31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 252/24

—

Sodba, ki jo je Splošno sodišče Evropske unije razglasilo 19. aprila 2013 v združenih zadevah T-99/09 in T-308/09 in ki je bila italijanski vladi sporočena 24. aprila 2013, naj se razveljavi;

—

pri odločanju o vsebini naj se razglasi za nične naslednje akte:

Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 9(e), (f), (h), (j), (k), (1) in (m), člena 32(3), prvi pododstavek, (f), (4) in (5) in člena 31(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1260/99 (1)

Da bi bilo mogoče zaradi postopka zaradi kršitve, ki je v teku, ugotoviti nedopustnost zahteve za plačilo prispevkov iz strukturnega sklada za dejavnosti, predvidene z ukrepom, bi morala med kršitvijo in ukrepom obstajati posebna in ne splošna povezava, Komisija pa bi morala dokazati konkretno nevarnost, da se s financiranjem ukrepa nazadnje financira kršitev. Ne bi naj zadostovala „dovolj neposredna povezava“, ki sicer ni posebej opredeljena, kot je ugotovilo Splošno sodišče.

Drugi pritožbeni razlog: Kršitev člena 32(3)(f), drugi primer, Uredbe št. 1260/1999

V obravnavanem primeru pa naj ne bi obstajala niti taka povezava, saj naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da iz aktov izhaja, da se je v postopku zaradi kršitve omenjalo nezadostno ločeno zbiranje odpadkov kot enega od razlogov za nezadostnost odlagališč; in da je ukrep 1.7. določal pomoči občinam za povečanje ločenega zbiranja. Splošno sodišče naj torej ne bi moglo razjasniti, ali je bila povezava med kršitvijo in ukrepom taka, da financiranje ukrepa zmanjšuje, ali nasprotno, povečuje kršitev. Zato bi moralo izključiti obstoj kakršne koli povezave in sprejeti prvi tožbeni razlog iz tožbe na prvi stopnji.

Tretji pritožbeni razlog: Neobstoj obrazložitve

Italijanska vlada naj bi s tretjim tožbenim razlogom ustrezno dokazala, da med kršitvijo in ukrepom ni nobene povezave. Splošno sodišče naj bi pri zavrnitvi prvega tožbenega razloga trdilo nasprotno, ne da bi preučilo dokaz italijanske vlade, s čimer naj bi kršilo obveznost obrazložitve.

Četrti pritožbeni razlog: Kršitev člena 32(3)(f) Uredbe 1260/1999 in neobstoj obrazložitve

Zgoraj navedene kršitve naj bi vplivale tudi na dele sodbe, v katerih je Splošno sodišče zavrnilo drugi tožbeni razlog iz tožbe na prvi stopnji.

Peti pritožbeni razlog: Neobstoj obrazložitve

Obrazložitev naj ne bi obstajala niti glede zavrnitve tretjega tožbenega razloga iz tožbe na prvi stopnji, s katerim je italijanska vlada navajala, da obrazložitev izpodbijanih ukrepov temelji na dopisu Komisije z dne 20. oktobra 2008, v katerem so se očitala dejstva, ki niso bila navajana v postopku zaradi kršitve. Splošno sodišče naj se sploh ne bi opredelilo do te ugotovitve.

Šesti pritožbeni razlog: Kršitev člena 32(3)(f), drugi primer, Uredbe 1260/1999

Vsekakor naj bi Splošno sodišče pri presoji četrtega tožbenega razloga dejansko potrdilo, da se je dopis z dne 20. oktobra 2008 nanašal na dejstva, ki niso povezana s postopkom zaradi kršitve, zato naj bi moralo tretji tožbeni razlog sprejeti. Ker tega ni storilo, naj bi kršilo člen 32(3)(f), drugi primer, Uredbe 1260/1999.

Sedmi pritožbeni razlog: Kršitev člena 32(3)(f), prvi in drugi primer, in člena 39(1) in (2) Uredbe 1260/1999.

Splošno sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo četrti tožbeni razlog iz tožbe na prvi stopnji, s katerim se je očitalo, da je Komisija dejansko prekinila plačila ob sklicevanju na pomisleke glede pravilnosti upravljanja ukrepa; kar pa naj bi zahtevalo uporabo postopka iz člena 39(1) in (2) Uredbe, ki je omenjen v členu 32(3)(f), prvi primer. Splošnemu sodišču naj ne bi uspelo zavrniti teze italijanske vlade, da je to bil razlog za ukrep, ki ga je sprejela Komisija.

Osmi pritožbeni razlog: Kršitev člena 296(2) PDEU

Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo, da Komisija ni kršila obveznosti obrazložitve. Glede na pomen tega vidika bi morala Komisija pojasniti, zakaj ni bilo protislovja med kaznovanjem nezadostnega ločenega zbiranja odpadkov v postopku zaradi kršitve in zavrnitvijo financiranja ukrepa, namenjenega ravno povečanju ločenega zbiranja.