Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Okvir za označevanje trajnostno pridelanih živil za lažjo trajnostno izbiro potrošnikov

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/14)

Poročevalec:

Andreas THURNER

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	5. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	27. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	147/5/1

1.   Sklepi in priporočila

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO)

1.1

pozdravlja pobudo Evropske komisije o oblikovanju pravnega okvira za sisteme trajnostno pridelanih živil, ki naj bi med drugim vključeval pravila za označevanje tovrstnih živil. Ta so, poleg določene stopnje standardizacije in harmonizacije, nedvomno potrebna za verodostojnost in enake konkurenčne pogoje;

1.2

poudarja, da je trajnost zasnova z več razsežnostmi, pri kateri bi bilo treba vedno enako upoštevati gospodarski, okoljski in socialni vidik;

1.3

poudarja, da so prehranske navade ljudi zelo raznolike, odvisne od različnih dejavnikov in zelo zakoreninjene. Zato bi bilo treba pričakovanja glede sistema označevanja trajnosti že od začetka ocenjevati realno, čeprav obstaja splošno zanimanje za premik k bolj trajnostnim vzorcem potrošnje;

1.4

zato priporoča oblikovanje čim bolj enostavnega, pragmatičnega in preglednega okvira za označevanje trajnostno pridelanih živil, ki bi temeljil na znanosti in bi gospodarskim subjektom omogočal, da ocenijo in izboljšajo trajnost proizvodov, potrošnikom pa zagotavljal koristne informacije za sprejemanje ozaveščenih odločitev;

1.5

predlaga, da se v skladu z enostavnim in pragmatičnim pristopom kot zadovoljivi sprejmejo tudi delni vidiki trajnosti, ki jo je treba sicer obsežno opredeliti in ocenjevati, kot so dobrobit živali ter socialna ali okoljska merila. Vendar se v tem primeru ne bi smel uporabljati izraz „trajnosten“, saj bi ga bilo treba uporabljati le v okviru celovitega pristopa k ocenjevanju;

1.6

se najprej zavzema za prostovoljni pristop, ki pa bi moral določati obvezne pogoje, če se bo uporabljal. Oznake trajnosti ali navedbe o trajnosti, ki ne temeljijo na teh pogojih, bi bilo treba prepovedati;

1.7

meni, da lahko načini označevanja z ocenjevalno lestvico (npr. v obliki sistema semaforja) potrošnikom pomagajo pri ozaveščenem odločanju. Hkrati lahko tak sistem ocenjevanja spodbuja pionirstvo na področju trajnosti, podjetja pa k temu, da v ta namen izboljšajo procese v prehranski verigi;

1.8

poudarja, da so algoritmi ocenjevanja ključni za model lestvice. Biti morajo znanstveno utemeljeni in ustrezno pregledni za potrošnike;

1.9

meni, da sheme kakovosti EU, kot so ekološko kmetovanje ali geografske označbe, že vključujejo elemente, ki prispevajo k večji trajnosti prehranskega sistema, kar bi bilo treba ustrezno priznati. Priporoča tudi, da se sedanja pravila preverijo z vidika trajnosti in po potrebi dopolnijo z ustreznimi določbami;

1.10

poudarja ključen pomen izobraževanja pri zagotavljanju osnovnega razumevanja vidikov trajnosti v zvezi z živili. Prehod k bolj trajnostnim prehranskim sistemom lahko spodbudijo tudi kampanje ozaveščanja in ustrezni ukrepi za večjo cenovno dostopnost trajnostno pridelanih živil.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Strategija „od vil do vilic“ (1) je jedro evropskega zelenega dogovora. Njen cilj so pravični, zdravi in okolju prijazni prehranski sistemi. Akcijski načrt za to strategijo med drugim vključuje ukrepe za spodbujanje trajnostne potrošnje hrane in lažji prehod na zdravo in trajnostno prehranjevanje. Evropska komisija je medtem že začela pripravljati horizontalni okvirni akt za pospešitev in olajšanje prehoda na trajnost. Njegov cilj je tudi zagotoviti, da bodo živila, dana na trg EU, vse bolj trajnostna.

2.2

EESO je s pripravo strateške vizije za spodbujanje celovite prehranske politike že postavil trden okvir za ukrepanje. Temelji te vizije so v mnenjih o temah, kot so celostna prehranska politika (2), zdrava in trajnostna prehrana (3), kratke verige preskrbe s hrano/agroekologija (4), trajnostna potrošnja (5) ter uskladitev strategij in delovanja živilskih podjetij s cilji trajnostnega razvoja za trajnostno okrevanje po pandemiji COVID-19 (6).

2.3

Podjetja imajo veliko odgovornost, da po eni strani spodbujajo potrošnike k zdravi in za okolje manj škodljivi izbiri, po drugi pa podpirajo trajnostno preobrazbo prehranskih sistemov z uvajanjem trajnostnih načinov kmetovanja, predelave in pakiranja. Podjetja bi morala biti del celotnega procesa za razvoj okvira za označevanje trajnostno pridelanih živil.

2.4

Poleg podjetij in akterjev v proizvodnji živil imajo pri prehodu na bolj trajnostne prehranske sisteme ključno vlogo tudi potrošniki. Vsaka odločitev za nakup načeloma privede do naslednjega naročila za proizvodnjo. Večje povpraševanje po trajnostnih živilih bo zato tudi stran ponudbe spodbudilo k večji trajnosti.

2.5

Glede na navedeno je cilj tega mnenja na lastno pobudo preučiti možnosti za okvir za označevanje trajnostno pridelanih živil in predstaviti sklepe ter priporočila, ki bodo Komisiji že v zgodnji fazi pomagali pri oblikovanju takšnega okvira politike.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Trajnost je zasnova z več razsežnostmi, pri kateri bi bilo treba vedno enako upoštevati gospodarski, okoljski in socialni vidik. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) trajnostni prehranski sistem opredeljuje kot prehranski sistem, ki zagotavlja prehransko varnost in prehrano za vse na način, ki ne ogroža gospodarskih, družbenih in okoljskih temeljev, potrebnih za prehransko varnost in prehrano za prihodnje generacije (7). Na kratko: enostranska osredotočenost na okoljski del trajnosti, kot je danes pogosto, ali pa na socialno-ekonomske stebre trajnosti, dejansko ni trajnostna. Zajeti je treba celotno vrednostno verigo z vsemi tremi razsežnostmi trajnosti.

3.2

Cilj okvira označevanja ne bi smel biti razvrščanje živil kot trajnostnih ali netrajnostnih, ampak bi moral predvsem podpirati razvoj v smeri bolj trajnostnega prehranskega sistema. Okvir označevanja naj bi gospodarskim subjektom pomagal oceniti in povečati trajnost proizvodov (z metodologijami za spodbujanje izboljšav, na primer sistemom primerjalnih analiz ali referenčnim sistemom), potrošnikom pa ponudil koristne smernice. Ta okvir bi bilo treba razvijati na odprt in pregleden način z vključevanjem zainteresiranih strani, temeljiti pa bi moral na jasni in znanstveno podprti metodologiji. V ta namen bi morali biti podjetjem na voljo kazalniki, metodologije in rezultati, doseženi s shemo označevanja. Predvsem pa bi moral biti okvir enostaven.

3.3

Potrebna so jasna pravila, da se zmanjša sedanja zmeda na trgu zaradi pretirane uporabe izraza „trajnostno“ (oblika ekološkega zavajanja). Oznake trajnosti ali navedbe o trajnosti, ki ne temeljijo na splošno priznanem sistemu certificiranja, bi bilo treba prepovedati.

3.4

Označevanje trajnostno pridelanih živil bi moralo temeljiti na celotnem proizvodnem postopku in bi moralo biti zaenkrat prostovoljno. Vendar bi moral vsak okvir za tovrstno označevanje že od začetka izhajati iz jasne opredelitve/metodologije, pri kateri se upoštevajo vsi tri stebri trajnosti (okoljski, socialni in gospodarski steber), in zajemati celotno prehransko vrednostno verigo od proizvodnje do potrošnje. Pozneje bi bilo treba oceniti, ali bi moralo biti označevanje trajnosti obvezno. Okvir EU bi moral nacionalnim in regionalnim sistemom omogočati ustrezen manevrski prostor, toda opredelitve in pravila ocenjevanja morajo biti harmonizirana po vsej EU.

3.5

Hkrati pa se pomena označevanja ne sme precenjevati. Realistično in pragmatično bi bilo treba pristopati k temu, kaj je mogoče doseči z označevanjem trajnosti in česa ne. Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije bi morali potrošniki poznati in prepoznati oznako, razumeti njen pomen ter biti sposobni in zainteresirani za njeno ustrezno uporabo (8), da bi se lahko z njeno pomočjo ozaveščeno odločali za nakup določenih živil in za bolj zdravo prehrano. Pomembno bo ozaveščati o shemah EU za označevanje trajnosti in kakovosti. To lahko, skupaj z ukrepi na področju javnega naročanja in izobraževanja, poveča povpraševanje po trajnostno pridelanih živilih. Oblikovalci politik bi morali tudi razmisliti o ustreznih ukrepih, s katerimi bi povečali cenovno in splošno dostopnost trajnostno pridelanih živil.

3.6

Označevanje trajnosti je pomembno, kadar proizvajalec ne more neposredno dati na voljo potrebnih informacij. Če pa lahko proizvajalec potrošnika neposredno seznani z ustreznimi informacijami (npr. na tržnici z lokalnimi pridelki ali v trgovini s kmetijskimi proizvodi), sistem označevanja ni potreben. To je pomembno tudi zato, da se prepreči upravno breme za male proizvajalce.

3.7

Izobraževanje je ključno za osnovno razumevanje vidikov trajnosti v zvezi z živili. V ukrepe izobraževanja za trajnostno prehrano je treba vlagati že od zgodnjega otroštva, da se bodo mladi lahko naučili ceniti vrednost prehrane. Poleg tega je mogoče pričakovati, da otroci staršem pozneje „privzgojijo“ bolj trajnostne navade, kot je bilo na primer mogoče opaziti pri ločevanju in recikliranju odpadkov. Šolske sheme EU za sadje, zelenjavo in mleko bi se morale na primer bolj osredotočiti tudi na pomembne vidike trajnosti.

3.8

EESO ponavlja svoje priporočilo, naj se pripravijo nove smernice za trajnostno prehrano, ki bodo upoštevale kulturne in geografske razlike med državami članicami in znotraj njih. Takšne smernice bi bile v pomoč kmetom, predelovalcem, trgovcem na drobno in gastronomiji. Nov okvir bi agroživilskemu sistemu koristil pri proizvodnji, predelavi, distribuciji in prodaji bolj zdravih in trajnostnih živil po pravičnejših cenah (9).

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Prehranske navade ljudi so raznolike in nanje močno vplivata osebno in kulturno okolje. Poleg tega so zelo zakoreninjene: prehrano ljudi je mogoče spremeniti le zelo postopno in v daljšem časovnem obdobju. Življenjski slog in družbeno okolje ljudi sta druga pomembna dejavnika, ki določata, ali se pri vzorcih potrošnje upošteva trajnost. Vendar velik in vse večji odstotek potrošnikov navaja, da so zaradi trajnosti pripravljeni spremeniti svoje potrošniške navade. Opaziti je zanimanje za informacije o trajnosti, ki omogočajo ozaveščeno izbiro.

4.2

Označevanje trajnosti na splošno pogosto pritegne tiste, ki se že zanimajo za to temo; tej ključni skupini naj bi olajšalo sprejemanje trajnostnih odločitev o potrošnji.

4.3

Zato se postavlja tudi vprašanje, ali in kako doseči tiste, ki jih trajnost ne zanima. Vendar so lahko ključne skupine zgled za trajnost in s posnemanjem lahko pride do sprememb v vedenju. Napredek je tudi, če ciljne skupine, ki se manj zanimajo za to temo, vsaj občasno ali na nekaterih področjih izbirajo trajnostno pridelana živila. To so le nekateri vidiki, ki jih je treba upoštevati, da bi bila pričakovanja glede označevanja trajnosti že od začetka realna.

4.4

Poglavitni pogoj za uspešno označevanje trajnostno pridelanih živil je, da ga potrošniki pravilno dojemajo in sprejemajo ter da imajo označbe jasno sporočilo. Biti morajo razumljive, preproste in zaupanja vredne. Hkrati so potrebni spremljevalni ukrepi za potrošnike, ki spodbujajo izobraževanje in obveščanje o trajnostni prehrani, krepijo zaupanje v sheme označevanja in njihovo sprejemanje ter spodbujajo bolj trajnostno potrošnjo.

4.5

Navedbe o trajnosti bi morale temeljiti na naslednjih načelih: zanesljivost, preglednost, ustreznost, dostopnost in jasnost (smernice OZN o zagotavljanju informacij o trajnosti proizvodov (10)). Pri sistemu certificiranja je treba paziti, da se ustrezno upošteva strukturno ozadje, da ne bi bile zapostavljene majhne strukture, kot so kmetje, MSP, prodaja na kmetijah, tedenske tržnice ipd.

4.6

Označevanje z ocenjevalno lestvico (npr. v obliki sistema semaforja) bi lahko potrošnikom pomagalo pri ozaveščenem odločanju. Hkrati lahko tak sistem ocenjevanja spodbuja pionirstvo na področju trajnosti, podjetja pa k temu, da v ta namen izboljšajo procese v prehranski verigi. Vendar morajo biti različne sheme označevanja do določene mere usklajene, da se prepreči zmeda.

4.7

Pri razvoju ustreznega okvira za označevanje trajnosti bi si bilo treba čim bolj prizadevati za celostni pristop v smislu „trajnostne proizvodnje in potrošnje“ in ne zgolj „trajnostnih živil“. Vedenje potrošnikov je bistveni element splošne podobe trajnostnih prehranskih sistemov. Pomembni področji sta tudi embalaža in prevoz (poreklo proizvoda). Hkrati bo pri opredelitvi ustreznih kazalnikov trajnosti potrebna določena mera pragmatizma (npr. katere informacije/podatki, ki so na voljo, so zanesljivi). V vsakem primeru bi bilo treba čim prej vzpostaviti harmoniziran sklop pravil o označevanju trajnosti. Vse več različnih tovrstnih oznak na nacionalni ravni in ravni podjetij povzroča le zmedo in izgubo zaupanja.

4.8

Evropski živilski trgovci na drobno že pridobivajo prve izkušnje s pilotnimi projekti za označevanje trajnostno pridelanih živil. Prvotne ugotovitve so med drugim naslednje: dojemanje označenih proizvodov je bolj pozitivno kot neoznačenih, vendar le malo vpliva na odločitev o nakupu; pozitivne povratne informacije prihajajo predvsem iz mlajših ciljnih skupin; pri uporabi sistema razvrščanja včasih prihaja do zamenjave s shemo Nutri-Score, potrošniki pa želijo tudi informacije na embalaži (in ne le na nalepki s ceno). Med ključnimi temami so: verodostojnost sistema ocenjevanja (neodvisen, znanstveno utemeljen), jasnost informacij (razumljivost), čim bolj usklajen pristop v celotni panogi in preglednost („pojasniti“ namesto „poenostaviti“, na primer s črtno kodo z ustreznimi informacijami).

4.9

Upoštevanje socialne in socialno-ekonomske razsežnosti je bistvenega pomena, čeprav ustrezni kazalniki še niso jasni. Ravno na socialnem področju veljajo v državah članicah različni predpisi (kot so delovni pogoji, minimalna plača), kar bo verjetno otežilo prizadevanja za harmoniziran pristop po vsej EU. Kljub temu je pomembno, da se v označevanje trajnosti vključi socialno-ekonomska razsežnost.

4.10

Kot del pragmatičnega pristopa bi bilo za spodbujanje trajnosti v prehranskem sistemu smiselno priznati sedanje sisteme certificiranja EU, kot so ekološko kmetovanje, zaščitena geografska označba (ZGO), zaščitena označba porekla (ZOP) ali zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP). Čeprav te sheme trajnosti morda ne zajemajo v celoti, vključujejo elemente, ki prispevajo k bolj trajnostnemu prehranskemu sistemu. Sedanja pravila bi bilo treba preveriti z vidika trajnosti in jih po potrebi dopolniti z ustreznimi določbami.

4.11

Regionalni/lokalni proizvodi in kratke dobavne verige lahko prispevajo k bolj trajnostnim prehranskim sistemom. Regionalni proizvajalci pogosto proizvajajo v neposredni bližini lokalnega prebivalstva in so tako pod določenim družbenim nadzorom, kar običajno spodbuja trajnostne načine proizvodnje.

4.12

Sezonski vidik prav tako vpliva na trajnost, zlasti pri sadju in zelenjavi. Informacije in izobraževanje lahko povečajo zavest o potrošnji te hitro pokvarljive in z vodo bogate kategorije živil z omejenimi viri.

4.13

Z najnovejšo reformo SKP in izvajanjem evropskega zelenega dogovora (strategija za biotsko raznovrstnost, strategija „od vil do vilic“) v evropskem kmetijstvu naj bi kmetijska proizvodnja v Evropi postala še bolj trajnostna. Označevanje porekla kmetijskih surovin torej omogoča tudi ugotovitve o njihovi trajnosti.

---

(1)  https://ec.europa.eu/food/horizontal-topics/farm-fork-strategy_sl

(2)  Mnenje EESO na lastno pobudo o prispevku civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(3)  Mnenje EESO na lastno pobudo o spodbujanju zdrave in trajnostne prehrane v EU (UL C 190, 5.6.2019, str. 9).

(4)  Mnenje EESO na lastno pobudo o spodbujanju kratkih in alternativnih verig preskrbe s hrano v EU ter vlogi agroekologije (UL C 353, 18.10.2019, str. 65).

(5)  Mnenje EESO na lastno pobudo o strategiji EU za trajnostno potrošnjo (UL C 429, 11.12.2020, str. 51).

(6)  Mnenje EESO na lastno pobudo o uskladitvi strategij in delovanja živilskih podjetij s cilji trajnostnega razvoja za trajnostno okrevanje po pandemiji COVID-19 (UL C 152, 6.4.2022, str. 63).

(7)  https://www.fao.org/in-action/territorios-inteligentes/componentes/produccion-agricola/contexto-general/en/

(8)  https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/336988/WHO-EURO-2020-1569-41320-56234-eng.pdf?sequence=1&isAllowed=y

(9)  Mnenje EESO na lastno pobudo o spodbujanju zdrave in trajnostne prehrane v EU (UL C 190, 5.6.2019, str. 9).

(10)  https://www.oneplanetnetwork.org/knowledge-centre/resources/guidelines-providing-product-sustainability-information