This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013PC0824
Proposal for a DIRECTIVE OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL on provisional legal aid for suspects or accused persons deprived of liberty and legal aid in European arrest warrant proceedings
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o začasni brezplačni pravni pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, ter osebe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o začasni brezplačni pravni pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, ter osebe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje
/* COM/2013/0824 final - 2013/0409 (COD) */
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o začasni brezplačni pravni pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, ter osebe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje /* COM/2013/0824 final - 2013/0409 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA 1. Cilj predloga Direktive
Evropskega parlamenta in Sveta je določiti skupne minimalne standarde
glede pravice do začasne brezplačne pravne pomoči osumljenim in
obdolženim osebam v kazenskih postopkih, kadar jim je odvzeta prostost, ter
glede začasne brezplačne pravne pomoč in brezplačne pravne
pomoči za osebe, zoper katere je bil uveden postopek na podlagi Okvirnega
sklepa 2002/584/PNZ o evropskem nalogu za prijetje („zahtevane osebe“). 2. Stockholmski program[1] daje velik poudarek
krepitvi pravic posameznikov v kazenskih postopkih. Evropski svet je v
točki 2.4. pozval Komisijo, naj predstavi predloge, ki določajo
postopni pristop za krepitev pravic osumljenih in obdolženih oseb, z
določitvijo skupnih minimalnih standardov glede pravice do poštenega
sojenja. Ukrepi se nanašajo na različne procesne pravice osumljenih ali
obdolženih oseb, ki so jih države članice in interesne skupine opredelile
kot pravice, ki jih je treba okrepiti z ukrepanjem na ravni EU in jih je zato
treba obravnavati kot temelj za celotno strukturo. 3. Trije ukrepi so že bili
sprejeti: Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do
tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih[2] , sprejeta oktobra 2010, in Direktiva 2012/13/EU
Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem
postopku, sprejeta maja 2012[3],
ter Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do dostopa do
odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za
prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do
komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti,
sprejeta oktobra 2013[4].
Ukrepi za varstvo ranljivih oseb, osumljenih ali obdolženih v kazenskih postopkih,
so predstavljeni kot paket s to pobudo, skupaj z Direktivo o okrepitvi
določenih vidikov domneve nedolžnosti in pravico biti navzoč na
sojenju v kazenskih postopkih, ki sta del temeljnih načel pravice do
poštenega sojenja. 4. Cilj tega predloga je podobno
kot pri predhodnih ukrepih izboljšati pravice osumljenih ali obdolženih oseb v
kazenskih postopkih. Skupni minimalni standardi, s katerimi bodo urejene te
pravice, bi morali povečati medsebojno zaupanje pravosodnih organov in
tako olajšati uporabo načela vzajemnega priznavanja. Določena stopnja
združljivosti zakonodaj držav članic je ključna za izboljšanje
pravosodnega sodelovanja v EU. 5. Predlog temelji na členu
82(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Navedeni člen
določa, da lahko „Evropski parlament in Svet […] z direktivami, sprejetimi
po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila, potrebna za
lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in
pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V teh
pravilih se upoštevajo razlike med pravnimi sistemi in izročili držav
članic. „Pravila se
nanašajo na: (a) vzajemno
dopustnost dokazov med državami članicami; (b) pravice
posameznikov v kazenskem postopku; (c) pravice žrtev
kaznivih dejanj; (d)(…)“. 6. Sedanji predlog je tesno
povezan z Direktivo 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika, njegov cilj
pa je prispevati k boljši učinkovitosti pravice dostopa do odvetnika, kot
je določena z navedeno direktivo, v zgodnjih fazah postopka za osumljene
ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, in zagotoviti, da bi
zahtevane osebe v postopkih evropskega naloga za prijetje imele dostop do
brezplačne pravne pomoči, da bi tako zagotovili uresničevanje
pravice do dostopa do odvetnika v izvršitveni in odreditveni državi
članici („pravica dvojne obrambe“). 7. Komisija predstavlja
uravnotežen paket ukrepov, ki upošteva razlike med pravnimi sistemi in
izročili držav članic, kot je določeno v členu 82(2) PDEU
in določa ukrepe, ki so potrebni za spodbuditev vzajemnega zaupanja, pri
čemer se upošteva načelo sorazmernosti (člen 5 PEU). Skrbno je
bilo ocenjeno, ali je treba ukrepati na ravni EU, in če je odgovor da, na
kateri ravni in v kakšni obliki. Potreba po previdnosti je zlasti očitna v
časih fiskalne konsolidacije, ko je treba stroške skrbno pretehtati. 8. Vidiki brezplačne pravne
pomoči v kazenskih postopkih, ki jih obravnava ta direktiva, veljajo za
posebno pomembne za dopolnitev in zagotavljanje učinkovitosti pravic iz
Direktive o dostopu do odvetnika in za izboljšanje medsebojnega zaupanja med
sistemi kazenskega pravosodja. 9. Pravica do brezplačne
pravne pomoči v kazenskih postopkih je opredeljena v členu 47(3)
Listine in členu 6(3)(c) Konvencije o človekovih pravicah. Priznana
je tudi v členu 14(3)(d) MPDPP. Temeljna načela, na katerih naj bi
temeljil sistem brezplačne pravne pomoči, so opisana v Načelih
in smernicah Združenih narodov za dostop do brezplačne pravne pomoči
v kazenskopravnih sistemih, ki jih je Generalna skupščina sprejela 20. decembra
2012. 10. Osumljene ali obdolžene osebe
so najranljivejše in najbolj potrebujejo brezplačno pravno pomoč
odvetnika ravno v zgodnji fazi kazenskega postopka, zlasti če jim je bila
odvzeta prostost. Zato Direktiva določa t.i. „začasno brezplačno
pravno pomoč“, ki prinaša veliko dodano vrednost in izboljšano medsebojno
zaupanje med sistemi kazenskega pravosodja[5].
11. Poleg tega, čeprav vse
države članice zagotavljajo dostop do brezplačne pravne pomoči
za osumljene in obdolžene osebe v kazenskih postopkih, je razvidno, da
zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje nimajo
vedno dostopa do brezplačne pravne pomoči v državah članicah. To
ovira uveljavljanje pravice iz Direktive o dostopu do odvetnika, tj. dostopa do
odvetnika v izvršitveni in odreditveni državi članici. Poleg tega pravice
iz člena 6 EKČP, vključno s pravico do brezplačne
pravne pomoči, niso razširjene na postopek izročitve. Za večje
medsebojno zaupanje in učinkovito uresničevanje pravice do dvojne
obrambe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje Direktiva od držav
članic tudi zahteva, da omogočijo dostop do brezplačne pravne
pomoči, ki bo presegla začasno brezplačno pravno pomoč, saj
zahtevanim osebam ni vedno odvzeta prostost. 12. Ta ukrep je predstavljen
skupaj s spremljajočim priporočilom Komisije o pravici do
brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih
postopkih. Priporočilo želi spodbuditi določene konvergence v zvezi z
ocenjevanjem, v kolikšnem obsegu so osebe upravičene do pridobitve
brezplačne pravne pomoči v državah članicah, ter spodbujati
države članice, da sprejmejo ukrepe za izboljšanje kakovosti in
učinkovitosti služb in administracije za brezplačno pravno
pomoč. 13. Sedanji predlog bo tudi
prispeval h krepitvi pravnih jamstev za varstvo posameznikov v postopkih, ki
jih vodi Evropsko javno tožilstvo. V nedavno predstavljenem predlogu uredbe
Sveta[6]
je bilo pojasnjeno, da ima osumljena oseba vse pravice, ki jih zagotavlja
zakonodaja EU ter druge pravice, ki neposredno izhajajo iz Listine o temeljnih
pravicah Evropske unije, ki se uporabi v skladu z veljavno nacionalno
zakonodajo. Ta predlog se izrecno nanaša na pravico do brezplačne pravne
pomoči, z uvajanjem okrepljenih standardov glede brezplačne pravne
pomoči pa tudi krepi procesna jamstva, ki veljajo za postopke, ki jih vodi
Evropsko javno tožilstvo. 14. Pravica do učinkovitega
pravnega sredstva in poštenega sojenja ter pravica do obrambe so določene
v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina EU), v členih 47 in
48 ter v členu 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah
(EKČP). Pravica do brezplačne pravne pomoči, tj. popolnoma ali
delno brezplačna pomoč odvetnika v kazenskih postopkih, je izrecno
priznana kot sestavni del pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe.
Člen 47(3) Listine določa: „Osebam, ki nimajo zadostnih
sredstev, se odobri [brezplačna] pravna pomoč, kolikor je ta potrebna
za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.“ Člen 6(3)(c)
EKČP določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen storitve kaznivega
dejanja, pravico „da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri“, ali
„če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi
brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti“. Učinkovit
dostop do pravnega zastopanja je zelo pomemben, da se zagotovi spoštovanje
domneve nedolžnosti in pravic obrambe, kot je določeno v členu 48
Listine. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z
ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENE UČINKA 15. Marca 2009 je bil organiziran
dvodnevni sestanek strokovnjakov o procesnih pravicah, kjer se je razpravljalo
tudi o pravici do brezplačne pravne pomoči. Na sestanku strokovnjakov
3. junija 2013 so svoja mnenja podale vse zadevne države članice.
Države članice so že pred tem, na zasedanju Sveta junija 2012, pozvale
Komisijo, naj čim prej predloži zakonodajni predlog o brezplačni
pravni pomoči[7].
Evropski parlament je na svojem orientacijskem glasovanju 12. julija 2012
glede sprejetja Direktive o dostopu do odvetnika pozval Komisijo, naj pripravi
predlog o brezplačni pravni pomoči. 16. Decembra 2011 je Poljsko
predsedstvo v sodelovanju z Evropsko komisijo, Svetom odvetniških združenj
Evrope (CCBE) in Akademijo za evropsko pravo (ERA) organiziralo dvodnevno
konferenco o brezplačni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Konferenca
je omogočila izmenjavo pogledov in izkušenj strokovnjakov z različnih
področij – pravniki, sodniki, javni tožilci, akademiki, predstavniki EU
organov, nevladne organizacije, Svet Evrope, v zvezi s težavami in vsebinami
prihodnjih ukrepov. 17. Posvetovanja z interesnimi
skupinami so potekala ob več priložnostih. Komisija je imela redne
dvostranske stike s številnimi nevladnimi organizacijami in drugimi interesnim
skupinami. Več nevladnih organizacij je Komisiji podalo predloge za
prihodnje ukrepe[8]. 18. V okviru študije za oceno
učinka so bili z vsebino aktivno seznanjeni: pravosodna ministrstva držav
članic, interesne organizacije v državah članicah, odvetniške
zbornice in odbori za brezplačno pravno pomoč. Opravljeni so bili podrobni
razgovori z odvetniki v odvetniških zbornicah, predstavniki organizacij
interesnih skupin in pravosodnimi ministrstvi v vseh državah članicah.
Poleg tega so bile v številnih državah članicah organizirane debatne
skupine, katerih so se udeležili predstavniki pravosodnih ministrstev,
odvetniških zbornic, akademiki, pravosodno osebje in organizacije interesnih
skupin. V državah članicah so bila opravljena tudi spletna posvetovanja za
izvajalce brezplačne pravne pomoči. 19. Komisija je opravila oceno
učinka v podporo svojemu predlogu. Poročilo o oceni učinka je na
voljo na spletnem naslovu: http://ec.europa.eu/governance. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA Člen 1 – Predmet urejanja 20. Cilj Direktive je zagotoviti,
da imajo osumljenci ali obdolženci v kazenskih postopkih, ki jim je odvzeta
prostost, in osebe, ki so v postopku evropskega naloga za prijetje, dostop do
brezplačne pravne pomoči za bolj učinkovito uresničevanje
svoje pravice do dostopa do odvetnika, kot je določena v Direktivi o
pravici do dostopa do odvetnika. Člen 2 – Področje uporabe 21. Direktiva se uporablja za
osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost. Uporablja se od
odvzema prostosti, tj. od trenutka, ko je posameznik v policijskem priporu ali
od podobne omejitve prostosti, ki zajema tudi obdobja pred uradno obtožnico in
pred samim prijetjem. Pri tem se upošteva sodna praksa ESČP na podlagi
člena 5(1) EKČP. 22. Direktiva se uporablja tudi za
zahtevane osebe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje. V takih
primerih se Direktiva uporablja od trenutka prijetja v izvršitveni državi
članici do predaje osebe ali, v primeru nepredaje do pravnomočnosti
odločbe o predaji. Člen 3 – Opredelitev pojmov 23. Brezplačna pravna
pomoč pomeni financiranje in pomoč s strani države članice, ki
zagotavlja učinkovito uporabo pravice do dostopa do odvetnika. Ta mora
pokriti stroške obrambe, kot so stroški odvetnika in drugi stroški postopka,
kot so sodne takse. 24. Začasna brezplačna
pravna pomoč pomeni pravno pomoč osebi, ki ji je bila odvzeta
prostost, dokler ni sprejeta odločitev o brezplačni pravni
pomoči. Člen 4 – Dostop do začasne
brezplačne pravne pomoči 25. V zgodnjih fazah postopka so
osumljene ali obdolžene osebe še posebej ranljive in dostop do odvetnika je
bistvenega pomena za zaščito pravice do poštenega sojenja, med drugim tudi
pravice zoper samoobtožbo[9].
Člen 6 EKČP določa, da je osumljencu praviloma treba zagotoviti
dostop do pravne pomoči od trenutka, ko je v preiskovalnem priporu ali
priporu pred sojenjem ter da je treba tako pomoč dodeliti po uradni
dolžnosti, če je to potrebno[10].
26. Na podlagi Direktive o dostopu
do odvetnika imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do dostopa do
odvetnika med drugim takoj po odvzemu prostosti in pred kakršnim koli
zaslišanjem. Da bi osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je odvzeta prostost,
lahko učinkovito uresničevale pravico do dostopa do odvetnika v
zgodnjih fazah postopka, ne bi smele čakati na dostop do odvetnika med
postopkom obravnave vloge za brezplačno pravno pomoč in oceno pogojev
za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, saj je ta postopek
lahko dolg. Države članice bi zato morale zagotoviti, da je dostop do
začasne brezplačne pravne pomoči na voljo nemudoma po odvzemu
prostosti in pred začetkom kakršnega koli zaslišanja. 27. V ta namen bi morale države
članice vzpostaviti postopke ali mehanizme, na primer sheme dežurnih
odvetnikov ali službe obrambe za nujne primere, ki omogočajo ustrezno
ukrepanje v kratkem času na policijski postaji ali centrih za pridržanje,
tako da je uresničitev pravice do začasne brezplačne pravne
pomoči in pravice do dostopa do odvetnika izvedljiva in učinkovita
takoj po odvzemu prostosti in pred kakršnim koli zaslišanjem. 28. Pravica do dostopa do
odvetnika vključuje več pravic osumljenih ali obdolženih oseb, kot je
določeno v členu 3(3) Direktive 2013/48/EU o pravici do dostopa do
odvetnika, kot so pravica do zasebnega srečanja in komunikacije z
odvetnikom, pravica do prisotnosti in učinkovitega sodelovanja odvetnika
na zaslišanju osumljene ali obdolžene osebe in pravica, da odvetnik sodeluje
pri nekaterih dejanjih pridobivanja dokazov. Države članice določijo
praktične ureditve glede uresničevanja pravice do dostopa do
odvetnika npr. kar zadeva trajanje in pogostost komunikacije z odvetnikom, in
da se v zvezi s tem lahko določijo nekatere omejitve za uresničevanje
te pravice, če to ne vpliva na bistvo pravice. Uresničevanje pravice
do začasne brezplačne pravne pomoči je treba zagotoviti v
obsegu, ki je potreben za zagotovitev učinkovitega uresničevanja
pravice dostopa do odvetnika, z vsakršno omejitvijo pa je treba zagotoviti, da
se osumljenim ali obdolženim osebam ne preprečuje učinkovito
uresničevanje pravic. 29. Uresničevanje pravice do
začasne brezplačne pravne pomoči je treba zagotavljati vsaj do
takrat, ko pristojni organ sprejme končno odločitev o tem, ali je
osumljena ali obdolžena oseba upravičena do brezplačne pravne
pomoči oziroma jo lahko uporabi. Če je prošnja za brezplačno
pravno pomoč v celoti ali delno zavrnjena, pravica do začasne
brezplačne pravne pomoči ugasne, ko ta odločitev postane
pravnomočna in je bila izčrpana pravica do pritožbe ali revizije.
Če je vloga za brezplačno pravno pomoč odobrena, pravica do
začasne brezplačne pravne pomoči ugasne, ko je brezplačna
pravna pomoč začela učinkovati in, če je primerno, ko je
bil imenovan odvetnik, ki bo nudil brezplačno pravno pomoč. V takih
primerih države članice zagotovijo, da ni nobenih vrzeli, če
osumljena ali obdolžena oseba nima pravnega zastopnika. 30. Pravica do začasne
brezplačne pravne pomoči se uporablja tudi za zahtevane osebe v
postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki jim je odvzeta prostost.
Take osebe morajo imeti pravico do učinkovite začasne brezplačne
pravne pomoči od trenutka odvzema prostosti v izvršitveni državi
članici, in vsaj dokler pristojni organ ne obravnava vloge za pravno
pomoč in določi, ali je oseba upravičena do brezplačne
pravne pomoči ter, če je primerno, dokler ni imenovan odvetnik, ki bo
nudil brezplačno pravno pomoč. 31. Države članice lahko v
svoji nacionalni zakonodaji določijo, da se stroški v zvezi z začasno
brezplačno pravno pomočjo lahko naknadno izterjajo od osumljene ali
obdolžene osebe oziroma zahtevane osebe, če po končni odločitvi
o vlogi za brezplačno pravno pomoč oseba ni oziroma je le delno
upravičena do brezplačne pravne pomoči iz sistema
brezplačne pravne pomoči države članice. Člen 5 – Brezplačna pravna
pomoč za zahtevane osebe 32. Države članice
zagotovijo, da imajo zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za
prijetje pravico dostopa do brezplačne pravne pomoči v državi
članici izvršiteljici ob prijetju na podlagi evropskega naloga za
prijetje, do njihove predaje drugi državi članici ali, če jih ne
predajo, dokler odločba o predaji ne postane pravnomočna. 33. Države članice za zagotovitev
učinkovitosti pravice izbire odvetnika v odreditveni državi članici,
ki bo pomagal odvetniku v izvršitveni državi članici, v skladu s
členom 10 Direktive 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika,
zagotovijo izvajanje pravice do brezplačne pravne pomoči v
odreditveni državi članici za zahtevane osebe, ki izvajajo pravico do
dostopa do odvetnika v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje v
izvršitveni državi članici. 34. Upravičenost do
brezplačne pravne pomoči v izvršitveni in odreditveni državi
članici se lahko oceni na podlagi finančnih sredstev zahtevane osebe
oziroma na podlagi obstoja interesa pravičnosti, da se ji zagotovi
brezplačna pravna pomoč, v skladu z veljavnimi merili
upravičenosti v zadevni državi članici. 35. Vendar imajo zahtevane osebe,
ki jim je odvzeta prostost, v času do sprejetja končne odločitve
o tem, ali je upravičena do brezplačne pravne pomoči v
izvršitveni državi članici, v skladu s členom 3 te direktive
pravico do začasne brezplačne pravne pomoč v izvršitveni državi
članici. Člen
6 – Zagotavljanje podatkov 36. Za spremljanje in oceno
uspešnosti in učinkovitosti te direktive morajo države članice
zbirati zanesljive podatke glede izvajanja pravice do začasne
brezplačne pravne pomoči iz člena 3 in pravice do brezplačne
pravne pomoči za zahtevane osebe iz člena 4. Člen 7
– Prepoved poslabšanja položaja 37. Namen tega člena je
zagotoviti, da določitev skupnih minimalnih standardov v skladu s to
direktivo ne zniža že veljavnih višjih standardov v posameznih državah članicah
in standardov iz Listine in EKČP. Ker ta direktiva določa minimalna
pravila, lahko države članice svobodno določijo višje standarde od
tistih, ki so določeni v tej direktivi. Člen
8 – Prenos 38. S tem členom se zahteva,
da države članice do [18 mesecev po njeni objavi] to direktivo prenesejo v
nacionalno zakonodajo in do istega dne Komisiji pošljejo besedila določb,
s katerimi jo prenašajo v nacionalno zakonodajo. Člen
9 – Začetek veljavnosti 39. Ta člen določa, da
začne direktiva veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske
unije. 5. NAČELO SUBSIDIARNOSTI 40. Države članice cilja tega
predloga e ne morejo zadovoljivo doseči same, ker obstajajo precejšnje
razlike glede zagotavljanja pravice do začasne brezplačne pravne
pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost,
in za zahtevane osebe. Ker je namen predloga spodbujati medsebojno zaupanje, je
le z ukrepi, sprejetimi na ravni Evropske unije, mogoče vzpostaviti
skladne skupne minimalne standarde, ki se bodo uporabljali po vsej Evropski
uniji. Predlog bo zbližal zakonodajo posameznih držav članic v zvezi z
začasno brezplačno pravno pomočjo v kazenskih postopkih in
brezplačno pravno pomočjo v postopkih na podlagi evropskega naloga za
prijetje. Predlog je zato skladen z načelom subsidiarnosti. 6. Načelo sorazmernosti 41. V skladu z načelom
sorazmernosti ta direktiva ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev
relevantnih ciljev. Skrbno je bilo ocenjeno, ali je treba ukrepati na ravni EU,
in če je odgovor da, na kateri ravni in v kakšni obliki. Vidiki
brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih, ki jih obravnavana ta
direktiva, veljajo za posebno pomembne za dopolnitev in zagotavljanje
učinkovitosti pravic v Direktivi o dostopu do odvetnika in za izboljšanje
medsebojnega zaupanja med sistemi kazenskega pravosodja. Komisija v Direktivi
ne predlaga pravno zavezujočih meril za preizkus utemeljenosti ali za
kakovost. Ti elementi so obravnavani v priporočilu Komisije, ki dopolnjuje
ta predlog. 7. PRORAČUNSKE POSLEDICE Ta predlog ne vpliva na proračun EU. 2013/0409 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o začasni brezplačni pravni
pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost,
ter osebe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti točke (b) člena 82(2) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora, ob upoštevanju mnenja Odbora regij, v skladu z rednim zakonodajnim
postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Namen te direktive je
zagotoviti učinkovitost pravice do dostopa do odvetnika, tako da države
članice zagotovijo pomoč osebam, ki jim je bila odvzeta prostost v
zgodnji fazi kazenskega postopka, ter zahtevanim osebam v postopkih predaje na
podlagi Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ[11]
(postopek na podlagi evropskega naloga za prijetje). (2) Ta direktiva naj bi z
vzpostavitvijo minimalnih pravil o varstvu procesnih pravic osumljenih ali
obdolženih oseb okrepila zaupanje držav članic v sisteme kazenskega
pravosodja drugih držav članic in lahko s tem pripomore k izboljšanju
vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah. (3) Stockholmski program[12] daje velik poudarek
krepitvi pravic posameznikov v kazenskih postopkih. Evropski svet je v
točki 2.4. pozval Komisijo, naj predstavi predloge, ki določajo
postopni pristop[13]
za krepitev pravic osumljenih ali obdolženih oseb. (4) Do zdaj so bili sprejeti
trije ukrepi o procesnih pravicah v kazenskih postopkih, in sicer Direktiva 2010/64/EU
Evropskega parlamenta in Sveta[14],
Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta[15] in Direktiva 2013/48/EU
Evropskega parlamenta in Sveta[16]. (5) Brezplačna pravna
pomoč bi morala kriti stroške obrambe in postopkov osumljenih ali
obdolženih oseb v kazenskih postopkih in zahtevanih oseb v postopku na podlagi
evropskega naloga za prijetje. (6) Obseg in vsebina pravice do
dostopa do odvetnika sta določena v Direktivi 2013/48/EU. Osumljene ali
obdolžene osebe v kazenskih postopkih bi morale imeti pravico do dostopa do
odvetnika od takrat, ko jo pristojni organi države članice z uradnim
obvestilom ali na drug način seznanijo s tem, da so osumljene ali
obdolžene storitve kaznivega dejanja, ne glede na to, ali jim je odvzeta
prostost. Ta pravica velja do zaključka postopka, torej do končne
ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje,
če je ustrezno, pa tudi do izreka kazni in rešitve morebitne pritožbe. (7) Kot je navedlo Evropsko
sodišče za človekove pravice („ESČP“) je ena od glavnih
značilnosti poštenega sojenja, , da ima vsakdo, ki je obdolžen storitve
kaznivega dejanja, pravico, da ga učinkovito brani odvetnik, ki se dodeli
po uradni dolžnosti, če je to potrebno. Poštenost kazenskega postopka
zahteva, da bi bilo treba osumljencu omogočiti dostop do pravne
pomoči od trenutka odvzema prostosti. (8) Direktiva 2013/48/EU
določa, da bi države članice v primerih odvzema prostosti osumljenim
ali obdolženim osebam morale sprejeti nujne ukrepe, da se tem osebam
omogoči učinkovito uresničevanje pravice do dostopa do
odvetnika, razen če so se tej pravici odrekle. (9) Da bi osumljene ali obdolžene
osebe, ki jim je odvzeta prostost, lahko učinkovito uresničevale
pravico do dostopa do odvetnika v zgodnjih fazah postopka, ne bi smele
čakati na dostop do odvetnika med postopkom obravnave vloge za brezplačno
pravno pomoč in oceno pogojev za upravičenost do brezplačne
pravne pomoči. Države članice morajo zato zagotoviti, da je
učinkovita začasna brezplačna pravna pomoč na voljo brez
nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti in pred vsakim zaslišanjem ter bi
morala biti na voljo vsaj dokler pristojni organ ne sprejme odločitve o
brezplačni pravni pomoči in v primeru popolne ali delne zavrnitve te
pomoči, dokler ta odločitev ne postane pravnomočna, ali, če
se prošnja za brezplačno pravno pomoč odobri, dokler pristojni organ
ne imenuje odvetnika. (10) Države članice bi morale
zagotoviti, da se začasna brezplačna pravna pomoč zagotavlja v
potrebnem obsegu in ni omejena na način, ki osumljenim ali obdolženim
osebam preprečuje učinkovito uresničevanje pravice do dostopa do
odvetnika, kot je določeno zlasti v členu 3(3) Direktive 2013/48/EU. (11) Zahtevane osebe v postopku na
podlagi evropskega naloga za prijetje, ki jim je bila odvzeta prostost, bi
morale imeti pravico do začasne brezplačne pravne pomoči ob
odvzemu prostosti v izvršitveni državi članici, vsaj dokler pristojni
organ ne sprejme odločitve o brezplačni pravni pomoči in v
primeru popolne ali delne zavrnitve te pomoči, dokler ta odločitev ne
postane pravnomočna, ali, če se prošnja za brezplačno pravno
pomoč odobri, dokler pristojni organ ne imenuje odvetnika. (12) Države članice bi morale
biti sposobne zagotoviti, da stroške v zvezi z začasno brezplačno
pravno pomočjo za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je odvzeta
prostost, ter stroške v zvezi z začasno brezplačno pravno
pomočjo zahtevanih oseb, izterjajo od navedenih oseb, če na podlagi
naknadne ocene upravičenosti do brezplačne pravne pomoči
ugotovijo, da v skladu z nacionalno zakonodajo ne izpolnjujejo meril za
pridobitev brezplačne pravne pomoči. (13) Države članice bi morale
za zagotovitev učinkovitega dostopa zahtevanih oseb do odvetnika v
izvršitveni državi članici zagotoviti, da imajo te osebe dostop do
brezplačne pravne pomoči do predaje, ali, če oseba ni predana
drugi državi članici, dokler odločitev o predaji ne postane
pravnomočna. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči se
lahko oceni na podlagi finančnih sredstev zahtevane osebe oziroma na
podlagi obstoja interesa pravičnosti, da se ji zagotovi brezplačna
pravna pomoč, v skladu z veljavnimi merili upravičenosti v zadevni
izvršitveni državi članici. (14) Da bi zahtevane osebe lahko v
skladu z Direktivo 2013/48/EU učinkovito uresničevale svojo pravico
do izbire odvetnika v odreditveni državi članici, ki bo pomagal odvetniku
v izvršitveni državi članici, bi morala odreditvena država članica
zagotoviti, da imajo zahtevane osebe dostop do brezplačne pravne
pomoči za namene postopka na podlagi evropskega naloga za prijetje v
izvršitveni državi članici. Upravičenost do brezplačne pravne
pomoči se lahko oceni na podlagi finančnih sredstev zahtevane osebe
oziroma na podlagi obstoja interesa pravičnosti, v skladu z veljavnimi
merili upravičenosti v zadevni odreditveni državi članici. (15) Ta direktiva določa
pravico do začasne brezplačne pravne pomoči za otroke, ki jim je
odvzeta prostost, in do brezplačne pravne pomoči za otroke, ki se
zahtevajo v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje. (16) Države članice bi pri
izvajanju te direktive morale zagotoviti spoštovanje temeljne pravice do
brezplačne pravne pomoči, kakor je določeno v členih 47(3)
Listine in členu 6(3)(c) EKČP ter zagotoviti, da je brezplačna
pravna pomoč na voljo vsem, ki nimajo zadostnih sredstev za plačilo
zagovornika, če to zahtevajo interesi pravičnosti. (17) Države članice morajo
zbirati podatke, ki kažejo, kako je pravica do brezplačne pravne
pomoči dostopna za osumljene ali obdolžene osebe in zahtevane osebe.
Države članice morajo zbirati podatke tudi o številu primerov, v katerih
je bila začasna brezplačna pravna pomoč zagotovljena za osumljene
ali obdolžene osebe, ki jim je odvzeta prostost, in za zahtevane osebe, ter
število primerov, v katerih ta pravica ni bi bila zagotovljena. Takšni podatki
bi morali vključevati število prošenj za brezplačno pravno pomoč
v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje, kadar država članica
deluje kot izvršitvena in odreditvena država, ter število primerov, v katerih
so bile te prošnje odobrene. Prav tako bi bilo treba zbirati podatke o stroških
zagotavljanja začasne brezplačne pravne pomoči za osebe, ki jim
je odvzeta prostost, in za zahtevane osebe. (18) To direktivo bi bilo treba
uporabljati za osumljene ali obdolžene osebe, ne glede na njihov pravni status,
državljanstvo ali nacionalnost. Ta direktiva podpira temeljne pravice in
načela, ki so priznani z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in
Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, vključno s prepovedjo
mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pravico do
svobode in varnosti, spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, pravico
do osebne celovitosti, otrokovimi pravicami, vključenostjo invalidov,
pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča,
domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. To direktivo bi bilo treba izvajati
v skladu z navedenimi pravicami in načeli. (19) S to direktivo so določena
minimalna pravila. Države članice lahko za zagotovitev višje ravni varstva
razširijo pravice iz te direktive. Takšna višja raven varstva pa ne bi smela
ovirati vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki naj bi ga navedena
minimalna pravilna olajšala. Raven varstva ne bi smela biti nikoli nižja od
standardov, ki so določeni z Listino ali EKČP, kot se razlagajo v
sodni praksi Sodišča in ESČP. (20) Ker države članice same
ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te direktive, in sicer določitve
skupnih minimalnih pravil za pravico do brezplačne pravne pomoči za
osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih, in ker je te cilje zaradi
obsega ukrepa lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v
skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne
presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev. (21) [V skladu s členom 3
Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede
območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski
uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta navedeni državi uradno
sporočili, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.]
ALI [V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču
Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice,
ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije,
ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola, navedeni državi ne
sodelujeta pri sprejetju te direktive in zato zanju ni zavezujoča in jima
je ni treba uporabljati.][17] (22) V skladu s členoma 1
in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o
Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri
sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne
uporablja – SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: Člen 1 Predmet urejanja 1. Ta direktiva določa
minimalna pravila o: (a) pravici do
začasne brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene
osebe, ki so v kazenskih postopkih in jim je odvzeta prostost, in (b) pravici do
začasne brezplačne pravne pomoči in brezplačne pravne
pomoči za zahtevane osebe, ki so v postopku na podlagi evropskega naloga
za prijetje. 2. Ta direktiva dopolnjuje
Direktivo 2013/48/EU. Nič v tej direktivi se ne sme razlagati kot
omejevanje pravic, določenih v navedeni direktivi. Člen 2 Področje uporabe Ta direktiva se uporablja za: (a) osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih
postopkih, ki jim je bila odvzeta prostost in imajo v skladu z Direktivo 2013/48/EU
pravico do dostopa do odvetnika. (b) zahtevane osebe. Člen 3 Opredelitev
pojmov V tej direktivi se uporabljajo naslednje
opredelitve pojmov: (a) brezplačna pravna pomoč pomeni
financiranje in pomoč s strani države članice, ki zagotavlja
uresničevanje pravice do dostopa do odvetnika; (b) začasna brezplačna pravna
pomoč pomeni pravno pomoč osebi, ki ji je bila odvzeta prostost,
dokler ni sprejeta odločitev o brezplačni pravni pomoči; (c) „zahtevana oseba“ pomeni osebo, ki je v
postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje; (d) „odvetnik“ pomeni vsako osebo, ki je v
skladu z nacionalno zakonodajo usposobljena in upravičena (tudi na podlagi
akreditacije s strani pristojnega organa) za pravno svetovanje in pomoč
osumljenim ali obdolženim osebam. Člen 4 Dostop do začasne brezplačne pravne
pomoči 1. Države članice dostop
do začasne brezplačne pravne pomoči zagotovijo naslednjim
osebam, če te to želijo: (a) osumljenim
ali obdolženim osebam v kazenskih postopkih, ki jim je bila odvzeta prostost; (b) zahtevanim
osebam, ki jim je bila odvzeta prostost v izvršitveni državi članici. 2. Začasno brezplačno
pravno pomoč se dodeli brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti in
v vsakem primeru pred zaslišanjem. 3. Začasno brezplačno
pravno pomoč se zagotavlja do začetka veljavnosti končne
odločitve o brezplačni pravni pomoči ali, če je bila
osumljeni ali obdolženi osebi dodeljena brezplačna pravna pomoč, do
imenovanja odvetnika, ki bo nudil brezplačno pravno pomoč. 4. Države članice
zagotovijo, da se začasna brezplačna pravna pomoč zagotavlja v
obsegu, ki je potreben za učinkovito uresničevanje pravice do dostopa
do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika,
zlasti glede na člen 3(3). 5. Države članice imajo
možnost določiti, da je stroške v zvezi z začasno brezplačno
pravno pomočjo mogoče izterjati od osumljenih oziroma obdolženih oseb
in zahtevanih oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev brezplačne
pravne pomoči, kot se uporabljajo v skladu z nacionalno zakonodajo. Člen 5 Brezplačna pravna pomoč za
zahtevane osebe 1. Izvršitvene države
članice zagotovijo, da imajo zahtevane osebe v postopku na podlagi
evropskega naloga za prijetje dostop do brezplačne pravne pomoči do
njihove predaje drugi državi članici ali, če jih ne predajo, dokler
odločba o predaji ne postane pravnomočna. 2. Odreditvena država
članica zagotovi, da imajo zahtevane osebe, ki v skladu s
členom 10 Direktive 2013/48/EU uveljavljajo svojo pravico do izbire
odvetnika v odreditveni državi članici, ki bo pomagal odvetniku v
izvršitveni državi članici , pravico do brezplačne pravne pomoči
v tej državi članici za namene postopka na podlagi evropskega naloga za
prijetje v izvršitveni državi članici. 3. Upravičenost do
brezplačne pravne pomoči iz odstavkov 1 in 2 se lahko oceni na
podlagi finančnih sredstev zahtevane osebe in/ali na podlagi obstoja
interesa pravičnosti, da se ji zagotovi brezplačna pravna pomoč,
v skladu z veljavnimi merili upravičenosti v zadevni državi članici. Člen 6 Zagotavljanje podatkov 1. Države članice zberejo
podatke o tem, kako se izvajajo pravice iz člena 4 in
člena 5. 2. Države članice do [36
mesecev po objavi te direktive] in nato vsaki dve leti Komisiji pošljejo
take podatke. Člen
7 Določba o prepovedi poslabšanja položaja Ta direktiva v nobenem primeru ne pomeni omejevanja ali odstopanja od
pravic in procesnih jamstev, ki so zagotovljena z Listino Evropske unije o
temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in
temeljnih svoboščin, drugimi ustreznimi določbami mednarodnega prava
ali zakoni katere koli države članice, ki zagotavljajo višjo raven
varstva. Člen 8 Prenos 1. Države članice
sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo,
najpozneje do [18 mesecev po objavi te direktive]. O tem nemudoma
obvestijo Komisijo. 2. Države članice se v
sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob
njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države
članice. 3. Države članice
sporočijo Komisiji besedilo določb predpisov nacionalne zakonodaje,
sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva. Člen 9 Začetek
veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan
po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 10 Naslovniki Ta direktiva je
naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama. V Bruslju, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik [1] UL C 115, 4.5.2010,
str. 1. [2] Direktiva 2010/64/EU
o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL L 280,
26.10.2010, str. 1). [3] Direktiva 2012/13/EU
o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, 1.6.2012,
str. 1). [4] Direktiva 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika v
kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter
pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s
tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL L 294, 6.11.2013,
str. 1) [5] Zgodnje
posredovanje lahko prispeva tudi k zmanjšanju uporabe pripora pred sojenjem (v
Franciji in Belgiji je stopnja uporabe pripora pred sojenjem po uvedbi podobnih
shem padla za 30 % oziroma 20 %). [6] Predlog
uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva, COM (2013) 534 final, 17.7.2013.
[7] Komisija je
podala naslednjo izjavo: „Il est de l'intention de la Commission de
présenter, sur base d'une analyse approfondie des différents systèmes nationaux
et de leur impact financier, une proposition d'instrument juridique concernant
l'aide juridictionnelle dans le courant de 2013, conformément à la feuille de
route visant à renforcer les droits procéduraux des suspects et des personnes
poursuivies dans le cadre des procédures pénales.“ [8] Glej npr. „Praktično
delovanje brezplačne pravne pomoči v EU“, Pošteno sojenje na
mednarodni ravni, julij 2012, „Skladnost sistemov brezplačne pravne
pomoči z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah v sedmih
jurisdikcijah“, ki zajema Bolgarijo, Češko, Anglijo in Wales,
Nemčijo, Grčijo, Irsko in Litvo; Poročilo mreže Justicia, aprila
2013, Evropsko odvetniško združenje za kazenske zadeve (ECBA), kot temelji
brezplačne pravne pomoči, maja 2013, Priporočila Sveta
odvetniških združenj Evrope (CCBE) o brezplačni pravni pomoči. [9] Salduz
proti Turčiji, ESČP, veliki senat, sodba z
dne 27. novembra 2008. [10] Dayanan
proti Turčiji, vloga št. 7377/03, sodba z
dne 13. oktobra 2009, odstavki 30-32. [11] Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002
evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami
(UL L 190, 18.7.2002, str. 1). [12] UL C 115, 4.5.2010, str. 1. [13] UL C 291, 4.12.2009, str. 1. [14] Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010
o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih
(UL L 280, 26.10.2010, str. 1). [15] Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012
o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, 1.6.2012,
str. 1). [16] Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra
2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na
podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob
odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi
med odvzemom prostosti (UL L 294, 6.11.2013, str. 1). [17] Končno besedilo te uvodne izjave direktive bo odvisno
od stališča Združenega kraljestva in Irske, sprejetega v skladu z
določbami Protokola št. 21.