo v lasti ene ali več fizičnih ali pravnih oseb v celotnem obdobju reje ali gojenja, vse do izlova in vključno z njim, razen izlova ali ulova prostoživečih vodnih živali, namenjenih prehrani ljudi, ki brez hranjenja čakajo na zakol;

7.

„živali iz akvakulture“ pomeni vse vodne živali, gojene v akvakulturi;

8.

„divje živali“ pomeni živali, ki niso gojene živali;

9.

„perutnina“ pomeni ptice, ki so rejene ali gojene v ujetništvu zaradi:

10.

„ptice v ujetništvu“ pomeni vse ptice, ki ne spadajo med perutnino in so v ujetništvu iz kakršnega koli razloga razen tistih iz točke (9), vključno s pticami, ki so namenjene za sejme, dirke, razstave, tekmovanja, vzrejo ali prodajo;

11.

„hišna žival“ pomeni gojeno žival iz vrst, navedenih v Prilogi I, ki se goji v zasebne netrgovske namene;

12.

„skrbnik hišne živali“ pomeni fizično osebo, ki je lahko tudi lastnik hišne živali, ki skrbi za hišno žival;

13.

„lastnik hišne živali“ pomeni fizično osebo, ki je opredeljena kot lastnik v identifikacijskem dokumentu iz točke (c) člena 247, točke (c) člena 248(2), točke (c) člena 249(1) in točke (c) člena 250(2);

14.

„netrgovski premik“ pomeni vsak premik hišne živali, ki spremlja svojega lastnika, pri čemer:

15.

„pooblaščena oseba“ pomeni katero koli fizično osebo, ki jo lastnik hišne živali pisno pooblasti za netrgovski premik hišne živali v njegovem imenu;

16.

„bolezen“ pomeni pojav okužb in infestacij pri živalih, s kliničnimi ali patološkimi znaki, ki jih povzroči eden ali več povzročiteljev bolezni, ali brez njih;

17.

„povzročitelj bolezni“ pomeni patogen, ki se prenaša na živali ali ljudi in ki lahko povzroči bolezen pri živalih;

18.

„bolezni s seznama“ pomeni bolezni, ki so navedene na seznamu v skladu s členom 5(1);

19.

„profil bolezni“ pomeni merila bolezni iz točke (a) člena 7;

20.

„vrste s seznama“ pomeni živalske vrste ali skupine živalskih vrst, ki so navedene na seznamu v skladu s členom 8(2), v primeru porajajočih se bolezni pa živalske vrste ali skupine živalskih vrst, ki izpolnjujejo merila za vrste s seznama iz člena 8(2);

21.

„nevarnost“ pomeni povzročitelja bolezni pri živali ali proizvodu ali stanje živali ali proizvoda, ki ima lahko škodljiv učinek na zdravje ljudi ali živali;

22.

„tveganje“ pomeni verjetnost pojava ter verjeten obseg bioloških in gospodarskih posledic s škodljivim vplivom na zdravje živali ali javno zdravje;

23.

„biološka zaščita“ pomeni skupek upravljavskih in fizičnih ukrepov za zmanjšanje tveganja za vnos, razvoj in širjenje bolezni:

24.

„izvajalec dejavnosti“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za živali ali proizvode, tudi za določen čas, razen skrbnikov hišnih živali in veterinarjev;

25.

„prevoznik“ pomeni izvajalca dejavnosti, ki prevaža živali za lastne namene ali za tretjo osebo;

26.

„osebje v stiku z živalmi“ pomeni fizične ali pravne osebe, ki se poklicno ukvarjajo z živalmi ali proizvodi in niso izvajalci dejavnosti ali veterinarji;

27.

„obrat“ pomeni kateri koli prostor, konstrukcija ali, v primeru kmetovanja na prostem, katero koli okolje ali kraj, kjer so začasno ali stalno nastanjene živali ali se hrani zarodni material, razen:

28.

„zarodni material“ pomeni:

29.

„proizvodi živalskega izvora“ pomeni:

30.

„živalski stranski proizvodi“ pomeni cela telesa ali dele živali, proizvode živalskega izvora ali druge proizvode, pridobljene od živali, ki niso namenjeni prehrani ljudi, razen zarodnega materiala;

31.

„pridobljeni proizvodi“ pomeni proizvode, pridobljene pri eni ali več obdelavah, pretvorbah ali fazah predelave živalskih stranskih proizvodov;

32.

„proizvodi“ pomeni:

33.

„uradni nadzor“ pomeni vsako obliko nadzora, ki ga pristojni organ izvede zaradi preverjanja skladnosti s to uredbo;

34.

„zdravstveni status“ pomeni status glede bolezni s seznama, pomembnih za določeno vrsto s seznama, in se nanaša na:

35.

„območje“ pomeni:

36.

„porečje“ pomeni območje ali kotanjo, ki jo omejujejo naravne značilnosti, kot so hribi ali gore, in v katero se izteka vsa odtekajoča voda;

37.

„kompartment“ pomeni podpopulacijo živali v enem ali več obratih, v primeru vodnih živali pa v enem ali več obratih akvakulture, pod skupnim sistemom upravljanja biološke zaščite s posebnim zdravstvenim statusom glede določene bolezni ali določenih bolezni, za katere se izvajajo ustrezni ukrepi spremljanja, ukrepi za obvladovanje bolezni in ukrepi za biološko zaščito;

38.

„karantena“ pomeni osamitev živali, da ne pride do neposrednega ali posrednega stika z živalmi izven epidemiološke enote, z namenom zagotoviti, da se ena ali več določenih bolezni v določenem obdobju opazovanja živali v osamitvi ter po potrebi njihovega testiranja in zdravljenja ne širi;

39.

„epidemiološka enota“ pomeni skupino živali, pri katerih je verjetnost izpostavljenosti povzročitelju bolezni enaka;

40.

„izbruh“ pomeni uradno potrjen pojav bolezni s seznama ali porajajoče se bolezni pri eni ali več živalih v obratu ali na drugem kraju, kjer se živali gojijo ali nahajajo;

41.

„območje z omejitvami“ pomeni območje, na katerem veljajo omejitve premikov določenih živali ali proizvodov in drugi ukrepi za obvladovanje bolezni, da bi se preprečilo širjenje določene bolezni na območja brez omejitev; kadar je ustrezno, lahko območje z omejtvami vključuje tudi okužena in ogrožena območja;

24.

„okuženo območje“ pomeni območje okoli in vključno z lokacijo izbruha, na katerem se izvajajo ukrepi za obvladovanje bolezni, da bi se preprečilo širjenje bolezni s tega območja;

34.

„ogroženo območje“ pomeni območje, ki je bilo vzpostavljeno okoli okuženega območja in na katerem veljajo ukrepi za obvladovanje bolezni, da bi se preprečilo širjenje bolezni z okuženega območja;

44.

„valilna jajca“ pomeni jajca za inkubiranje, ki jih znese perutnina ali ptice v ujetništvu;

45.

„kopitarji“ pomeni živali iz Priloge III;

46.

„obrat z zarodnim materialom“ pomeni:

47.

„valilnica“ pomeni obrat, v katerem se jajca zbirajo, shranjujejo, inkubirajo in valijo z namenom dobave:

48.

„zaprt obrat“ pomeni vsak stalen, geografsko omejen obrat, ustanovljen prostovoljno in odobren za namen premikov, v katerem:

49.

„dejavnost zbiranja“ pomeni zbiranje gojenih kopenskih živali iz več kot enega obrata v obdobju, krajšem od zahtevanega obdobja nastanitve za zadevno vrsto živali;

50.

„obdobje nastanitve“ pomeni najkrajše obdobje, potrebno za zagotovitev, da žival, ki je bila vnesena v obrat, nima nižjega zdravstvenega statusa, kot je status živali v tem obratu;

51.

„sistem TRACES“ pomeni celoviti računalniško podprt veterinarski sistem z eno samo arhitekturo, predviden v odločbah 2003/24/ES in 2004/292/ES;

52.

„obrat za predelavo ribiških proizvodov za namen obvladovanja bolezni“ pomeni živilsko dejavnost, odobreno v skladu s členom 179;

53.

„uradni veterinar“ pomeni veterinarja, ki ga pristojni organ pooblasti in je ustrezno usposobljen za izvajanje uradnih dejavnosti v skladu s to uredbo;

54.

„uradni veterinar v tretji državi ali ozemlju“ pomeni veterinarja v tretji državi ali ozemlju, ki ustreza uradnemu veterinarju iz točke 53;

55.

„pristojni organ“ pomeni osrednji veterinarski organ države članice, pristojen za organizacijo uradnega nadzora in kakršnih koli drugih uradnih dejavnosti v skladu s to uredbo, ali kateri koli drug organ, na katerega je takšna pristojnost prenesena;

56.

„pristojni organ tretje države ali ozemlja“ pomeni organ v tretji državi ali ozemlju, ki ustreza pristojnemu organu iz točke 55.

(a)

naslednje bolezni s seznama:

(b)

bolezni s seznama iz Priloge II.

(a)

vsa naslednja merila:

(b)

še vsaj eno izmed naslednjih meril:

(a)

je posledica razvoja ali spremembe obstoječega povzročitelja bolezni;

(b)

je znana bolezen, ki se širi na novo geografsko območje, vrsto ali populacijo;

(c)

je v Uniji diagnosticirana prvič ali

(d)

jo povzroči neznan ali predhodno neznan povzročitelj bolezni.

(a)

profil bolezni, ki zajema:

(b)

vpliv bolezni na:

(c)

njeno možnost povzročitve kriznih razmer in morebitno uporabo v bioterorizmu;

(d)

izvedljivost, razpoložljivost in učinkovitost naslednjih ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni:

(e)

učinek ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni na:

(a)

dovzetnosti populacije živali, ki je izpostavljena tveganju;

(b)

trajanja inkubacijske dobe in infektivne dobe pri zadevnih živalih;

(c)

sposobnost teh živali za prenos teh določenih bolezni.

(a)

so dovzetne za določeno bolezen s seznama oziroma znanstveni dokazi kažejo, da je takšna dovzetnost verjetna, ali

(b)

so vektorske vrste ali rezervoarji za navedeno bolezen oziroma znanstveni dokazi kažejo, da je takšna vloga verjetna.

(a)

je bila zadevna bolezen s seznama, v zvezi s katero je bila zadevna živalska vrsta ali skupina živalskih vrst uvrščena na seznam, črtana s seznama bolezni ali

(b)

znanstveni dokazi kažejo, da živalska vrsta ali skupina živalske vrste ne izpolnjuje več meril iz odstavka 3.

(a)

za bolezni s seznama, ki se običajno ne pojavljajo v Uniji in za katere je treba v primeru ugotovitve sprejeti takojšnje ukrepe za izkoreninjenje, se ustrezno uporabljajo:

Za te bolezni s seznama se poleg tega po potrebi uporabljajo ukrepi iz točke (b), ustrezno pa tudi ukrepi iz točk (d) in (e);

(b)

za bolezni s seznama, ki jih je treba nadzirati v vseh državah članicah s ciljem njihovega izkoreninjenja v celotni Uniji, se ustrezno uporabljajo:

Za te bolezni s seznama se poleg tega ustrezno uporabljajo ukrepi iz točk (d) in (e);

(c)

za bolezni s seznama, ki zadevajo nekatere države članice in za katere so potrebni ukrepi za preprečevanje njihovega širjenja v dele Unije, ki so uradno prosti bolezni ali kjer se za zadevno bolezen s seznama izvajajo programi izkoreninjenja, se ustrezno uporabljajo:

Za te bolezni s seznama se poleg tega ustrezno uporabljajo ukrepi iz točk (d) in (e);

(d)

za bolezni s seznama, za katere so potrebni ukrepi za preprečevanje njihovega širjenja zaradi njihovega vnosa v Unijo ali premikov med državami članicami, se ustrezno uporabljajo:

Bolezni s seznama iz točk (a), (b) in (c) tudi štejejo kot bolezni s seznama iz te točke, kakor tudi bolezni s seznama iz točke (e), kadar je mogoče tveganje, ki ga predstavlja zadevna bolezen, učinkovito in sorazmerno ublažiti z ukrepi glede premikov živali in proizvodov;

(e)

za bolezni s seznama, za katere je potrebno spremljanje znotraj Unije, se ustrezno uporabljajo:

Bolezni s seznama iz točk (a), (b) in (c) tudi štejejo kot bolezni s seznama iz te točke.

(a)

so v zvezi z gojenimi živalmi in proizvodi, za katere so odgovorni, odgovorni za:

(b)

kadar je primerno sprejmejo take ukrepe za biološko zaščito v zvezi z gojenimi živalmi in proizvodi, za katere so odgovorni, kot so primerni za:

(c)

po potrebi sprejmejo ukrepe za biološko zaščito v zvezi z divjimi živalmi.

(a)

ukrepov za fizično zaščito, ki lahko vključujejo:

(b)

ukrepov za upravljanje, ki lahko vključujejo:

(a)

boleznih živali, tudi tistih, ki se prenašajo na ljudi;

(b)

načelih biološke zaščite;

(c)

medsebojni povezanosti zdravja živali, dobrobiti živali in zdravja ljudi;

(d)

dobri živinorejski praksi za živalske vrste v svoji oskrbi;

(e)

odpornosti na zdravljenja, tudi protimikrobni odpornosti, in njenih posledicah.

(a)

vrst in kategorij gojenih živali ali proizvodov, za katere so odgovorni zadevni izvajalci dejavnosti in osebje v stiku z živalmi, ter narave njihovega poklicnega ukvarjanja s temi živalmi ali proizvodi;

(b)

vrste proizvodnje;

(c)

nalog, ki jih izvajajo.

(a)

s poklicnimi izkušnjami ali usposabljanjem;

(b)

z obstoječimi programi v kmetijskem sektorju ali sektorju akvakulture, ki so relevantni za zdravje živali;

(c)

s formalnim izobraževanjem;

(d)

z drugimi izkušnjami ali drugim usposabljanjem, katerega rezultat je raven znanja enaka tisti, zajeti v točki (a), (b) ali (c).

(a)

sprejmejo vse ustrezne ukrepe za preprečevanje vnosa, razvoja in širjenja bolezni;

(b)

sprejmejo ukrepe za zagotovitev zgodnjega ugotavljanja bolezni z ustrezno diagnostiko in diferencialno diagnostiko, da se bolezen izključi ali potrdi;

(c)

dejavno sodelujejo pri:

(d)

pri izvajanju ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni, določenih v tej uredbi, sodelujejo s pristojnim organom, izvajalci dejavnosti, osebjem v stiku z živalmi in s skrbniki hišnih živali.

(a)

usposobljeno osebje, objekte, opremo, finančna sredstva in učinkovito organizacijo, ki zajema celotno ozemlje države članice;

(b)

dostop do laboratorijev z usposobljenim osebjem, objekti, opremo in finančnimi sredstvi, ki so potrebni za hitro in pravilno diagnostiko in diferencialno diagnostiko bolezni s seznama in porajajočih se bolezni;

(c)

ustrezno usposobljene veterinarje, ki izvajajo dejavnosti iz člena 12.

(a)

praktično izvajanje ukrepov v okviru programov izkoreninjenja iz člena 32;

(b)

podporo pristojnemu organu pri izvajanju spremljanja, kot je določeno v členu 26, ali v zvezi s programi spremljanja, kot je določeno v členu 28;

(c)

dejavnosti, povezane z:

(a)

sprejmejo ustrezne ukrepe za biološko zaščito, biološko varnost in biološko zadrževanje, da bi preprečili uhajanje povzročiteljev bolezni in njihov naknaden stik z živalmi zunaj laboratorija ali drugega objekta, v katerem ravnajo s povzročitelji bolezni v te namene;

(b)

poskrbijo, da premiki povzročiteljev bolezni, cepiv in drugih bioloških proizvodov med laboratoriji ali drugimi objekti ne povečajo tveganja za širjenje bolezni s seznama in porajajočih se bolezni.

(a)

ukrepi za biološko zaščito, biološko varnost in biološko zadrževanje;

(b)

zahtevami za premike povzročiteljev bolezni, cepiv in drugih bioloških proizvodov.

(a)

nemudoma obvesti o vseh rezultatih, ki kažejo na sum bolezni s seznama iz točke (a) člena 9(1) ali na njeno ugotovitev;

(b)

brez nepotrebnega odlašanja obvesti o vseh rezultatih, ki kažejo na sum bolezni s seznama iz točke (e) člena 9(1), ki ni bolezen s seznama iz točke (a) člena 9(1), ali njeno ugotovitev.

(a)

pristojnemu organu nemudoma prijavijo vsak razlog za sum prisotnosti bolezni s seznama iz točke (a) člena 9(1) pri živalih ali ugotovitev prisotnosti takšne bolezni pri živalih;

(b)

kakor hitro je to izvedljivo, pristojnemu organu prijavijo vsak razlog za sum prisotnosti bolezni s seznama iz točke (e) člena 9(1), ki ni bolezen s seznama iz točke (a) člena 9(1), pri živalih ali ugotovitev prisotnosti takšne bolezni pri živalih;

(c)

veterinarju prijavijo povečano umrljivost in druge znake hude bolezni ali znatno zmanjšanje stopenj proizvodnje iz nepojasnjenega vzroka, in sicer za namene nadaljnje preiskave, vključno z vzorčenjem za laboratorijsko preiskavo, če je to potrebno.

(a)

merili za ugotavljanje, ali gre za okoliščine, v katerih je potrebno prijavljanje iz točke (c) odstavka 1;

(b)

podrobnimi pravili za nadaljnjo preiskavo iz točke (c) odstavka 1.

(a)

povzročitelj bolezni in, kadar je to primerno, njegov podtip;

(b)

ustrezne datume, zlasti datume ugotovitve suma in potrditve izbruha;

(c)

vrsta in lokacija izbruha;

(d)

vse s tem povezane izbruhe;

(e)

živali, povezane z izbruhom;