30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/45

1.

ugotavlja, da je čista voda v zadostnih količinah kot vir našega življenja nujna za naše zdravje in dobro počutje. Voda nudi številne možnosti za razvoj, a je hkrati tudi nevarna. Poplave, suše in slaba kakovost vode ogrožajo naše življenje, zdravje in blaginjo;

2.

pozdravlja, da je Evropska komisija leta 2000 predstavila okvirno direktivo o vodah, ki je skupaj s številnimi dopolnjujočimi posebnimi predpisi EU (1) poenostavila velik del stare zakonodaje in na področju gospodarjenja z vodnimi viri uvedla pristop na podlagi povodij ter opredelila ambiciozne dolgoročne cilje za gospodarjenje z vodnimi viri;

3.

je seznanjen z delom Evropske komisije na naslednjih področjih evropske vodne politike:

4.

opozarja, da je treba upoštevati dejstvo, da gospodarjenje z vodnimi viri v večini držav članic sodi med institucionalne in politične naloge in pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, ki tako izvajajo večino direktiv EU o vodi. Lokalne in regionalne oblasti so večinoma pristojne tudi za področja, ki so pomembna za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri, kot so prostorsko načrtovanje, infrastruktura, politika mobilnosti, izdaja dovoljenj, kmetijstvo in upravljanje krajine, oskrba z vodo, varstvo površinskih voda in podtalnice, prilagajanje na podnebne spremembe in zaščita pred poplavami;

5.

je seznanjen s sklepi Sveta EU o trajnostnem gospodarjenju z vodo z dne 17. oktobra 2016. Odbor podpira sklepe Sveta, da je voda med glavnimi prednostnimi temami, in se strinja s spoznanjem, da so naloge v EU na tem področju različne ter je zato potrebna fleksibilnost pri iskanju rešitev, kot je potreba po infrastrukturi za uravnavanje vodnih virov, da se doseže dobro stanje okolja in vodnih teles ter se zadosti povpraševanju;

6.

zato opozarja na pomen spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Nacionalni, regionalni in lokalni kontekst je na primer pri ukrepih v zvezi s ponovno uporabo vode ali izboljšanjem učinkovitosti na strani povpraševanja (varčevanje z vodo) odločilnega pomena, saj se raven razpoložljivosti vode razlikuje. Zato je pomembno, da se izhajajoč iz evropskega okvira dopušča manevrski prostor, da se problematika obravnava na nacionalni, regionalni in lokalni ravni in se lahko na teh ravneh sprejmejo potrebni ukrepi;

7.

priznava zelo ambiciozno, prostovoljno urbano agendo za vodo 2030 (Urban Water Agenda 2030), pripravljeno na konferenci z naslovom Mesta in voda, ki je februarja 2016 potekala v Leeuwardnu, in spodbuja evropska mesta, da se ji pridružijo;

8.

podpira namen Evropske komisije, da leta 2017 v okviru izvajanja akcijskega načrta za krožno gospodarstvo predlaga minimalne zahteve za ponovno uporabo vode in izvede revizijo direktive o pitni vodi z vidika ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) (2), pri čemer je treba paziti, da morebitni negativni učinki nimajo nesorazmernih posledic za druge panoge kot na primer kmetijstvo;

9.

poudarja, da je treba upoštevati razlike med regijami glede razpoložljivosti vode. Ponovna uporaba vode ne bi smela biti obvezna, razen če jo je mogoče utemeljiti. Na splošno je ponovna uporaba vode rešitev za regije, ki imajo težave s preskrbo z vodo;

10.

v tem okviru poziva Evropsko komisijo, naj v smislu uravnoteženega in doslednega pristopa zagotovi, da se ponovna uporaba vode obravnava le kot dodatna možnost oskrbe z vodo in poteka ob hkratnem povečanju gospodarnosti na strani povpraševanja, ter naj se analizirajo in upoštevajo morebitne posledice manjše razpoložljivosti vode;

11.

meni, da je izredno pomembno, da lokalne in regionalne oblasti v tem mnenju na lastno pobudo podajo priporočila za izboljšanje izvajanja veljavne zakonodaje EU o vodi in še naprej tesno sodelujejo pri prihodnji evropski vodni politiki;

12.

je v preteklosti že večkrat izrazil svoja stališča o vprašanjih v zvezi z gospodarjenjem z vodnimi viri. To mnenje na lastno pobudo je nadaljevanje prejšnjih mnenj OR, kot so:

13.

poudarja, da je treba v zvezi s posledicami podnebnih sprememb na gospodarjenje z vodnimi viri zagotoviti tesno povezanost političnih ukrepov na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni z ukrepi v okviru strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, in pri tem opozarja na mnenje Za novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam – celosten pristop, CdR 2430/2016;

14.

priznava veliko razsežnost vodne politike in se v tem mnenju na lastno pobudo osredotoča na upravljanje celinskih voda, in sicer na kakovost vode, pomanjkanje sladke vode in zaščito pred poplavami. Mnenje ne obravnava upravljanja voda, ki se nanaša na morja in oceane, ter okvirne direktive o morski strategiji in direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju, ki sta bili obravnavani v prejšnjih mnenjih OR;

15.

opozarja na velike prihodnje izzive na področju gospodarjenja z vodnimi viri, ki so posledica podnebnih sprememb in vse bolj intenzivnega izkoriščanja tal:

16.

poudarja veliko gospodarsko vrednost vodnega sektorja in gospodarski pomen gospodarjenja z vodnimi viri. Nekaj primerov:

17.

glede na to, da je še precej negotovosti glede razsežnosti in posledic problemov, povezanih z vodo v prihodnosti, in tudi zaradi različnih zakonodajnih okvirov Odbor meni, da politika, ki temelji na osnovnem načrtu, lahko velja za dobro izhodišče za izboljšanje odnosa med različnimi institucijami in proučitev novih inovativnih pristopov k oblikovanju politike, ki omogočajo sodelovanje med različnimi sektorji z iskanjem sinergij in preprečevanjem konfliktov. Treba je izvajati t. i. „prilagodljivo politiko“. V tabeli, ki sledi, so predstavljene različne možnosti:

18.

poziva Evropsko komisijo, naj v okviru prihodnje revizije direktive o pitni vodi, ukrepov o ponovni uporabi vode, morebitne revizije direktive o čiščenju komunalne odpadne vode in revizije okvirne direktive o vodi prouči možnosti za prilagodljivo vodno politiko. Pri tem morajo biti v središču temeljni pogoji za prilagodljivo politiko, in sicer celostni pristop, izmenjava informacij, prožnost in diferenciacija ciljev in prizadevanj ter inovacije. Pri proučevanju možnosti za novo politiko bi se morala Komisija posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da se zagotovi, da so vsi prihodnji predlogi v najboljšem interesu lokalnih in regionalnih oblasti ter da njihove pristojnosti podpirajo in jih ne zmanjšujejo;

19.

poziva Evropsko komisijo k preoblikovanju njene pretežno sektorske vodne politike v celostno politiko; poziva jo tudi, naj si v zvezi s tem prizadeva, da se gospodarjenje z vodnimi viri vključi kot horizontalni element v druge politike, ki so tesno povezane s tem virom, kot so poraba pri ljudeh, energija, kmetijstvo, ribištvo, turizem, okolje itd.;

20.

meni, da morata previdnostno načelo in načelo onesnaževalec plača ostati izhodišče na področju vodne politike. Vendar pa morajo v okviru diferenciranega pristopa ostati odprte vse možnosti, da se najdejo najuspešnejše in najučinkovitejše rešitve, tako da je v izjemnih primerih mogoč odmik od izhodišča. Navedene rešitve morajo temeljiti na inovativnih, ciljnih in okoljsko trajnostnih znanstvenih pristopih;

21.

v tem okviru opozarja, da energija oziroma stroški energije lahko pomenijo veliko oviro za izvajanje inovacij in nekonvencionalnih rešitev za pomanjkanje vode, kot so dobava vode na sušna območja ali naprave za razsoljevanje, in poudarja, da je treba pri oblikovanju politik EU upoštevati izkoriščanje obnovljivih virov energije v tem kontekstu tako kot tudi potencial vode kot vira energije;

22.

opozarja na vse večjo uporabo zdravil, kot so na primer antibiotiki, pri čemer aktivne snovi prek odplak pristanejo v površinskih vodah. To pomeni več dela za pridobivanje pitne vode iz površinskih voda, hkrati pa potencialno obstaja nevarnost večje odpornosti na antibiotike. Rešitev tega problema je v pristopu, usmerjenem v razpršene vire farmacevtskih ostankov: odpadna zdravila in ostanke zdravil v urinu in fekalijah;

23.

spodbuja države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj v svojo vodno politiko vključijo pojma zelene infrastrukture in ukrepov za naravno zadrževanje vode, in to poleg ali kot alternativo tradicionalnim „sivim“ strukturnim ukrepom (na primer za zmanjšanje hidromorfoloških pritiskov v povodjih) v svojih operativnih programih v okviru financiranja iz skladov ESI (na primer za obnovitev mokrišč in gozdov) ali v načrtovanju mest (na primer za hrambo deževnice (za ponovno uporabo) ali za povečanje zadrževanja vode za zmanjšanje učinka poplav);

24.

opozarja, da je treba gospodarjenje z vodnimi viri izboljšati z zaščito oskrbe s čisto vodo v času naravnih nesreč (12);

25.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj sodelujejo z zavarovalnicami in nacionalnimi vladami, da se zagotovi, da lahko vsa poplavno ogrožena gospodinjstva, kmetije in podjetja pridobijo zavarovanje po dostopni ceni. Dodatno si je treba prizadevati, da bodo vsi deležniki razumeli, da je najučinkovitejši način za zmanjšanje tveganj in znižanje dolgoročnih stroškov zaradi naravnih nesreč povečanje odpornosti od vsega začetka;

26.

cilji posameznih političnih področij so sami po sebi sprejemljivi (načrtovana politika), vendar so si potrebni ukrepi pri izvajanju pogosto nasprotujoči, zato Odbor opozarja, da je v regijah in mestih, kjer se ukrepi izvajajo, pogosto treba sprejemati kompromise med tovrstnimi nasprotujočimi ukrepi;

27.

poziva Evropsko komisijo k okrepitvi izmenjave informacij med izvajalci vodne politike, tj. lokalnimi in regionalnimi oblastmi, in oblikovalci politike v Bruslju ter k upoštevanju nasprotujočih si ciljev v novi politiki oziroma pri spremembah sedanje politike;

28.

pričakuje, da se bodo z načrtovano revizijo direktive o pitni vodi izboljšali nadzorni sistemi in parametri analize, zagotovil boljši dostop za državljane do informacij o kakovosti pitne vode, rešila težava s puščanjem vode, razvil regulativni okvir za majhno ali individualno dobavo pitne vode, predlagale rešitve za težave, ki jih povzročajo različni materiali v stiku s pitno vodo, ter posodobila odstopanja od predpisov;

29.

vztraja, da bi moral biti cilj prihodnje revizije direktive o čiščenju komunalne odpadne vode zlasti izboljšanje spremljanja, poročanja in javnega razširjanja podatkov ter močno priporoča, da se upoštevajo povezave s krožnim gospodarstvom in gospodarno rabo virov v EU. V zvezi s poročanjem je treba države članice razbremeniti vsaj v tolikšni meri, kolikor so že izpolnile svoje obveznosti;

30.

pozdravlja nov pristop Komisije k ocenjevanju „stopnje skladnosti“, osredotočen na še obstoječe vrzeli pri dejansko ustreznem zbiranju, napeljavi in čiščenju odpadne vode, ki uradno oceno skladnosti dopolnjuje s pravnimi obveznostmi, ki izhajajo iz direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je Evropska komisija v osmem poročilu o izvajanju te direktive prvič obdelala in vanj vključila regionalne rezultate, in poziva Komisijo, naj ohrani tako „stopnjo skladnosti“ kot tudi regionalne pristope in jih razvija v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi akterji;

31.

poziva Evropsko komisijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj zmanjšajo pomanjkanje vode in še povečajo gospodarno rabo vode, zlasti z naslednjimi ukrepi:

32.

ugotavlja, da obstaja navzkrižje med cilji za kakovost vode in skupno kmetijsko politiko, ter Evropsko komisijo poziva, naj poskrbi za boljšo uskladitev teh dveh politik. EU bi morala preprečiti okrepitev tovrstnih nasprotij in povezanih upravnih obremenitev zaradi izvajanja potencialno nasprotujočih si predpisov. Namesto tega mora poiskati najučinkovitejše in gospodarne kompromise, ki se med seboj krepijo;

33.

meni, da je primerno in potrebno, da se Direktiva 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, vključi v okvirno direktivo o vodi, da se uskladijo ukrepi za doseganje dobrega stanja vodnih teles in ohranjanje kakovosti pitne vode;

34.

poziva Evropsko politiko, naj prouči možnosti za bolj prožno in raznoliko vodno politiko. Prožnost je potrebna zaradi negotovosti glede prihodnjih problemov, povezanih z vodo. Zato bo treba v ciljih in pristopih vodne politike poiskati ravnovesje med pravno varnostjo, ki je potrebna za dolgoročno načrtovanje ter večletne, stroškovno intenzivne naložbe na eni strani, ter potrebo po prilagajanju na nove okoliščine, kadar je to potrebno, na drugi strani. Različni cilji glede na čas in kraj so zato potrebni za okrepitev učinkovitosti ukrepov in povečanje njihovega sprejemanja (13), ne da bi to zmanjšalo prizadevanja;

35.

poziva Evropsko komisijo, naj razvije alternativo standardu spremljanja one out = all out (en ven, vsi ven) iz okvirne direktive o vodah. Načelo one out = all out ne zagotavlja dovolj dobre slike dejanskega ekološkega in kemičnega stanja in prizadevanj, ki so bila že izvedena za izboljšanje kakovosti vode. Treba je razviti instrument spremljanja, ki bo upošteval že dosežene rezultate v državah članicah, med drugim zato, da se zagotovi sprejemanje potrebnih ukrepov;

36.

je prepričan, da so poleg političnih inovacij za soočanje s sedanjimi in prihodnjimi problemi, povezanimi z vodo, najbolj pomembne temeljne tehnične inovacije (14). Meni, da bi to vrsto inovacij morda lahko na ravni EU podprli z evropskim programom ukrepov za inovacije na področju voda za družbo, usmerjeno v trajnost, krožno gospodarstvo in pametno uporabo vode. S takim okvirom bi pripomogli, da se države članice ter lokalne in regionalne oblasti ob podpori Evropske komisije spodbudi k uporabi sistemskih inovativnih pristopov in oblikovanju ali spodbujanju partnerstev za projekte vodnih inovacij. Čeprav se sedanje platforme znanja in možnosti financiranja za inovacije močno razvijajo, krepijo in razširjajo, Odbor meni, da obstajata dve oviri za uvedbo inovativnih rešitev. Zato Evropsko komisijo poziva:

37.

poudarja, da je gospodarjenje z vodnimi viri kapitalsko intenzivno politično področje, na katerem se izvajajo velike naložbe. Te naložbe se bodo v prihodnosti le še povečale. Z uporabo širše podlage za opredelitev problemov in iskanje rešitev ter z boljšo vključitvijo povezanih političnih področij (kot so kmetijstvo, energija in zdravje), ki jo že predvideva veljavna zakonodaja, se lahko zmanjšajo nevarnosti za dezinvesticije, odprejo nove možnosti in s tem ustvarijo plodna tla za inovacije. Izziv je v sprejemanju smiselnih odločitev, da bomo ustrezno ohranili, kar želimo ohraniti, in hkrati pustili dovolj manevrskega prostora za obvladovanje negotovih prihodnjih izzivov v zvezi z upravljanjem vira življenja ( Manage the source of life! ).