–

za „Baltijas Starptautiskā Akadēmija“ SIA I. Cvetkova,

–

za „Stockholm School of Economics in Riga“ SIA E. Balode-Buraka, D. Driče in L. Rasnačs, advokāti,

–

za latvijsko vlado J. Davidoviča, I. Hūna in K. Pommere, agentke,

–

za nizozemsko vlado M. Bulterman, M. Gijzen, J. Hoogveld in J. Langer, agenti,

–

za Evropsko komisijo P. Arenas, C. Kovács in A. Sauka, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 83, Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 [PDEU] (UL 2014, L 187, str. 1).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med, na eni strani, „Baltijas Starptautiskā Akadēmija“ SIA (v nadaljevanju: BSA) in „Stockholm School of Economics in Riga“ SIA (v nadaljevanju: SSE), visokošolskima izobraževalnima ustanovama zasebnega prava, ter na drugi strani, Latvijas Zinātnes padome (latvijski znanstveni svet, Latvija) zaradi zavrnitve zahtevkov za financiranje projektov, ki sta ju ti ustanovi prijavili na razpis za projekte temeljnih in uporabnih raziskav, ki ga je objavil latvijski znanstveni svet.

3

V uvodnih izjavah 45, 47, 48 in 49 Uredbe št. 651/2014 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za naslednje vrste pomoči:

[…]

[…]“

5

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

Opredelitve pojmov na področju pomoči za raziskave in razvoj ter inovacije

83. ,organizacija za raziskovanje in širjenje znanja‘ pomeni subjekt (kot so univerze ali raziskovalni inštituti, agencije za prenos tehnologije, posredniki za inovacije ali v raziskave usmerjeni fizični ali virtualni skupni subjekti), ne glede na njegov pravni status (organiziran po javnem ali zasebnem pravu) ali način financiranja, katerega glavni cilj je neodvisna izvedba temeljnih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja ali obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja. Kadar tak subjekt opravlja tudi gospodarske dejavnosti, je treba financiranje, stroške in prihodke navedenih gospodarskih dejavnosti knjižiti ločeno. Podjetja, ki imajo lahko odločilen vpliv na tak subjekt, npr. v vlogi delničarjev ali članov, nimajo prednostnega dostopa do rezultatov raziskav, ki jih je subjekt izvedel“.

6

V sporočilu Evropske komisije z naslovom „Okvir za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije“ (UL 2014, C 198, str. 1) (v nadaljevanju: sporočilo Komisije iz leta 2014) je v točkah 17, 19 in 20 določeno:

[…]

7

Uredba št. 725 ministrskega sveta z dne 12. decembra 2017 (Latvijas Vēstnesis, 2017, št. 248) z naslovom „Fundamentālo un lietišbb o pētījumu projektu izērtērtēšanas un finansējuma administrēšanas kārtība“ (Postopki ocenjevanja projektov temeljnih in uporabnih raziskav ter upravljanje njihovega financiranja) v točki 2.7 določa:

„Subjekt, ki projekt predlaga, je znanstvena ustanova, vpisana v register znanstvenih ustanov, ki ne glede na svoj pravni status (organiziran po javnem ali zasebnem pravu) ali način financiranja na podlagi pravnih določb o urejanju njenih dejavnosti (statut, interni pravilnik ali ustanovni akt), opravlja glavne dejavnosti, ki niso gospodarske, in ustreza opredelitvi organizacije za raziskovanje iz člena 2, točka 83, Uredbe [št. 651/2014].“

8

Točka 6 uredbe št. 725 določa:

„Subjekt, ki predlaga projekt, izvede projekt, ki ni povezan z njegovo gospodarsko dejavnostjo. Ta subjekt glavne dejavnosti, ki niso gospodarske (in ustrezajoče finančne tokove), jasno loči od dejavnosti, ki se štejejo za gospodarske dejavnosti. Za gospodarske dejavnosti se štejejo dejavnosti, ki se opravljajo za račun podjetja, dajanje raziskovalne infrastrukture v najem in svetovalne storitve. Kadar znanstvena ustanova opravlja tudi druge gospodarske dejavnosti, ki ne ustrezajo glavnim dejavnostim, ki niso gospodarske, svoje glavne dejavnosti in ustrezajoče finančne tokove loči od svojih preostalih dejavnosti in tem ustrezajočih finančnih tokov.“

9

Točka 12.5 uredbe št. 725 določa:

„[Latvijski znanstveni svet] presodi, ali predlog projekta izpolnjuje ta administrativna merila glede ustreznosti: projekt se bo izvajal v znanstveni ustanovi, ki izpolnjuje pogoje iz te uredbe.“

10

V obeh zadevah, predloženih predložitvenima sodiščema, sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari visokošolski izobraževalni ustanovi zasebnega prava, ki sta se prijavili na ločena razpisa, ki ju je latvijski znanstveni svet v letih 2019 in 2020 objavil za financiranje raziskovalnih projektov.

11

Latvijski znanstveni svet je upravni organ pod nadzorom ministra za izobraževanje in znanost, katerega naloga je izvajanje nacionalne politike znanstvenega in tehnološkega razvoja z zagotavljanjem strokovnosti, izvajanja in nadzora znanstvenoraziskovalnih programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna, strukturnih skladov Evropske unije in drugih tujih finančnih instrumentov.

12

BSA je gospodarska družba z omejeno odgovornostjo s sedežem v Latviji, ki kot poslovno dejavnost opravlja storitve akademskega in neakademskega visokošolskega izobraževanja. Gre za visokošolsko izobraževalno ustanovo, ki je priznana s strani države in je poleg tega vpisana v register znanstvenih ustanov.

13

Latvijski znanstveni svet je s sklepom z dne 23. januarja 2020 odobril pravilnik splošnega razpisa za projekte temeljnih in uporabnih raziskav za leto 2020, na podlagi katerega je družba BSA predložila predlog projekta.

14

Latvijski znanstveni svet je s sklepom z dne 14. aprila 2020 predlog projekta družbe BSA zavrnil kot neupravičen do financiranja, z utemeljitvijo, da družbe BSA ni mogoče šteti za znanstveno ustanovo v smislu uredbe št. 725, ker ne ustreza opredelitvi pojma „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ iz člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014.

15

Natančneje, latvijski znanstveni svet je navedel, da dokumenti, ki jih je predložila družba BSA, ne vsebujejo nobene informacije o tem, ali je izvajanje neodvisnih raziskav njena glavna dejavnost. V zvezi s tem je navedel, da 84 % njenega prometa za leto 2019 sestavljajo šolnine, prejete za akademsko dejavnost, ki je glede na naravo dejavnosti družbe BSA (družba z omejeno odgovornostjo, katere glavni cilj je ustvarjanje dobička) gospodarska dejavnost. Latvijski znanstveni svet je zato ugotovil, da je treba glavno dejavnost družbe BSA šteti za gospodarsko dejavnost.

16

Latvijski znanstveni svet je prav tako menil, da dokumenti, ki jih je predložila družba BSA, ne vsebujejo dovolj informacij o tem, da podjetja, ki bi lahko vplivala nanjo, na primer kot delničarji ali člani, nimajo prednosti pri dostopu do njenih raziskovalnih zmogljivosti ali do rezultatov raziskav, ki jih je ta družba izvedla. Zato je latvijski znanstveni svet presodil, da družba BSA ne more zagotoviti, da sta izvedba projekta in uporaba njenega dela financiranja v skladu s členom 6 uredbe št. 725 ministrskega sveta, v skladu s katerim mora subjekt, ki predlaga projekt, izvesti projekt, ki nima gospodarske narave, in tiste glavne dejavnosti, ki nimajo gospodarske narave (in ustrezajoče finančne tokove), jasno ločiti od tistih dejavnosti, ki se štejejo za gospodarske dejavnosti.

17

Družba BSA je zavrnilni sklep latvijskega znanstvenega sveta izpodbijala pri Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje, Latvija), pri čemer je trdila, da so njena glavna dejavnost neodvisne raziskave. Družba BSA meni, da niti Uredba št. 651/2014 niti pravilnik razpisa ne določata, da prosilec ne sme opravljati gospodarske dejavnosti in z njo ustvarjati dobička, niti ne določata, kolikšen mora biti delež gospodarske dejavnosti in kolikšen delež negospodarske dejavnosti. Družba BSA še trdi, da jasno ločuje glavne dejavnosti, ki so po naravi negospodarske, od tistih, ki so gospodarske, ter ustrezajoče finančne tokove.

18

Predložitveno sodišče se zato sprašuje o razlagi pojma „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, na katerega napotuje latvijska zakonodaja, in o merilih za opredelitev take organizacije.

19

V teh okoliščinah je Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20

SSE je družba z omejeno odgovornostjo s sedežem v Latviji, katere cilj je zlasti znanstveni razvoj, ena od njenih nalog pa so temeljne in uporabne raziskave na področju ekonomskih znanosti. Izvaja tudi univerzitetno in poklicno visokošolsko izobraževanje. Edina družbenica družbe SSE je ustanova Rīgas Ekonomikas augstskola – Stockholm School of Economics in Riga, ki je vpisana v register društev in ustanov.

21

Latvijski znanstveni svet je s sklepom z dne 22. maja 2019 odobril pravilnik splošnega razpisa za projekte temeljnih in uporabnih raziskav za leto 2020, na podlagi katerega je družba SSE predložila predlog projekta.

22

Latvijski znanstveni svet je s sklepom z dne 19. septembra 2019 predlog projekta družbe SSE zavrnil kot neupravičen do financiranja, z utemeljitvijo, da SSE ni mogoče šteti za znanstveno ustanovo v smislu uredbe št. 725, ker ne ustreza opredelitvi pojma „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“ iz člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014.

23

Ta sklep je temeljil predvsem na dejstvu, da je iz predloga projekta družbe SSE razvidno, da je bil delež prometa od negospodarskih dejavnosti SSE v primerjavi z deležem prometa od njenih gospodarskih dejavnosti leta 2018 v razmerju 34 % proti 66 %.

24

Latvijski znanstveni svet je iz tega sklepal, da je bila glavna dejavnost družbe SSE poslovna dejavnost in da ni mogoče šteti, da je bil njen glavni cilj popolnoma neodvisno izvajanje temeljih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja oziroma obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja. Prav tako je menil, da dokumenti, ki jih je predložila družba SSE, ne vsebujejo informacij, iz katerih bi bilo razvidno, da se ves dohodek družbe SSE iz njene glavne dejavnosti ponovno vlaga v to dejavnost.

25

Družba SSE je zavrnilni sklep latvijskega znanstvenega sveta izpodbijala pred Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje), pri čemer je med drugim trdila, da izpolnjuje zahteve iz uredbe št. 725, saj je vpisana v register znanstvenih ustanov in je njena glavna dejavnost negospodarska. V zvezi s tem je družba SSE predložila dokumente o tem, da so bili finančni prilivi iz naslova glavne dejavnosti ločeni od dejavnosti gospodarskega značaja in da so bili dobički iz teh gospodarskih dejavnosti tožeče stranke ponovno vloženi v glavno dejavnost raziskovalne ustanove.

26

Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) je s sodbo z dne 8. junija 2020 tožbo družbe SSE zavrnilo. To sodišče je sicer priznalo, da je znanstvena dejavnost eno od področij dejavnosti družbe SSE, vendar je navedlo, da je iz poročila o prometu za leto 2018 razvidno, da so prihodki in odhodki tožeče stranke iz gospodarskih dejavnosti višji od prihodkov in odhodkov iz negospodarskih dejavnosti. Iz tega je sklepalo, da družba SSE ni znanstvena ustanova, ki bi bila upravičena do državnega financiranja za temeljne in uporabne raziskave.

27

Družba SSE je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija).

28

To sodišče dvomi o presoji latvijskega znanstvenega sveta in Administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje). Meni, da če bi bilo treba sprejeti merila, ki sta jih zadnjenavedena določila za dodelitev pomoči znanstveni ustanovi, to je merila, v skladu s katerimi morajo biti prihodki in odhodki, povezani z njenimi gospodarskimi dejavnostmi, nižji od prihodkov in odhodkov, ki izhajajo iz negospodarskih dejavnosti, zasebne visokošolske izobraževalne ustanove ne bi mogle prejemati javnih pomoči za raziskave, kar bi povzročilo neenako obravnavanje v njihovo škodo.

29

Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) meni, da Uredba št. 651/2014 ne določa jasno, ali je za opredelitev subjekta kot „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ upravičeno, da se upošteva delež prihodkov in odhodkov tega subjekta, ki izhajajo iz njegovih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti.

30

To sodišče meni, da je rešitev zadeve, ki mu je predložena, odvisna od razlage Sodišča glede člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014.

31

V teh okoliščinah je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 10. decembra 2020, J & S Service, C‑620/19, EU:C:2020:1011, točka 31 in navedena sodna praksa).

33

Za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, tako velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar Sodišče nima na voljo pravnih ali dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore, oziroma kadar gre za hipotetičen problem (sodba z dne 24. februarja 2022, Tiketa, C‑536/20, EU:C:2022:112, točka 39 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavanih zadevah je Sodišču postavljeno vprašanje o razlagi člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, ki opredeljuje pojem „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“. Vendar sta predložitveni sodišči predloga za sprejetje predhodne odločbe vložili v okviru sporov v zvezi z uporabo uredbe št. 725, ki se nanašata na dodelitev javnih sredstev za temeljne in uporabne raziskave s strani latvijskega znanstvenega sveta. Kot navajata ti sodišči, točka 2.7 uredbe št. 725 jasno in brezpogojno napotuje na člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 in določa, da morajo subjekti, ki predlagajo projekt, da bi bili upravičeni do javnega financiranja latvijskega znanstvenega sveta za temeljne raziskave, ustrezati opredelitvi raziskovalne organizacije, kot je določena v členu 2, točka, 83, Uredbe št. 651/2014. Ker je, kot sta navedeni sodišči zadostno pojasnili, rešitev sporov o glavni stvari odvisna od razlage te določbe Uredbe št. 651/2014, so odgovori Sodišča na postavljena vprašanja za predhodno odločanje očitno potrebni za to, da lahko predložitveni sodišči izdata sodbi.

35

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče kot dopustne priznalo predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, v položajih, v katerih dejstva v postopku v glavni stvari niso spadala na področje uporabe prava Unije, ampak so se določbe tega prava, brez spremembe njihovega predmeta ali obsega, uporabljale na podlagi nacionalnega prava, ker se je to pravo neposredno in brezpogojno sklicevalo na vsebino teh določb. Sodišče je poleg tega dosledno odločalo, da je v takih položajih v očitnem interesu pravnega reda Unije, da se določbe, prevzete iz prava Unije, zaradi izogibanja razhajanjem v razlagi v prihodnosti razlagajo enotno (glej v tem smislu sodbe z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi, C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360, točki 36 in 37; z dne 24. oktobra 2019, Belgische Staat, C‑469/18 in C‑470/18, EU:C:2019:895, točke od 21 do 23 in navedena sodna praksa, in z dne 10. decembra 2020, J & S Service, C‑620/19, EU:C:2020:1011, točke 34, 44 in 45).

36

Iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da so latvijski organi z neposrednim in brezpogojnim sklicevanjem na člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 v točki 2.7 uredbe št. 725 v okviru opredelitve meril za upravičenost do javnega financiranja temeljnih raziskav želeli zagotoviti skladnost med nacionalnim pravom in upoštevnim pravom Unije ter združljivost svojega sistema javnega financiranja temeljnih raziskav s pravili prava Unije o državnih pomočeh, tako da navedeno sklicevanje ne spreminja niti predmeta niti obsega te določbe.

37

V teh okoliščinah mora Sodišče odgovoriti na prvo, drugo, tretje in četrto vprašanje, postavljena v vsaki od obravnavanih zadev, v delu, v katerem se nanašajo na razlago člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014.

38

Kar zadeva peto vprašanje v zadevi C‑164/21, ki se nanaša na upoštevnost izvora študentov, ki jih subjekt sprejme, in vrste izobraževanja, ki ga zagotavlja, kot meril za njegovo opredelitev kot organizacije za raziskovanje in širjenje znanja, pa je treba ugotoviti, da je hipotetično, saj predložitveno sodišče ni dovolj jasno in natančno navedlo razlogov, iz katerih je postavilo to vprašanje, in tega, v kolikšnem obsegu je odgovor na navedeno vprašanje nujen za rešitev spora, o katerem odloča.

39

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑164/21 namreč ni navedeno, zakaj so merila, na katera se to vprašanje nanaša, upoštevna v okviru postopka v glavni stvari, na primer ker naj bi na njih temeljil sklep latvijskega znanstvenega sveta ali ker naj bi jih družba BSA navedla v okviru tožbe pred predložitvenim sodiščem. Zato je treba peto vprašanje v zadevi C‑164/21 razglasiti za nedopustno.

40

Predložitveni sodišči s prvim in drugim vprašanjem v zadevi C‑164/21 ter s prvim, drugim in tretjim vprašanjem v zadevi C‑318/21, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da je subjekt zasebnega prava, ki opravlja več dejavnosti, med katerimi je raziskovalna dejavnost, vendar pretežni del njegovih prihodkov izvira iz gospodarskih dejavnosti, kot je opravljanje plačljivih izobraževalnih storitev, mogoče šteti za „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe.

41

Predložitveni sodišči tako Sodišče sprašujeta o tem, kako je treba razlagati pojem „organizacija za raziskovanje in širjenje znanja“, kot je opredeljen v členu 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, in o merilih, na podlagi katerih je mogoče take organizacije opredeliti.

42

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodba z dne 26. februarja 2019, Rimšēvičs in ECB/Latvija, C‑202/18 in C‑238/18, EU:C:2019:139, točka 45 in navedena sodna praksa).

43

V členu 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 je organizacija za raziskovanje in širjenje znanja opredeljena kot „subjekt (kot so univerze ali raziskovalni inštituti, agencije za prenos tehnologije, posredniki za inovacije ali v raziskave usmerjeni fizični ali virtualni skupni subjekti), ne glede na njegov pravni status (organiziran po javnem ali zasebnem pravu) ali način financiranja, katerega glavni cilj je neodvisna izvedba temeljnih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja ali obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja“.

44

V tej določbi je poleg tega pojasnjeno, da kadar tak subjekt opravlja tudi gospodarske dejavnosti, je treba financiranje, stroške in prihodke navedenih gospodarskih dejavnosti knjižiti ločeno. Prav tako je v njej določeno, da podjetja, ki imajo lahko odločilen vpliv na tak subjekt, na primer v vlogi delničarjev ali članov, ne smejo imeti prednostnega dostopa do rezultatov raziskav, ki jih je ta subjekt izvedel.

45

Iz jezikovne razlage člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 izhaja, da je osrednje merilo za opredelitev subjekta kot organizacije za raziskovanje in širjenje znanja njegov glavni cilj, ki mora biti bodisi neodvisna izvedba temeljnih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja bodisi obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja.

46

Prvič, glede pojma „glavni cilj“ je treba ugotoviti, da v Uredbi št. 651/2014 ni opredeljen. Zato mora Sodišče pomen in obseg tega pojma določiti glede na njegov običajni pomen v vsakdanjem jeziku (glej v tem smislu sodbo z dne 5. februarja 2020, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Registracija pomorščakov v pristanišču Rotterdam), C‑341/18, EU:C:2020:76, točka 42 in navedena sodna praksa). V vsakdanjem jeziku se cilj subjekta navezuje na namen, ki se želi doseči, pridevnik „glavni“ pa poudarja večji pomen zadevnega cilja in torej njegovo prednost pred morebitnimi drugimi cilji subjekta.

47

S tega vidika uporaba pojma „glavni cilj“ v členu 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 nakazuje, da lahko organizacija za raziskovanje in širjenje znanja v smislu te določbe uresničuje več ciljev in izvaja različne vrste dejavnosti, če je med temi različnimi cilji izvajanje neodvisnih raziskav ali obsežno razširjanje rezultatov teh dejavnosti glavni cilj, ki prevlada nad morebitnimi drugimi cilji, ki jih uresničuje ta organizacija.

48

To razlago – v skladu s katero člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 in pojem „glavni cilj“, na katerega se ta določba opira, ne preprečujeta, da bi organizacija za raziskovanje in širjenje znanja opravljala tudi druge dejavnosti, ki so lahko tudi gospodarske, kot so plačljive izobraževalne dejavnosti, če so te dejavnosti sekundarnega značaja in ne prevladujejo nad glavnimi, običajno negospodarskimi dejavnostmi neodvisnih raziskav ali razširjanja rezultatov teh raziskav – potrjujeta uvodna izjava 49 te uredbe in točka 20 sporočila Komisije iz leta 2014, iz katerih je razvidno, da lahko raziskovalna organizacija ali raziskovalna infrastruktura hkrati opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti.

49

Drugič, glede dejavnosti, ki se opravljajo za uresničevanje glavnega cilja subjekta, besedilo člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 in uporaba prirednega veznika „ali“ daje vtis, da organizacijam za raziskovanje in širjenje znanja ni treba nujno kumulativno opravljati raziskovalne dejavnosti in dejavnosti razširjanja rezultatov, vendar pa besedna zveza „rezultati teh dejavnosti“ nujno predpostavlja, da se dejavnosti razširjanja znanja organizacije ne morejo brez razlikovanja nanašati na rezultate katere koli vrste raziskav, tudi takih brez kakršne koli povezave z zadevnim subjektom, ampak morajo vsaj deloma zadevati rezultate raziskovalnih dejavnosti, ki jih ta subjekt sam izvaja.

50

Iz teh elementov izhaja, da mora subjekt, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, izvajati neodvisne raziskovalne dejavnosti, ki so morda dopolnjene z dejavnostmi širjenja rezultatov teh raziskovalnih dejavnosti.

51

Zato ustanov, ki se ukvarjajo izključno z dejavnostjo izobraževanja in usposabljanja ter na splošno razširjajo trenutna znanstvena dognanja, ni mogoče opredeliti kot organizacije za raziskovanje in širjenje znanja. Ta razlaga je podprta z namenom in splošno sistematiko Uredbe št. 651/2014 ter ureditvijo, ki jo ta uredba določa za pomoči za raziskave, razvoj in inovacije, katere cilj – kot je razvidno zlasti iz uvodnih izjav 45, 47 in 48 te uredbe – ni izvzetje pomoči, dodeljene subjektom, ki se ukvarjajo izključno z izobraževanjem in razširjanjem splošnih znanj, ki nikakor niso povezana z raziskovalnimi dejavnostmi, ki jih sicer ti subjekti ne izvajajo.

52

Tretjič, kar zadeva merila, na podlagi katerih je treba bistveni pogoj glavnega cilja subjekta presojati z namenom njegove opredelitve kot „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, je treba najprej ugotoviti, da v navedenem členu 2, točka 83, ta merila niso določena. Iz tega je treba sklepati, da je na podlagi te določbe pri presoji glavnega cilja subjekta mogoče upoštevati vsa upoštevna merila, kot so veljavni regulativni okvir ali statuti zadevnega subjekta.

53

V zvezi s tem je Sodišču postavljeno vprašanje, ali sta struktura prometa subjekta in delež, ki ga v tem prometu predstavljajo prihodki iz njegovih gospodarskih dejavnosti, odločilna za presojo glavnega cilja, ki ga uresničuje subjekt. Natančneje, predložitveni sodišči se sprašujeta, ali dejstvo, da subjekt več kot polovico svojih prihodkov ustvari s takimi gospodarskimi dejavnostmi, nujno pomeni, da ga ni mogoče opredeliti kot „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014.

54

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 za presojo glavnega cilja subjekta in njegovo opredelitev kot „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ ne določa nobene zahteve glede strukture in izvora financiranja dejavnosti tega subjekta. V tej določbi je celo navedeno, da je treba tako opredelitev opraviti ne glede na način financiranja subjekta ali njegov pravni status, organiziran po javnem ali zasebnem pravu.

55

Poleg tega zahteva po ločenem knjigovodstvu, ki jo nalaga člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, potrjuje, da lahko organizacija za raziskovanje in širjenje znanja opravlja tudi gospodarske dejavnosti, ki ustvarjajo prihodke.

56

Nazadnje, kot poudarjajo latvijska in nizozemska vlada ter Komisija, je treba ugotoviti, da merilo strukture prometa subjekta in deleža, ki ga v tem prometu predstavljajo dohodki iz gospodarskih dejavnosti tega subjekta in dohodki iz njegovih na splošno negospodarskih dejavnosti raziskovanja in razširjanja rezultatov, lahko, če se upošteva ločeno, prikaže izkrivljeno podobo dejanskih dejavnosti subjekta in njegovega glavnega cilja, na primer s podcenjevanjem dejanskega pomena dejavnosti, ki ustvarja le malo prihodkov.

57

Zato je treba ugotoviti, da merila strukture prometa subjekta in deleža, ki ga v tem prometu predstavljajo prihodki iz gospodarskih dejavnosti tega subjekta, ni mogoče uporabiti kot edino odločilno merilo pri presoji glavnega cilja navedenega subjekta za namene morebitne opredelitve tega subjekta kot organizacije za raziskovanje in širjenje znanja.

58

Vendar člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 ne nasprotuje temu, da se to merilo lahko upošteva v širšem okviru analize vseh upoštevnih okoliščin kot eden od pokazateljev glavnega cilja, ki ga uresničuje subjekt.

59

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑164/21 ter na prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑318/21 odgovoriti, da je treba člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da se subjekt zasebnega prava, ki opravlja več dejavnosti, med katerimi je raziskovalna dejavnost, vendar pretežni del njegovih prihodkov izvira iz gospodarskih dejavnosti, kot je opravljanje plačljivih izobraževalnih storitev, lahko šteje za „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe, če je glede na vse upoštevne okoliščine primera mogoče ugotoviti, da je njegov glavni cilj neodvisno izvajanje dejavnosti temeljnih raziskav, industrijskih raziskav ali eksperimentalnega razvoja, ki so morda dopolnjene z dejavnostmi razširjanja rezultatov teh raziskovalnih dejavnosti prek izobraževanja, objav ali prenosa znanja. V tem okviru od takega subjekta ni mogoče zahtevati, da mora biti določen delež njegovih prihodkov ustvarjenih z negospodarskimi dejavnostmi raziskovanja in razširjanja znanja.

60

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v zadevi C‑164/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da je za to, da je subjekt mogoče šteti za „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe, potrebno, da ta subjekt prihodek, ustvarjen z njegovo glavno dejavnostjo, ponovno vloži v to isto dejavnost.

61

Najprej je treba ugotoviti, da člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razen obveznosti ločenega knjiženja financiranja, stroškov in prihodkov morebitnih gospodarskih dejavnosti subjekta za njegovo opredelitev kot organizacije za raziskovanje in širjenje znanja ne določa nobene zahteve glede uporabe in morebitnega ponovnega vlaganja njegovih prihodkov.

62

Dalje, v zvezi s tem je treba ugotoviti, kot v svojih stališčih navajata nizozemska vlada in Komisija, da je taka zahteva po ponovnem vlaganju dohodkov obstajala v okviru prejšnje ureditve iz Uredbe Komisije št. 800/2008, katere člen 30, točka 1, je določal, da je treba „ves dobiček […] ponovno vložiti v te [raziskovalne] dejavnosti, v razširjanje njihovih izsledkov ali učenje“ in da taka zahteva v Uredbo št. 651/2014 ni bila vključena.

63

Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi latvijska vlada, take zahteve po ponovnem vlaganju ni mogoče izpeljati iz točke 19(b) sporočila Komisije iz leta 2014, katere namen v nasprotju s točko 19(a) tega sporočila ni opredeliti osnovne dejavnosti raziskovalnih organizacij, temveč se nanaša le na opredelitev dejavnosti prenosa znanja. Ta točka 19(b) se na zahtevo po ponovni vložitvi prihodkov v osnovne dejavnosti raziskovalne organizacije sklicuje zgolj zaradi navedbe pogojev, pod katerimi je mogoče dejavnosti prenosa znanja opredeliti kot „negospodarske“.

64

Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje v zadevi C‑164/21 odgovoriti, da je treba člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da za to, da je subjekt mogoče šteti za „organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe, ni potrebno, da ta subjekt dohodek, ustvarjen z njegovo glavno dejavnostjo, ponovno vloži v to glavno dejavnost.

65

Predložitveni sodišči s četrtima vprašanjema v zadevah C‑164/21 in C‑318/21 v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da sta pravni status članov in delničarjev subjekta ter morebitni pridobitni značaj dejavnosti, ki jih ti opravljajo, in ciljev, ki jih uresničujejo, odločilni merili za opredelitev navedenega subjekta kot „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe.

66

Prvič, člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 izrecno določa, da pravni status subjekta (organiziran po javnem ali zasebnem pravu) in način njegovega financiranja nista pomembna za določitev, ali je mogoče ta subjekt opredeliti kot organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja. To potrjuje voljo Komisije, ki je avtorica Uredbe št. 651/2014, da se za opredelitev subjekta kot organizacije za raziskovanje in širjenje znanja ne upoštevajo formalna merila, povezana s pravnim statusom in notranjo organizacijo subjekta.

67

Drugič, pravilo iz člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014, v skladu s katerim podjetja, ki lahko imajo odločilen vpliv na organizacijo za raziskovanje in širjenje znanja, na primer v vlogi delničarjev ali članov, ne smejo imeti prednostnega dostopa do rezultatov raziskav, ki jih je subjekt izvedel, nakazuje, da pravni status članov ali delničarjev subjekta in pridobitnost ali nepridobitnost njihovih dejavnosti ali ciljev ne moreta biti odločilna pri opredelitvi navedenega subjekta kot „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe.

68

Poleg tega je treba navesti, da se to pravilo nanaša le na subjekte, ki jih je mogoče šteti za podjetja. Kot pa je Sodišče že večkrat razsodilo (glej v tem smislu sodbi z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98, točki 46 in 47, ter z dne 11. junija 2020, Komisija in Slovaška republika/Dôvera zdravotná poist’ovňa, C‑262/18 P in C‑271/18 P, EU:C:2020:450, točki 28 in 29), in kot je potrjeno s členom 1 Priloge I k Uredbi št. 651/2014 in točko 17 sporočila Komisije iz leta 2014, je „podjetje“ v smislu prava Unije vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ki vključuje ponujanje proizvodov ali storitev na določnem trgu, ne glede na njegovo pravno obliko in pridobitni namen. Zato in kot trdijo zlasti latvijska in nizozemska vlada ter Komisija, pravilo iz člena 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 ne vsebuje nobene omejitve glede pravnega statusa morebitnih članov ali delničarjev organizacije za raziskovanje in širjenje znanja ter glede tega, ali so dejavnosti, ki jih ti opravljajo, in cilji, ki jih uresničujejo, pridobitni ali nepridobitni.

69

Glede na vse navedeno je treba na četrti vprašanji v zadevah C‑164/21 in C‑318/21 odgovoriti, da je treba člen 2, točka 83, Uredbe št. 651/2014 razlagati tako, da pravni status članov in delničarjev subjekta ter morebitni pridobitni značaj dejavnosti, ki jih ti opravljajo, in ciljev, ki jim sledijo, nista odločilni merili za opredelitev navedenega subjekta kot „organizacije za raziskovanje in širjenje znanja“ v smislu te določbe.

70

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenima sodiščema, ti odločita o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: