EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32015R2447

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije

OJ L 343, 29.12.2015, p. 558–893 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

In force: This act has been changed. Current consolidated version: 15/03/2021

ELI: http://data.europa.eu/eli/reg_impl/2015/2447/oj

29.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 343/558


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/2447

z dne 24. novembra 2015

o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 291 Pogodbe,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (1), zlasti členov 8, 11, 17, 25, 32, 37, 41, 50, 54, 58, 63, 66, 76, 100, 107, 123, 132, 138, 143, 152, 157, 161, 165, 169, 176, 178, 181, 184, 187, 193, 200, 207, 209, 213, 217, 222, 225, 232, 236, 266, 268, 273 in 276 Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Uredba (EU) št. 952/2013 (v nadaljnjem besedilu: zakonik) skladno s Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) podeljuje Komisiji izvedbena pooblastila, da v interesu jasnosti, določnosti in predvidljivosti določi postopkovna pravila za nekatere njene elemente.

(2)

Uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije, kot je določena v Odločbi št. 70/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2), je ključna za olajševanje trgovine in hkrati zagotavljanje učinkovitosti carinskih kontrol, s tem pa nižjih stroškov za podjetja in manjšega tveganja za družbo. Zato so za izmenjavo informacij med carinskimi organi na eni strani ter gospodarskimi subjekti in carinskimi organi na drugi strani, pa tudi za shranjevanje takšnih informacij z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov, potrebna posebna pravila za informacijske sisteme v uporabi. Treba bi bilo vzpostaviti shranjevanje in obdelavo carinskih informacij ter harmoniziran vmesnik z gospodarskimi subjekti kot del sistemov, ki bodo omogočali neposreden in na ravni EU usklajen dostop do trgovine, če je to primerno. Vsako shranjevanje in obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe je v skladu z veljavnimi predpisi Unije in nacionalnimi predpisi o varstvu podatkov.

(3)

Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe je v skladu z veljavnimi predpisi Unije in nacionalnimi predpisi o varstvu podatkov.

(4)

V primerih, ko organi ali osebe iz tretjih držav uporabljajo elektronske sisteme, bo njihov dostop omejen na potrebno funkcionalnost in v skladu s pravnimi določbami Unije.

(5)

Da bi zagotovili obstoj ene same registracijske in identifikacijske številke gospodarskega subjekta (številka EORI) za vsak gospodarski subjekt, so potrebna jasna in pregledna pravila za določitev carinskega organa, ki je pristojen za njeno dodelitev.

(6)

Da se omogočijo pravilna vzpostavitev in vzdrževanje elektronskega sistema v zvezi z zavezujočimi tarifnimi informacijami ter učinkovita uporaba vanj vnesenih informacij, bi bilo treba določiti pravila za vzpostavitev in delovanje tega sistema

(7)

Uvesti bi bilo treba elektronski informacijski in komunikacijski sistem za izmenjavo in shranjevanje informacij glede dokazil o carinskem statusu unijskega blaga za poenostavitev in zagotavljanje učinkovitega spremljanja.

(8)

Zahteva, da se podatki, potrebni za vložitev deklaracije CN 23, predložijo vnaprej v elektronski obliki, pomeni prilagoditve pri obdelavi carinskih deklaracij za poštne pošiljke, zlasti tiste pošiljke, ki so upravičene do oprostitve carin.

(9)

Poenostavitve tranzita bi morale biti usklajene z elektronskim okoljem, predvidenim v zakoniku, ki je bolje prilagojeno potrebam gospodarskih subjektov, ter hkrati olajševati zakonito trgovino in učinkovitost carinskih kontrol.

(10)

Da bi se zagotovilo bolj učinkovito delovanje in boljše spremljanje blaga v tranzitnih postopkih, ki se trenutno izvajajo na papirju ali so delno računalniško podprti, je zaželeno, da so postopki tranzita popolnoma informatizirani za vse načine prevoza, hkrati pa so tudi jasno opredeljene izjeme za potnike in primere neprekinjenega poslovanja.

(11)

Za uveljavljanje pravice vsake osebe do izjave, preden carinski organi sprejmejo kakršno koli odločbo, ki bi za to osebo lahko imela negativne posledice, je treba določiti postopkovna pravila za uveljavljanje te pravice, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije ter temeljnih pravic, ki so sestavni del pravnega reda Unije, zlasti pravice do dobrega upravljanja.

(12)

Da bi vzpostavili delovanje sistema zahtevkov za odločbe v zvezi s carinsko zakonodajo ter zagotovili nemoten in učinkovit postopek odločanja s strani carinskih organov, je izjemno pomembno, da države članice Komisiji sporočijo seznam svojih pristojnih carinskih organov, pri katerih je treba vložiti zahtevke za odločbe.

(13)

Potrebna so enotna pravila za predložitev in sprejem odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami ter za sprejemanje teh odločb, da bi zagotovili enake pogoje za vse gospodarske subjekte.

(14)

Ker je treba elektronski sistem v zvezi z zavezujočimi tarifnimi informacijami še posodobiti, je treba uporabljati papirnate obrazce za zahtevke in odločbe ZTI, dokler sistem ni posodobljen.

(15)

Da bi se spoštovala obveznost, da morajo biti odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami zavezujoče, bi bilo treba sklic na zadevno odločbo vključiti v carinsko deklaracijo. Poleg tega je treba, da bi podprli učinkovito spremljanje, ki ga izvajajo carinski organi v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz odločbe v zvezi z zavezujočimi tarifnimi informacijami, podrobno določiti tudi postopkovna pravila za zbiranje in uporabo podatkov o nadzoru, ki so pomembni za spremljanje uporabe te odločbe. Prav tako je treba določiti, kako se navedeno spremljanje izvaja, dokler elektronski sistemi niso posodobljeni.

(16)

Da se zagotovi enotnost, preglednost in pravna varnost, so potrebna postopkovna pravila za razširjeno uporabo odločb v zvezi z zavezujočimi informacijami in obveščanje carinskih organov, da je sprejemanje odločb glede zavezujočih informacij zadržano za blago, katerega pravilne in enotne tarifne uvrstitve ali opredelitve porekla ni mogoče zagotoviti.

(17)

Merila za odobritev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta (v nadaljnjem besedilu: AEO) za carinske poenostavitve in za varstvo in varnost, ki se lahko tudi kombinirajo, ter postopek vložitve zahtevka za ta status bi bilo treba podrobneje določiti, da bi zagotovili enotno izvajanje v zvezi z različnimi vrstami statusa dovoljenj AEO.

(18)

Ker je elektronski sistem, ki je potreben za uporabo določb zakonika, ki urejajo zahtevek za pridobitev dovoljenja za status pooblaščenega gospodarskega subjekta (AEO) in njegovo odobritev, še treba posodobiti, pomeni, da je sredstva v papirni in elektronski obliki, ki so trenutno v uporabi, še naprej treba uporabljati, dokler se sistem ne posodobi.

(19)

Za enotno in učinkovito uporabo carinskih kontrol je potrebna usklajena izmenjava informacij o tveganju in rezultatov analize tveganja. Zato bi bilo treba elektronski komunikacijski in informacijski sistem uporabljati tudi za obveščanje o tveganju med carinskimi organi ter med temi organi in Komisijo, poleg tega pa tudi za shranjevanje teh informacij.

(20)

Za zagotovitev pravilne in enotne uporabe tarifnih kvot bi bilo treba določiti pravila za njihovo upravljanje in odgovornosti carinskih organov v zvezi s to nalogo. Prav tako je treba določiti postopkovna pravila za ustrezno delovanje elektronskega sistema v zvezi z upravljanjem tarifnih kvot.

(21)

Postopkovna pravila so potrebna za zagotovitev zbiranja podatkov o nadzoru v zvezi z deklaracijami za sprostitev v prosti promet ali izvoznimi deklaracijami zastopnika za Unijo. Poleg tega je treba določiti postopkovna pravila za ustrezno delovanje elektronskega sistema v zvezi s tem nadzorom. Prav tako je treba podrobno določiti postopkovna pravila za zbiranje podatkov o nadzoru, dokler elektronski sistem v zvezi z navedenim nadzorom ter nacionalni sistemi uvoza in izvoza niso posodobljeni.

(22)

V okviru nepreferencialnih pravil o poreklu so potrebna postopkovna pravila za predložitev in preverjanje dokazila o poreklu, če kmetijska ali druga zakonodaja Unije določa ta dokazila o poreklu za upravičenost do ugodnosti posebnih uvoznih režimov.

(23)

V okviru splošnega sistema preferencialov (GSP) Unije ter preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za nekatere države ali ozemlja, bi bilo treba določiti postopke in obrazce, da bi zagotovili enotno uporabo pravil o poreklu. Uvesti bi bilo treba tudi določbe, katerih namen je zagotoviti, da upravičene države GSP in te države oziroma ozemlja spoštujejo zadevna pravila, ter določiti postopke za učinkovito upravno sodelovanje z Unijo, da bi olajšali preverjanja in preprečevali goljufije oziroma izvajali boj proti njim.

(24)

V okviru preferencialnih pravil o poreklu so potrebni tudi postopki za olajšanje izdaje dokazil o poreklu blaga v Uniji, vključno z določbami o izmenjavi informacij med gospodarskimi subjekti z izjavami dobavitelja ter delovanju upravnega sodelovanja med državami članicami, zlasti z izdajanjem informativnih potrdil INF 4. Taki postopki bi morali upoštevati in zmanjšati razliko, ki izhaja iz dejstva, da je Unija sklenila prostotrgovinske sporazume, ki ne vključujejo vedno pravil za nadomestna dokazila o poreklu za namen pošiljanja izdelkov, ki še niso sproščeni v prosti promet v drugih pogodbenicah teh sporazumov. Pri teh postopkih bi bilo treba upoštevati tudi, da Unija v prihodnje sporazume o prosti trgovini ne sme vključevati splošnih pravil oziroma sploh nobenih pravil za potrjevanje porekla in se mora zanašati izključno na notranjo zakonodajo pogodbenic. Uvesti je torej treba splošne postopke za odobritev dovoljenj za pooblaščenega izvoznika za take sporazume. Na podlagi enakega sklepanja bi bilo treba določiti tudi postopke za registracijo izvoznikov zunaj okvira GSP.

(25)

V okviru GSP so potrebni postopki za olajšanje izdaje nadomestnih dokazil o poreklu, ne glede na to, ali so to potrdila o poreklu obrazec A, izjave na računu ali navedbe o poreklu. Ta pravila naj bi olajšala gibanje izdelkov, ki še niso bili sproščeni v prosti promet drugam znotraj carinskega območja Unije, ali, če je to ustrezno, na Norveško, v Švico ali Turčijo, ko bo ta država izpolnila določene pogoje. Določiti bi bilo treba tudi obrazce, ki jih je treba uporabiti za izdajanje potrdil o poreklu obrazec A, potrdila o gibanju blaga EUR.1 in obrazce, ki jih uporabljajo izvozniki, ko zaprosijo za status registriranih izvoznikov.

(26)

Za zagotovitev enotne in usklajene uporabe določb o carinskem vrednotenju, v skladu z mednarodnimi pravili, bi bilo treba sprejeti postopkovna pravila, ki določajo, kako se določi transakcijska vrednost. Iz istih razlogov je treba sprejeti postopkovna pravila, ki opredeljujejo sekundarne metode carinskega vrednotenja, ter določanje carinske vrednosti v posameznih primerih in pod posameznimi pogoji.

(27)

Ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi ustrezne zaščite finančnih interesov Unije in držav članic ter enakih konkurenčnih pogojev med gospodarskimi subjekti je treba določiti postopkovna pravila v zvezi s predložitvijo zavarovanja, določitvijo zneska zavarovanja in, ob upoštevanju tveganja, povezanega s carinskimi postopki, nadzora nad zavarovanjem s strani zadevnega gospodarskega subjekta in carinskih organov.

(28)

Za zaščito izterjave carinskega dolga bi bilo treba zagotoviti medsebojno pomoč carinskih organov v primerih, ko carinski dolg nastane v državi članici, ki ni država članica, ki je sprejela zavarovanje.

(29)

Da bi olajšali enotno razlago pravil na celotnem območju Unije za vračilo ali odpust dajatev, je treba določiti postopke in zahteve. Za povračilo ali odpust je potrebna izpolnitev zahtev in izpolnitev formalnosti, ki jih je treba pojasniti na ravni Unije za olajšanje uporabe zakonika v državah članicah ter preprečevanje razlike pri obravnavanju. Treba je podrobno določiti pogoje, pod katerimi se lahko izvede medsebojna pomoč med carinskimi organi, za primere, pri katerih je treba za povračilo ali odpust pridobiti dodatne informacije. Enotno uporabo je treba zagotoviti tudi v primerih povračila ali odpusta, v katerih sta bila izvedena izvoz ali uničenje brez nadzora carinskih organov. Treba je določiti pogoje skupaj s potrebnimi dokazili, da je bilo blago, za katero se zaprosi povračilo ali odpust, izvoženo ali uničeno.

(30)

V nekaterih primerih povračila ali odpusta, kadar znesek ni visok, bi morale države članice poskrbeti, da je Komisiji na voljo seznam teh primerov, da bi lahko Komisija izvajala preglede v okviru nadzora lastnih sredstev ter za varstvo finančnih interesov Unije.

(31)

Za upoštevanje primerov, v katerih je treba nekatere navedbe v vstopni skupni deklaraciji predložiti v zgodnji fazi prevoza blaga, da se omogoči boljša zaščita pred resnimi grožnjami, ter primerov, pri katerih poleg prevoznika navedbe v vstopni skupni deklaraciji predložijo tudi druge osebe, bi morala za izboljšanje učinkovitosti analize tveganja za varnostne in varstvene namene obstajati možnost, da se vstopna skupna deklaracija vloži v obliki več kot enega nabora podatkov. Treba bi bilo določiti jasna pravila o ustreznem evidentiranju predložitev in sprememb.

(32)

Da se prepreči oviranje zakonite trgovine, bi bilo treba analizo tveganja za varnostne in varstvene namene praviloma izvesti v rokih, predpisanih za vložitev vstopne skupne deklaracije, razen v primerih, v katerih je ugotovljeno tveganje ali je treba izvesti dodatno analizo tveganja.

(33)

Ker sistem nadzora uvoza, ki je potreben za uporabo določb zakonika, ki urejajo vstopno skupno deklaracijo, še ni v celoti posodobljen, je treba še naprej uporabljati trenutno uporabljena sredstva za izmenjavo in shranjevanje informacij, razen tehnik elektronske obdelave podatkov iz člena 6(1) zakonika ter sistema nadzora uvoza v trenutni obliki.

(34)

Podobno bi bilo treba glede na to, da lahko trenutni sistem nadzora uvoza samo sprejme vstopno skupno deklaracijo s predložitvijo enega nabora podatkov, začasno odložiti uporabo določb o zagotavljanju podatkov v več kot enem naboru podatkov, in sicer dokler se sistem nadzora uvoza ne posodobi.

(35)

Primerno je, da se določijo postopkovna pravila, ki bi jih bilo treba uporabljati, če morsko plovilo ali zrakoplov, ki vstopi na carinsko območje Unije, najprej prispe na carinski urad v državi članici, ki ni bila prijavljena kot država, skozi katero poteka prevoz, v vstopni skupni deklaraciji.

(36)

Če gibanje blaga v začasni hrambi vključuje skladišča, ki se nahajajo v več kot eni državi članici, bi se moral pristojni carinski organ posvetovati z zadevnimi carinskimi organi, da se zagotovi izpolnjevanje pogojev pred odobritvijo tega gibanja.

(37)

Za izboljšanje učinkovitega delovanja začasne hrambe je primerno opredeliti določbe carinske zakonodaje Unije, ki urejajo gibanje blaga iz enih prostorov za začasno hrambo v druge, če je vsak od njih zajet v istem ali različnih dovoljenjih, ter primere, v katerih je lahko imetnik teh dovoljenj ena oseba ali so to različne osebe. Za zagotovitev učinkovitega carinskega nadzora bi bilo treba določiti jasna pravila o odgovornosti carinskih organov, pristojnih za kraj prihoda blaga.

(38)

Da bi se zagotovila enotna uporaba pravil o carinskem statusu unijskega blaga, kar bo omogočilo večjo učinkovitost za carinske uprave in gospodarske subjekte, bi bilo treba posebej določiti postopkovna pravila za predložitev in preverjanje dokazil o carinskem statusu unijskega blaga, zlasti pravila, ki se nanašajo na različne načine, na katere se lahko ta dokazila predložijo, in poenostavitve v zvezi s takšno predložitvijo dokazil.

(39)

Da bi se zagotovila večja jasnost za gospodarske subjekte, je primerno podrobno določiti, kateri carinski urad je pristojen za prejem in obravnavo carinske deklaracije glede na vrsto carinske deklaracije in carinski postopek, za katerega zaprosi gospodarski subjekt. Prav tako je primerno opredeliti pogoje za sprejem carinske deklaracije in primere, v katerih je mogoče spremeniti carinsko deklaracijo po prepustitvi blaga.

(40)

Za vložitev standardne carinske deklaracije so potrebna postopkovna pravila, ki določajo, da se, če se carinska deklaracija vloži z različnimi postavkami blaga, vsaka postavka obravnava kot ločena carinska deklaracija.

(41)

V primeru dovoljenj, izdanih za redno uporabo poenostavljene deklaracije, je potrebna uskladitev prakse glede rokov za vložitev dopolnilnih deklaracij, če ob vložitvi poenostavljene deklaracije manjkajo spremne listine.

(42)

Da bi omogočili preprosto identifikacijo carinske deklaracije za namene formalnosti in kontrol po sprejemu carinske deklaracije, bi bilo treba določiti postopkovna pravila, ki določajo uporabo glavne referenčne številke (MRN).

(43)

Določiti bi bilo treba enotne ukrepe za določitev tarifne podštevilke, ki se lahko na podlagi zahtevka deklaranta uporabljajo za pošiljko, sestavljeno iz blaga, ki spada pod različne tarifne podštevilke, in v primeru, da bi obravnava posameznega navedenega blaga v skladu z njegovo tarifno podštevilko pomenila obremenitev v smislu dela in stroškov, nesorazmernih z zaračunano uvozno ali izvozno dajatvijo.

(44)

Za zagotovitev ustreznega upravljanja odobritve dovoljenja za centralizirano carinjenje bi bilo treba v primerih, v katere je vključenih več carinskih organov, postopek posvetovanja standardizirati. Prav tako bi bilo treba vzpostaviti ustrezen okvir za pravočasno obveščanje med nadzornim carinskim uradom in carinskim uradom predložitve, da bi državam članicam omogočili pravočasno prepustitev blaga v skladu z zakonodajo o davku na dodano vrednost, zakonodajo o trošarinah, nacionalnimi prepovedmi in omejitvami ter statističnimi zahtevami.

(45)

Kot nova poenostavitev, ki jo omogoča zakonik, je bilo uvedeno samoocenjevanje. Zato je zelo pomembno, da se natančno opredelijo poenostavitve v zvezi s carinskimi formalnostmi in kontrolami, ki jih mora izvajati imetnik dovoljenja. Zadevna pravila bi morala zagotoviti jasno uporabo samoocenjevanja v državi članici prek ustreznih in sorazmernih kontrol.

(46)

Za uničenje, prodajo in odstop blaga državi so potrebna postopkovna pravila, ki določajo vlogo carinskih organov v zvezi z vrsto in količino odpadkov ali ostankov, ki ostanejo po uničenju blaga, ter postopki, ki jih je treba upoštevati za odstop in prodajo blaga

(47)

Oprostitev uvozne dajatve v zvezi z vrnjenim blagom bi morala biti podprta z informacijami, ki dokazujejo, da so pogoji za tovrstno oprostitev izpolnjeni. Uporabljati bi se morala postopkovna pravila za to področje v zvezi z zahtevanimi informacijami in izmenjavo teh informacij med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi ter med posameznimi carinskimi organi.

(48)

Oprostitev uvozne dajatve za morski ribolov in morske proizvode bi morala biti podprta z dokazili o izpolnjevanju pogojev za upravičenost do te oprostitve. Uporabljati bi se morala postopkovna pravila s tega področja v zvezi s potrebnimi informacijami.

(49)

Glede na to, da je v primeru zahtevka za podelitev dovoljenja za posebne postopke potrebno preverjanje gospodarskih pogojev, če obstaja dokaz, da bodo verjetno nastale negativne posledice za bistvene interese proizvajalcev Unije, bi bilo treba določiti jasna in preprosta pravila za ustrezno preverjanje na ravni Unije.

(50)

Treba je določiti postopkovna pravila v zvezi z zaključkom posebnega postopka, pri katerem je blago dano v tak postopek z uporabo dveh ali več carinskih deklaracij, tako da je jasno, v kakšnem zaporedju se izvede ta zaključek.

(51)

Pristojni carinski organi bi morali sprejeti odločbo glede prošnje za prenos pravic in obveznosti z imetnika postopka na drugo osebo.

(52)

Gibanje blaga v okviru posebnega postopka do carinskega urada izstopa bi moralo biti dovoljeno, če so opravljene formalnosti v zvezi z izvoznim postopkom.

(53)

Ločeno knjigovodsko izkazovanje bi moralo biti dovoljeno, če se uporablja enakovredno blago. Postopkovna pravila glede spremembe carinskega statusa neunijskega blaga in enakovrednega blaga morajo zagotoviti, da gospodarski subjekt ne more pridobiti neupravičene prednosti glede uvozne dajatve.

(54)

Da bi olajšali zakonito trgovino in zagotavljanje učinkovitosti carinskih kontrol, pri tem pa preprečili kakršne koli razlike v obravnavi s strani carinskih uprav posameznih držav članic, bi bilo treba določiti postopkovna pravila, ki urejajo postopek tranzita Unije, postopek tranzita v skladu z določbami Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR (3), vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Konvencija TIR), Carinske konvencije o zvezku ATA za začasen uvoz blaga, sklenjene 6. decembra 1961 v Bruslju, vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ATA), in Konvencije o začasnem uvozu (4), vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija), ter postopke tranzita na podlagi obrazca 302 in po poštnem sistemu. Ta postopkovna pravila določajo glavne elemente postopkov ter vključujejo poenostavitve in tako omogočajo, da lahko tako carinske uprave kot gospodarski subjekti v celoti izkoristijo usklajene učinkovite postopke, kar je konkreten primer olajševanja trgovine.

(55)

Glede na posebnosti letalskega in pomorskega prevoza je primerno zagotoviti dodatne poenostavitve za ti vrsti prevoza, ki bodo omogočale, da se podatki iz evidenc letalskih in pomorskih prevoznikov uporabijo kot tranzitne deklaracije. Poleg tega bi bilo treba uvesti dodatne poenostavitve za tehnike elektronske obdelave podatkov za blago, ki se prevaža po železnici, zaradi uskladitve zadevnih določb s spremembami, ki jih je povzročila liberalizacija trga, in spremembami postopkovnih pravil v zvezi z železnico.

(56)

Da bi dosegli ravnotežje med učinkovitostjo nalog carinskih organov in pričakovanji gospodarskih subjektov, bi bilo treba analizo tveganja za varnostne in varstvene namene predodhodne deklaracije opraviti pred prepustitvijo blaga v roku, ki upošteva pravni interes za neovirano trgovino na področju prevoza blaga.

(57)

Treba bi bilo določiti podrobna pravila za predložitev blaga, formalnosti na uradu izvoza in uradu izstopa, zlasti tistih, ki zagotavljajo učinkovito in uspešno potrditev izstopa, ter izmenjavo informacij med uradom izvoza in uradom izstopa.

(58)

Glede na podobnosti med izvozom in ponovnim izvozom je primerno razširiti uporabo nekaterih pravil o izvozu blaga na blago, ki se ponovno izvozi.

(59)

Zaradi zaščite pravnih interesov gospodarskih subjektov in zagotovitve nemotenega prehoda na nove predpise je treba določiti prehodne določbe za določitev pravil, ki se uporabljajo za blago, dano v nekatere carinske postopke pred 1. majem 2016, ki naj bi bilo prepuščeno ali naj bi se v zvezi z njim postopek zaključil po tem datum. Prav tako bi bilo treba gospodarskim subjektom omogočiti, da vložijo zahtevke za izdajo dovoljenj v skladu z zakonikom pred njegovim datumom začetka uporabe, da bi lahko podeljena pooblastila uporabljali od 1. maja 2016.

(60)

Splošna pravila za izvajanje zakonika so med seboj tesno povezana in jih zaradi medsebojno povezane vsebine ni mogoče ločiti, hkrati pa vsebujejo horizontalna pravila, ki se uporabljajo v različnih carinskih postopkih. Zato je primerno, da se združijo v enotno uredbo za zagotovitev pravne skladnosti.

(61)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik.

(62)

Določbe te uredbe bi se morale uporabljati od 1. maja 2016, da se omogoči uporaba zakonika v celoti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

Področje uporabe carinske zakonodaje, poslanstvo carine in opredelitev pojmov

Člen 1

Opredelitve pojmov

(1)   Za namene te uredbe se uporablja člen 1 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 (5).

(2)   V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„ročna prtljaga“ v primeru letalskih potovanj pomeni prtljago, ki jo fizična oseba prinese s seboj v kabino zrakoplova in jo od tam odnese;

(2)

„carinski urad predložitve“ pomeni carinski urad, pristojen za kraj, kjer je blago predloženo;

(3)

„oddana prtljaga“ v primeru letalskih potovanj pomeni prtljago, ki je bila prijavljena na letališču odhoda in ni dostopna fizični osebi med letom niti med morebitnimi vmesnimi postanki;

(4)

„enako blago“ v okviru carinskega vrednotenja pomeni blago, ki je bilo proizvedeno v isti državi in je v vseh pogledih enako, vključno s fizikalnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom blaga. Malenkostne razlike v videzu ne izključujejo blaga, ki se sicer po opredelitvi šteje za enako;

(5)

„mednarodno letališče Unije“ pomeni vsako letališče Unije, na katerem sme z dovoljenjem carinskih organov potekati letalski promet z ozemlji zunaj carinskega območja Unije;

(6)

„polet znotraj Unije“ pomeni let zrakoplova med letališčema Unije brez vmesnega postanka, ki se ne začne in ne konča na letališču zunaj Unije;

(7)

„glavni oplemeniteni proizvodi“ pomenijo oplemenitene proizvode, za katere je bilo odobreno dovoljenje za aktivno oplemenitenje;

(8)

„dejavnosti trženja“ v okviru carinskega vrednotenja pomenijo vse dejavnosti, povezane z oglaševanjem, trženjem in pospeševanjem prodaje zadevnega blaga ter vse dejavnosti v zvezi z jamstvi in zavarovanji za to blago;

(9)

„stranski oplemeniteni proizvodi“ pomenijo oplemenitene proizvode, ki so obvezni stranski proizvodi aktivnega oplemenitenja in niso glavni oplemeniteni proizvodi;

(10)

„poslovni ali turistični zrakoplov“ pomeni zasebni zrakoplov za potovanje, katerega načrt poti je odvisen od želja uporabnika;

(11)

„javno carinsko skladišče tipa III“ pomeni carinsko skladišče, ki ga upravljajo carinski organi;

(12)

„transportne napeljave“ pomenijo tehnična sredstva, ki se uporabljajo za neprekinjen transport blaga, na primer električne energije, plina in nafte;

(13)

„carinski urad tranzita“ pomeni eno od naslednjega:

(a)

carinski urad, pristojen za mesto izstopa s carinskega območja Unije, če blago zapušča to območje med tranzitno operacijo s prečkanjem meje z ozemljem zunaj carinskega območja Unije, ki ni skupna tranzitna država,

(b)

carinski urad, pristojen za mesto vstopa na carinsko območje Unije, če je blago prečkalo ozemlje zunaj carinskega območja Unije med tranzitno operacijo;

(14)

„podobno blago“ v okviru carinskega vrednotenja pomeni blago, proizvedeno v isti državi, ki ima, čeprav ni enako v vseh pogledih, podobne lastnosti in vsebuje podobne materiale, kar mu omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati; pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke.

POGLAVJE 2

Pravice in obveznosti oseb v zvezi s carinsko zakonodajo

Oddelek 1

Predložitev informacij

Pododdelek 1

Oblike in oznake skupnih zahtev glede podatkov, izmenjava in shranjevanje podatkov

Člen 2

Oblike in oznake za skupne zahteve glede podatkov

(člen 6(2) zakonika)

1.   Oblike in oznake za skupne zahteve glede podatkov iz člena 6(2) zakonika in člena 2 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 za izmenjavo in shranjevanje informacij, ki se zahtevajo za zahtevke in odločbe, so določene v Prilogi A.

2.   Oblike in oznake za skupne zahteve glede podatkov iz člena 6(2) zakonika in člena 2 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 za izmenjavo in shranjevanje informacij, ki se zahtevajo za deklaracije, obvestila in dokazila o carinskem statusu, so določene v Prilogi B.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena se do datuma začetka prve faze posodobitve sistema ZTI in sistema nadzor 2 oznake in oblike Priloge A ne uporabljajo, zadevne oznake in oblike pa so navedene v Prilogah od 2 do 5 k Delegirani uredbi Komisije (6).

Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena se do datuma posodobitve sistema AEO oznake in oblike Priloge A ne uporabljajo, zadevne oznake in oblike pa so navedene v Prilogah od 6 do 7 k Delegirani uredbi (EU).

Z odstopanjem od odstavka 2 tega člena do datumov začetka uporabe ali posodobitve zadevnih sistemov IT iz Priloge 1 k Delegirani uredbi (EU) oblike in oznake iz Priloge B niso obvezne za države članice.

Do datumov začetka uporabe ali posodobitve ustreznih sistemov IT iz Priloge 1 k Delegirani uredbi (EU) za oblike in oznake, ki se zahtevajo za deklaracije, obvestila in dokazila o carinskem statusu, veljajo zahteve glede podatkov iz Priloge 9 k Delegirani uredbi (EU).

Države članice do datumov začetka uporabe avtomatiziranega izvoznega sistema v okviru carinskega zakonika Unije oziroma posodobitve nacionalnih sistemov uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU (7) zagotovijo, da oznake in oblike za obvestilo o predložitvi omogočajo predložitev blaga v skladu s členom 139 zakonika.

4.   Do datuma začetka uporabe sistema odločb carinskih organov v okviru carinskega zakonika Unije oblike in oznake, določene za prihodnje zahtevke in dovoljenja v Prilogi A, niso obvezne za države članice:

(a)

zahtevki in dovoljenja v zvezi s poenostavitvijo za določitev zneskov, ki so del carinske vrednosti blaga;

(b)

zahtevki in dovoljenja v zvezi s splošnimi zavarovanji;

(c)

zahtevki in dovoljenja za odlog plačila;

(d)

zahtevki in dovoljenja za upravljanje prostorov za začasno hrambo iz člena 148 zakonika;

(e)

zahtevki in dovoljenja za redni ladijski prevoz;

(f)

zahtevki in dovoljenja za pooblaščenega izdajatelja;

(g)

zahtevki in dovoljenja za uporabo poenostavljene deklaracije;

(h)

zahtevki in dovoljenja za centralizirano carinjenje;

(i)

zahtevki in dovoljenja za vpis podatkov v evidence deklaranta;

(j)

zahtevki in dovoljenja za samooceno;

(k)

zahtevki in dovoljenja za status pooblaščenega tehtalca banan;

(l)

zahtevki in dovoljenja za uporabo aktivnega oplemenitenja;

(m)

zahtevki in dovoljenja za uporabo pasivnega oplemenitenja;

(n)

zahtevki in dovoljenja za uporabo posebne rabe;

(o)

zahtevki in dovoljenja za uporabo začasnega uvoza;

(p)

zahtevki in dovoljenja za upravljanje prostorov za hrambo za carinsko skladiščenje;

(q)

zahtevki in dovoljenja za status pooblaščenega prejemnika operacij TIR;

(r)

zahtevki in dovoljenja za status pooblaščenega pošiljatelja za tranzit Unije;

(s)

zahtevki in dovoljenja za status pooblaščenega prejemnika za tranzit Unije;

(t)

zahtevki in dovoljenja za uporabo posebnih carinskih oznak;

(u)

zahtevki in dovoljenja za uporabo tranzitne deklaracije z zmanjšanim naborom podatkov;

(v)

zahtevki in dovoljenja za uporabo elektronskih prevoznih listin kot so carinske deklaracije.

Kadar države članice opustijo določene oznake in oblike v prehodnem obdobju, zagotovijo, da so izvedle učinkovite postopke, ki jim omogočajo, da preverijo, ali so pogoji za izdajo dovoljenja izpolnjeni.

Člen 3

Varnost elektronskih sistemov

(člen 16(1) zakonika)

1.   Pri razvoju, vzdrževanju in uporabi elektronskih sistemov iz člena 16(1) zakonika države članice vzpostavijo in vzdržujejo ustrezne varnostne ureditve za učinkovito, zanesljivo in varno delovanje različnih sistemov. Prav tako zagotovijo, da so vzpostavljeni ukrepi za preverjanje vira podatkov in za varstvo podatkov pred nevarnostjo nepooblaščenega dostopa, izgube, spremembe ali uničenja.

2.   Vsak vnos, sprememba in izbris podatkov se zabeleži, pri čemer se navedejo razlogi za to obdelavo, točen čas in oseba, ki je postopek izvedla.

3.   Države članice se obveščajo med seboj, obveščajo pa tudi Komisijo in po potrebi zadevni gospodarski subjekt o vseh dejanskih ali domnevnih kršitvah varnosti elektronskih sistemov.

Člen 4

Shranjevanje podatkov

(člen 16(1) zakonika)

Vsi podatki, ki se potrdijo v ustreznem elektronskem sistemu, se hranijo najmanj tri leta po koncu leta, v katerem so bili potrjeni, razen če je določeno drugače.

Člen 5

Razpoložljivost elektronskih sistemov

(člen 16(1) zakonika)

1.   Komisija in države članice sklenejo operativne sporazume o določitvi praktičnih zahtev za razpoložljivost in uspešnost elektronskih sistemov ter za njihovo neprekinjeno poslovanje.

2.   Operativni sporazumi iz odstavka 1 določajo zlasti ustrezni odzivni čas za izmenjavo in obdelavo informacij v zadevnih elektronskih sistemih.

3.   Elektronski sistemi morajo biti vedno razpoložljivi. Vendar pa ta obveznost ne velja:

(a)

v posebnih primerih, povezanih z uporabo elektronskih sistemov, določenih v sporazumih iz odstavka 1, ali na nacionalni ravni v odsotnosti navedenih sporazumov;

(b)

v primeru višje sile.

Pododdelek 2

Registracija oseb

Člen 6

Pristojni carinski organ

(člen 9 zakonika)

Carinske organe, pristojne za registracijo, imenujejo države članice. Države članice sporočijo nazive in naslove teh organov Komisiji. Komisija te informacije objavi na internetu.

Člen 7

Elektronski sistem v zvezi s številko EORI

(člen 16 zakonika)

1.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij v zvezi s številko EORI se uporablja elektronski sistem, vzpostavljen v ta namen v skladu s členom 16(1) zakonika (v nadaljnjem besedilu: sistem EORI).

Pristojni carinski organ poskrbi, da so prek tega sistema na voljo informacije ob vsaki dodelitvi novih številk EORI ali ob vsaki spremembi podatkov, shranjenih v zvezi z registracijami, ki so bile že izdane.

2.   Vsaki osebi se dodeli samo ena številka EORI.

3.   Oblika in oznake podatkov, shranjenih v sistemu EORI, so določene v Prilogi 12-01.

4.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena se do datuma posodobitve osrednjega sistema EORI oblike in oznake iz Priloge 12-01 ne uporabljajo.

Do datuma posodobitve osrednjega sistema EORI so oznake skupnih zahtev glede podatkov za registracijo gospodarskih subjektov in drugih oseb določene v Prilogi 9 k Delegirani uredbi (EU).

5.   Kadar države članice zbirajo podatke iz točke 4 Priloge 12-01, zagotovijo, da so oblike in oznake iz Priloge 12-01 uporabljene.

Oddelek 2

Odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje

Pododdelek 1

Odločbe carinskih organov

Člen 8

Splošni postopek za pravico do izjave

(člen 22(6) zakonika)

1.   Sporočilo iz prvega pododstavka člena 22(6) zakonika:

(a)

vključuje sklic na dokumente in informacije, na podlagi katerih nameravajo carinski organi sprejeti svojo odločbo;

(b)

navaja obdobje, v katerem zadevna oseba izrazi svoje stališče, ki teče od dne, ko zadevno sporočilo prejme oziroma se šteje, da ga je prejela;

(c)

vključuje sklic na pravico zadevne osebe do vpogleda v dokumente in informacije iz točke (a) v skladu z veljavnimi določbami.

2.   Če zadevna oseba izrazi svoje stališče pred potekom obdobja iz odstavka 1(b), lahko carinski organi nadaljujejo s sprejetjem odločbe, razen če zadevna oseba hkrati izjavi, da še vedno namerava izraziti svoje stališče v predpisanem roku.

Člen 9

Posebni postopek za pravico do izjave

(člen 22(6) zakonika)

1.   Carinski organi lahko sporočilo iz v prvega pododstavka člena 22(6) zakonika pošljejo kot del postopka preverjanja ali kontrole, če nameravajo sprejeti odločbo na podlagi enega od naslednjih:

(a)

rezultatov preverjanja po predložitvi blaga;

(b)

rezultatov preverjanja carinske deklaracije iz člena 191 zakonika;

(c)

rezultatov kontrole po prepustitvi blaga iz člena 48 zakonika, če je blago še vedno pod carinskim nadzorom;

(d)

rezultatov preverjanja dokazila o carinskem statusu unijskega blaga ali, če je to primerno, rezultatov preverjanja zahtevka za evidentiranje ali overitev takšnega dokazila;

(e)

izdaje dokazila o poreklu s strani carinskih organov;

(f)

rezultatov kontrole blaga, za katero ni bila vložena skupna deklaracija, deklaracija za začasno hrambo, deklaracija za ponovni izvoz ali carinska deklaracija.

2.   Če se pošlje sporočilo v skladu z odstavkom 1, lahko zadevna oseba:

(a)

nemudoma izrazi svoje stališče z istimi sredstvi, kot se uporabljajo za sporočila v skladu s členom 9 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ali

(b)

zahteva sporočilo v skladu s členom 8, razen v primerih iz odstavka 1(f).

Carinski organi zadevno osebo obvestijo o teh dveh možnostih.

3.   Če carinski organi sprejmejo odločbo, ki ima negativne posledice za zadevno osebo, zabeležijo, ali je ta oseba izrazila svoje stališče v skladu z odstavkom 2(a).

Pododdelek 2

Odločbe, sprejete na podlagi zahtevka

Člen 10

Elektronski sistemi v zvezi z odločbami

(člen 16(1) zakonika)

1.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij v zvezi z zahtevki in odločbami, ki bi lahko vplivale na več kot eno državo članico in na kateri koli poznejši dogodek, ki bi lahko imel posledice za prvotni zahtevek ali odločbo, se uporablja elektronski sistem, vzpostavljen v te namene v skladu s členom 16(1) zakonika.

Pristojni carinski organ da na voljo informacije prek tega sistema nemudoma in najpozneje v sedmih dneh od dne prejetja teh informacij.

2.   Za izmenjavo informacij v zvezi z zahtevki in odločbami, ki bi lahko vplivali na več kot eno državo članico, se uporablja harmoniziran vmesnik EU za trgovce, ki ga sporazumno oblikujejo Komisija in države članice.

3.   Odstavka 1 in 2 tega člena se uporabljata od datuma začetka uporabe sistema odločb carinskih organov v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Člen 11

Carinski organ, določen za sprejemanje zahtevkov

(tretji pododstavek člena 22(1) zakonika)

Države članice Komisiji sporočijo seznam carinskih organov iz tretjega pododstavka člena 22(1) zakonika, določenih za sprejemanje zahtevkov. Države članice Komisiji sporočijo tudi vse poznejše spremembe tega seznama.

Člen 12

Sprejem zahtevka

(člen 22(2) zakonika)

1.   Če carinski organ zahtevek sprejme na podlagi člena 11(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, je datum sprejema tega zahtevka datum, na katerega je carinski organ prejel vse zahtevane informacije v skladu z drugim pododstavkom člena 22 zakonika.

2.   Če carinski organ ugotovi, da zahtevek ne vsebuje vseh zahtevanih informacij, od vložnika zahteva, naj v razumnem roku, ki ni daljši od 30 dni, predloži ustrezne informacije.

Če prosilec ne predloži informacij, ki jih zahtevajo carinski organi, v obdobju, ki je določeno za ta namen, se zahtevek ne sprejme in vložnik je o tem ustrezno obveščen.

3.   Če vložnik ni obveščen o tem, ali je bil zahtevek sprejet ali ne, se šteje, da je bil zahtevek sprejet. Dan sprejema je dan predložitve zahtevka ali, v primerih, ko je vložnik predložil dodatne informacije na zahtevo carinskega organa iz odstavka 2, dan, na katerega so bile predložene zadnje informacije.

Člen 13

Shranjevanje informacij v zvezi z odločbami

(člen 23(5) zakonika)

Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, shrani vse podatke in spremne informacije, ki so se uporabile pri sprejetju odločbe, vsaj tri leta po izteku njene veljavnosti.

Člen 14

Posvetovanje med carinskimi organi

(člen 22 zakonika)

1.   Če se mora carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, o izpolnjevanju potrebnih pogojev in meril za sprejetje pozitivne odločbe posvetovati s carinskim organom druge zadevne države članice, se to posvetovanje izvede v roku, določenem za zadevno odločbo. Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, določi rok za posvetovanje, ki se začne z dnem, ko ga ta carinski organ obvesti o pogojih in merilih, ki jih mora carinski organ, zaprošen za posvetovanje, pregledati.

Če po pregledu iz prvega pododstavka carinski organ, zaprošen za posvetovanje, ugotovi, da vložnik ne izpolnjuje enega ali več pogojev in meril za sprejetje pozitivne odločbe, se ustrezno dokumentirani in utemeljeni rezultati posredujejo carinskemu organu, pristojnemu za sprejetje odločbe.

2.   Rok, določen za posvetovanje v skladu z odstavkom 1, lahko carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, podaljša v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če zaradi narave pregledov, ki jih je treba izvesti, organ, zaprošen za posvetovanje, zahteva več časa;

(b)

Če vložnik opravi prilagoditve, s katerimi zagotovi izpolnitev pogojev in meril iz odstavka 1, to sporoči carinskemu organu, pristojnemu za sprejetje odločbe, ki o tem ustrezno obvesti carinski organ, zaprošen za posvetovanje.

3.   Če carinski organ, zaprošen za posvetovanje, ne odgovori v roku, določenem za posvetovanje v skladu z odstavkoma 1 in 2, se šteje, da so pogoji in merila, v zvezi s katerimi je potekalo posvetovanje, izpolnjeni.

4.   Postopek posvetovanja iz odstavkov 1 in 2 se lahko uporabi tudi za ponovno oceno in nadzor odločbe.

Člen 15

Razveljavitev pozitivne odločbe

(člen 28 zakonika)

Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe v primerih iz člena 16(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, razveljavi odločbo, zadržano v skladu s členom 16(1)(b) in (c) navedene uredbe, če imetnik odločbe v predpisanem roku ne sprejme ukrepov, potrebnih za izpolnitev pogojev, določenih za odločbo, ali ne izpolni obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe.

Pododdelek 3

Odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami

Člen 16

Zahtevek za odločbo v zvezi z zavezujočimi informacijami

(člen 22(1) zakonika)

1.   Če je zahtevek za odločbo v zvezi z zavezujočimi informacijami predložen v skladu s členom 19(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 v drugi državi članici, kot v tisti, v kateri ima vložnik sedež, carinski organ, pri katerem je bil vložen zahtevek, v sedmih dneh od sprejema zahtevka o tem obvesti carinski organ države članice, v kateri je sedež vložnika.

Če ima carinski organ, ki prejme obvestilo, kakršne koli informacije, ki so po njegovem mnenju pomembne za obravnavo zahtevka, jih takoj, ko je mogoče, in najpozneje v 30 dneh od dneva prejema obvestila posreduje carinskemu organu, pri katerem je bil vložen zahtevek.

2.   Zahtevek za odločbo o zavezujočih tarifnih informacijah (v nadaljnjem besedilu: ZTI) se nanaša samo na blago s podobnimi značilnostmi, katerega razlike niso pomembne za njegovo tarifno uvrstitev.

3.   Zahtevek za odločbo o zavezujočih informacijah o poreklu (v nadaljnjem besedilu: ZIPB) se nanaša samo na eno vrsto blaga in en skupek okoliščin za določitev porekla.

4.   Za potrebe zagotovitve skladnosti z zahtevo iz točke (a) drugega pododstavka člena 33(1) zakonika glede zahtevka za odločbo ZTI, carinski organ iz člena 19(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 to preveri v elektronskem sistemu iz člena 21 te uredbe in vodi evidenco takih preverjanj.

Člen 17

Skladnost z veljavnimi odločbami ZTI

(člen 22(3) zakonika)

Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, za potrebe zagotovitve, da so odločbe ZTI, ki jih namerava izdati, skladne z že izdanimi odločbami ZTI, to preveri v elektronskem sistemu iz člena 21 in vodi evidenco takih preverjanj.

Člen 18

Obveščanje o odločbah ZIPB

(člen 6(3) zakonika)

1.   Če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, vložnika seznani z odločbo ZIPB z uporabo drugih sredstev, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov, to stori z uporabo obrazca iz Priloge 12-02.

2.   Če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, vložnika seznani z odločbo ZIPB z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov, je to odločbo mogoče natisniti v skladu z obliko iz Priloge 12-02.

Člen 19

Izmenjava podatkov v zvezi z odločbami ZIPB

(člen 23(5) zakonika)

1.   Carinski organi Komisiji vsako četrtletje pošljejo ustrezne podatke o odločbah ZIPB.

2.   Komisija poskrbi, da so podatki, pridobljeni v skladu z odstavkom 1, na voljo carinskim organom vseh držav članic.

Člen 20

Nadzor odločb ZTI

(člen 23(5) zakonika)

Če se carinske formalnosti opravljajo s strani ali v imenu imetnika odločbe ZTI za blago, ki ga zajema odločba ZTI, se to označi v carinski deklaraciji z navedbo referenčne številke odločbe ZTI.

Člen 21

Elektronski sistemi v zvezi z ZTI

(člen 16(1) in člen 23(5) zakonika)

1.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij v zvezi z zahtevki in odločbami, povezanimi z ZTI ali katerim koli poznejšim dogodkom, ki bi lahko imel posledice za prvotni zahtevek ali odločbo, se uporablja elektronski sistem, vzpostavljen v te namene v skladu s členom 16(1) zakonika.

Pristojni carinski organ poskrbi, da so informacije prek tega sistema na voljo nemudoma in najpozneje v sedmih dneh od njihovega prejetja.

2.   Poleg informacij iz odstavka 1:

(a)

nadzor iz člena 55 te uredbe vključuje podatke, ki so pomembni za nadzor uporabe odločb ZTI;

(b)

carinski organ, ki je prejel zahtevek in sprejel odločbo ZTI, obvesti prek sistema iz odstavka 1, če odobri podaljšano uporabo odločbe ZTI, ter navede datum zaključka obdobja podaljšane uporabe in količino blaga, ki ga to obdobje zajema.

3.   Komisija o rezultatih nadzora iz točke (a) odstavka 2 redno obvešča države članice, da bi carinske organe podpirala pri izvajanju nadzora glede izpolnjevanja obveznosti, izhajajočih iz ZTI.

4.   Za izmenjavo informacij v zvezi z zahtevki in odločbami, povezanimi z ZTI, se uporablja harmoniziran vmesnik EU za trgovce, ki ga sporazumno oblikujejo Komisija in države članice.

5.   Carinski organi pri obravnavi zahtevka za odločbo ZTI navedejo status zahtevka v sistemu iz odstavka 1.

6.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena države članice do datuma posodobitve sistema iz navedenega odstavka v skladu s Prilogo k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU uporabljajo osrednjo podatkovno zbirko Komisije, uvedeno s členom 8(3) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (8).

7.   Do datuma začetka prve faze posodobitve sistema iz odstavka 1 tega člena in sistema iz člena 56 te uredbe carinski organi spremljajo uporabo odločb ZTI pri opravljanju carinskih kontrol ali kontrol po prepustitvi blaga v skladu s členoma 46 in 48 zakonika. Z odstopanjem od odstavka 3 tega člena Komisija do navedenega datuma začetka državam članicam ni dolžna sporočati rezultatov spremljanja iz odstavka 2(a) tega člena.

Člen 22

Podaljšana uporaba odločb v zvezi z zavezujočimi informacijami

(člen 34(9) zakonika)

1.   Če se carinski organi odločijo odobriti podaljšano uporabo v skladu s tretjim pododstavkom člena 34(9) zakonika, določijo datum, na katerega se obdobje podaljšane uporabe zadevne odločbe zaključi.

2.   Če se carinski organi odločijo odobriti podaljšano uporabo odločbe ZTI v skladu s tretjim pododstavkom člena 34(9) zakonika, določijo poleg datuma iz odstavka 1 tudi količine blaga, ki se lahko ocarini v obdobju podaljšane uporabe.

Uporaba odločbe, za katero je bila odobrena podaljšana uporaba, preneha takoj, ko so te količine dosežene.

Na podlagi nadzora iz člena 55 Komisija obvesti države članice, takoj ko so te količine dosežene.

Člen 23

Ukrepi za zagotovitev pravilne in enotne tarifne uvrstitve ali opredelitve porekla

(člen 34(10) zakonika)

1.   Komisija carinske organe nemudoma obvesti o zadržanju sprejetja odločb ZTI in ZIPB v skladu s členom 34(10)(a) zakonika, če:

(a)

je Komisija ugotovila nepravilne ali neenotne odločbe;

(b)

so carinski organi Komisiji predložili primere, pri katerih jim v obdobju največ 90 dni ni uspelo doseči soglasja o pravilni in enotni uvrstitvi ali opredelitvi porekla.

Odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami se ne izdajo za blago, za katerega veljata točki (a) ali (b), od dne, na katerega je Komisija obvestila carinske organe o zadržanju, dokler ni zagotovljena pravilna in enotna uvrstitev ali opredelitev porekla.

2.   Pravilna in enotna uvrstitev ali opredelitev porekla je predmet posvetovanja na ravni Unije v najkrajšem možnem času in najpozneje v 120 dneh od dneva, na katerega je Komisija poslala obvestilo iz odstavka 1.

3.   Komisija obvesti carinske organe takoj, ko je zadržanje umaknjeno.

4.   Za namene uporabe odstavkov 1 do 3 se šteje, da so odločbe ZIPB neenotne, če podeljujejo različno poreklo za blago, ki:

(a)

se uvršča v isto tarifno številko in katerega poreklo je bilo določeno po istem pravilu o poreklu; ter

(b)

je bilo pridobljeno pod enakimi pogoji z istim proizvodnim postopkom in enakovrednimi materiali, zlasti glede njihovega statusa blaga s poreklom ali brez njega.

Oddelek 3

Pooblaščeni gospodarski subjekt

Člen 24

Izpolnjevanje meril

(člen 39(a) zakonika)

1.   Če je vložnik fizična oseba, se šteje, da je merilo iz člena 39(a) zakonika izpolnjeno, če v zadnjih treh letih vložnik, in po potrebi zaposleni, odgovoren za carinske zadeve vložnika, ni huje ali ponavljajoče kršil carinske zakonodaje in davčnih predpisov ter ni storil hujših kaznivih dejanj v zvezi s svojo gospodarsko dejavnostjo.

Če vložnik ni fizična oseba, se šteje, da je merilo iz člena 39(a) zakonika izpolnjeno, če v zadnjih treh letih nobena od naslednjih oseb ni huje ali ponavljajoče kršila carinske zakonodaje in davčnih predpisov ter ni storila hujših kaznivih dejanj v zvezi s svojo gospodarsko dejavnostjo:

(a)

vložnik;

(b)

oseba, ki vodi vložnika ali nadzoruje njegovo upravljanje;

(c)

zaposleni, odgovoren za carinske zadeve vložnika.

2.   Lahko pa se šteje, da je merilo iz člena 39(a) zakonika izpolnjeno, če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, meni, da je kršitev manjšega pomena glede na število ali obseg povezanih operacij, in carinski organ ne dvomi o dobri veri vložnika.

3.   Če ima oseba iz odstavka 1(b) sedež ali stalno prebivališče v tretji državi, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, oceni izpolnjevanje merila iz člena 39(a) zakonika na podlagi evidenc in informacij, ki so mu na voljo.

4.   Če je bil vložnik ustanovljen pred manj kot tremi leti, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, oceni izpolnjevanje merila iz člena 39(a) zakonika na podlagi evidenc in informacij, ki so mu na voljo.

Člen 25

Zadovoljiv sistem vodenja trgovinskih in transportnih evidenc

(člen 39(b) zakonika)

1.   Šteje se, da je merilo iz člena 39(b) zakonika izpolnjeno, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vložnik vzdržuje računovodski sistem, ki je skladen s splošno sprejetimi računovodskimi načeli, veljavnimi v državi članici, v kateri se vodi knjigovodstvo, omogoča carinsko kontrolo na podlagi revizije in vodi evidenco podatkov, ki zagotavljajo revizijsko sled od trenutka, ko je podatek vnesen v spis;

(b)

evidence, ki jih vložnik vodi za carinske namene, so vključene v računovodski sistem vložnika ali omogočajo navzkrižno preverjanje informacij z računovodskim sistemom;

(c)

vložnik omogoča carinskemu organu fizični dostop do svojih računovodskih sistemov in po potrebi do svojih trgovinskih in transportnih evidenc;

(d)

vložnik omogoča carinskemu organu elektronski dostop do svojih računovodskih sistemov in po potrebi do svojih trgovinskih in transportnih evidenc, če se ti sistemi ali evidence vodijo elektronsko;

(e)

vložnik ima logistični sistem, ki opredeljuje blago kot unijsko blago ali neunijsko blago in po potrebi navaja njegovo lokacijo;

(f)

vložnik ima upravno organizacijo, ki ustreza vrsti in obsegu poslovanja ter upravljanju pretoka blaga, njena notranja kontrola pa je sposobna preprečiti, odkriti, in popraviti napake ter preprečiti in odkriti nezakonite ali nepravilne transakcije;

(g)

če je primerno, ima vložnik vzpostavljene zadovoljive postopke za ravnanje z licencami in dovoljenji, izdanimi v skladu z ukrepi trgovinske politike ali trgovanjem s kmetijskimi proizvodi;

(h)

vložnik ima vzpostavljene zadovoljive postopke za arhiviranje svojih evidenc in informacij ter varovanje pred izgubo informacij;

(i)

vložnik zagotovi, da je zadevnim zaposlenim naročeno, naj obvestijo carinske organe, če se odkrijejo težave glede skladnosti, in vzpostavi postopke za obveščanje carinskih organov o takih težavah;

(j)

vložnik ima vzpostavljene ustrezne varnostne ukrepe za zaščito računalniškega sistema vložnika pred nepooblaščenim vdorom in za zaščito dokumentacije vložnika;

(k)

če je primerno, ima vložnik vzpostavljene zadovoljive postopke za ravnanje z uvoznimi in izvoznimi licencami, povezanimi s prepovedmi in omejitvami, vključno z ukrepi za razlikovanje blaga, za katero veljajo prepovedi ali omejitve, od drugega blaga, ter ukrepi za zagotovitev skladnosti s temi prepovedmi in omejitvami.

2.   Če vložnik vloži le zahtevek za pridobitev dovoljenja pooblaščenega gospodarskega subjekta za varnost in varstvo iz člena 38(2)(b) zakonika (v nadaljnjem besedilu: AEOS), se zahteva iz odstavka 1(e) ne velja.

Člen 26

Plačilna sposobnost

(člen 39(c) zakonika)

1.   Šteje se, da je merilo iz člena 39(c) zakonika izpolnjeno, če vložnik izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

vložnik ni v stečajnem postopku;

(b)

v zadnjih treh letih pred vložitvijo zahtevka je vložnik izpolnjeval svoje finančne obveznosti v zvezi s plačevanjem carin in vseh drugih dajatev, davkov ali taks, ki se pobirajo pri uvozu ali izvozu blaga ali v povezavi z njima;

(c)

vložnik na podlagi evidenc in informacij, ki so na voljo za zadnja tri leta pred vložitvijo zahtevka, izkaže da ima zadostno finančno zmogljivost za izpolnjevanje svojih obveznosti in zavez glede na vrsto in obseg poslovanja, tudi tako, da nima čistega negativnega premoženja, razen če se to lahko pokrije.

2.   Če je bil vložnik ustanovljen pred manj kot tremi leti, se njegova plačilna sposobnost iz člena 39(c) Zakonika ocenjuje na podlagi evidenc in informacij, ki so na voljo.

Člen 27

Praktični standardi usposobljenosti ali poklicne kvalifikacije

(člen 39(d) zakonika)

1.   Šteje se, da je merilo iz člena 39(d) zakonika izpolnjeno, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

vložnik ali oseba, odgovorna za carinske zadeve vložnika, izpolnjujeta enega od naslednjih praktičnih standardov usposobljenosti:

(i)

dokazane praktične izkušnje najmanj treh let v carinskih zadevah;

(ii)

standard kakovosti v zvezi s carinskimi zadevami, ki ga je sprejel evropski organ za standardizacijo;

(b)

vložnik ali oseba, odgovorna za carinske zadeve vložnika, je uspešno opravila usposabljanje s področja carinske zakonodaje, skladno in primerno glede na obseg njeno vključenost v carinske dejavnosti, ki ga priredi eden od naslednjih:

(i)

carinski organ države članice;

(ii)

izobraževalna ustanova, ki jo za namene zagotavljanja takšne kvalifikacije prizna carinski organ ali organ države članice, pristojen za poklicno usposabljanje;

(iii)

poklicno ali trgovinsko združenje, ki ga za namene zagotavljanja takšne kvalifikacije priznajo carinski organi države članice ali je akreditirano v Uniji.

2.   Če je oseba, odgovorna za carinske zadeve vložnika, pogodbena oseba, se šteje, da je merilo iz člena 39(d) zakonika izpolnjeno, če je pogodbena oseba pooblaščeni gospodarski subjekt za carinske poenostavitve iz člena 38(2)(a) zakonika (AEOC).

Člen 28

Varnostni in varstveni standardi

(člen 39(e) zakonika)

1.   Šteje se, da je merilo iz člena 39(e) zakonika izpolnjeno, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

stavbe, ki se uporabljajo pri operacijah v zvezi z dovoljenjem AEOS, zagotavljajo zaščito pred nezakonitim vdorom in so zgrajene iz materialov, ki ne dopuščajo nezakonitega vstopa;

(b)

sprejeti so ustrezni ukrepi, da se prepreči dostop nepooblaščenih oseb do pisarn, območij natovarjanja, nakladalnih dokov, območij za pretovarjanje in drugih zadevnih krajev;

(c)

sprejeti so ukrepi za ravnanje z blagom, ki vključujejo zaščito pred nedovoljenim vnosom, menjavo blaga ali neustreznim ravnanjem z blagom ter pred prirejanjem tovornih enot;

(d)

vložnik je sprejel ukrepe, ki omogočajo jasno identifikacijo njegovih poslovnih partnerjev ter z izvajanjem ustreznih pogodb ali drugih ustreznih ukrepov v skladu s poslovnim modelom vložnika zagotavljajo, da ti poslovni partnerji zagotovijo varnost svojega dela mednarodne dobavne verige;

(e)

vložnik izvaja, kolikor to dovoljuje nacionalna zakonodaja, varnostno preverjanje predvidenih zaposlenih, ki bodo delali na varnostno občutljivih položajih, ter, če to zahtevajo okoliščine, redno izvaja preverjanje zanesljivosti zaposlenih, ki so že na takšnih položajih;

(f)

vložnik ima vzpostavljene varnostne postopke za morebitne zunanje ponudnike storitev, s katerimi pogodbeno sodeluje;

(g)

vložnik zagotovi, da njegovo osebje, odgovorno za varnost, redno sodeluje v programih za večjo ozaveščenost o teh vprašanjih varnosti;

(h)

vložnik je imenoval kontaktne osebe, pristojne za vprašanja, povezana z varstvom in varnostjo.

2.   Če je vložnik imetnik varnostnega in varstvenega potrdila, izdanega na podlagi mednarodne konvencije ali mednarodnega standarda Mednarodne organizacije za standardizacijo ali evropskega standarda Evropskega organa za standardizacijo, se potrdila upoštevajo pri preverjanju izpolnjevanja meril iz člena 39(e) zakonika.

Šteje se, da so merila izpolnjena, če se ugotovi, da so merila za izdajo potrdila enaka ali enakovredna tistim iz člena 39(e) zakonika.

Šteje se, da so merila izpolnjena, če je vložnik imetnik varnostnega in varstvenega potrdila, ki ga je izdala tretja država, s katero je Unija sklenila sporazum, ki določa priznavanje tega potrdila.

3.   Če je vložnik regulirani agent ali znani pošiljatelj, kakor je opredeljen v členu 3 Uredbe (ES) št. 300/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (9), ter izpolnjuje zahteve iz Uredbe Komisije (EU) št. 185/2010 (10), se merila iz odstavka 1 štejejo za izpolnjena v zvezi z lokacijami in operacijami, za katere je vložnik pridobil status reguliranega agenta ali znanega pošiljatelja, če so pogoji za izdajo statusa reguliranega agenta ali znanega pošiljatelja enaki ali enakovredni pogojem iz člena 39(e) zakonika.

Člen 29

Preverjanje izpolnjevanja meril

(člen 22 zakonika)

1.   Pri preverjanju izpolnjevanja meril iz člena 39(b) in (e) zakonika, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, zagotovi, da se pregledi na kraju samem izvajajo v vseh prostorih, povezanih s carinskimi dejavnostmi vložnika.

Če ima vložnik veliko število prostorov in veljavni roki za sprejetje odločbe ne dopuščajo pregleda vseh teh prostorov, se lahko carinski organ odloči pregledati le reprezentativni del prostorov, če je ugotovljeno, da vložnik v vseh svojih prostorih uporablja iste varnostne in varstvene standarde ter iste skupne standarde in postopke za vodenje svojih evidenc.

2.   Carinski organi, pristojni za sprejetje odločbe, lahko upoštevajo rezultate ocen ali revizij, izvedenih v skladu z zakonodajo Unije, če so relevantni za preverjanje izpolnjevanja meril iz člena 39 zakonika.

3.   Za namene preverjanja, ali so merila iz člena 39(b), (c) in (e) zakonika izpolnjena, lahko carinski organi upoštevajo ugotovitve strokovnjakov, ki jih predloži vložnik, če strokovnjak, ki je sprejel te ugotovitve, ni povezan z vložnikom v smislu člena 127 te uredbe.

4.   Carinski organi pri preverjanju izpolnjevanja meril iz člena 39 zakonika ustrezno upoštevajo posebne značilnosti gospodarskih subjektov, zlasti malih in srednjih podjetij.

5.   Preverjanje izpolnjevanja meril iz člena 39 zakonika in njegove rezultate dokumentira carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe.

Člen 30

Elektronski sistem v zvezi s statusom AEO

(člen 16(1) zakonika)

1.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij o zahtevkih za pridobitev dovoljenja pooblaščenega gospodarskega subjekta (AEO) in izdanih dovoljenjih AEO ter kakršnih koli naknadnih dogodkih ali dejanjih, ki bi lahko vplivali na prvotno odločbo, vključno z njeno odpravo, zadržanjem, razveljavitvijo oziroma spremembo, ali o rezultatih katerega koli nadzora ali ponovne ocene, se uporabi elektronski sistem, vzpostavljen v ta namen v skladu s členom 16(1) zakonika. Pristojni carinski organ poskrbi, da so informacije prek tega sistema na voljo nemudoma in najpozneje v sedmih dneh.

Za izmenjavo informacij v zvezi z zahtevki in odločbami, povezanimi z dovoljenji AEO, se uporablja harmoniziran vmesnik EU za trgovce, ki ga sporazumno oblikujejo Komisija in države članice.

2.   Če je to ustrezno, zlasti če je status AEO podlaga za odobritev dovoljenja ali olajšav v skladu z drugo zakonodajo Unije, lahko pristojni carinski organ odobri dostop do elektronskega sistema iz odstavka 1 ustreznim nacionalnim organom, odgovornim za varnost civilnega letalstva. Dostop je povezan z naslednjimi informacijami:

(a)

dovoljenji AEOS, vključno z imenom imetnika dovoljenja ter po potrebi spremembo ali razveljavitvijo oziroma zadržanjem statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta in razlogi za to;

(b)

morebitnimi ponovnimi ocenami dovoljenj AEOS in njihovimi rezultati.

Nacionalni organi, odgovorni za varnost civilnega letalstva, ki obdelujejo zadevne informacije, jih uporabijo samo za namene ustreznih programov za reguliranega agenta ali znanega pošiljatelja ter izvedejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da se zagotovi varnost teh informacij.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena države članice do datuma posodobitve sistema AEO iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU uporabljajo navedeni sistem, vzpostavljen s členom 14x Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93.

Člen 31

Postopek posvetovanja in izmenjave informacij med carinskimi organi

(člen 22 zakonika)

1.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, se lahko posvetuje s carinskimi organi drugih držav članic, ki so pristojni za kraj, kjer se nahajajo potrebne informacije oziroma se izvajajo pregledi z namenom preverjanja izpolnjevanja enega ali več meril iz člena 39 zakonika.

2.   Posvetovanje iz odstavka 1 je obvezno, če:

(a)

se zahtevek za status AEO predloži v skladu s členom 12(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 pri carinskem organu v kraju, v katerem se vodi ali je dostopna glavna računovodska evidenca vložnika za carinske namene;

(b)

se zahtevek za status AEO predloži v skladu s členom 27 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 pri carinskih organih države članice, v kateri ima vložnik stalno poslovno enoto in v kateri se vodijo oziroma so dostopne informacije o njegovih splošnih logističnih dejavnostih upravljanja v Uniji;

(c)

se del evidence in dokumentacije, relevantne za zahtevek za status AEO, hrani v državi članici, ki ni država članica carinskega organa, pristojnega za sprejetje odločbe;

(d)

vložnik zahtevka za status AEO vzdržuje skladišča ali izvaja druge carinske dejavnosti v državi članici, ki ni država članica pristojnega carinskega organa.

3.   Z odstopanjem od roka, določenega v drugem stavku prvega pododstavka člena 14(1) te uredbe, carinski organi zaključijo postopek posvetovanja v 80 dneh od datuma, na katerega carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, sporoči potrebne pogoje in merila, ki jih mora pregledati carinski organ, zaprošen za posvetovanje.

4.   Kadar ima carinski organ druge države članice informacije, relevantne za dodelitev statusa AEO, te informacije sporoči carinskemu organu, pristojnemu za sprejetje odločbe v 30 dneh od datuma prejema zahtevka prek elektronskega sistema iz člena 30 te uredbe.

Člen 32

Zavrnitev zahtevka

(člen 22 zakonika)

Zavrnitev zahtevka AEO ne vpliva na veljavne pozitivne odločbe v zvezi z vložnikom v skladu s carinsko zakonodajo, razen če odobritev teh pozitivnih odločb temelji na izpolnjevanju katerega od meril AEO, za katere je bilo med pregledom zahtevka AEO dokazano, da niso izpolnjeni.

Člen 33

Kombinacija obeh vrst dovoljenj

(člen 38(3) zakonika)

Kadar je vložnik upravičen, da se mu odobrita dovoljenje AEOC in dovoljenje AEOS, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, izda eno kombinirano dovoljenje.

Člen 34

Razveljavitev dovoljenja

(člen 28 zakonika)

1.   Razveljavitev dovoljenja AEO ne vpliva na pozitivno odločbo, ki je bila sprejeta v zvezi z isto osebo, razen če je bil status AEO pogoj za to pozitivno odločbo ali je ta odločba temeljila na merilu iz člena 39 zakonika, ki ni več izpolnjeno.

2.   Razveljavitev ali sprememba pozitivne odločbe, ki je bila sprejeta v zvezi z imetnikom dovoljenja, ne vpliva samodejno na dovoljenje AEO te osebe

3.   Če je ista oseba tako AEOC kot AEOS ter se uporabljata člen 28 zakonika ali člen 15 te uredbe zaradi neizpolnjevanja pogojev iz člena 39(d) zakonika, se dovoljenje AEOC razveljavi, dovoljenje AEOS pa ostane veljavno.

Če je ista oseba tako AEOS kot AEOC ter se uporabljata člen 28 zakonika ali člen 15 te uredbe zaradi neizpolnjevanja pogojev iz člena 39(e) zakonika, se dovoljenje AEOS razveljavi, dovoljenje AEOC pa ostane veljavno.

Člen 35

Nadzor

(člen 23(5) zakonika)

1.   Carinski organi držav članic nemudoma obvestijo pristojni carinski organ o vseh dejavnikih, nastalih po odobritvi dovoljenja za status AEO, ki bi utegnili vplivati na njegovo nadaljnje izvajanje ali vsebino.

2.   Pristojni carinski organ poskrbi, da so vse relevantne razpoložljive informacije na voljo carinskim organom drugih držav članic, v katerih AEO izvaja carinske dejavnosti.

3.   Če carinski organ razveljavi pozitivno odločbo, ki je bila sprejeta na podlagi statusa AEO, o tem obvesti carinski organ, ki je podelil status.

4.   Če je AEOS regulirani agent ali znani pošiljatelj, kakor je opredeljen v členu 3 Uredbe (ES) št. 300/2008, ter izpolnjuje zahteve iz Uredbe (EU) št. 185/2010, pristojni carinski organ ustreznemu nacionalnemu organu, odgovornemu za varnost civilnega letalstva, takoj da na voljo vsaj naslednje razpoložljive informacije v zvezi s statusom AEO:

(a)

dovoljenje AEOS, vključno z imenom imetnika dovoljenja ter po potrebi spremembo ali razveljavitvijo oziroma zadržanjem statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta in razlogi zanje;

(b)

informacije o tem, ali so posamezno zadevno lokacijo obiskali carinski organi, datum zadnjega obiska in ali je bil namen obiska izdaja dovoljenja, ponovna ocena ali nadzor;

(c)

morebitne ponovne ocene dovoljenja AEOS in njihove rezultate.

Nacionalni carinski organi v soglasju z ustreznim nacionalnim organom, odgovornim za varnost civilnega letalstva, določijo podrobna pravila za izmenjavo vseh informacij, ki niso zajete v elektronskem sistemu iz člena 30 te uredbe.

Nacionalni organi, odgovorni za varnost civilnega letalstva, ki obdelujejo zadevne informacije, jih uporabijo samo za namene ustreznih programov za reguliranega agenta ali znanega pošiljatelja ter izvedejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da se zagotovi varnost informacij.

Oddelek 4

Kontrola blaga

Pododdelek 1

Carinska kontrola in obvladovanje tveganja

Člen 36

Elektronski sistem v zvezi z obvladovanjem tveganja in carinskimi kontrolami

(člen 16(1) zakonika)

1.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij, ki se nanašajo na komunikacijo med carinskimi organi držav članic in Komisijo glede kakršnih koli informacij o tveganju, se uporablja elektronski sistem za te namene v skladu s členom 16(1) zakonika (v nadaljnjem besedilu: carinski sistem za obvladovanje tveganja).

2.   Sistem iz odstavka 1 se uporablja tudi za obveščanje med carinskimi organi ter med carinskimi organi in Komisijo pri izvajanju skupnih meril in standardov tveganja, skupnih prednostnih kontrolnih območjih, obvladovanju carinskih kriz, izmenjavi informacij o tveganju in rezultatov analize tveganja iz člena 46(5) zakonika ter rezultatih carinskih kontrol.

Pododdelek 2

Ročna in oddana prtljaga, prepeljana po zraku

Člen 37

Tranzitni leti

(člen 49 zakonika)

1.   Carinske kontrole in formalnosti za ročno in oddano prtljago oseb, ki so na letu z letališča izven Unije v zrakoplovu, ki po postanku na letališču Unije nadaljuje pot na drugo letališče Unije, se opravijo na zadnjem mednarodnem letališču Unije.

Za to ročno in oddano prtljago veljajo predpisi, ki se uporabljajo za prtljago oseb, ki prihajajo iz tretjih držav, razen če oseba, ki prevaža to prtljago, carinskim organom zadovoljivo dokaže, da ima blago v prtljagi status unijskega blaga.

2.   Carinske kontrole in formalnosti za ročno in oddano prtljago oseb, ki so na letu z letališča Unije v zrakoplovu, ki po postanku na drugem letališču Unije nadaljuje pot na letališče izven Unije, se opravijo na prvem mednarodnem letališču Unije.

Kontrola ročne prtljage se lahko opravi na zadnjem mednarodnem letališču Unije, na katerem zrakoplov naredi postanek, da se preveri carinski status unijskega blaga.

Člen 38

Tranzitni leti s poslovnimi in turističnimi zrakoplovi

(člen 49 zakonika)

Carinske kontrole in formalnosti za prtljago oseb, ki so na krovu poslovnega ali turističnega zrakoplova, se izvajajo na naslednjih letališčih:

(a)

za lete, ki prihajajo z letališča izven Unije in pri katerih zrakoplov po postanku na letališču Unije nadaljuje pot na drugo letališče Unije, na prvem mednarodnem letališču Unije;

(b)

za lete, ki prihajajo z letališča Unije in pri katerih zrakoplov po postanku na letališču Unije nadaljuje pot na letališče izven Unije, na zadnjem mednarodnem letališču Unije.

Člen 39

Dohodni prestopni leti

(člen 49 zakonika)

1.   Če se prtljaga, ki prispe na letališče Unije z zrakoplovom, ki prileti z letališča izven Unije, na tem letališču Unije prenese na drug zrakoplov, ki nadaljuje let znotraj Unije, se uporabljata odstavka 2 in 3.

2.   Carinske kontrole in formalnosti za oddano prtljago se za let znotraj Unije opravijo na zadnjem mednarodnem letališču prihoda v Uniji. Carinske kontrole in formalnosti za oddano prtljago, ki prileti z letališča izven Unije in se na mednarodnem letališču Unije prenese na drug zrakoplov, ki leti na drugo mednarodno letališče Unije na ozemlju iste države članice, se lahko opravijo na mednarodnem letališču Unije, na katerem se opravi prenos prtljage.

V izjemnih primerih ter poleg kontrol in formalnosti iz prvega pododstavka se lahko na prvem mednarodnem letališču Unije opravijo carinske kontrole in formalnosti za oddano prtljago, če se pri kontroli ročne prtljage pokaže potreba po dodatni kontroli.

3.   Carinske kontrole in formalnosti za ročno prtljago se opravijo na prvem mednarodnem letališču Unije.

Le izjemoma, če se pri kontroli oddane prtljage pokaže potreba, se lahko na letališču prihoda notranjega leta Unije opravijo dodatne carinske kontrole in formalnosti, ki se uporabljajo za ročno prtljago.

Člen 40

Odhodni prestopni leti

(člen 49 zakonika)

1.   Če je prtljaga na letališču Unije naložena na zrakoplov, ki nadaljuje let znotraj Unije, ter nato na drugem letališču Unije prenesena na drug zrakoplov, ki nadaljuje pot na letališče izven Unije, se uporabljata odstavka 2 in 3.

2.   Carinske kontrole in formalnosti za oddano prtljago se opravijo na prvem mednarodnem letališču odhoda v Uniji. Toda carinske kontrole in formalnosti za oddano prtljago, ki je bila naložena na zrakoplov na mednarodnem letališču Unije in na drugem mednarodnem letališču Unije na ozemlju iste države članice prenesena na zrakoplov, ki nadaljuje pot na letališče izven Unije, se lahko opravijo na mednarodnem letališču Unije, na katerem se opravi prenos oddane prtljage.

V izjemnih primerih ter poleg kontrol in formalnosti iz prvega pododstavka se lahko na zadnjem mednarodnem letališču Unije opravijo carinske kontrole in formalnosti za oddano prtljago, če se pri kontroli ročne prtljage pokaže potreba po dodatni kontroli.

3.   Carinske kontrole in formalnosti za ročno prtljago se opravijo na zadnjem mednarodnem letališču Unije.

Le izjemoma, če se pri kontroli oddane prtljage pokaže potreba, se lahko na letališču odhoda notranjega leta Unije opravijo dodatne carinske kontrole in formalnosti, ki se uporabljajo za ročno prtljago.

Člen 41

Prenos na turistični ali poslovni zrakoplov

(člen 49 zakonika)

1.   Carinske kontrole in formalnosti za prtljago, ki prispe na letališče Unije z rednim ali čarterskim poletom z letališča izven Unije in se na tem letališču Unije prenese na turistični ali poslovni zrakoplov, ki nadaljuje let znotraj Unije, se opravijo na letališču prihoda rednega ali čarterskega poleta.

2.   Carinske kontrole in formalnosti za prtljago, ki se na letališču Unije naloži na turistični ali poslovni zrakoplov, ki nadaljuje let znotraj Unije, in se na drugem letališču Unije prenese na zrakoplov za redne ali čarterske polete, ki leti na letališče izven Unije, se opravijo na letališču odhoda rednega ali čarterskega poleta.

Člen 42

Prenos med letališči na ozemlju iste države članice

(člen 49 zakonika)

Carinski organi lahko na mednarodnem letališču Unije, na katerem poteka prenos oddane prtljage, opravijo naslednje kontrole:

(a)

prtljage, ki prihaja z letališča izven Unije in se prenese na mednarodnem letališču Unije na zrakoplov, ki leti na mednarodno letališče Unije na ozemlju iste države,

(b)

prtljage, ki je bila natovorjena na zrakoplov na mednarodnem letališču Unije in se na drugem mednarodnem letališču Unije na ozemlju iste države prenese na zrakoplov, ki leti na letališče izven Unije.

Člen 43

Ukrepi za preprečevanje nezakonitega prenosa

(člen 49 zakonika)

Države članice zagotovijo, da:

(a)

se ob prihodu na mednarodno letališče Unije, na katerem naj bi se izvedle carinske kontrole, nadzoruje vsak morebitni prenos blaga iz ročne prtljage, preden se opravijo kontrole te prtljage;

(b)

se ob odhodu z mednarodnega letališča Unije, na katerem naj bi se izvedle carinske kontrole, nadzoruje vsak morebitni prenos blaga iz ročne prtljage, po tem, ko so bile opravljene kontrole te prtljage;

(c)

se ob prihodu na mednarodno letališče Unije, na katerem naj bi se izvedle carinske kontrole, sprejmejo ustrezni ukrepi, da se prepreči vsak morebitni prenos blaga iz oddane prtljage, preden se opravijo kontrole te prtljage;

(d)

se ob odhodu z mednarodnega letališča Unije, na katerem naj bi se izvedle carinske kontrole, sprejmejo ustrezni ukrepi, da se prepreči vsak morebitni prenos blaga iz oddane prtljage, po tem, ko so bile opravljene kontrole oddane prtljage;

Člen 44

Etiketa za prtljago

(člen 49 zakonika)

Oddana prtljaga, registrirana na letališču Unije, se identificira s pripeto etiketo. Vzorec te etikete in njene tehnične lastnosti so določeni v Prilogi 12-03.

Člen 45

Seznam mednarodnih letališč Unije

(člen 49 zakonika)

Vsaka država članica pošlje Komisiji seznam svojih mednarodnih letališč Unije in Komisijo obvesti o vseh spremembah tega seznama.

Pododdelek 3

Prtljaga, prepeljana po morju

Člen 46

Plovila za prosti čas

(člen 49 zakonika)

Carinske kontrole in formalnosti za prtljago oseb na krovu plovil za prosti čas se izvajajo v vseh pristaniščih postanka v Uniji ne glede na to, od kod plovilo izvira in kam je namenjeno. Plovilo za prosti čas je rekreacijsko plovilo v smislu opredelitve iz Direktive 94/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

Člen 47

Prestopna potovanja

(člen 49 zakonika)

Carinske kontrole in formalnosti za prtljago oseb, ki uporabljajo pomorsko storitev, ki jo opravlja isto plovilo in vključujejo zaporedne etape, pri čemer to plovilo izpluje iz pristanišča izven Unije, ima v takem pristanišču postanek ali v njem pristane, se opravijo v vsakem pristanišču, v katerem se prtljaga natovori oziroma raztovori.

POGLAVJE 3

Pretvorba valute

Člen 48

Določbe o tarifnem menjalnem tečaju

(člen 53 zakonika)

1.   Vrednost eura, ki se zahteva v skladu s členom 53(1)(b) zakonika, se določi enkrat mesečno.

Menjalni tečaj, ki se uporablja, je zadnji tečaj, ki ga določi Evropska centralna banka pred predzadnjim dnem v mesecu, in se uporablja ves naslednji mesec.

Če se tečaj, ki se uporabi na začetku meseca, za več kot 5 % razlikuje od tečaja, ki ga Evropska centralna banka objavi pred 15. dnem istega meseca, se poznejši tečaj uporablja od 15. dne do konca zadevnega meseca.

2.   Če je potrebna pretvorba valute iz kakršnih koli razlogov iz člena 53(2) zakonika, je vrednost eura v nacionalnih valutah, ki se uporabi, tečaj, ki ga določi Evropska centralna banka na prvi delovni dan oktobra; ta tečaj se uporablja z učinkom od 1. januarja naslednjega leta.

3.   Države članice lahko vrednost zneska v eurih v nacionalni valuti ohranijo nespremenjeno, če pri letni uskladitvi pretvorba tega zneska povzroči manj kakor 5-odstotno spremembo vrednosti v nacionalni valuti.

Države članice lahko po pretvorbi ta znesek zaokrožijo navzgor ali navzdol na najbližjo decimalko.

NASLOV II

DEJAVNIKI, NA PODLAGI KATERIH SE UPORABLJAJO UVOZNE ALI IZVOZNE DAJATVE, IN DRUGI UKREPI V ZVEZI Z BLAGOVNO MENJAVO

POGLAVJE 1

Skupna carinska tarifa in tarifna uvrstitev blaga

Oddelek 1

Upravljanje tarifnih kvot

Člen 49

Splošna pravila o enotnem upravljanju tarifnih kvot

(člen 56(4) zakonika)

1.   Tarifne kvote, odprte v skladu z zakonodajo Unije, ki se nanašajo na metodo uporabe v tem členu ter v členih 50 do 54 te uredbe, se upravljajo v skladu s kronološkim zaporedjem datumov sprejema carinskih deklaracij za sprostitev v prosti promet.

2.   Vsaka tarifna kvota je v zakonodaji Unije identificirana z zaporedno številko, ki omogoča njeno upravljanje.

3.   V tem oddelku se šteje, da so bile deklaracije za sprostitev v prosti promet, ki so jih carinski organi sprejeli 1., 2. ali 3. januarja, sprejete 3. januarja istega leta. Če pa je kateri koli od teh dni sobota ali nedelja, se šteje, da je bila deklaracija sprejeta 4. januarja tistega leta.

4.   V tem oddelku delovni dnevi pomenijo dni, ki niso prazniki za institucije Unije v Bruslju.

Člen 50

Odgovornosti carinskih organov držav članic za enotno upravljanje tarifnih kvot

(člen 56(4) zakonika)

1.   Carinski organi preverijo, ali je zahtevek za dodelitev tarifne kvote, ki ga deklarant vloži s carinsko deklaracijo za sprostitev v prosti promet, skladen z veljavno zakonodajo Unije o odprtju tarifne kvote.

2.   Če se carinska deklaracija za sprostitev v prosti promet, ki vsebuje veljaven zahtevek deklaranta za dodelitev tarifne kvote, sprejme in so bile carinskim organom predložene vse spremne listine, ki se zahtevajo za dodelitev tarifne kvote, carinski organi nemudoma pošljejo zahtevek Komisiji ter navedejo datum sprejema carinske deklaracije in natančen znesek, za katerega je vložen zahtevek.

Člen 51

Dodelitev količin v okviru tarifnih kvot

(člen 56(4) zakonika)

1.   Komisija dodelitev opravi vsak delovni dan. Toda Komisija se lahko odloči, da na določen delovni dan ne bo dodelila količin, pod pogojem, da so bili pristojni organi držav članic o tem predhodno obveščeni.

2.   Količine v okviru tarifnih kvot se ne smejo dodeliti prej kot na drugi delovni dan po datumu sprejema carinske deklaracije, s katero je deklarant vložil zahtevek za dodelitev tarifne kvote.

Komisija pri dodelitvi upošteva vse neodgovorjene zahtevke za dodelitev tarifnih kvot na podlagi carinske deklaracije, sprejete do vključno drugega predhodnega delovnega dne od dneva dodelitve, in ki so jih carinski organi prenesli v sistem iz člena 54 te uredbe.

3.   Komisija za vsako tarifno kvoto dodeli količine na podlagi prejetih zahtevkov za dodelitev te tarifne kvote po kronološkem redu datumov sprejema zadevnih carinskih deklaracij in v obsegu, v kakršnem to omogoča preostali del tarifne kvote.

4.   Če je na dan dodelitve količin vsota vseh zahtevkov za dodelitev tarifne kvote, ki se nanašajo na deklaracije, sprejete na isti dan, večja od preostalega dela tarifne kvote, Komisija količine za te zahtevke dodeli sorazmerno z zahtevano količino.

5.   Če se odpre nova tarifna kvota, Komisija ne dodeli količin v okviru te tarifne kvote pred enajstim delovnim dnem po dnevu objave akta Unije, s katerim se odpre ta tarifna kvota.

Člen 52

Umik zahtevkov in vračila neporabljenih dodeljenih količin v okviru tarifnih kvot

(člen 56(4) zakonika)

1.   Carinski organi v elektronski sistem iz člena 54 te uredbe takoj vrne kakršno koli količino, ki je bila napačno dodeljena. Toda obveznost vračila ne velja, če se napačna dodelitev, ki pomeni carinski dolg v višini manj kot 10 EUR, odkrije en mesec ali več po poteku veljavnosti zadevne tarifne kvote.

2.   Če carinski organi carinsko deklaracijo v zvezi z blagom, za katero je vložen zahtevek za dodelitev tarifne kvote, izrečejo za neveljavno, preden Komisija dodeli zahtevano količino, carinski organi umaknejo celoten zahtevek za dodelitev tarifne kvote.

Če je Komisija že dodelila zahtevano količino na podlagi carinske deklaracije, ki je bila izrečena za neveljavno, carinski organ nemudoma vrne dodeljeno količino v elektronski sistem iz člena 54 te uredbe.

Člen 53

Kritično stanje tarifnih kvot

(člen 56(4) zakonika)

1.   Za namene člena 153 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 se šteje, da je tarifna kvota kritična, takoj ko je porabljenih 90 % celotne količine tarifne kvote.

2.   Ne glede na odstavek 1 se šteje, da je tarifna kvota kritična že od dneva odprtja v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če je odprta za manj kakor tri mesece;

(b)

če tarifne kvote, ki zajemajo isti izdelek in poreklo ter enako kvotno obdobje kot zadevna tarifna kvota (v nadaljnjem besedilu: enakovredne tarifne kvote), niso bile odprte v predhodnih dveh letih;

(c)

če je bila enakovredna tarifna kvota, odprta v predhodnih dveh letih, izčrpana zadnji dan ali pred zadnjim dnem tretjega meseca kvotnega obdobja ali je imela večjo začetno količino kot zadevna tarifna kvota.

3.   Tarifna kvota, katere edini namen je uporaba zaščitnega ukrepa ali ukrepa, ki izhaja iz začasne opustitve koncesij, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 654/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (12), se šteje za kritično, takoj ko je uporabljenih 90 % začetne celotne količine, ne glede na to, ali so bile v predhodnih dveh letih odprte enakovredne tarifne kvote.

Člen 54

Elektronski sistem v zvezi z upravljanjem tarifnih kvot

(člen 16(1) in člen 56(4) zakonika)

1.   Za upravljanje tarifnih kvot se elektronski sistem, vzpostavljen v ta namen v skladu s členom 16(1) zakonika, uporablja za:

(a)

izmenjavo informacij med carinskimi organi in Komisijo, ki se nanašajo na zahtevke za dodelitev in vračila tarifnih kvot ter na status tarifnih kvot in shranjevanje teh informacij;

(b)

upravljanje zahtevkov za dodelitev in vračil tarifnih kvot s strani Komisije;

(c)

izmenjavo informacij med carinskimi organi in Komisijo v zvezi z dodelitvijo količin v okviru tarifnih kvot in shranjevanje teh informacij;

(d)

zabeleženje vsakega nadaljnjega dogodka ali dejanja, ki lahko vpliva na originalne odločbe ali vračila tarifnih kvot oziroma njihovo dodelitev.

2.   Komisija poskrbi, da so vse informacije o rezultatih dodelitev na voljo prek tega sistema.

Oddelek 2

Nadzor sprostitve v prosti promet ali izvoza blaga

Člen 55

Splošna pravila o nadzoru sprostitve v prosti promet ali izvoza blaga

(člen 56(5) zakonika)

1.   Če Komisija določi zahtevo, da za nekatere vrste blaga velja nadzor pri sprostitvi v prosti promet ali pri izvozu, pravočasno, preden se začne nadzorna zahteva uporabljati, obvesti carinske organe o oznakah teh proizvodov in podatkih, ki so potrebni za namene nadzora.

Seznam podatkov, ki jih Komisija lahko zahteva za namen nadzora, je določen v Prilogi 21-01.

2.   Če za blago velja nadzor ob sprostitvi v prosti promet ali ob izvozu, carinski organi Komisiji vsaj enkrat na teden zagotovijo podatke o carinskih deklaracijah za zadevni postopek.

Če se blago sprosti v skladu s členom 194(1) zakonika, carinski organi Komisiji nemudoma zagotovijo podatke.

3.   Komisija podatke iz odstavka 1, ki so jih zagotovili carinski organi, razkrije le v zbirni obliki in samo uporabnikom, pooblaščenim v skladu s členom 56(2) te uredbe.

4.   Če je blago dano v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije iz člena 166 zakonika ali vpisa v evidence deklaranta iz člena 182 zakonika ter podatki, ki jih potrebuje Komisija, niso bili na voljo v času, ko je bilo blago prepuščeno v skladu s členom 194(1) zakonika, carinski organi Komisiji zagotovijo te informacije nemudoma po prejemu dopolnilne deklaracije, vložene v skladu s členom 167 zakonika.

5.   Če se obveznost vložitve dopolnilne deklaracije opusti v skladu s členom 167(3) zakonika ali se v skladu s členom 225 te uredbe vloži oziroma da na voljo dopolnilna deklaracija, imetnik dovoljenja carinskim organom vsaj enkrat mesečno pošlje podatke, ki jih potrebuje Komisija, ali carinski organi te podatke zberejo iz sistema deklaranta.

Carinski organi podatke nemudoma vnesejo v elektronski sistem iz člena 56 te uredbe.

6.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena je do datuma začetka prve faze posodobitve sistema iz odstavka 1 člena 56 in nacionalnih sistemov uvoza in izvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU seznam podatkov, ki jih lahko zahteva Komisija za namene nadzora, določen v Prilogi 21-02.

Člen 56

Elektronski sistem v zvezi s splošnimi pravili o nadzoru sprostitve v prosti promet ali izvoza blaga

(člen 16(1) in člen 56(5) zakonika)

1.   Za nadzor sprostitve v prosti promet ali izvoza blaga se elektronski sistem, vzpostavljen v skladu s členom 16(1) zakonika, uporablja za prenos in shranjevanje naslednjih informacij:

(a)

podatkov o nadzoru v zvezi s sprostitvijo v prosti promet ali izvozom blaga;

(b)

informacij, s katerimi bi se lahko posodobili podatki o nadzoru in ki so shranjene v elektronskem sistemu za sprostitev v prosti promet ali izvoz blaga.

2.   Komisija lahko uporabnike pooblasti za dostop do elektronskega sistema iz odstavka 1 na podlagi prošenj držav članic.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena se do datuma začetka prve faze posodobitve sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU sistem nadzor 2 Komisije uporablja za prenos in shranjevanje podatkov iz točk (a) in (b) navedenega odstavka.

POGLAVJE 2

Poreklo blaga

Oddelek 1

Dokazilo o nepreferencialnem poreklu

Člen 57

Potrdilo o poreklu za proizvode, za katere veljajo posebni nepreferencialni uvozni režimi

(člen 61(1) in (2) zakonika)

1.   Potrdilo o poreklu za proizvode, ki so po poreklu iz tretje države, za katere so uvedeni posebni nepreferencialni uvozni režimi, če se ti režimi nanašajo na ta člen, se izda na obrazcu iz Priloge 22-14 v skladu s tehničnimi specifikacijami, določenimi v navedeni prilogi.

2.   Potrdila o poreklu izdajo pristojni organi tretje države, iz katere so po poreklu proizvodi, za katere se uporablja posebni nepreferencialni uvozni režim, ali zanesljiv urad, ki ga v ta namen ti organi ustrezno pooblastijo (organi izdaje), če je bilo poreklo proizvodov določeno v skladu s členom 60 zakonika.

Organi izdaje obdržijo kopijo vsakega izdanega potrdila o poreklu.

3.   Potrdila o poreklu se izdajo, preden se proizvodi, na katere se nanašajo, prijavijo za izvoz v tretji državi porekla.

4.   Z odstopanjem od odstavka 3 se lahko potrdila o poreklu blaga izjemoma izdajo tudi po izvozu izdelkov, na katere se nanašajo, če ob izvozu niso bila izdana zaradi napake, nenamerne opustitve ali posebnih okoliščin.

Organi izdaje ne smejo naknadno izdati potrdila o poreklu blaga iz odstavka 1, razen če se prepričajo, da se podatki iz zahtevka izvoznika ujemajo s podatki v ustreznem izvoznem spisu.

Člen 58

Zagotavljanje informacij o upravnem sodelovanju v zvezi s posebnimi nepreferencialnimi uvoznimi režimi

(člen 61 zakonika)

1.   Če je v posebnih nepreferencialnih uvoznih režimih za nekatere proizvode določena uporaba potrdila o poreklu blaga iz člena 57 te uredbe, se uporaba takšnih režimov pogojuje z uvedbo postopka upravnega sodelovanja, razen če je v zadevnih režimih določeno drugače.

Za namene vzpostavitve tega postopka upravnega sodelovanja zadevne tretje države Komisiji pošljejo:

(a)

imena in naslove organov izdaje skupaj z vzorci žigov, ki jih ti organi uporabljajo,

(b)

imena in naslove državnih organov, ki jim je treba poslati zahteve za naknadno preverjanje potrdil o poreklu iz člena 59 te uredbe.

Komisija vse te informacije sporoči pristojnim organom držav članic.

2.   Če tretja država Komisiji ne pošlje informacije iz odstavka 1, pristojni organi v Uniji zavrnejo uporabo posebnega nepreferencialnega uvoznega režima.

Člen 59

Naknadno preverjanje potrdil o poreklu za proizvode, za katere se uporabljajo posebni nepreferencialni uvozni režimi

(člen 61 zakonika)

1.   Preverjanje potrdil o poreklu iz člena 57 te uredbe se izvede v skladu s tem členom po sprejemu carinske deklaracije (naknadno preverjanje).

2.   Če carinski organi upravičeno dvomijo o pristnosti potrdila o poreklu ali pravilnosti informacij, ki jih vsebuje, ter če izvajajo naključna naknadna preverjanja, zaprosijo organ iz člena 58(1)(b) te uredbe naj preveri, ali je to potrdilo o poreklu pristno ter ali je bilo prijavljeno poreklo ugotovljeno pravilno in v skladu s členom 60 zakonika, oziroma oboje.

V ta namen carinski organi vrnejo potrdilo o poreklu ali njegovo kopijo organu iz člena 58(1)(b) te uredbe. Če je bil deklaraciji priložen račun, se vrnjenemu potrdilu o poreklu priloži izvirni račun ali njegova kopija.

Carinski organi po potrebi navedejo razloge za naknadno preverjanje in predložijo kakršne koli razpoložljive informacije, ki kažejo, da so podatki na potrdilu o poreklu napačni ali da potrdilo o poreklu ni pristno.

3.   Pristojni organ iz člena 58(1)(b) te uredbe čim prej sporoči rezultate preverjanj carinskim organom.

Če v roku šestih mesecev po pošiljanju zahteve v skladu z odstavkom 2 ni odgovora, carinski organi zavrnejo uporabo posebnega nepreferencialnega uvoznega režima za zadevne proizvode.

Oddelek 2

Preferencialno poreklo

Člen 60

V tem oddelku se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 37 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Pododdelek 1

Postopki za olajšanje izdajanja ali sestave dokazil o poreklu

Člen 61

Izjave dobavitelja in njihova uporaba

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če dobavitelj izvozniku ali trgovcu zagotovi informacije, potrebne za določitev statusa blaga s poreklom za namene določb, ki urejajo preferencialno trgovino med Unijo in nekaterimi državami ali ozemlji (status preferencialnega porekla), dobavitelj to stori z izjavo dobavitelja.

Za vsako pošiljko blaga se sestavi ločena izjava dobavitelja, razen v primerih iz člena 62 te uredbe.

2.   Dobavitelj vključi izjavo v trgovinski račun za navedeno pošiljko na dobavnico ali na kateri koli drug trgovinski dokument, ki dovolj natančno opisuje zadevno blago, da ga je mogoče identificirati.

3.   Dobavitelj lahko predloži izjavo kadar koli, tudi po tem, ko je bilo blago dobavljeno.

Člen 62

Dolgoročna izjava dobavitelja

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če dobavitelj izvozniku ali trgovcu redno dobavlja pošiljke blaga in naj bi bil status porekla blaga vseh teh pošiljk isti, lahko dobavitelj predloži eno samo izjavo, ki zajema naknadne pošiljke tega blaga (v nadaljnjem besedilu: dolgoročna izjava dobavitelja). Dolgoročna izjava dobavitelja se lahko sestavi za obdobje veljavnosti do dveh let od dneva njene sestavitve.

2.   Dolgoročna izjava dobavitelja se lahko sestavi z učinkom za nazaj za blago, dobavljeno pred sestavitvijo izjave. Takšna dolgoročna izjava dobavitelja se lahko sestavi za obdobje veljavnosti do enega leta pred dnevom njene sestavitve. Obdobje veljavnosti se izteče na dan, na katerega je bila sestavljena dolgoročna izjava dobavitelja.

3.   Dobavitelj takoj obvesti izvoznika ali trgovca, če dolgoročna izjava dobavitelja ni veljavna za nekatere ali vse pošiljke blaga, ki so bile ali naj bi bile dobavljene.

Člen 63

Sestava izjav dobavitelja

(člen 64(1) zakonika)

1.   Za proizvode, ki so dobili status preferencialnega porekla, se izjave dobavitelja sestavijo, kot je določeno v Prilogi 22-15. Dolgoročne izjave dobavitelja za te proizvode pa se sestavijo, kot je določeno v Prilogi 22-16.

2.   Za proizvode, ki so bili v Uniji obdelani ali predelani, ne da bi pridobili status preferencialnega porekla, se izjave dobavitelja sestavijo, kot je določeno v Prilogi 22-17. Dolgoročne izjave dobavitelja pa se sestavijo, kot je določeno v Prilogi 22-18.

3.   Izjava dobavitelja ima lastnoročni podpis dobavitelja. Če pa sta tako izjava dobavitelja kot račun pripravljena v elektronski obliki, se lahko elektronsko overita ali se lahko dobavitelj izvozniku ali trgovcu pisno zaveže, da sprejema polno odgovornost za vsako izjavo dobavitelja, po kateri ga je mogoče identificirati, kot da jo je lastnoročno podpisal.

Člen 64

Izdaja informativnih potrdil INF 4

(člen 64(1) zakonika)

1.   Carinski organi lahko od izvoznika ali trgovca zahtevajo, da od dobavitelja pridobi informativno potrdilo INF 4, ki potrjuje točnost in pristnost izjave dobavitelja.

2.   Na prošnjo dobavitelja informativno potrdilo INF 4 izdajo carinski organi države članice, v kateri je bila sestavljena izjava dobavitelja, na obrazcu iz Priloge 22-02 v skladu s tehničnimi specifikacijami, določenimi v Prilogi. Organi lahko zahtevajo kakršna koli dokazila in izvedejo kakršne koli preglede dobaviteljevih računovodskih evidenc ali druge preglede, ki se jim zdijo ustrezni.

3.   Carinski organi izdajo informativno potrdilo INF 4 dobavitelju v 90 dneh od prejema njegovega zahtevka, pri čemer navedejo, ali je izjava dobavitelja točna in pristna.

4.   Carinski organ, pri katerem je bil vložen zahtevek za izdajo informativnega potrdila INF 4, hrani obrazec zahtevka vsaj tri leta ali za daljše obdobje, če je to potrebno za zagotovitev skladnosti z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Unijo in nekaterimi državami ali ozemlji.

Člen 65

Upravno sodelovanje med državami članicami.

(člen 64(1) zakonika)

Carinski organi pomagajo drug drugemu pri preverjanju točnosti informacij, danih v izjavah dobavitelja.

Člen 66

Preverjanje izjav dobavitelja

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če izvoznik ne more predložiti informativnega potrdila INF 4 v 120 dneh po podani zahtevi carinskih organov, lahko carinski organi države članice izvoza zaprosijo carinske organe države članice, v kateri je bila sestavljena izjava dobavitelja, da potrdijo poreklo zadevnih izdelkov za namene določb, ki urejajo preferencialno trgovino med Unijo in nekaterimi državami.

2.   Za namene iz odstavka 1 pošljejo carinski organi države članice izvoza carinskim organom države članice, v kateri je bila sestavljena izjava dobavitelja, vse razpoložljive informacije in dokumente ter navedejo razloge za poizvedbo.

3.   Za namene iz odstavka 1 lahko carinski organi države članice, v kateri je bila sestavljena izjava dobavitelja, od dobavitelja zahtevajo dokazila ali opravijo ustrezna preverjanja te izjave.

4.   Carinski organi, ki zahtevajo preverjanje, so z informativnim potrdilom INF 4 čim prej obveščeni o rezultatih preverjanja.

5.   Če v 150 dneh od dneva zahteve za preverjanje ni odgovora ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij, ki bi določale poreklo zadevnih proizvodov, carinski organi države izvoza dokazilo o poreklu, sestavljeno na podlagi izjave dobavitelja, razglasijo za neveljavno.

Člen 67

Dovoljenje za pooblaščenega izvoznika

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če ima Unija preferencialno ureditev s tretjo državo, ki določa, da mora biti dokazilo o poreklu v obliki izjave na računu ali izjave o poreklu, ki jih sestavi pooblaščeni izvoznik, lahko izvozniki s sedežem na carinskem območju Unije vložijo zahtevek za dovoljenje za pooblaščenega izvoznika za namene sestave in nadomestitve teh izjav.

2.   Člen 11(1)(d) ter členi 16, 17 in 18 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 v zvezi s pogoji za sprejem zahtevkov in zadržanje odločb ter členov 10 in 15 te uredbe v zvezi z uporabo elektronskih sredstev za izmenjavo in shranjevanje informacij ter razveljavitev pozitivnih odločb v zvezi z zahtevki in odločbami se ne uporabljajo za odločbe glede dovoljenj za pooblaščenega izvoznika.

3.   Dovoljenja za pooblaščenega izvoznika se izdajo samo osebam, ki izpolnjujejo pogoje iz določb o poreklu iz sporazumov, ki jih je Unija sklenila z nekaterimi državami ali ozemlji zunaj carinskega območja Unije, ali ukrepe, ki jih je Unija enostransko sprejela v zvezi s temi državami ali ozemlji.

4.   Carinski organi dodelijo pooblaščenemu izvozniku številko carinskega pooblastila, ki se navede v dokazilih o preferencialnem poreklu. Pred številko carinskega pooblastila za pooblaščenega izvoznika se navede oznaka države ISO 3166-1-alpha-2 države članice, ki je izdala dovoljenje.

5.   Komisija zadevnim tretjim državam zagotovi naslove carinskih organov, pristojnih za preverjanje dokazil o preferencialnem poreklu, ki jih sestavijo pooblaščeni izvozniki.

6.   Če se uporablja preferencialna ureditev, ki ne določa oblike izjave na računu ali izjave o poreklu, se te izjave sestavijo v skladu z obrazcem iz Priloge 22-09.

7.   Če se uporablja preferencialna ureditev, ki ne določa mejne vrednosti, do katere lahko izvoznik, ki ni pooblaščeni izvoznik, sestavi izjavo na računu ali izjavo o poreklu, znaša mejna vrednost 6 000 EUR za vsako pošiljko.

Člen 68

Registracija izvoznikov izven okvira sheme GSP Unije

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če ima Unija preferencialno ureditev s tretjo državo, ki določa, da lahko dokument o poreklu izpolni izvoznik v skladu z zadevno zakonodajo Unije, lahko izvoznik s sedežem na carinskem območju Unije zaprosi za registracijo v ta namen. Smiselno se uporabljajo pododdelki 2 do 9 tega oddelka.

2.   Za namene tega člena, se ne uporabljajo člen 11(1)(d) ter členi 16, 17 in 18 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 v zvezi s pogoji za sprejem zahtevkov in zadržanje odločb ter člena 10 in 15 te uredbe. Zahtevki in odločbe v zvezi s tem členom se ne izmenjujejo in ne shranjujejo v elektronski informacijski in komunikacijski sistem iz člena 10 te uredbe.

3.   Komisija tretji državi, s katero ima Unija preferencialno ureditev, zagotovi naslove carinskih organov, odgovornih za preverjanje dokumentov o poreklu, ki jih izpolni registrirani izvoznik v Uniji v skladu s tem členom.

4.   Če preferencialna ureditev, ki se uporablja, ne določa mejne vrednosti, do katere lahko izvoznik, ki ni registrirani izvoznik, izpolni dokument o poreklu, znaša mejna vrednost 6 000 EUR za vsako pošiljko.

5.   Do datumov začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov (REX) iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU se uporabljajo naslednje določbe:

(a)

izvoznik s sedežem na carinskem območju Unije lahko zaprosi za pooblastilo v skladu s členom 67 te uredbe za izvajanje dejavnosti registriranega izvoznika v skladu z odstavkom 1;

(b)

izvoznik, ki je že imetnik dovoljenja za pooblaščenega izvoznika v Uniji, lahko zaprosi, da se to razširi na izvajanje nalog registriranega izvoznika v skladu z odstavkom 1;

njuni številki dovoljenja za pooblaščenega izvoznika pa se uporabljata kot številki registriranega izvoznika.

Od datumov začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov (REX) se izvoznik iz točke (a) ali (b) prvega pododstavka, ki želi še naprej delovati kot registrirani izvoznik v skladu z odstavkom 1, registrira v ta sistem.

Člen 69

Nadomestna dokazila o preferencialnem poreklu, izdana ali izpolnjena izven okvira sheme GSP Unije

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če izdelki s poreklom, ki jih zajema dokazilo o preferencialnem poreklu, izdano ali sestavljeno predhodno za namene preferencialnega tarifnega ukrepa iz člena 56(2)(d) ali (e) zakonika, razen splošnega sistema preferencialov Unije, še niso bili sproščeni v prosti promet in so dani pod nadzor carinskega urada v Uniji, je mogoče prvotno dokazilo o poreklu nadomestiti z enim ali več nadomestnih dokazil za namen pošiljanja vseh ali nekaterih teh izdelkov drugam znotraj Unije.

2.   Če je dokazilo o poreklu, potrebno za namene preferencialnega tarifnega ukrepa iz odstavka 1, potrdilo o gibanju blaga EUR.1, drugo državno potrdilo o poreklu, izjava o poreklu ali izjava na računu, se nadomestno dokazilo o poreklu izda ali sestavi v obliki enega od naslednjih dokumentov:

(a)

nadomestne izjave o poreklu ali izjave na računu, ki jo sestavi pooblaščeni izvoznik, ki prepošilja blago;

(b)

nadomestne izjave o poreklu ali izjave na računu, ki jo sestavi kateri koli prepošiljatelj blaga, če skupna vrednost izdelkov s poreklom v prvotni pošiljki, ki se razdeli, ne presega veljavne mejne vrednosti;

(c)

nadomestne izjave o poreklu ali izjave na računu, ki jo sestavi kateri koli prepošiljatelj blaga, če skupna vrednost izdelkov s poreklom v prvotni pošiljki, ki se razdeli, presega veljavno mejno vrednost, in prepošiljatelj nadomestni izjavi o poreklu ali izjavi na računu priloži kopijo prvotnega dokazila o poreklu za;

(d)

potrdila o gibanju blaga EUR.1 ki ga izda carinski urad, pod katerega nadzor je dano blago, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(i)

prepošiljatelj ni pooblaščeni izvoznik in se ne strinja, da se kopija prvotnega dokazila o poreklu priloži nadomestnemu dokazilu;

(ii)

skupna vrednost izdelkov s poreklom v prvotni pošiljki presega veljavno mejno vrednost, nad katero mora biti izvoznik pooblaščeni izvoznik, da lahko sestavi nadomestno potrdilo.

3.   Če je nadomestno dokazilo o poreklu izdano v skladu z odstavkom 2(d), se zaznamek carinskega urada, ki je izdal nadomestno potrdilo o gibanju blaga EUR.1 navede v polju 11 potrdila. Navedbe v polju 4 potrdila glede države porekla so enake navedbam v prvotnem dokazilu o poreklu. V polje 12 se podpiše prepošiljatelj. Prepošiljatelj, ki v dobri veri podpiše polje 12, ne odgovarja za točnost navedb v izvirnem dokazilu o poreklu.

Carinski urad, od katerega se zahteva izdaja nadomestnega potrdila, na izvirno potrdilo o poreklu ali na njegov dodatek vpiše maso, število, naravo izdelkov, ki jih pošlje naprej, in njihovo namembno državo ter na njem navede zaporedne številke ustreznega nadomestnega potrdila ali nadomestnih potrdil. Prvotno dokazilo o poreklu hrani najmanj tri leta.

4.   Če je dokazilo o poreklu potrebno za namene preferencialnega tarifnega ukrepa iz odstavka 1, navedba o poreklu, nadomestno dokazilo o poreklu sestavi prepošiljatelj v obliki nadomestne navedbe.

Če skupna vrednost izdelkov v pošiljki, za katere je bilo sestavljeno dokazilo o poreklu, ne presega veljavne mejne vrednosti, ni potrebno, da je prepošiljatelj delov pošiljke sam registrirani izvoznik, da bi sestavljal nadomestne navedbe o poreklu.

Če skupna vrednost izdelkov v pošiljki, za katere je bilo sestavljeno dokazilo o poreklu, presega veljavno mejno vrednost, mora prepošiljatelj, da bi lahko sestavljal nadomestne navedbe o poreklu, izpolnjevati enega od naslednjih pogojev:

(a)

je registrirani izvoznik v Uniji;

(b)

nadomestni navedbi o poreklu priloži kopijo prvotne navedbe o poreklu.

Pododdelek 2

Obveznosti upravičenih držav v okviru sheme GSP Unije

Člen 70

Obveznost zagotovitve upravnega sodelovanja v okviru sistema REX

(člen 64(1) zakonika)

1.   Zaradi zagotovitve pravilne uporabe sheme GSP se upravičene države zavezujejo, da bodo:

(a)

vzpostavile in vzdrževale ustrezne upravne strukture in sisteme, potrebne za izvajanje in upravljanje pravil in postopkov, določenih v tem pododdelku, pododdelkih 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkih 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, v tej državi, vključno, če je to primerno, z dogovori, ki so potrebni za uporabo kumulacije;

(b)

njihovi pristojni organi sodelovali s Komisijo in carinskimi organi držav članic.

2.   Sodelovanje iz točke (b) odstavka 1 pomeni:

(c)

zagotavljanje vse potrebne podpore v primeru zahteve Komisije za njeno spremljanje ustreznega upravljanja sheme GSP v zadevni državi, vključno z obiski za preverjanje na kraju samem s strani Komisije ali carinskih organov držav članic;

(d)

brez poseganja v člena 108 in 109 te uredbe, preverjanja statusa porekla izdelkov in skladnosti z drugimi pogoji, določenimi v tem pododdelku, pododdelkih 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkih 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, vključno z obiski na kraju samem, če to zahteva Komisija ali carinski organi držav članic v okviru preiskav porekla.

3.   Da bi bile upravičene do uporabe sistema registriranih izvoznikov, upravičene države predložijo zaveze iz odstavka 1 Komisiji vsaj tri mesece pred dnem, na katerega nameravajo začeti registracijo izvoznikov.

4.   Če se država ali ozemlje umakne iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (13), obveznost za zagotovitev upravnega sodelovanja iz člena 55(8) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in členov 72, 80 in 108 te uredbe še naprej velja za to državo ali ozemlje, in sicer za obdobje treh let od datuma umika iz navedene priloge.

Člen 71

Postopki in načini upravnega sodelovanja, ki se uporabljajo v zvezi z izvozom, pri katerem se uporabljajo potrdila o poreklu obrazec A in izjave na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Vsaka upravičena država izpolnjuje ali zagotavlja izpolnjevanje:

(a)

pravil o poreklu izdelkov, ki se izvažajo, iz pododdelka 2 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446;

(b)

pravil za izpolnitev in izdajo potrdil o poreklu obrazec A;

(c)

določb za uporabo izjav na računu, ki se pripravijo v skladu z zahtevami iz Priloge 22-09;

(d)

določb v zvezi z obveznostmi obveščanja iz člena 73 te uredbe;

(e)

določb v zvezi z odobritvijo odstopanj iz člena 64(6) zakonika.

2.   Pristojni organi upravičenih držav sodelujejo s Komisijo ali državami članicami, tako da zlasti:

(a)

zagotavljajo vso potrebno podporo v primeru zahteve Komisije za njeno spremljanje ustreznega upravljanja sheme GSP v zadevni državi, vključno z obiski za preverjanje na kraju samem s strani Komisije ali carinskih organov držav članic;

(b)

brez poseganja v člena 73 in 110 te uredbe, preverjanja statusa porekla izdelkov in skladnosti z drugimi pogoji, določenimi v tem pododdelku, pododdelkih 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkih 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, vključno z obiski na kraju samem, če to zahteva Komisija ali carinski organi držav članic v okviru preiskav porekla.

3.   Če je v upravičeni državi imenovan organ, pristojen za izdajo potrdil o poreklu obrazec A, se dokazna dokumentacija o poreklu preverja in se izdajajo potrdila o poreklu obrazec A za izvoz v Unijo, velja, da je zadevna upravičena država sprejela pogoje iz odstavka 1.

4.   Če je država priznana ali ponovno priznana kot upravičena država v zvezi z izdelki iz Uredbe (EU) št. 978/2012, je blago s poreklom iz te države upravičeno do ugodnosti splošnega sistema preferencialov pod pogojem, da se izvozi iz upravičene države na datum iz člena 73(2) te uredbe ali po njem.

5.   Če se država ali ozemlje umakne iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 978/2012, obveznost za zagotovitev upravnega sodelovanja iz člena 55 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in členov 110 in 111 te uredbe še naprej velja za to državo ali ozemlje, in sicer za obdobje treh let od datuma umika iz navedene priloge.

6.   Obveznosti iz odstavka 5 se uporabljajo za Singapur za obdobje treh let od 1. januarja 2014 dalje.

Člen 72

Obveznosti obveščanja, ki veljajo po datumu začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov (REX)

(člen 64(1) zakonika)

1.   Upravičene države Komisijo obvestijo o nazivih, naslovih in kontaktnih podatkih organov na njihovem ozemlju, ki so:

(a)

del državnih organov zadevne države ali delujejo v okviru pristojnosti vlade in so pristojni, da lahko izvoznike registrirajo v sistemu REX, spreminjajo in posodabljajo podatke o registraciji ter razveljavljajo registracije;

(b)

del državnih organov zadevne države in so odgovorni za zagotavljanje upravnega sodelovanja s Komisijo in carinskimi organi držav članic, kot je določeno v tem pododdelku, pododdelkih 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkih 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Obvestilo se pošlje Komisiji najpozneje tri mesece pred dnem, na katerega nameravajo upravičene države začeti registracijo izvoznikov.

3.   Upravičene države Komisijo nemudoma obvestijo o vseh spremembah informacij, sporočenih na podlagi prvega odstavka.

Člen 73

Obveznosti obveščanja, ki veljajo do datuma uporabe sistema registriranih izvoznikov (REX)

(člen 64(1) zakonika)

1.   Upravičene države obvestijo Komisijo o imenih in naslovih državnih organov na njihovem ozemlju, ki so pooblaščeni za izdajo potrdil o poreklu obrazec A, skupaj z vzorčnimi odtisi žigov, ki jih ti organi uporabljajo, ter imeni in naslovi zadevnih državnih organov, pristojnih za preverjanje potrdil o poreklu obrazec A, in izjav na računu.

Komisija te informacije posreduje carinskim organom držav članic. Če se ti podatki sporočijo v okviru spremembe predhodnih obvestil, Komisija navede datum začetka uporabe teh novih žigov v skladu z navodili, ki jih dajo pristojni državni organi upravičenih držav. Te informacije so namenjene uradni rabi; vendar lahko pri sprostitvi blaga v prosti promet zadevni carinski organi uvozniku omogočijo vpogled v vzorčne odtise žigov.

Upravičene države, ki so že predložile informacije, zahtevane v prvem pododstavku, jih niso obvezane znova predložiti, razen če se spremenijo.

2.   Komisija bo za namen člena 71(4) te uredbe na svojem spletišču objavila datum, na katerega je država, ki je priznana ali ponovno priznana kot upravičena država v zvezi z izdelki iz Uredbe (EU) št. 978/2012, izpolnila obveznosti iz odstavka 1 tega člena.

Pododdelek 3

Postopki pri izvozu v upravičenih državah in v Uniji, ki se uporabljajo v okviru sheme GSP Unije do začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov

Člen 74

Postopek za izdajo potrdila o poreklu obrazec A

(člen 64(1) zakonika)

1.   Potrdila o poreklu obrazec A se izdajo na podlagi pisnega zahtevka izvoznika ali njegovega zastopnika, skupaj z vsemi ustreznimi spremnimi listinami, ki dokazujejo, da izdelki, namenjeni za izvoz, izpolnjujejo pogoje za izdajo potrdila o poreklu obrazec A. Potrdila o poreklu obrazec A se izdajo na obrazcu iz Priloge 22-08.

2.   Pristojni organi upravičenih držav dajo izvozniku na voljo potrdilo o poreklu obrazec A takoj, ko je izvoz opravljen ali zagotovljen. Vendar lahko pristojni organi upravičene države potrdilo o poreklu obrazec A izdajo tudi po izvozu izdelkov, na katere se nanaša, če:

(a)

ni bilo izdano ob izvozu zaradi napak ali nenamernih opustitev ali posebnih okoliščin ali

(b)

se pristojnim državnim organom zadovoljivo dokaže, da je bilo potrdilo o poreklu na obrazcu A izdano, vendar ob uvozu iz tehničnih razlogov ni bilo sprejeto; ali

(c)

je bil končni namembni kraj zadevnih izdelkov določen med prevozom ali skladiščenjem in po morebitni delitvi pošiljke v skladu s členom 43 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

3.   Pristojni organi upravičene države lahko izdajo potrdilo naknadno samo po opravljenem preverjanju, da so informacije v izvoznikovi zahtevi za naknadno izdano potrdilo o poreklu obrazec A v skladu z informacijami v ustreznem izvoznem spisu ter da potrdilo o poreklu obrazec A ni bilo izdano ob izvozu zadevnih izdelkov, razen kadar potrdilo o poreklu obrazec A ni bilo sprejeto zaradi tehničnih razlogov. Oznaka „Issued retrospectively“, „Délivré à posteriori“ ali „emitido a posteriori“ se navede v polju 4 potrdila o poreklu na obrazcu A, izdanem naknadno.

4.   Če je bilo potrdilo o poreklu obrazec A ukradeno, izgubljeno ali uničeno, lahko izvoznik pristojne organe, ki so ga izdali, zaprosi za dvojnik, sestavljen na podlagi izvoznih listin, ki jih ima. Oznaka „Duplicate“, „Duplicata“ ali „Duplicado“, datum izdaje in zaporedna številka izvirnega potrdila se navedejo v polju 4 dvojnika potrdila o poreklu obrazec A. Dvojnik začne veljati na isti dan kot izvirnik.

5.   Za namene preverjanja, ali izdelek, za katerega se zaprosi potrdilo o poreklu obrazec A, izpolnjuje ustrezna pravila o poreklu, imajo pristojni državni organi pravico zahtevati katera koli dokumentarna dokazila ali opraviti kateri koli drug pregled, ki se jim zdi primeren.

6.   Izpolnitev polj 2 in 10 potrdila o poreklu obrazec A ni obvezna. V polju 12 je navedeno „Union“ ali ime ene izmed držav članic. Datum izdaje potrdila o poreklu obrazec A se vpiše v polje 11. Podpis v tem polju, namenjen navedbi pristojnih državnih organov, ki izdajo potrdilo, in podpis izvoznikovega pooblaščenega podpisnika, ki se vpiše v polje 12, sta lastnoročna.

Člen 75

Pogoji za sestavo izjave na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Izjavo na računu lahko sestavi kateri koli izvoznik, ki je dejaven v upravičeni državi, za vsako pošiljko, sestavljeno iz enega ali več tovorkov, ki vsebujejo izdelke s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 6 000 EUR, če se za ta postopek uporablja upravno sodelovanje iz člena 67(2) te uredbe.

2.   Izvoznik, ki daje izjavo na računu, je vedno pripravljen, da na zahtevo carinskih ali drugih pristojnih državnih organov države izvoznice predloži vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnih izdelkov.

3.   Izjavo na računu, katere besedilo je v Prilogi 22-09, izvoznik natipka, odtisne ali natisne na račun, dobavnico ali drug trgovinski dokument v francoščini, angleščini ali španščini. Če je napisana z roko, mora biti napisana s črnilom in s tiskanimi črkami. Izjave na računu vsebujejo izvirni lastnoročni podpis izvoznika.

4.   Za uporabo izjave na računu veljajo naslednji pogoji:

(a)

za vsako pošiljko se sestavi ena izjava na računu;

(b)

če je bilo za blago, zajeto v pošiljki, že opravljeno preverjanje v izvozni državi v zvezi z opredelitvijo pojma „izdelki s poreklom“, lahko izvoznik na to preverjanje opozori v izjavi na računu.

Člen 76

Pogoji za izdajo potrdila o poreklu obrazec A v primeru kumulacije

(člen 64(1) zakonika)

V primeru kumulacije na podlagi členov 53, 54, 55 ali 56 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 se pristojni državni organi upravičene države, ki naj bi izdali potrdilo o poreklu, obrazec A, za izdelke, pri izdelavi katerih se uporabljajo materiali s poreklom iz pogodbenice, s katero je kumulacija dovoljena, opirajo na naslednje:

(a)

v primeru bilateralne kumulacije na dokazilo o poreklu, ki ga predloži izvoznikov dobavitelj in je izdano v skladu z določbami člena 77 te uredbe;

(b)

v primeru kumulacije z Norveško, Švico ali Turčijo na dokazilo o poreklu, ki ga predloži izvoznikov dobavitelj in je, odvisno od primera, izdano v skladu z zadevnimi pravili o poreklu, ki veljajo na Norveškem, v Švici ali Turčiji;

(c)

v primeru regionalne kumulacije na dokazilo o poreklu, ki ga predloži izvoznikov dobavitelj, in sicer potrdilo o poreklu obrazec A na obrazcu iz Priloge 22-08, ali, odvisno od primera, izjavo na računu, katere besedilo je v Prilogi 22-09;

(d)

v primeru razširjene kumulacije na dokazilo o poreklu, ki ga predloži izvoznikov dobavitelj in je izdano v skladu z določbami ustreznega sporazuma o prosti trgovini med Unijo in zadevno državo.

V primerih iz točk (a), (b), (c) in (d) prvega pododstavka polje 4 potrdila o poreklu obrazec A, odvisno od primera, vsebuje navedbo:

„EU cumulation“, „Norway cumulation“, „Switzerland cumulation“, „Turkey cumulation“, „regional cumulation“, „extended cumulation with country x“,

„Cumul UE“, „Cumul Norvège“, „Cumul Suisse“, „Cumul Turquie“, „cumul regional“, „cumul étendu avec le pays x“,

„Acumulación UE“, „Acumulación Noruega“, „Acumulación Suiza“, „Acumulación Turquía“, „Acumulación regional“, „Acumulación ampliada con en país x“.

Člen 77

Dokazilo o statusu porekla Unije za namene bilateralne kumulacije in pooblaščeni izvoznik

(člen 64(1) zakonika)

1.   Status izdelkov Unije s poreklom se dokaže s predložitvijo naslednjega:

(a)

potrdila o gibanju blaga EUR.1, ki se izda na obrazcu iz Priloge 22-10, ali

(b)

izjave na računu, katere besedilo je v Prilogi 22-09 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446. Izjavo na računu lahko sestavi vsak izvoznik za pošiljke, ki vsebujejo izdelke s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 6 000 EUR, ali pooblaščeni izvoznik Unije.

2.   Izvoznik ali njegov zastopnik vpiše „GSP beneficiary countries“ in „EU“ ali „Pays bénéficiaires du SPG“ in „UE“ v polje 2 potrdila o gibanju blaga EUR.1.

3.   Določbe tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka in pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 v zvezi z izdajo, uporabo in naknadnim preverjanjem potrdil o poreklu obrazec A se smiselno uporabljajo za potrdila o gibanju blaga EUR.1 in, z izjemo določb v zvezi z izdajo, za izjave na računu.

4.   Carinski organi držav članic lahko pooblastijo katerega koli izvoznika s sedežem na carinskem območju Unije (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni izvoznik), ki v okviru bilateralne kumulacije pogosto pošilja izdelke s poreklom iz Unije, da sestavlja izjave na računu, ne glede na vrednost zadevnih izdelkov, če ta izvoznik nudi carinskim organom vsa zadovoljiva jamstva, ki so potrebna za preverjanje naslednjega:

(a)

statusa porekla izdelkov;

(b)

izpolnitve drugih zahtev, ki veljajo v zadevni državi članici.

5.   Carinski organi lahko odobrijo status pooblaščenega izvoznika pod kakršnimi koli pogoji, ki so po njihovi oceni primerni. Carinski organi dodelijo pooblaščenemu izvozniku številko carinskega pooblastila, ki se navede v izjavi na računu.

6.   Carinski organi spremljajo, kako pooblaščeni izvoznik uporablja dovoljenje. Carinski organi lahko dovoljenje kadar koli odvzamejo.

Dovoljenje odvzamejo, če:

(a)

pooblaščeni izvoznik ne daje več jamstev iz odstavka 4;

(b)

pooblaščeni izvoznik ne izpolnjuje več pogojev iz odstavka 5;

(c)

pooblaščeni izvoznik dovoljenje kako drugače nepravilno uporablja.

7.   Pooblaščenemu izvozniku ni treba podpisovati izjav na računu, če se carinskim organom pisno zaveže, da sprejema polno odgovornost za vsako izjavo na računu, po kateri je mogoče prepoznati pooblaščenega izvoznika, kot da jo je lastnoročno podpisal.

Pododdelek 4

Postopki pri izvozu v upravičenih državah in v Uniji, ki se uporabljajo v okviru sheme GSP Unije od datuma začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov

Člen 78

Obveznost registracije izvoznikov in njena opustitev

(člen 64(1) zakonika)

1.   Shema GSP se uporablja v naslednjih primerih:

(a)

za blago, ki izpolnjuje zahteve tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in ga izvaža registrirani izvoznik;

(b)

za pošiljke enega ali več tovorkov z izdelki s poreklom, ki jih izvaža kateri koli izvoznik, pri čemer skupna vrednost poslanih izdelkov s poreklom ne presega 6 000 EUR.

2.   Vrednost izdelkov s poreklom v pošiljki je vrednost vseh izdelkov s poreklom v eni pošiljki, ki jo zajema navedba o poreklu, sestavljena v državi izvoza.

Člen 79

Postopek registracije v upravičenih državah in postopki pri izvozu, ki se uporabljajo v prehodnem obdobju do uporabe sistema registriranih izvoznikov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Upravičene države začnejo registracijo izvoznikov 1. januarja 2017.

Če upravičena država ne more začeti z registracijo na ta dan, Komisijo do 1. julija 2016 pisno obvesti, da bo odložila registracijo izvoznikov do 1. januarja 2018 ali 1. januarja 2019.

2.   V obdobju dvanajst mesecev po dnevu, ko upravičena država začne registracijo izvoznikov, pristojni organi te upravičene države še naprej izdajajo potrdila o poreklu obrazec A na zahtevo izvoznikov, ki še niso registrirani v času, ko se zahteva potrdilo.

Brez poseganja v člen 94(2) te uredbe so izdana potrdila o poreklu obrazec A v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka v Uniji sprejemljiva kot dokazila o poreklu, če so izdana pred datumom registracije zadevnega izvoznika.

Pristojni organi upravičene države, ki imajo težave z dokončanjem postopka registracije v zgoraj navedenem roku dvanajstih mesecev, lahko Komisijo zaprosijo za podaljšanje. Tako podaljšanje ne sme presegati šestih mesecev.

3.   Izvozniki v upravičeni državi, če so registrirani ali ne, sestavijo navedbe o poreklu za izdelke s poreklom, ki se nahajajo v pošiljki, če njihova skupna vrednost ne presega 6 000 EUR, od dneva, po katerem namerava upravičena država začeti registracijo izvoznikov.

Izvozniki po registraciji predložijo navedbe o poreklu za izdelke s poreklom, ki se nahajajo v pošiljki, če njihova skupna vrednost presega 6 000 EUR, od datuma začetka veljavnosti njihove registracije v skladu s členom 86(4) te uredbe.

4.   Vse upravičene države začnejo uporabljati sistem registriranih izvoznikov najpozneje 30. junija 2020.

Pododdelek 5

Člen 80

Podatkovna zbirka registriranih izvoznikov: obveznosti organov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Komisija vzpostavi sistem za registracijo izvoznikov, pooblaščenih za potrjevanje porekla blaga (v nadaljnjem besedilu: sistem REX) in zagotovi njegovo dostopnost do 1. januarja 2017.

2.   Pristojni organi upravičenih držav in carinski organi držav članic ob prejemu popolnega zahtevka iz Priloge 22-06 izvozniku ali, če je to primerno, prepošiljatelju blaga nemudoma dodelijo številko registriranega izvoznika ter v sistem REX vnesejo številko registriranega izvoznika, podatke o registraciji in datum, od katerega je registracija veljavna v skladu s členom 86(4) te uredbe.

Pristojni organi upravičene države ali carinski organi države članice izvozniku ali, če je to primerno, prepošiljatelju blaga sporočijo številko registriranega izvoznika, dodeljeno temu izvozniku ali prepošiljatelju blaga, in datum, od katerega je registracija veljavna.

3.   Če pristojni organi menijo, da so informacije iz zahtevka nepopolne, o tem nemudoma obvestijo izvoznika.

4.   Pristojni organi upravičenih držav in carinski organi držav članic sproti posodabljajo podatke, ki so jih registrirali. Te podatke spremenijo takoj, ko jih registrirani izvoznik obvesti o spremembi v skladu s členom 89 te uredbe.

Člen 81

Dan začetka uporabe nekaterih določb

(člen 64(1) zakonika)

1.   Členi 70, 72, 78 do 80, 82 do 93, 99 do 107, 108, 109 in 112 te uredbe se uporabljajo v zvezi z izvozom blaga s strani izvoznikov, registriranih v sistemu REX v upravičeni državi, od datuma, na katerega ta upravičena država začne registracijo izvoznikov v okviru tega sistema. V primeru izvoznikov v Uniji se ti členi uporabljajo od 1. januarja 2017.

2.   Členi 71, 73, 74 do 77, 94 do 98 in 110 do 112 te uredbe se uporabljajo v zvezi z izvozom blaga s strani izvoznikov, ki niso registrirani v sistemu REX v upravičeni državi. V primeru izvoznikov v Uniji se ti členi uporabljajo do 31. decembra 2017.

Člen 82

Podatkovna zbirka registriranih izvoznikov: pravice do dostopa do podatkovne zbirke

(člen 64(1) zakonika)

1.   Komisija zagotovi, da je dostop do sistema REX omogočen v skladu s tem členom.

2.   Komisija ima dostop do vseh podatkov.

3.   Pristojni organi upravičenih držav imajo dostop do podatkov o izvoznikih, ki so jih sami registrirali.

4.   Carinski organi držav članic imajo dostop do podatkov, ki so jih registrirali sami, carinski organi drugih držav članic in pristojni organi upravičenih držav ter Norveška, Švica ali Turčija. Ta dostop do podatkov je namenjen izvajanju preverjanja carinskih deklaracij v skladu s členom 188 zakonika ali kontrolo po prepustitvi blaga v skladu s členom 48 zakonika.

5.   Komisija pristojnim organom upravičenih držav zagotovi varen dostop do sistema REX.

6.   Če se država ali ozemlje umakneta iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 978/2012, njuni pristojni organi ohranijo dostop do sistema REX tako dolgo, kolikor je potrebno, da se jim omogoči skladnost z njihovimi obveznostmi iz člena 70 te uredbe.

7.   Komisija javnosti omogoči dostop do naslednjih podatkov na podlagi dovoljenja izvoznika, ki v ta namen podpiše polje 6 na obrazcu iz Priloge 22-06:

(a)

imena registriranega izvoznika;

(b)

naslova kraja, kjer ima registrirani izvoznik sedež;

(c)

kontaktnih podatkov, kakor so določeni v polju 2 obrazca iz Priloge 22-06;

(d)

okvirnega opisa blaga, ki izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo, vključno z okvirnim seznamom tarifnih številk ali poglavij harmoniziranega sistema, kot je opredeljeno v polju 4 obrazca iz Priloge 22-06;

(e)

številke EORI ali identifikacijske številke trgovca registriranega izvoznika.

Zavrnitev podpisa polja 6 ni razlog za zavrnitev registracije izvoznika.

8.   Komisija javnosti vedno omogoča dostop do naslednjih podatkov:

(a)

številke registriranega izvoznika;

(b)

datuma začetka veljavnosti registracije;

(c)

datuma razveljavitve registracije, če je to primerno;

(d)

informacij o tem, ali registracija velja tudi za izvoz na Norveško, v Švico ali Turčijo;

(e)

datuma zadnje uskladitve med sistemom REX in javnim spletiščem.

Člen 83

Podatkovna zbirka registriranih izvoznikov: varstvo podatkov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Podatki, registrirani v sistemu REX, se obdelajo le za namen uporabe sheme GSP, kot je določeno v tem pododdelku.

2.   Registriranim izvoznikom se predložijo podatki iz člena 11(1)(a) do (e) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ali člena 10 Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15). Poleg tega se jim predložijo tudi naslednje informacije:

(a)

informacije v zvezi s pravno podlago postopkov obdelave, za katero so podatki namenjeni;

(b)

obdobje hrambe podatkov.

Registriranim izvoznikom se informacije zagotovijo prek obvestila, ki se priloži zahtevku za registriranega izvoznika, kot je določeno v členu 22-06.

3.   Vsak pristojni organ v upravičeni državi in vsak carinski organ v državi članici, ki vnese podatke v sistem REX, se šteje za nadzornika obdelave teh podatkov.

Komisija se obravnava kot skupni nadzornik v zvezi z obdelavo vseh podatkov in zagotavlja, da registrirani izvoznik pridobi svoje pravice.

4.   Pravice registriranih izvoznikov, navedene v Prilogi 22-06, glede obdelave podatkov, ki so shranjeni v sistemu REX ter obdelani v nacionalnih sistemih, se izvajajo v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov države članice, ki hrani te podatke, s katero ta država izvaja Direktivo 95/46/ES.

5.   Države članice, ki v svojih nacionalnih sistemih replicirajo podatke sistema REX, do katerih imajo dostop, te replicirane podatke posodabljajo.

6.   Pravice registriranih izvoznikov v zvezi z obdelavo njihovih podatkov o registraciji, ki jo opravi Komisija, se uveljavljajo v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001.

7.   Vsak zahtevek registriranega izvoznika za uveljavljanje pravice do dostopa, popravka, izbrisa ali blokiranja podatkov v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 se predloži v obravnavo nadzorniku podatkov.

Če registrirani izvoznik predloži tak zahtevek Komisiji, ne da bi poskušal uveljaviti svoje pravice pri nadzorniku podatkov, ga Komisija posreduje nadzorniku podatkov registriranega izvoznika.

Če registrirani izvoznik ne uveljavi svojih pravic pri nadzorniku podatkov, registrirani izvoznik predloži tak zahtevek Komisiji, ki deluje kot nadzornik. Komisija ima pravico, da popravi, izbriše ali blokira takšne podatke.

8.   Nacionalni nadzorni organi za varstvo podatkov in Evropski nadzornik za varstvo podatkov, vsak v okviru svojih pristojnosti, sodelujeta in zagotavljata usklajen nadzor nad podatki o registraciji.

V okviru svojih pristojnosti po potrebi izmenjata zadevne informacije, pomagata drug drugemu pri izvajanju revizij in preverjanj, preučujeta težave pri interpretaciji ali uporabi te uredbe, preučita težave pri izvajanju neodvisnega nadzora ali uveljavljanju pravic posameznikov, na katere se nanašajo podatki, pripravita usklajene predloge za skupne rešitve vsakršnih težav in spodbujata ozaveščanje o pravicah do varstva podatkov.

Člen 84

Obveznosti obveščanja, ki veljajo za države članice, za izvajanje sistema registriranih izvoznikov (REX)

(člen 64(1) zakonika)

Države članice sporočijo Komisiji imena, naslove ter kontaktne podatke svojih carinskih organov, ki so:

(a)

pristojni za registracijo izvoznikov in prepošiljateljev blaga v sistemu REX, spremembo in posodabljanje podatkov o registraciji in razveljavitev registracije;

(b)

odgovorni za zagotavljanje upravnega sodelovanja s pristojnimi organi upravičenih držav, kot je določeno v tem pododdelku, pododdelkih 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkih 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Obvestilo se pošlje Komisiji do 30. septembra 2016.

Države članice Komisijo nemudoma obvestijo o vseh spremembah informacij, sporočenih na podlagi prvega pododstavka.

Člen 85

Postopek registracije v državah članicah in postopki pri izvozu, ki se uporabljajo v prehodnem obdobju do uporabe sistema registriranih izvoznikov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Carinski organi držav članic začnejo 1. januarja 2017 registracijo izvoznikov s sedežem na njihovem ozemlju.

2.   S 1. januarjem 2018 carinski organi v vseh državah članicah prenehajo z izdajanjem potrdil o gibanju EUR.1 za namene kumulacije v skladu s členom 53 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

3.   Do 31. decembra 2017 carinski organi držav članic izdajo potrdila o gibanju EUR.1 ali nadomestna potrdila o poreklu obrazec A na zahtevo izvoznikov ali prepošiljateljev blaga, ki še niso registrirani. To velja tudi, če je izdelkom s poreklom, poslanim v Unijo, priložena navedba o poreklu, ki jo sestavi registrirani izvoznik v upravičeni državi.

4.   Izvozniki v Uniji, registrirani ali ne, od 1. januarja 2017 sestavljajo navedbe o poreklu za izdelke s poreklom, ki se nahajajo v pošiljki, če njihova skupna vrednost ne presega 6 000 EUR.

Izvozniki po registraciji sestavijo navedbe o poreklu za izdelke s poreklom, ki se nahajajo v pošiljki, če njihova skupna vrednost presega 6 000 EUR, od datuma začetka veljavnosti njihove registracije v skladu s členom 86(4) te uredbe.

5.   Prepošiljatelji blaga, ki so registrirani, lahko sestavijo nadomestne navedbe o poreklu od datuma začetka veljavnosti njihove registracije v skladu s členom 86(4) te uredbe. To velja ne glede na to, ali je blagu priloženo potrdilo o poreklu obrazec A, izdano v upravičeni državi, ali izjava na računu ali navedba o poreklu, ki jo sestavi izvoznik.

Člen 86

Zahtevek za registracijo izvoznika

(člen 64(1) zakonika)

1.   Da bi postal registrirani izvoznik, izvoznik vloži zahtevek pri pristojnih organih upravičene države, v kateri ima sedež ali stalno poslovno enoto.

Zahtevek se predloži na obrazcu iz Priloge 22-06.

2.   Da bi postal registrirani izvoznik, izvoznik ali prepošiljatelj blaga s sedežem na carinskem območju Unije vloži zahtevek pri carinskih organih te države članice. Zahtevek se predloži na obrazcu iz Priloge 22-06.

3.   Za namene izvoza v okviru GSP in v okviru splošne sheme preferencialov Norveške, Švice ali Turčije se izvozniki registrirajo le enkrat.

Številko registriranega izvoznika izvozniku dodeli pristojni organ upravičene države za namene izvoza v okviru sheme GSP Unije, Norveške in Švice ter Turčije, v kolikor te države državo, v kateri se je izvedla registracija, priznavajo kot upravičeno državo.

4.   Registracija je veljavna od dne, na katerega pristojni organi upravičene države ali carinski organi države članice prejmejo popoln zahtevek za registracijo v skladu z odstavkoma 1 in 2.

5.   Če ima izvoznik zastopnika za opravljanje izvoznih formalnosti in je ta zastopnik izvoznika prav tako registrirani izvoznik, ta zastopnik ne uporablja svoje lastne številke registriranega izvoznika.

Člen 87

Podatkovna zbirka registriranih izvoznikov: ukrepi za obveščanje javnosti

(člen 64(1) zakonika)

Za namene člena 70(4) te uredbe bo Komisija na svoji spletni strani objavila datum, na katerega začnejo upravičene države uporabljati sistem registriranih izvoznikov. Komisija bo te informacije posodabljala.

Člen 88

Samodejna registracija izvoznikov za državo, ki postane upravičena država sheme GSP Unije

(člen 64(1) zakonika)

Če se država doda na seznam upravičenih držav iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 978/2012, Komisija za svojo shemo GSP samodejno aktivira registracije vseh registriranih izvoznikov v tej državi, če so podatki o registraciji izvoznikov na voljo v sistemu REX in veljajo vsaj za sheme GSP Norveške, Švice ali Turčije.

V tem primeru izvozniku, ki je že registriran vsaj za shemo GSP Norveške, Švice ali Turčije, za registracijo za shemo GSP Unije ni treba vložiti zahtevka pri svojih pristojnih organih.

Člen 89

Umik iz evidence registriranih izvoznikov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Registrirani izvozniki nemudoma obvestijo pristojne organe upravičene države ali carinske organe države članice o spremembah informacij, ki so jih predložili za namene registracije.

2.   Registrirani izvozniki, ki ne izpolnjujejo več pogojev za izvoz blaga na podlagi sheme GSP ali takega blaga ne nameravajo več izvažati na podlagi sheme GSP, o tem obvestijo pristojne organe v upravičeni državi ali carinske organe države članice.

3.   Pristojni organi v upravičeni državi ali carinski organi v državi članici razveljavijo registracijo, če registriran izvoznik:

(a)

ne obstaja več;

(b)

ne izpolnjuje več pogojev za izvoz blaga v okviru sheme GSP;

(c)

obvesti pristojni organ upravičene države ali carinske organe države članice, da ne namerava več izvažati blaga v okviru sheme GSP;

(d)

namerno ali iz malomarnosti sestavi ali povzroči sestavo navedbe o poreklu, ki vsebuje nepravilne podatke in privede do neupravičene pridobitve ugodnosti preferencialne tarifne obravnave.

4.   Pristojni organ v upravičeni državi ali carinski organi v državi članici lahko razveljavijo registracijo, če registrirani izvoznik ne posodablja podatkov v zvezi z njegovo registracijo.

5.   Razveljavitev registracije velja za naprej, tj. ob upoštevanju navedb o poreklu, sestavljenih po dnevu razveljavitve. Razveljavitev registracije nima nobenega učinka na veljavnost navedb o poreklu, sestavljenih preden je registrirani izvoznik obveščen o razveljavitvi.

6.   Pristojni organ upravičene države ali carinski organi države članice obvestijo registriranega izvoznika o razveljavitvi njegove registracije in datumu, po katerem razveljavitev začne veljati.

7.   Izvoznik ali prepošiljatelj blaga ima na voljo pravno sredstvo, če pride do razveljavitve njegove registracije.

8.   Razveljavitev registriranega izvoznika se prekliče v primeru nepravilne razveljavitve. Izvoznik ali prepošiljatelj blaga ima pravico do uporabe številke registriranega izvoznika, ki mu je bila dodeljena ob registraciji.

9.   Izvozniki ali prepošiljatelji blaga, katerih registracija je bila razveljavljena, lahko v skladu s členom 86 te uredbe vložijo nov zahtevek za registracijo izvoznika. Izvozniki ali prepošiljatelji blaga, katerih registracija je bila razveljavljena v skladu z odstavkoma 3(d) in 4 se lahko ponovno registrirajo le, če pristojnim organom upravičene države ali carinskim organom države članice, ki jih je registrirala, dokažejo, da so odpravili položaj, ki je bil razlog za razveljavitev registracije.

10.   Podatke, vezane na razveljavljeno registracijo, pristojni organi upravičene države ali carinski organi države članice, ki so te podatke vnesli v sistem REX, hranijo v tem sistemu največ deset koledarskih let po koledarskem letu, v katerem je prišlo do razveljavitve. Po poteku deset koledarskih let pristojni organ upravičene države ali carinski organi države članice izbrišejo podatke.

Člen 90

Samodejni umik iz evidence registriranih izvoznikov, če se država umakne s seznama upravičenih držav

(člen 64(1) zakonika)

1.   Komisija razveljavi vse registracije izvoznikov, registriranih v upravičeni državi, če se upravičena država umakne s seznama upravičenih držav iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 978/2012 ali če so tarifni preferenciali, dodeljeni upravičeni državi, začasno preklicani v skladu z Uredbo (EU) št. 978/2012.

2.   Če se država ponovno uvrsti na seznam ali če se začasni preklic tarifnih preferencialov, dodeljenih upravičeni državi, konča, Komisija ponovno aktivira registracije vseh registriranih izvoznikov v tej državi, če so podatki o registraciji izvoznikov na voljo v sistemu in še vedno veljajo vsaj za sheme GSP Norveške ali Švice ali Turčije. V nasprotnem primeru se izvozniki ponovno registrirajo v skladu s členom 86 te uredbe.

3.   V primeru razveljavitve registracij vseh registriranih izvoznikov v upravičeni državi v skladu s prvim odstavkom se podatki razveljavljenih registracij hranijo v sistemu REX vsaj deset koledarskih let po koledarskem letu, v katerem je prišlo do razveljavitve. Po desetih letih in če upravičena država več kot deset let ni bila upravičena država sheme GSP Norveške, Švice ali Turčije, bo Komisija podatke o razveljavljenih registracijah izbrisala iz sistema REX.

Člen 91

Obveznosti izvoznikov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Izvozniki in registrirani izvozniki izpolnjujejo naslednje obveznosti:

(a)

vzdržujejo ustrezno trgovsko računovodsko dokumentacijo o proizvodnji in dobavi blaga, ki izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo;

(b)

hranijo in dajo na razpolago vsa dokazila v zvezi z materiali, uporabljenimi pri izdelavi;

(c)

hranijo vso carinsko dokumentacijo v zvezi z materiali, uporabljenimi pri izdelavi;

(d)

najmanj tri leta po koncu koledarskega leta, v katerem je bila sestavljena navedba o poreklu, ali dlje, če je tako zahtevano v nacionalni zakonodaji, hranijo evidence o:

(i)

navedbah o poreklu, ki so jih sestavili;

(ii)

svojih materialih s poreklom in brez njega, račune proizvodnje in evidence zalog.

Te evidence in navedbe o poreklu se lahko hranijo v elektronski obliki, vendar omogočajo sledljivost materialov, uporabljenih pri izdelavi izvoženih izdelkov, in potrditev njihovega statusa blaga s poreklom.

2.   Obveznosti iz odstavka 1 veljajo tudi za dobavitelje, ki izvoznikom predložijo izjavo dobavitelja, ki potrjuje, da ima blago, ki ga dobavljajo, status blaga s poreklom.

3.   Prepošiljatelji blaga, ne glede na to ali so registrirani ali ne, ki sestavijo nadomestne navedbe o poreklu, hranijo prvotne navedbe o poreklu, ki so jih nadomestili, še najmanj tri leta po koncu koledarskega leta, v katerem je bila sestavljena nadomestna navedba o poreklu, ali dlje, če to zahteva nacionalna zakonodaja.

Člen 92

Splošne določbe o navedbi o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Navedba o poreklu se lahko sestavi ob izvozu v Unijo ali ko je izvoz v Unijo zagotovljen.

Če se zadevni izdelki štejejo za izdelke s poreklom iz izvozne upravičene države ali druge upravičene države v skladu z drugim pododstavkom člena 55(4) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ali v skladu z drugim pododstavkom člena 55(6) navedene uredbe, navedbo o poreklu sestavi izvoznik v izvozni upravičeni državi.

Če so zadevni proizvodi izvoženi brez nadaljnje obdelave ali predelave ali po tem, ko so bile v zvezi z njimi opravljeni le postopki iz člena 47(1)(a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in so zato ohranili svoje poreklo, v skladu s tretjim pododstavkom člena 55(4) ter tretjim pododstavkom člena 55(6) navedene uredbe, navedbo o poreklu sestavi izvoznik v upravičeni državi izvora.

2.   Navedba o poreklu se lahko sestavi tudi po izvozu zadevnih izdelkov (v nadaljnjem besedilu: naknadna navedba). Takšna naknadna navedba o poreklu je dopustna, če je predložena carinskim organom v državi članici vložitve carinske deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet najpozneje dve leti po uvozu.

Če pride do delitve pošiljke v skladu s členom 43 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ter pod pogojem, da se upošteva dvoletni rok iz prvega pododstavka, lahko navedbo o poreklu naknadno sestavi izvoznik države izvoza izdelka. To se smiselno uporablja, če pride do delitve pošiljke v drugi upravičeni državi ali na Norveškem, v Švici ali Turčiji.

3.   Navedbo o poreklu izvoznik predloži svoji stranki v Evropski uniji in vsebuje podatke, navedene v Prilogi 22-07. Navedba je v angleškem, francoskem ali španskem jeziku.

Sestavljena je lahko na katerem koli trgovinskem dokumentu, na podlagi katerega je mogoče prepoznati zadevnega izvoznika in vpleteno blago.

4.   Odstavki 1 do 3 se smiselno uporabljajo za navedbe o poreklu, sestavljene v Uniji za namene bilateralne kumulacije.

Člen 93

Navedba o poreklu v primeru kumulacije

(člen 64(1) zakonika)

1.   Za namene določitve porekla materialov, ki se uporabljajo v okviru bilateralne ali regionalne kumulacije, se izvoznik izdelkov, ki se izdelujejo z uporabo materialov s poreklom iz države, s katero je kumulacija dovoljena, opira na navedbo o poreklu, ki jo predloži dobavitelj teh materialov. V teh primerih navedba o poreklu, ki jo sestavi izvoznik, vsebuje ustrezno oznako „EU cumulation“, „regional cumulation“, „Cumul UE“, „Cumul regional“, ali „Acumulación UE“, „Acumulación regional“.

2.   Za določitev porekla materialov, ki se uporabljajo v okviru kumulacije iz člena 54 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, se izvoznik izdelka, proizvedenega z uporabo materialov s poreklom iz Norveške, Švice ali Turčije, opira na dokazilo o poreklu, ki ga predloži dobavitelj teh materialov, pod pogojem da je bilo dokazilo izdano v skladu z določbami o pravilih o poreklu GSP Norveške, Švice ali Turčije. V tem primeru navedba o poreklu, ki jo sestavi izvoznik, vsebuje oznako „Norway cumulation“, „Switzerland cumulation“, „Turkey cumulation“ ali „Cumul Norvège“, „Cumul Suisse“, „Cumul Turquie“ ali „Acumulación Noruega“, „Acumulación Suiza“, „Acumulación Turquía“.

3.   Za določitev porekla materialov, ki se uporabljajo v okviru razširjene kumulacije iz člena 56 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, se izvoznik izdelka, proizvedenega z uporabo materialov s poreklom iz države, s katero je razširjena kumulacija dovoljena, opira na dokazilo o poreklu, ki ga predloži dobavitelj teh materialov, pod pogojem da je bilo dokazilo izdano v skladu z določbami zadevnih sporazumov o prosti trgovini med Unijo in zadevno državo.

V tem primeru navedba o poreklu, ki jo sestavi izvoznik, vsebuje oznako „extended cumulation with country x“, „cumul étendu avec le pays x“ ali „Acumulación ampliada con el país x“.

Pododdelek 6

Postopki ob sprostitvi v prosti promet v Uniji, ki se uporabljajo v okviru sheme GSP Unije do datuma začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov

Člen 94

Predložitev in veljavnost potrdil o poreklu obrazec A ali izjav na računu ter predložitev z zamudo

(člen 64(1) zakonika)

1.   Potrdila o poreklu obrazec A ali izjave na računu se predložijo carinskim organom držav članic uvoza v skladu s postopki v zvezi s carinsko deklaracijo.

2.   Dokazilo o poreklu je veljavno deset mesecev od datuma izdaje v državi izvoznici in se v tem roku predloži carinskim organom države uvoznice.

Dokazila o poreklu, ki so carinskim organom države uvoznice predložena po poteku veljavnosti, se lahko sprejmejo za namen uporabe tarifnih preferencialov, če jih zaradi izjemnih okoliščin ni bilo mogoče predložiti do določenega končnega datuma.

V drugih primerih predložitve z zamudo lahko carinski organi države uvoznice dokazila o poreklu sprejmejo, če so bili izdelki predloženi carini pred tem končnim datumom.

Člen 95

Nadomestitev potrdila o poreklu obrazec A in izjave na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če so izdelki s poreklom, ki še niso bili sproščeni v prosti promet, dani pod carinski nadzor carinskega urada države članice, ta carinski urad na pisno zahtevo prepošiljatelja nadomesti prvotno potrdilo o poreklu obrazec A ali izjavo na računu z enim ali več potrdili o poreklu obrazec A (nadomestno potrdilo) za namen pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam znotraj Unije oziroma na Norveško ali v Švico. Prepošiljatelj v svoji zahtevi navede, ali naj se nadomestnemu potrdilu priloži fotokopija prvotnega dokazila o poreklu.

2.   To nadomestno potrdilo se sestavi v skladu s Prilogo 22-19.

Carinski urad preveri, ali je nadomestno potrdilo v skladu s prvotnim dokazilom o poreklu.

3.   Če zahtevo za izdajo nadomestnega potrdila da prepošiljatelj, ki ravna v dobri veri, ni odgovoren za točnost navedb, vpisanih v prvotno dokazilo o poreklu.

4.   Carinski urad, od katerega se zahteva izdaja nadomestnega potrdila, na prvotno dokazilo o poreklu ali na njegov dodatek vpiše maso, število, naravo izdelkov, ki jih pošlje naprej, in njihovo namembno državo ter na njem navede zaporedne številke ustreznega nadomestnega potrdila ali nadomestnih potrdil. Prvotno dokazilo o poreklu hrani najmanj tri leta.

5.   V primeru izdelkov, ki uživajo prednosti tarifnih preferencialov na podlagi odstopanja, odobrenega v skladu s členom 64(6) zakonika, se postopek iz tega člena uporablja zgolj, če so takšni izdelki namenjeni za Unijo.

Člen 96

Uvoz po delih z uporabo potrdil o poreklu obrazec A ali izjav na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če se na zahtevo uvoznika in pod pogoji, ki jih določijo carinski organi države članice uvoza, nesestavljeni ali razstavljeni izdelki v smislu splošnega pravila 2(a) za razlago harmoniziranega sistema iz oddelka XVI ali XVII ali tarifne številke 7308 ali 9406 harmoniziranega sistema, uvažajo po delih, se za take izdelke pri prvem delnem uvozu lahko carinskim organom predloži eno samo dokazilo o poreklu.

2.   Na zahtevo uvoznika in glede na pogoje, ki jih določijo carinski organi države članice uvoznice, je mogoče carinskim organom predložiti eno samo dokazilo o poreklu ob uvozu prve pošiljke, kadar je to blago:

(a)

ki se uvaža v okviru pogostih in rednih trgovskih tokov pomembne tržne vrednosti;

(b)

ki je predmet iste prodajne pogodbe, katere pogodbenice imajo sedež v državi izvoznici ali državah članicah;

(c)

ki je uvrščeno v isto (osemmestno) oznako kombinirane nomenklature;

(d)

ki ga dobavlja vedno isti izvoznik in je namenjeno vedno istemu uvozniku ter se uvozne formalnosti zanj opravijo vedno pri istem carinskem uradu iste države članice.

Ta postopek se uporablja za obdobje, ki ga določijo pristojni carinski organi.

Člen 97

Izjeme od obveznosti predložitve potrdila o poreklu obrazec A ali izjave na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Izdelki, ki jih posamezniki pošiljajo drugim posameznikom kot manjše tovorke ali so del osebne prtljage potnikov, se priznavajo za izdelke s poreklom, ki so upravičeni do uporabe tarifnih preferencialov GSP, ne da bi bilo treba predložiti potrdilo o poreklu obrazec A ali izjavo na računu, če:

(a)

taki izdelki:

(i)

niso uvoženi v trgovinske namene;

(ii)

je bila dana izjava, da izpolnjujejo zahtevane pogoje za pridobitev prednosti v okviru sheme GSP;

(b)

ni dvoma o verodostojnosti izjave iz točke (a)(ii).

2.   Uvoz se ne obravnava kot uvoz v trgovinske namene, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

uvoz je občasen;

(b)

uvažajo se zgolj izdelki za osebno uporabo prejemnikov ali potnikov ali njihovih družin;

(c)

iz narave in količine izdelkov je razvidno, da niso namenjeni trgovanju.

3.   Skupna vrednost izdelkov iz odstavka 2 ne presega 500 EUR v primeru manjših tovorkov ali 1 200 EUR v primeru izdelkov, ki so del osebne prtljage potnikov.

Člen 98

Razlike in oblikovne napake pri potrdilih o poreklu obrazec A ali izjavah na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če so med navedbami v potrdilu o poreklu obrazec A ali v izjavi na računu in tistimi v dokumentih, ki so bile predložene carinskemu uradu zaradi izpolnjevanja uvoznih formalnosti za uvoz izdelkov, ugotovljene manjše razlike, to še ne pomeni ničnosti potrdila ali izjave, če se ugotovi, da dokument ustreza predloženim izdelkom.

2.   Očitne oblikovne napake na potrdilu o poreklu obrazec A, potrdilu o gibanju blaga EUR.1 ali izjavi na računu niso razlog za zavrnitev, če te napake ne povzročajo dvomov o pravilnosti navedb v tem dokumentu.

Pododdelek 7

Postopki ob sprostitvi v prosti promet v Uniji, ki se uporabljajo v okviru sheme GSP Unije od datuma začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov

Člen 99

Veljavnost navedbe o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Za vsako pošiljko se sestavi navedba o poreklu.

2.   Navedba o poreklu je veljavna dvanajst mesecev od datuma, ko je sestavljena.

3.   Ena navedba o poreklu lahko zajema več pošiljk, če blago izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

gre za nesestavljene ali razstavljene izdelke v smislu splošnega pravila za razlago 2(a) harmoniziranega sistema;

(b)

izdelki spadajo v oddelka XVI ali XVII ali pod tarifno številko 7308 ali 9406 harmoniziranega sistema in

(c)

izdelki so namenjeni za uvoz po delih.

Člen 100

Dopustnost navedbe o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

Da bi bili uvozniki upravičeni do ugodnosti iz sheme GSP ob deklaraciji navedbe o poreklu, se blago izvozi na datum ali po datumu, na katerega je upravičena država, iz katere se blago izvaža, začela registracijo izvoznikov v skladu s členom 79 te uredbe.

Če je država priznana ali ponovno priznana kot upravičena država v zvezi z izdelki iz Uredbe (EU) št. 978/2012, je blago s poreklom iz te države upravičeno do ugodnosti splošne sheme preferencialov pod pogojem, da se izvozi iz upravičene države na datum, na katerega je upravičena država začela uporabljati sistem registriranih izvoznikov iz člena 70(3) te uredbe, ali po njem.

Člen 101

Nadomestna navedba o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če so izdelki s poreklom, ki še niso bili sproščeni v prosti promet, dani pod carinski nadzor carinskega urada države članice, lahko prepošiljatelj nadomesti prvotno navedbo o poreklu z eno ali več nadomestnimi navedbami o poreklu (nadomestna navedba) za namen pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam znotraj carinskega območja Unije oziroma na Norveško ali v Švico.

Ta nadomestna navedba se sestavi v skladu z zahtevami iz Priloge 22-20.

Nadomestne navedbe o poreklu se lahko sestavijo le, če so prvotne navedbe o poreklu sestavljene v skladu s členi 92, 93, 99 in 100 te uredbe ter Prilogo 22-07.

2.   Prepošiljatelji se za namene pošiljanja izdelkov s poreklom drugam znotraj območja Unije registrirajo, da lahko sestavljajo nadomestne navedbe o poreklu, če skupna vrednost izdelkov s poreklom iz prvotne pošiljke, ki se razdeli, presega 6 000 EUR.

Vendar lahko prepošiljatelji, ki niso registrirani, sestavijo nadomestne navedbe o poreklu, če skupna vrednost izdelkov s poreklom v prvotni pošiljki, ki se razdeli, presega 6 000 EUR, če priložijo izvod izvirne navedbe o poreklu, sestavljene v upravičeni državi.

3.   Le prepošiljatelji, ki so registrirani v sistemu REX, lahko sestavijo nadomestne navedbe o poreklu za izdelke, ki se pošljejo na Norveško ali v Švico.

4.   Nadomestna navedba o poreklu je veljavna dvanajst mesecev od datuma izdaje prvotne navedbe o poreklu.

5.   Odstavki 1 do 4 se uporabljajo tudi za navedbe, ki nadomeščajo nadomestne navedbe o poreklu.

6.   Če so izdelki upravičeni do ugodnosti tarifnih preferencialov na podlagi odstopanja, odobrenega v skladu s členom 64(6), se nadomestna navedba iz tega člena da samo, če so takšni izdelki namenjeni za Unijo.

Člen 102

Splošna načela in varnostni ukrepi, ki jih mora sprejeti deklarant

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če deklarant zahteva preferencialno obravnavo na podlagi sheme GSP, se sklicuje na navedbo o poreklu v carinski deklaraciji za sprostitev v prosti promet. Sklic na navedbo o poreklu bo njegov datum izdaje v obliki llllmmdd, pri čemer llll pomeni leto, mm mesec in dd dan. Če skupna vrednost izdelkov s poreklom, ki se nahajajo v pošiljki, presega 6 000 EUR, deklarant navede tudi številko registriranega izvoznika.

2.   Če deklarant zahteva uporabo sheme GSP v skladu z odstavkom 1, ne da bi imel v času sprejema carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet navedbo o poreklu, se ta deklaracija šteje za nepopolno v smislu člena 166 Zakonika in se obravnava temu ustrezno.

3.   Pred prijavo blaga za sprostitev v prosti promet deklarant zagotovi, da blago izpolnjuje pravila tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, in zlasti preveri:

(a)

na javni spletni strani, da je izvoznik registriran v sistemu REX, če skupna vrednost odpremljenih izdelkov s poreklom presega 6 000 EUR, ter

(b)

da je navedba o poreklu sestavljena v skladu s Prilogo 22-07 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Člen 103

Izjeme od obveznosti predložitve navedbe o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Naslednji izdelki so izvzeti iz obveznosti sestave in predložitve navedbe o poreklu:

(a)

izdelki, ki jih posamezniki pošiljajo drugim posameznikom kot manjše tovorke, katerih skupna vrednost ne presega 500 EUR;

(b)

izdelki, ki so del osebne prtljage potnikov, katerih skupna vrednost ne presega 1 200 EUR.

2.   Izdelki iz odstavka 1 izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

niso uvoženi v trgovinske namene;

(b)

za njih je bila dana izjava, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev prednosti v okviru sheme GSP;

(c)

ni dvoma o resničnosti izjave iz točke (b).

3.   Za namene točke (a) odstavka 2 se uvoz ne šteje za uvoz v trgovinske namene, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

uvoz je občasen;

(b)

uvažajo se zgolj izdelki za osebno uporabo prejemnikov ali potnikov ali njihovih družin;

(c)

iz narave in količine izdelkov je razvidno, da niso namenjeni trgovanju.

Člen 104

Razlike in oblikovne napake pri navedbi o poreklu; zamude pri predložitvi navedb o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če so med navedbami v navedbi o poreklu in navedbami v dokumentih, ki so bile predložene carinskim organom zaradi izpolnjevanja uvoznih formalnosti za uvoz izdelkov, ugotovljene manjše razlike, to še ne pomeni ničnosti navedbe o poreklu, če se ugotovi, da dokument ustreza zadevnim izdelkom.

2.   Očitne oblikovne napake v navedbi o poreklu, npr. tipkarske napake, niso razlog za zavrnitev, če te napake ne ustvarjajo dvomov o pravilnosti navedb v tem dokumentu.

3.   Navedbe o poreklu, ki so carinskim organom države uvoza predložene po poteku veljavnosti iz člena 99 te uredbe, se lahko sprejmejo zaradi uporabe tarifnih preferencialov, če jih zaradi izjemnih okoliščin ni bilo mogoče predložiti do določenega končnega datuma. V drugih primerih predložitve z zamudo lahko carinski organi države uvoza sprejmejo navedbe o poreklu, če so bili izdelki predloženi carini pred tem končnim datumom.

Člen 105

Uvoz po delih ob uporabi navedb o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Postopek iz člena 99(3) te uredbe se uporablja za obdobje, ki ga določijo carinski organi držav članic.

2.   Carinski organi držav članic uvoza, ki nadzorujejo zaporedne sprostitve v prosti promet, preverijo in potrdijo, da so zaporedne pošiljke del nesestavljenih ali razstavljenih izdelkov, za katere je bila sestavljena navedba o poreklu.

Člen 106

Zadržanje uporabe preferenciala

(člen 64(1) zakonika)

1.   Carinski organi lahko v primeru dvoma glede statusa izdelka s poreklom od deklaranta zahtevajo, da v razumnem času, ki ga določijo, predloži vsa razpoložljiva dokazila, da bi preverili točnost oznake porekla na deklaraciji ali izpolnjevanje pogojev iz člena 43 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Carinski organi lahko začasno prenehajo uporabljati preferencialne tarifne ukrepe v času trajanja postopka preverjanja iz člena 109 te uredbe, če:

(a)

informacije, ki jih predloži deklarant, ne zadostujejo za potrditev statusa izdelkov s poreklom ali izpolnjevanja pogojev iz člena 42 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ali člena 43 navedene uredbe;

(b)

deklarant ne odgovori v času, dovoljenem za predložitev informacij iz odstavka 1.

3.   Med čakanjem na informacije, ki se zahtevajo od deklaranta, iz odstavka 1 ali rezultate postopka preverjanja iz odstavka 2 se uvozniku ponudi prepustitev izdelkov ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov, ki se zdijo potrebni.

Člen 107

Zavrnitev odobritve tarifnih preferencialov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Carinski organi države članice uvoza zavrnejo odobritev tarifnih preferencialov, ne da bi bili obvezani zahtevati kakršno koli dodatno dokazilo ali poslati zahtevo za preverjanje upravičeni državi, če:

(a)

blago ni enako tistemu iz navedbe o poreklu;

(b)

deklarant ne predloži navedbe o poreklu za zadevne izdelke, če je taka navedba obvezna;

(c)

brez poseganja v člen 78(1)(b) in člen 79(3) te uredbe, navedbe o poreklu, ki jo ima deklarant, ni sestavil izvoznik, registriran v upravičeni državi;

(d)

navedba o poreklu ni sestavljena v skladu s Prilogo 22-07;

(e)

pogoji iz člena 43 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 niso izpolnjeni.

2.   Carinski organi države članice uvoza zavrnejo odobritev tarifnih preferencialov, potem ko so na pristojne organe upravičene države naslovili zahtevo za preverjanje v smislu člena 109, če so carinski organi države članice uvoza:

(a)

prejeli odgovor, v skladu s katerim izvoznik ni bil upravičen sestaviti navedbe o poreklu;

(b)

prejeli odgovor, glede na katerega zadevni izdelki nimajo porekla v upravičeni državi ali pogoji iz člena 42 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 niso bili izpolnjeni;

(c)

upravičeno dvomili o veljavnosti navedbe o poreklu ali točnosti informacij, ki jih je zagotovil deklarant glede pravega porekla zadevnih izdelkov, ko so predložili zahtevo za preverjanje, in je izpolnjen en od naslednjih pogojev:

(i)

niso prejeli odgovora v času, dovoljenem v skladu s členom 109 te uredbe, ali

(ii)

so prejeli odgovor, ki ni zagotovil ustreznih odgovorov na vprašanja, navedena v zahtevi.

Pododdelek 8

Nadzor porekla v okviru sheme GSP Unije

Člen 108

Obveznosti pristojnih organov v zvezi z nadzorom porekla po datumu začetka uporabe sistema registriranih izvoznikov

(člen 64(1) zakonika)

1.   Da bi zagotovili izpolnjevanje pravil o statusu izdelkov s poreklom, pristojni organi upravičene države opravijo:

(a)

preverjanja statusa porekla izdelkov na zahtevo carinskih organov držav članic;

(b)

redne preglede izvoznikov na lastno pobudo.

Prvi pododstavek se smiselno uporablja za zahteve, ki se pošljejo organom Norveške in Švice za preverjanje nadomestnih navedb o poreklu, sestavljenih na njihovem ozemlju, da bi se ti organi zaprosili za nadaljnje stike s pristojnimi organi v upravičeni državi.

Razširjena kumulacija je dovoljena na podlagi člena 56 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 le, če je država, s katero ima Unija veljaven sporazum o prosti trgovini, privolila, da bo upravičeni državi zagotavljala podporo v zadevah upravnega sodelovanja na enak način, kot bi tako podporo zagotavljala carinskim organom držav članic v skladu z ustreznimi določbami zadevnega sporazuma o prosti trgovini.

2.   Pregledi iz točke (b) odstavka 1 zagotavljajo, da izvozniki neprekinjeno izpolnjujejo svoje obveznosti. Opravljajo se v presledkih, ki so določeni na podlagi ustreznih meril za analizo tveganja. V ta namen pristojni organi upravičenih držav od izvoznikov zahtevajo predložitev kopij ali seznama navedb o poreklu, ki so jih sestavili.

3.   Pristojni organi upravičenih držav imajo pravico zahtevati katero koli dokazilo in opraviti kakršen koli pregled izvoznikovih računovodskih evidenc in po potrebi evidenc proizvajalcev, ki mu dobavljajo izdelke, vključno s poslovnimi prostori, ter opraviti katere koli druge preglede, ki se jim zdijo primerni.

Člen 109

Naknadno preverjanje navedb o poreklu in nadomestnih navedb o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Naknadno preverjanje navedb o poreklu ali nadomestnih navedb o poreklu se opravi naključno ali kadar carinski organi držav članic upravičeno dvomijo o njihovi pristnosti, statusu porekla izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Če carinski organi države članice zaprosijo pristojne organe upravičene države za sodelovanje pri preverjanju veljavnosti navedb o poreklu, statusa porekla izdelkov ali obeh, v zahtevi, če je to primerno, navedejo razloge za upravičen dvom o veljavnosti navedb o poreklu ali statusu porekla izdelkov.

V podporo zahtevi za preverjanje se lahko pošljejo kopija navedbe o poreklu ali nadomestne navedbe o poreklu in katere koli dodatne informacije ali dokumentacija, ki kažejo, da so informacije v navedbi ali nadomestni navedbi napačne.

Država članica, ki zahteva preverjanje, določi šestmesečni začetni rok za sporočitev rezultatov preverjanja, ki se začne z datumom zahteve za preverjanje, razen v primeru zahtev, poslanih na Norveško ali Švico za namen preverjanja nadomestnih navedb o poreklu, sestavljenih na njihovem ozemlju na podlagi navedbe o poreklu, sestavljene v upravičeni državi, za katere se rok podaljša na osem mesecev.

2.   Če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v roku iz odstavka 1 ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. V tem obvestilu je določen nadaljnji rok, ki ne presega šestih mesecev. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v šestih mesecih od datuma, na katerega je bilo poslano drugo obvestilo, ali če ti rezultati ne omogočajo določitve pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, ti organi zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

3.   Če postopek preverjanja iz odstavka 1 ali katera koli druga razpoložljiva informacija kaže na to, da so kršena pravila o poreklu, izvozna upravičena država na lastno pobudo ali zahtevo carinskih organov držav članic ali Komisije opravi potrebne poizvedbe ali zagotovi izvedbo takšnih poizvedb s potrebno nujnostjo, da bi ugotovila in preprečila takšne kršitve. V ta namen lahko pri teh poizvedbah sodelujejo Komisija ali carinski organi držav članic.

Člen 110

Naknadno preverjanje potrdil o poreklu obrazec A in izjav na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Naknadno preverjanje potrdil o poreklu obrazec A in izjav na računu se opravi naključno ali kadar carinski organi držav članic upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla izdelkov ali izpolnjevanju drugih zahtev tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Ko carinski organi držav članic zahtevajo naknadno preverjanje, pristojnim državnim organom upravičene države izvoznice vrnejo potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov ter, če je to primerno, navedejo razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne.

Če se carinski organi držav članic odločijo, da bodo med čakanjem na rezultate preverjanja zadržali odobritve tarifnih preferencialov, uvozniku ponudijo prepustitev izdelkov ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov, ki so po njihovem mnenju potrebni.

3.   Ob zahtevi po naknadnem preverjanju se tako preverjanje opravi in njegovi rezultati sporočijo carinskim organom držav članic najpozneje v šestih mesecih ali v primeru zahtev, poslanih Norveški, Švici ali Turčiji za namen preverjanja nadomestnih dokazil o poreklu, danih na njihovem ozemlju na podlagi potrdila o poreklu obrazec A ali izjave na računu, sestavljenih v upravičeni državi, najpozneje v osmih mesecih po dnevu, na katerega je bila zahteva poslana. Rezultati so takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno dokazilo o poreklu velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz upravičene države.

4.   V primeru potrdil o poreklu obrazec A, izdanih na podlagi bilateralne kumulacije, odgovor vsebuje kopijo (kopije) potrdila (potrdil) o gibanju blaga EUR.1 ali, če je to potrebno, ustrezne izjave (izjav) na računu.

5.   Če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v šestih mesecih, kot je določeno v odstavku 3, ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevnega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v štirih mesecih od dneva, na katerega je bilo poslano drugo obvestilo, ali če ti rezultati ne omogočajo določitve pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

6.   Če postopek preverjanja ali katera koli druga razpoložljiva informacija kaže na to, da so kršena pravila o poreklu, izvozna upravičena država na lastno pobudo ali zahtevo carinskih organov držav članic opravi potrebne poizvedbe ali zagotovi izvedbo takšnih poizvedb s potrebno nujnostjo, da bi ugotovila in preprečila takšne kršitve. V ta namen lahko pri preiskavah sodelujejo Komisija ali carinski organi držav članic.

7.   Za namene naknadnega preverjanja potrdil o poreklu obrazec A izvozniki hranijo vse ustrezne dokumente, ki dokazuje status porekla zadevnih izdelkov, pristojni državni organi izvozne upravičene države pa hranijo kopije potrdil kot tudi vse izvozne dokumente, ki se nanje nanašajo. Ti dokumenti se hranijo najmanj tri leta po koncu leta, v katerem je bilo izdano potrdilo o poreklu obrazec A.

Člen 111

Naknadno preverjanje dokazil o poreklu v zvezi z izdelki, katerih poreklo je bilo pridobljeno s kumulacijo

(člen 64(1) zakonika)

Člena 73 in 110 te uredbe se uporabljata tudi med državami iste regionalne skupine za namene predložitve informacij Komisiji ali carinskim organom držav članic in naknadnega preverjanja potrdil o poreklu obrazec A ali izjav na računu, izdanih v skladu s pravili o poreklu, ki veljajo za regionalno kumulacijo.

Pododdelek 9

Druge določbe, ki se uporabljajo v okviru sheme GSP Unije

Člen 112

Ceuta in Melilla

(člen 64(1) zakonika)

1.   Členi 41 do 58 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 se uporabljajo pri ugotavljanju, ali se izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz upravičene države v primeru izvoza v Ceuto ali Melillo oziroma za izdelke s poreklom iz Ceute in Melille v primeru izvoza v upravičeno državo za namene bilateralne kumulacije.

2.   Členi 74 do 79 in členi 84 do 93 te uredbe se uporabljajo za izdelke, ki se izvažajo iz upravičene države v Ceuto ali Melillo, in za izdelke, ki se izvažajo iz Ceute in Melille v upravičeno državo za namene bilateralne kumulacije.

3.   Za namene iz odstavkov 1 in 2 se Ceuta in Melilla štejeta za enotno ozemlje..

Pododdelek 10

Dokazila o poreklu, ki se uporabljajo v okviru pravil o poreklu za namene preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za določene države ali ozemlja

Člen 113

Splošne zahteve

(člen 64(1) zakonika)

Za izdelke s poreklom iz ene od upravičenih držav ali ozemelj veljajo ugodnosti tarifnih preferencialov iz člena 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ob predložitvi enega od naslednjih:

(a)

potrdila o gibanju blaga EUR.1, ki se izda na obrazcu iz Priloge 22-10, ali

(b)

v primerih, določenih v členu 119(1), izjave, katere besedilo je v Prilogi 22-13 in jo da izvoznik na računu, dobavnici ali drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje te izdelke, da jih je mogoče prepoznati (v nadaljnjem besedilu: izjava na računu).

Polje 7 potrdil o gibanju blaga EUR.1 ali izjav na računih vsebuje oznako „Autonomous trade measures“ ali „Mesures commerciales autonomes“.

Člen 114

Postopek za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1

(člen 64(1) zakonika)

1.   Izdelki s poreklom v smislu pododdelka 4 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 so ob uvozu v Unijo upravičeni do tarifnih preferencialov iz člena 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, če so bili v Unijo prepeljani neposredno v smislu člena 69 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ob predložitvi potrdila o gibanju blaga EUR.1, ki ga izdajo carinski ali drugi pristojni državni organi upravičene države ali ozemlja, pod pogojem, da:

(a)

je ta upravičena država ali ozemlje Komisiji sporočila informacije iz člena 124 te uredbe in

(b)

ta upravičena država ali ozemlje pomaga Uniji, tako da dovoli carinskim organom držav članic preveritev pristnosti dokumenta ali točnosti informacij glede pravega porekla zadevnih izdelkov.

2.   Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 se izda samo, če se uporabi kot dokumentarno dokazilo, ki se zahteva zaradi tarifnih preferencialov, navedenih v členu 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

3.   Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 se izda na podlagi pisnega zahtevka izvoznika ali njegovega zastopnika. Ta zahtevek se vloži na obrazcu, ki je prikazan v Prilogi 22-10 in se izpolni v skladu z določbami tega člena ter členov 113, 115, 116, 117, 118, 121 in 123 te uredbe.

Zahtevke za izdajo potrdil o gibanju blaga EUR.1 hrani pristojni organ izvozne upravičene države ali ozemlja ali države članice najmanj tri leta po koncu leta, v katerem je bilo izdano potrdilo o gibanju blaga.

4.   Izvoznik ali njegov zastopnik skupaj z zahtevkom predloži tudi vse ustrezne spremne listine kot dokaz, da izdelki, ki jih namerava izvoziti, izpolnjujejo pogoje za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1.

Izvoznik se zaveže, da bo na zahtevo pristojnih organov predložil vsa dodatna dokazila, ki bi jih potrebovali za ugotovitev pravilnosti statusa porekla izdelkov, upravičenih do preferencialne obravnave, ter se zaveže, da bo privolil v vsak pregled svojih računovodskih evidenc in navedenim organom omogočil, da preverijo okoliščine, v katerih so bili izdelki pridobljeni.

5.   Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdajo pristojni državni organi upravičene države ali ozemlja ali carinski organi izvozne države članice, če se izdelki za izvoz lahko razumejo kot izdelki s poreklom v smislu pododdelka 4 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

6.   Ker je potrdilo o gibanju blaga EUR.1 dokumentarno dokazilo za uporabo preferencialnih ureditev iz člena 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, so pristojni državni organi upravičene države ali ozemlja ali carinski organi izvozne države članice odgovorni za sprejetje vseh ukrepov, ki so potrebni za preverjanje porekla izdelkov in pregled drugih navedb v potrdilu.

7.   Za namen preverjanja, ali so pogoji iz odstavka 5 izpolnjeni, imajo pristojni državni organi upravičene države ali carinski organi države članice izvoznice pravico zahtevati vsa dokumentarna dokazila in opraviti vsak pregled, ki se jim zdi potreben.

8.   Pristojni državni organi upravičene države ali ozemlja ali carinski organi izvozne države članice so odgovorni za to, da so obrazci, navedeni v odstavku 1, pravilno izpolnjeni.

9.   Datum izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 je naveden v tistem delu potrdila, ki je namenjen carinskim organom.

10.   Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdajo pristojni organi upravičene države ali ozemlja ali carinski organi izvozne države članice, ko se izdelki, na katere se nanaša, izvozijo. Poskrbijo, da je na voljo izvozniku takoj, ko je dejanski izvoz opravljen ali zagotovljen.

Člen 115

Uvoz po delih

(člen 64(1) zakonika)

Če se na zahtevo uvoznika in pod pogoji, ki jih predpišejo carinski organi države uvoznice, nesestavljeni ali razstavljeni izdelki v smislu splošnega pravila 2(a) za razlago harmoniziranega sistema, ki spadajo v oddelek XVI ali XVII ali v tarifni številki 7308 ali 9406 harmoniziranega sistema, uvažajo po delih, se za take izdelke pri prvem delnem uvozu carinskim organom predloži eno samo dokazilo o poreklu.

Člen 116

Predložitev dokazila o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

Dokazilo o poreklu se predloži carinskim organom države članice uvoza v skladu s postopki iz člena 163 zakonika. Navedeni organi lahko zahtevajo prevod dokazila o poreklu in lahko tudi zahtevajo, naj uvozno deklaracijo spremlja izjava uvoznika, da izdelki izpolnjujejo pogoje, ki so potrebni za uporabo tega pododdelka.

Člen 117

Naknadno izdana potrdila o gibanju blaga EUR.1

(člen 64(1) zakonika)

1.   Z odstopanjem od določb člena 114(10) se lahko potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izjemoma izda tudi po izvozu izdelkov, na katere se nanaša, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

potrdilo ni bilo izdano ob izvozu zaradi napak ali nenamernih opustitev ali posebnih okoliščin, ali

(b)

se pristojnim organom dokaže, da je bilo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdano, vendar ob uvozu iz tehničnih razlogov ni bilo sprejeto.

2.   Pristojni organi lahko izdajo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 naknadno samo po opravljenem preverjanju, ali se informacije v izvoznikovem zahtevku ujemajo z informacijami v ustreznem izvoznem spisu in ali potrdilo o gibanju blaga EUR.1, ki izpolnjuje določbe tega pododdelka, ni bilo izdano ob izvozu zadevnih izdelkov.

3.   Potrdila o gibanju blaga EUR.1, ki so izdana naknadno, imajo enega od naslednjih zaznamkov:

 

BG: „ИЗДАДЕН ВПОСЛЕДСТВИЕ“

 

ES: „EXPEDIDO A POSTERIORI“

 

HR: „IZDANO NAKNADNO“

 

CS: „VYSTAVENO DODATEČNĚ“

 

DA: „UDSTEDT EFTERFØLGENDE“

 

DE: „NACHTRÄGLICH AUSGESTELLT“

 

ET: „VÄLJA ANTUD TAGASIULATUVALT“

 

EL: „ΕΚΔΟΘΕΝ ΕΚ ΤΩΝ ΥΣΤΕΡΩΝ“

 

EN: „ISSUED RETROSPECTIVELY“

 

FR: „DÉLIVRÉ À POSTERIORI“

 

IT: „RILASCIATO A POSTERIORI“

 

LV: „IZSNIEGTS RETROSPEKTĪVI“

 

LT: „RETROSPEKTYVUSIS IŠDAVIMAS“

 

HU: „KIADVA VISSZAMENŐLEGES HATÁLLYAL“

 

MT: „MAĦRUĠ RETROSPETTIVAMENT“

 

NL: „AFGEGEVEN A POSTERIORI“

 

PL: „WYSTAWIONE RETROSPEKTYWNIE“

 

PT: „EMITIDO A POSTERIORI“

 

RO: „ELIBERAT ULTERIOR“

 

SL: „IZDANO NAKNADNO“

 

SK: „VYDANÉ DODATOČNE“

 

FI: „ANNETTU JÄLKIKÄTEEN“

 

SV: „UTFÄRDAT I EFTERHAND“

4.   Zaznamek iz odstavka 3 se vpiše v polje „Opombe“ potrdila o gibanju blaga EUR.1.

Člen 118

Izdaja dvojnika potrdila o gibanju blaga EUR.1

(člen 64(1) zakonika)

1.   Če je bilo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 ukradeno, izgubljeno ali uničeno, lahko izvoznik pristojne organe, ki so ga izdali, zaprosi za dvojnik, sestavljen na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih imajo.

2.   Na takšen način izdani dvojnik ima enega od naslednjih zaznamkov:

 

BG: „ДУБЛИКАТ“

 

ES: „DUPLICADO“

 

HR: „DUPLIKAT“

 

CS: „DUPLIKÁT“

 

DA: „DUPLIKÁT“

 

DE: „DUPLIKAT“

 

ET: „DUPLIKAAT“

 

EL: „ΑΝΤΙΓΡΑΦΟ“

 

EN: „DUPLICATE“

 

FR: „DUPLICATA“

 

IT: „DUPLICATO“

 

LV: „DUBLIKĀTS“

 

LT: „DUBLIKATAS“

 

HU: „MÁSODLAT“

 

MT: „DUPLIKAT“

 

NL: „DUPLICAAT“

 

PL: „DUPLIKAT“

 

PT: „SEGUNDA VIA“

 

RO: „DUPLICAT“

 

SL: „DVOJNIK“

 

SK: „DUPLIKÁT“

 

FI: „KAKSOISKAPPALE“

 

SV: „DUPLIKAT“

3.   Zaznamek iz odstavka 2 se vpiše v polje „Opombe“ potrdila o gibanju blaga EUR.1.

4.   Dvojnik nosi datum izdaje izvirnega potrdila o gibanju blaga EUR.1 in začne učinkovati s tem dnem.

Člen 119

Pogoji za sestavo izjave na računu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Izjavo na računu lahko sestavi kateri koli od naslednjih:

(a)

pooblaščeni izvoznik Unije v smislu člena 120 te uredbe;

(b)

kateri koli izvoznik za vsako pošiljko, ki jo sestavlja en ali več tovorkov, ki vsebujejo izdelke s poreklom, katerih skupna vrednost ne presega 6 000 evrov, pod pogojem, da se za ta postopek uporablja pomoč iz člena 114(1) te uredbe.

2.   Izjava na računu se lahko sestavi, če se zadevni izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Unije ali upravičene države ali ozemlja in izpolnjujejo druge zahteve pododdelkov 4 in 5 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

3.   Izvoznik, ki sestavi izjavo na računu, je vedno pripravljen, da na zahtevo carinskih organov ali drugih pristojnih državnih organov izvozne države ali ozemlja predloži vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnih izdelkov, pa tudi izpolnitev drugih zahtev pododdelkov 4 in 5 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

4.   Izjavo na računu, katere besedilo je v Prilogi 22-13 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, izvoznik natipka, odtisne ali natisne na račun, dobavnico ali drug trgovinski dokument v eni od jezikovnih različic, ki so navedene v tej prilogi, v skladu z določbami notranje zakonodaje države izvoznice. Če je napisana z roko, je napisana s črnilom in s tiskanimi črkami.

5.   Izjave na računu vsebujejo izvirni lastnoročni podpis izvoznika. Vendar se od pooblaščenega izvoznika v skladu s členom 120 te uredbe ne zahteva, da podpisuje takšne izjave, če se carinskim organom pisno zaveže, da sprejema polno odgovornost za vsako izjavo na računu, po kateri ga je mogoče prepoznati, kakor da jo je lastnoročno podpisal.

6.   V primerih, navedenih v odstavku 1(b), veljajo za uporabo izjave na računu naslednji posebni pogoji:

(a)

za vsako pošiljko se sestavi ena izjava na računu;

(b)

če je bilo za blago, zajeto v pošiljki, že opravljeno preverjanje v izvozni državi v zvezi z opredelitvijo pojma „izdelki s poreklom“, lahko izvoznik na ta pregled opozori v izjavi na računu.

Določbe prvega pododstavka ne izključujejo obveznosti izvoznika, da izpolni vse druge formalnosti, ki se zahtevajo s carinskimi ali poštnimi predpisi.

Člen 120

Pooblaščeni izvoznik

(člen 64(1) zakonika)

1.   Carinski organi Unije lahko pooblastijo katerega koli izvoznika s sedežem na carinskem območju Unije (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni izvoznik), ki pogosto pošilja izdelke s poreklom iz Unije v smislu člena 59(2) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in ki carinskim organom predloži zadovoljiva dokazila o statusu porekla teh izdelkov in izpolnjevanju drugih zahtev pododdelkov 4 in 5 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, da daje izjave na računu ne glede na vrednost izdelkov, na katere se nanašajo.

2.   Carinski organi lahko odobrijo status pooblaščenega izvoznika pod kakršnimi koli pogoji, ki so po njihovi oceni primerni.

3.   Carinski organi dodelijo pooblaščenemu izvozniku številko carinskega pooblastila, ki je navedena na izjavi na računu.

4.   Carinski organi spremljajo, kako pooblaščeni izvoznik uporablja pooblastilo.

5.   Carinski organi lahko pooblastilo kadar koli odvzamejo. To storijo, če pooblaščeni izvoznik ne daje več jamstev iz odstavka 1, ne izpolnjuje več pogojev iz odstavka 2 ali drugače nepravilno uporablja dovoljenje.

Člen 121

Veljavnost dokazila o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Dokazilo o poreklu velja štiri mesece od datuma izdaje v državi izvoznici in se v tem roku predloži carinskim organom države uvoznice.

2.   Dokazila o poreklu, ki so carinskim organom države uvoznice predložena po poteku roka za predložitev, določenega v odstavku 1, se lahko sprejmejo zaradi uporabe tarifnih preferencialov, navedenih v členu 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, če jih zaradi izjemnih okoliščin ni bilo mogoče predložiti do določenega roka.

3.   V drugih primerih predložitve z zamudo lahko carinski organi države uvoznice sprejmejo dokazila o poreklu, če so jim bili izdelki predloženi pred tem končnim rokom.

4.   Na zahtevo uvoznika in glede na pogoje, ki jih določijo carinski organi države članice uvoznice, je mogoče carinskim organom predložiti eno samo dokazilo o poreklu ob uvozu prve pošiljke, kadar to blago izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

uvaža se v okviru pogostih in rednih trgovskih tokov velike tržne vrednosti;

(b)

je predmet iste prodajne pogodbe, katere pogodbenice imajo sedež v državi izvoznici ali v Uniji;

(c)

uvrščeno je v isto (osemmestno) oznako kombinirane nomenklature;

(d)

dobavlja ga vedno isti izvoznik in je namenjeno vedno istemu uvozniku, uvozne formalnosti pa se opravijo vedno pri istem carinskem organu v Uniji.

Ta postopek se uporabi za količine in obdobje, ki jih določijo pristojni carinski organi. Obdobje v nobenem primeru ne sme biti daljše od treh mesecev.

5.   Postopek, opisan v prejšnjem odstavku, se uporablja tudi, če se carinskim organom za uvoz po delih v skladu s členom 115 te uredbe predloži samo eno dokazilo o poreklu. Vendar lahko v tem primeru pristojni carinski organi odobrijo obdobje uporabe, daljše od treh mesecev.

Člen 122

Izjeme pri dokazilu o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Izdelki, ki jih posamezniki kot majhne tovorke pošiljajo drugim posameznikom ali so del osebne prtljage potnikov, se priznavajo za izdelke s poreklom, ki so upravičeni do tarifnih preferencialov iz člena 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ne da bi bilo treba predložiti potrdilo o gibanju blaga EUR.1 ali izjavo na računu, če se ti izdelki ne uvažajo v trgovinske namene in je bila dana izjava, da ustrezajo zahtevam za uporabo pododdelkov 4 in 5 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ter ni dvoma o resničnosti takšne izjave.

2.   Občasni uvoz, pri katerem gre le za izdelke za osebno uporabo prejemnikov, potnikov ali njihovih družin, se ne šteje za uvoz v trgovinske namene, če je iz narave in količine izdelkov razvidno, da niso namenjeni za trgovanje.

Poleg tega skupna vrednost teh izdelkov ne sme presegati 500 evrov pri majhnih tovorkih ali 1 200 evrov pri izdelkih, ki so del osebne prtljage potnikov.

Člen 123

Razlike in oblikovne napake

(člen 64(1) zakonika)

Če so med navedbami na dokazilu o poreklu in tistimi na dokumentih, ki so bili predloženi carinskemu uradu zaradi izpolnjevanja uvoznih formalnosti za uvoz izdelkov, ugotovljene manjše razlike, to še ne pomeni ničnosti omenjenega dokazila, če se ugotovi, da dokument ustreza predloženim izdelkom.

Očitne oblikovne napake v dokazilu o poreklu, npr. tipkarske napake, ne bi smele biti razlog za zavrnitev, če te napake ne ustvarjajo dvomov o pravilnosti navedb v tem dokumentu.

Pododdelek 11

Načini upravnega sodelovanja za namene preverjanja porekla v okviru preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za določene države ali ozemlja

Člen 124

Upravno sodelovanje

(člen 64(1) zakonika)

1.   Upravičene države ali ozemlja Komisiji sporočijo imena in naslove pristojnih državnih organov na njihovem ozemlju, ki so pooblaščeni za izdajanje potrdil o gibanju blaga EUR.1, skupaj z vzorčnimi odtisi žigov, ki jih ti organi uporabljajo, ter imena in naslove zadevnih državnih organov, ki so odgovorni za preverjanje potrdil o gibanju blaga EUR.1 in izjav na računu. Žigi začnejo veljati na dan, ko Komisija prejme vzorce. Komisija posreduje te informacije carinskim organom držav članic. Če so ti podatki poslani v okviru sprememb prejšnjih obvestil, Komisija navede datum začetka uporabe teh novih žigov v skladu z navodili pristojnih državnih organov upravičenih držav ali ozemelj. Te informacije so namenjene uradni rabi; pri sprostitvi blaga v prosti promet pa lahko ustrezni carinski organi uvozniku ali njegovemu zastopniku omogočijo vpogled v vzorčne odtise žigov, navedenih v tem odstavku.

2.   Komisija upravičenim državam ali ozemljem pošlje vzorčne odtise žigov, ki jih uporabljajo carinski organi v državah članicah pri izdajanju potrdil o gibanju blaga EUR.1.

Člen 125

Preverjanje dokazil o poreklu

(člen 64(1) zakonika)

1.   Potrdila o gibanju blaga EUR.1 in izjave na računu se naknadno preverjajo naključno ali če carinski organi v državi članici uvoznici ali pristojni državni organi upravičenih držav ali ozemelj upravičeno dvomijo v pristnost teh dokumentov, statusa porekla zadevnih izdelkov v smislu pododdelka 4 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ali izpolnitve drugih zahtev pododdelka 5 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Za namene izvajanja določb odstavka 1 pristojni organi v državi članici uvoznici ali v upravičeni državi ali ozemlju vrnejo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov pristojnim organom izvozne upravičene države ali ozemlja ali države članice, in če je to ustrezno, navedejo razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne.

Če se carinski organi države članice uvoznice odločijo, da bodo med čakanjem na rezultate preverjanja zadržali odobritve tarifnih preferencialov iz člena 59 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, uvozniku ponudijo prepustitev izdelkov ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov, ki so po njihovem mnenju potrebni.

3.   Če je bil zahtevek za naknadno preverjanje vložen v skladu z odstavkom 1, se to preverjanje opravi in njegovi rezultati sporočijo carinskim organom države članice uvoznice ali pristojnim državnim organom uvozne upravičene države ali ozemlja najpozneje v šestih mesecih. Rezultati so takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno dokazilo o poreklu velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz upravičene države ali ozemlja ali iz Unije.

4.   Če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v šestih mesecih, kot je določeno v odstavku 3, ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevnega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v štirih mesecih ali če ti rezultati ne omogočajo določitve pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

5.   Če postopek preverjanja ali druge razpoložljive informacije kažejo, da se določbe pododdelkov 4 in 5 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 kršijo, izvozna upravičena država ali ozemlje na svojo pobudo ali zahtevo Unije nemudoma izvede ustrezne poizvedbe ali zagotovi izvedbo takšnih poizvedb, da ugotovi in prepreči take kršitve. V ta namen lahko Unija sodeluje v poizvedbah.

6.   Za namene naknadnega preverjanja potrdil o gibanju blaga EUR.1 pristojni državni organ izvozne upravičene države ali ozemlja ali carinski organi izvozne države članice hranijo kopije potrdil kot tudi vse izvozne dokumente, ki se nanje nanašajo, najmanj tri leta po koncu leta, v katerem so bila izdana potrdila o gibanju blaga.

Pododdelek 12

Druge določbe, ki se uporabljajo v okviru pravil o poreklu za namene preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za določene države ali ozemlja

Člen 126

Ceuta in Melilla

(člen 64(1) zakonika)

1.   Ta pododdelek se smiselno uporablja pri določanju, ali se lahko ob uvozu v Ceuto in Melillo izdelki štejejo za izdelke s poreklom iz izvozne upravičene države ali ozemlja izvoznika, ki so upravičeni do preferencialov, ali s poreklom iz Ceute in Melille.

2.   Ceuta in Melilla se štejeta za enotno ozemlje.

3.   Določbe tega pododdelka v zvezi z izdajanjem, uporabo in naknadnim preverjanjem potrdil o gibanju blaga EUR.1 se smiselno uporabljajo za izdelke s poreklom iz Ceute in Melille.

4.   Španski carinski organi so odgovorni za uporabo tega pododdelka v Ceuti in Melilli.

POGLAVJE 3

Carinska vrednost blaga

Člen 127

Splošne določbe

(člen 70(3)(d) zakonika)

1.   Za namene tega poglavja se osebi štejeta za povezani, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

ena od njiju je član vodstva ali uprave podjetja druge;

(b)

pravno nastopata kot družbenika;

(c)

sta delodajalec in delojemalec;

(d)

tretja oseba neposredno ali posredno poseduje, nadzoruje ali ima v lasti 5 % ali več deležev z glasovalno pravico ali delnic obeh oseb;

(e)

ena od njiju neposredno ali posredno nadzira drugo;

(f)

obe neposredno ali posredno nadzira tretja oseba;

(g)

skupaj neposredno ali posredno nadzirata tretjo osebo;

(h)

sta člana iste družine.

2.   Osebi, ki sta v poslu med seboj povezani tako, da je ena od njiju edini zastopnik, edini distributer ali edini koncesionar druge, se štejeta za povezani samo, če zanju veljajo merila iz odstavka 1.

3.   Za namene odstavka 1(e), (f) in (g) se šteje, da ena oseba nadzira drugo, če je prva pravno ali operativno v položaju, v katerem vodi drugo.

Člen 128

Transakcijska vrednost

(člen 70(1) zakonika)

1.   Transakcijska vrednost blaga, ki je bilo prodano za izvoz na carinsko območje Unije, se določi v trenutku sprejema carinske deklaracije na podlagi prodaje, ki se izvede, tik preden je bilo blago vneseno na to carinsko območje.

2.   Če je blago prodano za izvoz na carinsko območje Unije, in sicer ne preden pride na navedeno carinsko območje, ampak medtem ko je v začasni hrambi ali ko je dano v posebni postopek, ki ni notranji tranzit, posebna raba ali pasivno oplemenitenje, se bo transakcijska vrednost določila na podlagi navedene prodaje.

Člen 129

Dejansko plačana ali plačljiva cena

(člen 70(1) in (2) zakonika)

1.   Dejansko plačana ali plačljiva cena v smislu člena 70(1) in (2) zakonika vključuje vsa plačila, ki jih je plačal ali jih mora plačati kupec kot pogoj za prodajo uvoženega blaga kateri koli od naslednjih oseb:

(a)

prodajalcu;

(b)

tretji osebi v prodajalčevo korist;

(c)

tretji osebi, povezani s prodajalcem;

(d)

tretji osebi, če se plačilo tej osebi opravi, da se izpolni obveznost do prodajalca.

Plačilo se lahko opravi tudi z akreditivi ali prenosljivimi vrednostnimi papirji, in sicer neposredno ali posredno.

2.   Dejavnosti, tudi dejavnosti trženja, ki jih opravi kupec ali podjetje, povezano s kupcem, za svoj račun, razen tistih, za katere je v členu 71 zakonika določena prilagoditev, se ne štejejo za posredno plačilo prodajalcu.

Člen 130

Popusti

(člen 70(1) in (2) zakonika)

1.   Pri določanju carinske vrednosti iz člena 70(1) zakonika se upoštevajo popusti, če v trenutku sprejema carinske deklaracije prodajna pogodba določa njihovo uporabo in njihov znesek.

2.   Popusti za predčasno plačilo se upoštevajo v zvezi z blagom, pri katerem cena še ni bila plačana v trenutku sprejema carinske deklaracije.

3.   Popusti, ki izhajajo iz sprememb pogodbe po sprejetju carinske deklaracije, se ne upoštevajo.

Člen 131

Delna dobava

(člen 70(1) zakonika)

1.   Če je blago, deklarirano za carinski postopek, del večje količine istega blaga, kupljenega v eni transakciji, se za potrebe člena 70(1) zakonika izračuna dejansko plačana ali plačljiva cena, sorazmerna s ceno za celotno kupljeno količino.

2.   Sorazmerna razdelitev dejansko plačane ali plačljive cene velja tudi ob izgubi dela pošiljke ali poškodbi blaga pred sprostitvijo v prosti promet.

Člen 132

Prilagoditev cen blaga z napako

(člen 70(1) zakonika)

Prilagoditev s strani prodajalca v korist kupca za dejansko plačano ali plačljivo ceno blaga se lahko upošteva pri določitvi carinske vrednosti v skladu s členom 70(1) zakonika, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

blago je bilo v trenutku sprejema carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet pomanjkljivo;

(b)

prodajalec je opravil prilagoditev kot nadomestilo za pomanjkljivost, da bi izpolnili eno od naslednjega:

(i)

pogodbeno obveznost, prevzeto pred sprejemom carinske deklaracije;

(ii)

zakonsko obveznost, ki se uporablja za blago;

(c)

prilagoditev se izvede v enem letu po dnevu sprejema carinske deklaracije.

Člen 133

Vrednotenje pogojev in protistoritev

(člen 70(3)(b) zakonika)

Če je prodaja ali cena uvoženega blaga odvisna od pogoja ali protistoritve, katerih vrednost se v zvezi z blagom, ki se vrednoti, lahko določi, se ta vrednost šteje za del dejansko plačane ali plačljive cene, razen če navedeni pogoji ali protistoritve nanašajo na eno od naslednjega:

(a)

dejavnost, za katero se uporablja člen 129(2) te uredbe;

(b)

sestavni del carinske vrednosti v skladu s členom 71 zakonika.

Člen 134

Transakcije med povezanimi osebami

(člen 70(3)(d) zakonika)

1.   Če sta kupec in prodajalec povezana, se, da bi ugotovili, ali je ta odnos vplival na ceno, po potrebi pregledajo okoliščine prodaje in ima deklarant možnost, da zagotovi dodatne podrobne informacije o teh okoliščinah, ki so potrebne.

2.   Toda blago se vrednoti v skladu s členom 70(1) zakonika, če deklarant dokaže, da je deklarirana transakcijska vrednost zelo blizu eni od naslednjih preskusnih vrednosti, določeni ob istem ali skoraj istem času:

(a)

transakcijski vrednosti pri prodajah enakega ali podobnega blaga za izvoz na carinsko območje Unije med kupci in prodajalci, ki niso povezani na noben poseben način;

(b)

carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, določeni v skladu s členom 74(2)(c) zakonika;

(c)

carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, določeni v skladu s členom 74(2)(d) zakonika.

3.   Pri določitvi vrednosti enakega ali podobnega blaga iz odstavka 2 se upoštevajo naslednji elementi:

(a)

dokazane razlike v komercialnih ravneh;

(b)

ravni količin;

(c)

elementi iz člena 71(1) zakonika;

(d)

stroški, ki nastanejo za prodajalca pri prodaji, v kateri s kupcem nista povezana, pri čemer ti stroški za prodajalca ne nastanejo pri prodaji med povezanima osebama.

4.   Na zahtevo deklaranta se uporabijo preskusne vrednosti iz odstavka 2. Te vrednosti niso nadomestilo za deklarirano transakcijsko vrednost.

Člen 135

Blago in storitve, ki se uporabljajo za proizvodnjo uvoženega blaga

(člen 71(1)(b) zakonika)

1.   Če kupec prodajalcu dobavi kakršno koli blago ali storitve, naštete v členu 71(1)(b) zakonika, se šteje, da je vrednost tega blaga in storitev enaka njihovi nabavni ceni. Nabavna cena vključuje vsa plačila, ki jih mora kupec blaga ali storitev, naštetih v členu 71(1)(b), opraviti, da pridobi blago ali storitve.

Če je to blago ali storitve proizvedel kupec ali z njim povezana oseba, je njihova vrednost strošek proizvodnje.

2.   Če vrednosti blaga in storitev, naštetih v členu 71(1)(b) zakonika, ni mogoče določiti v skladu z odstavkom 1, se določi na podlagi drugih objektivnih in merljivih podatkov.

3.   Če je kupec blago, našteto v členu 71(1)(b) zakonika, uporabil, preden je bilo dobavljeno, se njegova vrednost prilagodi tako, da se upošteva kakršno koli zmanjšanje vrednosti.

4.   Vrednost storitev iz člena 71(1)(b) zakonika vključuje stroške neuspešnih razvojnih dejavnosti, če so nastali v okviru projektov ali naročil, ki se nanašajo na uvoženo blago.

5.   Za izvajanje člena 71(1)(b)(iv) zakonika se stroški za raziskave in predhodne idejne osnutke ne vključijo v carinsko vrednost.

6.   Vrednost dobavljenega blaga in storitev, kakor je določena v skladu z odstavki 1 do 5, se sorazmerno porazdeli na uvoženo blago.

Člen 136

Avtorski honorarji in licenčnine

(člen 71(1)(c) zakonika)

1.   Avtorski honorarji in licenčnine v zvezi z uvoženim blagom, zlasti če se pravice prenesejo na podlagi pogodbe o avtorskih honorarjih ali licenčninah, so zajeti v blagu. Način izračuna zneska avtorskega honorarja ali licenčnine ni odločilni dejavnik.

2.   Če je način izračuna zneska avtorskega honorarja ali licenčnine odvisen od cene uvoženega blaga, se, če ni dokazano nasprotno, domneva, da se plačilo tega avtorskega honorarja ali licenčnine nanaša na vrednoteno blago.

3.   Če so avtorski honorarji ali licenčnine delno povezani z blagom, ki se vrednoti, delno pa z drugimi sestavinami ali sestavnimi deli, ki se blagu dodajo po uvozu, ali z dejavnostmi oziroma storitvami po uvozu, se opravi ustrezna prilagoditev.

4.   Šteje se, da se avtorski honorarji in licenčnine plačajo kot pogoj za prodajo uvoženega blaga, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

prodajalec ali oseba, povezana s prodajalcem, zahteva od kupca to plačilo;

(b)

kupčevo plačilo se opravi zaradi izpolnitve obveznosti prodajalca, v skladu s pogodbenimi obveznostmi;

(c)

blaga ni mogoče prodati kupcu oziroma ga ta ne more kupiti brez plačila avtorskega honorarja ali licenčnine imetniku licence.

5.   Država, v kateri ima prejemnik avtorskega honorarja ali licenčnine sedež, se ne upošteva.

Člen 137

Kraj vnosa blaga na carinsko območje Unije

(člen 71(1)(e) zakonika)

1.   Za namene člena 71(1)(e) zakonika se šteje za kraj vnosa blaga na carinsko območje Unije:

(a)

za blago, ki se prevaža po morju, pristanišče, v katerem blago prispe v carinsko območje Unije;

(b)

za blago, ki se prevaža po morju v enega izmed francoskih čezmorskih departmajev, ki so del carinskega območja Unije, in se prevaža neposredno na drug del carinskega območja Unije ali obratno, pristanišče, v katerem blago prispe na carinsko območje Unije, če je bilo tam raztovorjeno ali pretovorjeno;

(c)

za blago, ki se prevaža po morju in potem brez pretovarjanja po celinskih plovnih poteh, prvo pristanišče, v katerem se lahko izvede raztovarjanje;

(d)

za blago, ki se prevaža po železnici, celinskih plovnih poteh ali cestah, kraj, kjer se nahaja carinski urad vstopa;

(e)

za blago, ki se prevaža z drugimi vrstami prevoza, kraj prehoda meje carinskega območja Unije.

2.   Za namene člena 71(1)(e) zakonika, če je blago vneseno na carinsko območje Unije in se prevaža v namembni kraj v drugem delu tega območja preko ozemelj zunaj carinskega območja Unije, je kraj, kjer je blago vneseno na carinsko območje Unije, kraj, kjer je bilo blago prvič vneseno na to carinsko območje, če se blago prevaža neposredno po teh ozemljih po običajni poti do namembnega kraja.

3.   Odstavek 2 se uporablja tudi, če je bilo blago raztovorjeno, pretovorjeno ali začasno zadržano na ozemljih zunaj carinskega območja Unije iz razlogov, povezanih izključno z njegovim prevozom.

4.   Če pogoji iz odstavkov 1(b), 2 in 3 niso izpolnjeni, se za kraj, kjer je blago vneseno na carinsko ozemlje Unije, šteje naslednje:

(a)

za blago, ki se prevaža po morju, pristanišče raztovarjanja;

(b)

za blago, ki se prevaža z drugimi prevoznimi sredstvi, kraj iz točk (c), (d) ali (e) odstavka 1, ki se nahaja v delu carinskega območja Unije, kamor je blago namenjeno.

Člen 138

Stroški prevoza

(člen 71(1)(e) zakonika)

1.   Če se blago prevaža z istim prevoznim sredstvom do kraja, ki je dlje od kraja, na katerem je vneseno na carinsko območje Unije, se stroški prevoza ocenijo sorazmerno z razdaljo do kraja, kjer je blago vneseno na carinsko območje Unije v skladu s členom 137 te uredbe, razen če se carinskim organom predloži dokazilo o tem, kakšni stroški bi nastali na podlagi standardne tovorne tarife za prevoz blaga do kraja vnosa blaga na carinsko območje Unije.

2.   Stroški letalskega prevoza, vključno s stroški hitre letalske dostave, ki jih je treba vključiti v carinsko vrednost blaga, se določijo v skladu s Prilogo 23-01.

3.   Če je prevoz brezplačen ali ga opravi kupec, se stroški prevoza, ki jih je treba vključiti v carinsko vrednost blaga, izračunajo v skladu s tovornimi tarifami, ki se običajno uporabljajo za enake načine prevoza.

Člen 139

Pristojbine, obračunane na poštne pošiljke

(člen 70(1) zakonika)

Poštne pristojbine za blago, ki se prevaža v poštnem prometu, se do namembnega kraja v celoti vštejejo v carinsko vrednost tega blaga, razen dodatnih poštnih pristojbin, ki se po potrebi zaračunajo na carinskem območju Unije.

Člen 140

Zavrnitev deklarirane transakcijske vrednosti

(člen 70(1) zakonika)

1.   Če carinski organi utemeljeno dvomijo, da deklarirana transakcijska vrednost predstavlja celoten plačan ali plačljiv znesek iz člena 70(1) zakonika, lahko od deklaranta zahtevajo predložitev dodatnih informacij.

2.   Če njihovi dvomi niso odpravljeni, se lahko carinski organi odločijo, da vrednosti blaga ni mogoče določiti v skladu s členom 70(1) zakonika.

Člen 141

Carinska vrednost enakega ali podobnega blaga

(člen 74(2)(a) in (b) zakonika)

1.   Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga v skladu s členom 74(2)(a) ali (b) zakonika, se lahko uporabi transakcijska vrednost enakega ali podobnega blaga pri prodaji na enaki komercialni ravni in v pretežno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti.

Če taka prodaja ne obstaja, se carinska vrednost določi ob upoštevanju transakcijske vrednosti enakega ali podobnega blaga, ki je bilo prodano na drugačni komercialni ravni in v drugačnih količinah. To transakcijsko vrednost bi bilo treba prilagoditi, da se upoštevajo razlike, ki jih je mogoče pripisati komercialni ravni in/ali količini.

2.   Izvede se prilagoditev z namenom upoštevanja znatnih razlik v stroških in dajatvah med uvoženim blagom in enakim ali podobnim blagom, ki izhajajo iz razlik v razdaljah in vrstah prevoza.

3.   Če je na voljo več kot ena transakcijska vrednost za enako ali podobno blago, se upošteva najnižja od teh vrednosti, na podlagi katere se določi carinska vrednost za uvoženo blago.

4.   Izraza „enako blago“ in „podobno blago“, odvisno od primera, ne vključujeta blaga, ki vsebuje tehnologije, storitve razvoja, osnutke, načrte ali skice, za katere ni bil opravljen noben popravek v skladu s členom 71(1)(b)(iv) zakonika, ker so bile te storitve opravljene v Uniji.

5.   Transakcijska vrednost blaga, ki ga je izdelala druga oseba, se upošteva le, če se ne more ugotoviti nobena transakcijska vrednost za enako ali podobno blago, ki ga je izdelala ista oseba kot vrednoteno blago.

Člen 142

Deduktivna metoda

(člen 74(2)(c) zakonika)

1.   Cena na enoto, ki se uporablja za določitev carinske vrednosti v skladu s členom 74(2)(c) zakonika, je cena, po kateri se uvoženo blago oziroma uvoženo enako ali podobno blago prodaja v Uniji v enakem stanju, kot je bilo uvoženo, ob istem ali približno enakem času uvoza blaga, ki se vrednoti.

2.   Če ni na voljo cena na enoto iz odstavka 1, se uporabi cena na enoto, po kateri se uvoženo blago oziroma uvoženo enako ali podobno blago prodaja v takih razmerah, kot je uvoženo na carinsko območje Unije v najkrajšem času po uvozu blaga, ki se vrednoti, v vsakem primeru pa v 90 dneh od tega uvoza.

3.   Če cena na enoto iz odstavkov 1 in 2 ni na voljo, se na zahtevo deklaranta uporabi cena na enoto, po kateri se uvoženo blago proda na carinskem območju Unije po nadaljnji obdelavi ali predelavi, pri čemer je treba upoštevati dodano vrednost take obdelave ali predelave.

4.   Naslednja prodaja se ne upošteva pri določanju carinske vrednosti v skladu s členom 74(2)(c) zakonika:

(a)

prodaja blaga na komercialni ravni, ki ni prva po uvozu;

(b)

prodaja povezanim osebam;

(c)

prodaja osebam, ki neposredno ali posredno, brezplačno ali po znižani ceni, zagotavljajo blago ali storitve iz člena 71(1)(b) zakonika za uporabo pri izdelavi in prodaji za izvoz uvoženega blaga;

(d)

prodaja v količinah, ki ne zadostujejo za določitev cene na enoto.

5.   Pri določanju carinske vrednosti se odbijejo od cene na enoto, določene v skladu z odstavki 1 do 4:

(a)

običajno plačane ali dogovorjene provizije ali običajne trgovske marže za dobiček in skupne stroške (vključno s posrednimi ali neposrednimi stroški prodaje zadevnega blaga) za uvoženo blago istega razreda ali vrste pri prodaji na carinskem območju Unije, in sicer blago, razvrščeno v isto skupino ali področje blaga, ki ga proizvaja določen industrijski sektor;

(b)

običajni prevozni stroški in zavarovanje ter drugi povezani stroški, ki nastanejo na carinskem območju Unije;

(c)

uvozne dajatve in druge dajatve, ki jih je treba plačati na carinskem območju Unije zaradi uvoza ali prodaje blaga.

6.   Carinska vrednost nekaterih vrst pokvarljivega blaga iz Priloge 23-02, uvoženega v komisijsko prodajo, se lahko določi neposredno v skladu s členom 74(2)(c) zakonika. V ta namen države članice sporočijo cene na enoto Komisiji, ki jih prek TARIC razširi v skladu s členom 6 Uredbe (EGS) št. 2658/87 (16).

Te cene na enoto se lahko uporabljajo za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga za obdobje 14 dni. Vsako obdobje se začne v petek.

Cene na enoto se izračunajo in sporočijo na naslednji način:

(a)

države članice ceno na enoto za 100 kg neto za vsako kategorijo blaga po odbitkih iz odstavka 5 sporočijo Komisiji. Države članice lahko določijo standardne zneske za stroške iz točke (b) odstavka 5, o katerih obvestijo Komisijo.

(b)

Referenčno obdobje za določitev cene na enoto je predhodno obdobje 14 dni, ki se konča v četrtek pred tednom, v katerem je treba določiti nove cene na enoto.

(c)

Države članice cene na enoto v eurih sporočijo Komisiji najpozneje ob 12.00 opoldne v ponedeljek v tednu, v katerem jih mora Komisija posredovati. Če ta dan ni delovni dan, se sporočilo pošlje delovni dan pred tem. Cene na enoto se uporabijo samo, če Komisija razširi to obvestilo.

Člen 143

Metoda izračunane vrednosti

(člen 74(2)(d) zakonika)

1.   Pri uporabi člena 74(2)(d) zakonika carinski organi od osebe, ki ne prebiva na carinskem območju Unije oziroma na njem nima svojega sedeža, ne morejo zahtevati ali je obvezati, da zaradi preverjanja predloži račune ali druge evidence, oziroma dovoli dostop do njih, za določitev carinske vrednosti.

2.   Strošek ali vrednost materialov in izdelave iz člena 74(2)(d)(i) zakonika vključuje stroške elementov, naštetih v členu 71(1)(a)(ii) in (iii) zakonika. Vključuje tudi porazdeljene stroške vsakega izdelka ali storitve iz člena 71(1)(b) zakonika, ki jih neposredno ali posredno zagotovi kupec za uporabo pri izdelavi blaga ki se vrednoti. Vrednost elementov iz člena 71(1)(b)(iv) zakonika, ki se opravijo v Uniji, se vključi samo v obsegu, v kakršnem se zaračunajo proizvajalcu.

3.   Stroški proizvodnje vključujejo vse stroške, nastale pri ustvarjanju ali znatnem oplemenitenju gospodarskih dobrin. Prav tako vključujejo stroške iz člena 71(1)(b)(ii) in (iii) zakonika.

4.   Splošni stroški iz člena 74(2)(d)(ii) zakonika vključujejo neposredne in posredne stroške izdelave in prodaje blaga za izvoz, ki niso vključeni v členu 74(2)(d)(i) zakonika.

Člen 144

Rezervna metoda

(člen 74(3) zakonika)

1.   Pri določanju carinske vrednosti na podlagi člena 74(3) zakonika se lahko uporabi prožnost glede uporabe metod, določenih v členih 70 in 74(2) zakonika. Tako določena vrednost v največji možni meri temelji na prej določenih carinskih vrednostih.

2.   Če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi odstavka 1, se uporabijo druge ustrezne metode. V tem primeru se carinska vrednost ne določi na podlagi naslednjega:

(a)

prodajne cene na carinskem območju Unije za blago, izdelano na carinskem območju Unije;

(b)

sistema, po katerem se za carinsko vrednotenje uporablja višja od dveh možnih vrednosti;

(c)

cene blaga na domačem trgu države izvoza;

(d)

drugih proizvodnih stroškov, razen izračunanih vrednosti, ki so bile določene za enako ali podobno blago v skladu s členom 74(2)(d);

(e)

cen za izvoz v tretjo državo;

(f)

najnižjih carinskih vrednosti;

(g)

arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti.

Člen 145

Spremne listine v zvezi s carinsko vrednostjo

(člen 163(1) zakonika)

Kot dokazilo se zahteva račun, ki se nanaša na deklarirano transakcijsko vrednost.

Člen 146

Pretvorba valute za namene carinskega vrednotenja

(člen 53(1)(a) zakonika)

1.   V skladu s členom 53(1)(a) zakonika se za pretvorbo valute za namene carinskega vrednotenja uporabljata naslednja menjalna tečaja:

(a)

v primeru držav članic, katerih valuta je euro, menjalni tečaj, ki ga objavi Evropska centralna banka;

(b)

v primeru držav članic, katerih valuta ni euro, menjalni tečaj, ki ga objavi pristojni nacionalni organ ali, če je nacionalni organ za namene objave menjalnega tečaja imenoval zasebno banko, tečaj, ki ga objavi ta zasebna banka.

2.   Menjalni tečaj, ki ga je treba uporabiti v skladu z odstavkom 1, je menjalni tečaj, objavljen na predzadnjo sredo vsakega meseca.

Če na ta dan menjalni tečaj ni objavljen, se uporablja zadnji objavljeni tečaj.

3.   Menjalni tečaj se uporablja en mesec, z začetkom na prvi dan naslednjega meseca.

4.   Če menjalni tečaj iz odstavkov 1 in 2 ni bil objavljen, tečaj, ki se uporabi za uporabo člena 53(1)(a) zakonika, določi zadevna država članica. Ta tečaj mora čim bolje odražati vrednost valute zadevne države članice.

NASLOV III

CARINSKI DOLG IN ZAVAROVANJE

POGLAVJE 1

Zavarovanje morebitnega ali obstoječega carinskega dolga

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 147

Elektronski sistemi v zvezi z zavarovanji

(člen 16 zakonika)

Za izmenjavo in shranjevanje informacij v zvezi z zavarovanji, ki se lahko uporabljajo v več kot eni državi članici, se uporablja elektronski sistem, vzpostavljen v ta namen v skladu s členom 16(1) zakonika.

Prvi odstavek tega člena se uporablja od datuma začetka uporabe sistema upravljanja zavarovanj v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Člen 148

Posamezno zavarovanje morebitnega carinskega dolga

(pododstavek 2 člena 90(1) zakonika)

1.   Če je predložitev zavarovanja obvezna, zavarovanje, ki krije eno samo operacijo (posamezno zavarovanje) morebitnega carinskega dolga, krije znesek uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, ki bi lahko nastal, in je izračunan na podlagi najvišjih stopenj dajatev, ki se uporabljajo za blago te vrste.

2.   Če posamezno zavarovanje krije druge dajatve v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, se izračunajo na podlagi najvišjih stopenj, ki se uporabljajo za blago te vrste v državi članici, v kateri je blago dano v carinski postopek ali je v začasni hrambi.

Člen 149

Neobvezno zavarovanje

(člen 91 zakonika)

Če carinski organi odločijo, da bodo zahtevali zavarovanje, ki ni obvezno, se uporabljajo členi 150 do 158 te uredbe.

Člen 150

Zavarovanje v obliki gotovinskega depozita

Člen 92(1)(a) zakonika

Če se zahteva zavarovanje za posebne postopke ali začasno hrambo in je predloženo kot posamezno zavarovanje v obliki gotovinskega depozita, se to zavarovanje predloži carinskim organom države članice, v kateri je bilo blago dano v postopek ali je v začasni hrambi.

Če je posebni postopek, razen postopka posebne rabe, zaključen ali se je nadzor blaga za posebno rabo ali začasna hramba končala pravilno, zavarovanje povrne carinski organ države članice, v kateri je bilo dano.

Člen 151

Zavarovanje v obliki izjave poroka

(člen 92(1)(b) in člen 94 zakonika)

1.   Izjavo poroka odobri carinski urad, kjer se predloži zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: carinski urad zavarovanja), in o odobritvi obvesti osebo, od katere se zahteva predložitev zavarovanja.

2.   Carinski urad zavarovanja lahko kadar koli razveljavi odobritev izjave poroka. Carinski urad zavarovanja o razveljavitvi takoj obvesti poroka in osebo, od katere se zahteva predložitev zavarovanja.

3.   Porok lahko svojo izjavo kadar koli prekliče. O preklicu obvesti carinski urad zavarovanja.

4.   Preklic izjave poroka ne vpliva na blago, ki je bilo na podlagi preklicane izjave v trenutku začetka veljavnosti preklica že dano v carinski postopek ali v začasno hrambo in je še vedno v carinskem postopku ali v začasni hrambi.

5.   Posamezno zavarovanje, zagotovljeno v obliki izjave, se poda na obrazcu iz Priloge 32-01.

6.   Splošno zavarovanje, zagotovljeno v obliki izjave, se poda na obrazcu iz Priloge 32-03.

7.   Ne glede na odstavka 5 in 6 ter člen 160 lahko vsaka država članica v skladu z nacionalno zakonodajo dovoli, da se izjava poroka predloži v obliki, drugačni od obrazcev iz Prilog 32-01, 32-02 in 32-03, če ima ta enak pravni učinek.

Člen 152

Posamezno zavarovanje v obliki izjave poroka

(člen 89 in člen 92(1)(b) zakonika)

1.   Če se posamezno zavarovanje predloži v obliki izjave poroka, carinski urad zavarovanja obdrži dokazilo o tej izjavi za obdobje veljavnosti zavarovanja.

2.   Če se posamezno zavarovanje predloži v obliki izjave poroka, imetnik postopka ne sme spremeniti dostopne kode, povezane z referenčno številko zavarovanja.

Člen 153

Vzajemna pomoč med carinskimi organi

(člen 92(1)(c) zakonika)

Če carinski dolg nastane v državi članici, ki ni država članica, ki je sprejela zavarovanje v eni od oblik iz člena 83(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ki se lahko uporabijo v več kot eni državi članici, država članica, ki je sprejela zavarovanje, po izteku roka za plačilo v državo članico, v kateri je nastal carinski dolg, na zahtevo slednje prenese znesek uvozne ali izvozne dajatve v okviru omejitev sprejetega zavarovanja in neplačanih dajatev.

Navedeni prenos se izvede v enem mesecu od prejema zahteve.

Člen 154

Referenčna številka zavarovanja in dostopna koda

(člen 89(2) zakonika)

1.   Če se lahko posamezno zavarovanje uporabi v več kot eni državi članici, carinski urad zavarovanja osebi, ki je predložila zavarovanje, ali, v primeru zavarovanja v obliki kuponov, poroku, sporoči naslednje informacije:

(a)

referenčno številko zavarovanja;

(b)

dostopno kodo, povezano z referenčno številko zavarovanja.

2.   Če se lahko splošno zavarovanje uporabi v več kot eni državi članici, carinski urad zavarovanja osebi, ki je predložila zavarovanje, sporoči naslednje informacije:

(a)

referenčno številko zavarovanja za vsak del referenčnega zneska, ki se spremlja v skladu s členom 157 te uredbe;

(b)

dostopno kodo, povezano z referenčno številko zavarovanja.

Na zahtevo osebe, ki je predložila zavarovanje, carinski urad zavarovanja temu zavarovanju dodeli eno ali več dodatnih dostopnih kod za uporabo s strani te osebe ali njenih zastopnikov.

3.   Carinski organ preveri obstoj in veljavnost zavarovanja vsakokrat, ko mu oseba sporoči referenčno številko zavarovanja.

Oddelek 2

Splošno zavarovanje

Člen 155

Referenčni znesek

(člen 90 zakonika)

1.   Razen če je v členu 158 te uredbe določeno drugače, je znesek splošnega zavarovanja enak referenčnemu znesku, ki ga določi carinski urad zavarovanja v skladu s členom 90 zakonika.

2.   Če je treba splošno zavarovanje predložiti za uvozno ali izvozno dajatev in druge dajatve, katerih znesek se lahko z gotovostjo določi v trenutku zahteve po zavarovanju, tisti del referenčnega zneska, ki krije te dajatve in pristojbine, ustreza znesku uvozne ali izvozne dajatve in drugih plačljivih dajatev.

3.   Če je treba splošno zavarovanje predložiti za uvozno ali izvozno dajatev in druge dajatve, katerih zneska ni mogoče z gotovostjo določiti v trenutku, ko se zahteva zavarovanje, ali katerih znesek se časovno spreminja, se tisti del referenčnega zneska, ki krije te dajatve in druge dajatve, določi, kot sledi:

(a)

za del, s katerim naj bi se pokrile uvozne ali izvozne dajatve in druge dajatve, ki so nastale, se referenčni znesek nanaša na znesek uvoznih ali izvoznih dajatev in drugih plačljivih dajatev;

(b)

za del, s katerim naj bi se pokrile uvozne ali izvozne dajatve in druge dajatve, ki bi lahko nastale, referenčni znesek ustreza znesku uvozne ali izvozne dajatve in drugih dajatev, ki bi lahko postale plačljive v zvezi s posamezno carinsko deklaracijo ali deklaracijo za začasno hrambo, za katero se predloži zavarovanje, v obdobju med dajanjem blaga v zadevni carinski postopek ali v začasno hrambo in trenutkom, ko je navedeni postopek zaključen ali se je končal nadzor blaga za posebno rabo ali začasna hramba.

Za namene točke (b) se upoštevajo najvišje stopnje uvoznih ali izvoznih dajatev, ki se uporabljajo za blago te vrste, in najvišje stopnje drugih dajatev v zvezi z uvozom ali izvozom blaga te vrste v državi članici carinskega urada zavarovanja.

Če carinski urad zavarovanja nima na voljo informacij, ki so potrebne za določitev dela referenčnega zneska v skladu s prvim pododstavkom, se ta znesek določi na 10 000 EUR za vsako deklaracijo.

4.   Carinski urad zavarovanja določi referenčni znesek v sodelovanju z osebo, od katere se zahteva predložitev zavarovanja. Pri določanju dela referenčnega zneska v skladu z odstavkom 3 carinski urad zavarovanja določi ta znesek na podlagi informacij o blagu, danem v zadevne carinske postopke ali začasno hrambo v preteklih 12 mesecih, in ocene o količini načrtovanih operacij, navedeni med drugim v trgovinski dokumentaciji in poslovnih knjigah osebe, od katere se zahteva predložitev zavarovanja.

5.   Carinski urad zavarovanja pregleda referenčni znesek na lastno pobudo ali na zahtevo osebe, od katere se zahteva predložitev zavarovanja, in ga prilagodi v skladu z določbami tega člena in člena 90 zakonika.

Člen 156

Spremljanje referenčnega zneska s strani osebe, od katere se zahteva predložitev zavarovanja

(člen 89 zakonika)

Oseba, od katere se zahteva predložitev zavarovanja, zagotovi, da znesek uvozne ali izvozne dajatve ter drugih dajatev v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, ki naj bi se pokrile z zavarovanjem ter so ali lahko postanejo plačljive, ne preseže referenčnega zneska.

Ta oseba obvesti carinski urad zavarovanja, ko višina referenčnega zneska ne zadostuje več za kritje njegovih operacij.

Člen 157

Spremljanje referenčnega zneska s strani carinskih organov

(člen 89(6) zakonika)

1.   Spremljanje dela referenčnega zneska, ki pokriva znesek uvozne ali izvozne dajatve in drugih dajatev v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, ki bodo postale plačljive, za blago, sproščeno v prosti promet, se zagotovi za vsako carinsko deklaracijo v času dajanja blaga v postopek. Če se carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet vložijo v skladu z dovoljenjem iz člena 166(2) ali členom 182 zakonika, se spremljanje zadevnega dela referenčnega zneska zagotovi na podlagi dopolnilnih deklaracij ali, če je primerno, na podlagi navedb, vnesenih v evidenco.

2.   Spremljanje dela referenčnega zneska, ki pokriva znesek uvozne ali izvozne dajatve in drugih pristojbin v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, ki lahko postanejo plačljive, za blago, dano v postopek tranzita Unije, se z uporabo elektronskega sistema iz člena 273(1) te uredbe zagotovi za vsako carinsko deklaracijo v trenutku dajanja blaga v postopek. Navedeno spremljanje se ne uporablja za blago, dano v postopek tranzita Unije, za katero se uporablja poenostavitev iz člena 233(4)(e) zakonika, če se carinska deklaracija ne obdela v elektronskem sistemu iz člena 273(1) te uredbe.

3.   Spremljanje dela referenčnega zneska, ki pokriva znesek uvozne ali izvozne dajatve ter drugih dajatev v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, ki naj bi se pokrile z zavarovanjem ter bodo ali bi lahko nastale v drugih primerih kot v tistih iz odstavkov 1 in 2, se zagotovi z rednimi in ustreznimi revizijami.

Člen 158

Višina splošnega zavarovanja

(člen 95(2) in (3) zakonika)

1.   Za namene člena 95(2) zakonika se znesek splošnega zavarovanja zmanjša na:

(a)

50 % dela referenčnega zneska, določenega v skladu s členom 155(3) te uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 84(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446;

(b)

30 % dela referenčnega zneska, določenega v skladu s členom 155(3) te uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 84(2) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446; ali

(c)

0 % dela referenčnega zneska, določenega v skladu s členom 155(3) te uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 84(3) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Za namene člena 95(3) zakonika se znesek splošnega zavarovanja zmanjša na 30 % dela referenčnega zneska, določenega v skladu s členom 155(2) te uredbe.

Oddelek 3

Določbe za postopek tranzita Unije in postopek na podlagi konvencij TIR in ATA

Pododdelek 1

Tranzit Unije

Člen 159

Izračun za namen skupnega tranzita

(člen 89(2) zakonika)

Za namen izračuna iz člena 148 in drugega pododstavka člena 155(3)(b) te uredbe se unijsko blago, ki se prevaža v skladu s Konvencijo o skupnem tranzitnem postopku (17), obravnava kot neunijsko blago.

Člen 160

Posamezno zavarovanje v obliki kuponov

(člen 92(1)(b) zakonika)

1.   V okviru postopka tranzita Unije se lahko predloži tudi posamezno zavarovanje v obliki izjave poroka, tako da porok osebam, ki nameravajo biti imetniki postopka, izda kupone.

Dokazilo te izjave se sestavi na obrazcu iz Priloge 32-02, kuponi pa se sestavijo na obrazcu iz Priloge 32-06.

Vsak kupon krije znesek v višini 10 000 EUR, za katerega je odgovoren porok.

Obdobje veljavnosti kupona je eno leto od datuma izdaje.

2.   Porok carinskemu uradu zavarovanja predloži vse zahtevane podatke o kuponih za posamezno zavarovanje, ki jih je izdal.

3.   Porok za vsak kupon osebi, ki namerava biti imetnik postopka, sporoči naslednje informacije:

(a)

referenčno številko zavarovanja;

(b)

dostopno kodo, povezano z referenčno številko zavarovanja.

Oseba, ki namerava biti imetnik postopka, ne sme spremeniti dostopne kode.

4.   Oseba, ki namerava biti imetnik postopka, predloži carinskemu uradu odhoda toliko kuponov v znesku 10 000 EUR, kolikor se jih potrebuje za pokritje skupne vsote zneskov iz člena 148 te uredbe.

Člen 161

Razveljavitev in preklic izjave, predložene v primeru posameznega zavarovanja v obliki kuponov

(člen 92(1)(b) in člen 94 zakonika)

Carinski organ, odgovoren za zadevni carinski urad zavarovanja, v elektronski sistem iz člena 273(1) te uredbe vnese informacije o vsaki razveljavitvi ali preklicu izjave, predložene v primeru posameznega zavarovanja v obliki kuponov in datum, na katerega ta začne veljati.

Člen 162

Splošno zavarovanje

(člen 89(5) in člen 95 zakonika)

1.   V okviru postopka tranzita Unije se lahko splošno zavarovanje predloži le v obliki izjave poroka.

2.   Carinski urad zavarovanja obdrži dokazilo o tej izjavi za obdobje veljavnosti zavarovanja.

3.   Imetnik postopka ne sme spremeniti dostopne kode, povezane z referenčno številko zavarovanja.

Pododdelek 2

Postopki na podlagi konvencij TIR in ATA

Člen 163

Obveznosti garantnih združenj za operacije TIR

(člen 226(3)(b) zakonika)

Za namene člena 8(4) Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR (18), vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Konvencija TIR), lahko takrat, ko operacija TIR poteka na carinskem ozemlju Unije, katero koli garantno združenje s sedežem na carinskem območju Unije prevzame obveznost za plačilo zavarovanega zneska za blago, udeleženo v operaciji TIR, do zgornje meje 60 000 EUR ali enakovrednega zneska nacionalne valute na posamezen zvezek TIR.

Člen 164

Obvestilo garantnim združenjem o nezaključenem postopku

(člen 226(3)(b) in (c) zakonika)

Veljavno obvestilo o nezaključku postopka v skladu s Konvencijo TIR ali s Carinsko konvencijo o zvezku ATA za začasen uvoz blaga, sklenjeno 6. decembra 1961 v Bruslju, vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ATA), ali s Konvencijo o začasnem uvozu (19), vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija), ki ga carinski organi ene države članice pošljejo garantnemu združenju, se šteje za obvestilo kateremu koli drugemu garantnemu združenju v drugi državi članici, za katero se ugotovi, da je odgovorno za plačilo zneska uvozne ali izvozne dajatve ali drugih dajatev.

POGLAVJE 2

Izterjava, plačilo, povračilo in odpust zneska uvozne ali izvozne dajatve

Oddelek 1

Določitev zneska uvozne ali izvozne dajatve, obvestilo o carinskem dolgu in vknjižba

Pododdelek 1

Člen 165

Vzajemna pomoč med carinskimi organi

(člen 101(1) in člen 102(1) zakonika)

1.   Če nastane carinski dolg, carinski organi, pristojni za izterjavo zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, druge udeležene carinske organe obvestijo o naslednjem:

(a)

dejstvu, da je nastal carinski dolg;

(b)

ukrepih, sprejetih proti dolžniku, za izterjavo zadevnih zneskov.

2.   Države članice si vzajemno pomagajo pri izterjavi zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu.

3.   Brez poseganja v člen 87(4) Zakonika, če carinski organ države članice, v kateri je bilo blago dano v posebni postopek razen tranzitnega postopka ali je bilo v začasni hrambi, pred iztekom roka iz člena 80 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 pridobi dokaze, da so se v drugi državi članici zgodili dogodki, zaradi katerih carinski dolg nastane ali se šteje, da je nastal, ta carinski organ nemudoma, vsekakor pa v tem roku, pošlje vse informacije, ki so na voljo, carinskemu organu, pristojnemu za ta kraj. Ta carinski organ potrdi prejem obvestila in navede, ali je pristojen za izterjavo. Če v 90 dneh ni prejet odgovor, carinski organ, ki je poslal obvestilo, nemudoma nadaljuje postopek izterjave.

4.   Brez poseganja v člen 87(4) Zakonika, če carinski organ države članice, v kateri je bilo ugotovljeno, da je nastal carinski dolg v zvezi z blagom, ki ni bilo dano v carinski postopek niti ni bilo v začasni hrambi, pred obvestilom o carinskem dolgu pridobi dokaze, da so se v drugi državi članici zgodili dogodki, zaradi katerih carinski dolg nastane ali se šteje, da je nastal, ta carinski organ nemudoma, vsekakor pa pred tem obvestilom, pošlje vse informacije, ki so na voljo, carinskemu organu, pristojnemu za ta kraj. Ta carinski organ potrdi prejem obvestila in navede, ali je pristojen za izterjavo. Če v 90 dneh ni prejet odgovor, carinski organ pošiljatelj nemudoma nadaljuje postopek izterjave.

Člen 166

Carinski urad za usklajevanje v zvezi z zvezki ATA ali zvezki CPD

(člen 226(3)(c) zakonika)

1.   Carinski organi določijo carinski urad za usklajevanje, pristojen za vse ukrepe v zvezi s carinskimi dolgovi, nastalimi zaradi neizpolnjevanja obveznosti ali pogojev, ki se nanašajo na zvezke ATA ali zvezke CPD, v skladu s členom 79 zakonika.

2.   Vsaka država članica Komisiji sporoči carinski urad za usklajevanje skupaj z njegovo referenčno številko. Komisija te informacije objavi na svojem spletišču.

Člen 167

Izterjave drugih dajatev na podlagi postopka tranzita Unije in tranzita v skladu s Konvencijo TIR

(člen 226(3)(a) in (b) zakonika)

1.   Če carinski organi, ki so poslali obvestilo o carinskem dolgu in obveznosti plačila drugih dajatev v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, danega v postopek tranzita Unije ali v postopek tranzita v skladu s Konvencijo TIR, pridobijo dokaze o kraju, kjer so se zgodili dogodki, zaradi katerih sta nastala carinski dolg in obveznost plačila drugih dajatev, ti carinski organi zadržijo postopek izterjave in takoj pošljejo vse potrebne dokumente, vključno z overjenimi kopijami dokazil, organom, pristojnim za ta kraj. Organ pošiljatelj hkrati zahteva potrditev pristojnosti organa prejemnika za izterjavo drugih pristojbin.

2.   Organ prejemnik potrdi prejem obvestila in navede, ali je pristojen za izterjavo drugih dajatev. Če v 28 dneh ni prejet odgovor, carinski organ pošiljatelj nemudoma nadaljuje postopek izterjave, ki ga je začel.

3.   Kakršen koli postopek izterjave drugih pristojbin, ki ga začne organ pošiljatelj, se zadrži takoj, ko organ prejemnik potrdi prejem obvestila in navede, da je pristojen za izterjavo drugih dajatev.

Takoj ko organ prejemnik predloži dokazilo, da je izterjal zadevne zneske, organ pošiljatelj povrne vse druge že izterjane dajatve ali prekliče postopek izterjave.

Člen 168

Obvestilo o izterjavi uvoznih in izvoznih dajatev ter drugih dajatev na podlagi postopka tranzita Unije in tranzita v skladu s Konvencijo TIR

(člen 226(3)(a) in (b) zakonika)

Če carinski dolg nastane v zvezi z blagom, ki je dano v postopek tranzita Unije ali v postopek tranzita v skladu s Konvencijo TIR, carinski organi, pristojni za izterjavo, obvestijo carinski urad odhoda o izterjavi uvoznih in izvoznih dajatev ter drugih dajatev.

Člen 169

Izterjava drugih dajatev za blago, dano v postopek tranzita v skladu s Konvencijo ATA ali Istanbulsko konvencijo

(člen 226(3)(c) zakonika)

1.   Če carinski organi, ki so poslali obvestilo o carinskem dolgu in obveznosti plačila drugih dajatev za blago, dano v tranzit v skladu s Konvencijo ATA ali Istanbulsko konvencijo, pridobijo dokaze o kraju, kjer so se zgodili dogodki, zaradi katerih sta nastala carinski dolg in obveznost plačila drugih dajatev, ti carinski organi takoj pošljejo vse potrebne dokumente, vključno z overjenimi kopijami dokazil, organom, pristojnim za ta kraj. Organ pošiljatelj hkrati zahteva potrditev odgovornosti organa prejemnika za izterjavo drugih pristojbin.

2.   Organ prejemnik potrdi prejem obvestila in navede, ali je pristojen za izterjavo drugih dajatev. V ta namen organ prejemnik uporabi vzorec zaključka iz Priloge 33-05, iz katerega je razvidno, da se je že začel postopek v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na garantno združenje v državi članici prejemnici. Če v 90 dneh ni prejet odgovor, carinski organ pošiljatelj nemudoma nadaljuje postopek izterjave, ki ga je začel.

3.   Če je pristojen organ prejemnik, po potrebi začne nov postopek izterjave drugih dajatev po obdobju iz odstavka 2 in nemudoma obvesti organ pošiljatelja.

Organ prejemnik po potrebi od garantnega združenja, s katerim je povezan, pobere znesek uvoznih in izvoznih dajatev ter drugih dajatev po stopnjah, ki veljajo v državi članici, v kateri se nahajajo ti organi.

4.   Takoj ko organ prejemnik navede, da je pristojen za izterjavo drugih dajatev, organ pošiljatelj garantnemu združenju, s katerim je povezan, povrne vse zneske, ki jih je to združenje morda založilo ali začasno plačalo.

5.   Postopek se prenese v enem letu, šteto od poteka veljavnosti zvezka, razen če je to plačilo postalo dokončno v skladu s členom 7(2) ali (3) Konvencije ATA ali členom 9(1)(b) in (c) Priloge A k Istanbulski konvenciji.

Člen 170

Izterjava drugih dajatev za blago, dano v postopek začasnega uvoza v skladu s Konvencijo ATA ali Istanbulsko konvencijo

(člen 226(3)(c) zakonika)

V primeru izterjave drugih dajatev za blago, dano v postopek začasnega uvoza v skladu s Konvencijo ATA ali Istanbulsko konvencijo, se smiselno uporablja člen 169.

Pododdelek 2

Obvestilo o carinskem dolgu in zahtevku za plačilo od garantnega združenja

Člen 171

Zahtevek za plačilo od garantnega združenja v skladu s postopkom Konvencije ATA in Istanbulske konvencije

(člen 98 zakonika)

1.   Če carinski organi ugotovijo, da je nastal carinski dolg za blago, ki je zajeto v zvezku ATA, nemudoma vložijo zahtevek zoper garantno združenje. Carinski urad za usklajevanje, ki vloži zahtevek iz člena 86 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, hkrati carinskemu uradu za usklajevanje, v jurisdikciji katerega se nahaja carinski urad prepustitve v okviru začasnega uvoza, pošlje tudi obvestilo o zahtevku za plačilo, poslano garantnemu združenju. Za to uporabi obrazec iz Priloge 33-03.

2.   Obvestilu se priloži kopija nezaključenega kupona, če je na voljo carinskemu uradu za usklajevanje. Obvestilo se lahko uporabi, kadar koli se zdi potrebno.

3.   Obrazec za obračun davka iz člena 86 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 se lahko pošlje pozneje kot zahtevek garantnemu združenju, vendar ne več kakor tri mesece po zahtevku in nikakor ne več kakor šest mesecev od dneva, ko carinski organi začnejo postopek izterjave. Obrazec za obračun davka je določen v Prilogi 33-04.

Oddelek 2

Povračilo in odpust

Člen 172

Zahtevek za povračilo ali odpust

(člen 22(1) zakonika)

Zahtevke za povračilo ali odpust vloži oseba, ki je plačala ali mora plačati znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ali katera koli oseba, ki je nasledila njene pravice in obveznosti.

Člen 173

Predložitev blaga kot pogoj za povračilo ali odpust

(člen 116(1) zakonika)

Za povračilo ali odpust je potrebna predložitev blaga. Če blaga ni mogoče predložiti carinskim organom, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, odobri povračilo ali odpust le, če ima dokaze, ki kažejo na to, da je zadevno blago res blago, glede katerega je bilo zahtevano povračilo ali odpust.

Člen 174

Omejitev prenosa blaga

(člen 116(1) zakonika)

Brez poseganja v člen 176(4) te uredbe in dokler v zvezi z zahtevkom za povračilo ali odpust ni sprejeta odločba, se blago, za katere se zaprosi povračilo ali odpust, ne prenese na drug kraj kot tisti, ki je določen v zahtevku, razen če je vložnik zahtevka o tem predhodno obvestil carinski organ iz člena 92(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ki o tem obvesti carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe.

Člen 175

Vzajemna pomoč med carinskimi organi

(člen 22 in člen 116(1) zakonika)

1.   Če je za namene povračila ali odpusta treba pridobiti dodatne informacije od carinskega organa države članice, ki ni tista, v kateri je bilo dano obvestilo o carinskem dolgu, ali če mora ta organ blago pregledati, da se zagotovi izpolnjevanje pogojev za povračilo ali odpust, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, za pomoč zaprosi carinski organ države članice, v kateri se blago nahaja, z navedbo narave informacij, ki jih je treba pridobiti, ali pregledov, ki jih je treba opraviti.

Zahtevi za informacije je treba priložiti navedbe iz zahtevka in vse potrebne dokumente, da lahko carinski organ države članice, v kateri se blago nahaja, pridobi informacije ali opravi zahtevane preglede.

2.   Če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, pošlje zahtevo iz odstavka 1 z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov v skladu s členom 93 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, pošlje carinskemu organu države članice, v kateri se blago nahaja, dva izvoda zahteve v pisni obliki na obrazcu iz Priloge 33-06.

3.   Carinski organ države članice, v kateri se blago nahaja, takoj ugodi zahtevi iz odstavka 1.

Carinski organ države članice, v kateri se blago nahaja, pridobi informacije ali opravi preglede, ki jih zahteva carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, v 30 dneh od datuma prejema zahteve. Rezultate zabeleži v ustreznem delu izvirnika zahteve iz odstavka 1 in dokument vrne carinskemu organu, ki je pristojen za sprejetje odločbe, skupaj z vsemi dokumenti iz drugega pododstavka odstavka 1.

Če carinski organ države članice, v kateri se blago nahaja, ne more pridobiti informacij ali opraviti pregledov, ki jih zahteva carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, v roku, določenem v drugem pododstavku, v 30 dneh od datuma prejema zahteve vrne zahtevo z ustreznim zaznamkom.

Člen 176

Izpolnitev carinskih formalnosti

(člen 116(1) zakonika)

1.   Če je za povračilo ali odpust potrebna izpolnitev carinskih formalnosti, imetnik odločbe za povračilo ali odpust obvesti carinski urad spremljanja, da je izpolnil te formalnosti. Če odločba določa, da se lahko blago izvozi ali da v posebni postopek, in dolžnik izkoristi to možnost, je carinski urad spremljanja tisti carinski urad, pri katerem je blago dano v ta postopek.

2.   Carinski urad spremljanja obvesti carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe o izpolnitvi carinskih formalnosti, ki je potrebna za povračilo ali odpust, z odgovorom iz člena 95 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 na obrazcu iz Priloge 33-07 k tej uredbi.

3.   Če je carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, odločil, da je povračilo ali odpust upravičeno, se znesek dajatve povrne ali odpusti šele potem, ko je carinski organ prejel informacije iz odstavka 2.

4.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, lahko dovoli, da se carinske formalnosti, ki so lahko potrebne za povračilo ali odpust, izpolnijo, preden sprejme odločbo. To dovoljenje ne posega v navedeno odločbo. V teh primerih se smiselno uporabljajo odstavki 1 do 3.

5.   Za namene tega člena pomeni carinski urad spremljanja carinski urad, ki zagotavlja, če je to primerno, da so formalnosti ali zahteve za povračilo ali odpust zneska uvozne in izvozne dajatve izpolnjene.

Člen 177

Formalnosti v zvezi z odločbo o povračilu ali odpustu

(člen 116(2) zakonika)

1.   Pri sprejemanju odločbe o povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih dajatev, za katere je potrebna predhodna izpolnitev nekaterih carinskih formalnosti, carinski organ za izpolnitev teh carinskih formalnosti določi rok, ki ni daljši od 60 dni od datuma obvestila o tej odločbi.

2.   Neupoštevanje roka iz odstavka 1 povzroči izgubo pravice do povračila ali odpusta, razen če zadevna oseba dokaže, da ji je izpolnitev roka preprečila nepredvidena okoliščina ali višja sila.

Člen 178

Deli ali komponente enega samega artikla

(člen 116(1) zakonika)

Če je za povračilo ali odpust potrebno uničenje, odstop državi ali prepustitev v posebni postopek ali postopek izvoza blaga, vendar so formalnosti opravljene le za enega ali več delov ali komponent tega blaga, je znesek, ki ga je treba povrniti ali odpustiti, enak razliki med zneskom uvozne ali izvozne dajatve za blago in zneskom uvozne ali izvozne dajatve, ki bi se morala obračunati za preostalo blago, če bi bilo v nespremenjenem stanju dano v carinski postopek, ki vključuje nastanek carinskega dolga, na dan, ko je bilo blago dano v postopek.

Člen 179

Odpadki in ostanki

(člen 116(1) zakonika)

Če uničenje blaga, ki ga dovoli carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, povzroči nastanek odpadkov ali ostankov, se ti odpadki ali ostanki po sprejetju odločbe o odobritvi povračila ali odpusta štejejo za neunijsko blago.

Člen 180

Izvoz ali uničenje brez carinskega nadzora

(člen 116(1) zakonika)

1.   Če sta bila v primerih iz drugega pododstavka člena 116(1), člena 118 ali člena 120 zakonika izvoz ali uničenje opravljena brez carinskega nadzora, sta povračilo ali odpust na podlagi člena 120 zakonika pogojena z naslednjim:

(a)

vložnik carinskemu organu, pristojnemu za sprejetje odločbe predloži dokazila, potrebna za ugotovitev, ali blago, za katero se zahteva povračilo ali odpust, izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

(a)

blago je bilo izvoženo s carinskega območja Unije;

(b)

blago je bilo uničeno pod nadzorom organov ali oseb, ki so jih navedeni organi pooblastili, da tako uničenje uradno potrdijo;

(b)

vložnik carinskemu organu, pristojnemu za sprejetje odločbe, vrne vse dokumente, ki potrjujejo carinski status unijskega blaga za zadevno blago oziroma vsebujejo informacije, ki to potrjujejo, in na podlagi katerih je bilo blago izneseno s carinskega območja Unije, ali mu predloži vsa dokazila, ki jih ta organ šteje za potrebna za ugotovitev, da teh dokumentov ne bo mogoče uporabiti pozneje za blago, vneseno na carinsko območje Unije.

2.   Dokazilo, da je bilo blago, za katero se zahteva povračilo ali odpust, izvoženo s carinskega območja Unije, je sestavljeno iz naslednjih dokumentov:

(a)

potrdila o izstopu iz člena 334 te uredbe;

(b)

izvirnika ali overjene kopije carinske deklaracije za postopek, ki vključuje nastanek carinskega dolga;

(c)

po potrebi trgovinskih ali upravnih dokumentov, ki vsebujejo popoln opis blaga, predloženega skupaj s carinsko deklaracijo za navedeni postopek ali carinsko deklaracijo za izvoz s carinskega območja Unije ali carinsko deklaracijo, narejeno za blago v namembni tretji državi.

3.   Dokazilo, na podlagi katerega se lahko ugotovi, da je bilo blago, za katero se zahteva povračilo ali odpust, uničeno pod nadzorom organov ali oseb, ki so pooblaščene, da tako uničenje uradno potrdijo, je sestavljeno iz katerega koli od naslednjih dokumentov:

(a)

zapisnika ali izjave o uničenju blaga, ki ju sestavijo uradni organi, pod nadzorom katerih je bilo blago uničeno, ali ustrezno overjena kopija;

(b)

potrdila, ki ga je sestavila oseba, pooblaščena, da potrdi uničenje blaga, skupaj z ustreznim dokazilom za to pooblastilo.

Ti dokumenti vsebujejo popoln opis uničenega blaga, iz katerega je mogoče s primerjavo z navedbami v carinski deklaraciji za carinski postopek, ki vključuje nastanek carinskega dolga in spremnih listin, ugotoviti, da je uničeno blago res tisto, ki je bilo dano v ta postopek.

4.   Če dokazila iz odstavkov 2 in 3 ne zadostujejo, da bi lahko carinski organ sprejel odločbo v zvezi s predloženo zadevo, ali če nekatera dokazila niso na voljo, se dopolnijo ali nadomestijo s katerim koli drugim dokumentom, ki ga navedeni organ šteje za potrebnega.

Člen 181

Informacije, ki se predložijo Komisiji

(člen 121(4) zakonika)

1.   Vsaka država članica Komisiji sporoči seznam zadev, v katerih sta bila odobrena povračilo ali odpust na podlagi člena 119 ali člena 120 zakonika ter v katerih znaša znesek, povrnjen ali odpuščen določenemu dolžniku v zvezi z eno ali več uvoznimi ali izvoznimi operacijami, več kot 50 000 EUR zaradi ene same napake ali posebnih okoliščin, razen v primerih iz člena 116(3) zakonika.

2.   Sporočilo se pošlje v prvem in tretjem četrtletju vsakega leta za vse zadeve, v katerih je bilo odločeno, da se povrnejo ali odpustijo dajatve v preteklem polletnem obdobju.

3.   Če država članica ne sprejme odločbe o zadevah iz odstavka 1 v zadevnem polletnem obdobju, pošlje Komisiji sporočilo z navedbo „ni relevantno“.

4.   Vsaka država članica da Komisiji na voljo seznam zadev, v katerih sta bila odobrena povračilo ali odpust na podlagi člena 119 ali člena 120 zakonika ter v katerih znaša znesek, povrnjen ali odpuščen, največ 50 000 EUR.

5.   Za vse primere iz tega člena se zagotovijo naslednje informacije:

(a)

referenčna številka carinske deklaracije ali obvestila o dolgu;

(b)

datum carinske deklaracije ali obvestila o dolgu;

(c)

vrsta odločbe,

(d)

pravna podlaga za odločbo;

(e)

znesek in valuta;

(f)

navedbe o zadevi (vključno s kratko razlago, zakaj carinski organi menijo, da so pogoji za odpust oziroma povračilo iz ustrezne pravne podlage izpolnjeni).

NASLOV IV

BLAGO, VNESENO NA CARINSKO OBMOČJE UNIJE

POGLAVJE 1

Vstopna skupna deklaracija

Člen 182

Elektronski sistemi v zvezi z vstopnimi skupnimi deklaracijami

(Člen 16 zakonika)

Elektronski informacijski in komunikacijski sistem, vzpostavljen v skladu s členom 16(1) zakonika, se uporablja za predložitev, obdelavo, shranjevanje in izmenjavo informacij v zvezi z vstopnimi skupnimi deklaracijami in za nadaljnje izmenjave informacij iz tega poglavja.

Z odstopanjem od prvega odstavka tega člena države članice do datuma posodobitve sistema iz navedenega odstavka v skladu s Prilogo k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU uporabljajo elektronski sistem, razvit za vložitev in izmenjavo informacij v zvezi z vstopnimi skupnimi deklaracijami v skladu z Uredbo Komisije (EGS) št. 2454/93.

Člen 183

Vložitev vstopne skupne deklaracije

(člen 127(5) in (6) zakonika)

1.   Navedbe v vstopni skupni deklaraciji se lahko zagotovijo s predložitvijo več kot enega nabora podatkov.

2.   Za vložitev vstopne skupne deklaracije s predložitvijo več kot enega nabora podatkov je carinski urad prvega vstopa carinski urad, ki ga zadevna oseba navede ob predložitvi navedb, zlasti na podlagi kraja, kamor je blago namenjeno.

3.   Odstavka 1 in 2 tega člena se ne uporabljata do datumov posodobitve sistema nadzora uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Člen 184

Obveznost obveščanja v zvezi z zagotavljanjem navedb v vstopni skupni deklaraciji s strani oseb, ki niso prevozniki

(člen 127(6) zakonika)

1.   V primerih iz člena 112(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 prevoznik in vse osebe, ki izdajo nakladnico, v delni nabor podatkov v vstopni skupni deklaraciji vpišejo identiteto vsake osebe, ki je z njimi sklenila prevozno pogodbo, izdala nakladnico za to blago in jim ni dala na voljo navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo.

Če prejemnik, naveden na nakladnici, ki ne zajema dodatnih nakladnic, zahtevanih navedb ne da na voljo osebi, ki izda nakladnico, ta oseba navede identiteto prejemnika.

2.   V primerih iz člena 112(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 oseba, ki izda nakladnico, osebo, ki je z njo sklenila prevozno pogodbo, obvesti o izdaji te nakladnice in ji jo izda.

V primeru dogovora o sočasnem natovarjanju blaga iz več pošiljk in od več pošiljateljev, oseba, ki izda nakladnico, osebo, s katero je sklenila ta dogovor, obvesti o izdaji te nakladnice.

3.   V primerih iz člena 113(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 prevoznik in vse osebe, ki izdajo letalski tovorni list, v delni nabor podatkov v vstopni skupni deklaraciji vpišejo identiteto vsake osebe, ki je z njimi sklenila prevozno pogodbo, izdala letalski tovorni list za to blago in jim ni dala na voljo navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo.

4.   V primerih iz člena 113(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 oseba, ki izda letalski tovorni list, osebo, ki je z njo sklenila prevozno pogodbo, obvesti o izdaji tega letalskega tovornega lista in ji ga izroči.

V primeru dogovora o sočasnem nakladanju blaga iz več pošiljk in od več pošiljateljev, oseba, ki izda letalski tovorni list, osebo, s katero je sklenila ta dogovor, obvesti o izdaji tega letalskega tovornega lista.

5.   V primerih iz člena 113(2) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 prevoznik v delni nabor podatkov vstopne skupne deklaracije vpiše identiteto izvajalca poštnih storitev, ki mu ne da na voljo navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo.

6.   Odstavki 1 do 5 se ne uporabljajo do datuma začetka posodobitve sistema nadzora uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Člen 185

Evidentiranje vstopne skupne deklaracije

(člen 127(1) zakonika)

1.   Carinski organi vstopno skupno deklaracijo takoj po prejetju evidentirajo in osebo, ki jo je vložila, o tem nemudoma obvestijo ter ji sporočijo glavno referenčno številko vstopne skupne deklaracije in datum evidentiranja.

2.   Če se navedbe v vstopni skupni deklaraciji zagotovijo s predložitvijo več kot enega nabora podatkov, carinski organi ob prejemu evidentirajo vsako od teh predložitev navedb v vstopni skupni deklaraciji in osebo, ki je predložila te navedbe, nemudoma obvestijo o njihovem evidentiranju ter tej osebi sporočijo glavno referenčno številko vsake predložitve in datum evidentirajo za vsako predložitev.

3.   Carinski organi nemudoma obvestijo prevoznika o evidentiranju, če je prevoznik zahteval takšno obvestilo in ima dostop do elektronskega sistema iz člena 182 te uredbe, v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če vstopno skupno deklaracijo vloži oseba iz drugega pododstavka člena 127(4) zakonika;

(b)

če so navedbe v vstopni skupni deklaraciji zagotovljene v skladu s členom 127(6) zakonika.

4.   Odstavka 2 in 3(b) se ne uporabljata do datumov posodobitve sistema nadzora uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Člen 186

Analiza tveganja

(člen 127(3) in člen 128 zakonika)

1.   Analiza tveganja se izvede pred prihodom blaga na carinski urad prvega vstopa, če je bila vstopna skupna deklaracija vložena v rokih, določenih v členih 105 do 109 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, razen če je ugotovljeno tveganje ali je treba izvesti dodatno analizo tveganja.

V primeru tovora v zabojnikih, vnesenega na carinsko območje Unije po morju, kakor je navedeno v členu 105(a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, carinski organi analizo tveganja zaključijo v 24 urah po prejemu vstopne skupne deklaracije ali, v primerih iz člena 127(6) zakonika, navedb v vstopni skupni deklaraciji, ki jih predloži prevoznik.

Poleg prvega pododstavka se za blago, vneseno na carinsko območje Unije po zraku, analiza tveganja izvede ob prejemu vsaj minimalnega nabora podatkov v vstopni skupni deklaraciji iz drugega pododstavka člena 106(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Analiza tveganja se po potrebi opravi po izmenjavi informacij o tveganju in rezultatov analize tveganja iz člena 46(5) zakonika.

3.   Če so za dokončanje analize tveganja potrebne dodatne informacije o navedbah v vstopni skupni deklaraciji, se ta analiza izvede šele po zagotovitvi informacij.

V ta namen carinski organi zahtevajo te informacije od osebe, ki je vložila vstopno skupno deklaracijo, ali, če je to primerno, osebe, ki je predložila te navedbe v vstopni skupni deklaraciji. Če ta oseba ni prevoznik, carinski organi obvestijo prevoznika, pod pogojem, da je prevoznik zaprosil za takšno obvestilo in da ima dostop do elektronskega sistema iz člena 182 te uredbe.

4.   Če lahko v zvezi z blagom, vnesenim na carinsko območje Unije po zraku, carinski organi utemeljeno sumijo, da bi lahko pošiljka pomenila resno grožnjo za varnost v letalstvu, obvestijo osebo, ki je vložila vstopno skupno deklaracijo ali, kadar je primerno, osebo, ki je predložila navedbe v vstopni skupni deklaraciji, in, če ta oseba ni prevoznik, obvestijo prevoznika, pod pogojem, da ima prevoznik dostop do elektronskega sistema iz člena 182 te uredbe, da je treba pošiljko pregledati kot tovor in pošto z visokim tveganjem v skladu s točko 6.7.3 Priloge k Sklepu Komisije C(2010) 774 z dne 13. aprila 2010 o določitvi podrobnih ukrepov za izvajanje skupnih osnovnih standardov za varnost letalstva, ki vsebuje informacije iz člena 18(a) Uredbe (ES) št. 300/2008, preden se natovori na zrakoplov, ki leti na carinsko območje Unije. Po obvestilu ta oseba obvesti carinske organe, ali je bila pošiljka že pregledana oziroma ali je bila pregledana v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami, in predloži vse relevantne informacije o tem pregledu. Analiza tveganja se opravi šele po zagotovitvi informacij.

5.   Če lahko v zvezi s tovorom v zabojnikih, vnesenim na carinsko območje Unije po morju, kakor je navedeno v členu 105(a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ali v zvezi z blagom, vnesenim na carinsko območje Unije po zraku carinski organi na podlagi analize tveganja utemeljeno menijo, da vnos blaga na carinsko območje Unije pomeni tako resno grožnjo za varnost in varstvo, da je potrebno takojšnje ukrepanje, carinski organi obvestijo osebo, ki je vložila vstopno skupno deklaracijo ali, kadar je primerno, osebo, ki je predložila navedbe v vstopni skupni deklaraciji, in, če ta oseba ni prevoznik, obvestijo prevoznika, pod pogojem, da ima prevoznik dostop do elektronskega sistema iz člena 182 te uredbe, da se blago ne sme natovoriti. To obvestilo se pošlje in te informacije se zagotovijo takoj po odkritju zadevnega tveganja in, v primeru tovora v zabojnikih, ki se vnese na carinsko območje Unije po morju, kakor je navedeno v členu 105(a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, v roku, določenem v drugem pododstavku odstavka 1.

6.   Če je ugotovljeno, da pošiljka pomeni grožnjo take narave, da je potrebno takojšnje ukrepanje ob prihodu, carinski urad prvega vstopa sprejme te ukrepe ob prihodu blaga.

7.   Če je ugotovljeno tveganje, ki ne pomeni tako resne grožnje za varnost in varstvo, da bi bilo potrebno takojšnje ukrepanje, carinski urad prvega vstopa vsem carinskim uradom, ki bi jih morebiti zadevalo gibanje blaga, posreduje rezultate analize tveganja, po potrebi vključno z informacijami o najprimernejšem kraju, kjer bi bilo treba opraviti nadzor, in podatki iz vstopne skupne deklaracije.

8.   Če se blago, za katerega se obveznost vložitve vstopne skupne deklaracije opusti v skladu s členom 104(1)(c) do (k), (m) in (n) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in prvim pododstavkom člena 104(2) navedene uredbe, vnese na carinsko območje Unije, se analiza tveganja izvede ob predložitvi blaga, če je na voljo, na podlagi deklaracije za začasno hrambo ali carinske deklaracije, ki zajema to blago.

9.   Blago, predloženo carini, se lahko prepusti v carinski postopek ali ponovno izvozi takoj, ko se izvede analiza tveganja, ter rezultati analize tveganja in po potrebi sprejeti ukrepi to dopuščajo.

10.   Analiza tveganja se izvede tudi, če se navedbe v vstopni skupni deklaraciji spremenijo v skladu s členom 129 zakonika. V tem primeru se analiza tveganja opravi takoj po prejemu navedb, razen če je ugotovljeno tveganje ali je treba izvesti dodatno analizo tveganja.

Člen 187

Analiza tveganja

(člen 126 zakonika)

1.   Člen 186(1) do (8) se ne uporablja do datuma začetka posodobitve sistema nadzora uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

2.   Analiza tveganja se izvede pred prihodom blaga na carinski urad prvega vstopa, če je bila vstopna skupna deklaracija vložena v rokih, določenih v členih 105 do 109 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, razen če je ugotovljeno tveganje.

3.   V primeru tovora v zabojnikih, vnesenega na carinsko območje Unije po morju, kakor je navedeno v členu 105(a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, carinski organi analizo tveganja zaključijo v 24 urah po prejemu vstopne skupne deklaracije. Kadar obstajajo na podlagi navedene analize utemeljeni razlogi, da carinski organi menijo, da bi vnos blaga na carinsko območje Unije pomenil tako resno grožnjo za varnost in varstvo, da je potrebno takojšnje ukrepanje, carinski organi obvestijo osebo, ki je vložila vstopno skupno deklaracijo in, kadar navedena oseba ni prevoznik, o tem obvestijo prevoznika, pod pogojem, da ima prevoznik dostop do elektronskega sistema iz člena 182 te uredbe, da se blago ne sme natovoriti. Navedeno obvestilo se pošlje in navedene informacije se zagotovijo takoj po odkritju zadevnega tveganja in v 24 urah po prejemu vstopne skupne deklaracije.

4.   Kadar plovilo ali zrakoplov pristane v več kot enem pristanišču ali na letališču na carinskem območju Unije, pod pogojem da se giblje med navedenimi pristanišči, ne da bi pristalo v katerem koli pristanišču ali na katerem koli letališču zunaj carinskega območja Unije, se uporablja naslednje:

(a)

za vse blago, ki ga prevaža navedeno plovilo ali zrakoplov, se vstopna skupna deklaracija vloži v prvem pristanišču ali na prvem letališču Unije. Carinski organi v navedenem pristanišču ali na navedenem letališču vstopa izvedejo analizo tveganja za varnostne in varstvene namene za vso blago na zadevnem plovilu ali zrakoplovu. Za navedeno blago se lahko v pristanišču ali na letališču, kjer je raztovorjeno, izvedejo dodatne analize tveganja,

(b)

v primeru pošiljk, za katere je ugotovljeno, da pomenijo tako resno grožnjo, da je potrebno takojšnje ukrepanje, carinski urad prvega pristanišča ali letališča vstopa v Unijo sprejme ukrepe prepovedi in v vsakem primeru posreduje rezultate analize tveganja naslednjim pristaniščem ali letališčem; ter

(c)

v naslednjih pristaniščih ali na naslednjih letališčih na carinskem območju Unije se za blago, ki se predloži carini v navedenem pristanišču ali na navedenem letališču, uporablja člen 145 zakonika.

5.   Če se blago, za katerega se obveznost vložitve vstopne skupne deklaracije opusti v skladu s členom 104(1)(c) do (k), (m) in (n) ter (2) in (2a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, vnese na carinsko območje Unije, se analiza tveganja izvede ob predložitvi blaga, če je na voljo, na podlagi deklaracije za začasno hrambo ali carinske deklaracije, ki zajema to blago.

Člen 188

Sprememba vstopne skupne deklaracije

(člen 129(1) zakonika)

1.   Če navedbe v vstopni skupni deklaraciji predložijo različne osebe, se lahko vsaki osebi dovoli le sprememba navedb, ki jih je predložila.

2.   Carinski organi nemudoma obvestijo osebo, ki je vložila spremembe k navedbam v vstopni skupni deklaraciji, o svoji odločitvi glede evidentiranja ali zavrnitve sprememb.

Če spremembe k navedbam v vstopni skupni deklaraciji vloži oseba, ki ni prevoznik, carinski organi prav tako obvestijo prevoznika, če je ta zahteval takšno obvestilo in ima dostop do elektronskega sistema iz člena 182 te uredbe.

3.   Odstavek 1 tega člena se ne uporablja do datumov posodobitve sistema nadzora uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

POGLAVJE 2

Prihod blaga

Oddelek 1

Vstop blaga na carinsko območje Unije

Člen 189

Preusmeritev morskega plovila ali zrakoplova

(člen 133 zakonika)

1.   Če je morsko plovilo ali zrakoplov, ki vstopa na carinsko območje Unije, preusmerjeno in bo po pričakovanjih najprej prispelo na carinski urad v državi članici, ki ni bila navedena v vstopni skupni deklaraciji kot država, skozi katero poteka prevoz, upravljavec tega prevoznega sredstva o preusmeritvi obvesti carinski urad, naveden v vstopni skupni deklaraciji kot carinski urad prvega vstopa.

Prvi pododstavek se ne uporablja, če je bilo blago vneseno na carinsko območje Unije po postopku tranzita v skladu s členom 141 zakonika.

2.   Carinski urad, naveden v vstopni skupni deklaraciji kot carinski urad prvega vstopa, takoj po obvestitvi v skladu z odstavkom 1 o preusmeritvi obvesti carinski urad, ki je glede na navedene informacije carinski urad prvega vstopa. Carinskemu uradu prvega vstopa zagotovi razpoložljivost zadevnih navedb v vstopni skupni deklaraciji in rezultatov analize tveganja.

Oddelek 2

Predložitev, raztovarjanje in pregled blaga

Člen 190

Predložitev blaga carini

(člen 139 zakonika)

Carinski organi lahko sprejmejo, da se za predložitev blaga carini uporabljajo pristaniški ali letališki sistemi oziroma druge razpoložljive metode sporočanja informacij.

Oddelek 3

Začasna hramba blaga

Člen 191

Postopek posvetovanja med carinskimi organi pred odobritvijo prostorov za začasno hrambo

(člen 22 zakonika)

1.   Postopek posvetovanja iz člena 14 te uredbe se v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena izvede preden se sprejme odločba o izdaji dovoljenja za upravljanje prostorov za začasno hrambo, ki vključujejo več kot eno državo članico, razen če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, meni, da pogoji za izdajo takšnega dovoljenja niso izpolnjeni.

Pred izdajo dovoljenja carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, pridobi soglasje carinskih organov, zaprošenih za posvetovanje.

2.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, pošlje zahtevek in osnutek dovoljenja carinskim organom, zaprošenim za posvetovanje, najpozneje v 30 dneh po prejemu zahtevka.

3.   Carinski organi, zaprošeni za posvetovanje, sporočijo svoje ugovore ali soglasje v 30 dneh po prejemu osnutka dovoljenja. Ugovori so ustrezno utemeljeni.

Če se v tem obdobju sporočijo ugovori in v 60 dneh po dnevu predložitve osnutka dovoljenja ni dosežen dogovor med organi, zaprošenimi za posvetovanje, ter organi, ki so zaprosili za posvetovanje, se dovoljenje odobri le za del zahtevka, v zvezi s katerim ni bilo ugovorov.

Če carinski organi, zaprošeni za posvetovanje, v roku ne sporočijo zadržkov, se šteje, da je bilo dano soglasje.

Člen 192

Deklaracija za začasno hrambo

Če se carinska deklaracija vloži pred pričakovano predložitvijo blaga carini v skladu s členom 171 zakonika, lahko carinski organi to deklaracijo štejejo kot deklaracijo za začasno hrambo.

Člen 193

Gibanje blaga v začasni hrambi

(člen 148(5) zakonika)

1.   Če gibanje poteka med različnimi prostori za začasno hrambo v pristojnosti različnih carinskih organov, imetnik dovoljenja za upravljanje prostorov za začasno hrambo, od koder se blago giblje, obvesti:

(a)

carinski organ, odgovoren za nadzor prostorov za začasno hrambo, od koder se blago giblje, o predvidenem gibanju na način, ki je določen v dovoljenju in, ob prihodu blaga v prostore za začasno hrambo, o zaključku gibanja na način, ki je določen v dovoljenju;

(b)

imetnika dovoljenja za prostore, kamor se blago giblje, da je bilo blago odpremljeno.

2.   Če gibanje poteka med različnimi prostori za začasno hrambo v pristojnosti različnih carinskih organov, imetnik dovoljenja za prostore, kamor se blago giblje:

(a)

obvesti carinske organe, odgovorne za te prostore, o prihodu blaga in

(b)

obvesti imetnika dovoljenja za odhodne prostore za začasno hrambo ob prihodu blaga v namembne prostore za začasno hrambo.

3.   Informacije iz odstavkov 1 in 2 vsebujejo sklic na zadevno deklaracijo za začasno hrambo in konec začasne hrambe.

4.   V primeru gibanja blaga v začasni hrambi je za blago odgovoren imetnik dovoljenja za upravljanje prostorov za začasno hrambo, od koder se blago giblje, dokler se blago ne vpiše v evidence imetnika dovoljenja za prostore za začasno hrambo, kamor se blago giblje, razen če je v dovoljenju določeno drugače.

NASLOV V

SPLOŠNA PRAVILA O CARINSKEM STATUSU, DAJANJU BLAGA V CARINSKI POSTOPEK, PREVERJANJU, PREPUSTITVI BLAGA IN RAZPOLAGANJU Z NJIM

POGLAVJE 1

Carinski status blaga

Člen 194

Elektronski sistem v zvezi z dokazili o carinskem statusu unijskega blaga

(člen 16(1) zakonika)

Za izmenjavo in shranjevanje informacij v zvezi z dokazili o carinskem statusu unijskega blaga, kot je določen v členu 199(1)(b) in (c) te uredbe, se uporablja elektronski sistem, vzpostavljen v skladu s členom 16(1) zakonika. Za izmenjavo informacij v zvezi z dokazili o carinskem statusu unijskega blaga se uporablja harmoniziran vmesnik EU za trgovce, ki ga sporazumno oblikujejo Komisija in države članice.

Prvi odstavek tega člena se uporablja od datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Oddelek 1

Redni ladijski prevoz

Člen 195

Posvetovanje z državami članicami, ki jih zadeva redni ladijski prevoz

(člen 22 zakonika)

Pred izdajo dovoljenja iz člena 120 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 po preučitvi, ali so pogoji, določeni v členu 120(2) navedene delegirane uredbe za izdajo dovoljenja, izpolnjeni, se carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, posvetuje s carinskimi organi zadevnih držav članic, ki jih zadeva redni ladijski prevoz iz člena 119(2)(b) navedene delegirane uredbe, ter carinskimi organi vseh drugih držav članic, v zvezi s katerimi vložnik izjavi, da tja načrtuje prihodnje redne ladijske prevoze, glede izpolnjevanja pogoja iz člena 120(2)(b) navedene delegirane uredbe.

Rok za posvetovanje je 15 dni od dneva, na katerega carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, carinske organe, zaprošene za posvetovanje, obvesti o pogojih in merilih, ki jih morajo pregledati.

Člen 196

Registracija plovil in pristanišč

(člen 22 zakonika)

Z odstopanjem od roka, določenega v prvem odstavku člena 10 te uredbe, carinski organ poskrbi, da so informacije, o katerih je bil obveščen v skladu s členom 121(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, na voljo prek sistema iz člena 10 v enem delovnem dnevu po sporočitvi teh informacij.

Do datuma začetka uporabe sistema odločb carinskih organov v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU se informacije iz prvega odstavka dajo na voljo prek elektronskega informacijskega in komunikacijskega sistema za redni ladijski prevoz.

Te informacije so dostopne carinskim organom, ki jih zadeva dovoljeni redni ladijski prevoz.

Člen 197

Nepredvidene okoliščine med rednim ladijskim prevozom

(člen 155(2) zakonika)

Če plovilo, registrirano za redni ladijski prevoz, zaradi nepredvidenih okoliščin pretovarja blago na morju, se ustavi ali natovori oziroma raztovori blago v pristanišču zunaj carinskega območja Unije, v pristanišču, ki ni del rednega ladijskega prevoza ali v prosti coni pristanišča Unije, ladijska družba nemudoma obvesti carinske organe nadaljnjih pristanišč postanka v Uniji, vključno s tistimi na predvideni progi plovila.

Datum, na katerega plovilo spet začne izvajati redni ladijski prevoz, se vnaprej sporoči carinskim organom.

Člen 198

Preverjanje izpolnjevanja pogojev za redni ladijski prevoz

(člen 153 zakonika)

1.   Carinski organi držav članic lahko od ladijske družbe zahtevajo dokazilo, da so bile spoštovane določbe člena 120(2)(c) in (d) ter (3), člena 121(1) in (3) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ter člena 197 te uredbe.

2.   Če carinski organ ugotovi, da ladijska družba ni upoštevala določb iz odstavka 1, organ nemudoma obvesti carinske organe drugih držav članic, v katerih se izvaja redni ladijski prevoz, z uporabo sistema iz člena 10 te uredbe. Ti organi sprejmejo potrebne ukrepe.

Do začetka uporabe sistema odločb carinskih organov v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU se namesto sistema iz člena 10 te uredbe uporablja elektronski informacijski in komunikacijski sistem za redni ladijski prevoz.

Oddelek 2

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga

Pododdelek 1

Splošne določbe

Člen 199

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga

(člen 153(2) zakonika)

1.   Carinski status unijskega blaga se dokaže s katerim koli od naslednjih sredstev, kakor je primerno:

(a)

podatki tranzitne deklaracije za blago, ki je dano v notranji tranzit. V tem primeru se člen 119(3) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 ne uporablja;

(b)

podatki T2L ali T2LF iz člena 205 te uredbe;

(c)

carinski blagovni manifest iz člena 206 te uredbe;

(d)

račun ali prevozna listina iz člena 211 te uredbe;

(e)

ribolovni ladijski dnevnik, deklaracija o iztovarjanju, deklaracija o pretovarjanju in podatki iz sistema za spremljanje plovil, kakor je ustrezno, iz člena 213 te uredbe;

(f)

eno od dokazil iz členov 207 do 210 te uredbe;

(g)

podatki deklaracij o trošarinah iz člena 34 Direktive Sveta 2008/118/ES (20);

(h)

nalepka iz člena 290 te uredbe.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena, do datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU se dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga lahko predloži v obliki manifesta ladjarske družbe v zvezi z navedenim blagom.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1(d) tega člena, do datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU se dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga lahko predloži v obliki računa ali prevozne listine za blago, katerega vrednost presega 15 000 EUR.

4.   Če se dokazilo iz odstavka 1 uporablja za blago s carinskim statusom unijskega blaga v embalaži, ki nima carinskega statusa unijskega blaga, to dokazilo vsebuje naslednjo oznako:

„N embalaža – [koda 98200]“ („N packaging – [code 98200]“).

5.   Če je dokazilo iz odstavka 1(b), (c) in (d) izdano naknadno, vsebuje naslednjo oznako:

„Izdano naknadno – [koda 98201]“ („Issued retrospectively – [code 98201]“).

6.   Dokazila iz odstavka 1 se ne uporabljajo v zvezi z blagom, za katero so bile končane izvozne formalnosti, ali blagom, ki je bilo obravnavano po postopku pasivnega oplemenitenja.

Člen 200

Overitev, evidentiranje in uporaba nekaterih dokazil o carinskem statusu unijskega blaga

(člen 153(2) zakonika)

1.   Pristojni carinski urad overi in evidentira dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga iz člena 199(1)(b) in (c) te uredbe, razen za primere iz člena 128(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ter sporoči glavno referenčno številko teh dokazil zadevni osebi.

2.   Pristojni carinski urad da na voljo dokument, ki potrjuje evidentiranje dokazila iz odstavka 1 na zahtevo zadevne osebe. Predloži se na obrazcu iz Priloge 51-01.

3.   Dokazilo iz odstavka 1 se predloži pristojnemu carinskemu uradu, pri katerem se predloži blago po ponovnem vstopu na carinsko območje Unije, z navedbo glavne referenčne številke.

4.   Ta pristojni carinski urad spremlja uporabo dokazila iz odstavka 1, zlasti da bi zagotovil, da se dokazilo ne uporablja za blago, za katero ni bilo izdano.

Člen 201

Zaznamek računa

(člen 153(2) zakonika)

Do datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU, kadar skupna vrednost unijskega blaga presega 15 000 EUR, račun ali prevozno listino iz člena 199(3) te uredbe, ustrezno izpolnjeno in podpisano s strani zadevne osebe, overi pristojni carinski urad.

Člen 202

Zaznamek dokumentov T2L ali T2LF

(člen 153(2) zakonika)

Do datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU, kadar države članice določijo, da se lahko uporabijo sredstva, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov, pristojni carinski urad overi dokumente T2L ali T2LF in po potrebi vse uporabljene dopolnilne liste ali nakladnice.

Člen 203

Overitev manifesta ladjarske družbe

(člen 153(2) zakonika)

Do datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU pristojni carinski urad overi manifest na zahtevo ladjarske družbe, ki ga je ustrezno izpolnila in podpisala.

Člen 204

Dovoljenje v zvezi z manifestom „dan potem“

(člen 153(2) zakonika)

Do datuma začetka uporabe sistema dokazila o statusu Unije v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU lahko carinski organi dovolijo, da se manifest iz člena 199(2), katerega namen je dokazati carinski status unijskega blaga, sestavi najpozneje dan po odhodu plovila. Vendar se manifest vedno sestavi pred prihodom plovila v namembno pristanišče.

Člen 205

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga v obliki podatkov T2L ali T2LF

(člen 153(2) zakonika)

1.   Kadar je glavna referenčna številka navedena, da dokaže carinski status unijskega blaga, se podatki T2L ali T2LF, ki so podlaga za glavno referenčno številko, lahko uporabijo le za prvo predložitev blaga.

Kadar se T2L ali T2LF uporabi le za del blaga ob njegovi prvi predložitvi, je treba predložiti novo dokazilo za preostali del blaga v skladu s členom 200 te uredbe in členom 123 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

2.   Potniki, ki niso gospodarski subjekti, vložijo svoje zahtevke za overitev dokumenta T2L ali T2LF z uporabo obrazca iz Priloge 51-01.

Člen 206

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga v obliki carinskega blagovnega manifesta

(člen 153(2) zakonika)

1.   Vsakemu carinskem blagovnem manifestu se dodeli ena glavna referenčna številka.

Takemu manifestu se lahko dodeli glavna referenčna številka samo, kadar zajema blago, ki ima carinski status unijskega blaga, in je naloženo na plovilo v pristanišču Unije.

2.   Carinski organi lahko sprejmejo, da se za vložitev zahtevka za overitev in evidentiranje carinskega blagovnega manifesta ter njegovo predložitev na pristojnem carinskem uradu uporabljajo trgovinski, pristaniški ali prevozni informacijski sistemi, če taki sistemi vsebujejo vse informacije, potrebne za tovrstni manifest.

Člen 207

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga v obliki zvezka TIR oziroma ATA ali obrazcev 302

(člen 153(2) zakonika)

1.   V skladu s členom 127 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 se unijsko blago opredeli v zvezkih TIR oziroma ATA ali na obrazcu 302 z oznako „T2L“ ali „T2LF“. Imetnik postopka lahko vključi eno od teh oznak, kot je ustrezno, skupaj s svojim podpisom v ustreznih dokumentih v polje, namenjeno poimenovanju blaga, preden ga predloži carinskemu uradu odhoda v overitev. Ustrezna oznaka „T2L“ ali „T2LF“ se potrdi z žigom carinskega urada odhoda in podpisom pristojnega uslužbenca.

V primeru elektronskega obrazca 302 lahko imetnik postopka eno od teh oznak vključi tudi med podatke na obrazcu 302. V navedenem primeru urad odhoda izvede overitev v elektronski obliki.

2.   Če zvezek TIR, zvezek ATA ali obrazec 302 zajema tako unijsko blago kot neunijsko blago, se tako blago navede ločeno, oznaka „T2L“ oziroma „T2LF“ pa se vpiše tako, da se jasno nanaša samo na unijsko blago.

Člen 208

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za motorna cestna vozila

(člen 153(2) zakonika)

1.   V primeru motornih cestnih vozil, registriranih v državi članici, ki so začasno zapustila carinsko območje Unije in nato nanj ponovno vstopila, se carinski status unijskega blaga šteje za dokazanega, če jih spremljajo registrske tablice in registracijski dokumenti, registrske navedbe na navedenih tablicah in dokumentih pa nedvoumno dokazujejo to registracijo.

2.   Če carinskega statusa unijskega blaga ni mogoče šteti za dokazanega v skladu z odstavkom 1, se dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga zagotovi z enim od drugih sredstev iz člena 199 te uredbe.

Člen 209

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za embalažo

(člen 153(2) zakonika)

1.   V primeru embalaže, palet in druge podobne opreme, razen zabojnikov, ki pripadajo osebi s sedežem na carinskem območju Unije in se uporabljajo za prevoz blaga, ki je začasno zapustilo carinsko območje Unije in nato nanj ponovno vstopilo, se carinski status unijskega blaga šteje za dokazanega, če se lahko ugotovi, da embalaža, palete in druga podobna oprema pripadajo tej osebi ter so deklarirane kot blago s carinskim statusom unijskega blaga in ni dvoma o resničnosti deklaracije.

2.   Če carinskega statusa unijskega blaga ni mogoče šteti za dokazanega v skladu z odstavkom 1, se dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga zagotovi z enim od drugih sredstev iz člena 199 te uredbe.

Člen 210

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za blago, ki se prevaža v prtljagi potnikov

(člen 153(2) zakonika)

V primeru blaga, ki se prevaža v prtljagi potnikov in ki ni namenjeno za komercialno uporabo ter je začasno zapustilo carinsko območje Unije in nato nanj ponovno vstopilo, se carinski status unijskega blaga šteje za dokazanega, če potnik izjavi, da ima blago carinski status unijskega blaga in ni dvoma o resničnosti izjave.

Člen 211

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za blago, katerega vrednost ne presega 15 000 EUR

(člen 153(2) zakonika)

V primeru proizvodov, ki imajo carinski status unijskega blaga in katerih vrednost ne presega 15 000 EUR, se lahko carinski status unijskega blaga dokaže s predložitvijo računa ali prevozne listine za to blago, pod pogojem, da se nanaša le na blago s carinskim statusom unijskega blaga.

Člen 212

Preverjanje dokazil in upravna pomoč

(člen 153(2) zakonika)

Carinski organi držav članic si medsebojno pomagajo pri preverjanju pristnosti in točnosti dokazil iz člena 199 te uredbe ter pri preverjanju pravilnosti informacij in dokumentov, ki se predložijo v skladu z določbami tega naslova in členov 123 do 133 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, ter ustrezne uporabe postopkov, ki se uporabljajo pri dokazovanju carinskega statusa unijskega blaga.

Pododdelek 2

Posebne določbe v zvezi s proizvodi morskega ribolova in blaga, pridobljenega iz teh proizvodov

Člen 213

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za proizvode morskega ribolova in blaga, pridobljenega iz teh proizvodov

(člen 153(2) zakonika)

Če so proizvodi in blago iz člena 119(1)(d) in (e) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 vneseni na carinsko območje Unije v skladu s členom 129 navedene delegirane uredbe, se carinski status unijskega blaga dokaže s predložitvijo ribolovnega ladijskega dnevnika, deklaracije o iztovarjanju, deklaracije o pretovarjanju in podatkov sistema za spremljanje plovil, kot je ustrezno, v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1224/2009 (21).

Vseeno pa lahko carinski organ, pristojen za pristanišče raztovarjanja, v katerega se navedeni proizvodi in blago prevažajo neposredno z ribiškega plovila Unije, ki je ujelo proizvode in jih, kot je ustrezno, predelalo, šteje, da je carinski status unijskega blaga dokazan v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

ni dvoma o statusu teh proizvodov in/ali blaga;

(b)

skupna dolžina ribiškega plovila znaša manj kot 10 metrov.

Člen 214

Proizvodi morskega ribolova in blago, pridobljeno iz teh proizvodov, ki se pretovarjajo in prevažajo preko države ali ozemlja, ki ni del carinskega območja Unije

(člen 153(2) zakonika)

1.   Če so bili pred prihodom na carinsko območje Unije proizvodi ali blago iz člena 119(1)(d) in (e) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 pretovorjeni in prepeljani preko države ali ozemlja, ki ni del carinskega območja Unije, se za navedene proizvode in blago pri vstopu na carinsko območje Unije predloži potrdilo carinskih organov te države ali ozemlja, da so bili proizvodi ali blago pod carinskim nadzorom, medtem ko so bili v tisti državi ali ozemlju, ter da v zvezi z njimi niso bili opravljeni nikakršni postopki razen tistih, ki so potrebni za njihovo ohranitev.

2.   Potrdilo za proizvode in blago, pretovorjene in prepeljane prek tretje države, se predloži s kopijo ribolovnega ladijskega dnevnika iz člena 133 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, po potrebi skupaj z izvodom deklaracije o pretovarjanju.

Člen 215

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za proizvode morskega ribolova in druge proizvode, ki jih ulovijo plovila, ki plujejo pod zastavo tretje države, znotraj carinskega območja Unije

(člen 153(2) zakonika)

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za proizvode morskega ribolova in druge proizvode, ki jih ulovijo plovila, ki plujejo pod zastavo tretje države, znotraj carinskega območja Unije, se predloži v obliki ribolovnega ladijskega dnevnika ali na kakršen koli drug način, kot je določeno v členu 199 te uredbe.

POGLAVJE 2

Dajanje blaga v carinski postopek

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 216

Elektronski sistem v zvezi z dajanjem blaga v carinski postopek

(člen 16(1) zakonika)

Za obdelavo in izmenjavo informacij v zvezi z dajanjem blaga v carinski postopek se uporabljajo elektronski sistemi, vzpostavljeni v skladu s členom 16(1) zakonika.

Prvi odstavek tega člena se uporablja od datumov posodobitve nacionalnih sistemov uvoza ter začetka uporabe posebnih postopkov v okviru carinskega zakonika Unije oziroma avtomatiziranega izvoznega sistema v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Člen 217

Izdaja potrdila za ustne deklaracije

(člen 158(2) zakonika)

Če je carinska deklaracija dana ustno v skladu s členoma 135 ali 137 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 za blago, za katerega veljajo uvozne ali izvozne dajatve ali druge dajatve, carinski organi zadevni osebi izdajo potrdilo o plačilu dolgovanega zneska teh ali drugih dajatev.

Potrdilo zajema vsaj naslednje informacije:

(a)

opis blaga, ki je dovolj natančen, da omogoča njegovo identifikacijo;

(b)

vrednost na računu ali, če ta ni na voljo, količino blaga;

(c)

znesek pobranih dajatev in drugih dajatev;

(d)

datum, na katerega je bilo izdano;

(e)

ime organa, ki ga je izdal.

Člen 218

Carinske formalnosti, za katere se šteje, da so bile opravljene z dejanjem iz člena 141(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446

(člen 6(3)(a) in člen 158(2) zakonika)

Za namene členov 138, 139 in 140 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 se šteje, da so bile z dejanjem iz člena 141(1) navedene delegirane uredbe opravljene naslednje carinske formalnosti:

(a)

prevoz blaga v skladu s členom 135 zakonika in predložitev tega blaga carini v skladu s členom 139 zakonika;

(b)

predložitev blaga carini v skladu s členom 267 zakonika;

(c)

sprejem carinske deklaracije s strani carinskih organov v skladu s členom 172 zakonika;

(d)

prepustitev blaga s strani carinskih organov v skladu s členom 194 zakonika.

Člen 219

Primeri, v katerih se šteje, da carinska deklaracija ni bila vložena z dejanjem iz člena 141 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446

(člen 6(3)(a) in člen 158(2) zakonika)

Če se pri preverjanju ugotovi, da je bilo dejanje iz člena 141 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 izvedeno, vendar blago, ki je bilo vneseno ali izneseno, ni blago iz členov 138, 139 in 140 navedene delegirane uredbe, se šteje, da carinska deklaracija za to blago ni bila vložena.

Člen 220

Blago v poštni pošiljki

(člena 172 in 188 zakonika)

1.   Šteje se, da je carinska deklaracija za blago iz člena 141(2), (3) in (4) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 sprejeta in blago prepuščeno ob naslednjih dogodkih:

(a)

ko se blago dobavi prejemniku, če se carinska deklaracija nanaša na sprostitev v prosti promet;

(b)

ko se blago iznese s carinskega območja Unije, če se carinska deklaracija nanaša na izvoz in ponovni izvoz.

2.   Če se carinska deklaracija nanaša na sprostitev v prosti promet in prejemniku ni bilo mogoče dobaviti blaga iz člena 141(2) in (3) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, se šteje, da carinska deklaracija ni bila vložena.

Za blago, ki ni bilo dobavljeno prejemniku, se šteje, da je v začasni hrambi, dokler se ne uniči, ponovno izvozi ali se njegov položaj drugače uredi v skladu s členom 198 zakonika.

Člen 221

Pristojni carinski urad za dajanje blaga v carinski postopek

(člen 159 zakonika)

1.   Za namene opustitve obveznosti, da se blago predloži v skladu s členom 182(3) zakonika, je nadzorni carinski urad iz drugega pododstavka člena 182(3)(c) zakonika pristojni carinski urad za dajanje blaga v carinski postopek iz člena 159(3) zakonika.

2.   Za dajanje blaga v izvozni postopek so pristojni naslednji carinski uradi:

(a)

carinski urad, pristojen za kraj, kjer je sedež izvoznika;

(b)

carinski urad, pristojen za kraj, kjer je blago zapakirano ali naloženo za izvozno pošiljko;

(c)

drug carinski urad v zadevni državi članici, ki je pristojen za upravne namene za zadevno operacijo.

Če vrednost blaga ne presega 3 000 EUR na pošiljko in na deklaranta ter zanj ne veljajo prepovedi ali omejitve, je poleg carinskih uradov, opredeljenih v prvem pododstavku, za dajanje blaga v izvozni postopek pristojen tudi carinski urad, pristojen za kraj izstopa blaga s carinskega območja Unije.

V primeru pogodbe s podizvajalcem je za dajanje blaga v izvozni postopek poleg carinskih uradov iz prvega in drugega pododstavka pristojen tudi carinski urad, pristojen za kraj, kjer je sedež podizvajalca.

Če to upravičujejo okoliščine posameznega primera, je za dajanje blaga v izvozni postopek pristojen tudi drug carinski urad, primernejši za predložitev blaga carini.

3.   Ustne carinske deklaracije za izvoz in ponovni izvoz se dajo carinskemu uradu, pristojnemu za kraj izstopa blaga.

Člen 222

Postavke blaga

(člen 162 zakonika)

1.   Če ena carinska deklaracija zajema dve ali več postavk blaga, se navedbe iz te deklaracije za posamezno postavko štejejo za samostojno carinsko deklaracijo.

2.   Razen če za določeno blago iz pošiljke veljajo drugačni ukrepi, se šteje, da blago, zajeto v pošiljki, predstavlja eno samo postavko za namene odstavka 1, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

uvršča se pod eno tarifno podštevilko;

(b)

v zvezi z njim je bil vložen zahtevek za poenostavitev v skladu s členom 177 zakonika

Oddelek 2

Poenostavljene carinske deklaracije

Člen 223

Upravljanje tarifnih kvot v poenostavljenih carinskih deklaracijah

(člen 166 zakonika)

1.   Če je vložena poenostavljena deklaracija za sprostitev v prosti promet za blago, za katero veljajo tarifne kvote, ki se upravljajo v skladu s kronološkim vrstnim redom datumov sprejetja carinskih deklaracij, lahko deklarant zahteva dodelitev tarifne kvote le, če so vse potrebne navedbe na voljo bodisi v poenostavljeni deklaraciji bodisi v dopolnilni deklaraciji.

2.   Če se zahtevek za izdajo tarifne kvote, ki se upravlja v skladu s kronološkim vrstnim redom datumov sprejetja carinskih deklaracij, predloži v dopolnilni deklaraciji, se zahtevek ne sme obravnavati, dokler ni vložena dopolnilna deklaracija.

3.   Za dodelitev tarifne kvote se upošteva datum sprejema poenostavljene deklaracije.

Člen 224

Spremne listine za poenostavljene deklaracije

(člen 166 zakonika)

Če je bilo blago dano v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije, se spremne listine iz člena 163(2) zakonika predložijo carinskim organom pred prepustitvijo blaga.

Člen 225

Dopolnilna deklaracija

(člen 167(4) zakonika)

V primeru vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182 zakonika ter če je dopolnilna deklaracija splošna, periodična ali zbirna in ima gospodarski subjekt dovoljenje v okviru samoocene za izračun zneska uvoznih in izvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, bodisi imetnik dovoljenja vloži dopolnilno deklaracijo bodisi lahko carinski organi dovolijo, da so dopolnilne deklaracije na voljo prek neposrednega elektronskega dostopa v sistemu imetnika dovoljenja.

Oddelek 3

Določbe, ki se uporabljajo za vse carinske deklaracije

Člen 226

Glavna referenčna številka

(člen 172 zakonika)

Razen v primerih, ko se carinska deklaracija vloži ustno ali z dejanjem, ki se šteje za carinsko deklaracijo, ali, kadar ima carinska deklaracija obliko vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182 zakonika, carinski organi obvestijo deklaranta o prejemu carinske deklaracije in mu sporočijo glavno referenčno številko za navedeno deklaracijo in datum njenega sprejema.

Ta člen se do datumov začetka uporabe avtomatiziranega izvoznega sistema, novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema in posodobitve nacionalnih sistemov uvoza iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU ne uporablja.

Člen 227

Carinska deklaracija, vložena pred predložitvijo blaga

Kadar se carinska deklaracija vloži v skladu s členom 171 zakonika, carinski organi obdelajo navedbe, dane pred predložitvijo blaga, zlasti za namene analize tveganja.

Oddelek 4

Druge poenostavitve

Pododdelek 1

Blago, ki spada pod različne tarifne podštevilke

Člen 228

Blago, ki spada pod različne tarifne podštevilke, prijavljeno pod enotnim podrazdelkom

(člen 177(1) zakonika)

1.   Za namene člena 177 zakonika, če se blago v pošiljki uvršča pod tarifne podštevilke, za katere velja posebna dajatev, izražena v isti merski enoti, se dajatve za celotno pošiljko izračunajo na podlagi tarifne podštevilke, za katero velja najvišja posebna dajatev.

2.   Za namene člena 177 zakonika, če se blago v pošiljki uvršča pod tarifne podštevilke, za katere velja posebna dajatev, izražena v različnih merskih enotah, se najvišja posebna dajatev za vsako mersko enoto uporabi za vse blago v pošiljki, za katero je posebna dajatev izražena s sklicevanjem na to enoto, in pretvori v dajatev ad valorem za posamezno vrsto tega blaga.

Dajatev, ki se zaračuna za celotno pošiljko, se izračuna na podlagi tarifne podštevilke, za katero velja najvišja stopnja dajatve ad valorem, ki izhaja iz pretvorbe v skladu s prvim pododstavkom.

3.   Za namene člena 177 zakonika, če se blago v pošiljki uvršča pod tarifne podštevilke, za katere veljata dajatev ad valorem in posebna dajatev, se najvišja posebna dajatev, kakor je določena v skladu z odstavkom 1 ali 2, pretvori v dajatev ad valorem za vsako vrsto blaga, za katero je posebna dajatev izražena s sklicevanjem na isto enoto.

Dajatev, ki se zaračuna za celotno pošiljko, se izračuna na podlagi tarifne podštevilke, za katero velja najvišja stopnja dajatve ad valorem, vključno z dajatvijo ad valorem, ki izhaja iz pretvorbe v skladu s prvim pododstavkom.

Pododdelek 2

Centralizirano carinjenje

Člen 229

Postopek posvetovanja med carinskimi organi v primeru dovoljenj za centralizirano carinjenje

(člen 22 zakonika)

1.   Postopek posvetovanja iz člena 15 se uporabi, če carinski organ prejme zahtevek za dovoljenje za centralizirano carinjenje iz člena 179 zakonika, ki vključuje več kot en carinski organ, razen če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, meni, da pogoji za izdajo takšnega dovoljenja niso izpolnjeni.

2.   Najpozneje v 45 dneh po datumu sprejema zahtevka carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, drugim carinskim organom pošlje naslednje:

(a)

zahtevek in osnutek dovoljenja, vključno z roki iz člena 231(5) in (6) te uredbe;

(b)

po potrebi kontrolni načrt, v katerem so podrobneje opisane posebne kontrole, ki naj bi jih izvajali različni carinski organi, ko je dovoljenje izdano;

(c)

druge ustrezne informacije, ki so po mnenju zadevnih carinskih organov potrebne.

3.   Carinski organi, zaprošeni za posvetovanje, sporočijo svoje soglasje ali ugovore ter vse spremembe k osnutku dovoljenja ali k predlaganemu kontrolnemu načrtu v 45 dneh po prejemu osnutka dovoljenja. Ugovori so ustrezno utemeljeni.

Če se sporočijo ugovori in v 90 dneh po prejemu osnutka dovoljenja soglasje ni doseženo, se za dele, v zvezi s katerimi so bili podani ugovori, dovoljenje ne izda. Če carinski organi, zaprošeni za posvetovanje, v predpisanem roku ne sporočijo ugovorov, se šteje, da je bilo dano soglasje.

4.   Z odstopanjem od odstavka 2 in prvega pododstavka odstavka 3 tega člena se lahko do datumov začetka uporabe centraliziranega carinjenja za uvoz oziroma avtomatiziranega izvoznega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU roki iz navedenega odstavka in pododstavka podaljšajo za 15 dni, in sicer s strani carinskega organa, pristojnega za sprejetje te odločbe.

Z odstopanjem od drugega pododstavka odstavka 3 tega člena se obdobje iz navedenega pododstavka lahko podaljša za 30 dni, in sicer s strani carinskega organa, pristojnega za sprejetje te odločbe.

5. Z odstopanjem od odstavka 2(b) tega člena je treba do datuma začetka uporabe sistema odločb carinskih organov v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU kontrolni načrt iz navedenega odstavka vedno sporočiti.

Člen 230

Nadzor nad dovoljenjem

(člen 23(5) zakonika)

1.   Carinski organi držav članic nemudoma obvestijo carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, o vseh dejavnikih, nastalih po izdaji dovoljenja za centralizirano carinjenje, ki bi utegnili vplivati na njegovo nadaljnje izvajanje ali vsebino.

2.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, poskrbi, da so carinskim organom drugih držav članic na voljo vse razpoložljive relevantne informacije v zvezi s carinskimi dejavnostmi pooblaščenega gospodarskega subjekta, ki uživa prednosti centraliziranega carinjenja.

Člen 231

Carinske formalnosti in kontrole v zvezi s centraliziranim carinjenjem

(člen 179(4) zakonika)

1.   Imetnik dovoljenja za centralizirano carinjenje blago predloži pristojnemu carinskemu uradu, navedenemu v tem dovoljenju, s tem da pri nadzornem carinskem uradu vloži kar koli od naslednjega:

(a)

standardno carinsko deklaracijo iz člena 162 zakonika;

(b)

poenostavljeno carinsko deklaracijo iz člena 166 zakonika;

(c)

obvestilo o predložitvi iz člena 234(1)(a) te uredbe.

2.   Če je carinska deklaracija v obliki vpisa v evidence deklaranta, se uporabljajo členi 234, 235 in 236 te uredbe.

3.   Opustitev predložitve, odobrena v skladu s členom 182(3) zakonika, se uporablja za centralizirano carinjenje, pod pogojem, da je imetnik dovoljenja za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta izpolnil obveznost, določeno v členu 234(1)(f) te uredbe.

4.   Če je nadzorni carinski urad sprejel carinsko deklaracijo ali prejel obvestilo iz odstavka 1(c), stori naslednje:

(a)

izvaja ustrezne kontrole za preverjanje carinske deklaracije ali obvestila o predložitvi;

(b)

carinskemu uradu predložitve nemudoma posreduje carinsko deklaracijo ali obvestilo in rezultate povezane analize tveganja;

(c)

carinski urad predložitve obvesti o eni od naslednjih možnosti:

(i)

da se lahko blago prepusti v zadevni carinski postopek;

(ii)

da so potrebne carinske kontrole v skladu s členom 179(3)(c) zakonika.

5.   Če nadzorni carinski urad obvesti carinski urad predložitve, da se lahko blago prepusti v zadevni carinski postopek, carinski urad predložitve v roku, določenem v dovoljenju za centralizirano carinjenje, obvesti nadzorni carinski urad, ali njegove kontrole blaga, vključno s kontrolami, povezanimi z nacionalnimi prepovedmi in omejitvami, vplivajo na to prepustitev.

6.   Če nadzorni carinski urad obvesti carinski urad predložitve, da so potrebne carinske kontrole skladu s členom 179(3)(c) zakonika, carinski urad predložitve v roku, določenem v dovoljenju za centralizirano carinjenje, potrdi prejem zahtevka nadzornega carinskega urada za izvedbo potrebnih kontrol in po potrebi obvesti nadzorni carinski urad o svojih kontrolah blaga, vključno s kontrolami, povezanimi z nacionalnimi prepovedmi in omejitvami.

7.   Nadzorni carinski urad obvesti carinski urad predložitve o prepustitvi blaga.

8.   Ob izvozu nadzorni carinski urad po sprostitvi blaga poskrbi, da so navedbe iz izvozne deklaracije, ki se po potrebi dopolnijo v skladu s členom 330 te uredbe, na voljo prijavljenemu carinskemu uradu izstopa. Carinski urad izstopa obvesti nadzorni carinski urad o izstopu blaga v skladu s členom 333 te uredbe. Nadzorni carinski urad potrdi izstop deklarantu v skladu s členom 334 te uredbe.

9.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena do datumov začetka uporabe centraliziranega carinjenja za uvoz oziroma avtomatiziranega izvoznega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU imetnik dovoljenja ali deklarant za blago, zajeto v dovoljenju za centralizirano carinjenje, stori naslednje:

(a)

predloži blago na kraju, ki je določen v dovoljenju in ki so ga carinski organi določili ali odobrili v skladu s členom 139 zakonika, razen kadar se obveznost, da se mora blago predložiti, opusti v skladu s členom 182(3) zakonika; ter

(b)

vloži carinsko deklaracijo ali vpiše blago v svoje evidence pri carinskem uradu, določenem v dovoljenju.

10.   Do datumov začetka uporabe centraliziranega carinjenja za uvoz oziroma avtomatiziranega izvoznega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU pristojni carinski organi uporabljajo kontrolni načrt, ki določa minimalno raven kontrol.

11.   Z odstopanjem od odstavkov 5 in 6 tega člena lahko carinski uradi, kjer je blago predloženo, do datumov začetka uporabe centraliziranega carinjenja za uvoz oziroma avtomatiziranega izvoznega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU opravijo dodatne kontrole poleg tistih, ki so navedene v kontrolnem načrtu, in sicer na zahtevo nadzornega carinskega urada ali na lastno pobudo, pri čemer je rezultate treba sporočiti nadzornemu uradu.

Člen 232

Centralizirano carinjenje, ki vključuje več kot en carinski organ

(člen 179 zakonika)

1.   Nadzorni carinski urad carinskemu uradu predložitve pošlje naslednje:

(a)

vse morebitne spremembe ali razveljavitve standardne carinske deklaracije, ki so nastale po sprostitvi blaga;

(b)

če je bila vložena dopolnilna deklaracija, to deklaracijo in vse njene morebitne spremembe ali razveljavitve.

2.   Če je dopolnilna deklaracija carinskim organom dostopna v informacijskem sistemu trgovca v skladu s členom 225 te uredbe, nadzorni carinski urad pošlje navedbe najpozneje v 10 dneh po izteku obdobja, ki ga zajema dopolnilna deklaracija in vsaka morebitna sprememba ali razveljavitev te pridobljene dopolnilne deklaracije.

Pododdelek 3

Vpis v evidence deklaranta

Člen 233

Kontrolni načrt

(člen 23(5) zakonika)

1.   Carinski organi oblikujejo poseben kontrolni načrt za posamezen gospodarski subjekt ob izdaji dovoljenja za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182(1) zakonika, ki določa nadzor carinskih postopkov, izvedenih na podlagi dovoljenja, opredeljuje pogostost carinskih kontrol in med drugim zagotavlja, da se učinkovite carinske kontrole lahko izvedejo na vseh ravneh postopka vpisa v evidence deklaranta.

2.   Po potrebi se pri kontrolnem načrtu upošteva zastaralni rok za obveščanje o carinskem dolgu iz člena 103(1) zakonika..

3.   Kontrolni načrt določa, da se opravi kontrola v primeru odobritve opustitve predložitve v skladu s členom 182(3) zakonika.

4.   V primeru centraliziranega carinjenja se pri kontrolnem načrtu, ki določa delitev nalog med nadzorni carinski urad in carinski urad predložitve, upoštevajo prepovedi in omejitve, ki veljajo na kraju, kjer se nahaja carinski urad predložitve.

Člen 234

Obveznosti imetnika dovoljenja za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta

(člen 182(1) zakonika)

1.   Imetnik dovoljenja za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta:

(a)

predloži blago carini, razen če se uporablja člen 182(3) zakonika, in v evidence vpiše datum obvestila o predložitvi;

(b)

v evidence vpiše vsaj navedbe v poenostavljeni carinski deklaraciji in vseh morebitnih spremnih listinah;

(c)

na zahtevo nadzornega carinskega urada da na voljo navedbe carinske deklaracije, vnesene v evidence, in vse spremne listine, razen kadar carinski organi dovolijo, da deklarant zagotavlja neposreden elektronski dostop do navedenih informacij v njegovi evidenci;

(d)

poskrbi, da so nadzornemu carinskemu uradu na voljo informacije o blagu, za katero veljajo omejitve in prepovedi;

(e)

nadzornemu carinskemu uradu zagotovi spremne listine iz člena 163(2) zakonika, preden se lahko prijavljeno blago prepusti;

(f)

če se uporablja opustitev iz člena 182(3) zakonika, zagotovi, da so imetniku dovoljenja za upravljanje prostorov za začasno hrambo na voljo potrebne informacije, da se dokaže zaključek začasne hrambe;

(g)

vloži dopolnilno deklaracijo pri nadzornem carinskem uradu na način in v roku, določenem v dovoljenju, razen če se obveznost vložitve dopolnilne deklaracije opusti v skladu s členom 167(2) zakonika.

2.   Dovoljenje za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta se ne uporablja za naslednje deklaracije:

(a)

carinske deklaracije, ki so del zahtevka za izdajo dovoljenja za posebni postopek v skladu s členom 163 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446;

(b)

carinske deklaracije, vložene namesto vstopne skupne deklaracije v skladu s členom 130(1) zakonika.

Člen 235

Prepustitev blaga v primeru vložitve carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta

(člen 182 zakonika)

1.   Če je v dovoljenju za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta določen rok za obveščanje imetnika tega dovoljenja o morebitnih kontrolah, ki se bodo opravile, se šteje, da se je blago prepustilo ob izteku tega roka, razen če je nadzorni carinski urad v tem roku navedel, da namerava opraviti kontrolo.

2.   Če dovoljenje ne določa roka iz odstavka 1, nadzorni carinski urad odobri prepustitev blaga v skladu s členom 194 zakonika.

Člen 236

Tarifna kvota

(člen 182 zakonika)

1.   Če je carinska deklaracija vložena v obliki vpisa v evidence deklaranta za sprostitev v prosti promet za blago, za katero velja tarifna kvota, ki se upravlja v skladu s kronološkim vrstnim redom datumov sprejetja carinskih deklaracij, imetnik dovoljenja za vložitev carinske deklaracije v tej obliki zahteva odobritev tarifne kvote v dopolnilni deklaraciji.

2.   Če se zahtevek za izdajo tarifne kvote, ki se upravlja v skladu s kronološkim vrstnim redom datumov sprejetja carinskih deklaracij, predloži v dopolnilni deklaraciji, se lahko zahtevek obravnava šele po vložitvi dopolnilne deklaracije. Vendar pa se za namene dodelitve tarifne kvote upošteva datum vpisa v evidence deklaranta.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena, lahko države članice do datumov posodobitve nacionalnih sistemov uvozne deklaracije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU določijo, da se prošnja za odobritev tarifne kvote, ki se upravlja v skladu z določbami členov 49 do 54 te uredbe, predloži v drugačni obliki, kot je oblika iz odstavka 1 tega člena, pod pogojem, da so državam članicam na voljo vse potrebne navedbe za presojanje utemeljenosti prošnje.

Pododdelek 4

Samoocena

Člen 237

Določitev zneska plačljive uvozne ali izvozne dajatve

(člen 185(1) zakonika)

1.   Če je gospodarski subjekt pooblaščen za določitev zneska plačljive uvozne in izvozne dajatve v skladu s členom 185(1) zakonika, ta subjekt ob izteku roka, ki ga v dovoljenju določijo carinski organi, določi znesek uvozne ali izvozne dajatve, ki se plača za navedeno obdobje, v skladu s pravili, določenimi v dovoljenju.

2.   V 10 dneh po koncu obdobja, ki ga določijo carinski organi v dovoljenju, imetnik tega dovoljenja nadzornemu carinskemu uradu predloži podrobnosti o znesku, določenem v skladu z odstavkom 1. Šteje se, da je carinski dolg sporočen ob tej predložitvi.

3.   Imetnik dovoljenja plača znesek iz odstavka 2 v obdobju, določenem v dovoljenju, in najpozneje v roku iz člena 108(1) zakonika.

POGLAVJE 3

Preverjanje in prepustitev blaga

Oddelek 1

Preverjanje

Člen 238

Kraj in čas pregleda blaga

(člen 189 zakonika)

Če se je pristojni carinski urad odločil pregledati blago v skladu s členom 188(c) zakonika ali vzeti vzorce v skladu s členom 188(d) zakonika, določi čas in kraj za ta namen ter o tem obvesti deklaranta.

Na zahtevo deklaranta lahko pristojni carinski urad določi, da je to drugje kot v prostorih carine ali izven uradnih ur tega carinskega urada.

Člen 239

Pregled blaga

(člena 189 in 190 zakonika)

1.   Če se carinski urad odloči pregledati le del blaga, obvesti deklaranta o artiklih, ki jih želi pregledati.

2.   Če deklarant zavrne navzočnost pri pregledu blaga ali ne zagotovi potrebne pomoči, kakor zahtevajo carinski organi, se določi rok za njegovo navzočnost ali pomoč.

Če deklarant do izteka roka ni izpolnil zahtev carinskih organov, carinski organi nadaljujejo pregled blaga na deklarantovo tveganje in stroške. Po potrebi lahko carinskim organom pomagajo strokovnjaki, imenovani v skladu s pravom zadevne države članice, če pravo Unije tega ne ureja.

Člen 240

Odvzem vzorcev

(člena 189 in 190 zakonika)

1.   Če se carinski urad odloči odvzeti vzorce blaga, o tem obvesti deklaranta.

2.   Če deklarant zavrne navzočnost pri odvzemu vzorcev ali ne zagotovi potrebne pomoči, kakor zahtevajo carinski organi, se določi rok za njegovo navzočnost ali pomoč.

Če deklarant do izteka roka ni izpolnil zahtev carinskih organov, carinski organi nadaljujejo odvzem vzorcev na deklarantovo tveganje in stroške.

3.   Carinski organi sami odvzamejo vzorce. Lahko pa zahtevajo, da vzorce odvzame deklarant, ali pozovejo strokovnjaka, da odvzame vzorce pod njihovim nadzorom. Strokovnjak se imenuje v skladu s pravom zadevne države članice, če pravo Unije tega ne ureja.

4.   Vzorci se odvzamejo le v količini, ki je nujno potrebna za analizo ali natančnejši pregled, vključno z morebitno naknadno analizo.

5.   Odvzete vzorčne količine se ne odštejejo od prijavljene količine.

6.   V primeru izvozne deklaracije ali deklaracije za pasivno oplemenitenje lahko deklarant zaradi izpopolnitve pošiljke nadomesti odvzeto vzorčno količino blaga z enakim blagom.

Člen 241

Pregled vzorcev

(člena 189 in 190 zakonika)

1.   Če pregled vzorcev istega blaga vodi do različnih rezultatov, ki zahtevajo različne carinske obravnave, je treba odvzeti nadaljnje vzorce, če je to mogoče.

2.   Če rezultati pregleda dodatnih vzorcev blaga potrdijo različne rezultate, se šteje, da blago sestoji iz različnega blaga v količinah, ki ustrezajo rezultatom pregleda. Enako velja, če ni mogoče odvzeti dodatnih vzorcev.

Člen 242

Vrnitev odvzetih vzorcev ali ureditev njihovega položaja

(člena 189 in 190 zakonika)

1.   Odvzeti vzorci se vrnejo deklarantu na njegovo zahtevo, razen v naslednjih primerih:

(a)

če so bili vzorci uničeni med analizo ali pregledom;

(b)

če morajo vzorce hraniti carinski organi za namene enega od naslednjih:

(i)

nadaljnji pregled;

(ii)

pritožba ali sodni postopek.

2.   Če deklarant ne vloži zahtevka za vrnitev vzorcev, lahko carinski organi od deklaranta zahtevajo, da preostanek vzorcev odstrani ali uredi njihov položaj v skladu s členom 198(1)(c) zakonika.

Člen 243

Rezultati preverjanja carinske deklaracije in pregleda blaga

(člen 191 zakonika)

1.   Če carinski organi preverijo točnost navedb v carinski deklaraciji, zabeležijo dejstvo, da je bilo opravljeno preverjanje, in rezultate tega preverjanja.

Če je bil pregledan samo del blaga, se zabeleži, katero blago je bilo pregledano.

Če je bil deklarant odsoten, se njegova odsotnost zabeleži.

2.   Carinski organi obvestijo deklaranta o rezultatih preverjanja.

3.   Če rezultati preverjanja carinske deklaracije, niso v skladu z navedbami v deklaraciji, carinski organi določijo in zabeležijo, katere navedbe je treba upoštevati za naslednje namene:

(a)

izračun zneska uvozne ali izvozne dajatve in drugih dajatev za blago;

(b)

izračun vseh nadomestil ali drugih zneskov ali finančnih ugodnosti, določenih za izvoz v okviru skupne kmetijske politike;

(c)

uporabo drugih predpisov, ki urejajo carinski postopek, v katerega je dano blago.

4.   Če se ugotovi, da je deklarirano nepreferencialno poreklo nepravilno, se poreklo, ki se upošteva za namene odstavka 3(a), določi na podlagi dokazil, ki jih predloži deklarant ali, če ti niso zadostni oziroma zadovoljivi, na podlagi vseh razpoložljivih informacij.

Člen 244

Predložitev zavarovanja

(člen 191 zakonika)

Če carinski organi menijo, da lahko preverjanje carinske deklaracije privede do zneska uvozne ali izvozne dajatve ali drugih dajatev, ki bi bile plačljive, višjega od tistega, ki izhaja iz navedb v carinski deklaraciji, je prepustitev blaga pogojena s predložitvijo zavarovanja, ki zadostuje za pokritje razlike med zneskom v skladu s podatki v carinski deklaraciji in zneskom, ki je lahko dejansko plačljiv.

Vendar lahko deklarant namesto vložitve tega zavarovanja zahteva takojšnje obvestilo o carinskem dolgu, ki bi ga morda moral nazadnje plačati za blago.

Člen 245

Prepustitev blaga po preverjanju

(člen 191 in člen 194(1) zakonika)

1.   Če na podlagi preverjanja carinske deklaracije carinski organi določijo znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki je drugačen od zneska, navedenega v deklaraciji, se za tako ocenjeni znesek uporablja člen 195(1) zakonika.

2.   Če carinski organi niso prepričani, ali se za prijavljeno blago uporabljajo ukrepi prepovedi ali omejevanja, in tega ni mogoče ugotoviti pred prejemom rezultatov preverjanj, ki jih opravijo carinski organi, se zadevno blago ne prepusti.

Oddelek 2

Prepustitev

Člen 246

Zabeleženje in obvestilo o prepustitvi blaga

(člen 22(3) zakonika)

Carinski organi obvestijo deklaranta o prepustitvi blaga ter zabeležijo prepustitev blaga v zadevnem carinskem postopku in navedejo vsaj sklic na carinsko deklaracijo ali obvestilo in datum prepustitve blaga.

Člen 247

Neprepuščeno blago

(člen 22(3) zakonika)

1.   Če se iz katerega koli od razlogov iz člena 198(1)(b) zakonika blago ne more prepustiti ali če je bilo po prepustitvi blaga ugotovljeno, da to ne izpolnjuje pogojev za navedeno prepustitev, določijo carinski organi deklarantu razumen rok za ureditev stanja blaga.

2.   Carinski organi lahko na tveganje in stroške deklaranta prenesejo blago iz odstavka 1 na poseben kraj, ki je pod njihovim nadzorom.

Poglavje 4

Razpolaganje z blagom

Člen 248

Uničenje blaga

(člen 197 zakonika)

Carinski organi določijo vrsto in količino odpadkov ali ostankov, ki ostanejo po uničenju blaga, da bi ugotovili vse carine in druge dajatve, ki se uporabljajo za te odpadke ali ostanke, ko so dani v carinski postopek ali ponovno izvoženi.

Člen 249

Odstop blaga

(člen 199 zakonika)

1.   Carinski organi lahko zavrnejo zahtevek za dovoljenje, da se blago odstopi državi v skladu s členom 199 zakonika, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

blaga ni mogoče prodati na carinskem območju Unije ali bi bili stroški te prodaje nesorazmerni glede na vrednost blaga;

(b)

blago je treba uničiti.

2.   Šteje se, da je bila vložena prošnja za odstop blaga državi v skladu s členom 199 zakonika, če so carinski organi javno pozvali lastnika blaga, naj se prijavi, in je minilo 90 dni, lastnik pa tega ni storil.

Člen 250

Prodaja blaga in drugi ukrepi, ki jih sprejmejo carinski organi

(člen 198(1) zakonika)

1.   Carinski organi lahko blago, odstopljeno državi ali odvzeto, prodajo samo pod pogojem, da kupec takoj opravi formalnosti za dajanje blaga v carinski postopek ali ga ponovno izvozi.

2.   Če se blago proda po ceni, ki vključuje uvozne dajatve in druge dajatve, se šteje, da je bilo blago sproščeno v prosti promet. Carinski organi izračunajo znesek dajatev in ga vnesejo v računovodske evidence. Ta prodaja se izvede v skladu s postopki, veljavnimi v zadevni državi članici.

NASLOV VI

SPROSTITEV BLAGA V PROSTI PROMET IN OPROSTITEV UVOZNE DAJATVE

POGLAVJE 1

Sprostitev v prosti promet

Člen 251

Potrdila o tehtanju banan

(člen 163(1) zakonika)

1.   Gospodarski subjekt, pooblaščen za pripravo potrdil v skladu s členom 155 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 (v nadaljnjem besedilu: potrdila o tehtanju banan), carinske organe predhodno obvesti o tehtanju pošiljke svežih banan za pripravo tega potrdila z natančnimi podatki o vrsti embalaže, poreklu, času in kraju tehtanja.

2.   Potrdilo o tehtanju banan je v posesti deklaranta in na voljo carinskim organom ob vložitvi deklaracije za sprostitev svežih banan, ki se uvrščajo pod oznako KN 0803 90 10, zavezanih plačilu uvozne dajatve, v prosti promet.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 se lahko na deklarantovo prošnjo za dovoljenje iz člena 166 Uredbe (EU) št. 952/2013 carinski organi odločijo za sprostitev pošiljk svežih banan v prosti promet na podlagi začasne deklaracije o masi pod naslednjimi pogoji:

(a)

dovoljenje zavezuje uvoznika, da banane prepelje v nespremenjenem stanju iz te pošiljke do imenovanega pooblaščenega tehtalca, navedenega v poenostavljeni deklaraciji, kjer se bosta določili pravilna masa in vrednost;

(b)

deklarant je odgovoren za predložitev potrdila o tehtanju carinskemu uradu sprostitve v prosti promet v 10 koledarskih dneh od sprejema poenostavljene deklaracije;

(c)

deklarant predloži zavarovanje iz člena 195(1) zakonika.

Začasno se lahko masa izpelje iz predhodnega potrdila o tehtanju za banane iste vrste in porekla.

4.   Potrdilo o tehtanju banan se pripravi na obrazcu iz Priloge 61-02.

Člen 252

Kontrola pri tehtanju svežih banan

(člen 188 zakonika)

Carinski uradi preverijo vsaj 5 % skupnega števila potrdil o tehtanju banan, predloženih vsako leto, bodisi tako, da so prisotni pri tehtanju reprezentativnih vzorcev banan, ki ga izvaja gospodarski subjekt, pooblaščen za pripravo potrdil o tehtanju banan, bodisi da te vzorce stehtajo sami v skladu s postopkom, določenem v točkah 1, 2 in 3 Priloge 61-03.

POGLAVJE 2

Oprostitev uvoznih dajatev

Oddelek 1

Vrnjeno blago

Člen 253

Potrebne informacije

(člen 203(6) zakonika)

1.   Deklarant zagotovi, da so informacije, ki dokazujejo, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev uvozne dajatve, na voljo carinskemu uradu, pri katerem je vložena carinska deklaracija za sprostitev v prosti promet.

2.   Informacije iz odstavka 1 se lahko zagotovijo na enega od naslednjih načinov:

(a)

dostop do relevantnih navedb v carinski deklaraciji ali deklaraciji za ponovni izvoz, na podlagi katerih je bilo vrnjeno blago prvotno izvoženo ali ponovno izvoženo s carinskega območja Unije;

(b)

izpis, ki ga potrdi pristojni carinski urad, carinske deklaracije ali deklaracije za ponovni izvoz, na podlagi katerih je bilo vrnjeno blago prvotno izvoženo ali ponovno izvoženo s carinskega območja Unije;

(c)

dokument, ki ga izda pristojni carinski urad, z relevantnimi navedbami iz te carinske deklaracije ali deklaracije za ponovni izvoz;

(d)

dokument, ki ga izdajo carinski organi in ki potrjuje, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev uvoznih dajatev (informativni list INF 3).

3.   Če se iz informacij, ki so na voljo pristojnim carinskim organom, ugotovi, da je bilo blago, deklarirano za sprostitev v prosti promet, prvotno izvoženo s carinskega območja Unije in je takrat izpolnjevalo pogoje za odobritev oprostitev uvozne dajatve za vrnjeno blago, informacije iz odstavka 2 niso potrebne.

4.   Odstavek 2 se ne uporablja v primerih, ko se lahko blago za sprostitev v prosti promet deklarira ustno ali na drug način. Prav tako se ne uporablja za mednarodne prevoze embalažnih materialov, prevoznih sredstev ali določenega blaga, sprejetega v skladu s posebnimi carinskimi dogovori, razen če je določeno drugače.

Člen 254

Blago, ki je bilo ob izvozu upravičeno do ugodnosti ukrepov, določenih v skladu s skupno kmetijsko politiko

(člen 203(6) zakonika)

K deklaraciji za sprostitev v prosti promet za vrnjeno blago, pri izvozu katerega bi lahko bile izpolnjene formalnosti zaradi odobritve nadomestil ali drugih zneskov, dodeljenih v okviru skupne kmetijske politike, je treba priložiti dokumente iz člena 253 te uredbe ter potrdilo, ki ga izdajo organi, pristojni za odobritev teh nadomestil ali zneskov v državi članici izvoza.

Če imajo carinski organi carinskega urada, pri katerem je blago deklarirano za sprostitev v prosti promet informacije, da ni bilo in naknadno ne bo odobreno nobeno nadomestilo ali drug znesek ob izvozu, ki se dodeli v okviru skupne kmetijske politike, potrdila ni treba priložiti.

Člen 255

Izdaja informativnega lista INF 3

(člen 6(3)(a) in člen 203(6) zakonika)

1.   Izvoznik lahko pri carinskem urade izvoza zahteva informativni list INF 3.

2.   Če izvoznik zahteva informativni list INF 3 ob izvozu, ta informativni list INF 3 izda carinski urad izvoza ob izpolnitvi izvoznih formalnosti za blago.

Če bi se lahko izvoženo blago na carinsko območje Unije vrnilo prek več carinskih uradov, lahko izvoznik zahteva izdajo več informativnih listov INF 3, od katerih vsak zajema del celotne količine izvoženega blaga.

3.   Če izvoznik zahteva izdajo informativnega lista INF 3 po izpolnitvi izvoznih formalnosti za blago, lahko informativni list INF 3 izda carinski urad izvoza, če se informacije o blagu iz izvoznikove zahteve ujemajo s podatki o izvoženem blagu, ki so na voljo carinskemu uradu izvoza, ter ob izvozu v zvezi z blagom ni bilo odobreno in tudi naknadno ne more biti odobreno nikakršno nadomestilo ali drug znesek v okviru skupne kmetijske politike.

4.   Če je bil izdan informativni list INF 3, lahko izvoznik zahteva pri carinskem uradu izvoza, da ga nadomesti z več informativnimi listi INF 3, od katerih vsak zajema del celotne količine blaga, zajetega v prvotno izdanem informativnem listu INF 3.

5.   Izvoznik lahko zahteva izdajo informativnega lista INF 3 tudi samo za del izvoženega blaga.

6.   Če se informativni list INF 3 izda na papirju, eno kopijo zadrži carinski urad izvoza, ki ga je izdal.

7.   Če je bil izvirnik informativnega lista INF 3, izdan na papirju, ukraden, izgubljen ali uničen, lahko carinski urad izvoza, ki ga je izdal, na zahtevo izvoznika izda dvojnik.

Carinski urad izvoza na svoji kopiji informativnega lista INF 3 zabeleži izdajo dvojnika.

8.   Če se informativni list INF 3 izda na papirju, se pripravi na obrazcu iz Priloge 62-02.

Člen 256

Komunikacija med organi

(člen 203(6) zakonika)

Na zahtevo carinskega urada, pri katerem je vrnjeno blago deklarirano za sprostitev v prosti promet, carinski urad izvoza sporoči vse informacije, ki jih ima na voljo in ki dokazujejo, da so bili v zvezi s tem blagom izpolnjeni pogoji za oprostitev uvoznih dajatev.

Oddelek 2

Proizvodi morskega ribolova in drugi morski proizvodi

Člen 257

Oprostitev uvoznih dajatev

(člen 208(2) zakonika)

Dokazilo, da so pogoji iz člena 208(1) zakonika izpolnjeni, se lahko zagotovi v skladu z določbami členov 213, 214 in 215 te uredbe ter členov 130, 131, 132 in 133 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, kakor je ustrezno.

NASLOV VII

POSEBNI POSTOPKI

POGLAVJE 1

Splošne določbe

Oddelek 1

Zahtevek za pridobitev dovoljenja

Člen 258

Spremna listina za ustno carinsko deklaracijo za začasni uvoz

(člen 22(2) zakonika)

Če zahtevek za pridobitev dovoljenja za začasni uvoz temelji na ustni carinski deklaraciji, deklarant predloži spremno listino iz člena 165 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 v dveh izvodih, en izvod pa carinski organi overijo in ga izročijo imetniku dovoljenja.

Oddelek 2

Sprejetje odločbe o zahtevku

Člen 259

Preverjanje gospodarskih pogojev

(člen 28(1)(a) in člen 211(6) zakonika)

1.   Če je na podlagi zahtevka za pridobitev dovoljenja iz člena 211(1)(a) zakonika potrebno preverjanje gospodarskih pogojev v skladu s členom 211(6) zakonika, carinska uprava carinskega organa, ki je pristojen za odločanje o zahtevku, pošlje spis Komisiji in nemudoma zaprosi za tako preverjanje.

2.   Če po izdaji dovoljenja za uporabo postopka oplemenitenja carinska uprava države članice pridobi dokaze, da bo imela uporaba tega dovoljenja negativne posledice za bistvene interese proizvajalcev Unije, ta carinska uprava pošlje spis Komisiji in zahteva preverjanje gospodarskih pogojev.

3.   Preverjanje gospodarskih pogojev na ravni Unije lahko poteka tudi na pobudo Komisije, če ima ta dokaz, da bo imela uporaba dovoljenja negativne posledice za bistvene interese proizvajalcev Unije.

4.   Komisija ustanovi strokovno skupino, sestavljeno iz predstavnikov držav članic, ki svetujejo Komisiji, ali so gospodarski pogoji izpolnjeni ali ne.

5.   Zadevni carinski organi in kateri koli drugi carinski organi, ki obravnavajo podobne zahtevke ali dovoljenja, upoštevajo ugotovitev glede gospodarskih pogojev.

V ugotovitvah glede gospodarskih pogojev je lahko navedeno, da je primer, ki se preučuje, edinstven, in zato ne more služiti kot precedens za druge zahtevke ali dovoljenja.

6.   Če je bilo ugotovljeno, da gospodarski pogoji niso več izpolnjeni, pristojni carinski organ zadevno dovoljenje razveljavi. Razveljavitev začne veljati najpozneje eno leto po dnevu, na katerega imetnik dovoljenja prejme odločbo o razveljavitvi.

Člen 260

Postopek posvetovanja med carinskimi organi

(člen 22 zakonika)

1.   Če je bil vložen zahtevek za pridobitev dovoljenja iz člena 211(1) zakonika, ki vključuje več kot eno državo članico, veljata člena 10 in 14 te uredbe ter odstavki 2 do 5 tega člena, razen če carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, meni, da pogoji za izdajo takšnega dovoljenja niso izpolnjeni.

2.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, pošlje zahtevek in osnutek dovoljenja drugim zadevnim carinskim organom najpozneje v 30 dneh po sprejemu zahtevka.

3.   Dovoljenje, ki vključuje več kot eno državo članico, se ne izda brez predhodnega soglasja zadevnih carinskih organov o osnutku dovoljenja.

4.   Drugi zadevni carinski organi sporočijo morebitne ugovore ali soglasje v 30 dneh po prejemu osnutka dovoljenja. Ugovori so ustrezno utemeljeni.

Če se v tem roku sporočijo zadržki in v 60 dneh po prejemu osnutka dovoljenja soglasje ni doseženo, se za dele, v zvezi s katerimi so bili podani ugovori, dovoljenje ne izda.

5.   Če drugi zadevni carinski organi ne sporočijo ugovorov v 30 dneh po prejemu osnutka dovoljenja, se šteje, da je bilo dano soglasje.

Člen 261

Primeri, v katerih postopek posvetovanja ni potreben

(člen 22 zakonika)

1.   Pristojni carinski organ sprejme odločbo o zahtevku brez posvetovanja z drugimi zadevnimi carinskimi organi, kakor je določeno v členu 260 te uredbe, v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

dovoljenje, ki vključuje več kot eno državo članico, se:

(i)

podaljša;

(ii)

spremeni v manjši meri;

(iii)

odpravi;

(iv)

zadrži;

(v)

razveljavi;

(b)

s tem soglašata dve ali več držav članic, vključenih v postopek;

(c)

edina dejavnost, pri kateri so vključene različne države članice, je operacija, za katero carinski urad prepustitve in carinski urad zaključka postopka nista ista;

(d)

zahtevek za dovoljenje za začasni uvoz, ki vključuje več kot eno državo članico, je nastal na podlagi carinske deklaracije na standardnem obrazcu.

V takšnih primerih carinski organ, ki je sprejel odločbo, poskrbi, da so drugim zadevnim carinskim organom na voljo navedbe v dovoljenju.

2.   Pristojni carinski organ sprejme odločbo o zahtevku brez posvetovanja z drugimi zadevnimi carinskimi organi, kakor je določeno v členu 260 te uredbe, in ne da bi dal navedbe v dovoljenju na voljo drugim zadevnim carinskim organom v skladu z odstavkom 1, v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če se uporabljata zvezek ATA ali CPD;

(b)

če se izda dovoljenje za začasni uvoz ob prepustitvi blaga v zadevnem carinskem postopku v skladu s členom 262 te uredbe;

(c)

če s tem soglašata dve ali več držav članic, vključenih v postopek;

(d)

če je edina dejavnost, pri kateri so vključene različne države članice, prosto gibanje blaga.

Člen 262

Dovoljenje v obliki prepustitve blaga

(člen 22(1) zakonika)

Če se zahtevek za dovoljenje vloži na podlagi carinske deklaracije v skladu s členom 163(1) ali (5) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446, se dovoljenje odobri s prepustitvijo blaga v zadevni carinski postopek.

Oddelek 3

Druga postopkovna pravila

Člen 263

Carinska deklaracija, vložena pri drugem carinskem uradu

(člen 159(3) zakonika)

Pristojni carinski organ lahko v izjemnih primerih dovoli, da se carinska deklaracija vloži pri carinskem uradu, ki ni naveden v dovoljenju. V tem primeru pristojni carinski organ nemudoma obvesti nadzorni carinski urad.

Člen 264

Zaključek posebnega postopka

(člen 215 zakonika)

1.   Če je blago dano v poseben postopek z uporabo dveh ali več carinskih deklaracij na podlagi enega dovoljenja, se šteje, da se z dajanjem takšnega blaga oziroma proizvodov, pridobljenih iz njih v nadaljnjem carinskem postopku, ali dodelitvijo predpisane posebne rabe zanje postopek za zadevno blago, dano v prvi carinski deklaraciji, zaključi.

2.   Če je blago dano v poseben postopek z uporabo dveh ali več carinskih deklaracij na podlagi enega dovoljenja in se posebni postopek zaključi s tem, ko je blago izneseno iz carinskega območja Unije ali uničeno, ne da bi ostali odpadki, se šteje, da se z iznosom ali uničenjem blaga, ne da bi ostali odpadki, postopek za zadevno blago, dano v prvi carinski deklaraciji, zaključi.

3.   Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 lahko imetnik dovoljenja ali imetnik postopka zaprosi za zaključek postopka v zvezi z določenim blagom, ki je dano v postopek.

4.   Uporaba odstavkov 1 in 2 ne vodi do neupravičenih prednosti pri uvoznih dajatvah.

5.   Če je blago v posebnem postopku dano skupaj z drugim blagom in pride do popolnega uničenja ali nenadomestljive izgube, lahko carinski organi sprejmejo dokaze, ki jih predloži imetnik postopka, in navedejo dejansko količino blaga v postopku, ki je bilo uničeno ali izgubljeno.

Če imetnik postopka ne more predložiti dokazov, sprejemljivih za carinske organe, se količina uničenega ali izgubljenega blaga ugotovi s sklicevanjem na sorazmerni del tovrstnega blaga v postopku v času, ko je prišlo do uničenja ali izgube.

Člen 265

Obračun zaključka

(člen 215 zakonika)

1.   Brez poseganja v člena 46 in 48 zakonika nadzorni carinski urad nemudoma izvede kontrolo obračuna zaključka iz člena 175(1) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Nadzorni carinski urad lahko sprejme znesek plačljive uvozne dajatve, ki ga določi imetnik dovoljenja.

2.   Znesek plačljive uvozne dajatve se vknjižijo, kakor je navedeno v členu 104 zakonika, v roku 14 dni od dneva, na katerega je bil obračun zaključka sporočen nadzornemu carinskemu uradu.

Člen 266

Prenos pravic in obveznosti

(člen 218 zakonika)

Pristojni carinski organ odloči, ali se lahko izvede prenos pravic in obveznosti iz člena 218 zakonika. Če se tak prenos lahko izvede, pristojni carinski organ določi pogoje, pod katerimi je prenos dovoljen.

Člen 267

Gibanje blaga, danega v posebni postopek

(člen 219 zakonika)

1.   Gibanje blaga do carinskega urada izstopa zaradi zaključitve posebnega postopka, razen postopka posebne rabe ali pasivnega oplemenitenja, z iznosom blaga iz carinskega območja Unije, se izvede na podlagi deklaracije o ponovnem izvozu.

2.   Če se blago v okviru postopka pasivnega oplemenitenja giblje od carinskega urada prepustitve do carinskega urada izstopa, za blago veljajo določbe, ki bi se uporabljale, če bi bilo blago dano v postopek izvoza.

3.   Če se blago v okviru postopka posebne rabe giblje do carinskega urada izstopa, za blago veljajo določbe, ki bi se uporabljale, če bi bilo blago dano v postopek izvoza.

4.   Carinske formalnosti razen vodenja evidenc iz člena 214 zakonika se ne zahtevajo za gibanje, ki ni zajeto v odstavkih 1 do 3.

5.   Če poteka gibanje blaga v skladu z odstavkom 1 ali 3, ostane blago v okviru posebnega postopka, dokler ni izneseno s carinskega območja Unije.

Člen 268

Formalnosti za uporabo enakovrednega blaga

(člen 223 zakonika)

1.   Za uporabo enakovrednega blaga ne veljajo formalnosti za dajanje blaga v posebni postopek.

2.   Enakovredno blago se lahko skladišči skupaj z drugim unijskim blagom ali neunijskim blagom. V takih primerih lahko carinski organi določijo posebne metode za identifikacijo enakovrednega blaga z namenom njihovega razlikovanja od drugega unijskega blaga ali neunijskega blaga.

Če to ni mogoče ali je mogoče le ob nesorazmernih stroških za stalno identifikacijo vsake posamezne vrste blaga, se za vsako vrsto blaga carinski status in po potrebi poreklo blaga izvaja ločeno knjigovodsko izkazovanje.

3.   V primeru posebne rabe blago, ki se nadomesti z enakovrednim blagom, v naslednjih primerih ni več pod carinskim nadzorom:

(a)

če je bilo enakovredno blago uporabljeno za namene, določene za uporabo izvzetja od dajatve ali znižane stopnje dajatve;

(b)

če se enakovredno blago izvozi, uniči ali odstopi državi;

(c)

če je bilo enakovredno blago uporabljeno za namene, ki niso določeni za uporabo izvzetja od dajatve ali znižane stopnje dajatve, in je bila veljavna uvozna dajatev plačana.

Člen 269

Status enakovrednega blaga

(člen 223 zakonika)

1.   V primeru carinskega skladiščenja in začasnega uvoza enakovredno blago postane neunijsko blago in blago, ki ga nadomešča, unijsko blago v trenutku prepustitve v nadaljnji carinski postopek za zaključek postopka ali takrat, ko enakovredno blago zapusti carinsko območje Unije.

2.   V primeru aktivnega oplemenitenja enakovredno blago in iz njih pridobljeni oplemeniteni proizvodi postanejo neunijsko blago in blago, ki ga nadomeščajo, postane unijsko blago ob prepustitvi v nadaljnji carinski postopek za zaključek postopka ali takrat, ko oplemeniteni proizvodi zapustijo carinsko območje Unije.

Toda če je blago, dano v postopek aktivnega oplemenitenja, dano na trg, preden se postopek zaključi, se njegov status ob dajanju na trg spremeni. V izjemnih primerih, pri katerih se pričakuje, da enakovredno blago ne bo na voljo, ko bo blago dano na trg, lahko carinski organi na prošnjo imetnika postopka dovolijo, da je enakovredno blago na voljo pozneje, pri čemer za to določijo razumen rok.

3.   V primeru predhodnega izvoza oplemenitenih proizvodov v okviru aktivnega oplemenitenja enakovredno blago in iz njih pridobljeni oplemeniteni proizvodi postanejo neunijsko blago z učinkom za nazaj ob njihovi prepustitvi v izvozni postopek, če je blago, ki se uvaža, dano v ta postopek.

Če je blago, ki se uvaža, dano v postopek aktivnega oplemenitenja, hkrati postane unijsko blago.

Člen 270

Elektronski sistem v zvezi z zvezki e-ATA

(člen 16(1) zakonika)

Elektronski informacijski in komunikacijski sistem (v nadaljnjem besedilu: sistem zvezka e-ATA), vzpostavljen v skladu s členom 16(1) zakonika, se uporablja za obdelavo, izmenjavo in shranjevanje informacij, ki se nanašajo na zvezke e-ATA, izdane na podlagi člena 21a Istanbulske konvencije. Pristojni carinski organi poskrbijo, da so informacije prek tega sistema nemudoma na voljo.

Člen 271

Elektronski sistem v zvezi s standardizirano izmenjavo informacij

(člen 16(1) zakonika)

1.   Elektronski informacijski in komunikacijski sistem, vzpostavljen v skladu s členom 16(1) zakonika se uporablja za standardizirano izmenjavo informacij (v nadaljnjem besedilu: INF), ki se nanašajo na katerega koli od naslednjih postopkov:

(a)

postopek aktivnega oplemenitenja EX/IM ali pasivnega oplemenitenja EX/IM;

(b)

postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX ali pasivnega oplemenitenja IM/EX, če je vključena več kot ena država članica;

(c)

postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX, če je vključena ena država članica in je pristojni carinski organ iz člena 101(1) zakonika zahteval INF.

Ta sistem se uporablja tudi za obdelavo in shranjevanje ustreznih informacij. Če se zahteva INF, nadzorni carinski organi poskrbijo, da so informacije nemudoma na voljo prek tega sistema. Če se carinska deklaracija, deklaracija za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu nanaša na INF, pristojni carinski organi nemudoma posodobijo INF.

Poleg tega se elektronski informacijski in komunikacijski sistem uporablja za standardizirano izmenjavo informacij v zvezi z ukrepi trgovinske politike.

2.   Odstavek 1 tega člena se uporablja od datuma začetka uporabe informativnih listov v okviru carinskega zakonika Unije iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

POGLAVJE 2

Tranzit

Oddelek 1

Postopek zunanjega in notranjega tranzita

Pododdelek 1

Splošne določbe

Člen 272

Kontrole in formalnosti za blago, ki izstopa s carinskega območja Unije in nanj ponovno vstopa

(člen 226(3)(b), (c), (e), (f) in člen 227(2)(b), (c), (e), (f) zakonika)

Če pri gibanju blaga z ene točke na drugo znotraj carinskega območja Unije blago izstopi s carinskega območja Unije in nanj ponovno vstopi, se carinske kontrole in formalnosti v skladu s Konvencijo TIR, Konvencijo ATA, Istanbulsko konvencijo, sporazumom med pogodbenicami Severnoatlantskega pakta o statusu njihovih sil, ki je bil podpisan v Londonu 19. junija 1951, ali v skladu z akti Svetovne poštne zveze, izvajajo na točkah, na katerih blago začasno izstopi s carinskega območja Unije, in tistih, na katerih na to območje ponovno vstopi.

Člen 273

Elektronski sistem v zvezi s tranzitom

(člen 16(1) zakonika)

1.   Za izmenjavo podatkov iz zvezka TIR za operacije TIR in za izpolnitev carinskih formalnosti v zvezi s postopki tranzita Unije se uporablja elektronski sistem, vzpostavljen v skladu s členom 16(1) zakonika (v nadaljnjem besedilu: elektronski tranzitni sistem).

2.   V primeru razhajanja med navedbami v zvezku TIR in navedbami v elektronskem tranzitnem sistemu prevlada zvezek TIR.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena, države članice do datuma posodobitve sistema iz navedenega odstavka v skladu s Prilogo k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU uporabljajo nov informacijsko podprt tranzitni sistem, ustanovljen z Uredbo Komisije (EGS) št. 1192/2008 (22).

Pododdelek 2

Gibanje blaga v okviru operacij TIR

Člen 274

Operacija TIR v posebnih okoliščinah

(člen 6(3)(b), člen 226(3)(b) in člen 227(2)(b) zakonika)

Carinski organi sprejmejo zvezek TIR brez izmenjave podatkov iz zvezka TIR za operacijo TIR, kadar začasno odpovejo:

(a)

elektronski tranzitni sistem;

(b)

računalniški sistem, ki ga uporabljajo imetniki zvezka TIR za vložitev podatkov iz zvezka TIR z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov;

(c)

elektronska povezava med računalniškim sistemom, ki ga uporabljajo imetniki zvezka TIR za vložitev podatkov iz zvezka TIR z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov, in elektronskim tranzitnim sistemom.

Za sprejem zvezkov TIR brez izmenjave podatkov iz zvezka TIR v primeru začasne odpovedi iz točk (b) in (c) je potrebna odobritev carinskih organov.

Člen 275

Načrt poti za gibanje blaga v okviru operacije TIR

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Blago, ki se giblje v okviru operacije TIR, se prevaža do namembnega carinskega urada ali izstopi po ekonomsko upravičeni poti.

2.   Če carinski urad odhoda ali vstopa meni, da je to potrebno, predpiše načrt poti za operacijo TIR ob upoštevanju vseh ustreznih informacij, ki jih je predložil imetnik zvezka TIR.

Pri predpisovanju poti carinski urad v elektronski tranzitni sistem in v zvezek TIR vnese vsaj navedbo držav članic, prek katerih poteka operacija TIR.

Člen 276

Formalnosti, ki jih je treba izpolniti na carinskem uradu odhoda ali vstopa za gibanje blaga v okviru operacije TIR

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Imetnik zvezka TIR predloži podatke iz zvezka TIR za operacijo TIR pri carinskem uradu odhoda ali vstopa.

2.   Carinski urad, pri katerem so bili predloženi podatki iz zvezka TIR, določi rok, v katerem se blago predloži namembnemu carinskemu uradu ali uradu izstopa, pri čemer upošteva naslednje:

(a)

načrt poti;

(b)

prevozna sredstva;

(c)

prometno zakonodajo ali drugo zakonodajo, ki bi lahko vplivala na določanje roka;

(d)

vse zadevne informacije, ki jih je predložil imetnik zvezka TIR.

3.   Če carinski urad odhoda ali vstopa določi rok, je zavezujoč za carinske organe držav članic, na katerih ozemlje vstopi blago v okviru operacije TIR, in ga ti organi ne spreminjajo.

4.   Če je blago prepuščeno za operacijo TIR, carinski urad odhoda ali vstopa zabeleži glavno referenčno številko operacije TIR v zvezku TIR. Carinski urad, ki prepusti to blago, obvesti imetnika zvezka TIR o prepustitvi blaga za operacijo TIR.

Na prošnjo imetnika zvezka TIR carinski urad odhoda ali vnosa imetniku zvezka TIR zagotovi spremno tranzitno listino ali po potrebi spremno tranzitno/varnostno listino.

Spremna tranzitna listina se predloži na obrazcu iz Priloge B-02 k Delegirani uredbi (EU) 2015/2446, po potrebi pa se ji priloži seznam postavk na obrazcu iz Priloge B-03 k navedeni delegirani uredbi. Spremna tranzitna / varnostna listina se predloži na obrazcu iz Priloge B-04 k navedeni delegirani uredbi, priloži pa se ji tranzitni/varnostni seznam postavk na obrazcu iz Priloge B-05 k navedeni delegirani uredbi.

5.   Carinski urad odhoda ali vstopa pošlje navedbe o operaciji TIR deklariranemu namembnemu carinskemu uradu ali uradu izstopa.

Člen 277

Izredni dogodki med gibanjem blaga v okviru operacije TIR

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Prevoznik po izrednem dogodku nemudoma izroči blago skupaj s cestnim vozilom, skupino vozil ali zabojnikom, zvezkom TIR in glavno referenčno številko operacije TIR najbližjemu carinskemu organu države članice, na ozemlju katere se prevozno sredstvo nahaja, če:

(a)

mora prevoznik odstopiti od načrta poti, predpisanega v skladu s členom 268 zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati;

(b)

se zgodita izredni dogodek ali nesreča v smislu člena 25 Konvencije TIR.

2.   Če carinski organ, na ozemlju katerega se nahaja prevozno sredstvo, meni, da se lahko zadevna operacija TIR nadaljuje, sprejme vse ukrepe, ki se mu zdijo potrebni.

Ustrezne informacije o izrednih dogodkih iz odstavka 1 ta carinski organ evidentira v elektronskem tranzitnem sistemu.

3.   Do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema (NCTS) iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU namembni carinski urad ali carinski urad izstopa evidentira ustrezne informacije o izrednih dogodkih iz odstavka 1 v elektronskem tranzitnem sistemu.

4.   Do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU se drugi pododstavek odstavka 2 tega člena ne uporablja.

Člen 278

Predložitev blaga, ki se giblje v okviru operacije TIR, namembnemu carinskemu uradu ali uradu izstopa

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Če blago, ki se giblje v okviru operacije TIR, prispe na namembni carinski urad ali carinski urad izstopa, se temu carinskemu uradu predloži naslednje:

(a)

blago skupaj s cestnim vozilom, skupino vozil ali zabojnikom;

(b)

zvezek TIR;

(c)

glavna referenčna številka operacije TIR;

(d)

vse informacije, ki jih zahteva namembni carinski urad ali carinski urad izstopa.

Predložitev se izvede v času uradnih ur. Toda namembni carinski urad ali carinski urad izstopa lahko na prošnjo zadevne osebe odobri predložitev izven uradnih ur ali na drugem kraju.

2.   Če se je predložitev izvedla na namembnem carinskem uradu ali carinskem uradu izstopa po poteku roka, ki ga je določil carinski urad odhoda ali vstopa v skladu s členom 276(2) te uredbe, se šteje, da je imetnik zvezka TIR upošteval rok, če on ali prevoznik namembnemu carinskemu uradu ali carinskemu uradu izstopa dokaže, da zamude ni mogoče pripisati njemu.

3.   Operacija TIR se lahko konča pri drugem carinskem uradu, ki ni deklariran v tranzitni deklaraciji. V tem primeru se ta carinski urad šteje za namembni carinski urad ali carinski urad izstopa.

Člen 279

Formalnosti na namembnem carinskem uradu ali uradu izstopa za blago, ki se giblje v okviru operacije TIR

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Namembni carinski urad ali carinski urad izstopa obvesti carinski urad odhoda ali vstopa o prihodu blaga na dan, ko je blago skupaj s cestnim vozilom, skupino vozil ali zabojnikom, zvezkom TIR in glavno referenčno številko operacije TIR predloženo v skladu s členom 278(1) te uredbe.

2.   Če se operacija TIR konča pri drugem carinskem uradu, ki ni deklariran v tranzitni deklaraciji, carinski urad, ki se šteje za namembni carinski urad ali carinski urad izstopa v skladu s členom 278(3) te uredbe, o prihodu obvesti carinski urad odhoda ali vstopa na dan, ko je blago predloženo v skladu s členom 278(1) te uredbe.

Carinski urad odhoda ali vstopa o prihodu obvesti namembni carinski urad ali urad izstopa, deklariran v tranzitni deklaraciji.

3.   Namembni carinski urad ali carinski urad izstopa sporoči rezultate kontrole carinskemu uradu odhoda ali vstopa najpozneje tretji dan po tem, ko je bilo blago predloženo namembnemu carinskemu uradu ali carinskemu uradu izstopa oziroma na drugem kraju v skladu s členom 278(1) te uredbe. V izjemnih primerih se lahko ta rok podaljša na največ šest dni.

Toda če blago prejme pooblaščeni prejemnik iz člena 230 zakonika, se carinski urad odhoda ali vstopa obvesti najpozneje šesti dan po dnevu, ko je bilo blago dostavljeno pooblaščenemu prejemniku.

4.   Namembni carinski urad ali carinski urad izstopa operacijo TIR konča v skladu s členoma 1(d) in 28(1) Konvencije TIR. Izpolni talon št. 2 zvezka TIR in zadrži kupon št. 2 zvezka TIR. Zvezek TIR se vrne imetniku zvezka TIR ali osebi, ki ga zastopa.

5.   Če se uporablja člen 274 te uredbe, carinski organi namembne države članice ali države članice izstopa vrnejo ustrezni del kupona št. 2 zvezka TIR carinskemu organu odhoda ali vstopa nemudoma in najpozneje v osmih dneh od dneva, na katerega se je operacija TIR končala.

Člen 280

Poizvedovalni postopek za gibanje blaga v okviru operacije TIR

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Če carinski urad odhoda ali vstopa ni prejel rezultatov kontrole v šestih dneh po prejemu obvestila o prihodu blaga, ta carinski urad nemudoma zahteva rezultate kontrole od namembnega carinskega urada ali carinskega urada izstopa, ki je poslal obvestilo o prihodu blaga.

Namembni carinski urad ali carinski urad izstopa pošlje rezultate kontrole takoj po prejemu zahteve carinskega urada odhoda ali vstopa.

2.   Če carinski organ države članice odhoda ali vstopa še ni prejel informacij, ki omogočajo zaključek operacije TIR ali izterjavo carinskega dolga, zahteva zadevne informacije od imetnika zvezka TIR ali, če je na namembnem ali izstopnem kraju na voljo dovolj navedb, od namembnega carinskega urada ali carinskega urada izstopa, in sicer v naslednjih primerih:

(a)

carinski urad odhoda ali vstopa ni prejel obvestila o prihodu blaga po izteku roka za predložitev blaga, določenega v skladu s členom 276(2) te uredbe;

(b)

carinski urad odhoda ali vstopa ni prejel rezultatov kontrol, zahtevanih v skladu z odstavkom 1;

(c)

carinski urad odhoda ali vstopa ugotovi, da so bili obvestilo o prihodu blaga ali rezultati kontrole poslani po pomoti.

3.   Carinski organ države članice odhoda ali vstopa pošlje zahteve za informacije v skladu z odstavkom 2(a) v obdobju sedmih dni po izteku roka iz navedenega člena, zahteve za informacije v skladu z odstavkom 2(b) pa v roku sedmih dni po izteku veljavnega roka iz odstavka 1.

Če pa pred iztekom teh rokov carinski organ države članice odhoda ali vstopa prejme informacije, da se operacija TIR ni pravilno končala, ali sumi, da je tako, nemudoma pošlje zahtevo.

4.   Odgovori na zahteve, predložene v skladu z odstavkom 2, se pošljejo v 28 dneh od dneva, ko je bila zahteva poslana.

5.   Če na podlagi zahteve v skladu z odstavkom 2 namembni carinski urad ali carinski urad izstopa ni predložil dovolj informacij, da se operacija TIR lahko zaključi, carinski organ države članice odhoda ali vstopa od imetnika zvezka TIR zahtevajo, da predloži te informacije, in sicer najpozneje 35 dni po začetku poizvedovalnega postopka.

Vendar navedeni carinski organ do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU od imetnika zvezka TIR zahteva, da predloži navedene informacije, najpozneje 28 dni po začetku poizvedovalnega postopka.

Imetnik zvezka TIR na zahtevo odgovori v 28 dneh od dneva, na katerega je bila poslana. Na prošnjo imetnika zvezka TIR se lahko to obdobje podaljša za nadaljnjih 28 dni.

6.   Če je bil zvezek TIR sprejet brez izmenjave podatkov iz zvezka TIR za operacije TIR v skladu s členom 267, carinski organ države članice odhoda ali vstopa začnejo poizvedovalni postopek, da bi dobili potrebne informacije za zaključek operacije TIR, če po dveh mesecih od dneva sprejema zvezka TIR niso prejeli dokazila, da se je operacija TIR končala. Ta organ pošlje zahtevo za informacije carinskim organom namembne ali izstopne države članice. Ta carinski organ na zahtevo odgovori v 28 dneh od dneva, na katerega je bila poslana.

Če pa pred iztekom tega obdobja carinski organ države članice odhoda ali vstopa prejme informacije, da se operacija TIR ni pravilno končala, ali sumi, da je tako, nemudoma začne poizvedovalni postopek.

Carinski organ države članice odhoda ali vstopa začne poizvedovalni postopek tudi, če postanejo na voljo informacije, da je bilo dokazilo o koncu operacije TIR ponarejeno in je potreben poizvedovalni postopek za dosego ciljev iz odstavka 9.

7.   Carinski organ države članice odhoda ali vstopa obvesti zadevno garantno združenje, da ni bilo mogoče zaključiti operacije TIR, in ga pozovejo, naj predloži dokazilo, da se je operacija TIR končala. Te informacije se ne smejo obravnavati kot obvestilo v smislu člena 11(1) Konvencije TIR.

8.   Če je med ukrepi poizvedovalnega postopka iz odstavkov 1 do 7 ugotovljeno, da se je operacija TIR končala pravilno, carinski organi države članice odhoda ali vstopa zaključijo operacijo TIR ter takoj obvestijo garantno združenje in imetnika zvezka TIR in, če je to primerno, kateri koli carinski organ, ki je morda začel postopek izterjave.

9.   Če se med ukrepi poizvedovalnega postopka iz odstavkov 1 do 7 ugotovi, da operacije TIR ni mogoče zaključiti, carinski organ države članice odhoda ali vstopa ugotovi, ali je nastal carinski dolg.

Če je nastal carinski dolg, carinski organ države članice odhoda ali vstopa sprejme naslednje ukrepe:

(a)

ugotovi, kdo je dolžnik;

(b)

določi carinski organ, pristojen za obvestilo o carinskem dolgu v skladu s členom 102(1) zakonika.

Člen 281

Alternativno dokazilo o koncu operacije TIR

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Šteje se, da se je operacija TIR pravilno končala v roku v skladu s členom 276(2) te uredbe, če imetnik zvezka TIR ali garantno združenje carinskemu organu države članice odhoda ali vstopa ustrezno predloži enega od naslednjih dokumentov za identifikacijo blaga:

(a)

dokument, ki so ga potrdili carinski organi namembne ali izstopne države članice ter ki identificira blago in ugotavlja, da je bilo blago predloženo namembnemu carinskemu uradu ali carinskemu uradu izstopa ali dostavljeno pooblaščenemu prejemniku v skladu s členom 230 zakonika;

(b)

dokument ali carinsko evidenco, ki ju potrdijo carinski organi države članice ter ki potrjujeta, da je blago fizično zapustilo carinsko območje Unije;

(c)

carinski dokument, izdan v tretji državi, v kateri je bilo blago dano v carinski postopek;

(d)

dokument, izdan v tretji državi, ki ga je z žigom ali kako drugače potrdil carinski organ te države in ki potrjuje, da se šteje, da je blago v prostem prometu v tej državi.

2.   Namesto dokumentov iz odstavka 1 se lahko kot dokazilo predložijo njihove kopije, katerih verodostojnost potrdi organ, ki je potrdil izvirne dokumente, organ zadevne tretje države ali organ države članice.

3.   Obvestilo o prihodu blaga iz člena 279(1) in (2) te uredbe se ne šteje kot dokazilo, da se je operacija TIR končala pravilno.

Člen 282

Formalnosti za blago, ki se giblje v okviru operacije TIR, ki ga prejme pooblaščeni prejemnik

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(b) zakonika)

1.   Ko blago prispe na kraj, določen v dovoljenju iz člena 230 zakonika, pooblaščeni prejemnik:

(a)

takoj obvesti namembni carinski urad o prihodu blaga in ga obvesti o kakršnih koli nepravilnostih ali izrednih dogodkih, ki so se zgodili med prevozom;

(b)

raztovori blago šele po pridobitvi dovoljenja od namembnega carinskega urada;

(c)

po raztovarjanju nemudoma vnese rezultate pregleda in vse druge relevantne informacije v zvezi raztovarjanjem v svojo evidenco;

(d)

namembni carinski urad obvesti o rezultatih pregleda blaga in o vseh nepravilnostih najpozneje na tretji dan po dnevu, ko je prejel dovoljenje za raztovarjanje blaga.

2.   Če je namembni carinski urad prejel obvestilo o prihodu blaga v prostore pooblaščenega prejemnika, o prihodu blaga obvesti carinski urad odhoda ali vstopa.

3.   Ko namembni carinski urad prejme rezultate pregleda blaga iz odstavka 1(d), pošlje rezultat kontrole carinskemu uradu odhoda ali vstopa najpozneje na šesti dan po dnevu, ko je bilo blago dostavljeno pooblaščenemu prejemniku.

4.   Na prošnjo imetnika zvezka TIR pooblaščeni prejemnik izda potrdilo, ki potrjuje prihod blaga na kraj, določen v dovoljenju iz člena 230 zakonika, in vsebuje sklic na glavno referenčno številko operacije TIR in na zvezek TIR. Potrdilo se ne šteje kot dokazilo, da se je operacija TIR končala v smislu člena 279(4) te uredbe.

5.   Pooblaščeni prejemnik zagotovi, da je zvezek TIR skupaj z glavno referenčno številko operacije TIR predložen v roku, določenem v dovoljenju, namembnemu carinskemu uradu za namene končanja operacije TIR v skladu s členom 279(4) te uredbe.

6.   Šteje se, da je imetnik zvezka TIR izpolnil svoje obveznosti v skladu s členom 1(o) Konvencije TIR, potem ko so bili zvezek TIR, skupaj s cestnim vozilom, kombinacijo vozil ali zabojnikom in blagom dostavljeni nedotaknjeni pooblaščenemu prejemniku na kraj, določen v dovoljenju.

Pododdelek 3

Gibanje blaga v skladu s Konvencijo ATA in Istanbulsko konvencijo

Člen 283

Obvestilo o kršitvah in nepravilnostih

(člen 226(3)(c) in člen 227(2)(c) zakonika)

Carinski urad za usklajevanje iz člena 166 v državi članici, v kateri je nastala kršitev ali nepravilnost med tranzitom ATA ali v zvezi z njim, obvesti imetnika zvezka ATA in garantno združenje o kršitvi ali nepravilnosti v enem letu od datuma izteka roka veljavnosti zvezka.

Člen 284

Alternativno dokazilo o koncu tranzitne operacije ATA

(člen 226(3)(c) in člen 227(2)(c) zakonika)

1.   Šteje se, da se je tranzitna operacija ATA pravilno končala, če imetnik zvezka ATA v roku, predpisanem v členu 7(1) in (2) Konvencije ATA, če je zvezek ATA izdan na podlagi Konvencije ATA, ali v členu 9(1)(a) in (b) Priloge A k Istanbulski konvenciji, če je zvezek izdan v skladu s Istanbulsko konvencijo, carinskemu organu predloži enega od naslednjih dokumentov za identifikacijo blaga:

(a)

dokumente iz člena 8 Konvencije ATA, če je zvezek ATA izdan na podlagi Konvencije ATA, ali iz člena 10 Priloge A k Istanbulski konvenciji, če je zvezek izdan na podlagi Istanbulske konvencije;

(b)

dokument, ki ga potrdi carinski organ ter potrjuje, da je bilo blago predloženo namembnemu carinskemu uradu ali carinskemu uradu izstopa;

(c)

dokument, ki ga izda carinski organ tretje države, v kateri je blago dano v carinski postopek.

2.   Namesto dokumentov iz odstavka 1 se lahko kot dokazilo predložijo njihove kopije, katerih verodostojnost potrdi organ, ki je potrdil izvirne dokumente.

Pododdelek 4

Gibanje blaga na podlagi obrazca 302

Člen 285

Določeni carinski uradi

(člen 226(3)(e), člen 227(2)(e) in člen 159(3) zakonika)

Carinski organ v vsaki državi članici, v kateri so nameščene sile Severnoatlantskega pakta (v nadaljnjem besedilu: sile NATO), ki imajo pravico do uporabe obrazca 302, določi carinski urad ali urade, odgovorne za carinske formalnosti in kontrole v zvezi z gibanjem blaga, ki ga opravijo te sile ali se opravijo v njihovem imenu.

Člen 286

Dobava obrazcev 302 za sile NATO

(člen 226(3)(e) in člen 227(2)(e) zakonika)

Določeni carinski urad v državi članici odhoda silam NATO, nameščenim na svojem območju, dobavi obrazce 302, ki:

(a)

so predhodno potrjeni z žigom in podpisom uradnika tega urada;

(b)

so označeni s serijsko številko;

(c)

vsebujejo polni naslov določenega carinskega urada za vračilo izvoda obrazca 302.

Člen 287

Postopkovna pravila za uporabo obrazca 302

(člen 226(3)(e) in člen 227(2)(e) zakonika)

1.   V času odpreme blaga sile NATO storijo eno od naslednjega:

(a)

v elektronski obliki pri carinskem uradu odhoda ali vstopa vložijo podatke iz obrazca 302;

(b)

izpolnijo obrazec 302 z izjavo, da se blago giblje pod njihovim nadzorom in overijo to izjavo s podpisom, žigom in datumom.

2.   Če sile NATO vložijo podatke iz obrazca 302 v elektronski obliki v skladu z odstavkom 1(a), se smiselno uporabljajo členi 294, 296, 304, 306, 314, 315 in 316 te uredbe.

3.   Če sile NATO delujejo v skladu z odstavkom 1(b), se kopija obrazca 302 nemudoma predloži določenemu carinskemu uradu, odgovornemu za carinske formalnosti in kontrole, ki se nanašajo na sile NATO, ki odpremljajo blago ali v imenu katerih se odpremlja blago.

Druge kopije obrazca 302 spremljajo pošiljko do namembnih sil NATO, kjer te sile NATO obrazce žigosajo in podpišejo.

Ob prihodu blaga se dva izvoda obrazca predložita določenemu carinskemu uradu, odgovornemu za carinske formalnosti in kontrole, ki se nanašajo na namembne sile NATO.

Ta določeni carinski urad obdrži en izvod in vrne drugi izvod carinskemu uradu, odgovornemu za carinske formalnosti in kontrole, ki se nanašajo na sile NATO, ki odpremljajo blago ali v imenu katerih se odpremlja blago.

Pododdelek 5

Tranzit blaga, ki se prevaža po poštnem sistemu

Člen 288

Gibanje neunijskega blaga v poštnih pošiljkah v okviru postopka zunanjega tranzita

(člen 226(3)(f) zakonika)

Če se neunijsko blago giblje v okviru postopka zunanjega tranzita v skladu s členom 226(3)(f) zakonika, so poštna pošiljka in morebitne spremne listine označene z nalepko iz Priloge 72-01.

Člen 289

Gibanje poštnih pošiljk, ki vsebujejo tako unijsko kot neunijsko blago

(člen 226(3)(f) in člen 227(2)(f) zakonika)

1.   Če poštna pošiljka vsebuje tako unijsko kot neunijsko blago, so poštna pošiljka in morebitne spremne listine označene z nalepko iz Priloge 72-01.

2.   Za unijsko blago, zajeto v pošiljki iz odstavka 1, se dokazilo o carinskem statusu blaga Unije ali sklic na glavno referenčno številko tega dokazila pošljeta ločeno namembnemu izvajalcu poštnih storitev ali priložita k pošiljki.

Če se dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga pošlje ločeno namembnemu izvajalcu poštnih storitev, ta izvajalec poštnih storitev predloži dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga namembnemu carinskemu uradu skupaj s pošiljko.

Če sta dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga ali njegova glavna referenčna številka priložena k pošiljki, je to jasno označeno na zunanji strani tovorka.

Člen 290

Gibanje poštnih pošiljk v postopku notranjega tranzita v posebnih okoliščinah

(člen 227(2)(f) zakonika)

1.   Če se unijsko blago giblje na posebno davčno ozemlje ali z njega v okviru postopka notranjega tranzita v skladu s členom 227(2)(f) zakonika, so poštna pošiljka in morebitne spremne listine označene z nalepko iz Priloge 72-02.

2.   Če se unijsko blago giblje v okviru postopka notranjega tranzita v skladu s členom 227(2)(f) zakonika s carinskega območja Unije v državo skupnega tranzita za nadaljnje pošiljanje na carinsko območje Unije, se temu blagu priložijo dokazila o carinskem statusu unijskega blaga, ki se potrdi na enega od načinov iz člena 199 te uredbe.

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga se predloži carinskemu uradu ob ponovnem vstopu na carinsko območje Unije.

Oddelek 2

Postopek zunanjega in notranjega tranzita Unije

Pododdelek 1

Splošne določbe

Člen 291

Tranzitna operacija v posebnih okoliščinah

(člen 6(3)(b) zakonika)

1.   Carinski organ sprejme tranzitno deklaracijo v papirni obliki, če začasno odpovejo:

(a)

elektronski tranzitni sistem;

(b)

računalniški sistem, ki ga uporabljajo imetniki postopka za vložitev unijske tranzitne deklaracije z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov;

(c)

elektronska povezava med računalniškim sistemom, ki ga uporabljajo imetniki postopka za vložitev unijske tranzitne deklaracije z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov, in elektronskim tranzitnim sistemom.

Pravila za uporabo tranzitne deklaracije v papirni obliki se določijo v Prilogi 72-04.

2.   Za sprejem tranzitne deklaracije v papirni obliki v primeru začasne odpovedi iz točk (b) in (c) je potrebna odobritev carinskih organov.

Člen 292

Preverjanje in upravna pomoč

(člen 48 zakonika)

1.   Pristojni carinski organ lahko po prepustitvi blaga opravi kontrole predloženih informacij, dokumentov, obrazcev, dovoljenj ali podatkov v zvezi s tranzitno operacijo, da preveri, da so vnosi, izmenjane informacije in žigi pristni. Takšne kontrole se izvajajo, če se pojavijo dvomi glede pravilnosti in pristnosti predloženih informacij ali če obstaja sum goljufije. Lahko se izvajajo tudi zaradi analize tveganja ali naključno.

2.   Pristojni carinski organ se nemudoma odzove na prejeto prošnjo po izvedbi kontrole po prepustitvi blaga.

3.   Če pristojni carinski organ države članice odhoda vloži zahtevek pri pristojnem carinskem organu za kontrolo po prepustitvi blaga v zvezi z informacijami, povezanimi z operacijo tranzita Unije, se šteje, da pogoji iz člena 215(2) zakonika o zaključku postopka tranzita niso bili izpolnjeni, dokler nista potrjeni pristnost in pravilnost podatkov.

Člen 293

Konvencija o skupnem tranzitnem postopku

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Če imetnik blaga uporabi skupni tranzitni postopek, se uporabita odstavek 2 tega člena in člen 189 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446. Toda šteje se, da je blago, ki se prevaža znotraj carinskega območja Unije, dano v postopek tranzita Unije v skladu s členom 1(2) Konvencije o skupnem tranzitnem postopku (23).

2.   Če se uporabljajo določbe Konvencije o skupnem tranzitnem postopku in unijsko blago prečka eno ali več držav s skupnim tranzitom, je blago dano v postopek notranjega tranzita Unije iz člena 227(2)(a) zakonika, razen za unijsko blago, ki se prevaža v celoti po morju ali zraku.

Člen 294

Mešane pošiljke

(člen 233(1)(b) zakonika)

Pošiljka lahko vsebuje tako blago, ki ga je treba dati v postopek zunanjega tranzita Unije v skladu s členom 226 zakonika, kot blago, ki ga je treba dati v postopek notranjega tranzita Unije v skladu s členom 227 zakonika, pod pogojem, da je vsaka postavka blaga ustrezno označena v tranzitni deklaraciji.

Člen 295

Področje veljavnosti

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

Postopek tranzita Unije je obvezen v naslednjih primerih:

(a)

če se neunijsko blago, ki se prevaža po zraku, natovori ali pretovori na letališču Unije;

(b)

če se neunijsko blago, ki se prevaža po morju, prevaža z rednim ladijskim prevozom, odobrenim v skladu s členom 120 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Pododdelek 2

Formalnosti pri carinskem uradu odhoda

Člen 296

Tranzitna deklaracija in prevozna sredstva

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Vsaka tranzitna deklaracija zajema le blago, dano v postopek tranzita Unije, ki se giblje ali se bo gibalo iz enega carinskega urada odhoda do enega namembnega carinskega urada z enim prevoznim sredstvom, v zabojniku ali v tovorku.

Vendar pa lahko ena tranzitna deklaracija zajema blago, ki se je ali se bo gibalo iz enega carinskega urada odhoda do enega namembnega carinskega urada v več kot enem zabojniku ali v več kot enem tovorku, če so zabojniki ali tovorki natovorjeni na eno prevozno sredstvo.

2.   V tem členu se kar koli od naslednjega šteje kot eno samo prevozno sredstvo pod pogojem, da je blago, ki se prevaža, odpremljeno skupaj:

(a)

cestno vozilo z enim ali več priklopniki ali polpriklopniki;

(b)

sklop povezanih železniških voz ali vagonov;

(c)

plovila, ki tvorijo verigo.

3.   Če se za namen postopka tranzita Unije eno prevozno sredstvo uporabi za natovarjanje blaga pri več kakor enem uradu odhoda in za raztovarjanje pri več kakor enem namembnem carinskem uradu, se vložijo ločene tranzitne deklaracije za vsako od pošiljk.

Člen 297

Rok za predložitev blaga

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Carinski urad odhoda določi rok, v katerem se blago predloži namembnemu carinskemu uradu, pri čemer upošteva naslednje:

(a)

načrt poti;

(b)

prevozna sredstva;

(c)

prometno zakonodajo ali drugo zakonodajo, ki bi lahko vplivala na določanje roka;

(d)

vse zadevne informacije, ki jih je predložil imetnik postopka.

2.   Če carinski urad odhoda določi rok, je ta zavezujoč za carinske organe držav članic, na katerih ozemlje vstopi blago v okviru operacije tranzita Unije, in ga ti organi ne spreminjajo.

Člen 298

Načrt poti za gibanje blaga v okviru postopka tranzita Unije

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Blago, dano v postopek tranzita Unije, se giblje do namembnega carinskega urada po ekonomsko najbolj upravičeni poti.

2.   Če carinski urad odhoda ali imetnik postopka meni, da je to potrebno, ta carinski urad predpiše načrt poti za gibanje blaga v okviru postopka tranzita Unije ob upoštevanju vseh ustreznih informacij, ki jih posreduje imetnik postopka.

Pri predpisovanju načrta poti carinski urad v elektronski tranzitni sistem vnese vsaj oznako držav članic, prek katerih naj bi potekal tranzit.

Člen 299

Nameščanje carinskih oznak kot ukrep za identifikacijo

(člen 192, člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Če se blago da v postopek tranzita Unije, carinski urad odhoda namesti carinske oznake na naslednje:

(a)

tovorni prostor za blago, če je prevozno sredstvo ali zabojnik urad odhoda priznal kot primernega za nameščanje carinskih oznak;

(b)

v drugih primerih na posamezne tovorke.

2.   Carinski urad odhoda zabeleži število carinskih oznak in posamezne identifikatorje carinskih oznak v elektronskem tranzitnem sistemu.

Člen 300

Primernost za nameščanje carinskih oznak

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Carinski urad odhoda šteje, da so prevozna sredstva ali zabojniki primerni za nameščanje carinskih oznak pod naslednjimi pogoji:

(a)

carinske oznake je mogoče enostavno in učinkovito pritrditi na prevozno sredstvo ali zabojnik;

(b)

prevozna sredstva ali zabojniki so zgrajeni tako, da kadar se blago odstrani ali doda, odstranitev ali dodajanje pustita vidne sledove, carinske oznake pa so poškodovane ali kažejo znake nedovoljenega odpiranja, oziroma odstranitev ali dodajanje zazna sistem za elektronski nadzor;

(c)

prevozna sredstva ali zabojniki nimajo skrivnih prostorov, v katere bi bilo mogoče skriti blago;

(d)

prostori za blago so enostavno dostopni za carinski pregled.

2.   Cestna vozila, priklopniki, polpriklopniki ali zabojniki, odobreni za prevoz blaga pod carinsko oznako v skladu z mednarodnim sporazumom, katerega pogodbenica je Unija, se prav tako štejejo kot primerni za nameščanje carinskih oznak.

Člen 301

Značilnosti carinskih oznak

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Carinske oznake imajo vsaj naslednje bistvene značilnosti in so skladne z naslednjimi tehničnimi specifikacijami:

(a)

bistvene značilnosti carinskih oznak:

(i)

ostanejo nepoškodovane in varno pritrjene ob običajni uporabi;

(ii)

so brez težav preverljive in razpoznavne;

(iii)

izdelane so tako, da so vse poškodbe, nedovoljeno odpiranje ali odstranjevanje vidni s prostim očesom;

(iv)

oblikovane so za enkratno uporabo oziroma, če so namenjene za večkratno uporabo, so oblikovane tako, da jih je mogoče jasno označiti z individualno identifikacijsko oznako ob vsaki ponovni uporabi;

(v)

vsebujejo trajne, čitljive in enolično oštevilčene identifikatorje carinskih oznak;

(b)

tehnične specifikacije:

(i)

oblika in dimenzije oznak se lahko razlikujejo glede na uporabljeni način nameščanja oznak, vendar so dimenzije take, da omogočajo hitro preverjanje oznak za identifikacijo;

(ii)

oznake za identifikacijo so izdelane tako, da jih ni mogoče ponarediti in da jih je težko razmnoževati;

(iii)

uporabljeni material je odporen proti poškodbam in ne omogoča neopaznega ponarejanja ali ponovne uporabe.

2.   Če je carinske oznake potrdil pristojni organ v skladu z mednarodnim standardom ISO št. 17712:2013 „Tovorni zabojniki – Mehanske plombe“, se šteje, da te carinske oznake izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1.

Za prevoz v zabojnikih se v najširšem možnem obsegu uporabljajo carinske oznake z močnimi varnostnimi elementi.

3.   Carinske oznake vsebujejo naslednje navedbe:

(a)

izraz „carinski“ v enem od uradnih jezikov Unije ali ustrezno okrajšavo;

(b)

oznako države, v obliki oznake države ISO-alpha-2, ki navaja državo članico, v kateri se namesti carinska oznaka.

(c)

Države članice lahko dodajo simbol evropske zastave.

Države članice se lahko z medsebojnim dogovorom odločijo za uporabo skupnih varnostnih elementov in tehnologije.

4.   Vsaka država članica obvesti Komisijo o vrstah carinskih oznak, ki jih uporablja. Komisija poskrbi, da so te informacije na voljo vsem državam članicam.

5.   Kadar je treba carinsko oznako odstraniti, da se omogoči carinski pregled, si carinski organ prizadeva, da po potrebi ponovno zapečati s carinsko oznako z vsaj enakovrednimi varnostnimi elementi in zabeleži navedbe o ukrepu, vključno z novo številko oznake, v dokumentaciji o tovoru.

Člen 302

Drugi ukrepi za identifikacijo kot alternativa namestitvi carinskih oznak

(člen 192, člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Z odstopanjem od člena 299 te uredbe se lahko carinski urad odhoda odloči, da na blago, dano v postopek tranzita Unije, ne bo namestil carinskih oznak, in se namesto tega zanaša na opis blaga v tranzitni deklaraciji ali v spremnih dokumentih, pod pogojem, da je opis dovolj natančen, da omogoča enostavno identifikacijo blaga ter navede njegovo količino in naravo ter posebne značilnosti, kot so serijske številke blaga.

2.   Z odstopanjem od člena 299 te uredbe, razen če carinski urad odhoda odloči drugače, se niti na prevozna sredstva niti na posamezne tovorke, ki vsebujejo blago, ne namestijo carinske oznake, če:

(a)

se blago prevaža po zraku in se bodisi nalepka pritrdi na vsako pošiljko, na kateri je številka spremnega letalskega tovornega lista, bodisi pošiljka sestavlja nakladalno enoto, na kateri je navedena številka spremnega letalskega tovornega lista;

(b)

se blago prevaža po železnici in ukrepe za identifikacijo uporabljajo železniške družbe.

Člen 303

Prepustitev blaga v postopek tranzita Unije

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Le proizvodi, na katere so bile nameščene carinske oznake v skladu s členom 299 te uredbe ali v zvezi s katerim so bili sprejeti alternativni ukrepi za identifikacijo v skladu s členom 302 te uredbe se prepustijo v postopek tranzita Unije.

2.   Ob prepustitvi blaga urad odhoda pošlje navedbe o operaciji tranzita Unije:

(a)

deklariranemu namembnemu carinskemu uradu;

(b)

vsakemu deklariranemu carinskemu uradu tranzita.

Te navedbe temeljijo na podatkih iz tranzitne deklaracije, kakor so bili po potrebi spremenjeni.

3.   Carinski urad odhoda obvesti imetnika postopka o prepustitvi blaga v postopek tranzita Unije.

4.   Na prošnjo imetnika postopka carinski urad odhoda imetniku postopka zagotovi spremno tranzitno listino ali po potrebi spremno tranzitno/varnostno listino.

Spremna tranzitna listina se predloži na obrazcu iz Priloge B-02 k Delegirani uredbi (EU) 2015/2446, po potrebi pa se ji priloži seznam postavk na obrazcu iz Priloge B-03 k navedeni delegirani uredbi. Spremna tranzitna listina se predloži na obrazcu iz Priloge B-04 k navedeni delegirani uredbi, priloži pa se ji tranzitni/varnostni seznam postavk na obrazcu iz Priloge B-05 k navedeni delegirani uredbi.

Pododdelek 3

Formalnosti v okviru postopka tranzita Unije

Člen 304

Predložitev blaga, ki se giblje v okviru postopka tranzita Unije, carinskemu uradu tranzita

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Blago se skupaj z glavno referenčno številko tranzitne deklaracije predloži vsakemu carinskemu uradu tranzita.

2.   V zvezi s predložitvijo glavne referenčne številke tranzitne deklaracije vsakemu carinskemu uradu tranzita se uporablja člen 184, drugi odstavek, Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

3.   Carinski uradi tranzita zabeleži prehod blaga čez mejo na podlagi navedb operacije tranzita Unije, prejetih od carinskega urada odhoda. O tem prehodu carinski uradi tranzita obvestijo carinski urad odhoda.

4.   Če se blago prevaža prek drugega carinskega urada tranzita kot tistega, ki je deklariran, dejanski carinski urad tranzita zahteva navedbe o operaciji tranzita Unije od carinskega urada odhoda in carinski urad odhoda obvesti o prehodu blaga čez mejo.

5.   Carinski uradi tranzita pregledajo blago. Kakršen koli pregled blaga se izvede predvsem na podlagi navedb o operaciji tranzita Unije, prejetih od carinskega urada odhoda.

6.   Odstavki 1 do 4 se ne uporabljajo za prevoz blaga po železnici pod pogojem, da lahko carinski urad tranzita preveri prehod blaga čez mejo na drugačen način. Takšno preverjanje se opravi le, če je to potrebno. Preverjanje se lahko opravi naknadno.

Člen 305

Izredni dogodki med gibanjem blaga v okviru operacije tranzita Unije

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Prevoznik po izrednem dogodku nemudoma izroči blago skupaj z glavno referenčno številko tranzitne deklaracije najbližjemu carinskemu organu države članice, na ozemlju katere se prevozno sredstvo nahaja, če:

(a)

mora prevoznik odstopiti od načrta poti, predpisanega v skladu s členom 298 te uredbe zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati;

(b)

so bile med prevozno operacijo carinske oznake poškodovane ali spremenjene brez dovoljenja iz razlogov, na katere prevoznik ni mogel vplivati;

(c)

se pod nadzorom carinskih organov blago prenese z enega prevoznega sredstva na drugo prevozno sredstvo;

(d)

je treba nemudoma zaradi neposredne nevarnosti deloma ali v celoti raztovoriti prevozno sredstvo z nameščenimi carinskimi oznakami;

(e)

se je zgodil izredni dogodek, ki bi lahko vplival na sposobnost imetnika postopka ali prevoznika, da izpolni svoje obveznosti;

(f)

se spremeni kateri koli od elementov, ki sestavljajo eno prevozno sredstvo iz člena 296(2) te uredbe.

2.   Če carinski organ, na ozemlju katerega se nahaja prevozno sredstvo, meni, da se lahko zadevna operacija tranzita Unije nadaljuje, sprejme vse ukrepe, ki se mu zdijo potrebni.

Ustrezne informacije o izrednih dogodkih iz odstavka 1 ta carinski organ zabeleži v elektronskem tranzitnem sistemu.

3.   V primeru izrednega dogodka iz odstavka 1(c) carinski organi ne zahtevajo predložitve blaga skupaj z glavno referenčno številko tranzitne deklaracije, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

blago je preneseno s prevoznega sredstva, ki nima nameščenih carinskih oznak;

(b)

imetnik postopka ali prevoznik v imenu imetnika postopka zagotovi zadevne informacije o prenosu carinskemu organu države članice, na ozemlju katere se nahaja prevozno sredstvo;

(c)

zadevne informacije se zabeležijo v elektronski tranzitni sistem tega organa.

4.   V primeru izrednega dogodka iz odstavka 1(f) lahko prevoznik nadaljuje operacijo tranzita Unije, če je en ali več vagonov umaknjenih iz sklopa povezanih železniških vozov ali vagonov zaradi tehničnih težav.

5.   V primeru izrednega dogodka iz odstavka 1(f), ni potrebna predložitev blaga carinskemu organu skupaj z glavno referenčno številko tranzitne deklaracije, če se vlečna enota cestnega vozila zamenja, ne da bi se zamenjal njen priklopnik ali polpriklopnik, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

imetnik postopka ali prevoznik v imenu imetnika postopka zagotovi zadevne informacije o sestavi cestnega vozila carinskemu organu države članice, na ozemlju katere se nahaja to cestno vozilo;

(b)

zadevne informacije se zabeležijo v elektronski tranzitni sistem tega organa.

6.   Do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU, v primerih iz odstavka 1 prevoznik opravi potrebne vnose v spremno tranzitno listino ali v spremno tranzitno/varnostno listino in brez nepotrebnega odlašanja po izrednem dogodku izroči blago skupaj s spremno tranzitno listino ali spremno tranzitno/varnostno listino najbližjemu carinskemu organu države članice, na ozemlju katere se prevozno sredstvo nahaja.

V primerih iz odstavka 3(a) in (b), odstavka 4 in odstavka 5(a) se opusti obveznost prevoznika, da predloži blago in glavno referenčno številko tranzitne deklaracije temu carinskemu organu.

Ustrezne informacije v zvezi z izrednimi dogodki med operacijo tranzita carinski urad tranzita ali namembni carinski urad evidentira v elektronskem tranzitnem sistemu.

7.   Drugi pododstavek odstavka 2 tega člena se ne uporablja do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU.

Pododdelek 4

Formalnosti pri namembnem carinskem uradu

Člen 306

Predložitev blaga, danega v postopek tranzita Unije, namembnemu carinskemu uradu

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Če blago, ki je dano v postopek tranzita Unije, prispe na namembni carinski urad, se temu carinskemu uradu predloži naslednje:

(a)

blago;

(b)

glavna referenčna številka tranzitne deklaracije;

(c)

vse informacije, ki jih zahteva namembni carinski urad.

Predložitev se izvede v času uradnih ur. Toda namembni carinski urad lahko na prošnjo zadevne osebe odobri predložitev izven uradnih ur ali na katerem koli drugem kraju.

2.   V zvezi s predložitvijo glavne referenčne številke tranzitne deklaracije vsakemu carinskemu uradu tranzita se uporablja člen 184(2) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

3.   Če se je predložitev izvedla po poteku roka, ki ga je določil carinski urad odhoda v skladu s členom 297(1) te uredbe, se šteje, da je imetnik postopka upošteval rok, če on ali prevoznik namembnemu carinskemu uradu dokaže, da zamude ni mogoče pripisati njemu.

4.   Postopek tranzita Unije se lahko zaključi pri drugem carinskem uradu, ki ni deklariran v tranzitni deklaraciji. V tem primeru se ta carinski urad šteje za namembni carinski urad.

5.   Na prošnjo osebe, ki predloži blago namembnemu carinskemu uradu, ta carinski urad overi potrdilo o prejemu, ki potrjuje predložitev blaga temu carinskemu uradu in vsebuje sklic na glavno referenčno številko tranzitne deklaracije.

Potrdilo o prejemu se predloži na obrazcu iz Priloge 72-03, ki ga vnaprej izpolni zadevna oseba.

Potrdilo o prejemu se ne uporablja kot alternativno dokazilo o postopku tranzita Unije v smislu člena 312 te uredbe.

Člen 307

Obvestilo o prihodu blaga v okviru postopka tranzita Unije

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Namembni carinski urad obvesti carinski urad odhoda o prihodu blaga na dan, ko sta blago in glavna referenčna številka tranzitne deklaracije predložena v skladu s členom 306(1) te uredbe.

2.   Če se postopek tranzita Unije zaključi pri drugem carinskem uradu, ki ni deklariran v tranzitni deklaraciji, carinski urad, ki se šteje za namembni carinski urad v skladu s členom 306(4) te uredbe, o prihodu obvesti carinski urad odhoda na dan, ko sta blago in glavna referenčna številka tranzitne deklaracije predložena v skladu s členom 306(1) te uredbe.

Carinski urad odhoda o prihodu obvesti namembni carinski urad, deklariran v tranzitni deklaraciji.

Člen 308

Kontrole in izdajanje alternativnega dokazila

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Če je postopek tranzita Unije končan, namembni carinski urad opravi carinske kontrole na podlagi navedb o operaciji tranzita Unije, prejetih od carinskega urada odhoda.

2.   Če je postopek tranzita Unije končan in namembni carinski urad ni odkril nobenih nepravilnosti ter imetnik postopka predloži spremno tranzitno listino ali spremno tranzitno/varnostno listino, ta carinski urad na prošnjo imetnika postopka overi ta dokument za namene zagotavljanja alternativnega dokazila v skladu s členom 305. Zaznamek sestavljajo žig zadevnega carinskega urada, podpis uradnika, datum in naslednja navedba:

„Alternativno dokazilo – 99202“.

Člen 309

Pošiljanje rezultatov kontrole

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Namembni carinski urad sporoči rezultate kontrole carinskemu uradu odhoda najpozneje tretji dan po tem, ko je bilo blago predloženo namembnemu carinskemu uradu ali na drugem kraju v skladu s členom 306(1) te uredbe. V izjemnih primerih se lahko ta rok podaljša na največ šest dni.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1, če blago prejme pooblaščeni prejemnik iz člena 233(4)(b) zakonika, se carinski urad odhoda obvesti najpozneje šesti dan po dnevu, ko je bilo blago dostavljeno pooblaščenemu prejemniku.

Če se blago prevaža po železnici in je en ali več vagonov umaknjenih iz sklopa povezanih železniških voz ali vagonov zaradi tehničnih težav iz člena 305(4) te uredbe, se lahko carinski urad odhoda obvesti najpozneje dvanajsti dan po dnevu predložitve prvega dela blaga.

3.   Drugi pododstavek odstavka 2 tega člena se do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU ne uporablja.

Pododdelek 5

Poizvedovalni postopek in izterjava carinskega dolga

Člen 310

Poizvedovalni postopek za blago, ki se giblje v okviru postopka tranzita Unije

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Če carinski urad odhoda ni prejel rezultatov kontrole v šestih dneh v skladu s členom 309(1) te uredbe ali prvim pododstavkom člena 309(2) te uredbe ali v dvanajstih dneh v skladu z drugim pododstavkom člena 309(2) te uredbe po prejemu obvestila o prihodu blaga, ta carinski urad od namembnega carinskega urada ki je poslal obvestilo o prihodu blaga, takoj zahteva rezultate kontrole.

Namembni carinski urad pošlje rezultate kontrole takoj po prejemu zahteve carinskega urada odhoda.

2.   Če carinski organ države članice odhoda še ni prejel informacij, ki bi omogočale zaključek postopka tranzita Unije ali izterjavo carinskega dolga, zahteva zadevne informacije od imetnika postopka ali, če je na namembnem kraju na voljo dovolj navedb, od namembnega carinskega urada, in sicer v naslednjih primerih:

(a)

carinski urad odhoda ni prejel obvestila o prihodu blaga po izteku roka za predložitev blaga, določenega v skladu s členom 297 te uredbe;

(b)

carinski urad odhoda ni prejel rezultatov kontrol, zahtevanih v skladu z odstavkom 1;

(c)

carinski urad odhoda ugotovi, da so bili obvestilo o prihodu blaga ali rezultati kontrole poslani po pomoti.

3.   Carinski organ države članice odhoda pošlje zahteve za informacije v skladu z odstavkom 2(a) v obdobju sedmih dni po izteku roka iz navedenega člena, zahteve za informacije v skladu z odstavkom 2(b) pa v roku sedmih dni po izteku veljavnega roka iz odstavka 1.

Če pa pred iztekom teh rokov carinski organ države članice odhoda prejme informacije, da se postopek tranzita Unije ni pravilno končal, ali sumi, da je tako, nemudoma pošlje zahtevo.

4.   Odgovori na zahteve, predložene v skladu z odstavkom 2, se pošljejo v 28 dneh od dneva, ko je bila zahteva poslana.

5.   Če na podlagi zahteve v skladu z odstavkom 2 namembni carinski urad ni predložil dovolj informacij, da bi se postopek tranzita Unije lahko zaključil, carinski organ države članice odhoda od imetnika postopka zahteva, da predloži te informacije, in sicer najpozneje 35 dni po začetku poizvedovalnega postopka.

Vendar do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU navedeni carinski organ od imetnika postopka zahteva, da navedene informacije predloži najpozneje 28 dni po začetku poizvedovalnega postopka.

Imetnik postopka na zahtevo odgovori v 28 dneh od dneva, na katerega je bila poslana.

6.   Če informacije iz odgovora imetnika postopka v skladu z odstavkom 5 ne zadostujejo za zaključek postopka tranzita Unije, vendar carinski organ države članice odhoda meni, da zadoščajo za nadaljevanje poizvedovalnega postopka, ta organ nemudoma pošlje zahtevo za dodatne informacije zadevnemu carinskemu uradu.

Ta carinski urad odgovori na zahtevo v 40 dneh od dneva, na katerega je bila poslana.

7.   Če je med ukrepi poizvedovalnega postopka iz odstavkov 1 do 6 ugotovljeno, da se je postopek tranzita Unije končal pravilno, carinski organi države članice odhoda zaključijo postopek tranzita Unije ter takoj obvestijo imetnika postopka in, če je to primerno, kateri koli carinski organ, ki je morda začel postopek izterjave.

8.   Če se med ukrepi poizvedovalnega postopka iz odstavkov 1 do 6 ugotovi, da postopka tranzita Unije ni mogoče zaključiti, carinski organ države članice odhoda ugotovi, ali je nastal carinski dolg.

Če je nastal carinski dolg, carinski organ države članice odhoda sprejme naslednje ukrepe:

(a)

ugotovi, kdo je dolžnik;

(b)

določi carinski organ, pristojen za obvestilo o carinskem dolgu v skladu s členom 102(1) zakonika.

Člen 311

Zahteva za prenos izterjave carinskega dolga

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Če carinski organ države članice odhoda med poizvedovalnim postopkom in pred potekom roka iz člena 77(a) Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 pridobi dokaze, da se kraj, kjer so se zgodili dogodki, zaradi katerih je nastal carinski dolg, nahaja v drugi državi članici, ta organ takoj, vsekakor pa v tem roku pošlje vse razpoložljive informacije pristojnemu carinskemu organu v tem kraju.

2.   Pristojni carinski organ v tem kraju potrdi prejem informacij in obvesti carinski organ države članice odhoda, ali je odgovoren za izterjavo. Če carinski organ države članice odhoda ni prejel teh informacij v 28 dneh, takoj nadaljuje poizvedovalni postopek ali začne izterjavo.

Člen 312

Alternativno dokazilo o koncu postopka tranzita Unije

(člen 226(3)(a) in člen 227(2)(a) zakonika)

1.   Šteje se, da se je postopek tranzita Unije končal pravilno v skladu, če imetnik postopka carinskemu organu države članice odhoda ustrezno predloži enega od naslednjih dokumentov za identifikacijo blaga:

(a)

dokument, ki so ga potrdili carinski organi namembne države članice ter ki identificira blago in ugotavlja, da je bilo blago predloženo namembnemu carinskemu uradu ali dostavljeno pooblaščenemu prejemniku v skladu s členom 233(4)(b) zakonika;

(b)

dokument ali carinsko evidenco, ki ju potrdijo carinski organi države članice ter ki potrjujeta, da je blago fizično zapustilo carinsko območje Unije;

(c)

carinski dokument, izdan v tretji državi, v kateri je bilo blago dano v carinski postopek;

(d)

dokument, izdan v tretji državi, ki ga je z žigom ali kako drugače potrdil carinski organ te države in ki potrjuje, da se šteje, da je blago v prostem prometu v tej državi.

2.   Namesto dokumentov iz odstavka 1 se lahko kot dokazilo predložijo njihove kopije, katerih verodostojnost potrdi organ, ki je potrdil izvirne dokumente, organ zadevne tretje države ali organ države članice.

3.   Obvestilo o prihodu blaga iz člena 300 se ne šteje kot dokazilo, da se je postopek tranzita Unije končal pravilno.

Pododdelek 6

Poenostavitve, ki se uporabljajo za postopek tranzita Unije

Člen 313

Ozemeljska uporaba poenostavitev

(člen 233(4) zakonika)

1.   Poenostavitvi iz člena 233(4)(a) in (c) zakonika se uporabljata samo za operacije tranzita Unije, ki se začnejo v državi članici, v kateri se izda dovoljenje za poenostavitev.

2.   Poenostavitev iz člena 233(4)(b) zakonika se uporablja samo za operacije tranzita Unije, ki se končajo v državi članici, v kateri se izda dovoljenje za poenostavitev.

3.   Poenostavitev iz člena 233(4)(e) zakonika se uporablja v državah članicah, določenih v dovoljenju za poenostavitev.

Člen 314

Dajanje blaga v postopek tranzita Unije s strani pooblaščenega pošiljatelja

(člen 233(4)(a) zakonika)

1.   Če namerava pooblaščeni pošiljatelj dati blago v postopek tranzita Unije, vloži tranzitno deklaracijo pri uradu odhoda. Pooblaščeni pošiljatelj ne more začeti postopka tranzita Unije, dokler se ne izteče rok, določen v dovoljenju iz člena 233(4)(a) zakonika.

2.   Pooblaščeni pošiljatelj v elektronski tranzitni sistem vnese naslednje informacije:

(a)

načrt poti, če je bil načrt poti predpisan v skladu s členom 291;

(b)

rok, določen v skladu s členom 297 te uredbe, v katerem se blago predloži namembnemu carinskemu uradu;

(c)

število in posamezne identifikatorje carinskih oznak, če je ustrezno.

3.   Pooblaščeni pošiljatelj lahko natisne spremno tranzitno listino ali spremno tranzitno/varnostno listino šele po prejemu obvestila o prepustitvi blaga v postopek tranzita Unije od carinskega urada odhoda. Vendar do datumov začetka posodobitve novega informacijsko podprtega tranzitnega sistema iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU pooblaščeni pošiljatelj navedene dokumente natisne.

Člen 315

Formalnosti za blago, ki se giblje v okviru postopka tranzita Unije, ki ga prejme pooblaščeni prejemnik

(člen 233(4)(b) zakonika)

1.   Ko blago prispe na kraj, določen v dovoljenju iz člena 233(4)(b) zakonika, pooblaščeni prejemnik:

(a)

takoj obvesti namembni carinski urad o prihodu blaga in ga obvesti o kakršnih koli nepravilnostih ali izrednih dogodkih, ki so se zgodili med prevozom;

(b)

raztovori blago šele po pridobitvi dovoljenja od namembnega carinskega urada;

(c)

po raztovarjanju nemudoma vnese rezultate pregleda in vse druge relevantne informacije v zvezi raztovarjanjem v svojo evidenco;

(d)

namembni carinski urad obvesti o rezultatih pregleda blaga in o vseh nepravilnostih najpozneje na tretji dan po dnevu, ko je prejel dovoljenje za raztovarjanje blaga.

2.   Če je namembni carinski urad prejel obvestilo o prihodu blaga v prostore pooblaščenega prejemnika, o prihodu blaga obvesti carinski urad odhoda.

3.   Ko namembni carinski urad prejme rezultate pregleda blaga iz odstavka 1(d), pošlje rezultate kontrole carinskemu uradu odhoda najpozneje na šesti dan po dnevu, ko je bilo blago dostavljeno pooblaščenemu prejemniku.

Člen 316

Konec postopka tranzita Unije za blago, ki ga prejme pooblaščeni prejemnik

(člen 233(4)(b) zakonika)

1.   Šteje se, da je imetnik postopka izpolnil svoje obveznosti in da se je postopek tranzita končal v skladu s členom 233(2) carinskega zakonika, ko je blago nedotaknjeno predloženo pooblaščenemu prejemniku v skladu s členom 233(4)(b) zakonika na kraju, določenem v dovoljenju, in v roku, določenem v skladu s členom 297(1) te uredbe.

2.   Na prošnjo prevoznika pooblaščeni prejemnik izda potrdilo, ki potrjuje prihod blaga na kraj, določen v dovoljenju iz člena 233(4)(b) zakonika, in vsebuje sklic na glavno referenčno številko operacije tranzita Unije. Potrdilo se predloži na obrazcu iz Priloge 72-03.

Člen 317

Formalnosti za uporabo posebnih carinskih oznak

(člen 233(4)(c) zakonika)

1.   Posebne carinske oznake izpolnjujejo zahteve iz člena 301(1) te uredbe.

Če je carinske oznake potrdil pristojni organ v skladu z mednarodnim standardom ISO št. 17712:2013 „Tovorni zabojniki – Mehanske plombe“, se šteje, da te carinske oznake izpolnjujejo te zahteve.

Za prevoz v zabojnikih se v najširšem možnem obsegu uporabljajo carinske oznake z močnimi varnostnimi elementi.

2.   Posebne carinske oznake vsebujejo eno od naslednjih navedb:

(a)

ime osebe, pooblaščene za njihovo uporabo v skladu s členom 233(4)(c) zakonika;

(b)

ustrezno okrajšavo ali oznako, na podlagi katere lahko carinski organ države članice odhoda opredeli zadevno osebo.

3.   Imetnik postopka vpiše število in posamezne identifikatorje posebnih carinskih oznak v tranzitno deklaracijo ter pritrdi carinske oznake najpozneje ob prepustitvi blaga v postopek tranzita Unije.

Člen 318

Carinski nadzor za uporabo posebnih carinskih oznak

(člen 233(4)(c) zakonika)

Carinski organi izvedejo naslednje:

(a)

obvestijo Komisijo in pristojne carinske organe drugih držav članic o posebnih carinskih oznakah, ki se uporabljajo, ter posebnih carinskih oznakah, za katere so sklenili, da jih ne bodo odobrili zaradi nepravilnosti ali tehničnih pomanjkljivosti;

(b)

pregledajo posebne carinske oznake, ki so jih odobrili in se uporabljajo, ko so obveščeni, da je drug organ že sklenil, da ne bo odobril določene posebne carinske oznake;

(c)

izvedejo medsebojno posvetovanje, da se doseže skupna ocena;

(d)

spremljajo uporabo posebnih carinskih oznak s strani oseb, ki so pooblaščene v skladu s členom 197 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446.

Po potrebi lahko Komisija in države članice na podlagi medsebojnega dogovora vzpostavijo skupni sistem številčenja, opredelijo uporabo skupnih varnostnih elementov in tehnologijo.

Člen 319

Posvetovanje pred izdajo dovoljenja za uporabo elektronske prevozne listine kot tranzitne deklaracije za letalski prevoz ali pomorski prevoz

(člen 22 zakonika)

Potem ko je preučil, ali so bili pogoji iz člena 191 Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 in pogoji iz člena 199 navedene delegirane uredbe za letalski prevoz oziroma iz člena 200 navedene delegirane uredbe za pomorski prevoz za izdajo dovoljenja izpolnjeni, se carinski organ, pristojen za sprejetje odločb, posvetuje s carinskim organom na letališču odhoda in namembnem letališču v primeru letalskega prevoza ali carinskim organom v pristanišču odhoda in namembnem pristanišču v primeru pomorskega prevoza.

Rok za posvetovanje je 45 dni od dneva obvestila iz člena 15 s strani carinskega organa, pristojnega za sprejetje odločbe, o pogojih in merilih, ki jih mora pregledati carinski organ, zaprošen za posvetovanje.

Člen 320

Formalnosti za uporabo elektronske prevozne listine kot tranzitne deklaracije za letalski prevoz ali pomorski prevoz

(člen 233(4)(e) zakonika)

1.   Blago je prepuščeno v postopek tranzita Unije, če so bile navedbe iz elektronske prevozne listine dane na voljo carinskemu uradu odhoda na letališču v primeru letalskega prevoza ali carinskemu uradu odhoda v pristanišču v primeru pomorskega prevoza v skladu s sredstvi, opredeljenimi v dovoljenju.

2.   Če je blago treba dati v postopek tranzita Unije, imetnik postopka vnese ustrezne oznake ob vse postavke v elektronski prevozni listini.

3.   Postopek tranzita Unije se konča, ko je blago predloženo namembnemu carinskemu uradu na letališču v primeru letalskega prevoza ali namembnemu carinskemu uradu v pristanišču v primeru pomorskega prevoza in so bile navedbe iz elektronske prevozne listine dane na voljo carinskemu uradu v skladu s sredstvi, opredeljenimi v dovoljenju.

4.   Imetnik postopka takoj obvesti carinski urad odhoda in namembni carinski urad o vseh kršitvah in nepravilnostih.

5.   Šteje se, da je postopek tranzita Unije zaključen, razen če carinski organi prejmejo i