EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32013R1408

Uredba Komisije (EU) št. 1408/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis v kmetijskem sektorju

OJ L 352, 24.12.2013, p. 9–17 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

Legal status of the document In force: This act has been changed. Current consolidated version: 25/10/2023

ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2013/1408/oj

24.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 352/9


UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1408/2013

z dne 18. decembra 2013

o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis v kmetijskem sektorju

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 108(4) Pogodbe,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za določene vrste horizontalne državne pomoči (1),

po objavi osnutka te uredbe (2),

po posvetovanju s Svetovalnim odborom za državno pomoč,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Dodeljevanje državnih sredstev, ki izpolnjuje merila iz člena 107(1) Pogodbe, pomeni državno pomoč, ki jo je treba priglasiti Komisiji v skladu s členom 108(3) Pogodbe. Vendar lahko na podlagi člena 109 Pogodbe Svet določi vrste pomoči, ki so iz zahteve glede priglasitve izvzete. Komisija lahko v skladu s členom 108(4) Pogodbe sprejme uredbe glede navedenih vrst državne pomoči. Na podlagi Uredbe (ES) št. 994/98 je Svet v skladu s členom 109 Pogodbe sklenil, da pomoč de minimis lahko tvori takšno vrsto pomoči. Na tej podlagi se šteje, da pomoč de minimis, ki ne presega določenega zneska, dodeljena v določenem obdobju enotnemu podjetju, ne izpolnjuje vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe in se zato postopek priglasitve zanjo ne uporablja.

(2)

Komisija je v številnih sklepih pojasnila pojem pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe. Navedla je tudi svojo politiko glede zgornje meje pomoči de minimis, pod katero se lahko šteje, da se člen 107(1) Pogodbe ne uporablja, najprej v obvestilu o pravilu de minimis za državno pomoč (3) ter nato še v uredbah Komisije (ES) št. 69/2001 (4) in (ES) št. 1998/2006 (5). Zaradi posebnih pravil, ki se uporabljajo v kmetijskem sektorju, in zaradi tveganja, da bi celo nizke stopnje pomoči lahko izpolnjevale merila iz člena 107(1) Pogodbe, je bil kmetijski sektor ali del tega sektorja izključen iz področja uporabe navedenih uredb. Komisija je že sprejela več uredb o pravilih o pomoči de minimis v kmetijskem sektorju, nazadnje Uredbo (ES) št. 1535/2007 (6). Glede na izkušnje, pridobljene z uporabo Uredbe (ES) št. 1535/2007, se zdi primerno revidirati nekatere pogoje, določene v navedeni uredbi, in navedeno uredbo nadomestiti.

(3)

Glede na izkušnje Komisije pri uporabi Uredbe (ES) št. 1535/2007 bi bilo treba najvišji znesek pomoči za enotno podjetje za obdobje treh let povečati na 15 000 EUR, nacionalno omejitev pa na 1 % letne proizvodnje. Navedene nove zgornje meje še vedno zagotavljajo, da za vsak ukrep, ki spada na področje uporabe te uredbe, lahko velja, da ne vpliva na trgovino med državami članicami in ne izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco.

(4)

Za namene pravil o konkurenci iz Pogodbe je podjetje vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja (7). Sodišče Evropske unije je odločilo, da bi bilo treba vse subjekte, ki jih nadzira (na pravni ali dejanski podlagi) isti subjekt, obravnavati kot enotno podjetje (8). Zaradi pravne varnosti in za zmanjšanje upravnega bremena bi morala ta uredba zagotoviti izčrpen seznam jasnih meril za določitev, kdaj se dve podjetji ali več znotraj iste države članice obravnavata(-jo) kot enotno podjetje. Komisija je izmed natančno določenih meril za opredelitev „povezanih podjetij“ v opredelitvi malih in srednjih podjetij (MSP) iz Priporočila Komisije 2003/361/ES (9) in Priloge I k Uredbi Komisije (ES) št. 800/2008 (10) izbrala merila, ki ustrezajo namenom te uredbe. S temi merili so javni organi že seznanjeni in bi jih bilo treba glede na področje uporabe te uredbe uporabljati tako za MSP kot za velika podjetja. Z navedenimi merili bi bilo treba zagotoviti, da se za uporabo pravila o pomoči de minimis skupina povezanih podjetij šteje za enotno podjetje, da pa se podjetja, ki so v medsebojnem odnosu samo na podlagi dejstva, da so vsa neposredno povezana z istim javnim organom ali organi, ne obravnavajo kot povezana podjetja. Zato se upošteva posebni položaj podjetij, ki jih nadzira(-jo) isti javni organ(-i), ki lahko samostojno odloča(-jo). Podobno bi morali z navedenimi merili zagotoviti, da se posamezni člani pravne osebe ali skupine fizičnih ali pravnih oseb zgolj iz navedenega razloga ne obravnavajo kot povezani, če je v nacionalni zakonodaji določeno, da takšni posamezni člani pridobijo pravice in obveznosti, primerljive s pravicami in obveznostmi posameznih kmetov, ki imajo status nosilca gospodarstva, zlasti kar zadeva njihov ekonomski, socialni in davčni status, in če navedeni posamezni člani prispevajo h krepitvi kmetijskih struktur zadevnih pravnih oseb ali skupin.

(5)

Zaradi podobnosti med dejavnostmi predelave in trženja kmetijskih in nekmetijskih proizvodov so bile dejavnosti predelave in trženja kmetijskih proizvodov vključene v področje uporabe Uredbe Komisije (EU) št. 1407/2013 (11).

(6)

Sodišče Evropske unije je odločilo, da države članice po tem, ko Unija izda predpise za vzpostavitev skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, ne smejo sprejeti nobenih ukrepov, ki bi lahko to ureditev trga omajali ali uvedli izjeme (12). Zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za pomoč, katere znesek je določen na podlagi cene ali količine kupljenih proizvodov ali proizvodov, danih na trg. Prav tako se ne bi smela uporabiti za podporo, ki je povezana z obveznostjo, da se pomoč deli s primarnimi proizvajalci.

(7)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za izvozno pomoč ali pomoč, ki se dodeli pod pogojem, da se domačim proizvodom pri uporabi daje prednost pred uvoženimi. Zlasti se ne bi smela uporabljati za pomoč, s katero se financirata vzpostavitev in delovanje distribucijske mreže v drugih državah članicah ali tretjih državah. Pomoč za kritje stroškov sodelovanja na sejmih, študij ali svetovalnih storitev, potrebnih za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na novem trgu v drugi državi članici ali tretji državi, se običajno ne šteje za izvozno pomoč.

(8)

Triletno obdobje, ki se upošteva za namene te uredbe, bi bilo treba oceniti za vsak primer posebej, tako da se pri vsaki novi dodelitvi pomoči de minimis upošteva skupni znesek pomoči de minimis, ki je bila dodeljena v zadevnem poslovnem letu ter v predhodnih dveh poslovnih letih.

(9)

Če je podjetje dejavno v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov ter v drugih sektorjih ali ima druge dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) št. 1407/2013, bi se morale določbe navedene uredbe uporabljati za pomoč, dodeljeno v zvezi z navedenimi ostalimi sektorji ali dejavnostmi, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu z navedeno uredbo.

(10)

Če je podjetje dejavno v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov ter v sektorju ribištva in akvakulture, bi se morala Uredba Komisije (ES) št. 875/2007 (13) uporabljati za pomoč, dodeljeno v zvezi s slednjim sektorjem, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu z navedeno uredbo.

(11)

Ta uredba bi morala določiti pravila, ki bi onemogočila izogibanje največjim intenzivnostim pomoči, kakor so določene v posebnih uredbah ali sklepih Komisije. Morala bi določiti tudi jasna pravila o kumulaciji, ki so enostavna za uporabo.

(12)

Ta uredba ne izključuje možnosti, da se ukrep ne bi štel za državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, in sicer iz razlogov, ki niso določeni v tej uredbi, na primer zato, ker je ukrep v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu ali ker ne vključuje prenosa državnih sredstev. Zlasti sredstva Unije, ki jih centralno upravlja Komisija in ki niso neposredno ali posredno pod nadzorom države članice, ne predstavljajo državne pomoči in se jih ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju, ali se zadevna zgornja meja ali nacionalna omejitev upošteva.

(13)

Zaradi preglednosti, enake obravnave in učinkovitega spremljanja bi bilo treba to uredbo uporabljati le za pomoč de minimis, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja („pregledna pomoč“). Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede za nepovratna sredstva, subvencionirane obrestne mere, limitirane davčne oprostitve ali druge instrumente, ki določajo omejitev in tako zagotovijo, da se ustrezna zgornja meja ne preseže. Določitev omejitve pomeni, da mora država članica, dokler ni znan natančen znesek pomoči, predpostavljati, da je znesek enak omejitvi, ter tako zagotoviti, da več ukrepov pomoči skupaj ne presega zgornje meje, določene v tej uredbi, in uporabiti pravila o kumulaciji.

(14)

Zaradi preglednosti, enake obravnave in pravilne uporabe zgornje meje pomoči de minimis bi morale vse države članice uporabljati enak način izračuna. Za lažji izračun bi bilo treba zneske pomoči, ki se ne dodelijo v obliki denarnih nepovratnih sredstev, pretvoriti v njihov bruto ekvivalent nepovratnih sredstev. Za izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev preglednih vrst pomoči, ki niso nepovratna sredstva, ali pomoči, plačljivih v več obrokih, je treba uporabiti tržne obrestne mere, ki veljajo ob dodelitvi take pomoči. Za enotno, pregledno in enostavno uporabo pravil o državni pomoči bi morale biti tržne obrestne mere, ki se uporabljajo za namene te uredbe, referenčne mere, kakor so opredeljene v Sporočilu Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (14).

(15)

Pomoč v obliki posojil, vključno s pomočjo de minimis za financiranje tveganja v obliki posojil, bi se morala šteti za pregledno pomoč de minimis, če je bil bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunan na podlagi tržnih obrestnih mer, ki so veljale ob dodelitvi pomoči. Za poenostavitev obravnavanja manjših kratkoročnih posojil naj se s to uredbo določi jasno pravilo, ki je preprosto uporabljivo in ki upošteva tako znesek kot tudi trajanje posojila. Na podlagi izkušenj Komisije se posojila, zavarovana z zavarovanjem, ki pokriva vsaj 50 % posojila, in ne presegajo bodisi 75 000 EUR in petletnega trajanja bodisi 37 500 EUR in desetletnega trajanja, lahko štejejo za posojilo, katerega bruto ekvivalent nepovratnih sredstev ne presega zgornje meje de minimis. Glede na težave, povezane z določanjem bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev, dodeljenih podjetjem, ki morebiti niso sposobna vrniti posojila, se to pravilo za taka podjetja ne bi smelo uporabljati.

(16)

Pomoč v obliki kapitalskih injekcij se ne bi smela šteti za pregledno pomoč de minimis, razen če skupni znesek injekcije javnega kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis. Pomoč v obliki ukrepov za financiranje tveganja v obliki naložb lastniškega kapitala ali navideznega lastniškega kapitala iz smernic o financiranju tveganja (15) se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevni ukrep zagotavlja kapital, ki ne presega zgornje meje pomoči de minimis.

(17)

Pomoč v obliki jamstev, vključno s pomočjo de minimis za financiranje tveganja v obliki jamstev, bi bilo treba šteti za pregledno, če je bil bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunan na podlagi premij varnega pristana iz obvestila Komisije o poroštvih za ustrezno vrsto podjetja (16). Za poenostavitev obravnavanja kratkoročnih jamstev za zavarovanje do 80 % razmeroma majhnega posojila naj se s to uredbo določi jasno pravilo, ki je preprosto uporabljivo in ki upošteva tako znesek zadevnega posojila kot tudi trajanje jamstva. To pravilo se ne sme uporabljati v primeru jamstev za zadevne transakcije, ki niso posojilo, kot je v primeru jamstva za transakcije lastniškega kapitala. Kadar jamstvo ne presega 80 % zadevnega posojila in znesek jamstva hkrati ne presega 112 500 EUR ter trajanje jamstva obenem ne presega pet let, se lahko šteje za tako, katerega bruto ekvivalent nepovratnih sredstev ne presega zgornje meje de minimis. Enako velja, kadar jamstvo ne presega 80 % zadevnega posojila in znesek jamstva hkrati ne presega 56 250 EUR ter trajanje jamstva obenem ne presega deset let. Poleg tega lahko države članice za izračun bruto ekvivalenta jamstev uporabijo metodologijo, ki je bila Komisiji priglašena v skladu s katero od drugih, tedaj veljavnih uredb Komisije s področja državnih pomoči in ki jo je Komisija sprejela za tako, ki ustreza Obvestilu o poroštvih oziroma kateremu koli od naslednjih obvestil, pod pogojem, da se sprejeta metodologija izrecno nanaša na vrsto jamstva in vrsto zadevne osnovne transakcije v okviru uporabe te uredbe. Glede na težave, povezane z določanjem bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev, dodeljenih podjetjem, ki morebiti niso sposobna vrniti posojila, se to pravilo za taka podjetja ne bi smelo uporabljati.

(18)

Kadar se shema pomoči de minimis izvaja prek finančnih posrednikov, bi bilo treba zagotoviti, da ti ne prejmejo nobene državne pomoči. To se lahko na primer doseže tako, da se od finančnih posrednikov, ki so upravičeni do državnega jamstva, zahteva plačilo trgu primerne premije ali da se vse ugodnosti v celoti prenesejo na končne upravičence oziroma da se zgornja meja pomoči de minimis in ostali pogoji iz te uredbe upoštevajo tudi na ravni posrednikov.

(19)

Po priglasitvi s strani države članice lahko Komisija preveri, ali ukrep, ki ni v obliki nepovratnih sredstev, posojila, jamstva, kapitalske injekcije ali ukrepa za financiranje tveganja v obliki naložb lastniškega kapitala ali navideznega lastniškega kapitala, vodi do bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev, ki ne presega zgornje meje pomoči de minimis in bi zato lahko spadal na področje uporabe te uredbe.

(20)

Dolžnost Komisije je, da poskrbi za izpolnjevanje pravil o državni pomoči, države članice pa bi morale v skladu z načelom sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji olajšati izvajanje te naloge z vzpostavitvijo potrebnih orodij za zagotovitev, da skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene enotnemu podjetju po pravilu de minimis, ne preseže splošne dopustne zgornje meje. Zato bi morale države članice pri dodeljevanju pomoči de minimis zadevno podjetje obvestiti o znesku dodeljene pomoči de minimis in navesti, da gre za pomoč de minimis, ter se pri tem izrecno sklicevati na to uredbo. Za zagotovitev, da se ne preseže ustrezna zgornja meja in da se zadosti pravilom o kumulaciji, je treba od držav članic zahtevati, da nadzorujejo odobreno pomoč. Za zadostitev tej obveznosti bi morala zadevna država članica pred dodelitvijo take pomoči od podjetja prejeti izjavo o drugi pomoči de minimis na podlagi te uredbe ali drugih uredb de minimis, ki jo je podjetje prejelo v zadevnem poslovnem letu in v predhodnih dveh poslovnih letih. Alternativno bi moralo biti mogoče, da država članica vzpostavi centralni register, ki vsebuje popolne informacije o dodeljeni pomoči de minimis, in preveri, da kakršna koli nova odobrena pomoč ne presega ustrezne zgornje meje.

(21)

Vsaka država članica bi morala pred dodelitvijo kakršne koli nove pomoči de minimis preveriti, da se niti zgornja meja pomoči de minimis niti nacionalna omejitev v navedeni državi članici z novo pomočjo de minimis ne bosta presegli ter da so izpolnjeni preostali pogoji iz te uredbe.

(22)

Glede na dosedanje izkušnje Komisije ter zlasti zaradi na splošno pogosto potrebnega ponovnega pregledovanja politike državne pomoči bi bilo treba obdobje uporabe te uredbe omejiti. Če se ta uredba po poteku veljavnosti ne podaljša, bi bilo treba državam članicam omogočiti šestmesečno prilagoditveno obdobje v zvezi s pomočjo de minimis iz te uredbe –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov, razen za:

(a)

pomoč, katere znesek je določen na podlagi cene ali količine proizvodov, danih na trg;

(b)

pomoč za dejavnosti, povezane z izvozom v tretje države ali države članice, in sicer pomoč, neposredno povezano z izvoženimi količinami, vzpostavitvijo in delovanjem distribucijske mreže ali drugimi tekočimi izdatki, povezanimi z izvozno dejavnostjo;

(c)

pomoč, ki se dodeli pod pogojem, da se domačim proizvodom pri uporabi daje prednost pred uvoženimi.

2.   Če je podjetje dejavno v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov in tudi v enem ali več sektorjih oziroma ima druge dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) št. 1407/2013, se navedena uredba uporablja za pomoč, dodeljeno v zvezi s slednjimi sektorji ali dejavnostmi, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu z navedeno uredbo.

3.   Če je podjetje dejavno v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov ter v sektorju ribištva in akvakulture, se določbe Uredbe (ES) št. 875/2007 uporabljajo za pomoč, dodeljeno v zvezi s slednjim sektorjem, če zadevna država članica na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovijo, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu z navedeno uredbo.

Člen 2

Opredelitev pojmov

1.   Za namene te uredbe „kmetijski proizvodi“ pomenijo proizvode, navedene v Prilogi I k Pogodbi, razen ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture, ki jih ureja Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 (17).

2.   „Enotno podjetje“ za namene te uredbe pomeni vsa podjetja, ki so med seboj najmanj v enem od naslednjih razmerij:

(a)

podjetje ima večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov drugega podjetja;

(b)

podjetje ima pravico imenovati ali odpoklicati večino članov upravnega, poslovodnega ali nadzornega organa drugega podjetja;

(c)

podjetje ima pravico izvrševati prevladujoč vpliv na drugo podjetje na podlagi pogodbe, sklenjene z navedenim podjetjem, ali določbe v njegovi družbeni pogodbi ali statutu;

(d)

podjetje, ki je delničar ali družbenik drugega podjetja, na podlagi dogovora z drugimi delničarji ali družbeniki navedenega podjetja sámo nadzoruje večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov navedenega podjetja.

Podjetja, ki so v katerem koli razmerju iz točk (a) do (d) prvega pododstavka preko enega ali več drugih podjetij, prav tako veljajo za enotno podjetje.

Člen 3

Pomoč de minimis

1.   Za ukrepe pomoči se šteje, da ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe in so zato izvzeti iz zahteve glede priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe, če izpolnjujejo pogoje, določene v tej uredbi.

2.   Skupni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli enotnemu podjetju, ne sme presegati 15 000 EUR v katerem koli obdobju treh poslovnih let.

3.   Kumulativni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli podjetjem, dejavnim v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov, v katerem koli obdobju treh poslovnih let, ne presega nacionalne omejitve iz Priloge.

4.   Pomoč de minimis ne glede na datum plačila pomoči de minimis podjetju velja za dodeljeno takrat, ko se zakonska pravica do prejema pomoči dodeli podjetju v skladu z veljavnim nacionalnim pravnim sistemom.

5.   Zgornja meja, določena v odstavku 2, in nacionalna omejitev iz odstavka 3 se uporabljata ne glede na obliko pomoči de minimis ali zastavljeni cilj ter ne glede na to, ali se pomoč, ki jo dodeli država članica, v celoti ali le delno financira iz sredstev Unije. Obdobje treh poslovnih let se določi glede na poslovna leta, ki jih uporablja podjetje v zadevni državi članici.

6.   Za namene zgornje meje, določene v odstavku 2, in nacionalne omejitve iz odstavka 3 je pomoč izražena v obliki denarnih nepovratnih sredstev. Vsi uporabljeni zneski so bruto zneski, tj. pred odbitkom davkov ali drugih dajatev. Če se pomoč ne dodeli v obliki nepovratnih sredstev, je znesek pomoči enak bruto ekvivalentu nepovratnih sredstev.

Pomoč, plačljiva v več obrokih, se diskontira na vrednost, ki jo je imela ob dodelitvi. Obrestna mera, ki se uporablja za diskontiranje, je diskontna stopnja, ki velja ob dodelitvi pomoči.

7.   Če bi se z dodelitvijo nove pomoči de minimis presegla zgornja meja iz odstavka 2 ali nacionalna omejitev iz odstavka 3, zanjo ne smejo veljati ugodnosti iz te uredbe.

8.   V primeru združitev ali pripojitev se vsa prejšnja pomoč de minimis, dodeljena kateremu koli od podjetij, udeleženih v združitvi, upošteva pri ugotavljanju, ali nova pomoč de minimis za novo ali prevzemno podjetje presega zgornjo mejo ali nacionalno omejitev. Pomoč de minimis, ki je bila zakonito dodeljena pred združitvijo ali pripojitvijo, ostane zakonita.

9.   Če se podjetje razdeli na dve ali več ločenih podjetij, se pomoč de minimis, dodeljena pred razdelitvijo, dodeli podjetju, ki jo je koristilo, in to je načeloma podjetje, ki prevzame dejavnosti, za katere se je pomoč de minimis uporabila. Če taka dodelitev ni mogoča, se pomoč de minimis dodeli sorazmerno na podlagi knjigovodske vrednosti lastniškega kapitala novih podjetij na dejanski datum razdelitve.

Člen 4

Izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev

1.   Ta uredba se uporablja le za pomoč, za katero je mogoče bruto ekvivalent nepovratnih sredstev natančno izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja („pregledna pomoč“).

2.   Pomoč v obliki nepovratnih sredstev ali subvencionirane obrestne mere velja za pregledno pomoč de minimis.

3.   Pomoč v obliki posojil velja za pregledno pomoč de minimis, če:

(a)

upravičenec ni v insolvenčnem postopku niti ne izpolnjuje v nacionalnem pravu določenih pogojev za uvedbo insolvenčnega postopka na predlog njegovih upnikov. V primeru večjih podjetij mora biti upravičenec v položaju, primerljivem kreditni oceni vsaj B-; in

(b)

je posojilo zavarovano z zavarovanjem, ki pokriva vsaj 50 % posojila, in posojilo znaša bodisi 75 000 EUR za obdobje petih let bodisi 37 500 EUR za obdobje desetih let; če je posojilo nižje od teh zneskov in/ali je dodeljeno za manj kot pet oziroma deset let, se bruto ekvivalent tega posojila izračuna kot ustrezni delež zgornje meje iz člena 3(2); ali

(c)

je bil bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunan na podlagi referenčne obrestne mere, ki se je uporabljala ob njihovi dodelitvi.

4.   Pomoč v obliki kapitalskih injekcij velja za pregledno pomoč de minimis samo, če skupni znesek injekcije javnega kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis.

5.   Pomoč v obliki ukrepov za financiranje tveganja v obliki naložb lastniškega kapitala ali navideznega lastniškega kapitala se šteje za pregledno pomoč de minimis samo, če kapital za enotno podjetje ne presega zgornje meje pomoči de minimis.

6.   Pomoč v obliki jamstev se šteje za pregledno pomoč de minimis, če:

(a)

upravičenec ni v insolvenčnem postopku niti ne izpolnjuje v nacionalnem pravu določenih pogojev za uvedbo insolvenčnega postopka na predlog njegovih upnikov. V primeru večjih podjetij mora biti upravičenec v položaju, primerljivem kreditni oceni vsaj B-; in

(b)

jamstvo ne presega 80 % zadevnega posojila in bodisi jamstvo znaša 112 500 EUR ter traja pet let bodisi jamstvo znaša 56 250 EUR ter traja deset let; če je jamstvo nižje od teh zneskov in/ali traja manj kot pet oziroma deset let, se bruto ekvivalent tega posojila izračuna kot ustrezni delež zgornje meje iz člena 3(2); ali

(c)

je bil bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunan na podlagi premij varnega pristana iz obvestila Komisije; ali

(d)

je bila pred izvajanjem

(i)

metodologija za izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev jamstva priglašena Komisiji v skladu s katero od drugih, tedaj veljavnih uredb Komisije s področja državnih pomoči in jo je Komisija sprejela za tako, ki ustreza Obvestilu o poroštvih oziroma kateremu koli od naslednjih obvestil, in

(ii)

se ta metodologija izrecno nanaša na vrsto jamstva in vrsto zadevne osnovne transakcije, oboje v okviru uporabe te uredbe.

7.   Pomoč v obliki drugih instrumentov se šteje za pregledno pomoč de minimis, če instrument določa omejitev, ki zagotavlja, da se ustrezna zgornja meja ne preseže.

Člen 5

Kumulacija

1.   Če je podjetje dejavno v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov in je poleg tega dejavno v enem ali več sektorjih oziroma ima druge dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) št. 1407/2013, se pomoč de minimis, dodeljena za dejavnosti v sektorju kmetijske proizvodnje v skladu s to uredbo, lahko kumulira s pomočjo de minimis, dodeljeno slednjemu(-jim) sektorju(-jem) ali dejavnostim, do ustrezne zgornje meje, določene v členu 3(2) Uredbe (EU) št. 1407/2013, če zadevna država članica na ustrezen način, kot je ločitev dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu z Uredbo (EU) št. 1407/2013.

2.   Če je podjetje dejavno v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov ter v sektorju ribištva in akvakulture, se pomoč de minimis, dodeljena za dejavnosti v sektorju kmetijske proizvodnje v skladu s to uredbo, lahko kumulira s pomočjo de minimis za dejavnosti v slednjem sektorju v skladu z Uredbo (ES) št. 875/2007 do zgornje meje, določene v navedeni uredbi, če zadevna država članica na ustrezen način, kot je ločitev dejavnosti ali stroškov, zagotovi, da primarna proizvodnja kmetijskih proizvodov ne prejema pomoči de minimis, dodeljene v skladu z Uredbo (ES) št. 875/2007.

3.   Pomoč de minimis se ne kumulira z državno pomočjo v zvezi z istimi upravičenimi stroški ali državno pomočjo za isti ukrep za financiranje tveganja, če bi se s takšno kumulacijo presegla največja intenzivnost zadevne pomoči ali znesek pomoči, določen za posebne okoliščine vsakega primera v uredbi o skupinskih izjemah ali sklepu Komisije. Pomoč de minimis, ki ni dodeljena za določene upravičene stroške ali je navedenim stroškom ni mogoče pripisati, se lahko kumulira z drugo državno pomočjo, dodeljeno na podlagi uredbe o skupinskih izjemah ali sklepa Komisije.

Člen 6

Spremljanje

1.   Če namerava država članica podjetju dodeliti pomoč de minimis v skladu s to uredbo, ga pisno obvesti o predvidenem znesku pomoči, izraženem v bruto ekvivalentu nepovratnih sredstev, ter o tem, da gre za pomoč de minimis, pri čemer se izrecno sklicuje na to uredbo ter navede njen naslov in mesto objave v Uradnem listu Evropske unije. Če se pomoč de minimis dodeli v skladu s to uredbo različnim podjetjem na podlagi sheme in se v okviru navedene sheme navedenim podjetjem dodelijo različni zneski individualne pomoči, lahko zadevna država članica izpolni obveznost obveščanja tako, da podjetja obvesti o fiksnem znesku, ki ustreza največjemu znesku pomoči, ki se dodeli v okviru navedene sheme. V tem primeru se fiksni znesek uporabi za določitev, ali je dosežena zgornja meja, določena v členu 3(2), in ali nacionalna omejitev iz člena 3(3) ni presežena. Preden država članica dodeli pomoč, mora pridobiti izjavo zadevnega podjetja v pisni ali elektronski obliki o vsej drugi pomoči de minimis, ki jo je podjetje prejelo na podlagi te ali drugih uredb de minimis v predhodnih dveh poslovnih letih in v tekočem poslovnem letu.

2.   Če je država članica vzpostavila centralni register pomoči de minimis, ki vsebuje popolne informacije o vsej pomoči de minimis, ki jo dodeljuje kateri koli organ v navedeni državi, se odstavek 1 preneha uporabljati od trenutka, ko register zajame obdobje treh poslovnih let.

3.   Država članica dodeli novo pomoč de minimis v skladu s to uredbo šele po tem, ko preveri, ali skupni znesek pomoči de minimis, dodeljen zadevnemu podjetju, s tem ne bo presegel zgornje meje, določene v členu 3(2), in nacionalne omejitve iz člena 3(3) ter ali so izpolnjeni vsi pogoji iz te uredbe.

4.   Države članice evidentirajo in zbirajo vse informacije v zvezi z uporabo te uredbe. Take evidence vsebujejo vse informacije, potrebne za dokaz, da so bili izpolnjeni pogoji iz te uredbe. Evidence o individualni pomoči de minimis se hranijo 10 poslovnih let od datuma dodelitve pomoči. Evidence o shemi pomoči de minimis se hranijo 10 poslovnih let od datuma, ko je bila dodeljena zadnja individualna pomoč v okviru take sheme.

5.   Komisija lahko od zadevne države članice pisno zahteva, naj v 20 delovnih dneh ali daljšem roku, če je tako določeno v zahtevku, predloži vse informacije, za katere Komisija meni, da so potrebne za oceno, ali so izpolnjeni pogoji iz te uredbe, zlasti skupni znesek pomoči de minimis, ki ga je prejelo katero koli podjetje, v smislu te uredbe in drugih uredb de minimis.

Člen 7

Prehodne določbe

1.   Ta uredba se uporablja za pomoč, dodeljeno pred začetkom njene veljavnosti, če pomoč izpolnjuje vse pogoje iz te uredbe. Vsako pomoč, ki ne izpolnjuje teh pogojev, Komisija presoja v skladu z ustreznim okvirom, smernicami, sporočili in obvestili.

2.   Za vsako individualno pomoč de minimis, dodeljeno med 1. januarjem 2005 in 30. junijem 2008, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe (ES) št. 1860/2004, se šteje, da ne izpolnjuje vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe, in je zato izvzeta iz zahteve glede priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe.

3.   Za vsako individualno pomoč de minimis, dodeljeno med 1. januarjem 2008 in 30. junijem 2014, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe (ES) št. 1535/2007, se šteje, da ne izpolnjuje vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe, in je zato izvzeta iz zahteve glede priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe.

4.   Po prenehanju veljavnosti te uredbe vsaka shema pomoči de minimis, ki izpolnjuje pogoje iz te uredbe, ostane predmet te uredbe še nadaljnjih šest mesecev.

Člen 8

Začetek veljavnosti in obdobje uporabe

Ta uredba začne veljati 1. januarja 2014.

Uporablja se do 31. decembra 2020.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 18. decembra 2013

Za Komisijo

Predsednik

José Manuel BARROSO


(1)  UL L 142, 14.5.1998, str. 1.

(2)  UL C 227, 6.8.2013, str. 3.

(3)  Obvestilo Komisije o pravilih za pomoč de minimis za državno pomoč (UL C 68, 6.3.1996, str. 9).

(4)  Uredba Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (UL L 10, 13.1.2001, str. 30).

(5)  Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis (UL L 379, 28.12.2006, str. 5).

(6)  Uredba Komisije (ES) št. 1535/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomočeh de minimis v sektorju kmetijske proizvodnje (UL L 337, 21.12.2007, str. 35).

(7)  Zadeva C-222/04, Ministero dell’Economia e delle Finanze proti Cassa di Risparmio di Firenze SpA et al., ZOdl. 2006, str. I-289.

(8)  Zadeva C-382/99, Nizozemska proti Komisiji, Recueil 2002, str. I-5163.

(9)  Priporočilo Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).

(10)  Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (UL L 214, 9.8.2008, str. 3).

(11)  Uredba Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis (glej stran 1 tega Uradnega lista).

(12)  Zadeva C-456/00, Francija proti Komisiji, Recueil 2002, str. I-11949).

(13)  Uredba Komisije (ES) št. 875/2007 z dne 24. julija 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za pomoč de minimis v ribiškem sektorju in o spremembah Uredbe (ES) št. 1860/2004 (UL L 193, 25.7.2007, str. 6).

(14)  Sporočilo Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (UL C 14, 19.1.2008, str. 6).

(15)  Smernice Skupnosti o državnih pomočeh za spodbujanje naložb rizičnega kapitala v mala in srednje velika podjetja (UL C 194, 18.8.2006, str. 2).

(16)  Obvestilo Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki poroštev (UL C 155, 20.6.2008, str. 10).

(17)  Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 z dne 17. decembra 1999 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (UL L 17, 21.1.2000, str. 22).


PRILOGA

Najvišji kumulativni zneski pomoči de minimis, dodeljeni podjetjem iz sektorja kmetijske proizvodnje, na državo članico v skladu s členom 3(3)

(v EUR)

Država članica

Najvišji zneski pomoči de minimis

Belgija

76 070 000

Bolgarija

43 490 000

Češka

48 340 000

Danska

105 750 000

Nemčija

522 890 000

Estonija

8 110 000

Irska

66 280 000

Grčija

109 260 000

Španija

413 750 000

Francija

722 240 000

Hrvaška

28 610 000

Italija

475 080 000

Ciper

7 060 000

Latvija

10 780 000

Litva

25 860 000

Luksemburg

3 520 000

Madžarska

77 600 000

Malta

1 290 000

Nizozemska

254 330 000

Avstrija

71 540 000

Poljska

225 700 000

Portugalska

62 980 000

Romunija

180 480 000

Slovenija

12 320 000

Slovaška

22 950 000

Finska

46 330 000

Švedska

57 890 000

Združeno kraljestvo

270 170 000


Top