1

Tožeča stranka, družba Lancôme parfums et beauté & Cie SNC, je 9. decembra 2002 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) prijavila znamko Skupnosti po Uredbi Sveta (ES) št. 40/94 z dne o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena.

2

Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak COLOR EDITION.

3

Proizvodi, za katere se zahteva registracija, sodijo v razred 3 v smislu Niškega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: „kozmetični izdelki in ličila“.

4

Prijava znamke je bila 11. februarja 2004 registrirana in objavljena v Biltenu znamk Skupnosti.

5

Odvetniška pisarna Norton Rose Vieregge je 12. maja 2004 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti besedne znamke COLOR EDITION na podlagi členov 51(1)(a) ter 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94.

6

Oddelek za izbris je 21. decembra 2005 zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti besedne znamke COLOR EDITION.

7

Odvetniška pisarna CMS Hasche Sigle, ki je nasledila Norton Rose Vierege, je 9. februarja 2006 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

8

Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 28. februarja 2007 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbi ugodil.

9

Izpodbijana odločba temelji na obrazložitvi, ki je navedena v nadaljevanju. Prvič, odbor za pritožbe je ugotovil, da je bila pritožba CMS Hasche Sigle dopustna na podlagi člena 55(1)(a) Uredbe št. 40/94, s tem da razlike med procesno sposobnostjo in pravnim interesom, na katero se je opiral pritožnik, v Uredbi št. 40/94 ni, člen 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 pa sledi cilju v javnem interesu, ki naj bi utemeljeval to, da lahko zahtevo za ugotovitev ničnosti po tem členu vloži najširši mogoči krog oseb. Drugič, odbor za pritožbe je odločil, da je besedna znamka COLOR EDITION opisna v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94, saj naj bi, prvič, kombinacija besed „color“ in „edition“ izražala zadevni javnosti takoj in neposredno razumljivo sporočilo, ki zadeva paleto kozmetičnih proizvodov ali ličil različnih barvnih odtenkov in, drugič, te besede za opis določenih lastnosti svojih proizvodov bi lahko uporabljali konkurenti in bi torej morale ostati v javni sferi. Končno, odbor za pritožbe je potrdil, da glede na to, da je obravnavana besedna znamka opisna, nima nobenega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.

10

Tožeča stranka predlaga, naj Sodišče prve stopnje:

11

UUNT predlaga, naj Sodišče prve stopnje:

12

Tožeča stranka se v podporo svoji tožbi opira na tri tožbene razloge, in sicer na kršitev členov 55(1)(a) ter 7(1)(c) in (b) Uredbe št. 40/94.

13

Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe s tem, ko je zahtevo za ugotovitev ničnosti CMS Hasche Sigle razglasil za dopustno, čeprav slednja ni izkazala pravnega interesa, kršil člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94.

14

V podporo temu tožeča stranka najprej navaja, da odbor za pritožbe ne more trditi, da je pojem pravnega interesa implicitno vgrajen v besedilo člena 55(1)(a) Uredbe št. 40/94. Tožeča stranka meni, da ta trditev zanemarja splošno pravno načelo, po katerem je treba pravni interes izkazati v vsakem sodnem postopku.

15

Zahteva po pravnem interesu v vsakem postopku naj bi izhajala, prvič, iz procesnih določb Uredbe št. 40/94. Po mnenju tožeče stranke bi se moral odbor za pritožbe glede na to, da zahteva po pravnem interesu ne izhaja jasno iz besedila člena 55(1)(a) Uredbe št. 40/94, ob uporabi člena 79 Uredbe št. 40/94 opreti na splošna pravna načela, ki veljajo v državah članicah. V vseh državah članicah pa naj bi imeli dostop do sodnih postopkov brez izjeme samo tisti, ki imajo upravičen interes za uspeh ali zavrnitev neke trditve. Poleg tega naj bi zahteva po pravnem interesu v vsakem postopku izhajala iz Pogodbe ES, še posebno iz členov 230 ES, 232 ES in 236 ES, pa tudi iz sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje, ki se nanje nanaša.

16

Drugič, tožeča stranka trdi, da UUNT ni mogel trditi, da se skupnostna sodna praksa, na katero se je sklicevala tožeča stranka za utemeljitev zahteve po pravnem interesu, ne nanaša na področje znamk, ampak na druga področja, kot so kmetijstvo, carinsko pravo in uslužbenci. V sodbi Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2001 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (štirikotna tableta z žlebastim robom) (T-129/00, Recueil, str. II-2793, točka 12) naj bi namreč sodišče Skupnosti ugotovilo potrebo po pravnem interesu v okviru postopka po členu 63 Uredbe št. 40/94. Prav navedeni člen pa naj bi predvideval možnost pritožbe zoper odločbe odbora za pritožbe pred sodiščem Skupnosti.

17

Poleg tega tožeča stranka opozarja na to, da se skupnostna sodna praksa v zvezi z ničnostnimi tožbami uporablja za UUNT in da mora slednji spoštovati načela glede potrebe po izkazovanju pravnega interesa v tožbah na podlagi člena 63 Uredbe št. 40/94. UUNT naj bi celo sam zahteval pravni interes v obliki posebnega upravičenega interesa v okviru izjave prijavitelja o razlogih za ničnost, ki jih uveljavlja (odločba oddelka za izbris UUNT z dne 3. maja 2001 v zvezi z znamko AROMATONIC).

18

Tretjič, tožeča stranka navaja, da obstoj pravnega interesa predpostavlja, da izpodbijani akt tistega, ki zahteva ugotovitev ničnosti, zadeva neposredno, posamično in osebno.

19

UUNT predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

20

Sodišče prve stopnje mora v okviru prvega tožbenega razloga ugotoviti, ali je po členu 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 dopustnost zahteve za ugotovitev ničnosti odvisna od obstoja pravnega interesa. V ta namen je treba preučiti besedilo, strukturo in namen člena 55(1) Uredbe št. 40/94.

21

Prvič, iz besedila člena 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 izhaja, da lahko zahtevo za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, ki natančneje temelji na opisnosti zadevne znamke v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 ali na pomanjkanju njenega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, pri UUNT vloži „katerakoli fizična ali pravna oseba in katerakoli skupina ali telo, ustanovljeno za predstavljanje interesov proizvajalcev, izdelovalcev, izvajalcev storitev, trgovcev ali porabnikov, ki je po pravu, ki velja zanj, sposoben biti stranka v postopku“. Člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 torej ne omenja nobenega pravnega interesa.

22

Drugič, iz strukture člena 55(1) Uredbe št. 40/94 izhaja, da se pri taki zahtevi za ugotovitev ničnosti, kot je obravnavana, pravni interes ne zahteva. Navedeni člen namreč drugače obravnava tiste zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temeljijo na absolutnih razlogih za ničnost, in tiste, ki temeljijo na relativnih razlogih za ničnost.

23

Tako člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94, ki zadeva zahteve za ugotovitev ničnosti zaradi absolutnih razlogov za ničnost, ne omenja – kot je bilo navedeno v točki 21 zgoraj – potrebe po tem, da tisti, ki zahteva ugotovitev ničnosti, izkaže pravni interes. Poleg tega pa terja, da zahtevo za ugotovitev ničnosti vloži fizična ali pravna oseba ali skupina, ki je sposobna biti stranka v postopku.

24

Nasprotno pa člen 55(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94, ki zadeva zahteve za ugotovitev ničnosti zaradi relativnih razlogov za ničnost, določa, da lahko take zahteve vložijo samo imetnik znamke ali prejšnje pravice ter pooblaščenci imetnikov znamk ali osebe, ki so pooblaščene izvrševati prejšnje pravice. Z drugimi besedami, zahteve za ugotovitev ničnosti po členu 55(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 lahko vlagajo samo osebe, ki imajo pravni interes.

25

Iz strukture člena 55(1) Uredbe št. 40/94 torej izhaja zakonodajalčev namen, da vsem fizičnim ali pravnim osebam in skupinam, ki so sposobne biti stranka v postopku, dovoli vlagati zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temeljijo na absolutnih razlogih za ničnost, kar zadeva zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temeljijo na relativnih razlogih za ničnost, pa je krog tistih, ki lahko zahtevajo ugotovitev ničnosti, izrecno omejil.

26

Navedeno analizo končno potrjuje tudi teleološka razlaga zadevnih določb. V nasprotju z relativnimi razlogi za ničnost, ki varujejo samo zasebne interese imetnikov določenih prejšnjih pravic, namreč absolutni razlogi za ničnost iz člena 7(1) Uredbe št. 40/94 temeljijo na drugačnih splošnih interesih (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT, C-329/02 P, ZOdl., str. I-8317, točka 25). Zaradi zagotovitve varstva najširših splošnih interesov je treba uveljavljanje absolutnih razlogov za ničnost omogočiti najširšemu krogu oseb. Prav zato člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 od tistega, ki zahteva ugotovitev ničnosti, zahteva samo, da ima pravno osebnost ali sposobnost biti stranka v postopku, ne zahteva pa, da izkaže pravni interes.

27

Trditve tožeče stranke ne morejo izpodbiti navedene analize. Kar zadeva, prvič, trditev, da zahteva po pravnem interesu izhaja iz branja člena 55(1)(a) v povezavi s členom 79 Uredbe št. 40/94, je treba spomniti, da slednja določba predvideva, da mora UUNT, če procesna pravila niso določena v navedeni uredbi ali izvedbeni uredbi, upoštevati načela procesnega prava, ki so na splošno priznana v državah članicah. Treba pa je ugotoviti, da je člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 procesna določba v smislu člena 79 Uredbe št. 40/49, ki se uporablja za zahteve za ugotovitev absolutne ničnosti iz člena 51 Uredbe št. 40/94. Glede na to, da je navedena procesna določba nedvoumna, se člen 79 Uredbe št. 40/94 v obravnavani zadevi ne uporablja.

28

Poleg tega je treba ugotoviti, da tudi če bi se navedeni člen v obravnavani zadevi uporabljal, tožeča stranka ni dokazala, da je – kot trdi – sodni postopek v vseh državah članicah brez izjeme na voljo samo tistim, ki imajo upravičen interes za uspeh ali zavrnitev neke trditve. Tožeča stranka se je v svojih pisanjih namreč sklicevala samo na francosko pravo, natančneje na francosko pravo znamk.

29

Zato je treba trditev tožeče stranke v zvezi s členom 79 Uredbe št. 40/94 zavrniti.

30

Kar zadeva, drugič, druge trditve tožeče stranke, in sicer, da se v bistvu sodna praksa v zvezi s členi 230 ES, 232 ES in 236 ES, vključno s sodno prakso v zvezi s potrebo po neposrednem in posamičnem interesu tožeče stranke, uporablja v obravnavani zadevi, je treba ugotoviti – tako kot UUNT – da navedena sodna praksa za obravnavano zadevo ni upoštevna niti neposredno niti po analogiji.

31

Prvič, členi 230 ES, 232 ES in 236 ES se v obravnavani zadevi ne uporabljajo. Člena 230 ES in 232 ES namreč zadevata ničnostne tožbe in tožbe zaradi molka organa zoper dejanja ali opustitve institucij, ki so taksativno naštete v navedenih določbah in ki UUNT ne omenjajo, člen 236 ES pa zadeva postopke v zvezi z uslužbenci.

32

Poleg tega so postopki iz členov 230 ES, 232 ES in 236 ES sodni postopki, postopek z zahtevo za ugotovitev ničnosti po členu 55(1)(a) Uredbe št. 40/94, ki se vloži pri UUNT, pa je upravni postopek. Zato sklicevanje na sodbo štirikotna tableta z žlebastim robom, navedeno v točki 16 zgoraj (točka 12), ni upoštevno kolikor navedena sodba zadeva sodne postopke zoper odločbe odborov za pritožbe UUNT pred sodiščem Skupnosti na podlagi člena 63 Uredbe št. 40/94.

33

Končno, kar zadeva sklicevanje na odločbo oddelka za izbris UUNT z dne 3. maja 2001 v zvezi z znamko AROMATONIC, pa je treba ugotoviti, da odločbe v zvezi z ugotavljanjem ničnosti določene znamke Skupnosti, ki jih sprejmejo organi UUNT na podlagi Uredbe št. 40/94, sodijo pod vezano pristojnost, in ne pod pooblastilo za presojo po prostem preudarku. Zato je treba zakonitost odločbe odborov za pritožbe presojati izključno na podlagi navedene uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, ne pa na podlagi predhodne upravne prakse UUNT (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Streamserve proti UUNT (STREAMSERVE), T-106/00, Recueil, str. II-723, točka 66).

34

Poleg tega navedena odločba ne omogoča sklepa, da se sodna praksa v zvezi z dopustnostjo tožb na podlagi členov 230 ES, 232 ES in 236 ES uporablja za dopustnost zahtev za ugotovitev ničnosti, vloženih pri UUNT na podlagi člena 55(1)(a) Uredbe št. 40/94. V navedeni odločbi je bilo namreč – kot je v svojih pisanjih ugotovil tudi UUNT – vprašanje, ki je bilo postavljeno odboru za pritožbe UUNT, ali je zahteva za ugotovitev ničnosti brezpredmetna, ker je bila znamka, zoper katero je bila vložena navedena zahteva, umaknjena. Navedene odločbe torej ni mogoče razlagati tako, da priznava potrebo po izkazovanju pravnega interesa ob vložitvi zahteve za ugotovitev ničnosti.

35

Glede na navedeno in glede na to, da ni sporno, da je CMS Hasche Sigle pravna oseba, je treba skleniti, da je odbor za pritožbe zahtevo CMS Hasche Sigle za ugotovitev ničnosti utemeljeno štel za dopustno.

36

Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

37

Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga navaja, prvič, da je odbor za pritožbe zanemaril razliko med sugestivno ali napeljujočo znamko, ki je prav lahko zaščitena, in opisno znamko. Kombinacija besed „color“ in „edition“ naj namreč ne bi izražala sporočila, ki je lahko upoštevni javnosti takoj in neposredno razumljivo, in naj torej ne bi bila opisna. Znamka COLOR EDITION naj bi se samo posredno sklicevala na nekatere lastnosti zadevnih proizvodov.

38

Drugič, tožeča stranka navaja, da je za to, da se iz besed „color“ in „edition“ izlušči lastnosti in značaj zadevnih proizvodov, potreben intelektualni napor. Iz sodne prakse pa naj bi izhajalo, da je treba neko znamko takrat, kadar je potreben intelektualni napor zadevne javnosti za to, da se iz razumskega podatka izpelje sugestivno ali čutno sporočilo, šteti za sugestivno, in ne opisno. V obravnavani zadevi naj – kot naj bi sklenil oddelek za izbris v odločbi z dne 21. decembra 2005 – povezava besed „color“ in „edition“ ne bila niti banalna niti očitna, saj naj ne bi bilo jasno, ali zadeva proizvode, ki se ponujajo pod pogojem barvnosti, ki vključuje barvo ali pa katere predmet je obarvanje.

39

UUNT predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

40

Glede na besedilo člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94 se ne registrirajo „znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“.

41

Iz sodne prakse izhaja, da lahko znaki in označbe iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94, če jih normalno uporablja zadevna javnost bodisi neposredno bodisi z omembo njegovih bistvenih lastnosti, označujejo proizvod ali storitev, za katero se zahteva registracija (glej sodbe Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 2005 v zadevi Münchener Rückversicherungs-Gesellschaft proti UUNT (MunichFinancialServices), T-316/03, ZOdl., str. II-1951, točka 26; z dne v zadevi Metso Paper Automation proti UUNT (PAPERLAB), T-19/04, ZOdl., str. II-2383, točka 24 in navedena sodna praksa ter z dne v zadevi Europig proti UUNT (EUROPIG), T-207/06, ZOdl., str. II-1961, točka 26).

42

Iz navedenega izhaja, da mora imeti znak za to, da spada v okvir prepovedi, določene s to določbo, z zadevnimi proizvodi ali storitvami dovolj neposredno in dejansko vez, ki omogoča zadevni javnosti, da takoj in brez pomislekov spozna opis zadevnih proizvodov in storitev ali ene od njihovih značilnosti (glej v točki 41 navedeni sodbi PAPERLAB, točka 25 in navedena sodna praksa, ter EUROPIG, točka 27).

43

Poleg tega znamka, ki je sestavljena iz elementov, pri čemer vsak element opisuje značilnosti proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, sama opisuje značilnosti teh proizvodov ali storitev v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 40/94, razen če obstaja opazna razlika med prijavljeno znamko in preprostim skupkom elementov, ki jo sestavljajo. To predpostavlja, da zaradi neobičajnosti kombinacije glede na navedene proizvode ali storitve prijavljena znamka ustvarja vtis zadostne oddaljenosti od tistega, kar nastane s preprosto združitvijo podatkov, ki jih vsebujejo elementi, ki jo sestavljajo (glej v točki 41 navedeno sodbo PAPERLAB, točka 27 in navedena sodna praksa).

44

Opozoriti je treba tudi na to, da se lahko presojo opisnega značaja znaka opravi samo glede tega, kako to razume zadevna javnost, in glede zadevnih proizvodov ali storitev (glej v točki 41 navedeni sodbi MunichFinancialServices, točka 26, in EUROPIG, točka 30).

45

V obravnavani zadevi so zadevni proizvodi kozmetični proizvodi in ličila, ki jih lahko kupijo potrošniki. Zadevna javnost je torej povprečno informirana pozorna in razumna splošna javnost (sodba Sodišča z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips, C-299/99, Recueil, str. I-5475, točki 59 in 63; sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Norma Lebensmittelfilialbetrieb proti UUNT (Mehr für Ihr Geld), T-281/02, ZOdl., str. II-1915, točka 27). Glede na to, da je registrirana besedna znamka sestavljena iz dveh angleških besed, je upoštevna javnost v glavnem angleško govoreča javnost ali celo neangleško govoreča javnost, ki ima dovolj znanja angleškega jezika (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Citicorp proti UUNT (LIVE RICHLY), T-320/03, ZOdl., str. II-3411, točka 76).

46

Zato je treba preučiti, ali med znakom COLOR EDITION in proizvodi, za katere se zahteva registracija, z vidika navedene javnosti obstaja dovolj neposredna in dejanska vez.

47

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da angleška beseda „color“ označuje barvo ali odtenek in se v kozmetični industriji pogosto uporablja za označevanje namena ali lastnosti proizvodov. Beseda „edition“ pa ne napotuje samo na svet literature in tiska, ampak pomeni tudi – kot navaja odbor za pritožbe – paleto proizvodov v eni ali več različicah ali oblikah. Tako kot beseda „color“ se tudi ta uporablja v kozmetiki.

48

Skleniti je torej treba, da je znak COLOR EDITION sestavljen izključno iz označb, ki lahko označujejo neke lastnosti zadevnih proizvodov. Kot navaja odbor za pritožbe, ta znak izraža sporočilo, ki ga bo zadevna javnost takoj in neposredno razumela, in sicer da gre za paleto kozmetičnih proizvodov ali ličil v različnih barvnih odtenkih.

49

Poleg tega je treba ugotoviti, da povezava besed „color“ in „edition“ z vidika angleških jezikovnih pravil ni nenavadna, ampak povsem vsakdanja struktura. Priglašena znamka torej pri ciljni javnosti ne ustvarja vtisa, ki bi bil dovolj oddaljen od tistega, ki ga ustvari preprost skupek besednih elementov, ki jo sestavljajo, in sicer tako, da bi spremenil njen smisel ali področje uporabe. Zato je treba skleniti – tako kot odbor za pritožbe – da za razumevanje tega sporočila ni potreben noben intelektualni napor in da preprost skupek zadevnih besed ne spremeni opisnosti posamičnih elementov znaka.

50

Iz tega sledi, da je besedna znamka COLOR EDITION kot celota dovolj neposredno in dejansko povezana s proizvodi, na katere se nanaša. Odbor za pritožbe je torej utemeljeno odločil, da je opisna v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94. Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

51

Glede na to, da iz člena 7(1) Uredbe št. 40/94 izhaja, da je za zavrnitev registracije znaka kot znamke Skupnosti dovolj, da za znak velja eden od tam naštetih absolutnih razlogov za zavrnitev (sodba Sodišča z dne 19. septembra 2002 v zadevi DKV proti UUNT, C-104/00 P, Recueil, str. I-7561, točka 29; in v točki 41 navedena sodba EUROPIG, točka 45), ni treba presojati o tretjem tožbenem razlogu tožeče stranke, to je kršitvi člena 7(1)(b) navedene uredbe.

52

Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.

53

V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

razsodilo: