Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 02013R0549-20150824

Uredba (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Evropski uniji (Besedilo velja za EGP)

ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2013/549/2015-08-24

2013R0549 — SL — 24.08.2015 — 001.004


To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

UREDBA (EU) št. 549/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 21. maja 2013

o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Evropski uniji

(Besedilo velja za EGP)

(UL L 174 26.6.2013, str. 1)

spremenjena z:

 

 

Uradni list

  št.

stran

datum

►M1

DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/1342 z dne 22. aprila 2015

  L 207

35

4.8.2015


popravljena z:

 C1

Popravek, UL L 188, 9.7.2013, str.  10 (549/2013)

►C2

Popravek, UL L 014, 21.1.2016, str.  43 (549/2013)

►C3

Popravek, UL L 154, 11.6.2016, str.  27 (549/2013)




▼B

UREDBA (EU) št. 549/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 21. maja 2013

o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Evropski uniji

(Besedilo velja za EGP)



Člen 1

Vsebina

1.  Ta uredba vzpostavlja Evropski sistem računov 2010 (v nadaljnjem besedilu: ESR 2010 ali ESR).

2.  ESR 2010 določa:

(a) metodologijo (Priloga A) za skupne standarde, opredelitve, klasifikacije in računovodska pravila, namenjene pripravi računov in tabel na primerljivih osnovah za namene Unije, skupaj z rezultati, zahtevanimi v skladu s členom 3;

(b) program (Priloga B), v katerem so določeni roki, do katerih države članice Komisiji (Eurostatu) pošljejo račune in tabele, zbrane v skladu z metodologijo iz točke (a).

3.  Brez poseganja v člena 5 in 10 se ta uredba uporablja za vse akte Unije, ki se navezujejo na ESR ali njegove opredelitve.

4.  Ta uredba ne zavezuje nobene države članice k uporabi ESR 2010 pri pripravi računov za lastne namene.

Člen 2

Metodologija

1.  Metodologija ESR 2010 iz točke (a) člena 1(2) je opredeljena v Prilogi A.

2.  Komisijo se pooblasti, da z delegiranimi akti v skladu s členom 7 sprejme spremembe metodologije ESR 2010, da se vsebine te metodologije podrobneje opredelijo in izboljšajo z namenom zagotoviti usklajeno razlago ali primerljivosti na mednarodni ravni, pod pogojem, da ne spreminjajo njenih temeljnih načel, od proizvajalcev v okviru evropskega statističnega sistema ne zahtevajo dodatnih sredstev za njihovo izvajanje in ne povzročijo spremembe lastnih sredstev.

3.  V primeru dvoma glede pravilnega izvajanja računovodskih pravil ESR 2010 zadevna država članica zaprosi Komisijo (Eurostat) za pojasnilo. Komisija (Eurostat) nemudoma preuči to prošnjo ter zadevni državi članici in vsem drugim državam članicam svetuje glede zaprošenega pojasnila.

4.  Države članice posredno merjene storitve finančnega posredništva (PMSFP) v nacionalnih računih izračunajo in dodelijo v skladu z metodologijo iz Priloge A. Komisija je pooblaščena, da pred 17. septembrom 2013 sprejme delegirane akte v skladu s členom 7, v katerih določi revidirano metodologijo za izračun in razporeditev PMSFP. Komisija pri izvajanju pooblastil na podlagi tega odstavka zagotovi, da ti delegirani akti državam članicam ali poročevalskim enotam ne povzročijo znatnejših dodatnih upravnih bremen.

5.  Izdatke za raziskave in razvoj prikažejo države članice kot bruto investicije v osnovna sredstva. Komisija je pooblaščena, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 7, s katerim zagotovi zanesljivost in primerljivost podatkov ESR 2010 o raziskavah in razvoju v državah članicah. Komisija pri izvajanju pooblastil na podlagi tega odstavka zagotovi, da ti delegirani akti državam članicam ali poročevalskim enotam ne povzročijo znatnejših dodatnih upravnih bremen.

Člen 3

Pošiljanje podatkov Komisiji

1.  Države članice Komisiji (Eurostatu) pošljejo račune in tabele, določene v Prilogi B, v rokih, navedenih v tej prilogi, za vsako tabelo.

2.  Države članice Komisiji pošljejo podatke in metapodatke, ki jih zahteva ta uredba, v skladu z opredeljenim standardom za izmenjavo podatkov in drugimi praktičnimi ureditvami.

Podatki se pošljejo ali naložijo v elektronski obliki v enotno vstopno točko za podatke pri Komisiji. Standard za izmenjavo podatkov in druge praktične ureditve za pošiljanje podatkov določi Komisija z izvedbenimi akti. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 8(2).

Člen 4

Ocena kakovosti

1.  V tej uredbi se za podatke, ki jih je treba poslati v skladu s členom 3 te uredbe, uporabljajo merila kakovosti, določena v členu 12(1) Uredbe (ES) št. 223/2009.

2.  Države članice Komisiji (Eurostatu) predložijo poročilo o kakovosti podatkov, ki se pošljejo v skladu s členom 3.

3.  Pri uporabi meril kakovosti iz odstavka 1 za podatke, za katere velja ta uredba, načine, strukturo, časovne presledke in kazalnike za oceno iz poročil o kakovosti določi Komisija z delegiranimi akti. Navedene delegirane akte se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 8(2).

4.  Komisija (Eurostat) oceni kakovost poslanih podatkov.

Člen 5

Datum uporabe in datum prvega pošiljanja podatkov

1.  ESR 2010 se prvič uporabi za podatke, določene v skladu s Prilogo B, ki jih je treba poslati od 1. septembra 2014.

2.  Podatki se pošljejo Komisiji (Eurostatu) v skladu z roki iz Priloge B.

3.  Do prvega pošiljanja podatkov na podlagi ESR 2010 države članice v skladu z odstavkom 1 Komisiji (Eurostatu) še naprej pošiljajo račune in tabele, pripravljene z uporabo ESR 95.

4.  Komisija in zadevne države članice brez poseganja v člen 19 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa 2007/436/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti ( 13 ) preverijo pravilno uporabo te uredbe in predložijo rezultat te preverbe odboru iz člena 8(1) te uredbe.

Člen 6

Odstopanja

1.  Če je treba nacionalni statistični sistem bistveno prilagoditi za uporabo te uredbe, Komisija z izvedbenimi akti državam članicam odobri začasno odstopanje. Ta odstopanja se iztečejo najpozneje 1. januarja 2020. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 8(2).

2.  Komisija odobri odstopanje iz odstavka 1 samo za toliko časa, da lahko zadevna država članica prilagodi svoje statistične sisteme. Delež BDP zadevne države članice v Uniji ali v euroobmočju sam po sebi ne utemeljuje odobritve odstopanja. Komisija po potrebi podpre prizadevanja zadevnih držav članic pri zagotavljanju potrebne prilagoditve njihovih statističnih sistemov.

3.  Zadevna država članica v namene, določene v odstavkih 1 in 2 Komisiji predloži utemeljen zahtevek najpozneje 17. oktobra 2013

Komisija po posvetovanju z Odborom za evropski statistični sistem najpozneje 1. julija 2018 Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o uporabi odobrenih odstopanj, da se preveri, ali so še vedno upravičena.

Člen 7

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se podeli Komisiji pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 2(2) in (5) se podeli Komisiji za obdobje petih let od 16. julija 2013 Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 2(4) se podeli Komisiji za obdobje dveh mesecev od 16. julija 2013 Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enaka obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja nasprotuje temu podaljšanju.

3.  Evropski parlament ali Svet lahko kadar koli prekliče preneseno pooblastilo iz člena 2(2), (4) in (5).

S sklepom o preklicu preneha veljati preneseno pooblastilo iz navedenega sklepa. Učinkovati začne dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, naveden v sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 2(2), (4) in (5), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet delegiranemu aktu ne nasprotujeta v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če pred iztekom tega roka Evropski parlament in Svet obvestita Komisijo, da aktu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.

Člen 8

Odbor

1.  Komisiji pomaga Odbor za evropski statistični sistem, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 223/2009. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 9

Sodelovanje z drugimi odbori

1.  Komisija v skladu s členom 2 Sklepa 2006/856/ES Odbor za monetarno, finančno in plačilno-bilančno statistiko, ustanovljen z navedenim sklepom, zaprosi za mnenje o vseh zadevah, ki so v njegovi pristojnosti.

2.  Komisija Odboru za bruto nacionalni dohodek (v nadaljnjem besedilu: Odbor BND), ustanovljenemu z Uredbo (ES, Euratom) št. 1287/2003, sporoči vse informacije o izvajanju te uredbe, ki jih Odbor BND potrebuje za opravljanje svojih nalog.

Člen 10

Prehodne določbe

1.  Za namene proračuna in lastnih sredstev je, dokler še velja Sklep Sveta 2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti ( 14 ), veljavni evropski sistem računov iz člena 1(1) Uredbe (ES, Euratom) št. 1287/2003 in z njo povezanih pravnih aktov, zlasti Uredbe (ES, Euratom) št. 1150/2000 in Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1553/89 z dne 29. maja 1989 o dokončni enotni ureditvi zbiranja lastnih sredstev, pridobljenih iz davka na dodano vrednost ( 15 ), ESR 95.

2.  Za namen določanja lastnih sredstev iz naslova DDV in z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice, kadar ni na voljo zahtevanih podrobnih podatkov ESR 95, uporabijo podatke, ki temeljijo na ESR 2010, dokler še velja Sklep 2007/436/ES, Euratom.

Člen 11

Poročanje o indirektnih obveznostih

Komisija do leta 2014 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo z obstoječimi informacijami o javno-zasebnih partnerstvih in drugih indirektnih obveznostih, vključno s pogojnimi obveznostmi, ki niso vladne.

Do leta 2018 Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži nadaljnje poročilo, v katerem oceni, v kolikšni meri informacije o obveznostih, objavljene s strani Komisije (Eurostata), predstavljajo celoto indirektnih obveznosti, vključno s pogojnimi obveznostmi, ki niso vladne.

Člen 12

Pregled

Komisija do 1. julija 2018 in nato vsakih pet let Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi te uredbe.

V poročilu so med drugim ocenjeni:

(a) kakovost podatkov o nacionalnih in regionalnih računih;

(b) učinkovitost te uredbe in procesa spremljanja, ki se uporablja za ESA 2010, in

(c) napredek pri pogojnih obveznostih in razpoložljivosti podatkov ESA 2010.

Člen 13

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.




PRILOGA A

POGLAVJE 1

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI IN TEMELJNA NAČELA

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI

Globalizacija

UPORABNOST ESR 2010

Okvir za analizo in politiko

Značilnosti konceptov ESR 2010

Klasifikacija po sektorju

Satelitski računi

ESR 2010 in SNR 2008

ESR 2010 in ESR 95

OSNOVNA NAČELA ESR 2010 KOT SISTEM

Statistične enote in njihovo združevanje

Institucionalne enote in sektorji

Lokalne enote enovrstne dejavnosti in dejavnosti

Rezidenčne in nerezidenčne enote; celotno gospodarstvo in tujina

Tokovi in stanja

Tokovi

Transakcije

Lastnosti transakcij

Transakcije med enotami in transakcije znotraj enot

Denarne in nedenarne transakcije

Transakcije s protipostavkami ali brez njih

Preurejene transakcije

Preusmeritev

Razcepitev

Prepoznava glavnega udeleženca v transakciji

Mejni primeri

Druge spremembe sredstev

Druge spremembe obsega sredstev in obveznosti

Dobički in izgube iz lastnine

Stanja

Sistem računov in agregati

Računovodska pravila

Terminologija za obe strani računov

Dvojno knjiženje / četverno knjiženje

Vrednotenje

Posebna vrednotenja proizvodov

Vrednotenje v stalnih cenah

Čas zajemanja

Konsolidacija in neto izkazovanje

Konsolidacija

Neto izkazovanje

Računi, izravnalne postavke in agregati

Zaporedje računov

Račun blaga in storitev

Račun tujine

Izravnalne postavke

Agregati

BDP: ključni agregat

Input-output okvir

Tabele ponudbe in porabe

Simetrične input-output tabele

POGLAVJE 2

ENOTE IN SKUPINE ENOT

MEJE NACIONALNEGA GOSPODARSTVA

INSTITUCIONALNE ENOTE

Uprave podjetij in holdingi

Skupine družb

Enote za posebne namene

Lastne finančne institucije

Umetne hčerinske družbe

Državne enote za posebne namene

INSTITUCIONALNI SEKTORJI

Nefinančne družbe (S.11)

Podsektor: javne nefinančne družbe (S.11001)

Podsektor: nacionalne zasebne nefinančne družbe (S.11002)

Podsektor: nefinančne družbe pod tujim nadzorom (S.11003)

Finančne družbe (S.12)

Finančni posredniki

Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

Finančne družbe, ki niso finančni posredniki in izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

Institucionalne enote, vključene v sektor finančnih družb

Podsektorji finančnih družb

Združevanje podsektorjev finančnih družb

Razčlenjevanje podsektorjev finančnih družb na finančne družbe pod javnim, nacionalnim zasebnim in tujim nadzorom

Centralna banka (S.121)

Institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122)

Skladi denarnega trga (S.123)

Investicijski skladi razen skladov denarnega trga (S.124)

Drugi finančni posredniki razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125)

Družbe, ki se ukvarjajo s prenosom finančnih sredstev in opravljajo posle listinjenja (FVC)

Posredniki z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, finančne družbe, ki se ukvarjajo s posojanjem, in specializirane finančne družbe

Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126)

Lastne finančne institucije in posojilodajalci (S.127)

Zavarovalne družbe (S.128)

Pokojninski skladi (S.129))

Država (S.13)

Centralna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1311)

Regionalna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1312)

Lokalna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1313)

Skladi socialne varnosti (S.1314)

Gospodinjstva (S.14)

Delodajalci in samozaposleni brez zaposlenih (S.141 in S.142)

Zaposleni (S.143))

Prejemniki dohodkov od lastnine (S.1441)

Prejemniki pokojnin (S.1442)

Prejemniki drugih transferjev (S.1443)

Nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (S.15)

Tujina (S.2)

Sektorska klasifikacija proizvodnih enot po glavnih standardnih pravnih oblikah lastništva

LOKALNE ENOTE ENOVRSTNE DEJAVNOSTI IN DEJAVNOSTI

Lokalna enota enovrstne dejavnosti

Dejavnost

Razvrstitev dejavnosti

ENOTE HOMOGENE PROIZVODNJE IN HOMOGENE PANOGE

Enota homogene proizvodnje

Homogena panoga

POGLAVJE 3

TRANSAKCIJE S PROIZVODI IN NEPROIZVEDENIMI SREDSTVI

TRANSAKCIJE S PROIZVODI NA SPLOŠNO

PROIZVODNJA KOT DEJAVNOST IN PROIZVODNJA KOT REZULTAT DEJAVNOSTI

Glavne, stranske in pomožne dejavnosti

Proizvodnja kot rezultat dejavnosti (P.1)

Institucionalne enote: razlikovanje med tržnim, za lastno končno porabo in netržnim

Čas zajemanja in vrednotenje proizvodnje

Kmetijski, gozdarski in ribiški proizvodi (oddelek A)

Proizvodi predelovalnih dejavnosti (oddelek C); Gradbena dela (oddelek F)

Trgovina na drobno in debelo; popravila motornih vozil in motornih koles (oddelek G)

Transport in skladiščenje (oddelek H)

Gostinske storitve (odddelek I)

Finančne in zavarovalne storitve (oddelek K): proizvodnja centralnih bank

Finančne in zavarovalne storitve (oddelek K): finančne storitve na splošno

Finančne storitve za neposredna plačila

Finančne storitve, za katere se plača z zaračunavanjem obresti

Finančne storitve, sestavljene iz pridobitve in odtujitve finančnih sredstev in obveznosti na finančnih trgih

Finančne storitve, zagotovljene pri zavarovalnih in pokojninskih shemah, kadar se dejavnost financira s prispevki za zavarovanje in donosom na prihranke

Poslovanje z nepremičninami (oddelek L)

Strokovne, znanstvene in tehnične storitve (oddelek M); Druge poslovne in pomožne storitve (oddelek N)

Storitve javne uprave in obrambe, storitve obvezne socialne varnosti (oddelek O)

Izobraževanje (oddelek P); Storitve zdravstva in socialnega varstva (2008 oddelek Q)

Kulturne, razvedrilne in rekreacijske storitve (oddelek R); Druge storitve (oddelek S)

Zasebna gospodinjstva z zaposlenim osebjem (oddelek T)

VMESNA POTROŠNJA (P.2)

Čas zajemanja in vrednotenje vmesne potrošnje

KONČNA POTROŠNJA (P.3, P.4)

Izdatki za končno potrošnjo (P.3)

Dejanska končna potrošnja (P.4)

Čas zajemanja in vrednotenje izdatkov za končno potrošnjo

Čas zajemanja in vrednotenje dejanske končne potrošnje

BRUTO INVESTICIJE (P.5)

Bruto investicije v osnovna sredstva (P.51g)

Čas zajemanja in vrednotenje bruto investicij v osnovna sredstva

Potrošnja stalnega kapitala (P.51c)

Spremembe zalog (P.52)

Čas zajemanja in vrednotenje sprememb zalog

Pridobitve minus odtujitve vrednostnih predmetov (P.53)

IZVOZ IN UVOZ BLAGA IN STORITEV (P.6 IN P.7)

Izvoz in uvoz blaga (P.61 in P.71)

Izvoz in uvoz storitev (P.62 in P.72)

TRANSAKCIJE Z OBSTOJEČIM BLAGOM

PRIDOBITVE MINUS ODTUJITVE NEPROIZVEDENIH SREDSTEV (NP)

POGLAVJE 4

RAZDELITVENE TRANSAKCIJE

SREDSTVA ZA ZAPOSLENE (D.1)

Plače (D.11)

Plače v denarju

Plače v naravi

Socialni prispevki delodajalcev (D.12)

Dejanski socialni prispevki delodajalcev (D.121)

Pripisani socialni prispevki delodajalcev (D.122)

DAVKI NA PROIZVODJO IN UVOZ (D.2)

Davki na proizvode (D.21)

Davki tipa davka na dodano vrednost (DDV) (D.211)

Davki in dajatve na uvoz razen DDV (D.212)

Davki na proizvode razen DDV in uvoznih davkov (D.214)

Drugi davki na proizvodnjo (D.29)

Davki na proizvodnjo in uvoz, plačani institucijam Evropske unije

Davki na proizvodnjo in uvoz: čas zajemanja in zneski, ki se zajemajo

SUBVENCIJE (D.3)

Subvencije na proizvode (D.31)

Uvozne subvencije (D.311)

Druge subvencije na proizvode (D.319)

Druge subvencije na proizvodnjo (D.39)

DOHODEK OD LASTNINE (D.4)

Obresti (D.41)

Obresti od vlog in posojil

Obresti na dolžniške vrednostne papirje

Obresti na menice in podobne kratkoročne instrumente

Obresti na obveznice in zadolžnice

Obrestne zamenjave in navadni terminski posli

Obresti na finančni najem

Druge obresti

Čas zajemanja

Razdeljeni dohodek družb (D.42)

Dividende (D.421)

Dohodek, odtegnjen iz nepravih družb (D.422)

Reinvestirani dohodki od neposrednih tujih naložb (D.43)

Drug investicijski dohodek (D.44)

Investicijski dohodek, ki ga je mogoče pripisati zavarovancem (D.441)

Investicijski dohodek, ki se plačuje od pokojninskih pravic (D.442)

Investicijski dohodek, ki ga je mogoče pripisati delničarjem kolektivnih investicijskih skladov (D.443)

Najemnina (D.45)

Najemnina od zemljišč

Najemnine od podzemnih sredstev

TEKOČI DAVKI NA DOHODEK, PREMOŽENJE ITD. (D.5)

Davki na dohodek (D.51)

Drugi tekoči davki (D.59)

SOCIALNI PRISPEVKI IN PREJEMKI (D.6)

Neto socialni prispevki (D.61)

Dejanski socialni prispevki delodajalcev (D.611)

Pripisani socialni prispevki delodajalcev (D.612)

Dejanski socialni prispevki gospodinjstev (D.613)

Dodatni socialni prispevki gospodinjstev (D.614)

Socialni prejemki razen socialnih transferjev v naravi (D.62)

Prejemki socialne varnosti v denarju (D.621)

Drugi prejemki socialnega zavarovanja (D.622)

Prejemki socialnega varstva v denarju (D.623)

Socialni transferji v naravi (D.63)

Socialni transferje v naravi – netržna proizvodnja države in NPISG (D.631)

Socialni transferji v naravi – tržna proizvodnja, ki so jo kupili država in NPISG (D.632)

DRUGI TEKOČI TRANSFERJI (D.7)

Neto premije neživljenjskega zavarovanja (D.71)

Odškodnine iz neživljenjskega zavarovanja (D.72)

Tekoči transferji v okviru države (D.73)

Tekoče mednarodno sodelovanje (D.74)

Raznovrstni tekoči transferji (D.75)

Tekoči transferji NPISG (D.751)

Tekoči transferji med gospodinjstvi (D.752)

Drugi raznovrstni tekoči transferji (D.759)

Kazni in penali

Loterije in igre na srečo

Plačila nadomestil

Lastna sredstva EU iz DDV in BND (D.76)

POPRAVEK ZA SPREMEMBO POKOJNINSKIH PRAVIC (D.8)

KAPITALSKI TRANSFERJI (D.9)

Davki na kapital (D.91)

Investicijske podpore (D.92)

Drugi kapitalski transferji (D.99)

DELNIŠKE OPCIJE ZA ZAPOSLENE

POGLAVJE 5

FINANČNE TRANSAKCIJE

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI FINANČNIH TRANSAKCIJ

Finančna sredstva, finančne terjatve in obveznosti

Pogojna sredstva in pogojne obveznosti

Kategorije finančnih sredstev in obveznosti

Bilance stanja, finančni račun in drugi tokovi

Vrednotenje

Prikazovanje neto in bruto vrednosti

Konsolidacija

Neto izkazovanje

Računovodska pravila za finančne transakcije

Finančna transakcija s tekočim ali kapitalskim transferjem kot nasprotno transakcijo

Finančna transakcija z dohodki od lastnine kot nasprotno transakcijo

Čas zajemanja

Finančni račun po načelu „od koga komu“

PODROBNA KLASIFIKACIJA FINANČNIH TRANSAKCIJ PO KATEGORIJAH

Denarno zlato in posebne pravice črpanja (F.1)

Denarno zlato (F.11)

Posebne pravice črpanja (PPČ) (F.12)

Gotovina in vloge (F.2)

Gotovina (F.21)

Vloge (F.22 in F.29)

Prenosljive vloge (F.22)

Druge vloge (F.29)

Dolžniški vrednostni papirji (F.3)

Glavne značilnosti dolžniških vrednostnih papirjev

Klasifikacija po izvirni dospelosti in valuti

Klasifikacija glede na vrsto obrestne mere

Dolžniški vrednostni papirji s stalno obrestno mero

Dolžniški vrednostni papirji s spremenljivo obrestno mero

Dolžniški vrednostni papirji z mešano obrestno mero

Prodaje zaprtemu krogu vlagateljev

Listinjenje

Krite obveznice

Posojila (F.4)

Glavne značilnosti posojil

Klasifikacija posojil glede na izvirno dospelost, valuto in namen posojanja

Razlika med transakcijami s posojili in transakcijami z vlogami

Razlika med transakcijami s posojili in transakcijami z dolžniškimi vrednostnimi papirji

Razlika med transakcijami s posojili, komercialnimi krediti in komercialnimi zapisi

Posojanje vrednostnih papirjev in dogovori o ponovnem odkupu

Finančni najem

Druge vrste posojil

Finančna sredstva, izključena iz kategorije posojil

Lastniški kapital in delnice ali enote investicijskih skladov (F.5)

Lastniški kapital (F.51)

Potrdila o lastništvu

Delnice, ki kotirajo na borzi (F.511)

Delnice, ki ne kotirajo na borzi (F.512)

Prva javna ponudba, kotacija na borzi, umik z borze in ponovni odkup delnic

Finančna sredstva, ki niso lastniški vrednostni papirji

Drug lastniški kapital (F.519)

Vrednotenje transakcij z lastniškim kapitalom

Delnice ali enote investicijskih skladov (F.52)

Delnice ali enote skladov denarnega trga (F.521)

Delnice /enote investicijskih skladov, razen skladov denarnega trga (F.522)

Vrednotenje transakcij z delnicami ali enotami investicijskih skladov

Sheme zavarovanja ter pokojninske in standardizirane jamstvene sheme (F.6)

Tehnične rezervacije neživljenjskega zavarovanja (F.61)

Pravice do življenjskega zavarovanja in vseživljenjske rente (F.62)

Pokojninske pravice (F.63)

Pogojne pokojninske pravice

Terjatve pokojninskih skladov do upravljavcev pokojninskih skladov (F.64)

Pravice do nepokojninskih prejemkov (F.65)

Rezervacije za terjatve v okviru standardiziranih jamstev (F.66)

Standardizirana jamstva in enkratna jamstva

Izvedeni finančni instrumenti in delniške opcije za zaposlene (F.7)

Izvedeni finančni instrumenti (F.71)

Opcije

Terminski posli

Opcije v primerjavi s terminskimi posli

Zamenjave

Navadni terminski posli

Kreditni izvedeni finančni instrumenti

Posli kreditne zamenjave

Finančni instrumenti, ki niso vključeni med izvedene finančne instrumente

Delniške opcije za zaposlene (F.72)

Vrednotenje transakcij z izvedenimi finančnimi instrumenti in delniškimi opcijami za zaposlene

Druge terjatve in obveznosti (F.8)

Komercialni krediti in predujmi (F.81)

Druge terjatve in obveznosti, razen komercialnih kreditov in predujmov (F.89)

PRILOGA 5.1 —

KLASIFIKACIJA FINANČNIH TRANSAKCIJ

Klasifikacija finančnih transakcij po kategorijah

Klasifikacija finančnih transakcij po tržnosti

Strukturirani vrednostni papirji

Klasifikacija finančnih transakcij po vrsti dohodka

Klasifikacija finančnih transakcij po vrsti obrestne mere

Klasifikacija finančnih transakcij po dospelosti

Kratkoročna in dolgoročna dospelost

Izvirna dospelost in preostala dospelost

Klasifikacija finančnih transakcij po valuti

Mere denarja

POGLAVJE 6

DRUGI TOKOVI

UVOD

DRUGE SPREMEMBE SREDSTEV IN OBVEZNOSTI

Druge spremembe obsega sredstev in obveznosti (K.1 do K.6)

Ekonomski nastanek sredstev (K.1)

Ekonomsko izginotje neproizvedenih sredstev (K.2)

Izgube zaradi katastrof (K.3)

Zasegi brez nadomestila (K.4)

Druge spremembe obsega, ki niso zajete drugje (K.5)

Spremembe v klasifikaciji (K.6)

Spremembe v sektorski klasifikaciji in strukturi institucionalnih enot (K.61)

Spremembe v klasifikaciji sredstev in obveznosti (K.62)

Nominalni dobički in izgube iz lastnine (K.7)

Nevtralni dobički in izgube iz lastnine (K.71)

Realni dobički in izgube iz lastnine (K.72)

Dobički in izgube iz lastnine glede na vrste finančnih sredstev in obveznosti

Denarno zlato in PPČ (AF.1)

Gotovina in vloge (AF.2)

Dolžniški vrednostni papirji (AF.3)

Posojila (AF.4)

Lastniški kapital in delnice investicijskih skladov (AF.5)

Sheme zavarovanja, pokojninske in standardizirane jamstvene sheme (AF.6)

Izvedeni finančni instrumenti in delniške opcije za zaposlene (AF.7)

Druge terjatve in obveznosti (AF.8)

Sredstva, izražena v tuji valuti

POGLAVJE 7

BILANCE STANJA

VRSTE SREDSTEV IN OBVEZNOSTI

Opredelitev sredstva

IZKLJUČITVE IZ MEJE SREDSTEV IN OBVEZNOSTI

KATEGORIJE SREDSTEV IN OBVEZNOSTI

Proizvedena nefinančna sredstva (AN.1)

Neproizvedena nefinančna sredstva (AN.2)

Finančna sredstva in obveznosti (AF)

VREDNOTENJE POSTAVK V BILANCAH STANJA

Splošna načela vrednotenja

NEFINANČNA SREDSTVA (AN)

Proizvedena nefinančna sredstva (AN.1)

Osnovna sredstva (AN.11)

Proizvodi intelektualne lastnine (AN.117)

Stroški prenosa lastništva neproizvedenih sredstev (AN.116)

Zaloge (AN.12)

Vrednostni predmeti (AN.13)

Neproizvedena nefinančna sredstva (AN.2)

Naravni viri (AN.21)

Zemljišča (AN.211)

Zaloge rudnin in energije (AN.212)

Druga naravna sredstva (AN.213, AN.214 in AN.215)

Pogodbe, najemi in licence (AN.22)

Nakupi minus prodaje dobrega imena in trženjskih sredstev (AN.23)

FINANČNA SREDSTVA IN OBVEZNOSTI (AF)

Denarno zlato in PPČ (AF.1)

Gotovina in vloge (AF.2)

Dolžniški vrednostni papirji (AF.3)

Posojila (AF.4)

Lastniški kapital in delnice/enote investicijskih skladov (AF.5)

Sheme zavarovanja, pokojninske in standardizirane jamstvene sheme (AF.6)

Izvedeni finančni instrumenti in delniške opcije za zaposlene (AF.7)

Druge terjatve in obveznosti (AF.8)

FINANČNE BILANCE STANJA

POJASNJEVALNE POSTAVKE

Trajno potrošno blago (AN.m)

Neposredne tuje naložbe (AF.m1)

Neservisirana posojila (AF.m2)

Zajemanje neservisiranih posojil

PRILOGA 7.1

POVZETEK POSAMEZNIH KATEGORIJ SREDSTEV

PRILOGA 7.2

TABELA OD ZAČETNE DO KONČNE BILANCE STANJA

POGLAVJE 8

ZAPOREDJE RAČUNOV

UVOD

Zaporedje računov

ZAPOREDJE RAČUNOV

Tekoči računi

Račun proizvodnje (I)

Računi razdelitve in porabe dohodka (II)

Računi primarne razdelitve dohodka (II.1)

Račun ustvarjanja dohodka (II.1.1)

Račun alokacije primarnega dohodka (II.1.2)

Račun podjetniškega dohodka (II.1.2.1)

Račun alokacije drugega primarnega dohodka (II.1.2.2)

Račun sekundarne razdelitve dohodka (II.2)

Račun prerazdelitve dohodka v naravi (II.3)

Račun porabe dohodka (II.4)

Račun porabe razpoložljivega dohodka (II.4.1)

Račun porabe prilagojenega razpoložljivega dohodka (II.4.2)

Računi akumulacije (III)

Račun kapitala (III.1)

Račun sprememb neto vrednosti zaradi varčevanja in kapitalskih transferjev (III.1.1)

Račun pridobitev nefinančnih sredstev (III.1.2)

Finančni račun (III.2)

Račun drugih sprememb sredstev (III.3)

Račun drugih sprememb obsega sredstev (III.3.1)

Račun revalorizacije (III.3.2)

Račun nevtralnih dobičkov in izgub iz lastnine (III.3.2.1)

Račun realnih dobičkov in izgub iz lastnine (III.3.2.2)

Bilance stanja (IV)

Začetna bilanca stanja (IV.1)

Spremembe bilance stanja (IV.2)

Končna bilanca stanja (IV.3)

RAČUNI TUJINE (V)

Tekoči računi

Zunanji račun blaga in storitev (V.I)

Zunanji račun primarnih dohodkov in tekočih transferjev (V.II)

Zunanji računi akumulacije (V.III)

Račun kapitala (V.III.1)

Finančni račun (V.III.2)

Račun drugih sprememb sredstev (V.III.3)

Bilance stanja (V.IV)

RAČUN BLAGA IN STORITEV (0)

INTEGRIRANI EKONOMSKI RAČUNI

AGREGATI

Bruto domači proizvod v tržnih cenah (BDP)

Poslovni presežek celotnega gospodarstva

Raznovrstni dohodek celotnega gospodarstva

Podjetniški dohodek celotnega gospodarstva

Nacionalni dohodek (v tržnih cenah)

Nacionalni razpoložljivi dohodek

Varčevanje

Saldo tekočih transakcij s tujino

Neto posojanje (+) ali izposojanje (–) celotnega gospodarstva

Neto vrednost celotnega gospodarstva

Izdatki in prihodki države

POGLAVJE 9

TABELE PONUDBE IN PORABE TER INPUT-OUTPUT OKVIR

UVOD

OPIS

STATISTIČNO ORODJE

ORODJE ZA ANALIZO

TABELE PONUDBE IN PORABE BOLJ PODROBNO

Klasifikacije

Načela vrednotenja

Trgovske in transportne marže

Davki minus subvencije na proizvodnjo in uvoz

Drugi osnovni koncepti

Dodatne informacije

VIRI PODATKOV IN USKLAJEVANJE

ORODJE ZA ANALIZO IN RAZŠIRITVE

POGLAVJE 10

MERE CEN IN OBSEGA

PODROČJE UPORABE INDEKSOV CEN IN OBSEGA V NACIONALNIH RAČUNIH

Integrirani sistem indeksov cen in obsega

Drugi indeksi cen in obsega

SPLOŠNA NAČELA MERJENJA INDEKSOV CEN IN OBSEGA

Opredelitev cen in obsegov tržnih proizvodov

Kakovost, cena in homogeni proizvodi

Cene in obseg

Novi proizvodi

Načela za netržne storitve

Načela za dodano vrednost in BDP

POSEBNE TEŽAVE PRI UPORABI NAČEL

Davki in subvencije na proizvode in uvoz

Drugi davki in subvencije na proizvodnjo

Potrošnja stalnega kapitala

Sredstva za zaposlene

Stanje proizvedenih osnovnih sredstev in zaloge

MERITVE REALNEGA DOHODKA ZA CELOTNO GOSPODARSTVO

MEDPROSTORSKI INDEKSI CEN IN OBSEGA

POGLAVJE 11

PREBIVALSTVO IN INPUTI DELA

CELOTNO PREBIVALSTVO

EKONOMSKO AKTIVNO PREBIVALSTVO

ZAPOSLENOST

Zaposleni

Samozaposlene osebe

Zaposlenost in rezidenčnost

BREZPOSELNOST

ZAPOSLITVE

Zaposlitve in rezidenčnost

NESPREMLJANA EKONOMIJA

SKUPNO ŠTEVILO OPRAVLJENIH UR

Opredelitev dejansko opravljenih ur

EKVIVALENT POLNEGA DELOVNEGA ČASA

INPUTI DELA ZAPOSLENIH V STALNEM NADOMESTILU

MERE PRODUKTIVNOSTI

POGLAVJE 12

ČETRTLETNI NACIONALNI RAČUNI

UVOD

POSEBNE ZNAČILNOSTI ČETRTLETNIH NACIONALNIH RAČUNOV

Čas zajemanja

Nedokončana proizvodnja

Dejavnosti, ki so koncentrirane v določenih obdobjih znotraj leta

Nepogosta plačila

Hitre ocene

Uskladitev in prilagoditev četrtletnih nacionalnih računov

Usklajevanje

Skladnost med četrtletnimi in letnimi računi – prilagoditev

Verižne mere sprememb cen in obsega

Prilagoditve za vpliv sezone in koledarja

Zaporedje pri izračunavanju sezonsko prilagojenih verižnih mer obsega

POGLAVJE 13

REGIONALNI RAČUNI

UVOD

REGIONALNO OZEMLJE

ENOTE IN REGIONALNI RAČUNI

Institucionalne enote

Lokalne enote enovrstne dejavnosti in regionalne proizvodne dejavnosti po panogah

METODE REGIONALIZACIJE

AGREGATI ZA PROIZVODNE DEJAVNOSTI

Bruto dodana vrednost in bruto domači proizvod po regijah

Razporejanje PMSFP dejavnostim porabnicam

Zaposlenost

Sredstva za zaposlene

Prehod z regionalne bruto dodane vrednosti na regionalni BDP

Stopnje rasti obsega regionalne bruto dodane vrednosti

REGIONALNI RAČUNI DOHODKA GOSPODINJSTEV

POGLAVJE 14

POSREDNO MERJENE STORITVE FINANČNEGA POSREDNIŠTVA (PMSFP)

KONCEPT PMSFP IN UČINEK NJIHOVEGA RAZPOREJANJA PO PORABNIKIH NA GLAVNE AGREGATE

IZRAČUN PROIZVODNJE PMSFP PO SEKTORJIH S.122 IN S.125

Potrebni statistični podatki

Referenčne obrestne mere

Notranja referenčna obrestna mera

Zunanje referenčne mere

Podrobna razčlenitev PMSFP po institucionalnih sektorjih

Razčlenitev PMSFP, razporejenih gospodinjstvom, na vmesno in končno potrošnjo

IZRAČUN UVOZA PMSFP

OBSEG PMSFP

IZRAČUN PMSFP PO DEJAVNOSTIH

PROIZVODNJA CENTRALNE BANKE

POGLAVJE 15

POGODBE, NAJEMI IN LICENCE

UVOD

RAZLIKA MED POSLOVNIMI NAJEMI, NAJEMI VIRA IN FINANČNIMI NAJEMI

Poslovni najemi

Finančni najem

Najem vira

Dovoljenja za uporabo naravnega vira

Dovoljenja za opravljanje posebnih dejavnosti

Javno-zasebna partnerstva

Koncesijske pogodbe za storitve

Prenosljivi poslovni najemi (AN.221)

Izključna pravica do prihodnjega blaga in storitev (AN.224)

POGLAVJE 16

ZAVAROVANJE

UVOD

Neposredno zavarovanje

Pozavarovanje

Vključene enote

PROIZVODNJA NEPOSREDNEGA ZAVAROVANJA

Izkoriščene premije

Premijski dodatki

Prilagojeni nastali odhodki za škode in zapadli prejemki

Prilagojene nastale škode iz neživljenjskega zavarovanja

Zapadli prejemki življenjskih zavarovanj

Zavarovalne tehnične rezervacije

Opredelitev proizvodnje zavarovanj

Neživljenjsko zavarovanje

Življenjsko zavarovanje

Pozavarovanje

TRANSAKCIJE, POVEZANE Z NEŽIVLJENJSKIM ZAVAROVANJEM

Razporeditev proizvodnje zavarovanj med uporabnike

Zavarovalne storitve za tujino in zavarovalne storitve iz tujine

Vknjižbe

TRANSAKCIJE ŽIVLJENJSKEGA ZAVAROVANJA

TRANSAKCIJE, POVEZANE S POZAVAROVANJEM

TRANSAKCIJE, POVEZANE Z IZVAJALCI POMOŽNIH ZAVAROVALNIH DEJAVNOSTI

RENTE

ZAJEMANJE ODŠKODNIN IZ NEŽIVLJENJSKEGA ZAVAROVANJA

Obravnavanje prilagojenih odškodnin

Obravnavanje izgub zaradi katastrof

POGLAVJE 17

SOCIALNO ZAVAROVANJE, VKLJUČNO S POKOJNINAMI

UVOD

Sheme socialnega zavarovanja, socialno varstvo in individualne zavarovalne police

Socialni prejemki

Socialni prejemki, ki jih zagotavlja država

Socialni prejemki, ki jih zagotavljajo druge institucionalne enote

Pokojnine in druge oblike prejemkov

PREJEMKI SOCIALNEGA ZAVAROVANJA, RAZEN POKOJNIN

Sheme socialne varnosti, ki niso pokojninske sheme

Druge sheme socialnega zavarovanja v zvezi z zaposlitvijo

Zajemanje stanj in tokov po vrstah nepokojninskih shem socialnega zavarovanja

Sheme socialne varnosti

Druge nepokojninske sheme socialnega zavarovanja v zvezi z zaposlitvijo

POKOJNINE

Vrste pokojninskih shem

Pokojninske sheme socialne varnosti

Druge pokojninske sheme v zvezi z zaposlitvijo

Sheme z določenimi prispevki

Sheme z zagotovljenimi prejemki

Namišljene sheme z določenimi prispevki in kombinirane sheme

Sheme z zagotovljenimi prejemki v primerjavi s shemami z določenimi prispevki

Administrator pokojnin, upravljavec pokojninskega sklada, pokojninski sklad in pokojninska shema več delodajalcev

Zajemanje stanj in tokov po vrstah pokojninskih shem v socialnem zavarovanju

Transakcije za pokojninske sheme socialne varnosti

Transakcije za druge pokojninske sheme v zvezi z zaposlitvijo

Transakcije za pokojninske sheme z določenimi prispevki

Drugi tokovi, povezani s pokojninskimi shemami z določenimi prispevki

Transakcije za pokojninske sheme z zagotovljenimi prejemki

DODATNA TABELA ZA POKOJNINSKE PRAVICE, PRIDOBLJENE DO SEDAJ, V OKVIRU SOCIALNEGA ZAVAROVANJA

Oblika dodatne tabele

Stolpci tabele

Vrstice tabele

Začetna in končna bilanca stanja

Spremembe pokojninskih pravic zaradi transakcij

Spremembe pokojninskih pravic zaradi drugih ekonomskih tokov

Povezani kazalniki

Aktuarske predpostavke

Pravice, pridobljene do danes

Diskontna stopnja

Rast plač

Demografske predpostavke

POGLAVJE 18

RAČUNI TUJINE

UVOD

EKONOMSKO OZEMLJE

Rezidenčnost

INSTITUCIONALNE ENOTE

POSLOVALNICE KOT IZRAZ V MEDNARODNIH RAČUNIH PLAČILNIH BILANC

NAMIŠLJENE REZIDENČNE ENOTE

PODJETJA NA VEČ OZEMLJIH

GEOGRAFSKA RAZČLENITEV

MEDNARODNI RAČUNI PLAČILNE BILANCE

IZRAVNALNE POSTAVKE V TEKOČIH RAČUNIH MEDNARODNIH RAČUNOV

RAČUNI SEKTORJA TUJINE IN NJIHOVE POVEZAVE Z MEDNARODNIMI RAČUNI PLAČILNE BILANCE

Zunanji račun blaga in storitev

Vrednotenje

Blago za oplemenitenje

Preprodaja blaga

Blago, namenjeno preprodaji

Uvoz in izvoz PMSFP

Zunanji račun primarnega in sekundarnega dohodka

Račun primarnega dohodka

Dohodek od neposrednih naložb

Račun sekundarnega dohodka (tekoči transferji) v BPM6

Zunanji račun kapitala

Zunanji finančni račun in stanje mednarodnih naložb

BILANCE STANJA ZA SEKTOR TUJINE

POGLAVJE 19

EVROPSKI RAČUNI

UVOD

OD NACIONALNIH K EVROPSKIM RAČUNOM

Pretvorba podatkov v različne valute

Evropske institucije

Račun tujine

Uskladitev transakcij

Mere cen in obsega

Bilance stanja

Matrike „od koga komu“

PRILOGA 19.1 —

RAČUNI EVROPSKIH INSTITUCIJ

Viri

Porabe

Konsolidacija

POGLAVJE 20

RAČUNI DRŽAVE

UVOD

OPREDELITEV SEKTORJA DRŽAVA

Identifikacija enot države

Enote države

Nepridobitne institucije, uvrščene v sektor država

Druge enote države

Javni nadzor

Razmejitev med tržnim/netržnim

Pojem ekonomsko pomembnih cen

Merila proizvodnje javnega proizvajalca

Proizvodnja se prodaja predvsem družbam in gospodinjstvom

Proizvodnja se prodaja samo državi

Proizvodnja se prodaja državi in drugim

Preskus tržni/netržni

Finančno posredništvo in meja države

Mejni primeri

Javne uprave podjetij

Pokojninski skladi

Neprave družbe

Agencije za prestrukturiranje

Agencije za privatizacijo

Strukture za odkup slabega premoženja

Enote za posebne namene

Skupna podjetja

Agencije za reguliranje trga

Nadnacionalni organi

Podsektorji države

Centralna država

Regionalna država

Lokalna država

Skladi socialne varnosti

PRIKAZ STATISTIKE DRŽAVNIH FINANC

Okvir

Prihodki

Davki in socialni prispevki

Prodaja

Drugi prihodki

Izdatki

Sredstva za zaposlene in vmesna potrošnja

Izdatki za socialne prejemke

Obresti

Drugi tekoči izdatki

Kapitalski izdatki

Povezava z izdatki države za končno potrošnjo (P.3)

Izdatki države po funkcijah (COFOG)

Izravnalne postavke

Neto posojanje/neto izposojanje (B.9)

Spremembe neto vrednosti zaradi varčevanja in kapitalskih transferjev (B.101)

Financiranje

Transakcije s sredstvi

Transakcije z obveznostmi

Drugi ekonomski tokovi

Račun revalorizacije

Račun drugih sprememb obsega sredstev

Bilance stanja

Konsolidacija

RAČUNOVODSKA VPRAŠANJA V ZVEZI Z DRŽAVO

Davčni prihodki

Značilnost davčnih prihodkov

Davčni odbitki

Zneski, ki jih je treba zajeti

Neizterljivi zneski

Čas zajemanja

Zajemanje po obračunskem načelu

Zajemanje davkov po obračunskem načelu

Obresti

Diskontirane in brezkuponske obveznice

Indeksirani vrednostni papirji

Izvedeni finančni instrumenti

Sodne odločbe

Vojaški izdatki

Razmerja med državo in javnimi družbami

Naložbe v kapital javnih družb in razdelitev zaslužkov

Naložbe v lastniški kapital

Kapitalski vložki

Subvencije in kapitalski vložki

Pravila, ki se uporabljajo v posebnih okoliščinah

Fiskalni posli

Razdelitve dohodkov javnih družb

Dividende in odtegnitev lastniškega kapitala

Davki in odtegnitev lastniškega kapitala

Privatizacija in nacionalizacija

Privatizacija

Posredne privatizacije

Nacionalizacija

Transakcije s centralno banko

Prestrukturiranja, združitve in prerazvrstitve

Dolžniški posli

Prevzemi dolga, izbris dolga in odpisi dolga

Prevzem in izbris dolga

Prevzem dolga, ki vključuje prenos nefinančnih sredstev

Celotni ali delni odpisi dolga

Drugo prestrukturiranje dolgov

Nakup dolga po vrednosti, višji od tržne

Odkupi slabega premoženja in finančne pomoči

Jamstva za dolg

Jamstva v obliki izvedenih finančnih instrumentov

Standardizirana jamstva

Enkratna jamstva

Listinjenje

Opredelitev pojmov

Merila za priznanje prodaje

Zajemanje tokov

Druga vprašanja

Pokojninske obveznosti

Plačila pavšalnih zneskov

Javno-zasebna partnerstva

Področje uporabe javno-zasebnega partnerstva

Ekonomsko lastništvo in dodelitev sredstva

Računovodska vprašanja

Transakcije z mednarodnimi in nadnacionalnimi organizacijami

Razvojna pomoč

JAVNI SEKTOR

Nadzor javnega sektorja

Centralne banke

Javne neprave družbe

Enote za posebne namene in nerezidenti

Skupna podjetja

POGLAVJE 21

POVEZAVA MED POSLOVNIMI IZKAZI IN NACIONALNIMI RAČUNI TER MERJENJE POSLOVNE DEJAVNOSTI

NEKATERI POSEBNI PREDPISI IN METODE POSLOVNEGA RAČUNOVODSTVA

Čas zajemanja

Dvojno in četverno knjiženje

Vrednotenje

Izkaz poslovnega izida in bilanca stanja

NACIONALNI RAČUNI IN POSLOVNI IZKAZI: PRAKTIČNA VPRAŠANJA

PREHOD OD POSLOVNIH IZKAZOV K NACIONALNIM RAČUNOM: PRIMER NEFINANČNIH PODJETIJ

Konceptualni popravki

Popravki, da se doseže skladnost z računi drugih sektorjev

Primeri popravkov zaradi izčrpnosti

POSEBNA VPRAŠANJA

Dobički/izgube iz lastnine

Globalizacija

Združitve in prevzemi

POGLAVJE 22

SATELITSKI RAČUNI

UVOD

Funkcionalne klasifikacije

GLAVNE ZNAČILNOSTI SATELITSKIH RAČUNOV

Funkcionalni satelitski računi

Posebni sektorski računi

Vključitev nedenarnih podatkov

Dodatne podrobnosti in koncepti

Drugačni osnovni koncepti

Uporaba modeliranja in vključitev eksperimentalnih rezultatov

Zasnova in priprava satelitskih računov

DEVET POSEBNIH SATELITSKIH RAČUNOV

Računi za kmetijstvo

Računi za okolje

Računi za zdravstvo

Računi za proizvodnjo gospodinjstev

Računi za delo in MDR

Računi za produktivnost in rast

Računi za raziskave in razvoj

Računi za socialno zaščito

Satelitski računi za turizem

POGLAVJE 23

KLASIFIKACIJE

UVOD

KLASIFIKACIJA INSTITUCIONALNIH SEKTORJEV (S)

KLASIFIKACIJA TRANSAKCIJ IN DRUGIH TOKOV

Transakcije s proizvodi (P)

Transakcije z neproizvedenimi nefinančnimi sredstvi (oznake NP)

Razdelitvene transakcije (D)

Tekoči transferji v denarju in naravi (D.5–D.8)

Transakcije s finančnimi sredstvi in obveznostmi (F)

Druge spremembe sredstev (K)

KLASIFIKACIJA IZRAVNALNIH POSTAVK IN NETO VREDNOSTI (B)

KLASIFIKACIJA VKNJIŽB V BILANCO STANJA (L)

KLASIFIKACIJA SREDSTEV (A)

Nefinančna sredstva (AN)

Finančna sredstva (AF)

KLASIFIKACIJA DODATNIH POSTAVK

Neservisirana posojila

Kapitalske storitve

Tabela pokojnin

Trajno potrošno blago

Neposredne tuje naložbe

Pogojne postavke

Gotovina in vloge

Klasifikacija dolžniških vrednostnih papirjev glede na njihovo dospelost

Dolžniški vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, in dolžniški vrednostni papirji, ki ne kotirajo na borzi

Dolgoročna posojila z dospelostjo čez manj kot eno leto in dolgoročna posojila, zavarovana s hipoteko

Delnice investicijskih skladov, ki kotirajo na borzi, in delnice investicijskih skladov, ki ne kotirajo na borzi

Zamude pri plačilih obresti in odplačilih

Osebna in skupna nakazila

PRERAZVRSTITVE IN ŠIFRIRANJE DEJAVNOSTI (A) IN PROIZVODOV (P)

KLASIFIKACIJA FUNKCIJ DRŽAVE (COFOG)

KLASIFIKACIJA INDIVIDUALNE POTROŠNJE PO NAMENU (COICOP)

KLASIFIKACIJA IZDATKOV NEPRIDOBITNIH INSTITUCIJ, KI OPRAVLJAJO STORITVE ZA GOSPODINJSTVA, PO NAMENU (COPNI)

KLASIFIKACIJA IZDATKOV PROIZVAJALCEV, PO NAMENU (COPP)

POGLAVJE 24

RAČUNI

Tabela 24.1

Račun 0: Račun blaga in storitev

Tabela 24.2

Zaporedje vseh računov za celotno gospodarstvo

Tabela 24.3

Zaporedje vseh računov za nefinančne družbe

Tabela 24.4

Zaporedje vseh računov za finančne družbe

Tabela 24.5

Zaporedje vseh računov za državo

Table 24.6

Zaporedje vseh računov za gospodinjstva

Tabela 24.7

Zaporedje vseh računov za nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva




POGLAVJE 1

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI IN TEMELJNA NAČELA

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI

1.01 Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (v nadaljnjem besedilu: ESR 2010 ali ESR) je mednarodno skladen računovodski okvir za sistematično in podrobno opisovanje celotnega gospodarstva (tj. regije, države ali skupine držav), njegovih sestavnih delov in odnosov z drugimi celotnimi gospodarstvi.

1.02 Predhodnik ESR 2010, Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov 1995 (ESR 95), je bil objavljen leta 1996 ( 16 ). Metodologija ESR 2010, določena v tej prilogi, ima v prvih trinajstih poglavjih enako strukturo kot ESR 95, nato pa sledi enajst novih poglavij, v katerih so razloženi vidiki sistema, ki prikazujejo razvoj merjenja sodobnih gospodarstev ali uporabe ESR 95 v Evropski uniji (EU).

1.03 V nadaljevanju je opisana struktura tega priročnika. Poglavje 1 zajema osnovne značilnosti sistema v smislu konceptov, določa načela ESR in opisuje temeljne statistične enote in njihovo združevanje. Prinaša pregled zaporedja računov in kratek opis ključnih agregatov, vloge tabel ponudbe in porabe ter input-output okvira. Poglavje 2 opisuje institucionalne enote, uporabljene pri merjenju gospodarstva, ter kako so te enote razvrščene v sektorje in druge skupine, da se omogoči analiza. Poglavje 3 opisuje vse transakcije v zvezi s proizvodi (blago in storitve) ter neproizvedenimi sredstvi v sistemu. Poglavje 4 opisuje vse transakcije v gospodarstvu, ki razdeljujejo in prerazdeljujejo dohodek in premoženje v gospodarstvu. Poglavje 5 opisuje finančne transakcije v gospodarstvu. Poglavje 6 opisuje možne spremembe vrednosti sredstev zaradi neekonomskih dogodkov ali sprememb cen. Poglavje 7 opisuje bilance stanja ter klasifikacijsko shemo sredstev in obveznosti. Poglavje 8 določa zaporedje računov in izravnalne postavke, povezane z vsakim računom. Poglavje 9 opisuje tabele ponudbe in porabe ter njihovo vlogo pri usklajevanju mer dohodka, proizvodnje in izdatkov gospodarstva. Opisuje tudi input-output tabele, ki se lahko izpeljejo iz tabel ponudbe in porabe. Poglavje 10 opisuje konceptualno podlago za merjenje cen in obsegov, povezanih z nominalnimi vrednostmi iz računov. Poglavje 11 opisuje mere prebivalstva in trga dela, ki se lahko uporabljajo z merami nacionalnih računov v ekonomski analizi. Poglavje 12 na kratko opisuje četrtletne nacionalne račune in kako se ti v posameznih elementih razlikujejo od letnih računov.

1.04 Poglavje 13 opisuje namene, koncepte in vprašanja izračuna pri pripravi niza regionalnih računov. Poglavje 14 zajema merjenje finančnih storitev, ki jih opravljajo finančni posredniki in so financirane s prejemki neto obresti, ter odraža leta raziskovanj in razvoja držav članic, da bi dobili trdno in med državami članicami usklajeno merilo. Poglavje 15 o pogodbah, najemih in licencah je potrebno za opis področja, ki je v nacionalnih računih vse bolj pomembno. Poglavji 16 in 17 o zavarovanju, socialnem zavarovanju in pokojninah opisujeta način obravnavanja teh dogovorov v nacionalnih računih, saj postajajo s staranjem prebivalstva vprašanja prerazdelitve vedno bolj pomembna. Poglavje 18 zajema račune tujine, ki so v nacionalnih računih ekvivalent sistemom merjenja v obliki plačilnih bilanc. Tudi poglavje 19 o evropskih računih je novo in pokriva vidike nacionalnih računov, kadar se zaradi evropskih institucionalnih in trgovinskih dogovorov pojavijo vprašanja, za katera je potreben usklajen pristop. Poglavje 20 opisuje račune sektorja država – posebej pomembno področje, saj so vprašanja previdnega finančnega poslovodenja držav članic še vedno ključnega pomena pri upravljanju ekonomske politike v EU. Poglavje 21 opisuje povezave med poslovnimi računi in nacionalnimi računi – vedno pomembnejše področje, saj so multinacionalna podjetja odgovorna za vedno večji delež bruto domačega proizvoda (BDP) vseh držav. Poglavje 22 opisuje odnos satelitskih računov z glavnimi nacionalnimi računi. Poglavji 23 in 24 služita kot referenca; poglavje 23 določa klasifikacije, ki se uporabljajo za sektorje, dejavnosti in proizvode v ESR 2010, poglavje 24 pa določa celotno zaporedje računov za vsak sektor.

1.05 Struktura ESR 2010 je skladna s smernicami nacionalnega računovodstva, ki veljajo po vsem svetu in so določene v sistemu nacionalnih računov 2008 (SNR 2008), razen določenih razlik pri predstavitvi in višji stopnji natančnosti nekaterih konceptov ESR 2010, ki se uporabljajo za specifične namene EU. Te smernice so bile izdelane pod skupno odgovornostjo Združenih narodov (ZN), Mednarodnega denarnega sklada (MDS), Statističnega urada Evropske unije (Eurostat), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter Svetovne banke. ESR 2010 je osredotočen na razmere in potrebe po podatkih v EU. Podobno kakor SNR 2008 je ESR 2010 usklajen s koncepti in klasifikacijami, ki se uporabljajo v mnogih drugih socialnih in ekonomskih statistikah (na primer statistiki zaposlenosti, predelovalne dejavnosti in zunanje trgovine). ESR 2010 je zato lahko osrednji referenčni okvir za socialne in ekonomske statistike EU in njenih držav članic.

1.06 Okvir ESR sestavljata dve glavni skupini tabel:

(a) računi institucionalnega sektorja;

(b) input-output okvir in računi po dejavnostih.

1.07 Sektorski računi zagotavljajo sistematičen opis posameznih stopenj ekonomskega procesa za institucionalni sektor: proizvodnje, ustvarjanja dohodka, razdelitve dohodka, prerazdelitve dohodka, porabe dohodka ter finančne in nefinančne akumulacije. Sektorski računi zajemajo tudi bilance stanja za prikaz stanja sredstev, obveznosti in neto vrednosti ob začetku in koncu obračunskega obdobja.

1.08 Input-output okvir s tabelami ponudbe in porabe podrobneje določa proizvodni proces (stroškovno strukturo, ustvarjeni dohodek in zaposlenost) ter tokove blaga in storitev (proizvodnjo, uvoz, izvoz, končno potrošnjo, vmesno potrošnjo in investicije po skupinah proizvodov). V tem okviru sta prikazani dve pomembni računovodski enakosti: vsota dohodkov, ustvarjenih v dejavnosti, je enaka dodani vrednosti, ki jo proizvede navedena dejavnost, in za vsak proizvod ali skupino proizvodov je ponudba enaka povpraševanju.

1.09 Sistem ESR 2010 vsebuje koncepta prebivalstvo in zaposlenost. Ta koncepta sta pomembna za sektorske račune, račune dejavnosti ter okvir ponudbe in porabe.

1.10 ESR 2010 ni omejen na letno nacionalno računovodstvo, temveč velja tudi za četrtletne in krajše ali daljše račune. Velja tudi za regionalne račune.

1.11 ESR 2010 obstaja poleg SNR 2008 zaradi uporab mer nacionalnih računov v EU. Države članice so odgovorne za zbiranje in predstavljanje lastnih nacionalnih računov za opisovanje gospodarskega položaja v svojih državah. Države članice sestavijo tudi niz računov in ga predložijo Komisiji (Eurostatu) kot del regulativnega programa pošiljanja podatkov za ključne uporabe socialne, ekonomske in davčne politike v Uniji. Te uporabe vključujejo določitev denarnih prispevkov držav članic za proračun EU prek četrtega vira, pomoč regijam EU s programom strukturnih skladov in spremljanje gospodarske uspešnosti držav članic v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem ter Pakta za stabilnost in rast.

1.12 Zato je treba ekonomske statistike, ki se uporabljajo za te namene, sestaviti v skladu z istimi koncepti in pravili, če naj bodo dajatve in prejemki razdeljeni v skladu z merami, sestavljenimi in predstavljenimi na strogo skladen način. ESR 2010 je uredba, ki določa pravila, dogovore, opredelitve in klasifikacije, ki bodo uporabljeni pri pripravi nacionalnih računov v državah članicah, in bodo del programa posredovanja podatkov, kakor je določeno v Prilogi B k tej uredbi.

1.13 Glede na zelo velike vsote denarja, povezane s sistemom prispevkov in prejemkov v EU, je bistveno, da se sistem merjenja uporablja skladno v vseh državah članicah. V teh okoliščinah je potrebna previdnost glede ocen, ki jih ni mogoče opazovati neposredno na trgu, in se je treba izogibati uporabi postopkov, temelječih na modelih, za oceno mer v nacionalnih računih.

1.14 Koncepti ESR 2010 so v več primerih bolj specifični in natančni kot koncepti SNR 2008, da se zagotovi čim večja skladnost med merami držav članic, izpeljanimi iz nacionalnih računov. Rezultat te prevladujoče zahteve za trdne in skladne ocene je opredelitev osrednjega sklopa nacionalnih računov v EU. Kadar raven skladnosti merjenja po državah članicah ni zadostna, so zadevne ocene običajno vključene v t. i. „neosrednje račune“, ki zajemajo dodatne tabele in satelitske račune.

1.15 Primer, za katerega se šteje, da je pri njem v ESR 2010 potrebna previdnost, je področje pokojninskih obveznosti. Za merjenje pokojninskih obveznosti kot pomoč pri gospodarskih analizah obstajajo prepričljivi razlogi, zaradi ključne zahteve v EU za izdelavo računov, ki so skladni v času in prostoru, pa je potrebna previdnost.

Globalizacija

1.16 Zaradi vedno bolj globalne narave gospodarske dejavnosti se je povečala mednarodna trgovina v vseh svojih oblikah in poostrili so se izzivi za države pri zajemanju domačega gospodarstva v nacionalnih računih. Globalizacija je dinamičen in večdimenzionalen proces, zaradi katerega postajajo nacionalni viri bolj mednarodno mobilni, nacionalna gospodarstva pa vedno bolj medsebojno odvisna. Vidik globalizacije, ki lahko povzroči največ težav nacionalnim računom pri merjenju, je povečan delež mednarodnih transakcij, ki jih izvajajo multinacionalna podjetja, pri katerih potekajo čezmejne transakcije med matičnimi podjetji, hčerinskimi družbami in povezanimi podjetji. Toda obstajajo tudi drugi izzivi; sledi bolj obsežen seznam vprašanj v zvezi s podatki:

1. transferne cene med povezanimi podjetji (vrednotenje uvoza in izvoza);

2. vse več oplemenitenja v proizvodnem procesu, pri katerem se z blagom trguje preko mednarodnih mej brez menjave lastnika (blago za oplemenitenje), in preprodaje blaga;

3. mednarodno trgovanje po internetu za podjetja in gospodinjstva;

4. trgovina in uporaba intelektualne lastnine po svetu;

5. delavci, ki delajo v tujini in nakazujejo znatne zneske družini na domačem ozemlju (nakazila delavcev, kot del osebnih transferjev);

6. multinacionalna podjetja, ki svoje posle izvajajo v tujini, da bi povečala produktivnost in zmanjšala skupno davčno obremenitev. S tem lahko nastanejo umetne strukture podjetij, ki ne izražajo nujno gospodarske stvarnosti;

7. uporaba tujih finančnih posrednikov (enot za posebne namene in drugih oblik) za urejanje financ za globalne dejavnosti;

8. ponovni izvoz blaga in transport blaga v EU med državami članicami po vstopu v Unijo (navidezni transport);

9. povečanje prepletanja neposrednih tujih naložb ter potreba po ugotavljanju in določanju tokov neposrednih naložb.

1.17 Zaradi vseh teh vedno pogostejših vidikov globalizacije je zajemanje in natančno merjenje čezmejnih tokov za nacionalne statistike vedno težje. Tudi z razumljivim in trdnim sistemom zbiranja in merjenja za vnose v sektorju tujina (in torej tudi v mednarodnih računih, najdenih v plačilni bilanci) bo zaradi globalizacije čedalje večja potreba po ohranjanju kakovosti nacionalnih računov za vsa gospodarstva in skupine gospodarstev.

UPORABNOST ESR 2010

Okvir za analizo in politiko

1.18 Okvir ESR omogoča analizo in vrednotenje:

(a) strukture celotnega gospodarstva. Primeri tipov uporabljenih mer so:

1. dodana vrednost in zaposlenost po dejavnostih;

2. dodana vrednost in zaposlenost po regijah;

3. razdelitev dohodka po sektorjih;

4. uvoz in izvoz po skupinah proizvodov;

5. izdatki za končno potrošnjo po funkcionalni tarifni številki in skupini proizvodov;

6. investicije v osnovna sredstva in stanje osnovnih sredstev po dejavnostih;

7. sestava stanj in tokov finančnih sredstev po vrstah sredstev in po sektorjih;

(b) posebnih delov ali vidikov gospodarstva. Na primer:

1. bančništvo in finance v nacionalnem gospodarstvu;

2. vloga države in njen finančni položaj;

3. gospodarstvo posamezne regije (v primerjavi s celotnim nacionalnim gospodarstvom);

4. varčevanje v gospodinjstvih in višina dolga;

(c) razvoja gospodarstva v času. Na primer:

1. analiza stopenj rasti BDP;

2. analiza inflacije;

3. analiza sezonskega gibanja izdatkov gospodinjstev na osnovi četrtletnih računov;

4. analiza spreminjanja pomembnosti posameznih vrst finančnih instrumentov v času, npr. naraščajoča pomembnost izvedenih finančnih instrumentov;

5. primerjava industrijskih struktur nacionalnega gospodarstva na dolgi rok;

(d) celotnega gospodarstva v zvezi z drugimi gospodarstvi. Na primer:

1. primerjava vlog in velikosti sektorja države v državah članicah EU;

2. analiza medsebojnih odvisnosti gospodarstev EU ob upoštevanju držav članic in njihovih regij;

3. analiza sestave in usmerjenosti izvoza EU;

4. primerjava stopenj rasti BDP ali razpoložljivega dohodka na prebivalca med EU in drugimi razvitimi gospodarstvi.

1.19 Za EU in njene države članice imajo podatki iz okvira ESR pomembno vlogo pri oblikovanju in spremljanju socialnih in ekonomskih politik.

Naslednji primeri kažejo uporabe okvira ESR:

(a) spremljanje in usmerjanje makroekonomskih in monetarnopolitičnih odločitev euroobmočja ter opredeljevanje konvergenčnih meril za ekonomsko in monetarno unijo (EMU) v smislu podatkov nacionalnih računov (npr. stopnje rasti BDP);

(b) opredelitev meril za postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem: mere javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga;

(c) dodeljevanje finančne podpore regijam v EU: za alokacijo sredstev regijam se uporabljajo statistični podatki iz regionalnih računov;

(d) določanje lastnih virov proračuna EU. Ti so odvisni od podatkov nacionalnih računov s teh vidikov:

1. vsota virov za EU se določi z odstotkom vsote bruto nacionalnih dohodkov (BND) držav članic;

2. tretji lastni vir EU je lastni vir iz DDV. Prispevki držav članic vanj so v veliki meri določeni s podatki nacionalnih računov, ker se ti uporabljajo za izračun povprečne stopnje DDV;

3. ustrezne velikosti prispevkov držav članic za četrti lastni vir EU temeljijo na njihovih ocenah bruto nacionalnega dohodka. Te ocene so podlaga za večino plačil držav članic.

Značilnosti konceptov ESR 2010

1.20 Za zagotavljanje ravnotežja med potrebami po podatkih in možnostmi njihovega zagotavljanja imajo koncepti ESR 2010 več pomembnih značilnosti, in sicer so:

(a) mednarodno združljivi;

(b) usklajeni z drugimi socialnimi in ekonomskimi statističnimi sistemi;

(c) skladni;

(d) operativni, kar pomeni, da se lahko izmerijo v praksi;

(e) različni od večine upravnih konceptov;

(f) uveljavljeni in določeni za daljše obdobje;

(g) osredotočeni na opisovanje ekonomskega procesa z denarnimi in lahko merljivimi izrazi;

(h) uporabni v različnih situacijah in za različne namene.

1.21 Koncepti ESR 2010 so mednarodno primerljivi, ker:

(a) so koncepti v ESR 2010 skladni s koncepti v smernicah nacionalnega računovodstva, ki veljajo po vsem svetu, tj. s SNR 2008;

(b) je ESR 2010 za države članice standard za pošiljanje podatkov nacionalnih računov vsem mednarodnim organizacijam;

(c) je mednarodna skladnost konceptov ključna za primerjave statistik med različnimi državami.

1.22 Koncepti ESR 2010 so usklajeni s koncepti v drugih socialnih in ekonomskih statistikah, ker ESR 2010 uporablja mnogo konceptov in klasifikacij (npr. statistična klasifikacija gospodarskih dejavnosti v Evropski uniji „NACE Rev. 2“ ( 17 )), ki se uporabljajo tudi v drugih socialnih in ekonomskih statistikah držav članic, npr. v statistikah predelovalnih dejavnosti, zunanje trgovine in zaposlenosti; konceptualne razlike so bile omejene na najnižjo možno raven. Poleg tega so ti koncepti in klasifikacije usklajeni s koncepti ESR 2010 in klasifikacijami Združenih narodov.

Ta uskladitev s socialno in ekonomsko statistiko pripomore k povezovanju in primerjavi s temi podatki, tako da se lahko zagotovi kakovost podatkov nacionalnih računov. Poleg tega se informacije, ki jih te posebne statistike vsebujejo, lahko bolje povežejo s splošno statistiko o nacionalnem gospodarstvu.

1.23 Skupni koncepti, ki se uporabljajo po celotnem okviru nacionalnega računovodstva ter v drugih socialnih in ekonomskih statističnih sistemih, omogočajo izpeljavo usklajenih mer. To denimo omogoča izračun razmerij, kot so:

(a) produktivnost, kot je dodana vrednost na opravljeno uro (ti podatki zahtevajo skladnost med konceptoma dodane vrednosti in opravljenih ur);

(b) nacionalni razpoložljivi dohodek na prebivalca (to razmerje zahteva skladnost med konceptoma nacionalnega razpoložljivega dohodka in mer prebivalstva);

(c) investicije v osnovna sredstva kot odstotek stanja osnovnih sredstev (to razmerje zahteva skladnost med opredelitvami teh tokov in stanj);

(d) javnofinančni primanjkljaj in javni dolg kot odstotek bruto domačega proizvoda (ta podatka zahtevata skladnost med koncepti javnofinančnega primanjkljaja, javnega dolga in bruto domačega proizvoda).

Notranja skladnost konceptov omogoča, da se ocene izračunajo kot razlike, npr. varčevanje se lahko oceni kot razlika med razpoložljivim dohodkom in izdatki za končno potrošnjo.

1.24 Koncepti v ESR 2010 se uporabljajo ob upoštevanju zbiranja podatkov in meritev. Operativni značaj se kaže v več pogledih pri navodilih za pripravo računov:

(a) dejavnosti ali postavke so opisane le, če so dovolj velike. To denimo velja za proizvodnjo blaga v gospodinjstvih za lastne potrebe, kot je na primer tkalstvo in lončarstvo, ki v proizvodnji nista zajeta, ker sta za države EU nepomembna;

(b) nekaterim konceptom so priložene smernice za ocenjevanje. Na primer za opredeljevanje potrošnje stalnega kapitala se priporoča linearna amortizacija. Za ocenjevanje stanja osnovnih sredstev se uporablja metoda nepretrganega popisovanja, kadar ni neposrednih informacij o stanju osnovnih sredstev. Drug primer je vrednotenje proizvodnje za lastne potrebe: načeloma se vrednoti v osnovnih cenah, po potrebi pa se za vrednotenje v osnovnih cenah lahko naredi približek s seštevkom različnih pripadajočih stroškov;

(c) sprejeti so bili nekateri dogovori. Na primer vse kolektivne storitve, ki jih zagotavlja država, so klasificirane kot izdatki za končno potrošnjo.

1.25 Kljub temu pa podatkov, potrebnih za statistiko nacionalnih računov, morda ne bo enostavno zbrati neposredno, saj se temeljni koncepti običajno razlikujejo od konceptov, na katerih temeljijo upravni viri podatkov. Primeri upravnih virov so poslovni računi, podatki o različnih vrstah davkov (DDV, dohodnina, uvozne dajatve itd.), podatki socialne varnosti in podatki nadzornikov bank in zavarovalnic. Ti upravni podatki so pogosto vhodni podatki za sestavljanje nacionalnih računov. Na splošno jih je treba prilagoditi, da so usklajeni z ESR.

Koncepti v ESR se običajno razlikujejo od upravnih protipostavk, ker:

(a) se upravni koncepti med državami razlikujejo. Posledično mednarodne skladnosti ni mogoče doseči z uporabo upravnih konceptov;

(b) upravni koncepti se skozi čas spreminjajo. Posledično časovne primerjave niso mogoče;

(c) koncepti, na katerih temeljijo upravni viri podatkov, običajno niso skladni med različnimi upravnimi sistemi. Povezovanje in primerjava podatkov, ki sta ključnega pomena za sestavljanje podatkov nacionalnih računov, pa sta mogoča le s skladnim sklopom konceptov;

(d) upravni koncepti na splošno niso najbolj uporabni za gospodarsko analizo in vrednotenje ekonomske politike.

1.26 Kljub temu pa upravni viri podatkov ustrezajo potrebam nacionalnih računov in drugih statistik, ker:

(a) se koncepti in klasifikacije, ki so bili sprva namenjeni statističnim potrebam, sprejmejo tudi za upravne namene, npr. klasifikacija državnih izdatkov po vrstah;

(b) upravni viri podatkov izrecno upoštevajo (posamezne) statistične potrebe po podatkih; to velja na primer za sistem Intrastat, ki zagotavlja informacije o dobavah blaga med državami članicami.

1.27 Glavni koncepti ESR so preskušeni in določeni za daljše obdobje, ker:

(a) so bili odobreni kot mednarodni standard za več let;

(b) se v zaporednih mednarodnih navodilih o nacionalnem računovodstvu spremeni zelo malo temeljnih konceptov.

Ta stalnost konceptov zmanjša potrebo po ponovnem izračunu časovne serije. Še več, zmanjšuje občutljivost konceptov na nacionalne in mednarodne politične pritiske. Zaradi tega se podatki nacionalnih računov lahko uporabljajo kot objektivna zbirka podatkov za ekonomsko politiko in analizo.

1.28 Koncepti ESR 2010 so osredotočeni na opisovanje gospodarskega procesa z denarnimi in lahko merljivimi izrazi. Stanja in tokovi, ki niso lahko merljivi v denarnem smislu ali nimajo nedvoumne denarne protipostavke, niso prikazani v ESR.

To načelo se zaradi zahtev po skladnosti in potrebah uporabnikov ne upošteva dosledno. Na primer skladnost zahteva, da je vrednost kolektivnih storitev, ki jih proizvede država, zajeta kot proizvodnja, ker so sredstva za zaposlene ter nakupi vseh vrst blaga in storitev s strani države brez težav merljivi v denarnem izrazu. Še več, opisovanje kolektivnih storitev države v primerjavi s preostalim nacionalnim gospodarstvom za potrebe ekonomske analize in politike prav tako povečuje uporabnost nacionalnih računov kot celote.

1.29 Področje uporabe konceptov ESR je mogoče ponazoriti z upoštevanjem nekaj pomembnih mejnih primerov.

V mejah proizvodnje ESR (glej odstavke 3.07 do 3.09) se prikažejo:

(a) proizvodnja individualnih in kolektivnih storitev države;

(b) proizvodnja stanovanjskih storitev za lastne potrebe gospodinjstev, ki bivajo v lastnih stanovanjih;

(c) proizvodnja blaga za lastno končno potrošnjo, npr. kmetijskih proizvodov;

(d) gradnja za lastne potrebe, vključno z gradnjo za lastne potrebe gospodinjstev;

(e) proizvodnja storitev plačanega gospodinjskega osebja;

(f) gojenje rib v ribogojnicah;

(g) proizvodnja, ki je zakonsko prepovedana, če so v transakciji vse enote udeležene prostovoljno;

(h) proizvodnja, kjer dohodki niso v celoti prijavljeni davčnim organom, npr. skrivna proizvodnja tekstila.

1.30 Naslednje je zunaj meja proizvodnje in se ne zajame v ESR:

(a) gospodinjske in osebne storitve, ki so proizvedene in potrošene znotraj istega gospodinjstva, npr. čiščenje, priprava hrane ali nega bolnih in starejših;

(b) prostovoljne storitve, katerih rezultat ni blago, npr. varstvo in čiščenje brez plačila;

(c) naravno razmnoževanje rib v odprtih morjih.

1.31 ESR zajema vso proizvodnjo, ki izhaja iz dejavnosti proizvodnje znotraj meja proizvodnje. Vendar se proizvodnja pomožnih dejavnosti ne prikaže. Vsi inputi, ki jih potroši pomožna dejavnost, se obravnavajo kot inputi v dejavnost, ki jo ta podpira. Če je obrat, ki se ukvarja zgolj s pomožnimi dejavnostmi, statistično merljiv, tako da so ločeni računi za njegovo proizvodnjo na voljo brez težav, ali če je na drugem geografskem območju kot obrati, za katere proizvaja, mora biti zajet kot ločena enota in ga je v nacionalnih in regionalnih računih treba pripisati industrijski klasifikaciji v skladu z njegovo glavno dejavnostjo. Če ustrezni temeljni podatki niso na voljo, se lahko proizvodnja pomožne dejavnosti oceni s seštevanjem stroškov.

1.32 Če se dejavnosti štejejo za proizvodnjo in je njihova proizvodnja zajeta, se zajamejo tudi sočasni dohodki, zaposlenost, končna potrošnja itd. Na primer, ker je proizvodnja stanovanjskih storitev za lastne potrebe gospodinjstev, ki bivajo v lastnih stanovanjih, zajeta kot proizvodnja, so zajeti tudi dohodek in izdatki za končno potrošnjo, ki jih proizvodnja za lastne potrebe ustvarja za ta gospodinjstva. Ker v proizvodnji stanovanjskih storitev za lastne potrebe že po definiciji ni inputa dela, ni prikazana nikakršna zaposlenost. S tem je ohranjena skladnost s sistemom statistike dela, kjer ni zajeta zaposlenost za lastništvo stanovanj. Nasprotno velja, kadar dejavnosti niso zajete kot proizvodnja: gospodinjske storitve, proizvedene in potrošene znotraj istega gospodinjstva, ne ustvarjajo dohodka in izdatkov za končno potrošnjo in tudi zaposlenosti ni.

1.33 ESR določa tudi dogovore glede:

(a) vrednotenja proizvodnje države;

(b) vrednotenja proizvodnje zavarovalnih storitev in posredno merjenih storitev finančnega posredništva;

(c) uvrščanja kolektivnih storitev, ki jih je proizvedla država, v izdatke za končno potrošnjo in ne v vmesno potrošnjo.

Klasifikacija po sektorju

1.34 Sektorski računi se ustvarijo z dodelitvijo enot sektorjem, kar omogoča predstavitev transakcij in izravnalnih postavk računov po sektorjih. Predstavitev po sektorjih razkriva veliko ključnih mer za namene ekonomske in fiskalne politike. Glavni sektorji so gospodinjstva, država, družbe (finančne in nefinančne), nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG), in tujina.

Razlikovanje med tržno in netržno dejavnostjo je pomembno. Subjekt, ki ga nadzira država in je prikazan kot tržna družba, se razvrsti v sektor družb, zunaj sektorja država. Tako ravni primanjkljaja in dolga družbe nista del javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga.

1.35 Pomembno je, da se za dodeljevanje subjektov sektorjem določijo jasna in trdna merila.

Javni sektor je sestavljen iz vseh institucionalnih enot, rezidenčnih v gospodarstvu, ki jih nadzira država. Zasebni sektor je sestavljen iz vseh drugih rezidenčnih enot.

V tabeli 1.1 so prikazana merila za razlikovanje med javnim in zasebnim sektorjem ter v javnem sektorju med državnim sektorjem in sektorjem javnih družb, v zasebnem sektorju pa med sektorjem NPISG in sektorjem zasebnih družb.



Tabela 1.1

Merila

Državni nadzor

(javni sektor)

Zasebni nadzor

(zasebni sektor)

Netržna proizvodnja

Država

NPISG

Tržna proizvodnja

Javne družbe

Zasebne družbe

1.36 Nadzor je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike ali programa institucionalne enote. Nadaljnje podrobnosti glede opredelitve nadzora so navedene v odstavkih 2.35 do 2.39.

1.37 Za razlikovanje med tržnim in netržnim, torej za uvrstitev enot javnega sektorja v sektor država ali sektor družb, velja naslednje pravilo:

dejavnost se šteje za tržno dejavnost, če se z ustreznim blagom in storitvami trguje pod naslednjimi pogoji:

1. prodajalci delujejo z namenom dolgoročno čim bolj povečati svoj dobiček, in sicer s svobodno prodajo blaga in storitev na trgu vsem, ki so pripravljeni plačati zahtevano ceno;

2. kupci delujejo z namenom, da bi dosegli čim večjo korist glede na svoje omejene vire, in sicer tako, da kupujejo samo proizvode, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam po ponujeni ceni;

3. učinkoviti trgi obstajajo, kjer imajo prodajalci in kupci dostop do trga in informacije o njem. Učinkovit trg lahko deluje, četudi ti pogoji niso v celoti izpolnjeni.

1.38 Podrobnosti v konceptualnem okviru ESR omogočajo prožnost: nekateri koncepti v ESR niso izrecno navedeni, vendar jih je mogoče brez težav izpeljati. Primer je ustvarjanje novih sektorjev s preurejanjem podsektorjev, ki so opredeljeni v ESR.

1.39 Prožnost obstaja tudi zaradi možnosti uvajanja dodatnih meril, ki niso v nasprotju z logiko sistema. Ta merila omogočajo sestavljanje računov podsektorjev, na primer stopnjo zaposlenosti za proizvodne enote ali višino dohodka za gospodinjstva. Za zaposlenost je mogoče uvesti dodatno razčlenjevanje po stopnji izobrazbe, starosti in spolu.

Satelitski računi

1.40 Za nekatere podatkovne potrebe je treba pripraviti ločene satelitske račune.

Na primer:

(a) matrike družbenih računov (MDR);

(b) vloga turizma v nacionalnem gospodarstvu;

(c) analiza stroškov in financiranja zdravstvene oskrbe;

(d) raziskovanje in razvoj, priznana kot investiciji intelektualne lastnine;

(e) priznanje človeškega kapitala kot sredstva v nacionalnem gospodarstvu;

(f) analiza dohodkov in izdatkov gospodinjstev na osnovi mikrokonceptov dohodkov in izdatkov;

(g) povezanost okolja in gospodarstva;

(h) proizvodnja znotraj gospodinjstev;

(i) analiza sprememb blaginje;

(j) analiza razlik med podatki nacionalnih računov in podatki v poslovnih izkazih ter njihov vpliv na trg vrednostnih papirjev in devizni trg;

(k) ocenjevanje davčnih dohodkov.

1.41 Satelitski računi zadovoljujejo takšne potrebe po podatkih s:

(a) podrobnejšim prikazovanjem, kjer je to potrebno, in izpuščanjem nepotrebnih podrobnosti;

(b) povečevanjem področja uporabe računovodskega okvira z dodajanjem nedenarnih informacij, npr. o onesnaženosti in okoljskih sredstvih;

(c) spreminjanjem nekaterih osnovnih konceptov, npr. z razširitvijo koncepta investicij na podlagi vključitve izdatkov za izobraževanje.

1.42 Matrika družbenih računov (MDR) je matrični prikaz, ki osvetljuje povezave med tabelami ponudbe in porabe ter sektorskimi računi. MDR zagotavlja dodatne informacije o ravni in sestavi zaposlenosti, in sicer z razčlenitvijo sredstev za zaposlene po vrstah zaposlenih oseb. Ta razčlenitev velja za porabo dela po dejavnostih, kakor prikazujejo tabele porabe, pa tudi za ponudbo dela po socialno-ekonomskih podskupinah, kakor prikazuje račun alokacije primarnega dohodka za podsektorje sektorja gospodinjstev. Na ta način so viri in poraba različnih kategorij dela prikazani sistematično.

1.43 V satelitskih računih se ohranijo vsi osnovni koncepti in klasifikacije centralnega okvira ESR 2010. Spremembe konceptov se uvedejo samo, kadar je to namen satelitskega računa. V teh primerih satelitski račun vsebuje tudi tabelo, ki prikazuje povezavo med glavnimi agregati v satelitskem računu in tistimi v centralnem okviru. S tem je ohranjena referenčna vloga centralnega okvira, hkrati pa se obravnavajo bolj specifične potrebe.

1.44 Na splošno centralni okvir ne zajema mer stanj in tokov, ki niso lahko merljivi v denarnem izrazu (ali nimajo nedvoumne denarne protipostavke). Za analizo tovrstnih stanj in tokov zaradi njihove narave običajno povsem zadostuje statistična obdelava v nedenarnem izrazu, npr.:

(a) proizvodnja znotraj gospodinjstev se lahko opiše v urah, alociranih alternativnim porabam;

(b) izobraževanje se lahko opiše z vrsto izobrazbe, s številom učencev, povprečnim številom let do pridobitve diplome itd.;

(c) učinki onesnaževanja so lahko prikazani s spremembami števila še živečih vrst, zdravjem dreves v gozdovih, nakopičenostjo odpadkov, koncentracijo ogljikovega monoksida, sevanjem itd.

1.45 Satelitski računi omogočajo povezavo takšnih statistik v nedenarnih enotah s centralnim okvirom nacionalnih računov. Uporaba klasifikacij, uporabljenih v centralnem okviru za to nedenarno statistiko, npr. klasifikacije po vrsti gospodinjstva ali klasifikacije po dejavnosti, omogoča vzpostavitev takšne povezave. Na ta način se izdela skladen razširjen okvir. Ta okvir lahko služi kot podatkovna zbirka za analizo in ovrednotenje vzajemnega delovanja med spremenljivkami centralnega okvira in spremenljivkami razširjenega dela.

1.46 Centralni okvir in njegovi temeljni agregati ne opisujejo sprememb blaginje. Izdelajo se lahko razširjeni računi, ki vsebujejo tudi pripisane denarne vrednosti na primer:

(a) gospodinjskih in osebnih storitev, ki se proizvedejo in potrošijo znotraj istega gospodinjstva;

(b) sprememb v prostem času;

(c) prednosti in slabosti urbanega življenja;

(d) neenakosti razdelitve dohodka med ljudmi.

1.47 Razširjeni računi lahko tudi prerazvrstijo končne izdatke za obžalovanja vredne potrebe (npr. za obrambo) v vmesno potrošnjo, kar ne prispeva k blaginji. Podobno se v vmesno potrošnjo, tj. kot zmanjšanje (absolutne) blaginje, lahko uvrsti škoda, ki jo povzročijo poplave in druge naravne nesreče. Na ta način je možno oblikovati zelo grobe in zelo nepopolne kazalce sprememb blaginje. Vendar ima blaginja mnogo razsežnosti, med katerimi je večino težko ovrednotiti v denarju. Zato je boljši način njenega merjenja razsežnosti prilagojena uporaba posebnih kazalcev in enot merjenja. Takšni kazalci so lahko na primer umrljivost dojenčkov, pričakovana življenjska doba, pismenost odraslih in nacionalni dohodek na prebivalca. Te kazalce je mogoče vključiti v satelitski račun.

1.48 Za dosego skladnega, mednarodno združljivega okvira, se upravni koncepti v ESR ne uporabljajo. Vendar pa so lahko podatki, pridobljeni na osnovi upravnih konceptov, zelo uporabni za razne nacionalne namene. Za ocenjevanje davčnih prihodkov je na primer potrebna statistika obdavčljivih dohodkov. Te statistike se lahko zagotovijo z nekaterimi spremembami statistike nacionalnih računov.

1.49 Podoben pristop je mogoč pri konceptih, ki se uporabljajo pri nacionalni ekonomski politiki, npr.:

(a) konceptu inflacije, ki se uporablja za povečevanje pokojnin, podpore za brezposelne ali sredstev za zaposlene državnih uradnikov;

(b) konceptih davkov, socialnih prispevkov, države in kolektivnega sektorja, ki se uporabljajo v razpravah o optimalni velikosti kolektivnega sektorja;

(c) konceptu „strateških“ sektorjev/dejavnosti, ki se uporablja v nacionalni ekonomski politiki ali gospodarski politiki EU;

(d) konceptu „poslovnih investicij“, ki se uporablja v nacionalni ekonomski politiki;

(e) tabeli s popolnim zajetjem pokojnin.

Za izpolnjevanje takih potreb po podatkih se lahko uporabljajo satelitski računi ali dodatne tabele.

ESR 2010 in SNR 2008

1.50 ESR 2010 temelji na konceptih SNR 2008, ki zagotavlja smernice za nacionalno računovodstvo vsem državam sveta. Kljub temu pa med ESR 2010 in SNR 2008 obstajajo nekatere razlike:

(a) razlike v prikazovanju:

1. v ESR 2010 so ločena poglavja o transakcijah s proizvodi, razdelitvenih transakcijah in finančnih transakcijah. V nasprotju s tem so v SNR 2008 te transakcije razložene v poglavjih, ki so urejena po računih, npr. poglavja o računu proizvodnje, računu primarne razdelitve dohodka, računu kapitala in računu tujine;

2. ESR 2010 opisuje koncept tako, da ga opredeli in navede, kaj je zajeto in kaj ni. SNR 2008 koncepte navadno opisuje bolj na splošno in pojasnjuje tudi razloge za sprejete dogovore;

(b) koncepti ESR 2010 so v več primerih bolj jasni in natančnejši kakor tisti v SNR 2008:

1. SNR 2008 ne vsebuje posebnih meril glede razlikovanja med kategorizacijo proizvodnje na tržno, netržno in za lastno končno porabo. ESR je zato uvedel podrobnejše smernice za zagotavljanje usklajenega pristopa;

2. ESR 2010 predpostavlja, da več vrst gospodinjske proizvodnje blaga, kot sta tkanje blaga in izdelava pohištva, v državah članicah ni pomembnih in jih zato ni treba zajemati;

3. ESR 2010 se sklicuje na institucionalne dogovore v EU, kot so sistem Intrastat za evidentiranje tokov blaga znotraj EU in prispevki držav članic Evropski uniji;

4. ESR 2010 vsebuje posebne klasifikacije za EU, npr. statistično klasifikacijo proizvodov po dejavnosti (CPA) ( 18 ) za proizvode in NACE Rev. 2 za dejavnosti (obe sta usklajeni z ustreznimi klasifikacijami ZN);

5. ESR 2010 vsebuje dodatno klasifikacijo za vse zunanje transakcije: razdeljene so na tiste med rezidenti EU in tiste z rezidenti zunaj EU;

6. ESR 2010 vsebuje prerazporeditev podsektorjev SNR 2008 za sektor finančnih družb z namenom izpolnjevanja potreb Evropske monetarne unije. ESR 2010 je lahko bolj jasen kot SNR 2008, ker ESR 2010 velja v glavnem za države članice. Za potrebe Unije po podatkih pa mora biti tudi jasnejši.

ESR 2010 in ESR 95

1.51 ESR 2010 se od ESR 95 razlikuje po obsegu in konceptih. Večina razlik ustreza razlikam med SNR 1993 in SNR 2008. Večje razlike so:

(a) priznavanje raziskovanja in razvoja kot investicij, ki ustvarjajo sredstva intelektualne lastnine. Ta sprememba se zajame v satelitskem računu in se vključi v osrednje račune, ko bodo mere držav članic dovolj trdne in usklajene;

(b) izdatki za sisteme vojaškega orožja, ki izpolnjujejo splošno opredelitev za sredstvo, so razvrščeni kot investicije v osnovna sredstva, namesto kot vmesni izdatek;

(c) za tržno proizvodnjo je uveden analitični koncept kapitalskih storitev, zato se lahko uvede dodatna tabela, ki jih prikazuje kot sestavni del dodane vrednosti;

(d) meja finančnih sredstev se je razširila tako, da širše pokriva pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih;

(e) nova pravila za zajemanje pokojninskih pravic. V račune je uvedena dodatna tabela, ki omogoča zajemanje ocen vseh pravic iz socialnega zavarovanja, s skladi ali brez skladov. V tej tabeli so na voljo vse informacije, potrebne za izčrpno analizo, prikazuje pa pravice in povezane tokove za vse zasebne in javne pokojninske sheme, s skladi ali brez skladov, vključno s pokojninskimi shemami socialne varnosti;

(f) uporaba pravil glede menjave lastništva blaga je postala univerzalna, zaradi česar prihaja do sprememb pri zajemanju preprodaje blaga in blaga, ki se pošlje na oplemenitenje v tujino ali se oplemeniti v domačem gospodarstvu. To pomeni, da se blago, ki se pošlje na oplemenitenje v tujino, zajame na neto osnovi v nasprotju z bruto osnovo v SNR 1993 in ESR 95. Ta sprememba ima pomembne posledice za zajemanje teh dejavnosti v okviru ponudbe in porabe;

(g) več navodil je namenjenih finančnim družbam na splošno in zlasti enotam za posebne namene (EPN). Obravnavanje državno nadziranih enot za posebne namene v tujini se je spremenilo in tako zagotovilo, da so obveznosti, ki so jih sprejele enote za posebne namene, prikazane v računih države;

(h) pojasnjeno je obravnavanje super dividend, ki jih plačujejo javne družbe, tj. – obravnavajo se kot izredna plačila in odtegljaji lastniškega kapitala;

(i) določena so bila načela obravnave javno-zasebnih partnerstev in razširjena obravnava agencij za prestrukturiranje;

(j) pojasnjene so bile transakcije med državo in javnimi družbami ter z instrumenti listinjenja zaradi izboljšanja zajemanja postavk, ki bi lahko znatno vplivale na javni dolg;

(k) pojasnjena je bila obravnava jamstev za posojila in uvedena nova za standardizirana posojilna jamstva, kot so jamstva za izvozna posojila in študentska posojila. V skladu z novo obravnavo je, da se finančna sredstva in obveznost do obsega morebitne unovčitve jamstva priznajo v računih.

1.52 Razlike v ESR 2010 v primerjavi z ESR 95 niso omejene na spremembe konceptov. Obstajajo velike razlike na področju uporabe z novimi poglavji o satelitskih računih, računih države in računih tujine. Obstajajo tudi pomembne razširitve poglavij o četrtletnih in regionalnih računih.

OSNOVNA NAČELA ESR 2010 KOT SISTEM

1.53 Glavne lastnosti sistema so:

(a) statistične enote in njihovo združevanje;

(b) tokovi in stanja;

(c) sistem računov in agregati;

(d) input-output okvir.

Statistične enote in njihovo združevanje

1.54 Sistem ESR 2010 uporablja dve vrsti enot in dva ustrezna načina razčlenjevanja gospodarstva, ki sta zelo različna in se uporabljata za različne analitične namene.

1.55 Prvi namen, tj. opis dohodka, izdatkov in finančnih tokov ter bilanc stanja, je izpolnjen z združevanjem institucionalnih enot v sektorje na podlagi njihovih glavnih funkcij, obnašanja in ciljev.

1.56 Drugi namen, tj. opis proizvodnega procesa in input-output analize, je izpolnjen z združevanjem lokalnih enot enovrstne dejavnosti (lokalne EED) v dejavnosti na osnovi njihove vrste dejavnosti. Dejavnost opredeljujejo input proizvodov, proizvodni proces in output proizvodov.

Institucionalne enote in sektorji

1.57 Institucionalne enote so ekonomski subjekti, ki lahko imajo v lasti blago in sredstva, prevzemajo obveznosti ter sodelujejo v gospodarskih dejavnostih in transakcijah z drugimi enotami v lastnem imenu. Za namene sistema ESR 2010 so institucionalne enote združene v pet domačih institucionalnih sektorjev, ki se med seboj izključujejo:

(a) nefinančne družbe;

(b) finančne družbe;

(c) država;

(d) gospodinjstva;

(e) nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva.

Vseh pet sektorjev skupaj sestavlja celotno domače gospodarstvo. Vsak sektor se deli tudi na podsektorje. Sistem ESR 2010 omogoča izdelavo celotnega sklopa računov tokov in bilanc stanja za vsak sektor in podsektor ter za celotno gospodarstvo. Nerezidenčne enote se lahko povezujejo s temi petimi domačimi sektorji in povezovanja so prikazana med petimi domačimi sektorji in šestim institucionalnim sektorjem: sektorjem tujine.

Lokalne enote enovrstne dejavnosti in dejavnosti

1.58 Če institucionalne enote izvajajo več kot eno dejavnost, jih je treba razdeliti glede na vrsto dejavnosti. Lokalne EED omogočajo to predstavitev.

Lokalna EED združuje vse dele institucionalne enote v vlogi proizvajalca, ki so na istem prostoru ali na bližnjih prostorih in prispevajo k opravljanju dejavnosti na ravni razreda (štirimestna raven) klasifikacije NACE Rev. 2.

1.59 Lokalne EED so registrirane za vsako stransko dejavnost; če pa računovodske listine, potrebne za ločen opis teh dejavnosti, niso na voljo, bo lokalna EED združila več stranskih dejavnosti. Skupina vseh lokalnih EED, ki se ukvarjajo z isto ali podobno enovrstno dejavnostjo, je dejavnost.

Institucionalna enota zajema eno ali več lokalnih EED; lokalna EED pripada samo eni institucionalni enoti.

1.60 Za analizo proizvodnega procesa se uporablja analitična proizvodna enota. Ta enota se opazuje samo, če lokalna EED proizvaja eno vrsto proizvoda brez stranskih dejavnosti. Ta enota je znana kot enota homogene proizvodnje. Skupine teh enot tvorijo homogene panoge.

Rezidenčne in nerezidenčne enote; celotno gospodarstvo in tujina

1.61 Celotno gospodarstvo je opredeljeno z rezidenčnimi enotami. Enota je rezidenčna enota države, kadar ima središče prevladujočega ekonomskega interesa na ekonomskem ozemlju te države, – tj. kadar na tem ozemlju daljše obdobje (eno leto ali več) opravlja ekonomske dejavnosti. Institucionalni sektorji iz odstavka 1.57 so skupine rezidenčnih institucionalnih enot.

1.62 Rezidenčne enote opravljajo transakcije z nerezidenčnimi enotami (tj. z enotami, ki so rezidenti drugih gospodarstev). Te transakcije so zunanje transakcije gospodarstva in so združene v računu tujine. Tujina ima torej podobno vlogo kakor institucionalni sektorji, čeprav so nerezidenčne enote zajete le toliko, kolikor so udeležene v transakcijah z rezidenčnimi institucionalnimi enotami.

1.63 Namišljene rezidenčne enote, ki se v sistemu ESR 2010 obravnavajo kot institucionalne enote, so opredeljene kot:

(a) tisti deli nerezidenčnih enot, ki imajo središče prevladujočega ekonomskega interesa (ki običajno opravljajo gospodarske transakcije eno leto ali več) na ekonomskem ozemlju države;

(b) nerezidenčne enote v vlogi lastnikov zemljišč ali zgradb na ekonomskem ozemlju države, vendar le glede transakcij, ki zadevajo ta zemljišča ali zgradbe.

Tokovi in stanja

1.64 Prikazani sta dve osnovni vrsti informacij: tokovi in stanja.

Tokovi se nanašajo na dejanja in učinke dogodkov, ki se zgodijo v določenem časovnem obdobju, stanja pa na postavke v določenem trenutku.

Tokovi

1.65 Tokovi odražajo ustvarjanje, preoblikovanje, zamenjavo, prenos ali prenehanje ekonomske vrednosti. Zajemajo spremembe vrednosti sredstev ali obveznosti institucionalne enote. Gospodarski tokovi so dveh vrst: transakcije in druge spremembe sredstev.

Transakcije se pojavljajo v vseh računih in tabelah, v katerih se pojavljajo tokovi, razen v računu drugih sprememb obsega sredstev in računu revalorizacije. Druge spremembe sredstev so prikazane samo v teh dveh računih.

Osnovne transakcije in drugi tokovi so združeni v razmeroma majhno število vrst glede na njihovo naravo.

Transakcije

1.66 Transakcija je gospodarski tok, ki je vzajemno delovanje med institucionalnimi enotami na osnovi medsebojnega dogovora ali dejanje znotraj institucionalne enote, ki ga je koristno obravnavati kot transakcijo, ker enota deluje v dveh različnih vlogah. Transakcije se delijo v štiri glavne skupine:

(a) transakcije s proizvodi: opisujejo izvor (domača proizvodnja ali uvoz) in porabo (vmesna potrošnja, končna potrošnja, investicije – ki vključujejo potrošnjo stalnega kapitala – ali izvoz) proizvodov;

(b) razdelitvene transakcije: opisujejo, kako se dodana vrednost, ustvarjena s proizvodnjo, razdeljuje med delo, kapital in državo, ter prerazdelitev dohodka in premoženja (davki na dohodek in premoženje ter drugi transferji);

(c) finančne transakcije: opisujejo neto pridobitve finančnih sredstev in neto prevzeme obveznosti za vsako vrsto finančnega instrumenta. Takšne transakcije se pojavljajo kot protipostavke nefinančnim transakcijam in kot transakcije, ki vključujejo samo finančne instrumente;

(d) transakcije, ki niso vključene v zgornje tri skupine: pridobitve minus odtujitve neproizvedenih nefinančnih sredstev.

Lastnosti transakcij

1.67 Transakcije so večinoma vzajemno delovanje med dvema ali več institucionalnimi enotami. Vseeno pa sistem ESR 2010 kot transakcije zajema tudi nekatera dejanja znotraj institucionalnih enot. Namen zajemanja transakcij znotraj enote je dati z analitičnega vidika bolj koristno sliko proizvodnje, končnih porab in stroškov.

1.68 Potrošnja stalnega kapitala, ki jo sistem ESR 2010 zajame kot strošek, je transakcija znotraj enote. Druge transakcije znotraj enote so večinoma transakcije s proizvodi, do katerih običajno pride, kadar se institucionalne enote, ki delujejo hkrati kot proizvajalci in končni potrošniki, odločijo potrošiti del lastne proizvodnje. Taki primeri so pogosti pri gospodinjstvih in državi.

1.69 Zajame se celotna lastna proizvodnja, ki je porabljena za končno porabo znotraj iste institucionalne enote. Lastna proizvodnja, porabljena za vmesno potrošnjo znotraj iste institucionalne enote, se zajame le, kadar se proizvodnja in vmesna potrošnja zgodita v različnih lokalnih EED znotraj iste institucionalne enote. Proizvodnja, ki je proizvedena in porabljena kot vmesna potrošnja znotraj iste lokalne EED, se ne zajame.

1.70 Transakcije so denarne transakcije, če udeležene enote plačujejo ali prejemajo plačila ali prevzemajo obveznosti ali prejemajo sredstva, izražena v denarnih enotah.

Transakcije, pri katerih ne gre za izmenjavo gotovine, sredstev ali obveznosti, izraženih v denarnih enotah, se štejejo za nedenarne transakcije. Transakcije znotraj enote so nedenarne transakcije. Nedenarne transakcije, ki vključujejo več kot eno institucionalno enoto, se pojavljajo pri transakcijah proizvodov (blagovna menjava), razdelitvenih transakcijah (plačilo v naravi, prenosi v naravi itd.) in drugih transakcijah (menjava neproizvedenih nefinančnih sredstev). Sistem ESR 2010 prikaže vse transakcije v denarnem izrazu. Vrednosti, ki se prikažejo za nedenarne transakcije, je zato treba meriti posredno ali jih kako drugače oceniti.

1.71 Transakcije, v katerih je vključena več kot ena enota, so dveh vrst. Lahko so „nekaj za nekaj“, tj. vračljive transakcije, ali „nekaj za nič“, tj. nevračljive transakcije. Vračljive transakcije so izmenjave med institucionalnimi enotami, tj. zagotavljanje blaga, storitev ali sredstev v zameno za protipostavko, npr. denar. Nevračljive transakcije so plačila ene institucionalne enote drugi institucionalni enoti v denarju ali naravi brez protipostavke. Vračljive transakcije se pojavljajo v vseh štirih skupinah transakcij, nevračljive transakcije pa so v glavnem razdelitvene transakcije, na primer davki, prejemki socialnega varstva ali darila. Te nevračljive transakcije se imenujejo transferji.

1.72 Transakcije se prikazujejo na enak način, kakor se pojavljajo v udeleženih institucionalnih enotah. Vendar pa se nekatere transakcije za bolj jasen prikaz temeljnih ekonomskih razmerij preuredijo. Transakcije se lahko preurejajo na tri načine: s preusmeritvijo, z razcepitvijo in prepoznavo glavnega udeleženca v transakciji.

1.73 Transakcija, ki se s stališča vključenih enot izvaja neposredno med enotama A in C, se lahko v računih prikaže kot izvedena posredno s tretjo enoto B. Torej se ena transakcija med A in C prikaže kot dve transakciji: ena transakcija med A in B ter ena transakcija med B in C. V tem primeru je transakcija preusmerjena.

1.74 Primer preusmeritve je način, na katerega so v računih prikazani socialni prispevki delodajalcev, ki jih delodajalci plačajo neposredno skladom socialnega zavarovanja. Sistem taka plačila zajame z dvema transakcijama: delodajalci plačajo socialne prispevke delodajalcev svojim zaposlenim, zaposleni pa iste prispevke plačajo skladom socialnega zavarovanja. Kot pri vseh preusmeritvah je namen izraziti gospodarsko vsebino transakcije, v tem primeru prikazati socialne prispevke delodajalcev kot prispevke, plačane v korist zaposlenih.

1.75 Druga vrsta preusmeritve je, da se transakcije prikažejo kot transakcije med dvema ali več institucionalnimi enotami, čeprav z vidika udeležencev transakcije sploh ni. Primer je obravnava dohodkov od lastnine, zasluženih z nekaterimi zavarovalnimi skladi, ki jih zadržijo zavarovalnice. Sistem take dohodke od lastnine prikaže, kot da jih zavarovalnice izplačajo zavarovancem, ti pa jih potem v enakih zneskih plačajo zavarovalnicam nazaj v obliki premijskih dodatkov.

1.76 Kadar se transakcija, ki se pri udeležencih pojavlja kot ena sama transakcija, prikaže z dvema ali več različno klasificiranimi transakcijami, je transakcija razcepljena. Razcepitev ne pomeni vključitve dodatnih enot v transakcije.

1.77 Tipična razcepljena transakcija je plačilo premij neživljenjskega zavarovanja. Čeprav zavarovanci in zavarovatelji ta plačila obravnavajo kot eno transakcijo, jih sistem ESR 2010 razdeli v dve popolnoma različni transakciji: plačila v zameno za storitev neživljenjskega zavarovanja in neto premije neživljenjskega zavarovanja. Prikaz prodaje proizvoda kot prodaje proizvoda in prodaje trgovske marže je še en primer razcepitve.

1.78 Kadar enota izvaja transakcijo v imenu druge enote (glavni udeleženec) in se financira s to enoto, se transakcija prikaže izključno v računih glavnega udeleženca. Praviloma se to načelo ne sme obiti, tako da se na primer z uporabo predpostavk poskuša dodeliti davke ali subvencije končnim plačnikom ali končnim upravičencem.

Primer je pobiranje davkov ene enote države v imenu druge. Davek se pripiše enoti države, ki je pooblaščena za naložitev davka (bodisi kot naročnik bodisi prek pooblaščenega organa naročnika) in ima pravico do končne odločitve o določitvi in spremembi davčne stopnje.

1.79 Opredelitev transakcije določa, da sodelovanje med institucionalnimi enotami poteka na osnovi medsebojnega dogovora. Izvedba transakcije na osnovi medsebojnega dogovora pomeni predhodno poznavanje in strinjanje institucionalnih enot. Davki, kazni in penali se plačujejo na podlagi medsebojnega dogovora, saj je plačnik državljan, zavezan zakonodaji države. Vendar pa zaseg sredstev brez nadomestila ni transakcija, četudi je naložen z zakonom.

Nezakonita gospodarska dejanja se štejejo za transakcije, če so dejanja vseh udeleženih enot dogovorjena. Tako so nakupi, prodaje ali menjave prepovedanih mamil ali ukradenega premoženja transakcije, tatvina pa ne.

Druge spremembe sredstev

1.80 Druge spremembe sredstev zajemajo spremembe, ki niso rezultat transakcij. Te so lahko:

(a) druge spremembe obsega sredstev in obveznosti ali

(b) dobički in izgube iz lastnine.

1.81 Druge spremembe obsega sredstev in spremembe obveznosti so razdeljene na tri glavne kategorije:

(a) običajni nastanki in izginotja sredstev, ki niso posledice transakcij;

(b) spremembe sredstev in obveznosti zaradi izjemnih, nepričakovanih dogodkov, ki niso ekonomske narave;

(c) spremembe v klasifikaciji in strukturi.

1.82 Primeri sprememb znotraj kategorije iz točke (a) odstavka 1.81 so odkritja in izčrpanja podzemnih sredstev ter naravna rast negojenih bioloških virov. Primeri sprememb v kategoriji iz točke (b) odstavka 1.81 so izgube sredstev zaradi naravnih nesreč, vojn ali hujših kriminalnih dejanj. V kategorijo (b) spadata tudi enostranski odpis dolgov in zaseg sredstev brez nadomestila. Primer spremembe v kategoriji iz točke (c) odstavka 1.81 je preklasifikacija institucionalne enote iz enega sektorja v drugega.

1.83 Dobički in izgube iz lastnine se pojavijo, kadar obstajajo spremembe cen sredstev. Pojavljajo se pri vseh vrstah finančnih in nefinančnih sredstev ter obveznosti. Lastnikom sredstev in obveznosti nastanejo dobički in izgube iz lastnine zgolj zaradi posedovanja sredstev ali obveznosti v določenem obdobju, ne da bi jih na kakršen koli način preoblikovali.

1.84 Dobički in izgube iz lastnine, ki se merijo na osnovi tekočih tržnih cen, se imenujejo nominalni dobički in izgube iz lastnine. Razčlenijo se lahko na nevtralne dobičke in izgube iz lastnine, ki odražajo spremembe splošne ravni cen, ter realne dobičke in izgube iz lastnine, ki odražajo spremembe cen sredstev zunaj splošne spremembe cen.

Stanja

1.85 Stanja so imetja sredstev in obveznosti v določenem trenutku. Zajemajo se na začetku in koncu vsakega obračunskega obdobja. Računi, ki kažejo stanja, se imenujejo bilance stanja.

1.86 Stanja se zajemajo tudi za prebivalstvo in zaposlenost. Vendar pa se ta stanja zajemajo kot srednje vrednosti obračunskega obdobja. Stanja se zajemajo za vsa sredstva znotraj meja sistema; tj. za finančna sredstva in obveznosti ter za nefinančna proizvedena in neproizvedena sredstva. Vendar pa se zajetje omejuje na tista sredstva, ki se uporabljajo v gospodarski dejavnosti in pri katerih lahko nastanejo lastniške pravice.

1.87 Stanja se torej ne prikazujejo za sredstva, kot so človeški kapital in naravni viri, ki niso nikogaršnja last.

Znotraj svojih mej je sistem ESR 2010 izčrpen tako glede tokov kot tudi glede stanj. To pomeni, da se lahko vse spremembe stanj popolnoma pojasnijo z zajetimi tokovi.

Sistem računov in agregati

Računovodska pravila

1.88 Račun prikazuje spremembe vrednosti, ki nastanejo v enoti ali sektorju glede na naravo gospodarskih tokov, prikazanih v računu. Gre za tabelo z dvema stolpcema. Tekoči računi so tisti, ki kažejo proizvodnjo, ustvarjanje in alokacijo dohodka, razdelitev ter prerazdelitev dohodka ter njegovo porabo. Računi akumulacije so računi kapitala in finančni računi ter računi drugih sprememb obsega.

Terminologija za obe strani računov

1.89 Sistem ESR 2010 prikazuje „vire“ na desni strani tekočih računov; tu se pojavljajo transakcije, ki povečujejo ekonomsko vrednost enote ali sektorja. Leva stran računov kaže „porabe“ – transakcije, ki zmanjšujejo ekonomsko vrednost. Desna stran računov akumulacije prikazuje„spremembe obveznosti in neto vrednosti“, leva pa „spremembe sredstev“. Bilance stanja so prikazane z „obveznostmi in neto vrednostjo“ (razlika med sredstvi in obveznostmi) na desni strani ter s „sredstvi“ na levi. Primerjava dveh zaporednih bilanc stanja kaže spremembe obveznosti in neto vrednosti ter spremembe sredstev.

1.90 V ESR razlikujemo med pravnim in ekonomskim lastništvom. Merilo za zajemanje transferja blaga iz ene enote v drugo je prehod ekonomskega lastništva iz ene enote v drugo. Pravni lastnik je enota, ki ima zakonsko pravico do ugodnosti lastništva. Kljub temu pa lahko pravni lastnik podpiše pogodbo z drugo enoto, da ta sprejme tveganja in koristi uporabe blaga, ki se izdeluje, v zameno za dogovorjeno plačilo. Narava sporazuma je finančni najem, medtem ko plačila odražajo samo ponudnikovo dajanje sredstev na razpolago posojilojemalcu. Na primer, če je banka pravni lastnik letala in se z letalsko družbo odloči za dogovor finančnega najema za upravljanje letala, je, kar zadeva transakcije v računih, lastnik letala letalska družba. Istočasno ob prikazu nakupa letala s strani letalske družbe banka letalski družbi pripiše posojilo, ki odraža dolgovane zneske za uporabo letala za vnaprej.

Dvojno knjiženje / četverno knjiženje

1.91 Nacionalno računovodstvo za enoto ali sektor temelji na načelu dvojnega knjiženja. Vsaka transakcija se zajame dvakrat, enkrat kot vir (ali kot sprememba obveznosti) in enkrat kot poraba (ali kot sprememba sredstev). Vsota transakcij, ki se zajamejo kot viri ali spremembe obveznosti, in vsota transakcij, ki se zajamejo kot porabe ali spremembe sredstev, morata biti enaki; s tem se lahko preverja skladnost računov.

1.92 Nacionalni računi – z vsemi enotami in vsemi sektorji – temeljijo na načelu četvernega knjiženja, ker sta v večini transakcij udeleženi dve institucionalni enoti. Oba udeležena nosilca transakcij vsako transakcijo zajameta dvakrat. Na primer socialni prejemki v denarju, ki jih enota države plača gospodinjstvu, so v računih države prikazani kot poraba v postavki transferji ter kot negativna pridobitev sredstev v postavki gotovina in vloge, v računih sektorja gospodinjstev pa so prikazani kot vir v postavki transferji ter kot pridobitev sredstev v postavki gotovina in vloge.

1.93 Transakcije znotraj ene enote (npr. potrošnja proizvodnje v enoti, ki jo je proizvedla) zahtevajo le dve vknjižbi, katerih vrednosti je treba oceniti.

Vrednotenje

1.94 Razen nekaterih spremenljivk, ki zadevajo prebivalstvo in delo, sistem ESR 2010 vse tokove in stanja prikazuje v denarnem izrazu. Tokovi in stanja se merijo glede na njihovo menjalno vrednost, tj. vrednost, po kateri se dejansko zamenjujejo ali bi se lahko zamenjevali za denar. Tržne cene so torej referenca ESR za vrednotenje.

1.95 V primeru denarnih transakcij, imetij v denarju in obveznosti so zahtevane vrednosti neposredno razpoložljive. V večini drugih primerov je najboljša metoda vrednotenja sklicevanje na tržne cene za podobno blago, storitve ali sredstva. Ta metoda se uporablja npr. za blagovno menjavo in za stanovanjske storitve za lastne potrebe. Kadar tržne cene za podobne proizvode niso na voljo, na primer v primeru netržnih storitev, ki jih proizvaja država, se vrednotenje opravi s seštevanjem proizvodnih stroškov. Če ni tržne cene, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, stroški pa niso na voljo, se tokovi in stanja lahko vrednotijo po diskontirani sedanji vrednosti pričakovanih prihodnjih donosov. Ta zadnja metoda se lahko uporabi samo kot izhod v sili.

1.96 Stanja se vrednotijo v tekočih cenah, ki so veljale na dan, na katerega se bilanca stanja nanaša, in ne na dan proizvodnje ali pridobitve blaga ali sredstev, ki tvorijo stanje. Stanja je treba vrednotiti po ocenjenih odpisanih tekočih vrednostih pridobitve ali po proizvodnih stroških.

Posebna vrednotenja proizvodov

1.97 Zaradi transportnih stroškov, trgovskih marž in davkov minus subvencij na proizvode proizvajalec in porabnik danega proizvoda njegovo vrednost navadno dojemata različno. Da bi bil sistem ESR 2010 čim bliže pogledom nosilcev transakcij, prikaže vse porabe v kupčevih cenah, ki vključujejo transportne stroške, trgovske marže in davke minus subvencije na proizvode, proizvodnjo pa v osnovnih cenah, ki teh elementov ne vključujejo.

1.98 Uvoz in izvoz proizvodov se zajameta po vrednostih na meji. Celotni uvoz in izvoz se vrednotita na carinski meji izvoznika ali franko ladja (fob). Tuje transportne in zavarovalne storitve med mejama držav izvoznika in uvoznika niso vključene v vrednost blaga, ampak so zajete pri storitvah. Ker je mogoče, da vrednosti fob pri podrobnejši členitvi blaga niso na voljo, se v tabelah, ki podrobno prikazujejo zunanjo trgovino, uvoz prikazuje z vrednostmi na carinski meji uvoznika (vrednost cif). Tako so v vrednost uvoženega blaga vključene vse transportne in zavarovalne storitve do meje uvoznika. Če so te storitve domače storitve, se v tem prikazu naredi globalna prilagoditev fob/cif.

Vrednotenje v stalnih cenah

1.99 Vrednotenje v stalnih cenah pomeni vrednotenje tokov in stanj v obračunskem obdobju s cenami prejšnjega obdobja. Namen vrednotenja v stalnih cenah je razčleniti spremembe v vrednostih tokov in stanj, do katerih pride v določenem obdobju, na spremembe cen in spremembe obsega. Tokovi in stanja v stalnih cenah so opisani v smislu obsega.

1.100 Številni tokovi in stanja, npr. dohodki, nimajo lastne cenovne in količinske razsežnosti. Vendar pa se lahko kupna moč teh spremenljivk izračuna z deflacioniranjem tekočih vrednosti s primernim indeksom cen, npr. indeksom cen za končno nacionalno porabo, z izvzetjem sprememb zalog. Deflacionirani tokovi in stanja so prav tako opisani v realnem smislu. Primer je realni razpoložljivi dohodek.

Čas zajemanja

1.101 Tokovi se zajamejo po obračunskem načelu; tj. ko je ekonomska vrednost ustvarjena, se preoblikuje ali preneha ali ko terjatve in obveznosti nastanejo, se preoblikujejo ali prenehajo.

1.102 Proizvodnja se zajame, ko se proizvede in ne takrat, ko jo kupec plača. Prodaja sredstva se zajame, ko sredstvo preide v druge roke in ne v trenutku ustreznega plačila. Obresti se zajamejo v tistem obračunskem obdobju, v katerem so obračunane, ne glede na to, ali so bile v tem obdobju plačane. Pravilo zajemanja po obračunskem načelu velja za vse tokove, za denarne in nedenarne ter za tokove, ki potekajo znotraj enot in tokove med enotami.

1.103 Morda je treba ta pristop sprostiti za davke in druge tokove, ki zadevajo državo in se v računih države pogosto zajemajo v trenutku plačila. Natančno preoblikovanje teh tokov iz zajemanja v trenutku plačila na obračunsko načelo utegne biti težko izvedljivo, zato se lahko uporabi metoda približka.

1.104 Kot izjema od splošnih pravil, ki veljajo za zajemanje plačila davkov in socialnih prispevkov sektorju država, se ta plačila lahko zajamejo brez dela, ki verjetno ne bo pobran, če pa je ta del vključen, se v istem obračunskem obdobju nevtralizira s kapitalskim transferjem države ustreznim sektorjem.

1.105 Tokovi se zajamejo v istem trenutku za vse udeležene institucionalne enote in v vseh računih. Institucionalne enote ne uporabljajo vedno istih računovodskih pravil. Celo ko jih, lahko pri dejanskem zajemanju prihaja do razlik iz praktičnih razlogov, kot so zamude v komunikaciji. Posledično lahko udeleženi nosilci transakcij transakcije zajemajo v različnih trenutkih. Tovrstna razhajanja se odpravijo s prilagoditvami.

Konsolidacija in neto izkazovanje

Konsolidacija

1.106 Konsolidacija se nanaša na izločitev iz porab in iz virov tistih transakcij, do katerih pride med enotami, kadar enote tvorijo skupino, ter na izločitev vzajemnih finančnih sredstev in obveznosti. To se običajno zgodi, ko se združijo računi podsektorjev države.

1.107 Načeloma tokovi in stanja med enotami, ki sestavljajo sektorje ali podsektorje, znotraj teh podsektorjev ali sektorjev ne smejo biti konsolidirani.

1.108 Vendar pa se konsolidirani računi lahko sestavljajo za dopolnilne prikaze in analize. Informacije o transakcijah teh (pod)sektorjev z drugimi sektorji in o odgovarjajočem „zunanjem“ finančnem položaju utegnejo biti pomembnejše od bruto podatkov.

1.109 Še več, računi in tabele, ki prikazujejo razmerja med upniki in dolžniki, prikazujejo podrobno sliko financiranja gospodarstva in veljajo kot zelo koristni za razumevanje kanalov, po katerih se finančni presežki prenašajo od končnih posojilodajalcev h končnim posojilojemalcem.

Neto izkazovanje

1.110 Posamezne enote ali sektorji lahko imajo isto vrsto transakcije kot porabo in kot vir (npr. plačujejo in prejemajo obresti) ter isto vrsto finančnega instrumenta kot sredstvo in kot obveznost. Razen stopnje neto izkazovanja, ki spada k samim klasifikacijam, je pristop v ESR bruto zajemanje.

1.111 Neto izkazovanje je implicitno prisotno v različnih kategorijah transakcij, med katerimi so najbolj izrazit primer „spremembe zalog“, ki bolj kot izkazovanje dnevnih povečevanj in zmanjševanj poudarjajo analitično pomemben vidik celotnih investicij. Podobno, ob nekaterih izjemah, finančni račun in računi drugih sprememb sredstev zajemajo povečanja sredstev in obveznosti na neto osnovi, tako da na koncu obračunskega obdobja poudarijo končne posledice teh vrst tokov.

Računi, izravnalne postavke in agregati

1.112 Za enote ali skupine enot različni računi zajemajo transakcije, ki so povezane s kakšnim od vidikov ekonomskega življenja (na primer proizvodnjo). Za račun proizvodnje transakcije ne bodo pokazale izravnave med porabami in viri brez uvedbe izravnalne postavke. Podobno je izravnalno postavko (neto vrednost) treba vpeljati tudi med vsoto sredstev in vsoto obveznosti institucionalne enote ali sektorja. Izravnalne postavke so same po sebi pomembne mere delovanja gospodarstva. Izračunane za celotno gospodarstvo so pomemben agregat.

Zaporedje računov

1.113 Sistem ESR 2010 je zgrajen na zaporedju med seboj povezanih računov. Celotno zaporedje računov za institucionalne enote in sektorje sestavljajo tekoči računi, računi akumulacije in bilance stanja.

1.114 Tekoči računi obravnavajo proizvodnjo, ustvarjanje, razdelitev in prerazdelitev dohodka ter porabo tega dohodka v obliki končne potrošnje. Računi akumulacije pokrivajo spremembe sredstev in obveznosti ter spremembe neto vrednosti (razlika med sredstvi in obveznostmi vsake institucionalne enote ali skupine enot). Bilance stanja izkazujejo stanja sredstev in obveznosti ter neto vrednost.

1.115 Zaporedje računov za lokalne EED in dejavnosti je skrajšano na prva dva tekoča računa: račun proizvodnje in račun ustvarjanja dohodka, katerega izravnalna postavka je poslovni presežek.

Račun blaga in storitev

1.116 Račun blaga in storitev za celotno gospodarstvo ali za skupine proizvodov prikazuje celoto virov (proizvodnja in uvoz) ter porab blaga in storitev (vmesna potrošnja, končna potrošnja, spremembe zalog, bruto investicije v osnovna sredstva, pridobitve minus odtujitve vrednostnih predmetov in izvoz). Ta račun ni račun v smislu drugih računov v zaporedju in ne ustvari izravnalne postavke, ki se prenese na naslednji račun v zaporedju. Gre pravzaprav za predstavitev računovodske enakosti v obliki tabele, v skladu s katero je za vse proizvode in skupine proizvodov v gospodarstvu ponudba enaka povpraševanju.

Račun tujine

1.117 Račun tujine zajema transakcije med rezidenčnimi in nerezidenčnimi institucionalnimi enotami ter ustrezna stanja sredstev in obveznosti.

Glede na to, da ima račun tujine v računovodski strukturi podobno vlogo kakor institucionalni sektor, je pripravljen z vidika tujine. Vir za tujino je poraba za celotno gospodarstvo in obratno. Pozitivna izravnalna postavka pomeni presežek za tujino in primanjkljaj za celotno gospodarstvo, negativna izravnalna postavka pa obratno.

Račun tujine se razlikuje od drugih sektorskih računov v tem, da ne prikazuje vseh računovodskih transakcij v tujini, ampak samo tiste, ki imajo nasprotno transakcijo v merjenem domačem gospodarstvu.

Izravnalne postavke

1.118 Izravnalna postavka se dobi z odštevanjem celotne vrednosti vnosov na eni strani računa od celotne vrednosti na drugi.

Izravnalne postavke zajemajo ogromno informacij in vsebujejo nekatere od najpomembnejših vnosov v računih, kot je razvidno iz naslednjih primerov izravnalnih postavk: dodana vrednost, poslovni presežek, razpoložljivi dohodek, varčevanje, neto posojanje/neto izposojanje.

Spodnji diagram prikazuje zaporedje računov v smislu tokov – vsaka izravnalna postavka je napisana krepko.

Diagram zaporedja računov image

1.119 Prvi račun v zaporedju je račun proizvodnje; zajema inpute in outpute proizvodnega procesa, izravnalna postavka je dodana vrednost.

1.120 Dodana vrednost se prenese na naslednji račun, račun ustvarjanja dohodka. Tu se zajamejo sredstva za zaposlene v proizvodnem procesu in davki, dolgovani državi zaradi proizvodnje, da se lahko za vsak sektor pridobi poslovni presežek (ali raznovrstni dohodek samozaposlenih v sektorju gospodinjstev) kot izravnalna postavka. Ta korak je potreben, da se lahko izmeri znesek dodane vrednosti, ki ga je proizvodni sektor zadržal v obliki poslovnega presežka ali raznovrstnega dohodka.

1.121 Nato se dodana vrednost, razdeljena med sredstva za zaposlene, davke in poslovni presežek/raznovrstni dohodek, prenese s to razdelitvijo na račun alokacije primarnega dohodka. Razdelitev omogoča alokacijo vsakega faktorskega dohodka sprejemnemu sektorju v nasprotju s proizvodnim sektorjem. Na primer vsa sredstva za zaposlene so razporejena med sektorjem gospodinjstev in sektorjem tujine, medtem ko poslovni presežek ostane v sektorju družb, kjer je bil ustvarjen. V tem računu so zajeti tudi tokovi dohodkov od lastnine v sektor in tisti iz sektorja, tako da je izravnalna postavka saldo primarnih dohodkov, ki pritekajo v sektor.

1.122 Naslednji račun zajema prerazdelitev teh dohodkov s transferji – račun sekundarne razdelitve dohodka. Glavni instrumenti prerazdelitve so državni davki, s katerimi je obdavčen sektor gospodinjstev, in socialni prejemki za ta sektor. Izravnalna postavka je razpoložljivi dohodek.

1.123 Glavno zaporedje osrednjih računov se nadaljuje v račun porabe razpoložljivega dohodka; ta račun je pomemben za sektor gospodinjstev, saj se tukaj zajemajo končni izdatki gospodinjstev; izravnalna postavka je varčevanje gospodinjstev.

1.124 Hkrati je ustvarjen vzporeden račun – račun prerazdelitve dohodka v naravi. Ta račun ima poseben namen prikazati socialne transferje v naravi kot pripisan transfer iz sektorja države v sektor gospodinjstev, tako da lahko dohodek gospodinjstev naraste za vrednost individualnih državnih storitev. V naslednjem računu (računu porabe prilagojenega razpoložljivega dohodka) je poraba razpoložljivega dohodka s strani gospodinjstev povečana za enak znesek, kakor če bi sektor gospodinjstev kupoval individualne storitve države. Ti dve pripisani vrednosti se izravnata, tako da je izravnalna postavka varčevanje, tj. identična varčevanju v glavnem zaporedju računov.

1.125 Varčevanje se prenese na račun kapitala; tu se uporabi za financiranje investicij, kar omogoča kapitalske transferje v sektorje in iz njih. Izravnalna postavka neto posojanje ali izposojanje kaže bodisi premajhno bodisi preveliko porabo pri pridobitvi realnih sredstev. Neto posojanje je presežek, ki je bil posojen, neto izposojanje pa je financiranje primanjkljaja.

1.126 Na tem mestu je stičišče s finančnimi računi; v njih je podrobno prikazano posojanje in izposojanje vsakega sektorja z izravnalno postavko neto posojanje ali izposojanje. Ta se mora natančno ujemati z izravnalno postavko neto posojanja/izposojanja računa kapitala in kakršna koli razlika med njima je lahko samo meritvena razlika med realnim in finančnim prikazom ekonomske dejavnosti.

1.127 Glede na spodnjo vrstico diagrama je račun na levi strani začetna bilanca stanja, ta kaže raven vseh sredstev in obveznosti, realnih in finančnih, na začetku opredeljenega obdobja. Premoženje gospodarstva se meri po njegovi neto vrednosti (sredstvih, zmanjšanih za obveznosti); ta je prikazana na dnu bilance stanja.

1.128 Od začetnih bilanc so proti desni prikazane različne spremembe sredstev in obveznosti, ki se pojavljajo v obračunskem obdobju. Račun kapitala kaže spremembe zaradi transakcij z realnimi sredstvi, finančni račun pa spremembe zaradi transakcij s finančnimi sredstvi in obveznostmi. Ob odsotnosti drugih vplivov bi to omogočilo takojšnji izračun končne postavke z dodajanjem sprememb začetni postavki.

1.129 Vendar se lahko spremembe pojavljajo zunaj ekonomskega cikla proizvodnje in potrošnje in tovrstne spremembe bodo vplivale na vrednosti sredstev in obveznosti ob koncu obdobja. Ena vrsta sprememb je sprememba obsega sredstev – realne spremembe stalnega kapitala, nastale zaradi dogodkov, ki niso del gospodarstva. Primer bi bila izguba zaradi katastrofe – hud potres, v katerem bi bila uničena znatna količina sredstev, vendar ne zaradi ekonomske transakcije izmenjave ali transferja. To izgubo je treba prikazati v računu drugih sprememb obsega, da se pojasni nižja raven sredstev, kakor bi bilo pričakovati glede na ekonomske dogodke. Drug način, kako se lahko spreminja vrednost sredstev (in obveznosti), a ne kot rezultat ekonomske transakcije, je s spremembo cene, posledica česar so dobički in izgube iz lastnine v stanju sredstev. Ta sprememba je prikazana v računih revalorizacije. Upoštevanje teh dveh dodatnih učinkov na vrednosti stanja sredstev in obveznosti omogoča oceno vrednosti končne bilance stanja kot začetno postavko, prilagojeno za spremembe v računu tokov v spodnji vrstici slike.

Agregati

1.130 Agregati so sestavljene vrednosti, ki merijo rezultat dejavnosti celotnega gospodarstva; na primer proizvodnjo, dodano vrednost, razpoložljivi dohodek, končno potrošnjo, varčevanje, investicije itd. Čeprav izračun agregatov ni edini namen ESR, so pomembni kot zbirni kazalci za namene makroekonomske analize in primerjave v času in prostoru.

1.131 Obstajata dve vrsti agregatov:

(a) agregati, ki se nanašajo neposredno na transakcije v sistemu ESR 2010, kot so proizvodnja blaga in storitev, končna potrošnja, bruto investicije v osnovna sredstva, sredstva za zaposlene itd.;

(b) agregati, ki so izravnalne postavke računov, kot so BDP v tržnih cenah, poslovni presežek celotnega gospodarstva, BND, nacionalni razpoložljivi dohodek, varčevanje, saldo tekočih transakcij s tujino in neto vrednost celotnega gospodarstva (nacionalno bogastvo).

1.132 Pomembna je uporaba podatkov nacionalnih računov, preračunanih na prebivalca. Pri splošnih agregatih, kot so BDP, nacionalni dohodek ali končna potrošnja gospodinjstev, se kot imenovalec navadno uporablja celotno (rezidenčno) prebivalstvo. Pri podsektorizaciji računov ali dela računov sektorja gospodinjstev se uporabljajo podatki o številu gospodinjstev in o številu oseb, ki pripadajo vsakemu podsektorju.

BDP: ključni agregat

1.133 BDP je eden od ključnih agregatov v ESR. BDP je mera celotne gospodarske dejavnosti, ki se izvaja na ekonomskem ozemlju, posledica česar je proizvodnja, ki ustreza končnemu povpraševanju gospodarstva. BDP v tržnih cenah se meri na tri načine:

1. po proizvodnem pristopu kot vsota dodanih vrednosti vseh dejavnosti, v okviru katerih se proizvajajo blago in storitve, plus davki minus subvencije na proizvode;

2. po izdatkovnem pristopu kot vsota vseh končnih izdatkov pri potrošnji končne proizvodnje gospodarstva ali pri povečanju bogastva, plus izvoz minus uvoz blaga in storitev;

3. po dohodkovnem pristopu kot vsota vseh dohodkov, zasluženih v procesu proizvodnje blaga in storitev, plus davki na proizvodnjo in uvoz minus subvencije.

1.134 Ti trije pristopi k merjenju BDP odražajo tudi različne načine obravnave BDP v smislu sestavnih delov. Dodana vrednost se lahko razdeli na institucionalni sektor in vrsto dejavnosti ali industrije, ki prispeva k celoti, npr. kmetijstvo, predelovalne dejavnosti, gradbeništvo, storitve itd.

Končni izdatki se lahko razdelijo po vrstah: izdatki gospodinjstev, končni izdatki NPISG, končni izdatki države, sprememba zalog, investicije v osnovna sredstva in izvoz, minus stroški uvoza.

Vsota zasluženih dohodkov se lahko razdeli glede na vrsto dohodka – sredstva za zaposlenost in poslovni presežek.

1.135 Za doseganje najboljše ocene BDP je dobra praksa, da se elementi teh treh pristopov vnesejo v okvir ponudbe in porabe. Tako se omogoči uskladitev dodane vrednosti in ocen dohodka dejavnosti ter uravnoteženje ponudbe in povpraševanja po proizvodih. Ta celostni pristop zagotavlja skladnost med sestavnimi deli BDP in boljšo oceno ravni BDP, kot jo je mogoče dobiti samo z enim od treh pristopov. Neto domači proizvod v tržnih cenah (NDP) je razlika med BDP in potrošnjo stalnega kapitala.

Input-output okvir

1.136 Input-output (I-O) okvir združuje sestavne dele bruto dodane vrednosti (BDV), inpute in outpute dejavnosti, ponudbo proizvoda in povpraševanje po njem ter sestavo porab ter virov v institucionalnih sektorjih gospodarstva. Ta okvir razdeli gospodarstvo za prikaz transakcij vsega blaga in storitev med dejavnostmi in končnimi potrošniki za eno obdobje (na primer četrt leta). Informacije se lahko predstavijo na dva načina:

(a) tabele ponudbe in porabe;

(b) simetrične input-output tabele.

Tabele ponudbe in porabe

1.137 Tabele ponudbe in porabe prikazujejo celotno gospodarstvo po dejavnosti (npr. industrija motornih vozil) in proizvodih (npr. športno blago). Tabele prikazujejo povezave med sestavnimi deli BDV, inputi in outputi dejavnosti ter ponudbo in povpraševanjem po proizvodih. Tabele ponudbe in porabe povezujejo različne institucionalne sektorje gospodarstva (npr. javne družbe) s podrobnostmi o uvozu in izvozu blaga ter storitev, državnih izdatkih, gospodinjskih izdatkih in izdatkih NPISG ter investicijah.

1.138 Izdelava tabel ponudb in porabe omogoča pregled skladnosti in koherence sestavnih delov nacionalnih računov v enem podrobnem okviru in z vključitvijo sestavnih delov treh pristopov merjenja BDP (tj. proizvodni, dohodkovni in izdatkovni) omogoča določitev ene ocene BDP.

1.139 Če so tabele ponudbe in porabe celostno usklajene, omogočajo tudi koherenco in skladnost pri povezovanju sestavnih delov naslednjih treh računov:

1. račun blaga in storitev;

2. račun proizvodnje (po dejavnosti in po institucionalnem sektorju) in

3. račun ustvarjanja dohodka (po dejavnosti in po institucionalnem sektorju).

Simetrične input-output tabele

1.140 Simetrične input-output tabele so izpeljane iz podatkov v tabelah ponudbe in porabe ter drugih dodatnih virov, da oblikujejo teoretično osnovo za nadaljnje analize.

1.141 Te tabele vsebujejo simetrične (po posameznem proizvodu ali po posamezni dejavnosti) tabele, Leontijeve inverzne matrike in druge diagnostične analize, kot so multiplikatorji proizvodnje. Te tabele ločeno prikazujejo potrošnjo doma proizvedenega ter uvoženega blaga in storitev ter so teoretični okvir za nadaljnjo strukturno analizo gospodarstva, vključno s sestavo in učinkom sprememb končnega povpraševanja v gospodarstvu.




POGLAVJE 2

ENOTE IN SKUPINE ENOT

2.01 Gospodarstvo države je sistem, v katerem institucije in ljudje sodelujejo prek izmenjav in transferjev blaga, storitev in plačilnih sredstev (npr. denarja) za proizvodnjo in potrošnjo blaga in storitev.

V gospodarstvu so enote, ki sodelujejo, gospodarski subjekti, ki lahko imajo v lasti sredstva, prevzemajo obveznosti ter sodelujejo v ekonomskih dejavnostih in transakcijah z drugimi subjekti. Imenujejo se institucionalne enote.

Opredelitev enot, ki se uporabljajo v nacionalnih računih, ima različne namene. Prvič, enote so najpomembnejše sestavine pri opredeljevanju gospodarstev v geografskem smislu, npr. države, regije in skupine držav, kot so monetarne ali politične unije. Drugič, so najpomembnejše sestavine združevanja enot v institucionalne sektorje. Tretjič, so bistvenega pomena za opredeljevanje, kateri tokovi in stanja se zajemajo. Transakcije med različnimi deli iste institucionalne enote se načeloma ne zajemajo v nacionalnih računih.

2.02 Enote in skupine enot so v nacionalnih računih opredeljene glede na vrsto gospodarskih analiz, ki so jim namenjene, in ne glede na vrste enot, ki se običajno uporabljajo v statističnih raziskavah. Zadnje enote (na primer podjetja, holdingi, enote enovrstne dejavnosti, lokalne enote, oddelki države, nepridobitne institucije, gospodinjstva itd.) ne morejo ustrezati namenom nacionalnih računov, ker temeljijo na merilih pravne, upravne ali računovodske narave.

Statistiki upoštevajo opredelitve analitičnih enot, določene v ESR 2010, da bodo lahko v statistična raziskovanja, s katerimi se zbirajo podatki, postopoma uvedli vse tiste elemente informacij, ki omogočajo izračun podatkov na osnovi analitičnih enot, ki se uporabljajo v ESR 2010.

2.03 Značilnost sistema ESR 2010 je uporaba enot, ki ustrezajo trem načinom členitve gospodarstva:

1. za analizo tokov in pozicij je zelo pomembna izbira enot, ki omogočajo preučevanje vedenjskih odnosov med gospodarskimi subjekti;

2. za analizo proizvodnega procesa je zelo pomembno izbrati enote, ki odkrivajo razmerja tehnično-ekonomske narave ali odražajo lokalne dejavnosti;

3. za regionalne analize so potrebne enote, ki odražajo lokalne dejavnosti.

Institucionalne enote so opredeljene tako, da se izpolni prvi od teh ciljev. Vedenjski odnosi iz točke 1 zahtevajo enote, ki odražajo njihovo celotno institucionalno gospodarsko dejavnost.

Proizvodni proces, tehnično-ekonomska razmerja in regionalne analize iz točk 2 in 3 zahtevajo enote, kot so lokalne EED. Te enote so opisane pozneje v tem poglavju.

Pred opredelitvijo enot, ki se uporabljajo v ESR 2010, je treba opredeliti meje nacionalnega gospodarstva.

MEJE NACIONALNEGA GOSPODARSTVA

2.04 Enote, ki sestavljajo gospodarstvo države ter katerih tokovi in stanja se zajemajo v ESR 2010, so rezidenčne. Vsaka institucionalna enota je rezidenčna na tistem ekonomskem ozemlju, kjer ima središče glavnega ekonomskega interesa. Tovrstne enote so znane kot rezidenčne enote ne glede na nacionalnost, pravno obliko ali prisotnost na ekonomskem ozemlju v trenutku opravljanja transakcije.

2.05 Ekonomsko ozemlje sestavljajo naslednji elementi:

(a) območje (geografsko ozemlje) pod dejansko upravo in gospodarskim nadzorom ene države;

(b) vsa prosta območja, vključno s carinskimi skladišči in tovarnami pod carinskim nadzorom;

(c) nacionalni zračni prostor, teritorialne vode in epikontinentalni pas v mednarodnih vodah, do katerih ima država izključno pravico;

(d) ozemeljske enklave; to so geografska ozemlja v tujini, ki jih v skladu z mednarodnimi pogodbami ali sporazumi med državami uporabljajo državne agencije države (na primer veleposlaništva, konzulati, vojaška oporišča, znanstvene postaje itd.);

(e) nahajališča nafte, zemeljskega plina itn. v mednarodnih vodah zunaj epikontinentalnega pasa države, ki jih izkoriščajo rezidenčne enote z ozemlja, kot je opredeljeno v točkah (a) do (d).

Ribiški čolni, druge ladje, pomične ploščadi in zrakoplovi se v ESR obravnavajo kot prenosna oprema, ne glede na to, ali so v lasti in/ali v upravljanju rezidentov države ali v lasti nerezidentov in v upravljanju rezidenčnih enot. Transakcije, ki vključujejo lastništvo (bruto investicije v osnovna sredstva) in uporabo (najemanje, zavarovanje itd.) prenosne opreme, so pripisane gospodarstvu države, katere rezidenta sta lastnik in/ali upravljavec. V primeru finančnega najema se predpostavlja sprememba lastništva.

Ekonomsko ozemlje je lahko območje, ki je večje ali manjše od zgoraj opredeljenega območja. Primer večjega območja je denarna unija, kot je Evropska monetarna unija; primer manjšega območja pa je del države, kot je regija.

2.06 V ekonomsko ozemlje niso vključene ekstrateritorialne enklave.

Izključeni so tudi deli lastnega geografskega ozemlja države, ki ga uporabljajo naslednje organizacije:

(a) državne agencije drugih držav;

(b) institucije in organi Evropske unije in

(c) mednarodne organizacije na osnovi mednarodnih pogodb med državami.

Ozemlja, ki jih uporabljajo institucije in organi Evropske unije ter mednarodne organizacije, so ločena ekonomska ozemlja. Značilnost takih ozemelj je, da so institucije njihovi edini rezidenti.

2.07 „Središče glavnega ekonomskega interesa“ kaže na dejstvo, da znotraj ekonomskega ozemlja države obstaja lokacija, na kateri enota opravlja ekonomske dejavnosti in transakcije v pomembnem obsegu, bodisi za nedoločen čas bodisi za določeno, a daljše časovno obdobje (eno leto ali več). Zgolj lastništvo zemljišč in zgradb na ekonomskem ozemlju zadostuje za ugotovitev, da ima lastnik na tem ozemlju središče prevladujočega ekonomskega interesa.

Podjetja so skoraj vedno povezana samo z enim gospodarstvom. Obdavčenje in druge pravne zahteve so ponavadi razlog za uporabo ločene pravne osebe za poslovanje v vsaki sodni pristojnosti. Poleg tega je opredeljena ločena institucionalna enota za statistične namene, kadar ena pravna oseba opravlja precejšnji del poslovanja na dveh ali več ozemljih (npr. za podružnice, lastništva zemlje in podjetja na več ozemljih). Zaradi ločevanja takih pravnih oseb je rezidenčnost vsakega naknadno opredeljenega podjetja jasna. „Središče glavnega ekonomskega interesa“ ne pomeni, da subjektov, ki opravljajo precejšnji del poslovanja na dveh ali več ozemljih, ni treba ločevati.

Če podjetje nima fizične razsežnosti, je njegova rezidenčnost določena glede na ekonomsko ozemlje, pod katerega zakoni je podjetje ustanovljeno ali registrirano.

2.08 Enote, ki se štejejo za rezidente države, se lahko dodatno razdelijo na:

(a) enote, ki so dejavne v proizvodnji, financah, zavarovanju ali prerazdelitvi, glede vseh njihovih transakcij, razen tistih, ki so v zvezi z lastništvom zemljišč in zgradb;

(b) enote, ki so v glavnem dejavne v potrošnji, glede vseh njihovih transakcij, razen tistih, ki so v zvezi z lastništvom zemljišč in zgradb;

(c) vse enote v vlogi lastnikov zemljišč in zgradb, razen lastnikov ekstrateritorialnih enklav, ki so del ekonomskega ozemlja drugih držav ali so samostojne države.

2.09 Za enote, ki niso gospodinjstva, glede vseh njihovih transakcij, razen tistih, ki so v zvezi z lastništvom zemljišč in zgradb, sta možna dva primera:

(a) dejavnost se izvaja izključno na ekonomskem ozemlju države: enote, ki opravljajo takšno dejavnost, so rezidenčne enote države;

(b) dejavnost se v obdobju enega leta ali dlje izvaja na ekonomskih ozemljih več držav: rezidenčna enota države je samo tisti del enote, ki ima središče prevladujočega ekonomskega interesa na ekonomskem ozemlju države.

Rezidenčna institucionalna enota je lahko namišljena rezidenčna enota, če dejavnost, ki jo v državi eno leto ali dlje izvaja enota, ki je rezident druge države. Kadar dejavnost traja manj kot eno leto, ostane del dejavnosti proizvodne institucionalne enote, ločena institucionalna enota pa se ne razpozna. Ko je dejavnosti nepomembna, čeprav traja več kot eno leto, in za dejavnosti montaže opreme v tujini se ločena enota ne razpozna, dejavnosti pa se zajamejo kot dejavnosti proizvodne institucionalne enote.

2.10 Gospodinjstva, razen v vlogi lastnikov zemljišč in stavb, so rezidenčne enote ekonomskega ozemlja, kjer imajo središče glavnega ekonomskega interesa. Rezidenčne so ne glede na obdobja v tujini, ki trajajo manj kot eno leto. Vključujejo zlasti:

(a) obmejne delavce, opredeljene kot ljudi, ki dnevno prečkajo mejo s sosednjo državo, v katero hodijo na delo;

(b) sezonske delavce, opredeljene kot ljudi, ki glede na letni čas zapustijo državo zaradi dela v drugi državi, in sicer za več mesecev, vendar za manj kot eno leto;

(c) turiste, bolnike, študente, funkcionarje na uradnih obiskih, poslovneže, prodajalce, umetnike in člane posadk na potovanjih v tujini;

(d) lokalno osebje, zaposleno v ekstrateritorialnih enklavah državnih organov druge države;

(e) osebje institucij Evropske unije in civilnih ali vojaških mednarodnih organizacij, ki imajo sedeže v ekstrateritorialnih enklavah;

(f) uradne, civilne ali vojaške predstavnike državnih organov (skupaj z drugimi člani gospodinjstev, ki jim ti predstavniki pripadajo) s sedežem v teritorialnih enklavah.

Študenti se vedno obravnavajo kot rezidenti, ne glede na dolžino njihovega študija v tujini.

2.11 Vse enote v vlogi lastnikov zemljišč in/ali zgradb, ki so del ekonomskega ozemlja, so rezidenčne enote ali namišljene rezidenčne enote države, v kateri so ta zemljišča ali te zgradbe.

INSTITUCIONALNE ENOTE

2.12  Opredelitev: institucionalna enota je gospodarski subjekt, za katerega je značilna neodvisnost pri sprejemanju odločitev pri izvajanju glavne funkcije. Rezidenčna enota se obravnava kot institucionalna enota na ekonomskem ozemlju, kjer ima središče glavnega ekonomskega interesa, če je neodvisna pri sprejemanju odločitev in vodi popolno računovodstvo ali je sposobna sestaviti popolno računovodstvo.

Da bi bila enota neodvisna pri sprejemanju odločitev v zvezi z izvajanjem svoje glavne funkcije, mora biti subjekt:

(a) upravičena do lastništva blaga ali sredstev v lastnem imenu; v transakcijah z drugimi institucionalnimi enotami bo sposobna zamenjevati lastništvo blaga in sredstev;

(b) sposobna sprejemati ekonomske odločitve in se ukvarjati z ekonomskimi dejavnostmi, za katere je pravno odgovorna;

(c) sposobna prevzemati obveznosti v lastnem imenu, sprejemati druge obveznosti ali dodatne obveze in sklepati pogodbe in

(d) sposobna voditi celoto računov, sestavljeno iz računovodske dokumentacije, ki zajema vse njene transakcije, opravljene v obračunskem obdobju, vključno z bilanco stanja sredstev in obveznosti.

2.13 Kadar ni jasno, ali ima subjekt značilnosti institucionalne enote, se uporabljajo naslednja načela:

(a) gospodinjstva se v zvezi s svojo glavno funkcijo obravnavajo kot neodvisna pri sprejemanju odločitev in so zato vseeno institucionalne enote, tudi če ne vodijo celote računov;

(b) subjekti, ki ne vodijo celote računov in niso sposobni sestaviti celote računov na zahtevo, da to storijo, niso institucionalne enote;

(c) subjekti, ki vodijo celoto računov, vendar niso neodvisni pri sprejemanju odločitev, so del enot, ki jih nadzirajo;

(d) da bi se subjekti šteli za institucionalne enote, jim ni treba objaviti računov;

(e) subjekti, ki so del skupine enot, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in vodijo celoto računov, se obravnavajo kot institucionalne enote, tudi če neodvisnost pri sprejemanju odločitev deloma prenesejo na osrednje telo (sedež podjetja), ki je odgovorno za splošno usmerjanje skupine; sedež podjetja se sam po sebi obravnava kot institucionalna enota, ločena od enot, ki jih nadzira;

(f) neprave družbe so subjekti, ki vodijo celoto računov in nimajo pravnega statusa. Po svojem gospodarskem in finančnem vedenju se razlikujejo od svojih lastnikov in so podobne družbam. Šteje se, da so neodvisne pri sprejemanju odločitev in da so institucionalne enote.

Uprave podjetij in holdingi

2.14 Uprave podjetij in holdingi so institucionalne enote. Gre za dve vrsti, in sicer:

(a) uprava podjetja je enota, ki izvaja vodstveni nadzor nad svojimi hčerinskimi družbami. Uprave podjetij so dodeljene prevladujočemu sektorju nefinančnih družb njihovih hčerinskih družb, razen če so vse ali večina njihovih hčerinskih družb finančne družbe – v tem primeru se obravnavajo kot izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126) v sektorju finančnih družb.

Če obstaja mešanica nefinančnih in finančnih hčerinskih družb, določa klasifikacijo sektorja prevladujoči delež glede na dodano vrednost.

Uprave podjetij so opisane pod Mednarodno klasifikacijo industrijskih standardov vseh gospodarskih dejavnosti (ISIC Rev. 4), oddelek M, razred 7010 (NACE Rev. 2, M 70.10):

Ta razred vključuje nadziranje in vodenje drugih enot družbe ali podjetja; izvaja strateško ali organizacijsko načrtovanje in vlogo odločanja družbe ali podjetja; izvaja vodstveni nadzor in upravlja vsakodnevno delovanje povezanih enot.

(b) Holding, ki ima v lasti sredstva podružnic in ne izvaja vodstvenih dejavnosti, je lastna finančna institucija (S.127) in je razvrščen kot finančna družba.

Holdingi so opisani pod ISIC Rev. 4, oddelek K, razred 6420 (NACE Rev. 2, K 64.20):

Ta razred vsebuje dejavnosti holdingov, tj. enot, ki so lastnice sredstev (upravljalnega deleža lastniškega kapitala) skupine hčerinskih družb in katerih glavna dejavnost je lastništvo skupine. Holdingi v tem razredu ne opravljajo drugih storitev za podjetja, v katerih imajo lastniški kapital, to pomeni, da ne upravljajo ali vodijo drugih enot.

Skupine družb

2.15 Velike skupine družb nastanejo, kadar matična družba nadzoruje več hčerinskih družb, ki pa lahko nadzorujejo lastne podružnice itn. Vsaka članica skupine se obravnava kot ločena institucionalna enota, če ustreza opredelitvi institucionalne enote.

2.16 Prednost tega, da se skupine družb ne obravnavajo kot posamezne institucionalne enote, je, da skupine čez čas niso vedno stabilne oziroma v praksi niso enostavno opredeljive. Včasih je težko dobiti podatke o skupinah, katerih dejavnosti niso tesno povezane. Številne skupine so prevelike in preveč različne, da bi se obravnavale kot posamezne enote, njihova velikost in sestava pa se sčasoma lahko spremenita zaradi združitev in prevzemov.

Enote za posebne namene

2.17 Enota za posebne namene (EPN) ali namenska družba je običajno družba z omejeno odgovornostjo ali komanditna družba, ustanovljena za dosego ozko določenih, posebnih ali časovno omejenih ciljev in za izključevanje finančnega tveganja, posebnega davčnega tveganja ali regulativnega tveganja.

2.18 EPN nimajo skupne opredelitve, vendar so značilne naslednje lastnosti:

(a) nimajo zaposlenih in nefinančnih sredstev;

(b) razen „poštnega nabiralnika“ ali znaka, ki potrjuje njihov kraj registracije, so malo fizično prisotne;

(c) vedno so povezane z drugo družbo, pogosto kot hčerinska družba;

(d) so rezidenčne na drugem ozemlju, kot je rezidenčno ozemlje povezanih družb. Če podjetje ni fizično prisotno, je njegova rezidenčnost določena glede na ekonomsko ozemlje, pod katerega zakoni je podjetje ustanovljeno ali registrirano;

(e) upravljajo jih zaposleni druge družbe, ki je lahko povezana ali pa tudi ne. EPN plačuje pristojbine za zagotovljene storitve in v zameno matični ali drugi povezani družbi zaračunava pristojbino za kritje teh stroškov. To je edina proizvodnja, v katero je EPN vključen, čeprav pogosto prevzema obveznosti v imenu svojega lastnika ter običajno prejema investicijske prihodke in dobičke iz lastnine za sredstva, ki jih ima v lasti.

2.19 Ne glede na to, ali ima enota vse te lastnosti ali nobene in ali je opisana kot EPN ali kot nekaj podobnega ali ne, se obravnava enako kot vse druge institucionalne enote v smislu, da se dodeli sektorju in dejavnosti v skladu z njeno glavno dejavnostjo, razen če EPN nima neodvisnih pravic za delovanje.

2.20 Tako so lastne finančne institucije, umetne hčerinske družbe in državne enote za posebne namene, ki niso neodvisne pri delovanju, dodeljene sektorju njihovega nadzornega organa. V izjemnih primerih, tj. če so nerezidenčne, se priznavajo ločeno od svojih nadzornih organov. V primeru države pa se dejavnosti hčerinskih družb prikažejo v računih države.

Lastne finančne institucije

2.21 Holding, ki je samo lastnik sredstev hčerinske družbe, je primer lastne finančne institucije. Primeri drugih enot, ki se tudi obravnavajo kot lastne finančne institucije, so enote z lastnostmi EPN, kot je opisano zgoraj, vključno z investicijskimi in pokojninskimi skladi ter enotami, ki se uporabljajo za razpolaganje s premoženjem in njegovo upravljanje za posameznike ali družine, izdajanje dolžniških vrednostnih papirjev v imenu povezanih družb (takšno podjetje se lahko imenuje conduit) in za izvajanje drugih finančnih funkcij.

2.22 Stopnja neodvisnosti od matičnega podjetja se lahko kaže v izvajanju nekaj dejanskega nadzora nad lastnimi sredstvi in obveznostmi, tj. pri prevzemanju tveganja in prejemanju koristi, povezanih s temi sredstvi in obveznostmi. Te enote se razvrstijo v sektor finančnih družb.

2.23 Tovrstni subjekt, ki ne more delovati neodvisno od matičnega podjetja in je samo pasivni imetnik sredstev in obveznosti (včasih opisan, kot da je na avtopilotu), se ne obravnava kot ločena institucionalna enota, razen če je rezident gospodarstva, ki ni gospodarstvo njegovega matičnega podjetja. Če je rezident istega gospodarstva kot njegovo matično podjetje, se obravnava kot „umetna hčerinska družba“, opisana v nadaljnjem besedilu.

Umetne hčerinske družbe

2.24 Hčerinska družba, ki je popolnoma v lasti matične družbe, se lahko ustanovi za zagotavljanje storitev matični družbi ali drugim družbam v isti skupini zaradi izogibanja davkom, zmanjševanja obveznosti v primeru stečaja ali zagotavljanja drugih tehničnih prednosti v okviru davčne zakonodaje ali prava gospodarskih družb, ki velja v določeni državi.

2.25 Na splošno tovrstni subjekti ne ustrezajo opredelitvi institucionalne enote, ker niso sposobni delovati neodvisno od svoje matične družbe in zanje lahko veljajo omejitve sposobnosti razpolaganja ali opravljanja transakcij s sredstvi, ki jih imajo na svoji bilanci stanja. Raven proizvodnje in ceno, ki jo prejmejo zanjo, jim določa matično podjetje, ki je (lahko tudi z drugimi družbami iste skupine) njihova edina stranka. Zato se ne obravnavajo kot ločene institucionalne enote, ampak kot sestavni del matičnega podjetja, njihovi računi pa se konsolidirajo z računi matičnega podjetja, razen če so rezidenčni v drugem gospodarstvu kot njihovo matično podjetje.

2.26 Treba je razlikovati med pravkar opisanimi umetnimi hčerinskimi družbami in enotami, ki izvajajo samo pomožne dejavnosti. Pomožne dejavnosti so v obsegu omejene na storitve, ki jih do neke mere dejansko potrebujejo vsa podjetja, na primer čiščenje prostorov, upravljanje plačilne liste zaposlenih ali zagotavljanje infrastrukture informacijske tehnologije za podjetje (glej poglavje 1, odstavek 1.31).

Državne enote za posebne namene

2.27 Država lahko vzpostavi tudi enote za posebne namene, s podobnimi lastnostmi in funkcijami kot lastne finančne institucije in umetne hčerinske družbe. Take enote nimajo pooblastil za samostojno delovanje in obseg transakcij, ki jih lahko opravljajo, je omejen. Ne prevzemajo tveganj in nagrad, povezanih s sredstvi in obveznostmi, ki jih imajo. Če so take enote rezidenčne, se obravnavajo kot sestavni del države in ne kot ločene enote. Če so nerezidenčne, se obravnavajo kot ločene enote. Vse transakcije, ki jih izvajajo v tujini, se odražajo v ustreznih transakcijah z državo. Zato se za enoto, ki si izposoja v tujini, šteje, da državi pod istimi pogoji posodi isti znesek, kot si ga je prvotno izposodila.

2.28 Če povzamemo: računi enot za posebne namene brez neodvisnih pravic za ukrepanje se konsolidirajo z matično družbo, razen če so rezidenčni v drugem gospodarstvu kot matična družba. To splošno pravilo ima eno izjemo, in sicer kadar nerezidenčno EPN vzpostavi država.

2.29 Namišljene rezidenčne enote so opredeljene kot:

(a) tisti deli nerezidenčnih enot, ki imajo središče glavnega gospodarskega interesa (to so v večini primerov enote, v katerih poteka gospodarska proizvodnja eno leto ali več) na ekonomskem ozemlju države;

(b) nerezidenčne enote v vlogi lastnikov zemljišč in/ali zgradb na ekonomskem ozemlju države, vendar le glede transakcij, ki zadevajo ta zemljišča ali zgradbe.

Namišljene rezidenčne enote se obravnavajo kot institucionalne enote ne glede na to, ali vodijo le delne račune, in ne glede na to, ali so neodvisne pri sprejemanju odločitev.

2.30 Institucionalne enote so:

(a) enote, ki so neodvisne pri sprejemanju odločitev in imajo celoto računov, kot so:

1. zasebne in javne družbe;

2. zadruge ali partnerska podjetja, ki so priznana kot neodvisne pravne osebe;

3. javni proizvajalci, ki so na podlagi posebne zakonodaje priznani kot neodvisne pravne osebe;

4. nepridobitne institucije, ki so priznane kot neodvisne pravne osebe, ter

5. državne agencije;

(b) enote, ki imajo celoto računov in za katere se šteje, da so neodvisne pri sprejemanju odločitev, čeprav niso bile ustanovljene ločeno od svoje matične družbe: neprave družbe;

(c) enote, za katere ni nujno, da vodijo celoto računov, vendar se zanje šteje, da so neodvisne pri sprejemanju odločitev, in sicer:

1. gospodinjstva;

2. namišljene rezidenčne enote.

INSTITUCIONALNI SEKTORJI

2.31 Makroekonomska analiza ne upošteva dejanj vsake institucionalne enote posebej, temveč skupne dejavnosti podobnih institucij. Enote je zato treba združiti v skupine, imenovane institucionalni sektorji, od katerih se nekateri delijo na podsektorje.



Tabela 2.1 –  Sektorji in podsektorji

Sektorji in podsektorji

 

Javni

Nacionalni zasebni

Pod tujim nadzorom

Nefinančne družbe

S.11

S.11001

S.11002

S.11003

Finančne družbe

S.12

 

 

 

Denarne finančne institucije (MFI)

Centralna banka

S.121

 

 

 

Druge denarne finančne institucije (OMFI)

Družbe, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke

S.122

S.12201

S.12202

S.12203

Skladi denarnega trga (MMF)

S.123

S.12301

S.12302

S.12303

Finančne družbe, razen MFI in Zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (ICPF)

Investicijski skladi razen MMF

S.124

S.12401

S.12402

S.12403

Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov

S.125

S.12501

S.12502

S.12503

Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

S.126

S.12601

S.12602

S.12603

Lastne finančne institucije in posojilodajalci

S.127

S.12701

S.12702

S.12703

 

Zavarovalne družbe (IC)

S.128

S.12801

S.12802

S.12803

Pokojninski skladi (PF)

S.129

S.12901

S.12902

S.12903

Država

S.13

 

 

 

Centralna država (razen skladov socialne varnosti)

S.1311

 

 

 

Regionalna država (razen skladov socialne varnosti)

S.1312

 

 

 

Lokalna država (razen skladov socialne varnosti)

S.1313

 

 

 

Skladi socialne varnosti

S.1314

 

 

 

Gospodinjstva

S.14

 

 

 

Delodajalci in samozaposleni brez zaposlenih

S.141+S.142

 

 

 

Zaposleni

S.143

 

 

 

Prejemniki dohodkov od lastnine in transfernih dohodkov

S.144

 

 

 

Prejemniki dohodkov od lastnine

S.1441

 

 

 

Prejemniki pokojnin

S.1442

 

 

 

Prejemniki drugih transferjev

S.1443

 

 

 

Nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva

S.15

 

 

 

Tujina

S.2

 

 

 

Države članice ter institucije in organi Evropske unije

S.21

 

 

 

Države članice Evropske unije

S.211

 

 

 

Institucije in organi Evropske unije

S.212

 

 

 

Države nečlanice in mednarodne organizacije, ki niso rezidenčne v Evropski uniji

S.22

 

 

 

2.32 Vsak sektor in podsektor združuje institucionalne enote s podobnim gospodarskim vedenjem.

Graf 2.1 –    Dodelitev enot v sektorje image

2.33 Institucionalne enote se združujejo v sektorje glede na to, kakšna vrsta proizvajalcev so, ter na osnovi njihove glavne dejavnosti in funkcije, ki sta pokazatelja njihovega gospodarskega vedenja.

2.34 Graf 2.1 prikazuje način razporejanja enot glavnim sektorjem. Glede na graf je treba za določanje sektorja enote, ki je rezidenčna in ni gospodinjstvo, določiti, ali jo nadzira država ali ne in ali je tržni ali netržni proizvajalec.

2.35 Nadzor nad finančno ali nefinančno družbo je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike družbe, na primer z izbiro primernih direktorjev, če je potrebna.

2.36 Posamezna institucionalna enota (druga družba, gospodinjstvo, nepridobitna institucija ali enota države) zagotavlja nadzor nad družbo ali nepravo družbo z lastništvom več kot polovice glasovalnih delnic ali z drugačnim nadzorom več kot polovice glasovalnih pravic delničarjev.

2.37 Ni nujno, da je institucionalna enota lastnica glasovalnih delnic, da bi lahko nadzorovala več kot polovico glasovalnih pravic delničarjev. Dana družba, družba C je lahko hčerinske družbe druge družbe B, v kateri ima tretja družba A v lasti večino glasovalnih delnic. Družba C je hčerinska družba družbe B, kadar družba B nadzoruje več kot polovico glasovalnih pravic delničarjev v družbi C ali je družba B delničar v C s pravico imenovanja ali razrešitve večine direktorjev v C.

2.38 Država zagotavlja nadzor nad družbo na podlagi posebne zakonodaje, ki ji omogoča, da določa politiko družbe. Glavni dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odločanju, ali družbo nadzoruje država, so v nadaljevanju navedeni kazalniki, ki jih je osem:

(a) država ima v lasti večino glasovalnih deležev;

(b) država nadzoruje odbor ali upravljalni organ;

(c) država nadzoruje imenovanje in razreševanje ključnega osebja;

(d) država nadzoruje ključne odbore v subjektu;

(e) država ima v lasti zlato delnico;

(f) obstajajo posebni predpisi;

(g) država je glavna stranka;

(h) družba si izposoja od države.

Za določanje nadzora je lahko dovolj že en kazalnik, včasih pa lahko nadzor skupaj določi več različnih kazalnikov.

2.39 Za nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe, je treba upoštevati pet kazalnikov nadzora, ki so:

(a) imenovanje uradnikov;

(b) zagotavljanje pomožnih instrumentov;

(c) pogodbeni sporazumi;

(d) stopnja financiranja;

(e) stopnja izpostavljenosti države tveganju.

Podobno kot za družbe je za določanje nadzora včasih lahko dovolj že en kazalnik, včasih pa lahko nadzor skupaj določi več različnih kazalnikov.

2.40 Razlikovanje med tržnim in netržnim ter s tem povezana razvrstitev subjektov javnega sektorja v sektor država in sektor družbe sta odvisna od meril iz odstavka 1.37.

2.41 Sektor se razdeli v podsektorje glede na merila, pomembna za ta sektor; na primer država se lahko razdeli na centralno, regionalno in lokalno državo ter sklade socialne varnosti. To omogoča natančnejši opis gospodarskega vedenja enot.

Računi za sektorje in podsektorje zajemajo glavne in stranske dejavnosti institucionalnih enot, ki so zajete v ustrezni sektor.

Vsaka institucionalna enota pripada samo enemu sektorju ali podsektorju.

2.42 Kadar je glavna funkcija institucionalne enote proizvajanje blaga in storitev, je treba najprej določiti vrsto proizvajalca, da se lahko enota dodeli sektorju.

2.43 Tabela 2.2 kaže vrsto proizvajalca ter glavne dejavnosti in funkcije, ki so značilne za vsak sektor:



Tabela 2.2 –  Vrsta proizvajalca ter glavne dejavnosti in funkcije po sektorjih

Vrsta proizvajalca

Glavna dejavnost in funkcija

Sektor

Tržni proizvajalec

Proizvodnja tržnega blaga in nefinančnih storitev

Nefinančne družbe (S.11)

Tržni proizvajalec

Finančno posredovanje, skupaj z zavarovanjem

Pomožne finančne dejavnosti

Finančne družbe (S.12)

Javni netržni proizvajalec

Proizvodnja in ponudba netržne proizvodnje za kolektivno in individualno potrošnjo ter izvajanje transakcij z namenom prerazdelitve nacionalnega dohodka in premoženja

Država (S.13)

Tržni proizvajalec ali zasebni proizvajalec za lastno končno porabo

Potrošnja

Proizvodnja tržne proizvodnje in proizvodnja za lastno končno porabo

Gospodinjstva (S.14)

kot potrošniki

kot podjetniki

Zasebni netržni proizvajalec

Proizvodnja in ponudba netržne proizvodnje za individualno potrošnjo

Nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (S.15)

2.44 Sektor tujina (S.2) se nanaša na tokove in stanja med rezidenčnimi in nerezidenčnimi enotami – za nerezidenčne enote niso značilni isti cilji in vrste vedenja, ampak se razpoznajo samo na podlagi tokov in stanj glede na rezidenčne enote.

Nefinančne družbe (S.11)

2.45  Opredelitev: sektor nefinančne družbe (S.11) sestavljajo institucionalne enote, ki so neodvisne pravne osebe in tržni proizvajalci, njihova glavna dejavnost pa je proizvodnja blaga in nefinančnih storitev. Sektor nefinančnih družb vključuje tudi nefinančne neprave družbe (glej odstavek 2.13(f)).

2.46 Zajete so naslednje institucionalne enote:

(a) zasebne in javne družbe, ki so tržne proizvajalke, v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev;

(b) zadruge in partnerska podjetja, priznani kot neodvisne pravne osebe, ki so tržni proizvajalci, v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev;

(c) javni proizvajalci, ki so priznani kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev;

(d) nepridobitne institucije ali združenja, ki opravljajo storitve za nefinančne družbe ter so priznane kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev;

(e) uprave podjetij, ki nadzorujejo skupino družb, ki so tržni proizvajalci, če je pretežna vrsta dejavnosti skupine družb kot celote – merjena na podlagi dodane vrednosti – proizvodnja blaga in nefinančnih storitev;

(f) EPN, katerih glavna dejavnost je zagotavljanje blaga ali nefinančnih storitev;

(g) zasebne in javne neprave družbe, ki so tržne proizvajalke, v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev.

2.47 „Nefinančne neprave družbe“ so vsi subjekti, ki so tržni proizvajalci, v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev, in ki izpolnjujejo pogoje za razvrstitev med neprave družbe (glej točko (f) odstavka 2.13).

Nefinančne neprave družbe morajo imeti dovolj informacij za sestavo celote računov, upravljajo pa se, kot da bi bile družbe. Dejansko razmerje med nepravo družbo in njenim lastnikom je enako razmerju med družbo in njenimi delničarji.

Nefinančne neprave družbe v lasti gospodinjstev, enot države ali nepridobitnih institucij se skupaj z nefinančnimi družbami uvrščajo v sektor nefinančnih družb in ne v sektor njihovega lastnika.

2.48 Obstoj celote računov, vključno z bilancami stanja, ni zadosten pogoj, da bi bili tržni proizvajalci obravnavani kot institucionalne enote, kot so neprave družbe. Partnerstva in javni proizvajalci, razen tistih, ki so vključeni v točke (a), (b), (c) in (f) odstavka 2.46, ter individualni lastniki – tudi če vodijo celoto računov – se na splošno ne razlikujejo od institucionalnih enot, saj ne morejo neodvisno sprejemati odločitev, ker je njihovo vodstvo pod nadzorom gospodinjstev, nepridobitnih institucij ali držav, ki so njihove lastnice.

2.49 Nefinančne družbe vključujejo namišljene rezidenčne enote, ki se obravnavajo kot neprave družbe.

2.50 Sektor nefinančnih družb sestavljajo trije podsektorji:

(a) javne nefinančne družbe (S.11001);

(b) nacionalne zasebne nefinančne družbe (S.11002);

(c) nefinančne družbe pod tujim nadzorom (S.11003).

Podsektor: javne nefinančne družbe (S.11001)

2.51  Opredelitev: podsektor javne nefinančne družbe sestavljajo vse nefinančne družbe, neprave družbe in nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe, ki so tržni proizvajalci in jih nadzirajo enote države.

2.52 Javne neprave družbe so neprave družbe, katerih neposredne lastnice so enote države.

Podsektor: nacionalne zasebne nefinančne družbe (S.11002)

2.53  Opredelitev: podsektor nacionalne zasebne nefinančne družbe sestavljajo vse nefinančne družbe, neprave družbe in nepridobitne institucije, ki so priznane kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, ki jih ne nadzira država ali nerezidenčne institucionalne enote.

V ta podsektor so vključene tiste družbe in neprave družbe z neposrednimi tujimi naložbami, ki niso razvrščene v podsektor nefinančne družbe pod tujim nadzorom (S.11003).

Podsektor: nefinančne družbe pod tujim nadzorom (S.11003)

2.54  Opredelitev: podsektor nefinančne družbe pod tujim nadzorom sestavljajo vse nefinančne družbe in neprave družbe, ki jih nadzirajo nerezidenčne institucionalne enote.

Ta podsektor vključuje:

(a) vse hčerinske družbe nerezidenčnih družb;

(b) vse družbe, ki jih nadzirajo nerezidenčne institucionalne enote, ki same niso družbe; na primer družba, ki jo nadzira tuja država. Vključuje družbe, ki jih nadzira skupina nerezidenčnih enot, ki delujejo sporazumno;

(c) vse podružnice ali druge nekorporativne agencije nerezidenčnih družb ali nekorporativni proizvajalci, ki so namišljene rezidenčne enote.

Finančne družbe (S.12)

2.55  Opredelitev: sektor finančne družbe (S.12) sestavljajo institucionalne enote, ki so neodvisne pravne osebe in tržni proizvajalci in katerih glavna dejavnost je proizvodnja finančnih storitev. Tovrstne institucionalne enote so vse družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s:

(a) finančnim posredovanjem (finančni posredniki) in/ali

(b) pomožnimi finančnimi dejavnostmi (izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti).

Vključene so tudi institucionalne enote, ki zagotavljajo finančne storitve, kadar se večina transakcij z njihovimi sredstvi ali obveznostmi ne izvaja na odprtih trgih.

2.56 Finančno posredništvo je dejavnost, v kateri institucionalna enota pridobiva finančna sredstva in hkrati prevzema obveznosti za svoj račun z izvajanjem finančnih transakcij na trgu. Sredstva in obveznosti finančnih posrednikov se v procesu finančnega posredovanja spreminjajo ali preoblikujejo glede na primer zapadlost, obseg, tveganje ipd.

Pomožne finančne dejavnosti so dejavnosti, ki so povezane s finančnim posredništvom, same pa ne vključujejo finančnega posredništva.

Finančni posredniki

2.57 V postopku finančnega posredništva se sredstva prelivajo od tretjih oseb s presežki k tretjim osebam s primanjkljaji sredstev. Finančni posrednik ne deluje le kot zastopnik drugih institucionalnih enot, temveč s pridobivanjem finančnih sredstev in prevzemanjem obveznosti za svoj račun tudi sebe izpostavlja tveganju.

2.58 V procesu finančnega posredništva se lahko pojavljajo vse kategorije obveznosti, razen kategorije druge obveznosti (AF.8). Finančna sredstva, ki so vključena v proces finančnega posredništva, so lahko razvrščena v katero koli kategorijo, razen v kategorijo sheme zavarovanja, pokojninske in standardizirane jamstvene sheme (AF.6) [zavarovanje,…], vendar vključno s kategorijo drugih terjatev. Finančni posredniki lahko svoja sredstva investirajo v nefinančna sredstva, vključno z nepremičninami. Da bi bila družba obravnavana kot finančni posrednik, bi morala prevzemati tudi obveznosti na trgu in preoblikovati sredstva. Družbe, ki poslujejo z nepremičninami, niso finančni posredniki.

2.59 Funkcija zavarovalnih družb in pokojninskih skladov je združevanje tveganj. Obveznosti tovrstnih institucij so sheme zavarovanja, pokojninske sheme in standardizirane jamstvene sheme (AF.6). Nasprotna postavka obveznostim so investicije zavarovalnih družb in pokojninskih skladov, ki delujejo kot finančni posredniki.

2.60 Investicijski skladi, v nadaljnjem besedilu skladi denarnega trga in skladi, ki niso skladi denarnega trga, v glavnem prevzemajo obveznosti z izdajanjem delnic ali enot investicijskega sklada (AF.52). Tovrstna sredstva preoblikujejo s pridobivanjem finančnih sredstev in/ali nepremičnin. Investicijski skladi se uvrščajo med finančne posrednike. Vsaka sprememba vrednosti njihovih sredstev in obveznosti, razen lastnih delnic, se odraža v njihovih lastnih sredstvih (glej odstavek 7.07). Ker je vrednost lastnih sredstev investicijskega sklada enaka vrednosti njegovih delnic ali enot, se vsaka sprememba vrednosti sredstev in obveznosti sklada odraža v tržni vrednosti takih delnic ali enot. Investicijski skladi, ki investirajo v nepremičnine, so finančni posredniki.

2.61 Finančno posredništvo je omejeno na pridobivanje sredstev in prevzemanje obveznosti splošne javnosti ali določenih in razmeroma velikih podskupin javnosti. Kadar je dejavnost omejena na majhne skupine oseb ali družin, ne gre za finančno posredništvo.

2.62 Lahko obstajajo izjeme glede splošnega omejevanja finančnega posredništva na finančne transakcije na trgu. Primeri so komunalne kreditne banke in hranilnice, ki se zanašajo na zadevno lokalno javnost, ali družbe za finančni najem, ki so pri pridobivanju ali investiranju sredstev odvisne od skupine matičnih družb. Take družbe so uvrščene med finančne posrednike, če je posojanje oziroma sprejemanje prihrankov neodvisno od lokalne javnosti oziroma matične skupine.

Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

2.63 Pomožne finančne dejavnosti obsegajo pomožne dejavnosti pri izvajanju transakcij s finančnimi sredstvi in obveznostmi ali pri preoblikovanju sredstev. Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti se ne izpostavljajo tveganju pri pridobivanju finančnih sredstev ali prevzemanju obveznosti. Izvajalci omogočajo finančno posredovanje. Uprave podjetij, katerih vse hčerinske družbe ali večina hčerinskih družb so finančne družbe, so izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti.

Finančne družbe, ki niso finančni posredniki in izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

2.64 Druge finančne družbe, ki niso finančni posredniki in izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti, so institucionalne enote, ki nudijo finančne storitve, kjer se večina transakcij z njihovimi sredstvi ali obveznostmi ne izvaja na odprtih trgih.

Institucionalne enote, vključene v sektor finančnih družb

2.65 V sektor finančne družbe (S.12) so vključene naslednje institucionalne enote:

(a) zasebne in javne družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in/ali pomožnimi finančnimi dejavnostmi;

(b) zadruge in partnerska podjetja, priznani kot neodvisne pravne osebe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in/ali pomožnimi finančnimi dejavnostmi;

(c) javni proizvajalci, priznani kot pravne osebe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in/ali pomožnimi finančnimi dejavnostmi;

(d) nepridobitne institucije, priznane kot pravne osebe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in/ali pomožnimi finančnimi dejavnostmi ali opravljajo storitve za finančne družbe;

(e) uprave podjetij, kadar so vse ali večina njihovih hčerinskih družb finančne družbe, ki v glavnem opravljajo finančno posredništvo in/ali pomožne finančne dejavnosti. Te uprave podjetij se razvrščajo med izvajalce pomožnih finančnih dejavnosti (S.126);

(f) holdingi, katerih glavna vloga je razpolaganje s sredstvi skupine hčerinskih družb. Sestava skupine je lahko finančna ali nefinančna – to ne vpliva na razvrstitev holdingov med lastne finančne institucije (S.127);

(g) EPN, katerih glavna dejavnost je zagotavljanje finančnih storitev;

(h) nekorporativni investicijski skladi, ki obsegajo investicijske portfelje v lasti skupine udeležencev, upravljajo pa jih v glavnem druge finančne družbe. Taki skladi so institucionalne enote, ločene od finančnih družb, ki jih upravljajo;

(i) nekorporativne enote, v glavnem dejavne v finančnem posredništvu ter podvržene urejanju in nadzoru (večinoma se razvrščajo med institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke, med zavarovalne družbe ali pokojninske sklade), za katere se šteje, da so neodvisne pri odločanju in neodvisne od lastnikov pri upravljanju; v ekonomskem in finančnem vedenju so podobne finančnim družbam. V tem primeru se obravnavajo kot ločene institucionalne enote. Primeri so podružnice nerezidenčnih finančnih družb.

Podsektorji finančnih družb

2.66 Sektor finančnih družb se deli na naslednje podsektorje:

(a) centralna banka (S.121);

(b) institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122);

(c) skladi denarnega trga (MMF) (S.123);

(d) investicijski skladi razen MMF (S.124);

(e) drugi finančni posredniki razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125);

(f) izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126);

(g) lastne finančne institucije in posojilodajalci (S.127);

(h) zavarovalne družbe (S.128) in

(i) pokojninski skladi (S.129).

Združevanje podsektorjev finančnih družb

2.67 Denarne finančne institucije, kot jih opredeljuje ECB, so sestavljene iz vseh institucionalnih enot, vključenih v podsektorje centralna banka (S.121), institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122), in skladi denarnega trga (S.123).

2.68 Druge denarne finančne institucije so sestavljene iz tistih finančnih posrednikov, prek katerih se učinki monetarne politike centralne banke (S.121) prenašajo na druge subjekte gospodarstva. To so institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122), in skladi denarnega trga (S.123).

2.69 Finančni posredniki, ki se ukvarjajo z združevanjem tveganj, so zavarovalne družbe in pokojninski skladi. Sestavljata jih podsektorja zavarovalne družbe (S.128) in pokojninski skladi (S.129).

2.70 Finančne družbe, razen denarnih finančnih institucij ter zavarovalnih družb in pokojninskih skladov, sestavljajo podsektorji investicijski skladi razen skladov denarnega trga (S.124), drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125), izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126) ter lastne finančne institucije in posojilodajalci (S.127).

Razčlenjevanje podsektorjev finančnih družb na finančne družbe pod javnim, nacionalnim zasebnim in tujim nadzorom

2.71 Razen podsektorja S.121 se vsak podsektor deli na:

(a) javne finančne družbe;

(b) nacionalne zasebne finančne družbe in

(c) finančne družbe pod tujim nadzorom.

Merila za to delitev so enaka kakor za nefinančne družbe (glej odstavke 2.51 do 2.54).



Tabela 2.3 –  Sektor finančnih družb in njegovi podsektorji

Sektorji in podsektorji

Javni

Nacionalni zasebni

Pod tujim nadzorom

Finančne družbe

S.12

 

 

 

Denarne finančne institucije (MFI)

Centralna banka

S.121

 

 

 

Druge denarne finančne institucije (OMFI)

Družbe, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke

S.122

S.12201

S.12202

S.12203

MMF

S.123

S.12301

S.12302

S.12303

Finančne družbe, razen MFI in ICPF

Investicijski skladi razen MMF

S.124

S.12401

S.12402

S.12403

Drugi finančni posredniki, razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov

S.125

S.12501

S.12502

S.12503

Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti

S.126

S.12601

S.12602

S.12603

Lastne finančne institucije in posojilodajalci

S.127

S.12701

S.12702

S.12703

Zavarovalne družbe in pokojninski skladi (ICPF)

Zavarovalne družbe (IC)

S.128

S.12801

S.12802

S.12803

Pokojninski skladi (PF)

S.129

S.12901

S.12902

S.12903

Centralna banka (S.121)

2.72  Opredelitev: podsektor centralna banka (S.121) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, katerih glavna funkcija je izdajanje denarja, vzdrževanje notranje in zunanje vrednosti denarja in posedovanje celote ali dela mednarodnih rezerv države.

2.73 V podsektor S.121 se razvrščajo naslednji finančni posredniki:

(a) nacionalna centralna banka, tudi kadar je del evropskega sistema centralnih bank;

(b) centralne denarne agencije javnega izvora (npr. agencije, ki upravljajo devize ali izdajajo denar), ki vodijo celoto računov in so v odnosu do centralne države neodvisne pri sprejemanju odločitev. Kadar se te dejavnosti večinoma izvajajo v enotah centralne države ali znotraj centralne banke, ločene institucionalne enote ne obstajajo.

2.74 Podsektor S.121 razen centralne banke ne zajema agencij in organov, ki uravnavajo ali nadzirajo finančne družbe ali finančne trge. Razvrščajo se v podsektor S.126.

Institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122)

2.75  Opredelitev: podsektor institucije, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke (S.122), vključuje vse finančne družbe in neprave družbe, razen tistih, ki se razvrščajo v podsektorja centralna banka in skladi denarnega trga, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in poslujejo tako, da od institucionalnih enot, torej ne samo od denarnih finančnih institucij, sprejemajo vloge in/ali zelo podobne nadomestke za vloge in za svoj račun dajejo posojila in/ali investirajo v vrednostne papirje.

2.76 Institucij, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke, ni mogoče označiti preprosto kot „banke“, ker so lahko med njimi finančne družbe, ki sebe ne imenujejo banke, in finančne družbe, ki se v nekaterih državah ne smejo tako imenovati, nekatere finančne družbe, ki se imenujejo banke, pa mogoče niso institucije, ki sprejemajo vloge. V podsektor S.122 se razvrščajo naslednji finančni posredniki:

(a) komercialne banke, „univerzalne“ banke in „vsenamenske“ banke;

(b) hranilnice (vključno z vzajemnimi hranilnicami in hranilnicami ter posojilnimi združenji);

(c) poštne žiro institucije, poštne banke, žiro banke;

(d) podeželske kreditne banke, kmečke kreditne banke;

(e) zadružne kreditne banke, kreditne zadruge;

(f) specializirane banke (npr. trgovske banke, emisijske hiše, zasebne banke) in

(g) institucije za izdajo elektronskega denarja, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom.

2.77 V podsektor S.122 se razvrstijo tudi spodaj navedeni finančni posredniki, če prejemajo vračljiva sredstva od javnosti v obliki vlog ali v drugih oblikah, kot je neprekinjeno izdajanje dolgoročnih dolžniških vrednostnih papirjev:

(a) družbe, ki dajejo hipotekarna posojila (vključno s stanovanjskimi zadrugami, hipotekarnimi bankami in hipotekarnimi kreditnimi institucijami);

(b) komunalne kreditne institucije.

V nasprotnem primeru se razvrstijo v podsektor S.124.

2.78 Podsektor S.122 ne zajema:

(a) uprav podjetij, ki nadzirajo in upravljajo druge enote skupine, v glavnem sestavljenе iz institucij, ki sprejemajo vloge, razen centralne banke, same pa niso institucije, ki sprejemajo vloge. Te uprave podjetij se razvrščajo v podsektor S.126;

(b) nepridobitnih institucij, ki so priznane kot neodvisne pravne osebe in opravljajo storitve za institucije, ki sprejemajo vloge, a se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Razvrščajo se v podsektor S.126, in

(c) institucij za izdajo elektronskega denarja, ki se ne ukvarjajo v glavnem s finančnim posredništvom.

Skladi denarnega trga (S.123)

2.79  Opredelitev: podsektor skladi denarnega trga (S.123) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe (razen tistih, ki se razvrščajo v podsektorja centralna banka in kreditne institucije), ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Poslujejo tako, da izdajajo delnice ali enote investicijskih skladov kot zelo podoben nadomestek za vloge od institucionalnih enot in za lastni račun investirajo v glavnem v delnice/enote skladov denarnega trga, kratkoročne dolžniške vrednostne papirje in/ali vloge.

2.80 V podsektor S.123 se razvrščajo naslednji finančni posredniki: investicijski skladi, vključno z naložbenimi skladi, vzajemnimi naložbenimi skladi in drugimi kolektivnimi investicijskimi shemami, katerih delnice ali enote so zelo podobni nadomestki za vloge.

2.81 Podsektor S.123 ne vključuje:

(a) uprav podjetij, ki nadzirajo in upravljajo skupino, sestavljeno v glavnem iz skladov denarnega trga, same pa niso ti skladi. Razvrščajo se v podsektor S.126;

(b) nepridobitnih institucij, priznanih kot neodvisne pravne osebe, ki opravljajo storitve za sklade denarnega trga, a se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Razvrščajo se v podsektor S.126.

Investicijski skladi razen skladov denarnega trga (S.124)

2.82  Opredelitev: podsektor investicijski skladi razen skladov denarnega trga (S.124) sestavljajo vsi kolektivni investicijski sistemi (razen tistih, ki se razvrščajo v podsektor skladi denarnega trga), ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Poslujejo tako, da izdajajo delnice ali enote investicijskih skladov, ki niso zelo podoben nadomestek za vloge, in za lastni račun investirajo v glavnem v finančna sredstva, ki niso kratkoročna finančna sredstva, in v nefinančna sredstva (običajno nepremičnine).

2.83 Investicijski skladi razen skladov denarnega trga zajemajo naložbene sklade, vzajemne naložbene sklade in druge kolektivne naložbene sisteme, katerih delnice ali enote investicijskih skladov se ne štejejo za zelo podobne nadomestke za vloge.

2.84 V podsektor S.124 se razvrščajo naslednji finančni posredniki:

(a) odprti investicijski skladi, katerih delnice ali enote investicijskih skladov se na zahtevo imetnikov ponovno odkupijo ali izplačajo neposredno ali posredno iz sredstev sklada/podjetja;

(b) zaprti investicijski skladi s stalnim delniškim kapitalom, pri katerih morajo investitorji, ki pristopajo k skladu ali ga zapuščajo, kupiti ali prodati obstoječe delnice;

(c) nepremičninski investicijski skladi;

(d) investicijski skladi, ki vlagajo v druge sklade („skladi skladov“);

(e) hedge skladi, ki pokrivajo različne kolektivne naložbene sisteme in vključujejo visoke minimalne naložbe, majhno regulacijo in širok razpon investicijskih strategij.

2.85 Podsektor S.124 ne vključuje:

(a) pokojninskih skladov, ki so del podsektorja pokojninski skladi;

(b) državnih skladov za posebne namene, imenovanih državni premoženjski skladi. Državni sklad za posebne namene se razvršča med lastne finančne institucije, če se razvršča kot finančna družba. Razvrščanje „državnega sklada za posebne namene“ kot dela sektorja država ali kot dela sektorja finančne družbe se določi v skladu z merili glede državnih enot za posebne namene iz odstavka 2.27;

(c) uprav podjetij, ki nadzirajo in upravljajo skupino, sestavljeno v glavnem iz investicijskih skladov razen skladov denarnega trga, ki pa same niso investicijski skladi. Razvrščajo se v podsektor S.126;

(d) nepridobitnih institucij, priznanih kot neodvisne pravne osebe, ki opravljajo storitve za investicijske sklade razen skladov denarnega trga, a se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Razvrščajo se v podsektor S.126.

Drugi finančni posredniki razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125)

2.86  Opredelitev: podsektor drugi finančni posredniki razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredovanjem, tako da od institucionalnih enot prevzemajo obveznosti v oblikah, ki niso gotovina, vloge ali delnice investicijskih skladov ali povezane s shemami zavarovanja ter pokojninskimi in standardiziranimi jamstvenimi shemami.

2.87 Podsektor S.125 zajema finančne posrednike, ki se v glavnem ukvarjajo z dolgoročnim financiranjem. V večini primerov se ta podsektor zaradi te prevladujoče dospelosti razlikuje od OMFI podsektorjev (S.122 in S.123). Na podlagi neobstoječih obveznosti v obliki delnic investicijskih skladov, ki niso zelo podobni nadomestki za vloge ali sheme zavarovanja, pokojninske sheme in standardizirane garancijske sheme, se lahko določi meja s podsektorji investicijskih skladov razen skladov denarnega trga (S.124), zavarovalnih družb (S.128) in pokojninskih skladov (S.129).

2.88 Podsektor drugi finančni posredniki razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125) se dalje razdeli na podsektorje, sestavljene iz družb, ki se ukvarjajo s prenosom finančnih sredstev in opravljajo posle listinjenja (FVC), posrednikov z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, finančnih družb, ki se ukvarjajo s posojanjem, in specializiranih finančnih družb. To je prikazano v tabeli 2.4.

Tabela 2.4 –    Podsektor drugi finančni posredniki razen zavarovalnih družb in pokojninskih skladov (S.125) ter njegova razčlenitev

Družbe, ki se ukvarjajo s prenosom finančnih sredstev in opravljajo posle listinjenja (FVC);

posredniki z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti;

finančne družbe, ki se ukvarjajo s posojanjem, in

specializirane finančne družbe.

2.89 Podsektor S.125 ne zajema nepridobitnih institucij, priznanih kot neodvisne pravne osebe, ki opravljajo storitve za druge finančne posrednike, same pa se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Razvrščajo se v podsektor S.126.

Družbe, ki se ukvarjajo s prenosom finančnih sredstev in opravljajo posle listinjenja (FVC)

2.90  Opredelitev: družbe, ki se ukvarjajo s prenosom finančnih sredstev in opravljajo posle listinjenja (FVC), so podjetja, ki izvajajo posle listinjenja. FVC, ki ustrezajo merilom institucionalne enote, se razvrščajo v S.125, v nasprotnem primeru pa se obravnavajo kot del matične družbe.

Posredniki z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, finančne družbe, ki se ukvarjajo s posojanjem, in specializirane finančne družbe

2.91 Posredniki z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti so finančni posredniki za lasten račun.

2.92 Finančne družbe, ki se ukvarjajo s posojanjem, vključujejo na primer finančne posrednike, ki se ukvarjajo:

(a) s finančnim najemom;

(b) z nakupi s pridržanim lastništvom in ponujanjem osebnih ali poslovnih kreditov ali

(c) s faktoringom.

2.93 Specializirane finančne družbe so finančni posredniki, na primer:

(a) družbe, ki upravljajo sklade tveganega kapitala in razvojne sklade;

(b) finančne družbe za izvoz/uvoz ali

(c) finančni posredniki, ki pridobivajo vloge in/ali zelo podobne nadomestke za vloge ali prevzemajo posojila samo za denarne finančne institucije; med te finančne posrednike spadajo tudi klirinške hiše centralnih nasprotnih strank (CCP), ki izvajajo pogodbe o ponovnem nakupu med monetarnimi finančnimi institucijami.

2.94 Sedeži podjetij, ki nadzirajo in upravljajo skupino hčerinskih družb, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in/ali pomožnimi finančnimi dejavnostmi, so razvrščeni v podsektor S.126.

Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126)

2.95  Opredelitev: podsektor izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti (S.126) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo z dejavnostmi, tesno povezanimi s finančnim posredništvom, same pa niso finančni posredniki.

2.96 V podsektor S.126 se uvrščajo naslednje finančne družbe in neprave družbe:

(a) zavarovalni posredniki, upravitelji pri reševanju in havarijah, zavarovalni in pokojninski svetovalci itd.;

(b) posredniki pri posojilih in vrednostnih papirjih, svetovalci pri naložbah itd.;

(c) družbe, ki upravljajo izdajanje vrednostnih papirjev;

(d) družbe, katerih glavna dejavnost je jamčenje za menice in podobne instrumente z indosamenti;

(e) družbe, ki pripravljajo izvedene finančne instrumente in instrumente za zavarovanje pred tveganji, kot so zamenjave, opcije in standardizirani terminski posli (brez izdajanja teh instrumentov);

(f) družbe, ki zagotavljajo infrastrukturo za finančne trge;

(g) centralni nadzorni organi finančnih posrednikov in finančnih trgov, kadar so ločene institucionalne enote;

(h) upravljavci pokojninskih skladov, vzajemnih skladov itd.;

(i) družbe, ki upravljajo borze vrednostnih papirjev in zavarovalne borze;

(j) nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe, ki opravljajo storitve za finančne družbe, vendar se ne ukvarjajo s finančnim posredništvom (glej točko (d) odstavka 2.46);

(k) plačilne institucije (olajšujejo plačila med kupcem in prodajalcem).

2.97 Podsektor S.126 prav tako vključuje uprave podjetij, katerih hčerinske družbe so vse ali večinoma finančne družbe.

Lastne finančne institucije in posojilodajalci (S.127)

2.98  Opredelitev: podsektor lastne finančne institucije in posojilodajalci (S.127) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, ki se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem ali opravljanjem pomožnih finančnih storitev in v katerih se večina transakcij z njihovimi sredstvi ali obveznostmi ne izvaja na odprtih trgih.

2.99 V podsektor S.127 se uvrščajo zlasti naslednje finančne družbe in neprave družbe:

(a) enote kot pravne osebe, npr. skladi, posestva, računi agencij ali družbe s poštnim nabiralnikom;

(b) holdingi, ki so lastniki upravljalnega deleža lastniškega kapitala skupine hčerinskih družb in katerih glavna dejavnost je lastništvo skupine brez zagotavljanja drugih storitev podjetjem, v katerih imajo lastniški kapital, kar pomeni, da ne upravljajo ali nadzirajo drugih enot;

(c) EPN, ki so institucionalne enote in zbirajo sredstva na odprtih trgih, ki jih uporablja njihova matična družba;

(d) enote, ki nudijo finančne storitve izključno z lastnimi sredstvi ali sponzorskimi sredstvi za različne stranke in ki nase prevzemajo finančno tveganje neplačila dolžnikov. Primeri so posojilodajalci, družbe, ki se ukvarjajo s posojanjem študentom ali za zunanjo trgovino iz sredstev, pridobljenih od sponzorjev, kot sta državna enota ali nepridobitna institucija, in zastavljalnice, ki se v glavnem ukvarjajo s posojanjem;

(e) državni skladi za posebne namene, ki se običajno imenujejo državni premoženjski skladi, če se razvrstijo kot finančne družbe.

Zavarovalne družbe (S.128)

2.100  Opredelitev: podsektor zavarovalne družbe (S.128) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom kot posledica združevanja tveganj v glavnem v obliki neposrednega zavarovanja ali pozavarovanja (glej odstavek 2.59).

2.101 Zavarovalne družbe zagotavljajo naslednje storitve:

(a) življenjsko in neživljenjsko zavarovanje za posamezne enote ali skupine enot;

(b) pozavarovanje za druge zavarovalne družbe.

2.102 Storitve družb neživljenjskega zavarovanja se lahko zagotavljajo v obliki:

(a) zavarovanja pred ognjem (npr. poslovne in zasebne lastnine);

(b) zavarovanja pred odgovornostjo (nezgode);

(c) zavarovanja motornih koles (lastna škoda ali odgovornost tretje osebe);

(d) zavarovanja pomorstva, letalstva in transporta (vključno z energetskimi tveganji);

(e) nezgodnega in zdravstvenega zavarovanja ali

(f) finančnega zavarovanja (nudenje jamstev ali poroštva).

Finančne zavarovalne ali kreditne zavarovalne družbe, imenovane tudi jamstvene banke, zagotavljajo jamstva ali poroštvo v podporo listinjenja in drugih kreditnih izdelkov.

2.103 Zavarovalne družbe so v glavnem registrirani ali vzajemni subjekti. Registrirani subjekti so v lasti delničarjev in veliko jih kotira na borzah. Vzajemni pa so v lasti zavarovancev in vračajo dobičke zavarovancem „z dobički“ ali „udeležbo“ prek dividend ali bonusov. „Lastne“ zavarovalnice so običajno v lasti nefinančnih družb in večinoma zavarujejo tveganje svojih delničarjev.



Polje 2.1 –  Vrste zavarovanja

Vrsta zavarovanja

Sektor/Podsektor

Neposredno zavarovanje

Življenjsko zavarovanje

Zavarovanec redno ali izredno plačuje zavarovalcu, v zameno pa mu zavarovalec jamči dogovorjeno vsoto ali rento na določen datum ali prej.

Zavarovalne družbe

Neživljenjsko zavarovanje

Zavarovanje za kritje tveganj, kot so nezgode, bolezen, požar, kredit itd.

Zavarovalne družbe

Pozavarovanje

Zavarovanje, ki ga kupi zavarovalec, da se zaščiti pred nepričakovano velikim številom zahtevkov ali zelo velikimi zahtevki.

Zavarovalne družbe

Socialno zavarovanje

Socialna varnost

Udeležence država zavezuje, da se zavarujejo pred določenimi socialnimi tveganji.

Pokojnine socialne varnosti

Skladi socialne varnosti

Druga socialna varnost

Socialno zavarovanje v zvezi z zaposlitvijo, ki ni socialna varnost

Delodajalci lahko določijo, da je pogoj za zaposlitev, da se zaposleni zavarujejo pred določenimi socialnimi tveganji.

Pokojnine v zvezi z zaposlitvijo

Sektor delodajalcev, zavarovalnih družb in pokojninskih skladov ali nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva

Drugo socialno zavarovanje v zvezi z zaposlitvijo

2.104 Podsektor S.128 ne vključuje:

(a) institucionalnih enot, ki izpolnjujejo obe merili iz odstavka 2.117. Razvrščajo se v podsektor S.1314;

(b) uprav podjetij, ki nadzirajo in upravljajo skupino, ki jo v glavnem sestavljajo zavarovalne družbe, same pa niso zavarovalne družbe. Razvrščajo se v podsektor S.126;

(c) nepridobitnih institucij, priznanih kot neodvisne pravne osebe, ki opravljajo storitve za zavarovalne družbe, a se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Razvrščajo se v podsektor S.126.

Pokojninski skladi (S.129)

2.105  Opredelitev: podsektor pokojninski skladi (S.129) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom kot posledica združevanja socialnih tveganj in potreb zavarovancev (socialno zavarovanje). Pokojninski skladi podobno kot sistemi socialnega zavarovanja zagotavljajo dohodek po upokojitvi in pogosto pokojnine za smrt in invalidnost.

2.106 Podsektor S.129 sestavljajo samo tisti pokojninski skladi socialnega zavarovanja, ki so institucionalne enote, ločene od vseh enot, ki jih ustvarijo. Taki avtonomni skladi so neodvisni pri sprejemanju odločitev in vodijo celoto računov. Neavtonomni pokojninski skladi niso institucionalne enote in ostanejo del institucionalne enote, ki jih ustanovi.

2.107 Primeri udeležencev v shemah pokojninskega zavarovanja so zaposleni v enem podjetju ali skupini podjetij, zaposleni v podružnicah ali dejavnosti in osebe z enakim poklicem. Prejemki, vključeni v zavarovalno pogodbo, se lahko:

(a) izplačajo vdovi (vdovcu) in otrokom po smrti zavarovanca;

(b) izplačajo po upokojitvi ali

(c) izplačajo po nastopu invalidnosti.

2.108 V nekaterih državah se lahko vse te vrste tveganj zavarujejo pri zavarovalnih družbah za življenjsko zavarovanje in prek pokojninskih skladov. V drugih državah pa se zahteva, da se nekatere skupine tveganj zavarujejo samo prek družb za življenjsko zavarovanje. V nasprotju z družbami za življenjsko zavarovanje so pokojninski skladi z zakonom omejeni na posebne skupine zaposlenih in samozaposlenih.

2.109 Sheme pokojninskega zavarovanja lahko organizirajo delodajalci ali država. Lahko jih organizirajo tudi zavarovalne družbe v imenu delodajalcev; lahko pa se ustanovijo ločene institucionalne enote za razpolaganje z uporabljenimi sredstvi in njihovo upravljanje, da se izpolnijo pokojninske pravice in razdelijo pokojnine.

2.110 Podsektor S.129 ne vključuje:

(a) institucionalnih enot, ki izpolnjujejo obe merili iz odstavka 2.117. Razvrščajo se v podsektor S.1314;

(b) uprav podjetij, ki nadzirajo in upravljajo skupino, ki jo v glavnem sestavljajo pokojninski skladi, same pa niso pokojninski skladi. Razvrščajo se v podsektor S.126;

(c) nepridobitnih institucij, priznanih kot neodvisne pravne osebe, ki opravljajo storitve za pokojninske sklade, a se ne ukvarjajo s finančnim posredovanjem. Razvrščajo se v podsektor S.126.

Država (S.13)

2.111  Opredelitev: sektor država (S.13) sestavljajo institucionalne enote, ki so netržni proizvajalci, katerih proizvodnja je namenjena individualni in kolektivni potrošnji in se financirajo z obveznimi plačili enot, ki pripadajo drugim sektorjem, in institucionalne enote, ki se v glavnem ukvarjajo s prerazdeljevanjem nacionalnega dohodka in premoženja.

2.112 V sektor S.13 so vključene na primer naslednje institucionalne enote:

(a) enote države, ustanovljene v skladu s pravnim postopkom, da izvajajo sodno pristojnost nad drugimi enotami na ekonomskem ozemlju ter upravljajo in financirajo skupino dejavnosti, v glavnem za zagotavljanje netržnega blaga in storitev, namenjenih za dobrobit skupnosti;

(b) družba ali neprava družba, ki je državna enota, če je njena proizvodnja v glavnem netržna in jo nadzira državna enota;

(c) nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe, ki so netržne proizvajalke pod nadzorom države;

(d) avtonomni pokojninski skladi, kadar so prispevki pravna obveznost in kadar država upravlja sredstva glede določanja ali odobritve prispevkov in prejemkov.

2.113 Sektor država sestavljajo štirje podsektorji:

(a) centralna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1311);

(b) regionalna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1312);

(c) lokalna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1313);

(d) skladi socialne varnosti (S.1314).

Centralna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1311)

2.114  Opredelitev: ta podsektor vključuje vse upravne organe države in druge centralne agencije, ki so običajno pristojni na celotnem ekonomskem ozemlju, razen uprave skladov socialne varnosti.

V podsektor S.1311 so vključene tiste nepridobitne institucije, ki jih nadzira centralna država in so pristojne na celotnem ekonomskem ozemlju.

Organizacije za tržno reguliranje, ki izključno ali pretežno razdeljujejo subvencije, se razvrščajo v S.1311. Tiste organizacije, ki se izključno ali pretežno ukvarjajo s kupovanjem, razpolaganjem in prodajo kmetijskih ali prehrambenih proizvodov, so razvrščene v S.11.

Regionalna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1312)

2.115  Opredelitev: ta podsektor sestavljajo tiste vrste javne uprave, ki so ločene institucionalne enote in izvajajo nekatere funkcije upravljanja, razen uprave skladov socialne varnosti, na ravni, ki je pod ravnjo centralne države in nad ravnjo državnih institucionalnih enot na lokalni ravni.

V podsektor S.1312 so vključene tiste nepridobitne institucije, ki jih nadzirajo enote regionalne države in so pristojne na ekonomskih ozemljih teh enot.

Lokalna država (razen skladov socialne varnosti) (S.1313)

2.116  Opredelitev: ta podsektor vključuje tiste enote javne uprave, ki so pristojne le na lokalnem delu ekonomskega ozemlja, razen lokalnih agencij skladov socialne varnosti.

V podsektor S.1313 so vključene tiste nepridobitne institucije, ki jih nadzirajo lokalne države in so pristojne samo na ekonomskih ozemljih lokalnih držav.

Skladi socialne varnosti (S.1314)

2.117  Opredelitev: podsektor skladi socialne varnosti vključuje centralne, regionalne in lokalne institucionalne enote, katerih glavna dejavnost je zagotavljanje socialnih prejemkov in ki izpolnjujejo obe naslednji merili:

(a) nekatere skupine prebivalstva so na podlagi zakona ali predpisa dolžne sodelovati v sistemu ali plačevati prispevke in

(b) država je pristojna za upravljanje institucij glede določanja ali odobritve prispevkov in prejemkov neodvisno od svoje vloge nadzornika ali delodajalca.

Med vrednostjo prispevka, ki ga posameznik plača, in tveganjem, ki mu je izpostavljen, običajno ni neposredne povezave.

Gospodinjstva (S.14)

2.118  Opredelitev: sektor gospodinjstva (S.14) sestavljajo posamezniki ali skupine posameznikov kot potrošniki in kot podjetniki, ki proizvajajo tržno blago ter nefinančne in finančne storitve (tržni proizvajalci), če blaga in storitev ne proizvajajo ločeni subjekti, ki se obravnavajo kot neprave družbe. Vključeni so tudi posamezniki ali skupine posameznikov proizvajalcev blaga in nefinančnih storitev za izključno lastno končno porabo.

Gospodinjstva kot potrošniki so lahko opredeljena kot majhne skupine oseb, ki so skupaj nastanjene, združujejo svoje dohodke in premoženje ter skupaj trošijo nekatere vrste blaga in storitev, v glavnem stanovanjske storitve in hrano.

Glavni viri gospodinjstev so naslednji:

(a) sredstva za zaposlene;

(b) dohodek od lastnine;

(c) transferji iz drugih sektorjev;

(d) prejemki od odtujitve tržnih proizvodov in

(e) pripisani prejemki iz proizvodnje proizvodov za lastno končno potrošnjo.

2.119 V sektor gospodinjstva so vključeni:

(a) posamezniki ali skupine posameznikov, katerih glavna funkcija je potrošnja;

(b) osebe, ki imajo stalno prebivališče v institucijah z malo ali brez neodvisnosti pri ukrepanju ali sprejemanju odločitev v gospodarskih zadevah (npr. člani verskih redov, ki živijo v samostanih, pacienti, ki so dlje časa v bolnišnicah, zaporniki, ki služijo dolge kazni, ostareli, ki imajo stalno prebivališče v domu za ostarele). Ti ljudje se obravnavajo kot ena institucionalna enota: eno gospodinjstvo;

(c) posamezniki ali skupine posameznikov, katerih glavna funkcija je potrošnja in ki proizvajajo blago in nefinančne storitve izključno za lastno končno porabo; v sistem sta vključeni le dve kategoriji storitev, proizvedenih za lastno končno potrošnjo: stanovanjske storitve za lastne potrebe in gospodinjske storitve, ki jih proizvedejo plačani zaposleni;

(d) individualni lastniki in partnerska podjetja brez pravnega statusa, razen tistih, ki se obravnavajo kot neprave družbe, ki so tržni proizvajalci, ter

(e) nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, brez neodvisnega pravnega statusa in tiste z neodvisnim pravnim statusom, ki pa so manj pomembne.

2.120 V ESR 2010 se sektor gospodinjstva deli na naslednje podsektorje:

(a) delodajalci (S.141) in samozaposleni brez zaposlenih(S.142);

(b) zaposleni (S.143);

(c) prejemniki dohodka od lastnine (S.1441);

(d) prejemniki pokojnin (S.1442);

(e) prejemniki drugih transferjev (S.1443).

2.121 Gospodinjstva se po podsektorjih razporejajo glede na kategorijo največjega dohodka (dohodek delodajalca, sredstva za zaposlene itd.) gospodinjstva kot celote. Če gospodinjstvo prejema več kot en dohodek iste kategorije, se pri razvrstitvi gospodinjstva upošteva celoten dohodek vsake kategorije.

Delodajalci in samozaposleni brez zaposlenih (S.141 in S.142)

2.122  Opredelitev: podsektor „delodajalci in samozaposleni brez zaposlenih“ sestavlja skupina gospodinjstev, katerih najpomembnejši vir dohodka gospodinjstva kot celote so (raznovrstni) dohodki (B.3), ki jih dobivajo lastniki nekorporativnih podjetij gospodinjstev, s plačanimi zaposlenimi ali brez njih, od svoje dejavnosti proizvajanja tržnega blaga in storitev, tudi če ta vir ne presega polovice celotnega dohodka gospodinjstva.

Zaposleni (S.143)

2.123  Opredelitev: podsektor zaposleni sestavlja skupina gospodinjstev, katerih najpomembnejši vir dohodka za gospodinjstvo kot celoto so sredstva za zaposlene (D.1).

Prejemniki dohodkov od lastnine (S.1441)

2.124  Opredelitev: podsektor prejemniki dohodkov od lastnine sestavlja skupina gospodinjstev, katerih najpomembnejši vir dohodka gospodinjstva kot celote so dohodki od lastnine (D.4).

Prejemniki pokojnin (S.1442)

2.125  Opredelitev: podsektor prejemniki pokojnin sestavlja skupina gospodinjstev, katerih najpomembnejši vir dohodka za gospodinjstvo kot celoto so pokojnine.

Pokojninska gospodinjstva so gospodinjstva, katerih najpomembnejši vir dohodkov so starostne ali druge pokojnine, vključno s pokojninami od prejšnjih delodajalcev.

Prejemniki drugih transferjev (S.1443)

2.126  Opredelitev: podsektor prejemniki drugih transferjev sestavlja skupina gospodinjstev, katerih najpomembnejši vir dohodka za gospodinjstvo kot celoto so drugi tekoči transferji.

Drugi tekoči transferji so vsi tekoči transferji, razen dohodkov od lastnine, pokojnin in dohodkov oseb, ki imajo stalno prebivališče v institucijah.

2.127 Če informacije o sorazmernih prispevkih vira dohodka gospodinjstva kot celote za razvrščanje po sektorjih niso na voljo, se za razvrstitev uporabi dohodek referenčne osebe. Referenčna oseba gospodinjstva je oseba z najvišjim dohodkom. Če ta podatek ni na voljo, se za razvrstitev gospodinjstva v podsektor uporabi podatek o dohodku osebe, ki trdi, da je referenčna oseba.

2.128 Za razvrščanje gospodinjstev v podsektorje se lahko uporabijo druga merila, npr. razčlenitev gospodinjstev kot podjetnikov po dejavnosti: kmetijska gospodinjstva in nekmetijska gospodinjstva.

Nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (s.15)

2.129  Opredelitev: sektor nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG) (S.15), sestavljajo nepridobitne institucije, ki so ločene pravne osebe in opravljajo storitve za gospodinjstva ter so zasebni netržni proizvajalci. Njihovi glavni viri so prostovoljni prispevki gospodinjstev kot potrošnikov v denarju ali naravi, plačila države in dohodki od lastnine.

2.130 Kadar take institucije niso zelo pomembne, se ne vključijo v sektor NPISG, temveč v sektor gospodinjstev (S.14), saj se njihove transakcije ne razlikujejo od enot v navedenem sektorju. Netržne NPISG pod nadzorom države so razvrščene v sektor država (S.13).

V sektor NPISG so vključene naslednje glavne vrste NPISG, ki gospodinjstvom zagotavljajo netržno blago in storitve:

(a) sindikati, strokovna in znanstvena združenja, združenja potrošnikov, politične stranke, cerkvene in verske skupnosti (vključno s tistimi, ki jih država financira, vendar ne nadzira) ter družabni, kulturni, rekreacijski in športni klubi ter

(b) dobrodelne ustanove, socialne ustanove in organizacije za nudenje pomoči, ki jih s prostovoljnimi transferji v denarju ali naravi financirajo druge institucionalne enote.

V sektor S.15 so vključene tudi dobrodelne ustanove, socialne ustanove ali organizacije za nudenje pomoči, ki opravljajo storitve za nerezidenčne enote, niso pa vključeni subjekti, če članstvo v njih daje pravico do vnaprej določenega blaga in storitev.

Tujina (S.2)

2.131  Opredelitev: sektor tujina (S.2) je skupina enot brez značilnih funkcij in značilnih virov; sestavljajo jo nerezidenčne enote, če se ukvarjajo s transakcijami z rezidenčnimi institucionalnimi enotami ali imajo druge gospodarske povezave z rezidenčnimi enotami. Računi tujine zagotavljajo celoten pregled nad gospodarskimi povezavami med nacionalnim gospodarstvom in tujino. Vključene so institucije EU in mednarodne organizacije.

2.132 Za sektor tujina ni treba voditi celote računov, vendar je primerno tujino obravnavati kot sektor. Sektorji se oblikujejo z razdruževanjem celotnega gospodarstva v bolj homogene skupine rezidenčnih institucionalnih enot, ki so si podobne v gospodarskem vedenju, ciljih in funkcijah. Za sektor tujina to ne velja: za ta sektor se zajemajo transakcije in drugi tokovi nefinančnih in finančnih družb, nepridobitnih institucij, gospodinjstev in države z nerezidenčnimi institucionalnimi enotami ter druge gospodarske povezave med rezidenti in nerezidenti, npr. terjatve rezidentov do nerezidentov.

2.133 V računih tujine so zajete le transakcije med rezidenčnimi institucionalnimi enotami in nerezidenčnimi enotami, pri čemer veljajo naslednje izjeme:

(a) transportne storitve (do meje izvozne države), ki jih opravijo rezidenčne enote v zvezi z uvozom blaga, so v računih tujine prikazane z uvozom fob, čeprav so te storitve proizvedle rezidenčne enote;

(b) transakcije s tujimi sredstvi med rezidenti, ki pripadajo različnim sektorjem v domačem gospodarstvu, so prikazane v podrobnih finančnih računih za tujino. Te transakcije ne vplivajo na finančni položaj države nasproti tujini; vplivajo pa na finančno povezavo med posameznimi sektorji in tujino;

(c) transakcije z obveznostmi države med nerezidenti, ki pripadajo različnim geografskim območjem, so prikazane v geografski razčlenitvi računov tujine. Čeprav te transakcije ne vplivajo na celoto obveznosti države do tujine, vplivajo na njene obveznosti do posameznih delov tujine.

2.134 Sektor tujina (S.2) se deli na:

(a) države članice ter institucije in organe Evropske unije (S.21):

1. države članice Evropske unije (S.211);

2. institucije in organe Evropske unije (S.212);

(b) države nečlanice in mednarodne organizacije, ki niso rezidenti EU (S.22).

Sektorska klasifikacija proizvodnih enot po glavnih standardnih pravnih oblikah lastništva

2.135 V spodnji preglednici in v odstavkih od 2.31 do 2.44 so povzeta načela, po katerih se proizvodne enote razvrščajo v sektorje, pri čemer so uporabljeni standardni termini za opisovanje glavnih vrst institucij.

2.136 Zasebne in javne družbe, ki so tržne proizvajalke, se razvrščajo na naslednji način:

(a) tiste, ki so v glavnem dejavne v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev: v sektor S.11 (nefinančne družbe);

(b) tiste, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in pomožnimi finančnimi dejavnostmi: v sektor S.12 (finančne družbe).

2.137 Zadruge in partnerska podjetja, ki so priznani kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, se razvrščajo na naslednji način:

(a) tisti, ki so v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev: v sektor S.11 (nefinančne družbe);

(b) tisti, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in pomožnimi finančnimi dejavnostmi: v sektor S.12 (finančne družbe).

2.138 Javni proizvajalci, ki so na podlagi posebne zakonodaje priznani kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, se razvrščajo na naslednji način:

(a) tisti, ki so v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev: v sektor S.11 (nefinančne družbe);

(b) tisti, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in pomožnimi finančnimi dejavnostmi: v sektor S.12 (finančne družbe).

2.139 Javni proizvajalci, ki niso priznani kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, se razvrščajo na naslednji način:

(a) če so neprave družbe:

1. tisti, ki so v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev: v sektor S.11 (nefinančne družbe);

2. tisti, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in pomožnimi finančnimi dejavnostmi: v sektor S.12 (finančne družbe);

(b) če niso neprave družbe: v sektor S.13 (država), ker ostajajo sestavni del enot, ki jih nadzirajo.

2.140 Nepridobitne institucije (združenja in ustanove), ki so priznane kot neodvisne pravne osebe, se razvrščajo na naslednji način:

(a) tiste, ki so tržni proizvajalci in se v glavnem ukvarjajo s proizvodnjo blaga in nefinančnih storitev: v sektor S.11 (nefinančne družbe);

(b) tiste, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in pomožnimi finančnimi dejavnostmi: v sektor S.12 (finančne družbe);

(c) tiste, ki so netržne proizvajalke:

1. v sektor S.13 (država), če so javne proizvajalke pod nadzorom države;

2. v sektor S.15 (nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva), če so zasebne proizvajalke.

2.141 Individualni lastniki in partnerska podjetja, ki niso priznani kot neodvisne pravne osebe in so tržni proizvajalci, se razvrščajo na naslednji način:

(a) če so neprave družbe:

1. tisti, ki so v glavnem dejavni v proizvodnji blaga in nefinančnih storitev: v sektor S.11 (nefinančne družbe);

2. tisti, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom in pomožnimi finančnimi dejavnostmi: v sektor S.12 (finančne družbe);

(b) če niso neprave družbe, se razvrščajo v sektor S.14 (gospodinjstva).

2.142 Uprave podjetij so razvrščene na naslednji način:

(a) v sektor S.11 (nefinančne družbe), če je pretežna vrsta dejavnosti skupine družb, ki so tržne proizvajalke, kot celote proizvodnja blaga in nefinančnih storitev (glej točko (e) odstavka 2.46);

(b) v sektor S.12 (finančne družbe), če je pretežna vrsta dejavnosti skupine družb kot celote finančno posredništvo (glej točko (e) odstavka 2.65).

Holdingi, ki razpolagajo s sredstvi skupine hčerinskih družb, se vedno obravnavajo kot finančne družbe. Holdingi razpolagajo s sredstvi skupine družb, a ne izvajajo upravljalnih dejavnosti v zvezi s skupino.

2.143 Tabela 2.5 pregledno prikazuje različne primere, navedene zgoraj.



Tabela 2.5 –  Sektorska razvrstitev proizvodnih enot po glavnih standardnih pravnih oblikah lastništva

Vrsta proizvajalca

Standardni pravni opis

Tržni proizvajalci (blago in nefinančne storitve)

Tržni proizvajalci (finančno posredovanje)

Netržni proizvajalci.

javni proizvajalci

zasebni proizvajalci

Zasebne in javne družbe

S.11 nefinančne družbe

S.12 finančne družbe

 

 

Zadruge in partnerska podjetja, priznani kot neodvisne pravne osebe

S.11 nefinančne družbe

S.12 finančne družbe

 

 

Javni proizvajalci, ki so na podlagi posebne zakonodaje priznani kot neodvisne pravne osebe

S.11 nefinančne družbe

S.12 finančne družbe

 

 

Javni proizvajalci, ki niso priznani kot neodvisne pravne osebe

Tisti z značilnostmi nepravih družb

S.11 nefinančne družbe

S.12 finančne družbe

 

 

Drugi

 

 

S.13 država

 

Nepridobitne institucije, priznane kot neodvisne pravne osebe

S.11 nefinančne družbe

S.12 finančne družbe

S.13 država

S.15 nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva

Partnerska podjetja, ki niso priznana kot neodvisne pravne osebe

Individualni lastniki

Tisti z značilnostmi nepravih družb

S.11 nefinančne družbe

S.12 finančne družbe

 

 

Drugi

S.14 gospodinjstva

S.14 gospodinjstva

 

 

Uprave podjetij, katerih prevladujoča vrsta dejavnosti skupine družb, ki jih nadzirajo, je proizvodnja

blaga in nefinančnih storitev

S.11 nefinančne družbe

 

 

 

finančnih storitev

 

S.12 finančne družbe

 

 

LOKALNE ENOTE ENOVRSTNE DEJAVNOSTI IN DEJAVNOSTI

2.144 Večina institucionalnih enot, ki proizvajajo blago in storitve, se sočasno ukvarja z različnimi dejavnostmi. Lahko se ukvarjajo z glavno dejavnostjo, z nekaterimi stranskimi dejavnostmi in nekaterimi pomožnimi dejavnostmi.

2.145 Dejavnost se opravlja, ko se združijo viri, kot so oprema, delo, proizvodne tehnike, informacijska omrežja ali proizvodi, zaradi česar nastane neko blago ali storitev. Dejavnost opredeljujejo input proizvodov, proizvodni proces in output proizvodov.

Dejavnosti se določajo na podlagi določene ravni NACE Rev. 2.

2.146 Če enota izvaja več dejavnosti, se vse dejavnosti, ki niso pomožne (glej poglavje 3, odstavek 3.12), razvrščajo po bruto dodani vrednosti. Glavna dejavnost se tako od stranskih lahko loči na osnovi pretežne proizvedene bruto dodane vrednosti.

2.147 Za analizo tokov, ki nastajajo v proizvodnem procesu in pri porabi blaga in storitev, je treba enote izbrati tako, da bodo razvidna tehnično-ekonomska razmerja. Ta zahteva pomeni, da morajo biti institucionalne enote razdeljene na manjše in bolj homogene enote ob upoštevanju vrste proizvodnje. Namen lokalnih enot enovrstne dejavnosti je, da z operativnega vidika izpolnijo to zahtevo.

Lokalna enota enovrstne dejavnosti

2.148  Opredelitev: lokalna enota enovrstne dejavnosti (lokalna EED) je del enovrstne dejavnosti (EED), ki ustreza lokalni enoti. Lokalna EED se v SNR 2008 in v ISIC Rev. 4 imenuje „obrat“. EED združuje vse dele institucionalne enote kot proizvajalke, ki prispevajo k opravljanju dejavnosti na ravni razreda (štirimestna raven) klasifikacije NACE Rev. 2, in ustrezajo enemu ali več pododdelkom institucionalne enote. Informacijski sistem institucionalne enote mora biti sposoben oceniti ali izračunati za vsako lokalno EED vsaj vrednost proizvodnje, vmesno potrošnjo, sredstva za zaposlene, poslovni presežek, zaposlenost in bruto investicije v osnovna sredstva.

Lokalna enota je institucionalna enota ali del institucionalne enote, ki proizvaja blago in storitve in je na geografsko opredeljenem mestu.

Lokalna EED je lahko institucionalna enota v vlogi proizvajalke; po drugi strani pa nikoli ne more pripadati dvema institucionalnima enotama.

2.149 Če se v institucionalni enoti, ki proizvaja blago ali storitve, izvajata glavna dejavnost in ena ali več stranskih, se enota razdeli v enako število EED, pri čemer se stranske dejavnosti razvrstijo v druge klasifikacijske razrede kot glavna dejavnost. Pomožne dejavnosti se ne ločujejo od glavne ali stranskih dejavnosti. Vendar pa EED, ki se uvrščajo v določene razrede klasifikacijskega sistema, lahko proizvajajo tudi proizvode zunaj homogenih skupin, in sicer kot povezane stranske dejavnosti, ki jih na osnovi razpoložljivih računovodskih dokumentov ni mogoče ločeno identificirati. EED torej lahko izvaja eno ali več stranskih dejavnosti.

Dejavnost

2.150  Opredelitev: dejavnost sestavlja skupina lokalnih EED, ki se ukvarjajo z isto ali podobno enovrstno dejavnostjo. Na najbolj podrobni ravni klasifikacije dejavnost sestavljajo vse lokalne EED, ki spadajo v posamezen razred (štirimestna raven) NACE Rev. 2 in se zato ukvarjajo z isto dejavnostjo, kot je opredeljena v NACE Rev. 2.

Dejavnosti zajemajo lokalne EED, ki proizvajajo tržno blago in storitve, ter lokalne EED, ki proizvajajo netržno blago in storitve. Dejavnost po definiciji sestavlja skupina lokalnih EED, ki se ukvarjajo z isto vrsto proizvodne dejavnosti, ne glede na to, ali so institucionalne enote, katerim pripadajo, tržne ali netržne proizvajalke.

2.151 Dejavnosti se razvrstijo v tri skupine:

(a) dejavnosti, ki proizvajajo tržno blago in storitve (tržne dejavnosti) ter blago in storitve za lastno končno porabo. Storitve za lastno končno porabo so stanovanjske storitve, ki jih proizvajajo gospodinjstva, ki bivajo v lastnih stanovanjih, in gospodinjske storitve, ki jih opravlja plačano osebje;

(b) dejavnosti, ki proizvajajo netržno blago in državne storitve: netržne dejavnosti države;

(c) dejavnosti, ki proizvajajo netržno blago in storitve nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva: netržne dejavnosti nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva.

Razvrstitev dejavnosti

2.152 Za združevanje lokalnih EED v dejavnosti se uporablja klasifikacija NACE Rev. 2.

ENOTE HOMOGENE PROIZVODNJE IN HOMOGENE PANOGE

2.153 Najbolj primerna enota za analizo proizvodnega procesa je enota homogene proizvodnje. Ta enota ima edinstveno dejavnost, ki jo opredeljujejo njen input, proizvodni proces in output.

Enota homogene proizvodnje

2.154  Opredelitev: enota homogene proizvodnje izvaja edinstveno dejavnost, ki jo opredeljujejo input, proizvodni proces in output. Proizvodi, ki tvorijo input in output, se razlikujejo po fizičnih značilnostih, obsegu, v katerem so vključeni v proces, in po uporabljenih proizvodnih tehnikah. Opredelijo se lahko s klasifikacijo proizvodov (Klasifikacija proizvodov po dejavnosti – CPA). CPA je klasifikacija proizvodov, katere elementi so strukturirani po merilu izvora dejavnosti, opredeljenem v NACE Rev. 2.

Homogena panoga

2.155  Opredelitev: homogeno panogo sestavlja skupina enot homogene proizvodnje. Dejavnosti homogene panoge so opredeljene na osnovi klasifikacije proizvodov. Homogena panoga proizvaja tisto in samo tisto blago in storitve, ki so opredeljeni v klasifikaciji.

2.156 Homogene panoge so enote, namenjene ekonomski analizi. Enot homogene proizvodnje običajno ni mogoče opazovati neposredno; podatke, zbrane od enot, ki se uporabljajo v statističnih raziskavah, je treba preurediti v podatke o homogenih panogah.




▼C2

POGLAVJE 3

TRANSAKCIJE S PROIZVODI IN NEPROIZVEDENIMI SREDSTVI

TRANSAKCIJE S PROIZVODI NA SPLOŠNO

3.01

Opredelitev: proizvodi so vse blago in storitve, ki so ustvarjeni znotraj meja proizvodnje. Proizvodnja je opredeljena v odstavku 3.07.

3.02

Glavne kategorije transakcij s proizvodi ESR so:



Kategorije transakcij

Šifra

Proizvodnja

P.1

Vmesna potrošnja

P.2

Izdatki za končno potrošnjo

P.3

Dejanska končna potrošnja

P.4

Bruto investicije

P.5

Izvoz blaga in storitev

P.6

Uvoz blaga in storitev

P.7

3.03

Transakcije s proizvodi so prikazane, kot sledi:

(a) v računu blaga in storitev sta proizvodnja in uvoz prikazana kot vira, druge transakcije s proizvodi pa kot porabe;

(b) v računu proizvodnje je proizvodnja prikazana kot vir, vmesna potrošnja pa kot poraba; bruto dodana vrednost je izravnalna postavka teh dveh transakcij s proizvodi;

(c) v računu porabe razpoložljivega dohodka so izdatki za končno potrošnjo prikazani kot poraba;

(d) v računu porabe prilagojenega razpoložljivega dohodka je dejanska končna potrošnja prikazana kot poraba;

(e) v računu kapitala so bruto investicije prikazane kot poraba (sprememba nefinančnih sredstev);

(f) v zunanjem računu blaga in storitev je uvoz blaga in storitev prikazan kot vir, izvoz blaga in storitev pa kot poraba.

Številne pomembne izravnalne postavke v računih, kot so dodana vrednost, bruto domači proizvod, nacionalni dohodek in razpoložljivi dohodek, so opredeljene v smislu transakcij s proizvodi. Opredelitev transakcij s proizvodi opredeljuje navedene izravnalne postavke.

3.04

V tabeli ponudbe (glej odstavek 1.136) sta proizvodnja in uvoz prikazana kot ponudbi. V tabeli porabe so vmesna potrošnja, bruto investicije, izdatki za končno potrošnjo in izvoz prikazani kot porabe. V simetrični input-output tabeli sta proizvodnja in uvoz prikazana kot ponudbi, druge transakcije s proizvodi pa kot porabe.

3.05

Ponudba proizvodov se vrednoti v osnovnih cenah (glej odstavek 3.44). Poraba proizvodov se vrednoti v kupčevih cenah (glej odstavek 3.06). Za nekatere vrste ponudb in porab, npr. za uvoz in izvoz blaga, se uporabljajo posebna načela vrednotenja.

3.06

Opredelitev:

kupčeva cena je tista cena, ki jo kupec plača za proizvode. Kupčeva cena vključuje:

(a) davke minus subvencije na proizvode (vendar brez odbitnih davkov, kot je DDV na proizvode);

(b) transportne stroške, ki jih kupec posebej plača za dobavo proizvoda ob želenem času in na želeno mesto.

▼B

(c) vsi od standardne cene odšteti popusti za nakupe v velikih količinah ali zunajsezonske nakupe;

kupčeva cena ne vključuje:

(a) obresti ali zaračunanih storitev, ki so bile dodane po kreditni pogodbi;

(b) dodatnih stroškov za zamude pri plačilu, pri čemer zamuda pri plačilu pomeni neplačilo v roku, dogovorjenem ob nakupu.

Če se čas porabe ne ujema s časom nakupa, se vrednost prilagodi tako, da se upoštevajo spremembe, do katerih je prišlo med obema časovnima točkama (na enak način kakor pri spremembah cen zalog). Take prilagoditve so pomembne, če se cene proizvodov v manj kot enem letu bistveno spremenijo.

PROIZVODNJA KOT DEJAVNOST IN PROIZVODNJA KOT REZULTAT DEJAVNOSTI

3.07  Opredelitev: proizvodnja (kot dejavnost) je dejavnost, ki se izvaja pod nadzorom, pristojnostjo in upravljanjem institucionalne enote, ki uporablja inpute dela, kapitala, blaga in storitev za proizvodnjo blaga in storitev.

Proizvodnja ne zajema naravnih procesov, pri katerih ni človekovega poseganja ali usmerjanja, kot je nenadzorovano razmnoževanje rib v mednarodnih vodah, vključuje pa ribogojstvo.

3.08 Proizvodnja (kot dejavnost) vključuje:

(a) proizvodnjo vsega individualnega ali kolektivnega blaga in storitev, ki se dobavljajo enotam, ki tega blaga in storitev niso proizvedle;

(b) proizvodnjo vsega blaga za lastne potrebe, ki ga njegovi proizvajalci zadržijo za lastno končno potrošnjo ali za bruto investicije v osnovna sredstva.

Primeri proizvodnje za lastne potrebe, ki je namenjena bruto investicijam v osnovna sredstva, so proizvodnja osnovnih sredstev, kot je gradnja, razvoj programske opreme in raziskovanje rudišč za lastne bruto investicije v osnovna sredstva. Pojem bruto investicij v osnovna sredstva je opisan v odstavkih 3.124–3.138.

Proizvodnja blaga za lastne potrebe gospodinjstev se na splošno nanaša na:

1. gradnjo stanovanj za lastne potrebe;

2. proizvodnjo in skladiščenje kmetijskih proizvodov;

3. predelavo kmetijskih proizvodov, kot je proizvodnja moke z mletjem, konzerviranje sadja s sušenjem in ustekleničenjem, proizvodnja mlečnih proizvodov, kot sta maslo in sir, ter proizvodnja piva, vina in žganih pijač;

4. proizvodnjo drugih primarnih proizvodov, kot so kopanje soli, rezanje šote in oskrbovanje z vodo;

5. druge oblike predelav, kot so tkanje blaga, proizvodnja lončene posode in izdelava pohištva;

(c) proizvodnjo stanovanjskih storitev za lastne potrebe gospodinjstev, ki bivajo v lastnih stanovanjih;

(d) gospodinjske in osebne storitve, ki jih proizvede zaposleno plačano gospodinjsko osebje;

(e) prostovoljne dejavnosti, katerih rezultat je blago. Primer takih dejavnosti je gradnja stanovanj, cerkva ali drugih zgradb. Prostovoljne dejavnosti, katerih rezultat ni blago, npr. varstvo in čiščenje brez plačila, niso vključene.

Dejavnosti iz točk (a) do (e) so vključene kot proizvodnja, ne glede na to, ali so nezakonite ali prijavljene pri davčnih organih, organih socialne varnosti, statističnih in drugih javnih organih.

Proizvodnja blaga za lastne potrebe gospodinjstev se prikaže, če je ta oblika proizvodnje znatna, tj. če je količinsko pomembna glede na celotno ponudbo navedenega blaga v državi.

Edina vključena proizvodnja blaga za lastne potrebe gospodinjstev je gradnja stanovanj ter proizvodnja, skladiščenje in predelava kmetijskih proizvodov.

3.09 Proizvodnja ne vključuje proizvodnje gospodinjskih in osebnih storitev, proizvedenih in potrošenih znotraj istega gospodinjstva. Primeri gospodinjskih storitev, ki jih proizvedejo gospodinjstva sama in niso vključene, so:

(a) čiščenje, urejanje in vzdrževanje stanovanj, če so te dejavnosti običajne tudi za stanovalce;

(b) čiščenje, vzdrževanje in popravila trajnega gospodinjskega blaga;

(c) priprava in postrežba hrane;

(d) varstvo, vzgoja in poučevanje otrok;

(e) nega bolnih, slabotnih ali ostarelih oseb in

(f) transport članov gospodinjstva ali njihovega blaga.

Gospodinjske in osebne storitve, ki se proizvajajo z zaposlovanjem plačanega gospodinjskega osebja, ter stanovanjske storitve za lastne potrebe so vključene v proizvodnjo.

Glavne, stranske in pomožne dejavnosti

3.10  Opredelitev: glavna dejavnost lokalne enote enovrstne dejavnosti (EED) je dejavnost, katere dodana vrednost presega dodano vrednost katere koli druge dejavnosti, ki se opravlja znotraj iste enote. Klasifikacija glavne dejavnosti je določena s sklicevanjem na NACE Rev. 2, najprej na najvišji ravni klasifikacije, potem pa na podrobnejših ravneh.

3.11  Opredelitev: stranska dejavnost je dejavnost, ki se znotraj lokalne EED izvaja poleg glavne dejavnosti. Proizvodnja stranske dejavnosti je stranski proizvod.

3.12  Opredelitev: pomožna dejavnost je dejavnost, katere proizvodnja je namenjena uporabi znotraj podjetja.

Pomožna dejavnost je podporna dejavnost znotraj podjetja, s katero se omogoči izvajanje glavne ali stranskih dejavnosti lokalnih EED. Vsi inputi, ki se porabijo pri pomožni dejavnosti (material, delo, potrošnja stalnega kapitala itd.), se obravnavajo kot inputi v glavno ali stransko dejavnost, ki jo pomožna dejavnost podpira.

Primeri pomožnih dejavnosti so:

(a) nabava;

(b) prodaja;

(c) trženje;

(d) računovodstvo;

(e) obdelava podatkov;

(f) transport;

(g) skladiščenje;

(h) vzdrževanje;

(i) čiščenje in

(j) varnostne storitve.

Podjetja lahko izbirajo med ukvarjanjem s pomožnimi dejavnostmi ali nakupom takih storitev na trgu od specializiranih proizvajalcev.

Investicije iz lastne proizvodnje niso pomožna dejavnost.

3.13 Pomožne dejavnosti ne tvorijo posebnih enot in se ne ločujejo od glavne ali stranskih dejavnosti enot, katere podpirajo. Pomožne dejavnosti morajo biti torej integrirane v lokalne EED, katere podpirajo.

Pomožne dejavnosti se lahko izvajajo na posebnih lokacijah, ki so v drugih regijah kot lokalne EED, katere podpirajo. Strogo upoštevanje pravila iz prvega pododstavka za geografsko razporeditev pomožnih dejavnosti bi povzročilo podcenjevanje agregatov v regijah, v katerih so pomožne dejavnosti koncentrirane. Zaradi tega morajo biti pomožne dejavnosti v skladu z načelom rezidenčnosti alocirane v regiji, v kateri se nahajajo, ostanejo pa v isti dejavnosti kot lokalne EED, katere podpirajo.

Proizvodnja kot rezultat dejavnosti (P.1)

3.14  Opredelitev: proizvodnja kot rezultat dejavnosti je skupen obseg proizvodov, ki so ustvarjeni v obračunskem obdobju.

Primeri proizvodnje kot rezultata dejavnosti so:

(a) blago in storitve, ki jih lokalna EED zagotavlja drugi lokalni EED, ki pripada isti institucionalni enoti;

(b) blago, ki ga proizvede lokalna EED in ostane v zalogah ob koncu obdobja, v katerem je bilo proizvedeno, ne glede na to, kakšna je njegova poznejša poraba. Blago in storitve, ki so proizvedeni in potrošeni znotraj istega obračunskega obdobja v okviru iste lokalne EED, niso prikazani ločeno. Niso prikazani kot del proizvodnje ali vmesne potrošnje navedene lokalne EED.

3.15 Ko ima institucionalna enota več kot eno lokalno EED, je proizvodnja institucionalne enote vsota proizvodenj njenih lokalnih EED, vključno s proizvodnjo, ki se dobavlja med lokalnimi EED institucionalne enote.

3.16 V ESR 2010 so opredeljene tri vrste proizvodnje:

(a) tržna proizvodnja (P.11);

(b) proizvodnja za lastno končno porabo (P.12);

(c) netržna proizvodnja (P.13).

To razlikovanje velja tudi za lokalne EED in institucionalne enote:

(a) tržni proizvajalci;

(b) proizvajalci za lastno končno porabo;

(c) netržni proizvajalci.

Razlikovanje med tržnim, za lastno porabo in netržnim je bistveno iz naslednjih razlogov:

(a) vpliva na vrednotenje proizvodnje in povezanih pojmov, kot so dodana vrednost, bruto domači proizvod in izdatki države in nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG), za končno potrošnjo;

(b) vpliva na klasifikacijo institucionalnih enot po sektorjih, npr. katere enote so vključene v sektor država in katere niso.

Razlikovanje določa načela vrednotenja, ki se uporabljajo za proizvodnjo. Tržna proizvodnja in proizvodnja za lastno končno porabo se vrednotita v osnovnih cenah. Skupna proizvodnja netržnih proizvajalcev se vrednoti s seštevanjem stroškov proizvodnje. Proizvodnja institucionalne enote se vrednoti kot vsota proizvodnje njenih lokalnih EED in je torej odvisna tudi od razlikovanja med tržnim, za lastno končno porabo in netržnim.

Razlikovanje se uporablja tudi za klasifikacijo institucionalnih enot po sektorju. Netržni proizvajalci so klasificirani v sektor država ali sektor nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva.

Razlikovanje je opredeljeno od zgoraj navzdol, tj. najprej se opredeli za institucionalne enote, nato za lokalne EED in na koncu za njihovo proizvodnjo.

Proizvodnja je na ravni proizvoda klasificirana kot tržna proizvodnja, proizvodnja za lastno končno porabo ali netržna proizvodnja v skladu z značilnostmi institucionalne enote in lokalne EED, ki proizvod proizvaja.

3.17  Opredelitev: tržno proizvodnjo sestavlja proizvodnja, ki se proda na trgu ali je namenjena prodaji na trgu.

3.18 Tržna proizvodnja vključuje:

(a) proizvode, prodane po ekonomsko pomembnih cenah;

(b) proizvode, menjane za druge proizvode;

(c) proizvode, porabljene za plačilo v naravi (vključno s sredstvi za zaposlene v naravi in z raznovrstnim dohodkom v naravi);

(d) proizvode, ki jih lokalna EED dobavlja drugi lokalni EED znotraj iste institucionalne enote in se porabijo kot vmesni inputi ali za končno porabo;

(e) proizvode, ki so dodani zalogam dokončanega blaga ali nedokončane proizvodnje in so namenjeni eni od zgoraj navedenih porab (vključno z naravno rastjo živalskih in rastlinskih proizvodov ter nedokončanimi objekti, za katere kupec ni znan).

3.19  Opredelitev: ekonomsko pomembne cene so cene, ki znatno vplivajo na količine proizvodov, ki so jih proizvajalci pripravljeni ponuditi, in količine proizvodov, ki jih kupci želijo kupiti. Take cene nastanejo ob naslednjih pogojih:

(a) proizvajalec ima spodbudo, da prilagodi ponudbo bodisi z namenom dolgoročnega ustvarjanja dobička bodisi vsaj kritja stroškov kapitala in drugih stroškov, in

(b) potrošniki se lahko svobodno odločijo za nakup ali proti njemu ter sprejmejo odločitev na podlagi zaračunanih cen.

Cene, ki niso ekonomsko pomembne, bodo verjetno zaračunane, da se zbere nekaj prihodka ali zmanjša prekomerno povpraševanje, do katerega lahko pride v primeru popolnoma brezplačnih storitev.

Ekonomsko pomembna cena proizvoda je opredeljena glede na institucionalno enoto in lokalno EED, ki ga je proizvedla. Na primer, vsa proizvodnja nekorporativnih podjetij v lasti gospodinjstev, ki se proda drugim institucionalnim enotam, je prodana po ekonomsko pomembnih cenah; proizvodnjo je torej treba obravnavati kot tržno proizvodnjo. Za proizvodnjo drugih institucionalnih enot se zmožnost opravljanja tržne dejavnosti po ekonomsko pomembnih cenah preveri zlasti s kvantitativnim merilom (merilo 50 %), pri čemer se uporabi razmerje med prodajo in proizvodnimi stroški. Da bi se enota štela za tržnega proizvajalca, mora s prodajo kriti vsaj 50 % stroškov v neprekinjenem večletnem obdobju.

3.20  Opredelitev: proizvodnja za lastno končno porabo zajema blago ali storitve, ki se zadržijo bodisi za lastno končno potrošnjo bodisi za investicije v osnovna sredstva iste institucionalne enote.

3.21 Proizvode, ki se zadržijo za lastno končno potrošnjo, lahko proizvaja le sektor gospodinjstva. Primeri proizvodov, zadržanih za lastno končno potrošnjo, so:

(a) kmetijski proizvodi, ki jih zadržijo kmetje;

(b) proizvodnja stanovanjskih storitev za lastne potrebe;

(c) gospodinjske storitve, ki jih proizvede zaposleno plačano osebje.

3.22 Proizvode, ki se porabijo za lastne investicije, lahko proizvaja kateri koli sektor. Primeri takih proizvodov so:

(a) strojno orodje, ki ga proizvajajo inženirska podjetja;

(b) stanovanja ali povečevanja stanovanj, ki jih proizvedejo gospodinjstva;

(c) gradnja za lastne potrebe, vključno s komunalno gradnjo, ki jo izvajajo skupine gospodinjstev;

(d) programska oprema za lastne potrebe;

(e) raziskave in razvoj za lastne potrebe. Izdatki za raziskave in razvoj se prikažejo kot investicije v osnovna sredstva samo, ko je dosežena dovolj visoka stopnja zanesljivosti in primerljivosti ocen v vseh državah članicah.

3.23  Opredelitev: netržna proizvodnja je proizvodnja, ki se drugim enotam zagotavlja brezplačno ali po cenah, ki niso ekonomsko pomembne.

Netržna proizvodnja (P.13) se nadalje razdeli v dve postavki: plačila za netržno proizvodnjo (P.131), ki zajemajo različne pristojbine in stroške, in druga netržna proizvodnja (P.132), ki zajema brezplačno proizvodnjo.

Netržna proizvodnja se proizvaja iz naslednjih razlogov:

(a) morda je tehnično neizvedljivo, da posamezniki plačajo za kolektivne storitve, ker se njihova potrošnja takih storitev ne more spremljati in nadzorovati. Proizvodnjo kolektivnih storitev organizirajo enote države, financira pa se iz sredstev, ki niso prejemki od prodaje, in sicer davki ali drugi državni prihodki;

(b) državne enote in NPISG lahko proizvajajo in dobavljajo blago ali storitve posameznim gospodinjstvom, za katere bi lahko zahtevale plačilo, pa tega ne storijo zaradi socialne ali ekonomske politike. Primer je zagotavljanje izobraževalnih ali zdravstvenih storitev, in sicer brezplačno ali po cenah, ki niso ekonomsko pomembne.

3.24  Opredelitev: tržni proizvajalci so lokalne EED ali institucionalne enote, katerih večina proizvodnje je tržna proizvodnja.

Če je lokalna EED ali institucionalna enota tržni proizvajalec, je njena glavna proizvodnja po opredelitvi tržna proizvodnja, ker je koncept tržne proizvodnje opredeljen z izvedbo razmejitve med tržno proizvodnjo, proizvodnjo za lastno končno porabo in netržno proizvodnjo za lokalno EED in institucionalno enoto, ki je to proizvedla.

3.25  Opredelitev: proizvajalci za lastno končno porabo so lokalne EED ali institucionalne enote, katerih največji del proizvodnje je namenjen za lastno končno porabo znotraj iste institucionalne enote.

3.26  Opredelitev: netržni proizvajalci so lokalne EED ali institucionalne enote, katerih največji del proizvodnje se zagotavlja brezplačno ali po cenah, ki niso ekonomsko pomembne.

Institucionalne enote: razlikovanje med tržnim, za lastno končno porabo in netržnim

3.27 Razlikovanje med tržnim, za lastno končno porabo in netržnim pri institucionalnih enotah kot proizvajalcih je povzeto v tabeli 3.1. Prikazana je tudi klasifikacija po sektorjih.



Tabela 3.1 –  Razlikovanje med tržnimi proizvajalci, proizvajalci za lastno končno porabo in netržnimi proizvajalci pri institucionalnih enotah

Vrsta institucionalne enote

Klasifikacija

Zasebna ali javna?

 

Nepridobitna institucija ali ne?

Tržni proizvajalec?

Vrsta proizvajalca

Sektor(-ji)

1.  Zasebni proizvajalci

1.1  Nekorporativna podjetja v lasti gospodinjstev (razen nepravih družb v lasti gospodinjstev)

 

 

1.1 = Tržni ali za lastno končno porabo

Gospodinjstva

 

1.2  Drugi zasebni proizvajalci (skupaj z nepravimi družbami v lasti gospodinjstev)

1.2.1  Zasebne nepridobitne institucije

1.2.1.1  Da

1.2.1.1 = Tržni

Družbe

 

 

 

1.2.1.2  Ne

1.2.1.2 = Netržni

NPISG

 

 

1.2.2  Drugi zasebni proizvajalci, ki niso nepridobitne institucije

 

1.2.2 = Tržni

Družbe

2.  Javni proizvajalci

 

 

2.1  Da

2.1 = Tržni

Družbe

 

 

 

2.2  Ne

2.2 = Netržni

Država

3.28 Tabela 3.1 kaže, da se za opredelitev, ali je institucionalna enota tržni proizvajalec, proizvajalec za lastno končno porabo ali netržni proizvajalec, uporablja več razlikovanj zaporedoma. Prvo razlikovanje je med zasebnimi in javnimi proizvajalci. Javni proizvajalec je proizvajalec, ki ga nadzira država, pri čemer je nadzor tak, kot je opredeljen v odstavku 2.38.

3.29 Kot je prikazano v tabeli 3.1, se zasebni proizvajalci pojavljajo v vseh sektorjih, razen v sektorju država. Nasprotno pa se javni proizvajalci pojavljajo samo v sektorju nefinančne družbe, sektorju finančne družbe in sektorju država.

3.30 Posebna oblika zasebnih proizvajalcev so nekorporativna podjetja v lasti gospodinjstev. To so tržni proizvajalci ali proizvajalci za lastno končno porabo. Slednji se pojavljajo pri proizvodnji stanovanjskih storitev za lastne potrebe in pri proizvodnji blaga za lastne potrebe. Vsa nekorporativna podjetja v lasti gospodinjstev so klasificirana v sektor gospodinjstev, razen nepravih družb v lasti gospodinjstev. To so tržni proizvajalci in so klasificirani v sektorja nefinančne družbe in finančne družbe.

3.31 Pri drugih zasebnih proizvajalcih se razločuje med zasebnimi nepridobitnimi institucijami in drugimi zasebnimi proizvajalci.

Opredelitev: zasebne nepridobitne institucije (NPI) so opredeljene kot pravne ali družbene osebe, ki delujejo z namenom proizvajati blago in storitve in ki jim status ne dovoljuje, da bi bile vir dohodka, dobička ali drugih finančnih koristi za enote, ki so jih ustanovile, jih nadzirajo ali financirajo. Kadar njihove proizvodne dejavnosti ustvarjajo presežke, si druge institucionalne enote takih presežkov ne morejo prisvojiti.

Zasebna NPI je klasificirana v sektorja nefinančne družbe in finančne družbe, če je tržni proizvajalec.

Zasebna NPI je klasificirana v sektor NPISG, če je netržni proizvajalec, razen če je pod nadzorom države. Če je zasebna NPI pod nadzorom države, je klasificirana v sektor država.

Vsi drugi zasebni proizvajalci, ki niso NPI, so tržni proizvajalci. Klasificirani so v sektorja nefinančne družbe in finančne družbe.

3.32 Pri razlikovanju med tržno in netržno proizvodnjo ter med tržnimi in netržnimi proizvajalci je treba uporabljati več meril. Namen zadevnih meril za razlikovanje med tržnim in netržnim (glej odstavek 3.19 o opredelitvi ekonomsko pomembnih cen) je oceniti obstoj tržnih razmer in zadostno tržno ravnanje proizvajalca. V skladu s kvantitativnim merilom za razlikovanje med tržnim in netržnim je treba s prodajo proizvodov, ki se prodajajo po ekonomsko pomembnih cenah, kriti vsaj večino proizvodnih stroškov.

3.33 Pri uporabi tega kvantitativnega merila za razlikovanje med tržnim in netržnim je opredelitev prodaje in proizvodnih stroškov naslednja:

(a) prodaja pomeni prodajo brez davkov na proizvode, zajema pa vsa plačila države ali institucij Unije, odobrena kateremu koli proizvajalcu v tej vrsti dejavnosti, torej so vključena vsa plačila, vezana na obseg ali vrednost proizvodnje, plačila za kritje celotnega primanjkljaja ali poravnavo dolgov pa ne.

Ta opredelitev prodaje ustreza opredelitvi proizvodnje v osnovnih cenah, vendar pa:

1. je proizvodnja v osnovnih cenah opredeljena šele po odločitvi, ali je proizvodnja tržna ali netržna; prodaja se uporablja le pri vrednotenju tržne proizvodnje; netržna proizvodnja se vrednoti v stroških;

2. plačila države za kritje celotnega primanjkljaja javnih družb in nepravih družb pomenijo del drugih subvencij na proizvode, kot je opredeljeno v točki (c) odstavka 4.35. Posledično tržna proizvodnja v osnovnih cenah vključuje plačila države za kritje celotnega primanjkljaja;

(b) prodaja ne vključuje drugih virov prihodka, kot so dobički iz lastnine (čeprav bi lahko bili običajen in pričakovan del poslovnega prihodka), investicijske podpore, drugi kapitalski transferji (npr. vračanje dolga) in nakup lastniškega kapitala;

(c) za namene tega merila so proizvodni stroški enaki vsoti vmesne potrošnje, sredstev za zaposlene, potrošnje stalnega kapitala, drugih davkov na proizvodnjo in stroškov kapitala. Druge subvencije na proizvodnjo niso odštete. Za zagotovitev doslednosti pojmov prodaje in proizvodnih stroškov pri uporabi kvantitativnega merila za razlikovanje med tržnim in netržnim se iz proizvodnih stroškov izključijo vsi stroški, nastali pri investicijah iz lastne proizvodnje. Zaradi poenostavitve se lahko kot približek stroškov kapitala načeloma uporablja plačilo neto dejanskih obresti. Vendar se za proizvajalce finančnih storitev upoštevajo plačila obresti, tj. zagotovi se popravek za posredno merjene storitve finančnega posredništva (PMSFP).

Pri uporabi kvantitativnega merila za razlikovanje med tržnim in netržnim je treba upoštevati več let. Manjša nihanja obsega prodaje med enim in drugim letom ne zahtevajo preklasifikacije institucionalnih enot (ter njihovih lokalnih EED in proizvodnje).

3.34 Prodaja lahko zajema različne elemente. Pri zdravstvenih storitvah, ki jih zagotavljajo bolnišnice, lahko na primer ustreza:

(a) nakupom delodajalcev, ki so prikazani kot dohodek v naravi, plačan zaposlenim, in kot izdatki za končno potrošnjo teh zaposlenih;

(b) nakupom zasebnih zavarovalnic;

(c) nakupom skladov socialne varnosti in države, ki se razvrščajo kot socialni prejemki v naravi;

(d) nakupom gospodinjstev brez povračil (izdatki za končno potrošnjo).

Samo druge subvencije na proizvodnjo in darila (npr. od dobrodelnih ustanov) se ne obravnavajo kot prodaja.

Za ponazoritev, prodaja transportnih storitev podjetja na podoben način lahko ustreza vmesni potrošnji proizvajalcev, dohodku v naravi, ki ga zagotavljajo delodajalci, socialnim prejemkom v naravi, ki jih zagotavlja država, in nakupom gospodinjstev brez povračil.

3.35 Zasebne nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za podjetja, so poseben primer. Običajno se financirajo s prispevki ali članarinami skupine zadevnih podjetij. Članarine se ne obravnavajo kot transferji, ampak kot plačila za opravljene storitve, tj. kot prodaje. Te NPI so zato tržne proizvajalke in se razvrščajo v sektor nefinančnih družb ali sektor finančnih družb.

3.36 Uporaba merila primerjave prodaje in proizvodnih stroškov zasebnih ali javnih NPI z vključevanjem vseh plačil, vezanih na obseg proizvodnje, v prodajno vrednost je lahko v nekaterih posebnih primerih zavajajoča. To lahko velja na primer za financiranje zasebnih in javnih šol. Plačila države so lahko vezana na število učencev, vendar pa so lahko rezultat pogajanj z državo. V takem primeru se navedena plačila ne prikažejo kot prodaja, čeprav so lahko izrecno povezana z mero obsega proizvodnje, kot je število učencev. To pomeni, da je šola, ki se v glavnem financira s takimi plačili, netržni proizvajalec.

3.37 Javni proizvajalci so lahko tržni proizvajalci ali netržni proizvajalci. Tržni proizvajalci so klasificirani v sektorja nefinančne družbe in finančne družbe. Če je institucionalna enota netržni proizvajalec, se uvrsti v sektor država.

3.38 Pri lokalnih EED kot tržnih proizvajalcih in proizvajalcih za lastno končno porabo ni netržne proizvodnje. Njihova proizvodnja je torej lahko prikazana le kot tržna proizvodnja ali kot proizvodnja za lastno končno porabo in temu ustrezno vrednotena (glej odstavke 3.42 do 3.53).

3.39 Lokalne EED, ki so netržni proizvajalci, lahko imajo kot stransko proizvodnjo tržno proizvodnjo in proizvodnjo za lastno končno porabo. Proizvodnja za lastno končno porabo zajema investicije iz lastne proizvodnje. Pojav tržne proizvodnje je treba načeloma določati z uporabo kvalitativnih in kvantitativnih meril za razlikovanje med tržnim in netržnim pri posameznih proizvodih. Do take stranske tržne proizvodnje netržnih proizvajalcev lahko na primer pride, ko državne bolnišnice za nekatere storitve zaračunajo ekonomsko pomembne cene.

3.40 Druga primera sta prodaja reprodukcij iz državnih muzejev in vremenske napovedi, ki jih prodajajo meteorološki inštituti.

3.41 Netržni proizvajalci lahko imajo tudi prihodke od prodaje netržne proizvodnje po cenah, ki niso ekonomsko pomembne, npr. prihodki muzeja od vstopnic. Ti prihodki pripadajo netržni proizvodnji. Če pa je obe vrsti prihodkov (prihodke od vstopnic ter prihodke od prodaje plakatov in razglednic) težko razmejiti, se oboji lahko obravnavajo bodisi kot prihodki od tržne proizvodnje bodisi kot prihodki od netržne proizvodnje. Izbira med obema možnostma je odvisna od ocene relativne pomembnosti obeh vrst prihodkov (od vstopnic na eni strani ter od prodaje plakatov in razglednic na drugi).

Čas zajemanja in vrednotenje proizvodnje

3.42 Proizvodnja se zajema in vrednoti, ko se ustvari v proizvodnem procesu.

3.43 Vsa proizvodnja se vrednoti v osnovnih cenah, posebni dogovori pa veljajo za:

(a) vrednotenje netržne proizvodnje;

(b) vrednotenje celotne proizvodnje netržnega proizvajalca (lokalne EED);

(c) vrednotenje celotne proizvodnje institucionalne enote, katere lokalna EED je netržni proizvajalec.

3.44  Opredelitev: osnovna cena je cena, ki jo proizvajalci prejmejo od kupca za enoto proizvedenega blaga ali storitve, zmanjšana za vse davčne obveznosti (tj. davki na proizvode) na navedeno enoto kot posledica njene proizvodnje ali prodaje in povečana za vse subvencije (tj. subvencije na proizvode), ki se za navedeno enoto prejmejo kot posledica njene proizvodnje ali prodaje. Ne vključuje transportnih stroškov, ki jih proizvajalec zaračuna posebej. Prav tako ne vključuje dobičkov in izgub iz lastnine na finančnih in nefinančnih sredstvih.

3.45 Proizvodnja za lastno končno porabo (P.12) se vrednoti v osnovnih cenah podobnih proizvodov, ki se prodajajo na trgu. Pri taki proizvodnji se tako ustvarja neto poslovni presežek ali raznovrstni dohodek. Primer so stanovanjske storitve za lastne potrebe, ki ustvarjajo neto poslovni presežek. Če osnovne cene za podobne proizvode niso na voljo, je treba proizvodnjo za lastno končno uporabo vrednotiti v stroških proizvodnje, ki se jim prišteje pribitek (razen za netržne proizvajalce) za neto poslovni presežek ali raznovrstni dohodek.

3.46 Povečanja nedokončane proizvodnje se vrednotijo v tekoči osnovni ceni dokončanega proizvoda.

3.47 Za vnaprejšnjo oceno vrednosti proizvodnje, ki se obravnava kot nedokončana proizvodnja, vrednotenje temelji na dejansko nastalih stroških, ki se jim prišteje pribitek (razen za netržne proizvajalce) za ocenjeni poslovni presežek ali raznovrstni dohodek. Začasne ocene se popravijo, ko je dejanska vrednost dokončanih proizvodov v času nedokončane proizvodnje enkrat znana.

Vrednost proizvodnje končanih proizvodov je vsota vrednosti:

(a) prodanih ali menjanih dokončanih proizvodov;

(b) vnosov dokončanih proizvodov v zaloge, zmanjšanih za vrednost iznosov iz zalog;

(c) dokončanih proizvodov za lastno končno porabo.

3.48 Vrednost zgradb in objektov, pridobljenih v nedokončanem stanju, se oceni na osnovi stroškov, nastalih do pridobitve, vključno s pribitkom za poslovni presežek ali raznovrstni dohodek. Vrednost pribitka se lahko oceni na osnovi cen podobnih zgradb in objektov. Za približek vrednosti bruto investicij v osnovna sredstva, ki jih prevzame kupec na vsaki stopnji, se lahko uporabijo zneski obročnih plačil, pod pogojem, da ni predplačil ali zaostalih plačil.

Kadar gradnja objekta za lastne potrebe ni dokončana v posameznem obračunskem obdobju, se vrednost proizvodnje oceni po naslednji metodi. Izračuna se razmerje med stroški, nastalimi v tekočem obdobju, in skupnimi stroški v celotnem obdobju gradnje. To razmerje se uporabi za oceno celotne proizvodnje v tekočih osnovnih cenah. Če ni mogoče oceniti vrednosti dokončanega objekta v tekočih osnovnih cenah, se vrednoti s celotnimi proizvodnimi stroški, ki se jim prišteje pribitek (razen za netržne proizvajalce) za neto poslovni presežek ali raznovrstni dohodek. Če je delo deloma ali v celoti opravljeno brezplačno, na primer pri komunalni gradnji, ki jo izvajajo gospodinjstva, se v ocenjene celotne proizvodne stroške vključi tudi ocena stroškov plačanega dela z upoštevanjem plač za podobne inpute dela.

3.49 Celotna proizvodnja netržnega proizvajalca (lokalne EED) se vrednoti po celotnih proizvodnih stroških, tj. kot vsota:

(a) vmesne potrošnje (P.2);

(b) sredstev za zaposlene (D.1);

(c) potrošnje stalnega kapitala (P.51c);

(d) drugih davkov na proizvodnjo (D.29), ki se jim odštejejo druge subvencije na proizvodnjo (D.39).

Plačila obresti (razen PMSFP) niso vključena med stroške netržne proizvodnje. Stroški netržne proizvodnje prav tako ne vključujejo niti pripisa za neto donos kapitala niti pripisa za vrednost najema lastnih nestanovanjskih zgradb, ki se uporabljajo pri netržni proizvodnji.

3.50 Celotna proizvodnja institucionalne enote je vsota skupne proizvodnje lokalnih EED, ki institucionalno enoto sestavljajo. To velja tudi za institucionalne enote, ki so netržni proizvajalci.

3.51 Če pri netržnih proizvajalcih ni stranske tržne proizvodnje, se netržna proizvodnja vrednoti v proizvodnih stroških. V primeru stranske tržne proizvodnje pri netržnih proizvajalcih se netržna proizvodnja vrednoti kot rezidualna postavka, tj. kot skupni proizvodni stroški, ki se jim odštejejo prihodki teh proizvajalcev iz tržne proizvodnje.

3.52 Tržna proizvodnja netržnih proizvajalcev se vrednoti v osnovnih cenah. Celotna proizvodnja netržne lokalne EED, ki zajema tržno proizvodnjo, netržno proizvodnjo in proizvodnjo za lastno končno porabo, se vrednoti z vsoto proizvodnih stroškov. Vrednost njene tržne proizvodnje ustreza prejemkom od prodaje tržnih proizvodov, vrednost netržne proizvodnje pa je dobljena rezidualno kot razlika med vrednostjo celotne proizvodnje ter vsoto tržne proizvodnje in proizvodnje za lastno končno porabo. Vrednost njenih prejemkov od prodaje netržnega blaga ali storitev v cenah, ki niso ekonomsko pomembne, se v teh izračunih ne upošteva – ostane del vrednosti njene netržne proizvodnje.

3.53 V nadaljevanju sledi seznam izjem in pojasnil v zvezi s časom zajemanja in vrednotenjem proizvodnje, ki so navedeni po vrstnem redu oddelkov CPA.

Kmetijski, gozdarski in ribiški proizvodi (oddelek A)

3.54 Proizvodnja kmetijskih proizvodov je prikazana, kakor da se proizvaja neprekinjeno v celotnem proizvodnem obdobju (in ne samo takrat, ko se pobere pridelek ali zakolje živina).

Rastoči pridelki, neposekana drevesa ter ribe in živali, rejene za prehrano, se med procesom obravnavajo kot zaloge nedokončane proizvodnje, ob dokončanju procesa pa se preoblikujejo v zaloge dokončanih proizvodov.

Proizvodnja ne vključuje nobenih sprememb negojenih bioloških virov, npr. prirast živali, ptic, rib v divjini ali negojena rast gozdov.

Proizvodi predelovalnih dejavnosti (oddelek C); Gradbena dela (oddelek F)

3.55 V primeru gradnje zgradbe ali drugega objekta, ki traja več obračunskih obdobij, se šteje, da je proizvodnja, proizvedena v vsakem obdobju, ob koncu vsakega od teh obdobij prodana kupcu, tj. prikaže se kot investicija v osnovno sredstvo kupca in ne kot nedokončana proizvodnja gradbene dejavnosti. Šteje se, da je proizvodnja kupcu prodana po stopnjah. Ko so v pogodbi predvidena obročna plačila, se lahko vrednost proizvodnje prilagodi vrednosti obročnih plačil v vsakem obdobju. Kadar ni gotovosti glede končnega kupca, se nedokončana proizvodnja, proizvedena v vsakem obdobju, prikaže kot nedokončana proizvodnja.

Trgovina na drobno in debelo; popravila motornih vozil in motornih koles (oddelek G)

3.56 Proizvodnja trgovine na drobno in debelo se meri z doseženimi trgovskimi maržami za trgovsko blago.

Opredelitev: trgovska marža je razlika med dejansko ali pripisano prodajno ceno za trgovsko blago in ceno, ki bi jo distributer moral plačati za zamenjavo blaga v trenutku, ko je blago prodano ali kako drugače odtujeno.

Dosežene trgovske marže za nekatero blago so lahko negativne, če so njihove prodajne cene znižane. Trgovske marže so negativne za blago, ki se ne proda in ki se ne more več uporabljati ali pa je ukradeno. Trgovske marže za blago, ki se da zaposlenim kot sredstvo v naravi ali ga lastnik umakne za končno potrošnjo, so enake nič.

Dobički in izgube iz lastnine niso vključeni v trgovsko maržo.

Proizvodnja trgovca na debelo ali trgovca na drobno se izračuna kot:

vrednost proizvodnje =

vrednost prodaje

povečana za vrednost trgovskega blaga, ki se uporablja za vmesno potrošnjo, sredstva za zaposlene v naravi ali raznovrstni dohodek v naravi,

zmanjšana za vrednost trgovskega blaga,

povečana za vrednost povečanja zalog trgovskega blaga,

zmanjšana za vrednost blaga, umaknjenega iz zalog trgovskega blaga,

zmanjšana za vrednost ponavljajočih se izgub zaradi običajnih stopenj izgub, kraj ali naključne škode.

Transport in skladiščenje (oddelek H)

3.57 Proizvodnja transportnih storitev se meri z vrednostjo prihodkov za transport blaga ali oseb. Transport za lastno porabo znotraj lokalnih EED se obravnava kot pomožna dejavnost ter se ne opredeljuje in zajema ločeno.

3.58 Proizvodnja skladiščnih storitev se meri kot vrednost povečanja nedokončane proizvodnje. Povišanja cene blaga v zalogah se ne smejo obravnavati kot nedokončana proizvodnja in proizvodnja, temveč kot dobički iz lastnine. Če povečanje vrednosti odraža povišanje cene brez spremembe kakovosti, v navedenem obdobju poleg stroškov skladiščenja ali izrecnega nakupa skladiščne storitve ni nobene proizvodnje. Vendar pa se v treh primerih povečanje vrednosti obravnava kot proizvodnja:

(a) kakovost blaga se sčasoma lahko izboljša, npr. pri vinu; samo če je zorenje del rednega proizvodnega procesa, se izboljšanje kakovosti blaga obravnava kot proizvodnja;

(b) sezonski dejavniki vplivajo na ponudbo določenega blaga ali povpraševanje po njem in vodijo do rednih, predvidljivih sprememb cene čez leto, tudi če se fizična kakovost blaga morda ni spremenila;

(c) proizvodni proces je dovolj dolg, da se uporabijo diskontni faktorji za opravljeno delo dolgo pred izvedbo.

3.59 Večina sprememb cen blaga v zalogah ne pomeni povečanja nedokončane proizvodnje. Za oceno povečanja vrednosti skladiščenega blaga nad stroški skladiščenja se lahko uporabi pričakovano povečanje vrednosti nad splošno stopnjo inflacije v vnaprej določenem obdobju. Vsakršni dobiček zunaj vnaprej določenega obdobja se še naprej prikazuje kot dobiček ali izguba iz lastnine.

Skladiščne storitve ne vključujejo sprememb cene zaradi finančnih sredstev, vrednostnih predmetov ali drugih nefinančnih sredstev iz lastnine, kot so zemljišče in zgradbe.

3.60 Proizvodnja storitev potovalnih agencij se meri kot vrednost zaračunanih storitev agencij (zaračunane pristojbine ali provizije) in ne s celotnimi izdatki, ki jih potniki plačajo potovalni agenciji, vključno s plačili tretjim osebam za stroške transporta.

3.61 Proizvodnja storitev organizatorjev potovanj se meri s celotnimi izdatki, ki jih potniki plačajo organizatorju potovanj.

3.62 Razlika med storitvami potovalnih agencij in storitvami organizatorjev potovanj je, da storitve potovalne agencije zajemajo le posredovanje v imenu potnika, storitve organizatorja potovanj pa ustvarijo nov proizvod, tj. potovanje, ki ima različne komponente, kot so pot, nastanitev in zabava.

Gostinske storitve (odddelek I)

3.63 Vrednost proizvodnje storitev hotelov, restavracij in kavarn vključuje vrednost potrošene hrane, pijač itd.

Finančne in zavarovalne storitve (oddelek K): proizvodnja centralnih bank

Centralna banka zagotavlja naslednje storitve:

(a) storitve denarne politike;

(b) storitve finančnega posredništva;

(c) storitve nadzora za finančne družbe.

Proizvodnja centralne banke se meri kot vsota njenih stroškov.

Finančne in zavarovalne storitve (oddelek K): finančne storitve na splošno

Finančne storitve zajemajo naslednje storitve:

(a) finančno posredništvo (vključno z zavarovalnimi storitvami in storitvami pokojninskega zavarovanja);

(b) storitve izvajalcev pomožnih finančnih dejavnosti in

(c) druge finančne storitve.

3.64 Finančno posredništvo je obvladovanje finančnega tveganja in spreminjanje likvidnosti. Družbe, ki opravljajo te dejavnosti, pridobivajo sredstva na primer s sprejemanjem vlog in izdajo menic, obveznic ali drugih vrednostnih papirjev. Družbe ta in lastna sredstva uporabljajo za pridobitev finančnih sredstev z odobritvijo posojil in s kupovanjem menic, obveznic in drugih vrednostnih papirjev. Finančno posredništvo vključuje zavarovalne storitve in storitve pokojninskega zavarovanja.

3.65 Pomožne finančne dejavnosti olajšujejo obvladovanje finančnega tveganja in spreminjanje likvidnosti. Izvajalci pomožnih finančnih dejavnosti delujejo v imenu drugih enot in se ne izpostavljajo tveganju s prevzemanjem finančnih obveznosti ali pridobivanjem finančnih sredstev v okviru storitve posredništva.

3.66 Druge finančne storitve vključujejo storitve spremljanja, kot je spremljanje trga z vrednostnimi papirji in obveznicami, varnostne storitve, kot je varovanje dragocenega nakita in pomembnih dokumentov, in storitve trgovanja, kot je trgovanje z devizami/deviznimi sredstvi in trgovanje z vrednostnimi papirji.

3.67 Finančne storitve zaradi strogega nadzora skoraj izključno opravljajo finančne institucije. Če trgovec na drobno želi na primer svojim strankam ponuditi kredite, te kredite običajno ponudi podružnica finančne družbe trgovca na drobno ali druga specializirana finančna institucija.

3.68 Finančne storitve se lahko plačajo neposredno ali posredno. Nekatere transakcije s finančnimi sredstvi lahko vključujejo neposredne in posredne stroške. Finančne storitve se opravljajo in zaračunavajo na štiri glavne načine:

(a) finančne storitve za neposredna plačila;

(b) finančne storitve, za katere se plača z zaračunavanjem obresti;

(c) finančne storitve pri pridobitvi in odtujitvi finančnih sredstev in obveznosti na finančnih trgih;

(d) finančne storitve, zagotovljene pri zavarovalnih in pokojninskih shemah, kadar se dejavnost financira s prispevki za zavarovanje in donosom na prihranke.

Finančne storitve za neposredna plačila

3.69 Te finančne storitve se opravljajo za eksplicitno zaračunana plačila in zajemajo vrsto storitev, ki jih lahko opravljajo različne vrste finančnih institucij. Naslednji primeri ponazarjajo naravo neposredno zaračunanih storitev:

(a) banke gospodinjstvom zaračunajo ureditev hipoteke, upravljanje investicijskega portfelja in upravljanje premoženja;

(b) specializirane institucije nefinančnim družbam zaračunajo organiziranje prevzema ali upravljanje prestrukturiranja skupine družb;

(c) družbe za kreditne kartice enotam, ki sprejemajo kreditne kartice, običajno zaračunajo odstotek od vsake prodaje;

(d) imetniku kartice se zaračuna tudi eksplicitna pristojbina za uporabo kartice, običajno vsako leto.

Finančne storitve, za katere se plača z zaračunavanjem obresti

3.70 Pri finančnem posredništvu na primer finančna institucija, kot je banka, sprejme vloge od enot, ki želijo prejemati obresti na sredstva, ki jih ne potrebujejo takoj in jih posodijo drugim enotam, ki nimajo dovolj sredstev za zadovoljitev svojih potreb. Banka tako zagotovi mehanizem, ki omogoča, da prva enota da drugi posojilo. Vsaka stran banki plača pristojbino za opravljeno storitev; enota, ki sredstva posoja, plača s sprejetjem obrestne mere, nižje od „referenčne“ obrestne mere, medtem ko enota, ki sredstva prejema, plača s sprejetjem obrestne mere, višje od „referenčne“ obrestne mere. Razlika med obrestno mero, ki jo bankam plačajo posojilojemalci, in obrestno mero, dejansko plačano vlagateljem, je strošek za PMSFP.

3.71 Redko kdaj je višina sredstev, ki jih posojajo finančne institucije, popolnoma enaka vloženemu znesku. Nekaj denarja je morda že vloženega, vendar še ne danega v posojilo. Nekatera posojila se financirajo iz lastnih sredstev banke in ne iz izposojenih sredstev. Ne glede na vir financiranja se opravi storitev za ponujena posojila in vloge. PMSFP se pripišejo za vsa posojila in vloge. Ta posredna plačila se uporabljajo samo za posojila, ki jih zagotovijo finančne institucije, ali za vloge, ki se vložijo pri njih.

3.72 Referenčna stopnja je med bančnimi obrestnimi merami na vloge in posojila. Ne ustreza aritmetični sredini obrestnih mer na posojila ali vloge. Obrestna mera, ki prevladuje za posojila med bankami, je primerna izbira. Vendar so potrebne različne referenčne mere za vsako valuto, v kateri so izraženi posojila in vloge, zlasti ko je vključena nerezidenčna finančna institucija.

PMSFP so podrobno opisane v poglavju 14.

Finančne storitve, sestavljene iz pridobitve in odtujitve finančnih sredstev in obveznosti na finančnih trgih

3.73 Ko finančna institucija ponudi v prodajo vrednostni papir (npr. menico ali obveznico), se zaračunajo stroški storitve. Kupčeva cena (ponudbena cena) je enaka ocenjeni tržni vrednosti vrednostnega papirja, povečani za maržo. Drugi stroški se zaračunajo, ko se vrednostni papir proda, pri čemer je cena, ponujena prodajalcu (nakupna cena), enaka tržni vrednosti, zmanjšani za maržo. Marže med kupno in prodajno ceno se uporabljajo tudi za lastniški kapital, delnice investicijskih skladov in tuje valute. Te marže so plačilo za zagotavljanje finančnih storitev.

Finančne storitve, zagotovljene pri zavarovalnih in pokojninskih shemah, kadar se dejavnost financira s prispevki za zavarovanje in donosom na prihranke

3.74 Ta skupina zajema naslednje finančne dejavnosti, katerih rezultat je prerazporeditev sredstev:

(a) Neživljenjsko zavarovanje. Zavarovalnica na podlagi police neživljenjskega zavarovanja od stranke prejme premijo in jo zadrži, dokler ni vložen zahtevek za izplačilo ali se izteče obdobje zavarovanja. Zavarovalnica premijo investira, posledični dohodek od lastnine pa je dodaten vir sredstev. Dohodek od lastnine je dohodek, ki se mu stranka odreče, in se obravnava kot implicitni dodatek dejanski premiji. Zavarovalnica določi raven dejanskih premij tako, da pri vsoti premij, povečani za zasluženi dohodek od lastnine teh premij in zmanjšani za pričakovane odškodnine, ostane marža, ki jo zavarovalnica zadrži kot proizvodnjo zavarovalnice.

Proizvodnja neživljenjskega zavarovanja se izračuna kot:

vsota prihodkov od premij,

povečana za implicitne premijske dodatke (enake zasluženemu dohodku od lastnine tehničnih rezervacij)

in zmanjšana za prilagojene odhodke za škode.

Zavarovalne družbe imajo na voljo rezervacije, ki jih sestavljajo prenosne premije (dejanske premije, ki se nanašajo na naslednje obračunsko obdobje) in škodne rezervacije. Škodne rezervacije zajemajo škodo, ki še ni bila prijavljena, škodo, ki je že bila prijavljena, vendar še ni bila poravnana, ali škodo, ki je že bila prijavljena in poravnana, vendar še ni bila izplačana. Te rezervacije se imenujejo tehnične rezervacije in se uporabljajo za ustvarjanje investicijskega dohodka. Dobički in izgube iz lastnine niso dohodek od investicij zavarovalnih tehničnih rezervacij. Zavarovalne tehnične rezervacije se lahko investirajo v stranske dejavnosti zavarovalnic, npr. dajanje stanovanj ali pisarn v najem. Neto poslovni presežek teh stranskih dejavnosti je dohodek od investiranja zavarovalnih tehničnih rezervacij.

Primerna raven škod za izračun proizvodnje se imenuje „prilagojene škode“ in lahko se določi na dva načina. Z metodo pričakovanja je raven prilagojene škode ocenjena po modelu, ki temelji na preteklih vzorcih obračunanih zneskov škod družbe. Pri drugi metodi se uporabljajo računovodske informacije, in sicer se prilagojene škode izračunajo naknadno kot dejanski odhodki za škode, povečani za spremembo v izravnalnih rezervacijah, tj. sredstvih, rezerviranih za poravnavo nepričakovano velikih škod. Kadar izravnalne rezervacije niso dovolj za dosego normalne ravni prilagojenih škod, se prilagojenim škodam dodajo prispevki iz lastnih sredstev. Glavna značilnost obeh metod je, da nepričakovano velike škode ne vodijo do hitro spreminjajoče se in negativne ocene proizvodnje.

Spremembe tehničnih rezervacij in izravnalnih rezervacij, ki so odziv na spremembe finančnih predpisov, se prikažejo kot druge spremembe obsega sredstev; te pa niso pomembne za izračun proizvodnje. Če zaradi pomanjkanja informacij nobena od metod ocenjevanja prilagojenih škod ni izvedljiva, je morda namesto tega treba oceniti proizvodnjo z vsoto stroškov, ki vključuje dodatek za običajni dobiček.

V primeru življenjskega zavarovanja s klavzulo o soudeležbi pri dobičku zavarovalnice se za izračun proizvodnje odšteje sprememba rezervacij za življenjsko zavarovanje s klavzulo o soudeležbi pri dobičku zavarovalnice.

(b) Polica življenjskega zavarovanja je vrsta varčevalne sheme. Imetnik police zavarovalni družbi več let plačuje premije v zameno za obljubljene prejemke na določen datum v prihodnosti. Ti prejemki so lahko odvisni od plačane premije ali pa od ravni uspešnosti zavarovalne družbe pri investiranju sredstev. Metoda izračuna proizvodnje za življenjsko zavarovanje sledi enakim splošnim načelom kot metoda izračuna za neživljenjsko zavarovanje. Vendar pa je treba zaradi časovnih razmikov med časom prejetja premij in časom izplačila prejemkov dodati posebne postavke za spremembe tehničnih rezervacij. Proizvodnja življenjskega zavarovanja se meri kot:

prihodki od premij,

povečani za premijske dodatke in zmanjšani za zapadle prejemke

ter zmanjšani za povečanja (povečani za zmanjšanja) tehničnih rezervacij življenjskega zavarovanja.

Premije za življenjsko in neživljenjsko zavarovanje so opredeljene na popolnoma enak način. Premijski dodatki so pomembnejši pri življenjskem zavarovanju kot pri neživljenjskem zavarovanju. Prejemki so prikazani, kot se dodelijo ali izplačajo. Pri življenjskem zavarovanju ni treba izračunati prilagojene ocene prejemkov, ker pri polici življenjskega zavarovanja ni enakih nepričakovanih sprememb plačila. Tehnične rezervacije življenjskega zavarovanja se vsako leto povečajo zaradi novih plačanih premij in novega investicijskega dohodka, dodeljenega imetnikom police (ki ga imetniki ne odtegnejo), in zmanjšajo zaradi izplačanih prejemkov. Zato je raven proizvodnje življenjskega zavarovanja mogoče izraziti kot razliko med skupnim investicijskim dohodkom od tehničnih rezervacij življenjskega zavarovanja, zmanjšanim za del tega investicijskega dohodka, ki se dejansko dodeli imetnikom police in doda zavarovalnim tehničnim rezervacijam.

Ko ta metoda zaradi podatkovnih razlogov ni izvedljiva ali ne privede do smiselnih rezultatov, se proizvodnja življenjskega zavarovanja izračuna kot vsota proizvodnih stroškov, povečana za dodatek za „običajen dobiček“.

(c) Proizvodnja pozavarovanja se določi na popolnoma enak način kot za neživljenjsko zavarovanje, ne glede na to, ali gre za pozavarovanje življenjskih ali neživljenjskih polic.

(d) Proizvodnja upravljanja sheme socialnega zavarovanja je odvisna od njene organizacije. Primeri organizacije takih shem so naslednji:

1. sheme socialne varnosti so sheme socialnega zavarovanja, ki zajemajo skupnost na splošno, država pa jih uvaja in nadzira. Njihov namen je zagotoviti prejemke za državljane, da se lahko soočijo z izzivi, ki jih prinašajo starost, invalidnost ali smrt, bolezen, poškodbe pri delu, brezposelnost, družinska in zdravstvena oskrba itd. Če se opredelijo ločene enote, se njihova proizvodnja določi na enak način kot vsa netržna proizvodnja, in sicer kot vsota stroškov. Če ločene enote niso opredeljene, je proizvodnja socialne varnosti vključena v proizvodnjo ravni države, na kateri deluje;

2. če delodajalec sam upravlja lastno shemo socialne varnosti, se vrednost proizvodnje določi kot vsota stroškov, vključno z oceno donosa vseh osnovnih sredstev, ki se uporabijo pri upravljanju sheme. Vrednost proizvodnje se meri na enak način, kadar delodajalec vzpostavi ločen pokojninski sklad za upravljanje sheme;

3. če shemo v imenu delodajalca upravlja zavarovalna družba, je vrednost proizvodnje pristojbina, ki jo zaračuna zavarovalna družba;

4. pri shemi več delodajalcev se vrednost proizvodnje meri na enak način kot za police življenjskega zavarovanja, in sicer je to investicijski dohodek, ki se prejme v okviru sheme, zmanjšan za znesek, dodan rezervacijam.

(e) Merjenje proizvodnje standardiziranih jamstvenih shem za posojila je odvisno od vrste udeleženega proizvajalca. Če standardizirana jamstvena shema za posojila deluje kot tržni proizvajalec, se vrednost proizvodnje izračuna na enak način kot za neživljenjsko zavarovanje. Če shema deluje kot netržni proizvajalec, se vrednost proizvodnje izračuna kot vsota stroškov.

Poslovanje z nepremičninami (oddelek L)

3.75 Proizvodnja stanovanjskih storitev za lastne potrebe se vrednoti po ocenjeni vrednosti najemnine, ki bi jo stanovalec plačal za enako nastanitev, ob upoštevanju dejavnikov, kot so lokacija, zgradbe v soseščini itd., pa tudi velikost in kakovost stanovanja. Za garaže, ki so ločene od stanovanj in jih lastniki uporabljajo za namene končne potrošnje v povezavi z uporabo stanovanj, je treba zagotoviti podoben pripis. Vrednost najemnin za stanovanja v tujini, v katerih bivajo lastniki, npr. počitniški domovi, se ne sme prikazati kot del domače proizvodnje, ampak kot uvoz storitev, ustrezni neto poslovni presežek pa kot primarni dohodek iz tujine. Za stanovanja, v katerih bivajo lastniki nerezidenti, se opravijo analogna knjiženja. V primeru stanovanj s časovnim zakupom se prikaže delež zaračunanih storitev.

3.76 Za oceno vrednosti stanovanjskih storitev za lastne potrebe se uporabi metoda stratifikacije. Stanovanjski sklad je stratificiran po lokaciji, naravi stanovanja in drugih dejavnikih, ki vplivajo na najemnino. Za oceno vrednosti najemnin od stanovanjskega sklada se uporabijo informacije o dejanskih najemninah za najeta stanovanja. Povprečna dejanska najemnina v stratumu se uporabi za vsa stanovanja v navedenem stratumu. Če so informacije o najemninah pridobljene z vzorčnimi statističnimi raziskovanji, se izračun ocene celotne vrednosti najemnin vseh stanovanj nanaša na del najemnih stanovanj in vsa stanovanja, v katerih bivajo lastniki. Podrobnejši postopek za določitev najemnine na stratum se opravi za bazno leto, rezultat pa se nato ekstrapolira na poznejša obdobja.

3.77 Najemnina za stanovanja, v katerih bivajo lastniki, je pri metodi stratifikacije opredeljena kot najemnina na zasebnem trgu za pravico do uporabe neopremljenega stanovanja. Za določitev pripisanih najemnin se uporabijo najemnine za neopremljena stanovanja na podlagi vseh pogodb na zasebnem trgu. Vključijo se najemnine na zasebnem trgu, ki so nizke zaradi državnih predpisov. Če je vir informacij najemnik, se takšna najemnina popravi, in sicer z morebitnim posebnim dodatkom najemnine, ki se plačuje neposredno najemodajalcu. Če vzorec za spremljane najemnine, kot so opredeljene zgoraj, ni dovolj velik, se lahko za namene pripisa uporabijo spremljane najemnine za opremljena stanovanja, če so prilagojene za uporabo pohištva. Izjemoma je mogoče uporabiti zvišane najemnine za državna stanovanja. Nizke najemnine za stanovanja, ki se oddajajo v najem sorodnikom ali zaposlenim, se ne smejo uporabljati.

3.78 Metoda stratifikacije se uporablja za izračun ocene za vsa najeta stanovanja. Povprečna najemnina za pripis, kot je opisana zgoraj, je lahko za nekatere segmente najemniškega trga neustrezna. Na primer, ustrezno znižane najemnine za opremljena stanovanja ali zvišane javne najemnine za posamezna dejansko najeta stanovanja niso primerne. V tem primeru so potrebni posebni stratumi za dejansko najeta opremljena ali socialna stanovanja skupaj z ustreznimi povprečnimi najemninami.

3.79 Če ni dovolj velikega najemniškega trga, ki bi bil značilen za stanovanja, v katerih bivajo lastniki, se za ta stanovanja uporabi stroškovna metoda.

V okviru stroškovne metode je proizvodnja stanovanjskih storitev vsota vmesne potrošnje, potrošnje stalnega kapitala, drugih davkov, zmanjšanih za subvencije na proizvodnjo, in neto poslovnega presežka.

Neto poslovni presežek se izračuna z uporabo stalne realne letne stopnje donosa na neto vrednost vseh stanovanj, v katerih bivajo lastniki, po tekočih cenah (stroški nadomestitve).

3.80 Pri nestanovanjskih zgradbah se proizvodnja nepremičninskih storitev meri z vrednostjo zapadlih najemnin.

Strokovne, znanstvene in tehnične storitve (oddelek M); Druge poslovne in pomožne storitve (oddelek N)

3.81 Proizvodnja storitev poslovnega najema, kot je najem strojev ali opreme, se meri z vrednostjo plačane najemnine. Poslovni najem se razlikuje od finančnega najema, in sicer je finančni najem financiranje pridobitve osnovnih sredstev s posojilom, ki ga najemodajalec da najemojemalcu. Plačila finančnega najema zajemajo odplačila glavnice in obresti skupaj s skromnim plačilom za zagotovljene neposredne storitve (glej poglavje 15: Pogodbe, najemi in licence).

3.82 Raziskave in razvoj (RR) vključujejo kreativno delo, opravljeno sistematično za povečanje znanja, in uporabo tega znanja za odkrivanje ali razvijanje novih proizvodov, vključno z izboljšanimi različicami ali kakovostjo obstoječih proizvodov, ali odkrivanje ali razvijanje novih ali učinkovitejših proizvodnih procesov. Dejavnosti RR, ki so v primerjavi z glavno dejavnostjo znatnega obsega, se prikažejo kot stranska dejavnost lokalne EED. Če je možno, se za RR identificira posebna lokalna EED.

3.83 Proizvodnja storitev RR se meri na naslednje načine:

(a) RR specializiranih komercialnih raziskovalnih laboratorijev ali inštitutov se vrednoti po prihodkih od prodaj, pogodb, provizij, pristojbin itd. na običajen način;

(b) proizvodnja RR za porabo znotraj istega podjetja se vrednoti po ocenjenih osnovnih cenah, ki bi jih podjetje plačalo, če bi raziskavo izvajali podizvajalci. Če ni trga za podizvajanje RR podobne narave, se vrednoti kot vsota proizvodnih stroškov in pribitka (razen za netržne proizvajalce) za neto poslovni presežek ali raznovrstni dohodek;

(c) RR državnih enot, univerz in nepridobitnih raziskovalnih inštitutov se vrednoti kot vsota proizvodnih stroškov. Prihodki netržnih proizvajalcev od prodaje storitev RR so prikazani kot prihodki od stranske tržne proizvodnje.

Izdatki za RR se razlikujejo od izdatkov za izobraževanje in usposabljanje. Izdatki za RR ne zajemajo stroškov razvoja programske opreme kot glavne ali stranske dejavnosti.

Storitve javne uprave in obrambe, storitve obvezne socialne varnosti (oddelek O)

3.84 Storitve javne uprave, obrambe in obvezne socialne varnosti se zagotavljajo kot netržne storitve in se temu ustrezno vrednotijo.

Izobraževanje (oddelek P); Storitve zdravstva in socialnega varstva (oddelek Q)

3.85 Pri izobraževanju in zdravstvenih storitvah se natančno razmejijo tržni in netržni proizvajalci ter njihova tržna in netržna proizvodnja. Za nekatere vrste izobraževanja in zdravljenja lahko državne institucije (ali druge institucije zaradi posebnih subvencij) na primer zaračunajo simbolične pristojbine, za drugo izobraževanje in posebne postopke zdravljenja pa lahko zaračunajo komercialne tarife. Drug primer je, da isto vrsto storitve (npr. višje izobraževanje) zagotavljajo država na eni strani in komercialni inštituti na drugi.

Izobraževalne in zdravstvene storitve ne vključujejo dejavnosti RR; zdravstvene storitve ne vključujejo izobraževanja na področju zdravstvene oskrbe, npr. v univerzitetnih bolnišnicah.

Kulturne, razvedrilne in rekreacijske storitve (oddelek R); Druge storitve (oddelek S)

3.86 Proizvodnja knjig, posnetkov, filmov, programske opreme, magnetofonskih trakov, plošč itd. je dvostopenjski proces in se temu ustrezno meri:

1. rezultat proizvodnje izvirnikov, tj. proizvod intelektualne lastnine, se meri s plačano ceno, če se proda, ali, če se ne proda, z osnovno ceno, plačano za podobne izvirnike, proizvodnimi stroški proizvoda (vključno s pribitkom za neto poslovni presežek) ali diskontirano vrednostjo prihodnjih prejemkov, pričakovanih od uporabe proizvoda v proizvodnji;

2. lastnik lahko to sredstvo uporablja neposredno ali pa v poznejših obdobjih proizvaja kopije. Če lastnik drugim proizvajalcem podeli licenco za uporabo izvirnika v proizvodnji, so pristojbine, provizije, licenčnine itd., prejete na podlagi licenc, proizvodnja storitev. Vendar pa je prodaja izvirnika negativna investicija v osnovno sredstvo.

Zasebna gospodinjstva z zaposlenim osebjem (oddelek T)

3.87 Proizvodnja gospodinjskih storitev, ki jih proizvede zaposleno plačano osebje, se vrednoti po plačanih sredstvih za zaposlene, kar vključuje tudi vsa nadomestila v naravi, kot sta hrana in nastanitev.

VMESNA POTROŠNJA (P.2)

3.88  Opredelitev: vmesno potrošnjo sestavljajo blago in storitve, ki se kot inputi potrošijo v proizvodnem procesu, ne vključuje pa osnovnih sredstev, katerih potrošnja je prikazana kot potrošnja stalnega kapitala. Blago in storitve se v proizvodnem procesu bodisi preoblikujejo bodisi porabijo.

3.89 Vmesna potrošnja zajema naslednje primere:

(a) blago in storitve, ki se porabijo kot inputi v pomožnih dejavnostih. Značilni primeri so nabava, prodaja, trženje, računovodstvo, obdelava podatkov, transport, skladiščenje, vzdrževanje, varovanje itd. To blago in storitve se ne ločijo od tistih, ki se potrošijo v glavnih (ali stranskih) dejavnostih lokalne EED;

(b) blago in storitve, prejeti od druge lokalne EED znotraj iste institucionalne enote;

(c) najem osnovnih sredstev, npr. poslovni najem strojev, vozil, programske opreme in razvedrilnih izvirnikov;

(d) pristojbine za kratkoročne pogodbe, najeme in licence, prikazane kot neproizvedena sredstva; to ne vključuje izrecnega nakupa takih neproizvedenih sredstev;

(e) članarine, prispevki ali dajatve, plačane nepridobitnim poslovnim združenjem (glej odstavek 3.35);

(f) postavke, ki se ne obravnavajo kot bruto investicije, npr.:

1. orodja, ki niso draga in se uporabljajo za splošne dejavnosti, kot so žage, lopate, noži, sekire, kladiva, izvijači, navadni in francoski ključi za vijake ter drugo ročno orodje; majhne naprave, kot so žepni kalkulatorji. Vsi izdatki za tako trajno blago se prikazujejo kot vmesna potrošnja;

2. redno vzdrževanje in popravila osnovnih sredstev, ki se uporabljajo v proizvodnji;

3. storitve usposabljanja osebja, tržne raziskave in podobne dejavnosti, ki se kupijo od zunanje agencije ali jih zagotavlja ločena lokalna EED iste institucionalne enote;

4. izdatki za RR se obravnavajo kot investicije v osnovna sredstva, ko je dosežena dovolj visoka stopnja zanesljivosti in primerljivosti ocen držav članic;

(g) izdatke zaposlenih, ki jih delodajalec povrne, za stvari, potrebne v proizvodnji, denimo pogodbene obveznosti zaposlenih, da sami kupijo orodje ali zaščitno obleko;

(h) izdatke delodajalcev v njihovo lastno korist in korist njihovih zaposlenih, ker so potrebni v proizvodnji. Primeri so:

1. povračila zaposlenim za stroške potovanj, ločenega življenja, selitve ter razvedrila, nastalih med opravljanjem njihovih dolžnosti;

2. zagotavljanje udobja na delovnem mestu.

Seznam ustreznih izdatkov je v odstavkih o sredstvih za zaposlene (D.1) (glej odstavek 4.07);

(i) zaračunane storitve neživljenjskega zavarovanja, ki jih plačajo lokalne EED (glej tudi poglavje 16: Zavarovanje). Da bi bila kot vmesna potrošnja prikazana le zaračunana storitev, se plačane premije zmanjšajo za npr. izplačane odškodnine in neto spremembo matematičnih rezervacij. Neto sprememba matematičnih rezervacij se dodeli lokalnim EED kot delež plačanih premij;

(j) PMSFP, ki jih kupijo rezidenčni proizvajalci;

(k) netržno proizvodnjo centralnih bank je treba v celoti razporediti v vmesno potrošnjo drugih finančnih posrednikov.

3.90 Vmesna potrošnja ne vključuje:

(a) postavk, ki se obravnavajo kot bruto investicije, na primer:

1. vrednostni predmeti;

2. raziskovanja rudišč;

3. večje izboljšave, ki presegajo tisto, kar je potrebno za vzdrževanje osnovnih sredstev v dobrem delovnem stanju. Primeri so obnovitve, rekonstrukcije ali razširitve;

4. programska oprema, izrecno kupljena ali proizvedena za lastne potrebe;

5. vojaško orožje in oprema za njegov prenos;

(b) izdatkov, ki se obravnavajo kot nakup neproizvedenih sredstev. Primeri so dolgoročne pogodbe, najemi in licence (glej poglavje 15);

(c) izdatkov delodajalcev, ki se obravnavajo kot plače v naravi;

(d) uporabe kolektivnih storitev, ki jih zagotavljajo enote države, s strani tržnih proizvodnih enot ali enot, ki proizvajajo za lastne potrebe (obravnavajo se kot izdatki države za kolektivno potrošnjo);

(e) blaga in storitev, ki so proizvedeni in potrošeni znotraj istega obračunskega obdobja in znotraj iste lokalne EED (ne prikažejo se niti kot proizvodnja);

(f) plačil za državna dovoljenja in pristojbine, ki se obravnavajo kot drugi davki na proizvodnjo;

(g) plačil za licence za uporabo naravnih virov (npr. zemljišča), ki se obravnavajo kot najemnine od zemljišča, tj. kot plačilo dohodka od lastnine.

Čas zajemanja in vrednotenje vmesne potrošnje

3.91 Proizvodi, porabljeni za vmesno potrošnjo, se prikažejo in vrednotijo v trenutku njihovega vstopa v proizvodni proces. Vrednotijo se v kupčevih cenah, ki v času porabe veljajo za podobno blago ali storitve.

3.92 Proizvodne enote porabe blaga v proizvodnji ne prikažejo neposredno. Prikažejo nakupe blaga, ki ga nameravajo porabiti kot inpute, minus povečanje zalog takega blaga.

KONČNA POTROŠNJA (P.3, P.4)

3.93 Uporabljata se dva koncepta končne potrošnje:

(a) izdatki za končno potrošnjo (P.3);

(b) dejanska končna potrošnja (P.4).

Izdatki za končno potrošnjo so izdatki za blago in storitve, ki jih gospodinjstva, NPISG in država uporabljajo za zadovoljitev individualnih ali kolektivnih potreb. Nasprotno pa se dejanska končna potrošnja nanaša na pridobitev potrošnega blaga in storitev. Razlika med konceptoma je v obravnavi nekaterega blaga in storitev, ki jih financirajo država ali NPISG, zagotavljajo pa se gospodinjstvom kot socialni transferji v naravi.

Izdatki za končno potrošnjo (P.3)

3.94  Opredelitev: izdatke za končno potrošnjo sestavljajo izdatki rezidenčnih institucionalnih enot za blago ali storitve, ki se uporabljajo za neposredno zadovoljevanje individualnih potreb ali želja ali kolektivnih potreb članov skupnosti.

3.95 Izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo vključujejo naslednje primere:

(a) stanovanjske storitve za lastne potrebe;

(b) dohodek v naravi, kot so:

1. blago in storitve, ki jih zaposleni prejmejo kot dohodek v naravi;

2. blago in storitve, ki jih proizvedejo nekorporativna podjetja v lasti gospodinjstev in jih člani gospodinjstev zadržijo za potrošnjo. Primeri so hrana in drugo kmetijsko blago, stanovanjske storitve za lastne potrebe in gospodinjske storitve, ki jih opravlja zaposleno plačano osebje (hišni pomočniki, kuharji, vrtnarji, šoferji itd.);

(c) postavke, ki se ne obravnavajo kot vmesna potrošnja, kot so:

1. materiali za majhna popravila in notranje urejanje stanovanj, ki jih izvajajo najemniki in lastniki;

2. materiali za popravila in vzdrževanje trajnega potrošnega blaga, vključno z vozili;

(d) postavke, ki se ne obravnavajo kot investicije, zlasti trajno potrošno blago, ki svojo funkcijo opravljajo več obračunskih obdobij; vključen je tudi prenos lastništva nekaterih vrst trajnega blaga s podjetja na gospodinjstvo;

(e) neposredno zaračunane finančne storitve in del PMSFP, ki jih za končno potrošnjo porabijo gospodinjstva;

(f) zavarovalne storitve v znesku implicitno zaračunane storitve;

(g) storitve pokojninskih skladov v znesku implicitno zaračunane storitve;

(h) plačila gospodinjstev za dovoljenja, ki se obravnavajo kot nakupi storitev (glej odstavka 4.79 in 4.80);

(i) nakupe proizvodnje po cenah, ki niso ekonomsko pomembne, npr. vstopnine za muzeje.

3.96 Izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo ne vključujejo:

(a) socialnih transferjev v naravi, kot so izdatki, ki jih imajo najprej gospodinjstva, pozneje pa se povrnejo prek sheme socialne varnosti, npr. nekateri zdravstveni izdatki;

(b) postavk, ki se obravnavajo kot vmesna potrošnja ali bruto investicije, kot so:

1. izdatki gospodinjstev, ki so lastniki nekorporativnih podjetij, za poslovne namene, npr. za trajno blago, kot so vozila, pohištvo ali električni aparati (bruto investicije v osnovna sredstva), in za netrajno blago, kot je gorivo (obravnava se kot vmesna potrošnja);

2. izdatki gospodinjstev, ki bivajo v lastnih stanovanjih, za urejanje, vzdrževanje in popravila stanovanj, ki jih najemniki običajno ne izvajajo (obravnavajo se kot vmesna potrošnja pri proizvodnji stanovanjskih storitev);

3. nakupi stanovanj (obravnavajo se kot bruto investicije v osnovna sredstva);

4. izdatki za vrednostne predmete (obravnavajo se kot bruto investicije);

(c) postavk, ki se obravnavajo kot pridobitve neproizvedenih sredstev, zlasti nakupi zemljišč;

(d) vseh tistih plačil gospodinjstev, ki se obravnavajo kot davki (glej odstavka 4.79 in 4.80);

(e) članarin, prispevkov in dajatev, ki jih gospodinjstva plačujejo NPISG, kot so sindikati, poklicna združenja, združenja potrošnikov, cerkve ter družbeni, kulturni, rekreacijski in športni klubi;

(f) prostovoljnih transferjev gospodinjstev v denarju ali naravi dobrodelnim ustanovam in humanitarnim organizacijam.

3.97 Izdatki NPISG za končno potrošnjo vključujejo dve kategoriji:

(a) vrednost blaga in storitev, ki jih proizvedejo NPISG, razen investicij iz lastne proizvodnje ter izdatkov gospodinjstev in drugih enot;

(b) izdatke NPISG za blago ali storitve, ki jih proizvedejo tržni proizvajalci in se brez kakršnega koli preoblikovanja dobavljajo gospodinjstvom za njihovo potrošnjo kot socialni transferji v naravi.

3.98 Izdatki države za končno potrošnjo (P.3) podobno kot izdatki NPISG vključujejo dve kategoriji izdatkov:

(a) vrednost blaga in storitev, ki jih proizvede država sama (P.1), razen investicij iz lastne proizvodnje (ustrezajo P.12), tržne proizvodnje (P.11) in plačil za netržno proizvodnjo (P.131);

(b) izdatke države za nakupe blaga in storitev, ki jih proizvedejo tržni proizvajalci in se brez kakršnega koli preoblikovanja dobavljajo gospodinjstvom kot socialni transferji v naravi (D.632). Država plača za to blago in storitve, ki jih prodajalci zagotavljajo gospodinjstvom.

3.99 Družbe nimajo izdatkov za končno potrošnjo. Njihovi nakupi blaga in storitev, ki jih gospodinjstva porabljajo za končno potrošnjo, se bodisi porabljajo za vmesno potrošnjo bodisi zagotavljajo zaposlenim kot sredstva za zaposlene v naravi, tj. pripisani izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo.

Dejanska končna potrošnja (P.4)

3.100  Opredelitev: dejansko končno potrošnjo sestavljajo blago ali storitve, ki jih rezidenčne institucionalne enote pridobijo za neposredno zadovoljevanje individualnih ali kolektivnih človekovih potreb.

3.101  Opredelitev: blago in storitve za individualno potrošnjo („individualno blago in storitve“) so blago in storitve, ki jih gospodinjstvo pridobi ter porablja za zadovoljevanje potreb in želja članov navedenega gospodinjstva. Značilnosti individualnega blaga in storitev so:

(a) omogočena sta spremljanje in prikazovanje pridobitve blaga in storitev s strani posameznih gospodinjstev ali njihovih članov ter trenutek pridobitve;

(b) gospodinjstvo se strinja z dobavo blaga oziroma opravljanjem storitev in sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev potrošnje blaga in storitev, na primer obiskovanje šole ali predavanj;

(c) blago oziroma storitve so take narave, da v primeru, da ga oziroma jih pridobi eno gospodinjstvo ali oseba ali skupina oseb, to izključuje možnost, da druga gospodinjstva ali osebe pridobijo isto blago ali storitve.

3.102  Opredelitev: kolektivne storitve so storitve za kolektivno potrošnjo, ki se zagotavljajo hkrati vsem članom skupnosti ali vsem članom posameznih delov skupnosti, kot so vsa gospodinjstva v določeni regiji. Značilnosti kolektivnih storitev so:

(a) hkrati se lahko dobavljajo vsem članom skupnosti ali določenim delom skupnosti, kot so tiste v določeni regiji ali kraju;

(b) poraba takih storitev je običajno pasivna in ne zahteva soglasja ali aktivnega sodelovanja vseh zadevnih posameznikov;

(c) zagotavljanje kolektivne storitve enemu posamezniku ne zmanjšuje količine, ki je na voljo drugim v isti skupnosti ali delu skupnosti.

3.103 Vsi izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo so individualni. Vsе blago in storitve, ki jih zagotavljajo NPISG, se obravnavajo kot individualno blago in storitve.

3.104 Za blago in storitve, ki jih zagotavljajo enote države, je razmejitev med individualnim in kolektivnim blagom in storitvami določena na osnovi klasifikacije funkcij države (COFOG).

Vsi izdatki države za končno potrošnjo v okviru vsake od spodaj naštetih točk se obravnavajo kot izdatki za individualno potrošnjo:

(a)

 

7.1 Medicinski proizvodi, pripomočki in oprema

7.2 Zunajbolnišnične storitve

7.3 Bolnišnične storitve

7.4 Javno zdravstvo

(b)

 

8.1 Rekreacijske in športne storitve

8.2 Kulturne storitve

(c)

 

9.1 Predprimarno in primarno izobraževanje

9.2 Sekundarno izobraževanje

9.3 Postsekundarno neterciarno izobraževanje

9.4 Terciarno izobraževanje

9.5 Izobraževanje, ki ni opredeljeno po stopnjah

9.6 Dopolnilne izobraževalne storitve

(d)

 

10.1 Bolezen in invalidnost

10.2 Starost

10.3 Preživeli družinski člani

10.4 Družina in otroci

10.5 Brezposelnost

10.6 Stanovanja

10.7 Druge oblike socialne izključenosti

3.105 Izdatki države za individualno potrošnjo ustrezajo tudi oddelku 14 klasifikacije individualne potrošnje po namenu (COICOP), ki vključuje naslednje skupine:

14.1 Stanovanja (enakovredno skupini 10.6 COFOG)

14.2 Zdravstvo (enakovredno skupinam 7.1 do 7.4 COFOG)

14.3 Rekreacija in kultura (enakovredno skupinama 8.1 in 8.2 COFOG)

14.4 Izobraževanje (enakovredno skupinam 9.1 do 9.6 COFOG)

14.5 Socialna zaščita (enakovredno skupinam 10.1 do 10.5 in skupini 10.7 COFOG)

3.106 Izdatki za kolektivno potrošnjo so preostanek izdatkov države za končno potrošnjo.

Vključujejo naslednje skupine COFOG:

(a) Javna uprava (oddelek 1)

(b) Obramba (oddelek 2)

(c) Javni red in varnost (oddelek 3)

(d) Ekonomske dejavnosti (oddelek 4)

(e) Varstvo okolja (oddelek 5)

(f) Stanovanjske dejavnosti in urejanje okolja (oddelek 6)

(g) Splošno upravljanje, nadzor in razširjanje splošnih informacij in statistike (vsi oddelki)

(h) Raziskovanje in razvoj (vsi oddelki)

3.107 Razmerja med različnimi uporabljenimi koncepti potrošnje se lahko prikažejo v tabeli 3.2.



Tabela 3.2 –  Sektor, ki ima izdatke

 

Država

NPISG

Gospodinjstva

Pridobitve skupaj

Individualna potrošnja

X (= socialni transferji v naravi)

X (= socialni transferji v naravi)

X

Dejanska individualna končna potrošnja gospodinjstev

Kolektivna potrošnja

X

0

0

Dejanska kolektivna končna potrošnja države

Skupaj

Izdatki države za končno potrošnjo

Izdatki NPISG za končno potrošnjo

Izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo

Dejanska končna potrošnja = skupni izdatki za končno potrošnjo

X: se uporablja

0: se ne uporablja

3.108 Vsi izdatki NPISG za končno potrošnjo so individualni. Skupna dejanska končna potrošnja je enaka vsoti dejanske končne potrošnje gospodinjstev in dejanske končne potrošnje države.

3.109 Socialni transferji v naravi s tujino ne obstajajo (obstajajo pa takšni transferji v denarnem izrazu). Skupna dejanska končna potrošnja je enaka skupnim izdatkom za končno potrošnjo.

Čas zajemanja in vrednotenje izdatkov za končno potrošnjo

3.110 Izdatki za blago se prikažejo v trenutku spremembe lastništva; izdatki za storitve pa se prikažejo, ko je storitev opravljena.

3.111 Izdatki za blago, pridobljeno na podlagi nakupa s pridržanim lastništvom ali podobne kreditne pogodbe, tudi v okviru finančnega najema, se prikažejo v času dobave blaga, tudi če se v tistem trenutku lastništvo ne spremeni.

3.112 Potrošnja lastne proizvodnje se prikaže, ko je proizvodnja, zadržana za lastno končno potrošnjo, proizvedena.

3.113 Izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo so prikazani v kupčevih cenah. To je cena, ki jo kupec dejansko plača za proizvode v trenutku nakupa. Podrobnejša opredelitev je v odstavku 3.06.

3.114 Blago in storitve, ki se dobavijo kot sredstva za zaposlene v naravi, se vrednotijo v osnovnih cenah, če jih delodajalec proizvede, in v kupčevih cenah delodajalca, če jih delodajalec kupi.

3.115 Blago ali storitve, zadržani za lastno potrošnjo, se vrednotijo v osnovnih cenah.

3.116 Izdatki države ali NPISG za končno potrošnjo za proizvode, ki jih proizvedejo sami, so prikazani v trenutku proizvodnje; to je tudi trenutek, ko država ali NPISG take storitve opravijo. Čas zajemanja izdatkov za blago in storitve za končno potrošnjo, ki jih dobavljajo tržni proizvajalci, ustreza času dobave.

3.117 Izdatki države ali NPISG za končno potrošnjo (P.3) so enaki vsoti njihove proizvodnje (P.1), povečani za izdatke za proizvode, ki jih tržni proizvajalci dobavljajo gospodinjstvom – del socialnih transferjev v naravi (D.632) –, zmanjšani za plačila drugih enot – tržna proizvodnja (P.11) in plačila za netržno proizvodnjo (P.131) –, zmanjšani za investicije iz lastne proizvodnje (P.12).

Čas zajemanja in vrednotenje dejanske končne potrošnje

3.118 Institucionalne enote pridobijo blago in storitve, ko postanejo novi lastniki blaga oziroma ko so zanje dokončno opravljene storitve.

3.119 Pridobitve (dejanska končna potrošnja) se vrednotijo v kupčevih cenah enot, ki imajo izdatke.

3.120 Transferji v naravi, razen socialnih transferjev v naravi od države in NPISG, se obravnavajo kot transferji v denarju. V skladu s tem so vrednosti blaga ali storitev prikazane kot izdatki institucionalnih enot ali sektorjev, ki jih pridobijo.

3.121 Vrednosti obeh agregatov, tj. izdatkov za končno potrošnjo in dejanske končne potrošnje, sta enaki. Blago in storitve, ki jih pridobijo rezidenčna gospodinjstva prek socialnih transferjev v naravi, se vrednotijo po enakih cenah, kot se vrednotijo v agregatih izdatkov.

BRUTO INVESTICIJE (P.5)

3.122 Bruto investicije vključujejo:

(a) bruto investicije v osnovna sredstva (P.51g):

1. potrošnjo stalnega kapitala (P.51c);

2. neto investicije v osnovna sredstva (P.51n);

(b) spremembe zalog (P.52);

(c) pridobitve minus odtujitve vrednostnih predmetov (P.53).

3.123 Bruto investicije vključujejo potrošnjo stalnega kapitala. Neto investicije se izračunajo z odštetjem potrošnje stalnega kapitala od bruto investicij.

Bruto investicije v osnovna sredstva (P.51g)

3.124  Opredelitev: bruto investicije v osnovna sredstva (P.51) vključujejo pridobitve, zmanjšane za odtujitve, osnovnih sredstev s strani rezidenčnih proizvajalcev v danem obdobju, povečane za določena povečanja vrednosti neproizvedenih sredstev, ki so rezultat proizvodne dejavnosti proizvajalca ali institucionalnih enot. Osnovna sredstva so proizvedena sredstva, ki se v proizvodnji uporabljajo več kot eno leto.

3.125 Bruto investicije v osnovna sredstva vključujejo pozitivne in negativne vrednosti:

(a) pozitivne vrednosti:

1. kupljena nova ali obstoječa osnovna sredstva;

2. osnovna sredstva, ki jih proizvajalec zadrži za lastno porabo (vključno s proizvodnjo osnovnih sredstev za lastne potrebe, ki še niso dokončana ali popolnoma dozorela);

3. nova ali obstoječa osnovna sredstva, pridobljena z blagovno menjavo;

4. nova ali obstoječa osnovna sredstva, prejeta kot kapitalski transferji v naravi;

5. nova ali obstoječa osnovna sredstva, ki jih uporabnik pridobi s finančnim najemom;

6. večje izboljšave osnovnih sredstev in obstoječih zgodovinskih spomenikov;

7. naravna rast tistih naravnih sredstev, ki dajejo večkratne proizvode;

(b) negativne vrednosti, tj. odtujitve osnovnih sredstev, ki so prikazane kot negativne pridobitve:

1. prodana obstoječa osnovna sredstva;

2. obstoječa osnovna sredstva, izročena pri blagovni menjavi;

3. obstoječa osnovna sredstva, izročena kot kapitalski transferji v naravi.

3.126 Odtujitve osnovnih sredstev ne vključujejo:

(a) potrošnje stalnega kapitala (ki zajema predvideno običajno naključno škodo);

(b) izjemnih izgub, kot so izgube zaradi suše ali drugih naravnih nesreč, ki so prikazane kot druge spremembe obsega sredstev.

3.127 Vrste bruto investicij v osnovna sredstva so lahko:

1. stanovanja;

2. druge zgradbe in objekti; vključene so tudi večje izboljšave zemljišč;

3. stroji in oprema, kot so ladje, vozila in računalniki;

4. sistemi vojaškega orožja;

5. gojena biološka sredstva, npr. nasadi dreves in rejne živali;

6. stroški prenosa lastništva neproizvedenih sredstev, kot so zemljišče, pogodbe, najemi in licence;

7. RR, vključno s proizvodnjo prosto dostopnih RR. Izdatki za RR se obravnavajo kot investicije v osnovna sredstva, ko je dosežena dovolj visoka stopnja zanesljivosti in primerljivosti ocen držav članic;

8. raziskovanje in vrednotenje rudišč;

9. računalniška programska oprema in podatkovne baze;

10. razvedrilni, literarni ali umetniški izvirniki;

11. druge pravice intelektualne lastnine.

3.128 Večje izboljšave zemljišč zajemajo:

(a) osuševanje zemljišč iz morja z izgradnjo nasipov, morskih zidov ali jezov;

(b) krčenje gozdov, skalovja itd., da bi se na ta način pridobljeno zemljišče lahko prvič uporabilo v proizvodnji;

(c) osuševanje močvirij ali namakanje puščav z izgradnjo jezov, jarkov in namakalnih kanalov; preprečevanje poplavljanja ali erozije zaradi delovanja morja ali rek z izgradnjo valolomov, morskih zidov ali protipoplavnih ovir.

Te dejavnosti lahko ustvarijo znatne nove objekte, kot so morski zidovi, protipoplavne ovire in jezovi, vendar se ti objekti ne uporabljajo za proizvodnjo drugega blaga in storitev, temveč za pridobitev večjega zemljišča ali zemljišča boljše kakovosti; zemljišče, neproizvedeno sredstvo, pa se uporablja v proizvodnji. Na primer jez, zgrajen za proizvodnjo elektrike, služi drugačnemu namenu kot jez, zgrajen za zadrževanje morja. Le slednja vrsta jezu sodi med izboljšavo zemljišč.

3.129 Bruto investicije v osnovna sredstva vključujejo naslednje mejne primere:

(a) pridobitve čolnov, bark, bivalnih prikolic in karavanov, ki se uporabljajo kot domovanja gospodinjstev, ter vseh z njimi povezanih objektov, kot so garaže;

(b) objekti in oprema, ki jih uporablja vojska;

(c) lahko orožje in oklepna vozila, ki jih uporabljajo nevojaške enote;

(d) spremembe pri rejnih živalih, ki se v proizvodnji uporabljajo vsako leto, kot so plemenska živina, govedo za proizvodnjo mleka, ovce, rejene za volno, in delovne živali;

(e) spremembe pri kulturnih rastlinah, ki se gojijo vsako leto, kot so sadna drevesa, vinske trte, kavčukovci, palme itd.;

(f) izboljšave obstoječih osnovnih sredstev, ki presegajo običajna vzdrževanja in popravila;

(g) pridobitve osnovnih sredstev s finančnim najemom;

(h) zaključni stroški, tj. večji stroški, povezani z odstranjevanjem, npr. stroški razgradnje jedrskih elektrarn ali stroški čiščenja odlagališč odpadkov.

3.130 Bruto investicije v osnovna sredstva ne vključujejo:

(a) transakcij, vključenih v vmesno potrošnjo, kot so:

1. nakup drobnega orodja za proizvodne namene;

2. običajno vzdrževanje in popravila;

3. pridobitev osnovnih sredstev za uporabo v okviru pogodbe za poslovni najem (glej tudi poglavje 15: Pogodbe, najemi in licence). Kadar podjetje uporablja osnovno sredstvo, se najemnine obravnavajo kot vmesna potrošnja. Za lastnika so stroški pridobitve prikazani kot bruto investicija v osnovna sredstva;

(b) transakcij, ki so prikazane kot spremembe zalog:

1. živali, gojene za zakol, vključno s perutnino;

2. drevesa, gojena zaradi pridobivanja lesa (nedokončana proizvodnja);

(c) strojev in opreme, ki jih gospodinjstva pridobijo za končno potrošnjo;

(d) dobičkov in izgub iz lastnine na osnovna sredstva;

(e) izgub osnovnih sredstev zaradi katastrof, npr. uničenje gojenih sredstev in rejnih živali zaradi izbruhov bolezni, ki jih zavarovanje običajno ne krije, ali škoda zaradi neobičajnih poplav, vetrov ali gozdnih požarov;

(f) sredstev, rezerviranih ali prenesenih v rezervacije brez kakršne koli obveze do dejanskega nakupa ali ustvarjanja določenega investicijskega blaga, npr. državnega sklada za infrastrukturo.

3.131 Bruto investicije v osnovna sredstva v obliki izboljšav obstoječih osnovnih sredstev se prikažejo kot pridobitve novih osnovnih sredstev iste vrste.

3.132 Proizvodi intelektualne lastnine so rezultat raziskav in razvoja, preiskav ali inovacij, ki privedejo do znanja, katerega uporaba je omejena z zakonom ali drugo obliko zaščite.

Primeri sredstev intelektualne lastnine so:

(a) rezultati RR;

(b) rezultati raziskovanj rudišč, ki se merijo kot stroški dejanskih testnih vrtanj, zračnih ali drugih raziskovanj, transporta itd.;

(c) računalniška programska oprema in velike podatkovne baze, ki se v proizvodnji uporabljajo več kot eno leto;

(d) razvedrilni, literarni in umetniški izvirniki rokopisov, modelov, filmov, zvočnih zapisov itd.

3.133 Za osnovna in neproizvedena nefinančna sredstva stroški prenosa lastništva, ki jih imajo njihovi novi lastniki, vključujejo:

(a) stroške prevzemanja (novega ali obstoječega) sredstva na zahtevani lokaciji in ob zahtevanem času; ti zajemajo stroške transporta, montaže, postavitve itd.;

(b) stroške ali provizije zaradi storitev strokovnjakov, kot so honorarji, plačani raziskovalcem, inženirjem, odvetnikom, cenilcem itd., ter provizije, plačane nepremičninskim agentom, dražbarjem itd;

(c) davke, ki jih novi lastniki plačajo za prenos lastništva sredstva. Ti davki so davki na storitve posrednikov in vsak davek na prenos lastništva, vendar ne davki na kupljena sredstva.

Vse te stroške je treba prikazati kot bruto investicije novega lastnika v osnovna sredstva.

Čas zajemanja in vrednotenje bruto investicij v osnovna sredstva

3.134 Bruto investicije v osnovna sredstva se zajamejo, ko se lastništvo osnovnih sredstev prenese na institucionalno enoto, ki jih namerava uporabiti v proizvodnji.

To pravilo je spremenjeno za:

(a) finančni najem; sprememba lastništva z najemodajalca na najemojemalca se tu pripiše;

(b) bruto investicije v osnovna sredstva iz lastne proizvodnje; prikažejo se, ko se proizvedejo.

3.135 Bruto investicije v osnovna sredstva se vrednotijo v kupčevih cenah, ki zajemajo tudi stroške montaže in druge stroške prenosa lastništva. Investicije iz lastne proizvodnje se vrednotijo v osnovnih cenah podobnih osnovnih sredstev in – če take cene niso na voljo – v proizvodnih stroških, ki se jim prišteje pribitek (razen za netržne proizvajalce) za neto poslovni presežek ali raznovrstni dohodek.

3.136 Pridobitve proizvodov intelektualne lastnine se vrednotijo na različne načine:

(a) za raziskovanja rudišč: po stroških dejanskih testnih vrtanj in stroških, ki so bili potrebni za izvedbo testov, kot so zračne ali druge raziskave;

(b) za računalniško programsko opremo: po kupčevih cenah, če je kupljena na trgu, ali po ocenjeni osnovni ceni ali, če osnovna cena ni na voljo, po proizvodnih stroških, ki se jim prišteje pribitek za neto poslovni presežek (razen za netržne proizvajalce), če je proizvedena za lastne potrebe;

(c) za razvedrilne, literarne ali umetniške izvirnike: po cenah, ki jih plačajo kupci, ko so prodani; če niso prodani, so sprejemljive naslednje metode ocenjevanja:

(i) osnovna cena, plačana za podobne izvirnike;

(ii) vsota proizvodnih stroškov in pribitka (razen za netržne proizvajalce) za neto poslovni presežek ali

(iii) diskontirana vrednost pričakovanih prihodkov.

3.137 Odtujitve obstoječih osnovnih sredstev s prodajo se vrednotijo v osnovnih cenah, pri čemer se odštejejo vsi stroški prenosa lastništva, ki jih ima prodajalec.

3.138 Stroški prenosa lastništva se lahko nanašajo na proizvedena sredstva, vključno z osnovnimi sredstvi, in na neproizvedena sredstva, kot so zemljišča.

Pri proizvedenih sredstvih so ti stroški vključeni v kupčeve cene. Pri zemljiščih in drugih neproizvedenih sredstvih pa se ločijo od nakupov in prodaje ter se prikažejo pod posebno postavko klasifikacije bruto investicij v osnovna sredstva.

Potrošnja stalnega kapitala (P.51c)

3.139  Opredelitev: potrošnja stalnega kapitala (P.51c) je zmanjšanje vrednosti osnovnih sredstev v lasti kot rezultat običajne fizične obrabe in zastaranja. Ocena zmanjšanja vrednosti vključuje rezervacije za izgube osnovnih sredstev zaradi naključne škode, za katero se lahko sklene zavarovanje. Potrošnja stalnega kapitala zajema tudi predvidene zaključne stroške, kot so stroški razgradnje jedrskih elektrarn ali naftnih ploščadi ali stroški čiščenja odlagališč odpadkov. Taki zaključni stroški se prikažejo kot potrošnja stalnega kapitala ob koncu tehnične življenjske dobe, ko se zaključni stroški prikažejo kot bruto investicije v osnovna sredstva.

3.140 Potrošnja stalnega kapitala se izračuna za vsa osnovna sredstva (razen živali), vključno s pravicami intelektualne lastnine, večjimi izboljšavami zemljišč in stroški prenosa lastništva neproizvedenih sredstev.

3.141 Potrošnja stalnega kapitala se razlikuje od amortizacije, ki je dovoljena za davčne namene, ali amortizacije, prikazane v poslovnih izkazih. Potrošnja stalnega kapitala se ocenjuje na podlagi stanja osnovnih sredstev in pričakovane povprečne ekonomske življenjske dobe posameznih kategorij navedenega blaga. Kadar neposredne informacije o stanju osnovnih sredstev niso na voljo, se za izračun stanja osnovnih sredstev uporabi metoda nepretrganega popisovanja (MNP). Stanje osnovnih sredstev se vrednoti v kupčevih cenah tekočega obdobja.

3.142 Pri izračunu povprečne tehnične življenjske dobe zadevnega blaga se upoštevajo izgube osnovnih sredstev zaradi naključne škode, za katero se lahko sklene zavarovanje. Za gospodarstvo kot celoto bo naključna škoda v danem obračunskem obdobju enaka ali blizu povprečni. Za posamezne enote ali skupine enot se dejanska in povprečna naključna škoda lahko razlikujeta. V tem primeru je na ravni sektorja razlika prikazana kot druge spremembe obsega osnovnih sredstev.

3.143 Potrošnja stalnega kapitala se izračuna po linearni metodi, po kateri se vrednost osnovnega sredstva v celotni življenjski dobi blaga odpisuje po enaki stopnji.

3.144 V nekaterih primerih se uporabi metoda geometrijske amortizacije, če to zahteva krivulja upada učinkovitosti osnovnega sredstva.

3.145 V sistemu računov je potrošnja stalnega kapitala prikazana pod vsako izravnalno postavko, ki je prikazana kot „bruto“ in „neto“. Prikaz „bruto“ pomeni, da potrošnja stalnega kapitala ni odšteta, prikaz „neto“ pa pomeni, da je.

Spremembe zalog (P.52)

3.146  Opredelitev: spremembe zalog se merijo z vrednostjo vnosov v zaloge, zmanjšano za vrednost iznosov iz zalog in vrednost vseh ponavljajočih se izgub blaga v zalogah.

3.147 Zaradi fizičnega poslabšanja, naključne škode ali tatvin lahko ponavljajoče se izgube nastanejo pri vseh vrstah blaga v zalogah, kot so:

(a) izgube surovin in materiala;

(b) izgube nedokončane proizvodnje;

(c) izgube dokončanega blaga;

(d) izgube trgovskega blaga (npr. kraje v trgovinah).

3.148 Zaloge vključujejo naslednje kategorije:

(a) surovine in material:

surovine in material vključujejo vse proizvode v zalogah, ki se kot vmesni inputi uporabijo v proizvodnji; to vključuje tudi proizvode v zalogah države. Predmeti, kot so zlato, diamanti itd., so vključeni, ko so namenjeni industrijski uporabi ali drugi proizvodnji;

(b) nedokončano proizvodnjo:

nedokončana proizvodnja zajema proizvodnjo, ki še ni končana. Prikazana je v zalogah proizvajalca. Primeri različnih oblik nedokončane proizvodnje so:

1. rastoči pridelek;

2. dozorevajoči nasadi in rejne živali;

3. nedokončani objekti (razen proizvedenih v okviru vnaprej dogovorjene prodajne pogodbe ali za lastne potrebe; oba primera se prikažeta kot investicije v osnovna sredstva);

4. nedokončana druga osnovna sredstva, npr. ladje in naftne ploščadi;

5. delno končane raziskave za pravno ali svetovalno dokumentacijo;

6. delno končana filmska proizvodnja;

7. delno končani računalniški programi.

Nedokončana proizvodnja se zajame pri vseh proizvodnih procesih, ki niso dokončani ob koncu danega obdobja. To je pomembno pri četrtletnih računih, takšen primer so kmetijski pridelki, katerih rast ni dokončana znotraj četrtletja.

Nedokončana proizvodnja se zmanjša ob koncu proizvodnega procesa. Tedaj se vsa nedokončana proizvodnja preoblikuje v dokončane proizvode;

(c) dokončano blago:

dokončano blago kot del zalog sestavlja proizvodnja, ki je njen proizvajalec pred dobavo drugim institucionalnim enotam ne namerava več predelovati;

(d) trgovsko blago:

trgovsko blago je blago, ki se pridobi z namenom nadaljnje prodaje v nespremenjeni obliki.

Čas zajemanja in vrednotenje sprememb zalog

3.149 Čas zajemanja in vrednotenje sprememb zalog sta usklajena s časom zajemanja in vrednotenjem drugih transakcij s proizvodi. To zlasti velja za vmesno potrošnjo (npr. surovine in material), proizvodnjo (npr. nedokončana proizvodnja in proizvodnja iz skladiščenja kmetijskih proizvodov) in bruto investicije v osnovna sredstva (npr. nedokončana proizvodnja). Če se blago predela v tujini s spremembo ekonomskega lastništva, ga je treba vključiti v izvoz (in pozneje v uvoz). Ta izvoz se odraža s sočasnim zmanjšanjem zalog, ustrezajoči poznejši uvoz pa je prikazan kot povečanje zalog, če ni takoj porabljen ali prodan.

3.150 Pri merjenju sprememb zalog se blago, ki se vnaša v zaloge, vrednoti v času vnosa, blago, ki se iznaša, pa se vrednoti v času iznosa.

3.151 Cene za vrednotenje blaga pri spremembah zalog so naslednje:

(a) proizvodnja dokončanega blaga, ki se prenese v proizvajalčeve zaloge, se vrednoti, kot da bi bila prodana v navedenem trenutku v tekočih osnovnih cenah;

(b) povečanja nedokončane proizvodnje se vrednotijo v skladu z ocenjeno tekočo osnovno ceno dokončanega proizvoda;

(c) zmanjšanja nedokončane proizvodnje, ki je zaradi dela iznesena iz zalog ob dokončanju proizvodnje, se vrednotijo v tekočih osnovnih cenah nedokončanih proizvodov;

(d) blago, ki se prenese iz zalog zaradi prodaje, se vrednoti v osnovnih cenah;

(e) trgovsko blago, ki se vnese v zaloge trgovcev na debelo in trgovcev na drobno, itd. se vrednoti v dejanskih ali ocenjenih kupčevih cenah trgovca;

(f) trgovsko blago, ki je izneseno iz zalog, se vrednoti v kupčevih cenah, po katerih ga je mogoče nadomestiti v trenutku iznosa iz zalog, in ne v cenah v trenutku pridobitve.

3.152 Izgube zaradi fizičnega poslabšanja, naključne škode, proti kateri se je mogoče zavarovati, ali tatvin so prikazane in vrednotene na naslednje načine:

(a) surovine in material: kot surovine in material, ki so dejansko izneseni iz zalog zaradi uporabe v proizvodnji (vmesna potrošnja);

(b) nedokončana proizvodnja: vrednoti se kot odbitek od povečanj, ki izhajajo iz proizvodnje v istem obdobju;

(c) dokončano blago in trgovsko blago: obravnava se kot iznos v tekočih cenah nepokvarjenega blaga.

3.153 Kadar informacij ni dovolj, se za oceno sprememb zalog uporabijo naslednje metode približnih ocen:

(a) ko so spremembe obsega zalog enakomerne, je sprejemljiva metoda približnih ocen množenje spremembe obsega zalog s povprečnimi cenami za obdobje. Kupčeve cene se uporabljajo za zaloge v lasti uporabnikov, trgovcev na debelo ali trgovcev na drobno; osnovne cene se uporabljajo za zaloge v lasti proizvajalcev;

(b) če cene blaga ostajajo nespremenjene, nihanja obsega zalog ne preprečijo uporabe približne ocene spremembe zalog z množenjem spremembe obsega s povprečno ceno;

(c) če se v obračunskem obdobju znatno spreminjajo obseg in cene zalog, je treba uporabiti naprednejše metode približnih ocen. Na primer četrtletno vrednotenje sprememb zalog ali uporaba informacij o porazdelitvi nihanj znotraj obračunskega obdobja (nihanja so lahko največja ob koncu koledarskega leta, v času žetve itd.);

(d) če so na voljo informacije o vrednostih na začetku in koncu obdobja (npr. pri trgovini na debelo ali trgovini na drobno, pri katerih zaloge pogosto sestavljajo številni različni proizvodi), vendar ni ločenih informacij o ceni in obsegu, se ocenijo spremembe obsega med začetkom in koncem obdobja. En način ocene spremembe obsega je ocena stalnih stopenj obrata zalog po vrsti proizvoda.

Sezonske spremembe v cenah lahko odražajo spremembo kakovosti, npr. cene ob razprodajah ali zunajsezonske cene sadja in zelenjave. Te spremembe kakovosti se obravnavajo kot spremembe obsega.

Pridobitve minus odtujitve vrednostnih predmetov (P.53)

3.154  Opredelitev: vrednostni predmeti so nefinančno blago, ki se ne uporablja primarno za proizvodnjo ali potrošnjo, se sčasoma ob normalnih pogojih (fizično) ne poslabša in se pridobi in obdrži zlasti kot hranilec vrednosti.

3.155 Vrednostni predmeti vključujejo naslednje vrste blaga:

(a) dragocene kamne in kovine, kot so diamanti, nedenarno zlato, platina, srebro ipd.;

(b) starine in druge umetnine, npr. slikarska dela, skulpture ipd.;

(c) druge vrednostne predmete, kot so nakit, izdelan iz dragocenih kamnov in kovin, in zbirateljski predmeti.

3.156 Take vrste blaga se prikažejo kot pridobitve ali odtujitve vrednostnih predmetov v naslednjih primerih:

(a) pridobitev ali odtujitev nedenarnega zlata, srebra itd. s strani centralnih bank in drugih finančnih posrednikov;

(b) pridobitev ali odtujitev tega blaga s strani podjetij, katerih glavna ali stranska dejavnost ne zajema proizvodnje ali trgovanja s takimi vrstami blaga. Te pridobitve ali odtujitve niso vključene v vmesno potrošnjo ali investicije v osnovna sredstva teh podjetij;

(c) pridobitve ali odsvojitve tega blaga s strani gospodinjstev. Take pridobitve niso vključene v izdatke gospodinjstev za končno potrošnjo;

V ESR se po dogovoru kot pridobitve ali odtujitve vrednostnih predmetov prikažejo tudi naslednji primeri:

(a) pridobitve ali odtujitve tega blaga s strani draguljarjev in posrednikov z umetninami (po splošni opredelitvi vrednostnih predmetov bi morala biti pridobitev tega blaga s strani draguljarjev in posrednikov z umetninami prikazana kot spremembe zalog);

(b) pridobitve ali odtujitve tega blaga s strani muzejev (po splošni opredelitvi vrednostnih predmetov bi morala biti pridobitev tega blaga s strani muzejev prikazana kot investicije v osnovna sredstva).

S tem dogovorom se prepreči pogosta preklasifikacija med tremi glavnimi vrstami investicij, tj. med pridobitvami minus odtujitvami vrednostnih predmetov, investicijami v osnovna sredstva in spremembami zalog, npr. pri transakcijah s takim blagom med gospodinjstvi in posredniki z umetninami.

3.157 Proizvod