28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 94/375

(1)

Za postopno vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice so v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) določeni ukrepi, ki jih je treba sprejeti na področjih azila, priseljevanja in varstva pravic državljanov tretjih držav.

(2)

PDEU določa, da Unija oblikuje skupno politiko priseljevanja, s katero v vseh fazah zagotovi učinkovito upravljanje migracijskih tokov in pravično obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito bivajo v državah članicah. Evropski parlament in Svet v ta namen sprejmeta ukrepe v zvezi s pogoji vstopa in bivanja državljanov tretjih držav ter opredelitvijo njihovih pravic.

(3)

V haaškem programu, ki ga je Evropski svet sprejel 4. novembra 2004, je bila zakonitemu priseljevanju priznana pomembna vloga pri spodbujanju gospodarskega razvoja, Komisija pa je bila pozvana, da predloži načrt za politiko zakonitega priseljevanja, tudi kar zadeva postopke za sprejem, ki bo omogočal hitro odzivanje na spreminjajoče se potrebe po migrantski delovni sili na trgu dela.

(4)

Evropski svet se je na zasedanju 14. in 15. decembra 2006 dogovoril o številnih ukrepih za leto 2007. Med temi ukrepi je razvoj dobro vodene politike zakonitega priseljevanja, pri kateri bodo v celoti spoštovane nacionalne pristojnosti, da se državam članicam omogoči zapolnitev sedanjih in prihodnjih potreb po delovni sili. Pozval je tudi, da se preuči, kako bi začasne migracije lahko olajšali.

(5)

V Evropskem paktu o priseljevanju in azilu, ki ga je Evropski svet sprejel 16. oktobra 2008, so se Unija in njene države članice zavezale, da bodo k izzivom in priložnostim na področju migracij pristopile z izvajanjem pravične, uspešne in skladne politike. Pakt je podlaga za skupno politiko priseljevanja, ki jo usmerjata duh solidarnosti med državami članicami in sodelovanje s tretjimi državami, temelji pa na ustreznem upravljanju migracijskih tokov, kar je v interesu ne le držav gostiteljic, temveč tudi držav izvora in migrantov samih.

(6)

Evropski svet v stockholmskem programu, ki ga je sprejel 11. decembra 2009, priznava, da lahko priseljevanje delovne sile prispeva k večji konkurenčnosti in gospodarski vitalnosti ter da bodo ob povečanem povpraševanju po delu in zaradi velikih demografskih izzivov, s katerimi se bo v prihodnje soočala Unija, prožne politike priseljevanja dolgoročno pomembno prispevale h gospodarskemu razvoju in uspešnosti Unije. Poudarja tudi, da je pomembno zagotoviti pravično obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito bivajo na ozemlju držav članic, ter izboljšati povezavo med preseljevanjem in razvojem. V programu sta Komisija in Evropski svet pozvana, da še naprej izvajata načrt politike zakonitega priseljevanja, določenega v sporočilu Komisije z dne 21. decembra 2005.

(7)

Ta direktiva bi morala prispevati k uspešnemu upravljanju migracijskih tokov za posebno kategorijo sezonskih začasnih migracij in zagotavljanju dostojnih delovnih in življenjskih razmer za sezonske delavce, in sicer tako, da se v njej določijo pravična in pregledna pravila za sprejem in bivanje ter opredelijo pravice sezonskih delavcev, obenem pa določijo tudi spodbude in zaščitni ukrepi, ki bodo preprečevali, da bi se dovoljeni čas bivanja prekoračil ali da bi se začasno bivanje spremenilo v stalno. Poleg tega bodo pravila, določena v Direktivi 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) pripomogla k temu, da se tako začasno bivanje spremeni v nedovoljeno bivanje.

(8)

Države članice bi morale uveljaviti to direktivo brez diskriminacije na podlagi spola, rase, barve, etničnega ali družbenega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodni manjšini, lastnine, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, zlasti v skladu z Direktivo Sveta 2000/43/ES (5) in Direktivo Sveta 2000/78/ES (6).

(9)

Ta direktiva ne bi smela posegati v načelo, da imajo državljani Unije prednost pri dostopu do trga dela držav članic, skladno z ustreznimi določbami aktov o pristopu.

(10)

Ta direktiva ne bi smela posegati v pravico držav članic, da določijo kvoto za državljane tretjih držav, ki lahko iz tretjih držav vstopijo na njihovo ozemlje zaradi sezonskega dela, kakor je določeno v PDEU.

(11)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na pogoje za opravljanje storitev v okviru člena 56 PDEU. Zlasti ne bi smela vplivati na pogoje za zaposlitev, ki se v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (7) uporabljajo za delavce podjetja s sedežem v državi članici, napotene na opravljanje storitve na ozemlje druge države članice.

(12)

Namen te direktive bi moral biti, da zajame neposredna delovna razmerja med sezonskimi delavci in delodajalci. Kadar pa je v skladu z nacionalnim pravom države članice dovoljen sprejem državljanov tretjih držav kot sezonskih delavcev prek agencij za zaposlovanje ali za začasno zaposlovanje, ki imajo sedež v tej državi članici in neposredno sklenejo pogodbo s sezonskim delavcem, take agencije ne bi smele biti izključene iz področja uporabe te direktive.

(13)

Države članice bi morale pri prenosu te direktive, po potrebi ob posvetovanju s socialnimi partnerji, navesti tiste zaposlitvene sektorje, ki vključujejo dejavnosti, odvisne od menjavanja letnih časov. Dejavnosti, ki so odvisne od menjavanja letnih časov, so značilne za sektorje, kot sta kmetijstvo in vrtnarstvo, zlasti med sajenjem ali pobiranjem pridelka, ali turizem, zlasti med počitnicami.

(14)

Države članice lahko, če je to določeno v nacionalnem pravu, pa tudi v skladu z načelom nediskriminacije iz člena 10 PDEU, pri izvajanju neobveznih določb te direktive državljane določenih tretjih držav obravnavajo ugodnejše kot državljane drugih tretjih držav.

(15)

Vloga za sprejem sezonskega delavca bi morala biti dopustna samo tedaj, ko državljan tretje države prebiva zunaj ozemlja držav članic.

(16)

Za namene te direktive bi moralo biti mogoče, da se sprejem zavrne na podlagi ustrezno utemeljenih razlogov. Sprejem bi zlasti moralo biti mogoče zavrniti, če država članica na podlagi ugotovljenih dejstev meni, da zadevni državljan tretje države predstavlja potencialno nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje.

(17)

Ta direktiva ne bi smela posegati v uporabo Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(18)

Ta direktiva ne bi smela negativno vplivati na pravice, ki so bile dodeljene državljanom tretjih držav, ki zaradi dela že zakonito bivajo v državi članici.

(19)

V primeru držav članic, ki schengenski pravni red izvajajo v celoti, se Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (9) (Vizumski zakonik), Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (10) (Zakonik o schengenskih mejah), in Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 (11), uporabljajo v celoti. V skladu s tem se v primeru bivanja do 90 dni pogoji za sprejem sezonskih delavcev na ozemlje držav članic, ki schengenski pravni red izvajajo v celoti, urejajo z navedenimi instrumenti, med tem ko bi ta direktiva morala urejati le merila in zahteve za dostop do zaposlitve. V primeru držav članic, ki schengenskega pravnega reda ne uporabljajo v celoti, razen Združenega kraljestva in Irske, se uporablja le Zakonik o schengenskih mejah. Določbe schengenskega pravnega reda, na katere se sklicuje ta direktiva, so del schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska in Združeno kraljestvo ne sodelujeta, zato se te določbe zanju ne uporabljajo.

(20)

Merila in zahteve za sprejem ter razlogi za zavrnitev in odvzem ali nepodaljšanje bivanja do 90 dni za zaposlitev sezonskega delavca bi morala biti določena v tej direktivi. Pri izdajanju vizumov za kratkoročno bivanje zaradi sezonskega dela se ustrezno uporabljajo zadevne določbe schengenskega pravnega reda v zvezi s pogoji vstopa in bivanja na ozemlju držav članic ter razlogi za zavrnitev, podaljšanje, razveljavitev ali preklic teh vizumov. Prosilec bi moral biti v skladu s členoma 32(2) in 34(6) Vizumskega zakonika uradno obveščen predvsem o vsaki odločitvi o zavrnitvi, razveljavitvi ali preklicu vizuma in razlogih za to, in sicer s standardnim obrazcem iz Priloge VI Vizumskega zakonika.

(21)

S to direktivo bi bilo treba za sezonske delavce, sprejete za bivanje daljše od 90 dni, določiti pogoje za sprejem in bivanje na ozemlju držav članic ter merila in zahteve za dostop do zaposlitve v državah članicah.

(22)

S to direktivo bi bilo treba določiti prožen vstopni sistem, temelječ na povpraševanju in objektivnih merilih, kot sta veljavna pogodba o zaposlitvi ali zavezujoča ponudba za zaposlitev, v kateri so določeni bistveni vidiki pogodbe ali zaposlitvenega razmerja.

(23)

Države članice bi morale imeti možnost, da se prepričajo, da delovnega mesta ni mogoče zapolniti z domačo delovno silo.

(24)

Države članice bi morale imeti možnost, da zavrnejo vlogo za sprejem, zlasti če državljan tretje države ni upošteval obveznosti, ki izhaja iz predhodne odločitve o sprejemu zadevne osebe kot sezonskega delavca, da mora po izteku dovoljenja za namene sezonskega dela zapustiti ozemlje zadevne države članice.

(25)

Države članice bi za preprečevanje morebitnih zlorab in nepravilne uporabe postopka iz te direktive morale imeti možnost, da od delodajalca zahtevajo sodelovanje s pristojnimi organi in zagotavljanje vseh potrebnih informacij.

(26)

Določitev enotnega postopka za pridobitev kombiniranega dovoljenja, ki zajema tako bivanje kot delo, bi morala prispevati k poenostavitvi pravil, ki se sedaj uporabljajo v državah članicah. To ne bi smelo vplivati na pravico držav članic, da pristojne organe in vlogo, ki bi jo morali imeti v enotnem postopku, določijo v skladu z nacionalnimi posebnostmi upravne organiziranosti in prakse.

(27)

Imenovanje pristojnih organov v skladu s to direktivo ne bi smelo posegati v vlogo in pristojnosti drugih organov in, kadar je ustrezno, socialnih partnerjev pri obravnavi vloge in odločanju o njej v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso.

(28)

Ta direktiva bi morala državam članicam omogočati določeno raven prožnosti glede dovoljenj, ki se izdajo za sprejem (vstop, bivanje in delo) sezonskih delavcev. Izdaja vizuma za dolgoročno bivanje v skladu s točko (a) člena 12(2) ne bi smela posegati v možnost držav članic, da izdajo predhodno dovoljenje za delo v zadevni državi članici. Vendar bi bilo treba za zagotovitev, da so bili pogoji za zaposlitev, določeni v tej direktivi, preverjeni in izpolnjeni, na teh dovoljenjih jasno navesti, da so bila izdana za namene sezonskega dela. Kadar se izdajo samo vizumi za kratkoročno bivanje, bi morale države članice v ta namen uporabiti polje „opombe“ na vizumski nalepki.

(29)

Države članice bi morale državljanom tretjih držav, ki potrebujejo vizum v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001, za vsako bivanje do 90 dni izdati bodisi vizum za kratkoročno bivanje bodisi vizum za kratkoročno bivanje, ki mu je priloženo delovno dovoljenje. Kadar za državljane tretjih držav ne velja obveznost izdaje vizuma in če država članica ni uporabila člena 4(3) navedene uredbe, bi morale države članice tem državljanom izdati delovno dovoljenje kot dovoljenje za namene sezonskega dela. Države členice bi morale za vsako bivanje, daljše od 90 dni, izdati eno od naslednjih dovoljenj: vizum za dolgoročno bivanje; dovoljenje za sezonsko delo; dovoljenje za sezonsko delo, ki mu je priložen vizum za dolgoročno bivanje, če je ta v skladu z nacionalnim pravom potreben za vstop na ozemlje države članice. Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da delovno dovoljenje izdajo neposredno delodajalcu.

(30)

Kadar je vizum potreben le za vstop na ozemlje države članice in državljan tretje države izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za sezonsko delo, bi morala zadevna država članica državljanu tretje države zagotoviti vse potrebno za pridobitev zahtevanega vizuma in poskrbeti, da pristojni organi v zvezi s tem ustrezno sodelujejo.

(31)

Najdaljše trajanje bivanja bi morale določiti države članice in ga omejiti na pet- do devetmesečno obdobje, kar bi moralo skupaj z opredelitvijo sezonskega dela zagotavljati, da je delo resnično sezonske narave. Določiti bi bilo treba, da je mogoče v okviru najdaljšega trajanja bivanja podaljšati pogodbo ali zamenjati delodajalca, če so merila za sprejem še vedno izpolnjena. To bi moralo prispevati k zmanjšanju tveganja zlorab, ki so jim lahko izpostavljeni sezonski delavci, če so vezani na enega samega delodajalca, hkrati pa bi se omogočil prožen odziv na dejanske potrebe delodajalca po delovni sili. Možnost, da se sezonski delavec zaposli pri drugem delodajalcu pod pogoji, določenimi v tej direktivi, ne bi smela pomeniti možnosti, da sezonski delavec v času brezposelnosti išče zaposlitev na ozemlju držav članic.

(32)

Države članice bi morale pri odločanju o podaljšanju bivanja ali dovoljenja za namene sezonskega dela imeti možnost, da upoštevajo stanje na trgu dela.

(33)

V primerih, ko je bilo sezonskemu delavcu dovoljeno bivanje do 90 dni in kadar se je država članica odločila, da bivanje podaljša prek tega obdobja, bi bilo treba vizum za kratkoročno bivanje nadomestiti bodisi z vizumom za dolgoročno bivanje bodisi z dovoljenjem za sezonsko delo.

(34)

Ob upoštevanju nekaterih vidikov krožnih migracij in možnosti za zaposlitev sezonskih delavcev iz tretjih držav za več kot eno sezono ter interesov delodajalcev iz Unije, da bi se lahko zanašali na stalnejšo in že usposobljeno delovno silo, bi morali zagotoviti možnost poenostavljenih postopkov glede državljanov tretjih držav, ki so v dobri veri, ki so bili v državo članico sprejeti kot sezonski delavci vsaj enkrat v zadnjih petih letih in so vedno izpolnjevali vsa merila in pogoje, ki so v tej direktivi določeni za vstop in bivanje v zadevni državi članici. Taki postopki ne bi smeli ovirati ali preprečevati zahteve, da gre za sezonsko naravo zaposlitve.

(35)

Države članice bi si morale, kolikor je v njihovi moči, prizadevati, da se prosilcem zagotovijo informacije o pogojih vstopa in bivanja, vključno s pravicami in obveznostmi ter postopkovnimi jamstvi, kot so določeni v tej direktivi, ter vsemi listinskimi dokazili, ki jih je treba priložiti vlogi za bivanje in delo sezonskega delavca na ozemlju države članice.

(36)

Države članice bi morale za kršitve obveznosti po tej direktivi predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije zoper delodajalce. Te sankcije bi lahko vključevale ukrepe, kot so določeni v členu 7 Direktive 2009/52/ES, in bi morale vključevati, če je ustrezno, odgovornost delodajalca za izplačilo odškodnine sezonskim delavcem. Vzpostaviti bi bilo treba potrebne mehanizme, na podlagi katerih bi sezonski delavci lahko prejeli odškodnino, do katere so upravičeni, tudi če niso več na ozemlju zadevne države članice.

(37)

Določiti bi bilo treba skupek pravil, ki urejajo postopek obravnave vlog za sprejem sezonskega delavca. Ta postopek bi moral biti učinkovit in obvladljiv z vidika običajne delovne obremenitve uprav držav članic ter pregleden in pravičen, da se prosilcem zagotovi ustrezna pravna varnost.

(38)

V primeru vizumov za kratkoročno bivanje se za postopkovna jamstva uporabljajo ustrezne določbe schengenskega pravnega reda.

(39)

Pristojni organi držav članic bi morali o vlogah za dovoljenje za sezonsko delo odločiti čim prej po tem, ko so vloženi. Države članice bi morale glede vlog za podaljšanje, kadar so te predložene v času veljavnosti dovoljenja, sprejeti vse razumne ukrepe, da bi zagotovile, da sezonski delavec zaradi upravnih postopkov v teku ne bi bil primoran prekiniti delovnega razmerja z istim delodajalcem ali da ne bi mogel zamenjati delodajalca. Prosilci bi morali vloge za podaljšanje ali obnovo predložiti čim prej. V vsakem primeru bi moral sezonski delavec imeti pravico do bivanja na ozemlju zadevne države članice in nadaljnjega dela, kadar je ustrezno, dokler pristojni organi ne sprejmejo končne odločitve v zvezi z vlogo za podaljšanje ali obnovo.

(40)

Glede na naravo sezonskega dela bi bilo treba države članice spodbujati, da za obravnavo vlog ne zaračunajo pristojbine. Če se država članica vseeno odloči, da bo zaračunavala pristojbino, ta ne bi smela biti nesorazmerna ali pretirana.

(41)

Sezonski delavci bi morali imeti nastanitev, ki jim zagotavlja ustrezen življenjski standard. Pristojni organ bi bilo treba obvestiti o kakršni koli spremembi nastanitve. Kadar nastanitev zagotovi delodajalec ali je nastanitev zagotovljena prek njega, najemnina ne bi smela biti pretirana v primerjavi z neto plačilom sezonskega delavca in v primerjavi s kakovostjo take nastanitve, najemnina se ne bi smela samodejno odšteti od plače sezonskega delavca, delodajalec bi moral sezonskemu delavcu zagotoviti pogodbo o najemu ali enakovreden dokument, v katerem so navedeni pogoji za najem nastanitve, delodajalec pa bi moral tudi zagotoviti, da nastanitev izpolnjuje osnovne zdravstvene in varnostne standarde, ki veljajo v zadevni državi članici.

(42)

Državljanom tretjih držav, ki imajo veljavno potno listino in dovoljenje za namene sezonskega dela, izdano po tej direktivi v državi članici, ki v celoti izvaja schengenski pravni red, bi bilo treba omogočiti vstop na ozemlje države članice, ki v celoti uporablja schengenski pravni red, in prosto gibanje na tem ozemlju za obdobje do 90 dni v okviru katerega koli 180-dnevnega obdobja v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah in členom 21 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (12) (Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma).

(43)

Glede na še posebno občutljiv položaj sezonskih delavcev, ki so državljani tretjih držav, in začasno naravo njihovega dela je treba zagotoviti učinkovito varstvo njihovih pravic, tudi na področju socialne varnosti, redno preverjati skladnost in v celoti zagotavljati spoštovanje načela enake obravnave sezonskih delavcev, ki so državljani tretjih držav, in delavcev, ki so državljani države članice gostiteljice, pri čemer se upošteva koncept enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu, uporabljajo kolektivni sporazumi in drugi dogovori v zvezi z delovnimi pogoji, ki so bili sklenjeni na kateri koli ravni, ali za katere v skladu z nacionalnim pravom ali prakso velja zakonski predpis, pod enakimi pogoji kot za državljane države članice gostiteljice.

(44)

Ta direktiva bi se morala uporabljati brez poseganja v pravice in načela iz Evropske socialne listine z dne 18. oktobra 1961 in, kot je ustrezno, Evropske konvencije o pravnem statusu delavcev migrantov z dne 24. novembra 1977.

(45)

Poleg zakonodajnih, upravnih in regulativnih določb, ki se uporabljajo za delavce, ki so državljani države članice gostiteljice, bi bilo treba za sezonske delavce, ki so državljani tretjih držav, uporabljati tudi arbitražne odločitve ter kolektivne sporazume in pogodbe, sklenjene na vseh ravneh v skladu z nacionalnim pravom ali prakso države članice gostiteljice, pod enakimi pogoji, kot se uporabljajo za državljane države članice gostiteljice.

(46)

Sezonskim delavcem, ki so državljani tretjih držav, bi bilo treba zagotoviti enako obravnavo v zvezi s tistimi področji socialne varnosti, ki so opredeljena v členu 3 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Ta direktiva ne bi smela harmonizirati zakonodaje držav članic na področju socialne varnosti in ne bi smela zajemati socialne pomoči. Omejena je na uporabo načela enake obravnave na področju socialne varnosti za osebe, zajete v njenem področju uporabe. Ta direktiva državljanom tretjih držav, ki imajo pravice iz socialne varnosti v več državah članicah, ne bi smela zagotavljati več pravic, kot jih že zagotavlja veljavna zakonodaja Unije na področju socialne varnosti.

Zaradi začasne narave bivanja sezonskih delavcev in brez poseganja v Uredbo Sveta (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (14) bi morale države članice imeti možnost, da družinske prejemke in nadomestila za brezposelnost izključijo iz uporabe načela enake obravnave sezonskih delavcev in svojih državljanov in bi morale imeti tudi možnost omejiti uporabo navedenega načela na področju izobraževanja in poklicnega usposabljanja, pa tudi davčnih ugodnosti.

Ta direktiva ne določa možnosti za združitev družine. Poleg tega ta direktiva ni podlaga za priznavanje pravic v primerih, ki niso zajeti v področje uporabe prava Unije kot takšne, na primer družinskim članom, ki prebivajo v tretji državi. To pa ne bi smelo vplivati na pravice preživelih, ki so zaradi vezi s sezonskim delavcem upravičeni do družinskih pokojnin, če prebivajo v tretji državi. To ne bi smelo vplivati na nediskriminatorno uporabo nacionalnega prava, ki določajo pravila de minimis o prispevkih v sisteme pokojninskega zavarovanja, v državah članicah. Vzpostaviti bi bilo treba mehanizme za učinkovito kritje na področju socialne varnosti v času bivanja in prenos pridobljenih pravic sezonskih delavcev, kadar je primerno.

(47)

Pravo Unije ne omejuje pristojnosti držav članic za urejanje njihovih sistemov socialne varnosti. Glede na to, da to področje na ravni Unije ni usklajeno, ima vsaka država članica možnost, da določi pogoje za odobritev prejemkov socialne varnosti, pa tudi znesek takšnih prejemkov in obdobje, za katero so odobreni. Vendar bi morale države članice pri izvrševanju te pristojnosti ravnati skladno s pravom Unije.

(48)

Nobena omejitev pravice do enake obravnave na področju socialne varnosti v skladu s to direktivo ne bi smela posegati v pravice, podeljene z uporabo Uredbe (EU) št. 1231/2010.

(49)

Da se zagotovi pravilno izvajanje te direktive, zlasti določb v zvezi s pravicami, delovnimi pogoji in nastanitvijo, bi morale države članice zagotoviti vzpostavitev ustreznih mehanizmov za nadzor delodajalcev ter, kadar je primerno, izvedbo učinkovitih in ustreznih inšpekcijskih pregledov na svojih zadevnih ozemljih. Izbor delodajalcev, pri katerih se izvedejo inšpekcijski pregledi, bi moral temeljiti predvsem na oceni tveganja, ki jo izvedejo pristojni organi v državah članicah ob upoštevanju dejavnikov, kot so sektor, v katerem podjetje deluje, in morebitne kršitve v preteklosti.

(50)

Za lažje uveljavljanje te direktive bi morale države članice vzpostaviti učinkovite mehanizme, s katerimi lahko sezonski delavci začnejo pravne postopke in vložijo pritožbe neposredno ali prek ustreznih tretjih strani, kot so sindikati ali druga združenja. To je nujno za reševanje primerov, ko se sezonski delavci ne zavedajo obstoja mehanizmov izvrševanja ali pa se jih obotavljajo uporabiti v svojem imenu, ker se bojijo mogočih posledic. Sezonski delavci bi morali imeti dostop do sodnega varstva pred viktimizacijo zaradi vloženih pritožb.

(51)

Ker ciljev te direktive, to je uvedbe posebnega postopka za sprejem, določitve pogojev vstopa in bivanja državljanov tretjih držav zaradi sezonskega dela in opredelitve njihovih pravic kot sezonskih delavcev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), pri čemer se upoštevajo politike priseljevanja in zaposlovanja na evropski in nacionalni ravni. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(52)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člene 7, 15(3), 17, 27, 28, 31 in 33(2) Listine, v skladu s členom 6 PEU.

(53)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih (15) se države članice zavezujejo, da bodo uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. V zvezi s to direktivo zakonodajalec meni, da je predložitev takih dokumentov upravičena.

(54)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(55)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

opravljajo dejavnosti v imenu podjetij s sedežem v drugi državi članici v okviru opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU, vključno z državljani tretjih držav, ki jih podjetja s sedežem v državi članici napotijo zaradi opravljanja storitev v skladu z Direktivo 96/71/ES;

(b)

so družinski člani državljanov Unije in so uveljavili pravico do prostega gibanja znotraj Unije v skladu z Direktivo 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16);

(c)

imajo, skupaj s svojimi družinskimi člani in ne glede na svoje državljanstvo, pravico do prostega gibanja, enakovredno pravici državljanov Unije, v skladu s sporazumi bodisi med Unijo in državami članicami bodisi med Unijo in tretjimi državami.

(a)

„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU;

(b)

„sezonski delavec“ pomeni državljana tretje države, ki ima stalno prebivališče v tretji državi in zaradi dela zakonito začasno biva na ozemlju države članice, da opravlja dejavnost, ki je odvisna od menjavanja letnih časov, na podlagi ene ali več pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih neposredno med tem državljanom tretje države in delodajalcem s sedežem v tej državi članici;

(c)

„dejavnost, odvisna od menjavanja letnih časov“ pomeni dejavnost, ki je s ponavljajočim se dogodkom ali vzorcem dogodkov vezana na sezonske razmere v določenem času leta, ko so potrebe po delovni sili precej večje od delovne sile, potrebne za običajno delo;

(d)

„dovoljenje za sezonsko delo“ pomeni dovoljenje, ki je bilo izdano v obliki, določeni v Uredbi Sveta (ES) št. 1030/2002 (17), s sklicem na sezonsko delo in ki imetniku omogoča bivanje in delo na ozemlju države članice za več kot 90 dni v skladu s to direktivo;

(e)

„vizum za kratkoročno bivanje“ pomeni dovoljenje, ki ga izda država članica v skladu s točko (2)(a) člena 2 Vizumskega zakonika ali ki je izdano v skladu z nacionalnim pravom držav članic, ki schengenskega pravnega reda ne izvajajo v celoti;

(f)

„vizum za dolgoročno bivanje“ pomeni dovoljenje, ki ga izda država članica v skladu s členom 18 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma ali ki je izdano v skladu z nacionalnim pravom države članice, ki schengenskega pravnega reda ne izvaja v celoti;

(g)

„enotni postopek obravnavanja vlog“ pomeni postopek, v katerem se odloči o vlogi za dovoljenje za sezonsko delo na podlagi ene vloge za dovoljenje za bivanje in delo državljana tretje države na ozemlju države članice;

(h)

„dovoljenje za namene sezonskega dela“ pomeni katero koli dovoljenje iz člena 12, ki imetniku omogoča bivanje in delo na ozemlju države članice, ki je izdala dovoljenje v skladu s to direktivo;

(i)

„delovno dovoljenje“ pomeni katero koli dovoljenje, ki ga država članica v skladu z nacionalnim pravom izda za namene dela na ozemlju te države članice.

(a)

prava Unije, vključno z dvostranskimi in večstranskimi sporazumi, sklenjenimi med Unijo oziroma Unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi;

(b)

dvostranskih ali večstranskih sporazumov, sklenjenih med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami.

(a)

veljavna pogodba o zaposlitvi ali, če je določeno v nacionalnem pravu ali upravnih predpisih ali praksi, zavezujoča ponudba za zaposlitev sezonskega delavca v zadevni državi članici pri delodajalcu s sedežem v tej državi članici, pri čemer so v pogodbi ali ponudbi navedeni:

(b)

dokazilo o zdravstvenem zavarovanju oziroma, če je tako določeno v nacionalnem pravu, o zaprosilu za zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani zadevne države članice, in sicer za obdobje, v katerem tako zdravstveno zavarovanje ter s tem povezana upravičenost do prejemkov nista zagotovljena v zvezi z delom, opravljenim v tej državi članici, ali zaradi njega;

(c)

dokazilo o tem, da bo imel sezonski delavec ustrezno nastanitev ali da bo za ustrezno nastanitev poskrbljeno v skladu s členom 20.

(a)

ne predstavlja tveganja za nezakonito priseljevanje;

(b)

ima namen zapustiti ozemlje držav članic najpozneje na dan izteka dovoljenja.

(a)

veljavna pogodba o zaposlitvi ali, če je določeno v nacionalnem pravu ali upravnih predpisih ali praksi, zavezujoča ponudba za zaposlitev sezonskega delavca v zadevni državi članici pri delodajalcu s sedežem v tej državi članici, pri čemer so v pogodbi ali ponudbi navedeni:

(b)

dokazilo o zdravstvenem zavarovanju oziroma, če je tako določeno v nacionalnem pravu, o zaprosilu za zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani zadevne države članice, in sicer za obdobje, v katerem tako zdravstveno zavarovanje ter s tem povezana upravičenost do prejemkov nista zagotovljena v zvezi z delom, opravljenim v tej državi članici, ali zaradi njega;

(c)

dokazilo o tem, da bo imel sezonski delavec ustrezno nastanitev ali da bo za ustrezno nastanitev poskrbljeno v skladu s členom 20.

(a)

da obdobje veljavnosti presega načrtovano trajanje bivanja za največ tri mesece;

(b)

da je bila potna listina izdana v zadnjih desetih letih in

(c)

potna listina vsebuje vsaj dve prazni strani.

(a)

člen 5 ali 6 ni bil spoštovan, ali

(b)

so bili predloženi dokumenti za namene člena 5 ali 6 pridobljeni na nepošten način ali so ponarejeni ali prirejeni.

(a)

je bil delodajalec v skladu z nacionalnim pravom kaznovan zaradi neprijavljenega dela in/ali nezakonitega zaposlovanja;

(b)

je podjetje delodajalca v postopku likvidacije v skladu z nacionalno zakonodajo o insolventnosti oziroma je bilo v tem postopku ali se ne opravlja nobena gospodarska dejavnost, ali

(c)

je bil delodajalec kaznovan na podlagi člena 17.

(a)

delodajalec ne izpolnjuje zakonskih obveznosti v zvezi s socialno varnostjo, obdavčitvijo, pravicami delavcev, delovnimi pogoji ali pogoji za zaposlitev po veljavnem pravu in/ali kolektivnih sporazumih;

(b)

je delodajalec v 12 mesecih neposredno pred datumom vložitve vloge ukinil delovno mesto s polnim delovnim časom, da bi ga zapolnil z uporabo te direktive, ali

(c)

državljan tretje države ni upošteval obveznosti, ki izhajajo iz predhodne odločitve o sprejemu zadevne osebe kot sezonskega delavca.

(a)

so bili dokumenti, predloženi za namene člena 5 ali 6, pridobljeni na goljufiv način oziroma ponarejeni ali prirejeni, ali

(b)

imetnik dovoljenja v državi članici biva za namene, za katere mu dovoljenje ni bilo izdano.

(a)

je bil delodajalec v skladu z nacionalnim pravom kaznovan zaradi neprijavljenega dela in/ali nezakonitega zaposlovanja;

(b)

je podjetje delodajalca v postopku likvidacije v skladu z nacionalno zakonodajo o insolventnosti oziroma je bilo v tem postopku ali se ne opravlja nobena gospodarska dejavnost, ali

(c)

je bil delodajalec kaznovan na podlagi člena 17.

(a)

člen 5 ali 6 ni bil spoštovan ali se ne spoštuje več;

(b)

delodajalec ne izpolnjuje zakonskih obveznosti v zvezi s socialno varnostjo, obdavčitvijo, pravicami delavcev, delovnimi pogoji ali pogoji za zaposlitev po veljavnem pravu in/ali kolektivnih sporazumih;

(c)

delodajalec ni izpolnil svojih obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ali

(d)

je delodajalec v 12 mesecih neposredno pred datumom vložitve vloge ukinil delovno mesto s polnim delovnim časom, da bi ga zapolnil z uporabo te direktive;

(a)

vizum za kratkoročno bivanje, v katerem je navedeno, da je izdan za namene sezonskega dela;

(b)

vizum za kratkoročno bivanje in delovno dovoljenje, v katerem je navedeno, da sta izdana za namene sezonskega dela, ali

(c)

delovno dovoljenje, v katerem je navedeno, da je izdano za namene sezonskega dela, če je državljan tretje države oproščen vizumske obveznosti v skladu s Prilogo II Uredbe (ES) št. 539/2001 in zadevna država članica zanj ne uporablja člena 4(3) navedene uredbe.

(a)

vizum za dolgoročno bivanje, v katerem je navedeno, da je izdan za namene sezonskega dela;

(b)

dovoljenje za sezonsko delo, ali

(c)

dovoljenje za sezonsko delo in vizum za dolgoročno bivanje, če je v skladu z nacionalnim pravom za vstop na ozemlje države članice potreben vizum za dolgoročno bivanje.

(a)

odobritev izvzetja iz obveznosti predložitve enega ali več dokumentov iz člena 5 ali 6;

(b)

izdaja več dovoljenj za sezonsko delo z enim upravnim aktom;

(c)

hitrejši postopek za sprejetje odločitve o vlogi za dovoljenje za sezonsko delo ali vizum za dolgoročno bivanje;

(d)

prednostna obravnava vlog za sprejem sezonskega delavca, pa tudi upoštevanje prejšnjih sprejemov pri odločanju o vlogah glede na izpolnitev kvote števila sprejetih državljanov tretjih držav.

(a)

predmet sankcij iz odstavka 1;

(b)

poleg delodajalca ali namesto njega odgovorna za plačilo kakršne koli odškodnine sezonskemu delavcu v skladu z odstavkom 2;

(c)

poleg delodajalca ali namesto njega odgovorna za plačilo kakršnih koli neporavnanih plačil sezonskemu delavcu v skladu z nacionalnim pravom.

(a)

izdajo nacionalna začasna dovoljenja za prebivanje ali enakovredna dovoljenja, dokler odločitev ni sprejeta;

(b)

sezonskemu delavcu dovolijo opravljanje dela dokler ta odločitev ni sprejeta.

(a)

stroške za potovanje od kraja izvora sezonskega delavca do kraja dela v zadevni državi članici ter za povratno vožnjo;

(b)

stroške zdravstvenega zavarovanja iz točke (b) člena 5(1) in točke (b) člena 6(1).

(a)

se lahko od sezonskega delavca zahteva, da plačuje najemnino, ki ni pretirana v primerjavi z njegovim neto plačilom in v primerjavi s kakovostjo zadevne nastanitve. Najemnina se ne odšteje samodejno od plače sezonskega delavca;

(b)

delodajalec sezonskemu delavcu zagotovi pogodbo o najemu ali enakovreden dokument, v katerem so jasno navedeni pogoji za najem nastanitve;

(c)

delodajalec zagotovi, da nastanitev izpolnjuje osnovne zdravstvene in varnostne standarde, ki veljajo v zadevni državi članici.

(a)

pravico do vstopa in bivanja na ozemlju države članice, ki je dovoljenje izdala;

(b)

prost dostop do celotnega ozemlja države članice, ki je izdala dovoljenje v skladu z nacionalnim pravom;

(c)

pravico do izvajanja konkretne poklicne dejavnosti, odobrene na podlagi dovoljenja v skladu z nacionalnim pravom.

(a)

pogojev zaposlitve, vključno z najnižjo starostjo delavca, ter delovnih pogojev, vključno s plačo in odpovedjo, delovnega časa, dopusta in počitnic ter zdravstvenih in varnostnih zahtev na delovnem mestu;

(b)

pravice do stavke in udeležbe v dejavnostih sindikatov v skladu z nacionalnim pravom in prakso države članice gostiteljice ter svobode združevanja in pripadnosti ter članstva v organizaciji, ki zastopa delavce, ali v kateri koli organizaciji, katere člani opravljajo določen poklic, vključno s pravicami in ugodnostmi, ki jih omogočajo te organizacije, vključno s pravico do pogajanja in sklenitve kolektivnih sporazumov, brez poseganja v nacionalne predpise o javnem redu in javni varnosti;

(c)

neporavnanih plačil, ki jih delodajalec dolguje državljanu tretje države;

(d)

področij socialne varnosti, kakor so opredeljena v členu 3 Uredbe (ES) št. 883/2004;

(e)

dostopa do blaga in storitev ter dobave blaga in zagotavljanja storitev, ki so na voljo javnosti, z izjemo stanovanja, in sicer brez poseganja v svobodo sklepanja pogodb v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom;

(f)

svetovanja o sezonskem delu, ki ga zagotavljajo zavodi za zaposlovanje;

(g)

izobraževanja in poklicnega usposabljanja;

(h)

priznavanja diplom, spričeval in drugih poklicnih kvalifikacij v skladu z ustreznimi nacionalnimi postopki;

(i)

davčnih ugodnosti, pod pogojem, da se sezonski delavec v zadevni državi članici šteje za rezidenta za davčne namene.

(i)

z izključitvijo družinskih prejemkov in nadomestil za brezposelnost na podlagi točke (d) prvega pododstavka odstavka 1 brez poseganja v Uredbo (EU) št. 1231/2010;

(ii)

na področju izobraževanja in poklicnega usposabljanja, ki je neposredno povezano s specifično poklicno dejavnostjo, ter z izključitvijo štipendij ter posojil za študij in preživljanje ali drugih štipendij in posojil na podlagi točke (g) prvega pododstavka odstavka 1;

(iii)

kar zadeva davčne ugodnosti, na podlagi točke (i) prvega pododstavka odstavka 1 na primere, ko je prijavljeno ali običajno prebivališče družinskih članov sezonskega delavca, za katere ta zahteva ugodnosti, na ozemlju zadevne države članice.