1.

Kako je treba razlagati pojem „običajno prebivališče“ iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003 (1) in člena 3 Uredbe št. 4/2009 državljanov neke države članice, ki prebivajo v tretji državi zaradi nalog, ki so jim dodeljene kot pogodbenim uslužbencem EU, in ki jim je v tretji državi priznan status diplomatskih predstavnikov Evropske unije, če je njihovo prebivališče v navedeni državi vezano na izvajanje njihovih nalog, ki jih opravljajo za Unijo?

2.

Če bi bila za namene člena 3 Uredbe št. 2201/2003 in člena 3 Uredbe št. 4/2009 (2) določitev običajnega prebivališča zakoncev odvisna od njihovega statusa pogodbenih uslužbencev Evropske unije v tretji državi, kako bi to vplivalo na določitev običajnega prebivališča mladoletnih otrok v skladu s členom 8 Uredbe št. 2201/2003?

3.

Če bi se štelo, da mladoletniki nimajo običajnega prebivališča v tretji državi, ali se lahko za določitev običajnega prebivališča v skladu s členom 8 Uredbe št. 2201/2003 kot navezna okoliščina upošteva materino državljanstvo, njeno prebivališče v Španiji pred sklenitvijo zakonske zveze, špansko državljanstvo mladoletnih otrok in njihovo rojstvo v Španiji?

4.

Če se ugotovi, da običajno prebivališče staršev in mladoletnih ni v neki državi članici, ali glede na to, da v skladu z Uredbo št. 2201/2003 ni nobene druge države članice, pristojne za reševanje zahtevkov, okoliščina, da je tožena stranka državljan te države članice, preprečuje uporabo subsidiarnih določb členov 7 in 14 Uredbe št. 2201/2003?

5.

Če se ugotovi, da običajno prebivališče staršev in mladoletnikov ni v neki državi članici, kako je treba za določitev preživnine za otroke razlagati forum necessitatis iz člena 7 Uredbe št. 4/2009 in zlasti, kateri pogoji so potrebni za ugotovitev, da postopka v tretji državi, s katero je spor tesno povezan (v tem primeru Togu), ni mogoče uvesti ali izvesti v razumnih okvirih ali postopek tam ni mogoč? Ali mora stranka dokazati, da je v navedeni državi sprožila ali je nameravala sprožiti postopek neuspešno? In ali zadostuje državljanstvo ene od strank v sporu kot zadostna povezava z državo članico?

6.

Ali je v primeru, kakršen je obravnavani in v katerem sta zakonca tesno povezana z državama članicama (državljanstvo, predhodno prebivališče), če na podlagi določb navedenih uredb ni pristojna nobena država članica, to v nasprotju s členom 47 Listine o temeljnih pravicah?