This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013PC0071
Proposal for a COUNCIL DIRECTIVE implementing enhanced cooperation in the area of financial transaction tax
Predlog DIREKTIVA SVETA o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije
Predlog DIREKTIVA SVETA o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije
/* COM/2013/071 final - 2013/0045 (CNS) */
Predlog DIREKTIVA SVETA o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije /* COM/2013/071 final - 2013/0045 (CNS) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA 1.1. Ozadje in zgodovina Nedavna svetovna gospodarska in finančna kriza
je močno prizadela naša gospodarstva in javne finance. Finančni sektor je bil
pomemben sopovzročitelj gospodarske krize, njene stroške pa so nosile države in
evropski državljani na splošno. V Evropi in na mednarodni ravni obstaja močno
soglasje o tem, da bi moral zaradi stroškov reševanja krize in svoje trenutne
podpovprečne obdavčitve finančni sektor zagotoviti pravičnejši prispevek. Več držav
članic EU je že sprejelo ukrepe na področju obdavčitve finančnega sektorja, ki
pa se med seboj razlikujejo. Komisija je zato 28. septembra 2011
predstavila predlog direktive Sveta o skupnem sistemu davka na finančne
transakcije in spremembi Direktive 2008/7/ES[1].
Pravna podlaga za predlagano direktivo Sveta je bil člen 113 Pogodbe o
delovanju Evropske unije (PDEU), saj je cilj predlaganih določb uskladitev
zakonodaje v zvezi z obdavčitvijo finančnih transakcij v obsegu, ki je
potreben, da se zagotovi ustrezno delovanje notranjega trga za transakcije s
finančnimi instrumenti in da se prepreči izkrivljanje konkurence. Ta pravna
podlaga zahteva soglasje Sveta v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom po
posvetovanju z Evropskim parlamentom in Ekonomsko-socialnim odborom. Glavni cilji predloga so bili: –
uskladiti zakonodajo o posredni obdavčitvi
finančnih transakcij, ki je potrebna za zagotovitev ustreznega delovanja
notranjega trga za transakcije s finančnimi instrumenti in preprečevanje
izkrivljanja konkurence med finančnimi instrumenti, akterji in trgi po vsej
Evropski uniji, ter hkrati –
zagotoviti, da finančne institucije pošteno in
pomembno prispevajo h kritju stroškov nedavne krize, in v primerjavi z drugimi
sektorji ustvariti enake konkurenčne pogoje z vidika obdavčitve[2] ter –
vzpostaviti ustrezne odvračilne ukrepe za
transakcije, ki ne krepijo učinkovitosti finančnih trgov, in tako dopolniti
regulativne ukrepe, namenjene preprečevanju prihodnjih kriz. Ob upoštevanju izjemno visoke mobilnosti
večine transakcij, ki bi jih bilo mogoče obdavčiti, je bilo in je še vedno
treba preprečiti izkrivljanje zaradi davčnih pravil, ki bi jih države članice
sprejele enostransko. Ukrepanje na ravni EU je edina možnost, s katero se lahko
dejansko prepreči razdrobljenost finančnih trgov po dejavnostih in državah ter
po produktih in akterjih ter zagotovi enaka obravnava finančnih institucij v EU
in s tem pravilno delovanje notranjega trga. Razvoj skupnega sistema davka na
finančne transakcije v EU zmanjšuje tveganje izkrivljanja trgov zaradi z
obdavčitvijo motivirane geografske selitve dejavnosti. Poleg tega lahko tak
skupni sistem zagotovi davčno nevtralnost zaradi uskladitve s širokim področjem
uporabe, ki bi zlasti zajemala tudi zelo mobilne produkte, kot so izvedeni finančni
instrumenti, mobilne akterje in trge, ter s tem prispeva tudi k zmanjšanju
dvojnega obdavčevanja oziroma neobdavčevanja. Zato je bila v predlogu predvidena uskladitev
davkov na finančne transakcije v državah članicah, da bi se zagotovilo nemoteno
delovanje enotnega trga, in s tem določene bistvene značilnosti skupnega
sistema za široko zastavljen davek na finančne transakcije v EU. Od takrat, ko je bil predstavljen začetni
predlog Komisije, so potrebo po uskladitvi nadalje potrdili naslednji dogodki:
Francija je s 1. avgustom 2012 uvedla nacionalni davek na nekatere
finančne transakcije, Španija, Italija in Portugalska pa so pred kratkim prav
tako napovedale takšne nacionalne davke, pri čemer imajo vsi različno področje
uporabe, različne stopnje in različne značilnosti tehnične zasnove. Evropski parlament je o začetnem predlogu
Komisije podal pozitivno mnenje 23. maja 2012[3], Ekonomsko-socialni odbor pa 29.
marca 2012[4].
Tudi Odbor regij je sprejel pozitivno mnenje, in sicer 15. februarja 2012[5]. Obširne razprave o predlogu in njegovih
različicah so se začele na zasedanjih Sveta v okviru poljskega predsedstva[6] in so se pospešeno nadaljevale
v okviru danskega predsedstva, vendar niso dobile potrebne soglasne podpore
zaradi temeljnih in nepremostljivih razlik med državami članicami. Na zasedanjih Sveta 22. junija in 10. julija 2012
je bilo ugotovljeno, da še vedno obstajajo bistvena razhajanja, kar zadeva
potrebo po vzpostavitvi skupnega sistema davka na finančne transakcije na ravni
EU, in da načelo usklajenega davka na finančne transakcije v bližnji
prihodnosti ne bo prejelo soglasne podpore v Svetu. Iz navedenega je mogoče sklepati, da Unija kot
celota v razumnem roku ne more doseči ciljev skupnega sistema davka na davčne
transakcije, o katerih so razpravljali v Svetu na podlagi začetnega predloga
Komisije. Na podlagi prošnje enajstih držav članic
(Belgije, Nemčije, Estonije, Grčije, Španije, Francije, Italije, Avstrije,
Portugalske, Slovenije in Slovaške) je Komisija Svetu predložila predlog[7] o odobritvi okrepljenega
sodelovanja na področju davka na finančne transakcije. Vse države članice so v svojih prošnjah
navedle, da bi področje uporabe in cilji zakonodajnega predloga Komisije o
izvajanju okrepljenega sodelovanja morali temeljiti na začetnem predlogu
Komisije o davku na finančne transakcije. Poleg tega so navedle tudi, da je
treba preprečiti utajevanje davkov, izkrivljanja in selitve v druge
jurisdikcije. Trenutni predlog direktive se nanaša na
izvajanje okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije v
skladu z odobritvijo Sveta z dne 22. januarja 2013, ki je bila izdana
po odobritvi s strani Evropskega parlamenta dne 12. decembra 2012. Zaradi tega novega okvira okrepljenega
sodelovanja je zgornji predlog Komisije iz leta 2011 brezpredmeten, zato ga
Komisija namerava umakniti. Predlog Komisije za Sklep Sveta o sistemu
virov lastnih sredstev Evropske unije z dne 29. junija 2011[8], kakor je bil spremenjen 9. novembra 2011[9], določa, da bo del prejemkov iz
naslova davka na finančne transakcije predstavljal vir lastnih sredstev za
proračun EU. To bi pomenilo, da bi se ustrezno zmanjšala na BND temelječa
sredstva, ki se prejemajo od sodelujočih držav članic. 1.2. Cilji predloga Splošni cilji tega predloga so enaki ciljem
prvotnega predloga Komisije iz leta 2011. Nedavna in tekoča svetovna
gospodarska in finančna kriza je močno prizadela gospodarstva in javne finance
v EU. Finančni sektor je bil pomemben sopovzročitelj gospodarske krize, njene
stroške pa so nosili države in evropski državljani na splošno. Čeprav je
sestavljen iz zelo raznolikih tržnih akterjev, je finančni sektor gledano v
celoti v zadnjih dveh desetletjih beležil visoko donosnost, ki bi deloma lahko
bila posledica (implicitne ali eksplicitne) varnostne mreže, ki so jo zagotovile
vlade, skupaj z zakonsko ureditvijo finančnega sektorja in oprostitvijo plačila
DDV. V teh okoliščinah so nekatere države članice
začele izvajati dodatne oblike obdavčitve finančnega sektorja, medtem ko so
druge države članice že imele vzpostavljene posebne davčne ureditve za finančne
transakcije. Trenutni položaj povzroča naslednje neželene učinke: –
razdrobljenost davčne obravnave na notranjem trgu
za finančne storitve – ob upoštevanju povečanega števila sprejetih neusklajenih
nacionalnih davčnih ukrepov – in posledično možnost izkrivljanja
konkurence med finančnimi instrumenti, akterji in trgi po vsej Evropski uniji
ter dvojnega obdavčevanja ali neobdavčevanja; –
finančne institucije ne prispevajo pošteno in
pomembno h kritju stroškov nedavne krize in z vidika obdavčitve niso
zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji z drugimi sektorji; –
davčna politika ne prispeva k odvračanju od
transakcij, ki ne povečujejo učinkovitosti finančnih trgov, ampak lahko samo
preusmerijo rente iz nefinančnega gospodarskega sektorja v finančne institucije
ter tako sprožijo čezmerno vlaganje v dejavnosti, ki ne povečujejo blaginje.
Prav tako ne prispeva k tekočim regulativnim in nadzornim ukrepom za
preprečevanje prihodnjih kriz v sektorju finančnih storitev. Izvajanje skupnega sistema davka na finančne
transakcije v zadostnem številu držav članic bi pomenilo takojšnje očitne
koristi glede vseh treh zgoraj navedenih točk v zvezi s finančnimi
transakcijami, ki jih zajema okrepljeno sodelovanje. V zvezi s temi točkami bi
se izboljšal položaj sodelujočih držav članic glede tveganj selitve, davčnih
prihodkov in učinkovitosti finančnega trga ter preprečevanja dvojnega obdavčevanja
ali neobdavčevanja. V sklepu o odobritvi okrepljenega sodelovanja
je bilo ugotovljeno, da so izpolnjene vse zahteve v Pogodbah v zvezi s takšnim
sodelovanjem in zlasti da se spoštujejo pristojnosti, pravice in obveznosti
nesodelujočih držav članic. Trenutni predlog določa potrebno vsebino za tako
odobreno sodelovanje v skladu z določbami Pogodb. 1.3. Splošni pristop in povezava z
začetnim predlogom Komisije Ta predlog temelji na prvotnem predlogu
Komisije iz leta 2011, saj upošteva vsa njegova bistvena načela. Vendar so bile
opravljene nekatere prilagoditve: –
da bi se upošteval novi okvir za okrepljeno
sodelovanje; to pomeni zlasti, da je jurisdikcija davka na finančne transakcije
omejena na sodelujoče države članice, da transakcije, opravljene v sodelujoči
državi članici, ki bi v skladu s prvotnim predlogom bile obdavčene, ostanejo
obdavčljive, in da se zagotovi, da Direktiva Sveta 2008/7/ES z dne 12. februarja 2008
o posrednih davkih na zbiranje kapitala[10],
katere sprememba se je predlagala v začetnem predlogu, ostane nespremenjena; –
nekaterih predlaganih določb zavoljo jasnosti; in –
da bi se dodatno okrepilo preprečevanje izogibanja
plačilu davkov; to se bo doseglo s pravili, v skladu s katerimi obdavčitev
sledi „načelu izdaje“ kot zadnjemu sredstvu, ki dopolnjuje „načelo ustanovitve“,
ki je ohranjeno kot glavno načelo. Ta dopolnitev odraža zlasti prošnje
zainteresiranih držav članic, ki so se nanašale na potrebo po preprečevanju
utajevanja davkov, izkrivljanj in selitev v druge jurisdikcije. Z dopolnitvijo
načela stalnega prebivališča/sedeža z elementi načela izdaje bo selitev
dejavnosti in institucij izven jurisdikcij davka na finančne transakcije
dejansko postala manj ugodna, ker bo trgovanje s finančnimi instrumenti, ki se
obdavčujejo po slednjem načelu in so izdani v jurisdikcijah davka na finančne
transakcije, kljub temu obdavčljivo. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI
STRANMI IN OCENA UČINKA 2.1. Posvetovanje z zunanjimi
strokovnjaki in zunanja izvedenska mnenja Prvotni predlog je bil oblikovan na podlagi
številnih zunanjih prispevkov. Ti prispevki so bili predloženi v obliki
povratnih informacij v okviru javnega posvetovanja o obdavčitvi finančnega
sektorja, usmerjenih posvetovanj z državami članicami, strokovnjaki in
zainteresiranimi stranmi iz finančnega sektorja ter treh različnih zunanjih
študij, ki so bile naročene za namene ocene učinka, ki je bila priložena
prvotnemu predlogu. Rezultati postopka posvetovanja in zunanji prispevki so
upoštevani v tej oceni učinka. Trenutni predlog se bistveno ne razlikuje od
predloga Komisije iz septembra 2011 in ohranja iste rešitve v zvezi z
načelom za skupni sistem davka na finančne transakcije v okviru okrepljenega
sodelovanja (na primer glede področja uporabe davka, sedeža finančne
institucije, vključene v transakcijo, kot navezne okoliščine, obdavčljivega
zneska in stopenj ter osebe, ki je zavezana plačilu davka davčnim organom),
zato Komisija ni opravila nobenih novih posebnih posvetovanj. Vendar so Komisiji bili v pomoč tudi
posvetovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi tekom prejšnjega leta, kot so
države članice, evropski in nacionalni parlamenti, predstavniki finančnega
sektorja iz Evropske unije in izven nje, akademski krogi in nevladne
organizacije, ter rezultati ad hoc zunanjih študij, ki so bile
objavljene po predstavitvi začetnega predloga Komisije o skupnem sistemu davka
na finančne transakcije za celotno Evropsko unijo. Predstavniki Komisije so sodelovali na
številnih javnih dogodkih po vsej Evropi in izven nje, ki so bili osredotočeni
na vzpostavitev skupnega sistema davka na finančne transakcije. Komisija je
poleg tega aktivno sodelovala v dialogu s tistimi nacionalnimi parlamenti in
njihovimi ustreznimi odbori, ki so želeli razpravljati o prvotnem predlogu
Komisije. 2.2. Ocena učinka Službe Komisije so izvedle oceno učinka, ki je
priložena prvotnemu predlogu, sprejetemu 28. septembra 2011.
Nadaljnja strokovna analiza tega predloga je bila predstavljena na spletni
strani Komisije[11].
V skladu s prošnjami držav članic, ki so želele odobritev za okrepljeno
sodelovanje, področje uporabe in cilji tega predloga temeljijo na začetnem
predlogu Komisije. Zato temeljni elementi slednjega ostajajo nespremenjeni in
tako se je nova ocena učinka, ki bi zajemala isto temo, izkazala za neustrezno.
Vendar pa so države članice pretehtale
različne alternativne možnosti politik v okviru začetnega predloga Komisije.
Poleg tega je ta predlog za razliko od prvotnega predloga direktive, ki bi jo
uporabljale vse države članice, namenjen izvajanju okrepljenega sodelovanja in
države članice so izrazile konkreten interes za boljše poznavanje posebnih
mehanizmov, ki delujejo v tem okviru, in njihovih glavnih posledic. Službe
Komisije so zato izvedle dodatno analizo teh možnosti politik in njihovih
učinkov, ki dopolnjuje in po potrebi revidira ugotovitve ocene učinka, ki je
bila priložena začetnemu predlogu iz leta 2011. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA 3.1. Pravna podlaga Sklep Sveta 2013/52/EU z dne 22. januarja 2013
o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije[12] je državam članicam, navedenim
v členu 1 sklepa, dovolil vzpostavitev okrepljenega sodelovanja na
področju davka na finančne transakcije. Ustrezna pravna podlaga za predlagano
direktivo je člen 113 PDEU. Cilj predloga je uskladitev zakonodaje o
posredni obdavčitvi finančnih transakcij, ki je potrebna za zagotovitev
pravilnega delovanja notranjega trga in preprečevanje izkrivljanja konkurence. Z
okrepljenim sodelovanjem bodo pridobile tudi finančne institucije nesodelujočih
držav članic, saj se bodo v sodelujočih državah članicah srečevale samo z enim
skupnim sistemom davka na finančne transakcije in ne s številnimi različnimi
sistemi. 3.2. Subsidiarnost in sorazmernost Uskladitev zakonodaje o obdavčevanju finančnih
transakcij, ki je potrebna za ustrezno delovanje notranjega trga in
preprečevanje izkrivljanj konkurence, tudi samo med sodelujočimi državami
članicami, se lahko doseže samo z aktom Unije, tj. z enotno opredelitvijo
bistvenih elementov davka na finančne transakcije. Skupna pravila so potrebna,
da se preprečijo prevelike selitve transakcij in udeležencev na trgu ter nadomeščanje
finančnih instrumentov. Prav tako bi lahko imela enotna opredelitev
ključno vlogo pri zmanjševanju sedanje razdrobljenosti notranjega trga, tudi za
različne produkte finančnega sektorja, ki se pogosto uporabljajo kot zelo
podobni nadomestni produkti. Neusklajenost davka na finančne transakcije
spodbuja davčno arbitražo in lahko povzroča dvojno obdavčevanje ali
neobdavčevanje. To onemogoča enake konkurenčne pogoje za izvajanje finančnih
transakcij, poleg tega pa vpliva tudi na prihodke držav članic. Prav tako za
finančni sektor ustvarja dodatne stroške zagotavljanja skladnosti, ki so
posledica preveč različnih davčnih sistemov. Te ugotovitve veljajo tudi v
okviru okrepljenega sodelovanja, čeprav takšno sodelovanje pomeni manjšo
geografsko pokritost kot podobna shema, sprejeta na ravni vseh 27 držav članic. Zato je ta predlog namenjen zlasti določitvi
skupne strukture davka in skupnih določb o obračunavanju. Predlog tako pušča
dovolj manevrskega prostora za sodelujoče države članice, ko gre za dejansko
določanje davčnih stopenj nad minimalnimi. Na drugi strani se predlaga, da bi
se na Komisijo prenesla pooblastila za določitev obveznosti glede registracije,
obračunavanja, poročanja in drugih obveznosti, katerih cilj je zagotoviti, da se
davek na finančne transakcije, plačljiv davčnim organom, dejansko plača. V
zvezi z enotnimi metodami za pobiranje davka na finančne transakcije, zapadlega
v plačilo, se predlaga, da bi se na Komisijo prenesla izvedbena pooblastila. Zato skupni okvir za davek na finančne
transakcije upošteva načelo subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 PEU.
Države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja iz tega predloga, ampak ga je
zaradi zagotavljanja pravilnega delovanja notranjega trga lažje doseči na ravni
Unije, po potrebi z okrepljenim sodelovanjem. Uskladitev, ki se predlaga v obliki direktive
in ne uredbe, ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego zastavljenih ciljev,
predvsem pravilnega delovanja notranjega trga. Predlog je zato v skladu z
načelom sorazmernosti. 3.3. Podrobna obrazložitev predloga 3.3.1. Poglavje I (Vsebina in
opredelitev pojmov) V tem poglavju je opredeljena vsebina
predlagane direktive, ki vsebuje predlog o izvajanju okrepljenega sodelovanja
na področju davka na finančne transakcije. Poleg tega so v poglavju podane
opredelitve glavnih izrazov, ki se uporabljajo v tem predlogu. 3.3.2. Poglavje II (Področje uporabe
skupnega sistema davka na finančne transakcije) V tem poglavju je opredeljen osnovni okvir
predlaganega skupnega sistema davka na finančne transakcije v okviru okrepljenega
sodelovanja. Cilj tega davka na finančne transakcije je obdavčiti bruto
transakcije pred neto izravnavo. Področje uporabe zadevnega davka je široko,
ker zajema transakcije v zvezi z vsemi vrstami finančnih instrumentov, saj so
ti pogosto zelo podobni medsebojno nadomestni produkti. Tako področje uporabe
zajema instrumente, ki se lahko tržijo na kapitalskem trgu, instrumente
denarnega trga (razen plačilnih instrumentov), enote ali delnice v kolektivnih
naložbenih podjemih – ki vključujejo kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v
prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in alternativne investicijske sklade
(AIS)[13]
– in pogodbe na izvedene finančne instrumente. Poleg tega področje uporabe
davka ni omejeno na trgovanje na organiziranih trgih, kot so regulirani trgi,
večstranski sistemi trgovanja ali sistematični internalizatorji, ampak zajema
tudi druge oblike trgovanja, vključno s trgovanjem na prostem trgu. Prav tako
ni omejeno na prenos lastništva, ampak pomeni sprejeto obveznost, pri kateri se
upošteva, ali zadevna stranka prevzame tveganje, ki ga predstavlja dani
finančni instrument („nakup in prodaja“). Poleg tega, če so predmet prenosa med ločenimi
subjekti v skupini finančni instrumenti, katerih nakup in prodaja sta
obdavčljiva, je ta prenos obdavčljiv, čeprav ne pomeni nujno nakupa ali
prodaje. Izmenjave finančnih instrumentov, pogodbe o
začasnem nakupu in začasni prodaji ter pogodbe o posoji in izposoji vrednostnih
papirjev so izrecno vključene v področje uporabe davka. Zaradi preprečevanja
izogibanja davkom se za izmenjave finančnih instrumentov šteje, da privedejo do
dveh finančnih transakcij. Na drugi strani pogodbe o začasnem nakupu in začasni
prodaji ter pogodbe o posoji in izposoji vrednostnih papirjev pomenijo, da je
finančni instrument neki osebi dan na voljo za določeno obdobje. Za vse takšne
pogodbe bi se zato moralo šteti, da privedejo do ene same finančne transakcije.
Nadalje, da se prepreči izogibanje davkom, bi
se morala vsaka pomembna sprememba obdavčljive finančne transakcije obravnavati
kot nova obdavčljiva finančna transakcija iste vrste, kot je prvotna
transakcija. Predlaga se, da bi se dodal nedokončen seznam sprememb, ki lahko
štejejo kot pomembne. Kadar je rezultat pogodbe na izvedene finančne
instrumente dobava finančnih instrumentov, se poleg obdavčljive pogodbe na
izvedene finančne instrumente davek uporablja tudi za dobavo teh finančnih
instrumentov, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji za obdavčitev. Ustrezen regulativni okvir na ravni EU določa
jasne, celovite in sprejete opredelitve pojmov[14]
za finančne instrumente, ki lahko predstavljajo predmet obdavčljive finančne
transakcije. Na podlagi uporabljenih opredelitev pojmov je mogoče ugotoviti, da
promptne valutne transakcije niso obdavčljive finančne transakcije, medtem ko
so pogodbe na valutne izvedene finančne instrumente obdavčene. Zajete so tudi
pogodbe na izvedene finančne instrumente v zvezi z blagom, medtem ko
transakcije na področju fizičnega blaga niso. Strukturirani produkti, tj. vrednostni
papirji, s katerimi se lahko trguje, ali drugi finančni instrumenti, ki se
ponujajo z listinjenjem, so prav tako lahko predmet obdavčljive finančne
transakcije. Takšni produkti so primerljivi s katerim koli drugim finančnim
instrumentom, zato morajo biti zajeti z izrazom „finančni instrument“, kot se
uporablja v tem predlogu. Če bi bili izključeni iz področja uporabe davka na
finančne transakcije, bi to odpiralo možnosti za izogibanje. Ta kategorija
produktov vključuje predvsem nekatere lastne menice, nakupne bone in potrdila o
vlogi ter bančniško listinjenje, pri katerem se velik del kreditnega tveganja,
povezanega s sredstvi, kot so hipoteke ali posojila, običajno prenese na trg,
in zavarovalniško listinjenje, ki vključuje prenos drugih vrst tveganja, na
primer zavarovalno tveganje. Kljub temu je področje uporabe davka
osredotočeno na finančne transakcije, ki jih izvajajo finančne institucije, ki
delujejo kot stranke v finančni transakciji za svoj račun ali za račun drugih
oseb ali ki delujejo v imenu stranke v transakciji. Ta pristop zagotavlja, da
se davek na finančne transakcije v celoti uporablja. V praksi je obstoj
finančnih transakcij običajno razviden iz ustreznih vnosov v poslovnih knjigah.
Obdavčenje finančnih transakcij ne bi smelo negativno vplivati na možnosti
refinanciranja finančnih institucij in držav, prav tako pa ne na monetarne
politike na splošno ali upravljanje z javnim dolgom. Zato bi morale biti transakcije
z Evropsko centralno banko, Evropskim instrumentom za finančno stabilnost,
Evropskim mehanizmom za stabilnost, Evropsko unijo, kadar ta opravlja funkcijo
upravljanja s svojimi sredstvi, plačilnobilančnimi posojili in podobnimi
dejavnostmi, ter centralnimi bankami držav članic izključene s področja uporabe
direktive. Določbe Direktive Sveta 2008/7/ES se še naprej
v celoti uporabljajo. Člen 5(1)(e) in (2) navedene direktive je relevanten
za področje, ki ga zajema trenutna direktiva, in prepoveduje kakršno koli
obdavčevanje transakcij, navedenih v njenih določbah, ob upoštevanju
člena 6(1)(a) iste direktive. Če Direktiva 2008/7/ES prepoveduje ali bi
lahko prepovedovala obdavčenje določenih transakcij, zlasti finančnih
transakcij v okviru dejavnosti prestrukturiranja ali v okviru izdaje
vrednostnih papirjev, kot je opredeljena v tej direktivi, zanje davek na
finančne transakcije ne bi smel veljati. Cilj je preprečiti vsa možna nasprotja
z Direktivo 2008/7/ES, brez da bi bilo treba določiti natančne omejitve
obveznosti, ki jih nalaga navedena Direktiva. Poleg tega, ne glede na obseg, v
katerem Direktiva 2008/7/ES prepoveduje obdavčenje izdaje delnic ali enot
kolektivnih naložbenih podjemov, vprašanja davčne nevtralnosti zahtevajo enotno
obravnavanje izdaj vseh teh podjemov. Vendar odkup tako izdanih delnic in enot
nima značilnosti transakcije na primarnem trgu in bi zato moral biti
obdavčljiv. Poleg izključitve primarnih trgov, kot je
opisano zgoraj, je s področja uporabe davka na finančne transakcije izključena
večina vsakdanjih finančnih dejavnosti, pomembnih za državljane in podjetja. To
so na primer sklepanje zavarovalnih pogodb, hipotekarna posojila, potrošniška
posojila, posojila podjetjem, plačilne storitve itd. (čeprav je nadaljnje
trgovanje z njimi prek strukturiranih produktov vključeno). S področja uporabe
davka na finančne transakcije so izključene tudi valutne transakcije na
promptnih trgih, kar ohranja prosti pretok kapitala. Kljub temu so pogodbe na
izvedene finančne instrumente na podlagi valutnih transakcij vključene v
področje uporabe davka na finančne transakcije, ker kot take niso valutne
transakcije. Opredelitev pojma finančne institucije je
široka in zajema zlasti investicijska podjetja, organizirane trge, kreditne
institucije, zavarovalnice in pozavarovalnice, kolektivne naložbene podjeme in
njihove upravitelje, pokojninske sklade in njihove upravitelje, holdinge,
finančne lizinške družbe, subjekte s posebnim namenom ter se, če je to mogoče,
sklicuje na opredelitve pojmov iz ustrezne zakonodaje EU, sprejete za
regulativne namene. Poleg tega bi bilo kot finančne institucije treba
obravnavati druga podjetja, institucije, organe ali osebe, ki izvajajo določene
finančne dejavnosti s pomembno povprečno letno vrednostjo finančnih transakcij.
Trenutni predlog določa prag v višini 50 % skupnih povprečnih čistih letnih
prihodkov od prodaje zadevnega subjekta. Predlagana direktiva podaja nadaljnje tehnične
podrobnosti za izračun vrednosti finančnih transakcij in povprečja vrednosti v
zvezi s subjekti, ki bi se lahko obravnavali kot finančne institucije samo na
osnovi vrednosti finančnih transakcij, ki jih izvedejo, ter vsebuje določbo za
primere, ko se takšni subjekti ne morejo več obravnavati kot finančne
institucije. Centralne nasprotne stranke, centralni registri vrednostnih papirjev,
mednarodni centralni registri vrednostnih papirjev ter države članice in javni
organi, zadolženi za upravljanje z javnim dolgom, se ne štejejo za finančne
institucije, če ne opravljajo dejavnosti trgovanja. Poleg tega so ključni za
učinkovitejše in preglednejše delovanje finančnih trgov ter za ustrezno
upravljanje z javnim dolgom. Vendar bi se zaradi njihove osrednje vloge
nekatere obveznosti v zvezi z zagotavljanjem plačila davkov davčnim organom in
preverjanjem plačila davkov morale še naprej uporabljati. Območje uporabe predlaganega davka na finančne
transakcije in pravice sodelujočih držav članic do obdavčitve so določeni na
podlagi pravil iz člena 4. Ta določba se nanaša na pojem „ustanovitev“.
Pojem v osnovi temelji na načelu „stalnega prebivališča/sedeža“, dopolnjenem z
elementi načela izdaje, z namenom učinkovitejšega preprečevanja selitev
(podrobnosti v zvezi s slednjim so podane v nadaljevanju dokumenta). Finančna transakcija je obdavčljiva v
sodelujoči državi članici, če ima ena od strank v transakciji sedež na ozemlju
sodelujoče države članice v skladu z merili iz člena 4. Transakcija bo
obdavčena v sodelujoči državi članici, na ozemlju katere ima finančna
institucija sedež, če je ta institucija stranka v transakciji, ki deluje za
svoj račun ali za račun druge osebe ali deluje v imenu stranke v transakciji. Če imajo različne finančne institucije, ki so
stranke v transakciji ali delujejo v njihovem imenu, sedeže na ozemljih
različnih sodelujočih držav članic, bo v skladu z merili iz člena 4 vsaka
od teh različnih držav članic lahko obdavčila transakcijo po stopnjah, ki jih
je določila v skladu s tem predlogom. Kadar imajo te institucije sedež na
ozemlju države, ki ni sodelujoča država članica, se v sodelujoči državi članici
za transakcijo ne uporablja davek na finančne transakcije, razen če ima ena od
strank v transakciji sedež v sodelujoči državi članici, pri čemer se bo v tem
primeru štelo, da ima finančna institucija, ki nima sedeža v sodelujoči državi
članici, sedež v zadevni sodelujoči državi članici, v kateri bo transakcija
tudi obdavčljiva. Ena od posebnih sprememb zaradi novega okvira
okrepljenega sodelovanja se nanaša na prejšnji člen 3(1)(a) iz začetnega
predloga. V začetnem predlogu je sklicevanje na finančno institucijo, ki „ima
dovoljenje“ v državi članici, zajemalo dovoljenja za glavni sedež in
dovoljenja, ki so jih zadevne države članice zagotovile v zvezi s
transakcijami, ki jih upravljajo finančne institucije iz tretjih držav, ki niso
fizično prisotne na ozemlju zadevne države članice. V prejšnji ureditvi lahko
transakcije zajema, odvisno od primera, „potni list“, ki je predviden v
zakonodaji EU. Edino „dovoljenje“ je nato dovoljenje, izdano glavnemu sedežu
finančne institucije. V okviru okrepljenega sodelovanja lahko pride do nove
ureditve, in sicer institucij z glavnim sedežem v nesodelujoči državi članici, ki
na osnovi „potnega lista“ poslujejo v jurisdikciji davka na finančne
transakcije (prim. člen 31 Direktive 2004/39/ES). Slednje bi bilo treba
prilagoditi primeru institucij iz tretjih držav, ki poslujejo na osnovi
posebnega dovoljenja države članice, ki jo transakcija zadeva. Načelo stalnega prebivališča/sedeža
dopolnjujejo tudi elementi „načela izdaje“ kot zadnjega sredstva, da bi se
izboljšala odpornost sistema na selitve. Z dopolnitvijo načela stalnega
prebivališča/sedeža z načelom izdaje bo selitev dejavnosti in sedežev izven
jurisdikcij davka na finančne transakcije dejansko postala manj ugodna, ker bo
trgovanje s finančnimi instrumenti, ki se obdavčujejo po slednjem načelu in so
izdani v jurisdikcijah davka na finančne transakcije, kljub temu obdavčljivo.
To bi veljalo v primerih, ko nobena od strank v transakciji ne bi bila
„ustanovljena“ v sodelujoči državi članici na podlagi meril iz začetnega
predloga Komisije, vendar bi takšne stranke trgovale s finančnimi instrumenti,
izdanimi v tej državi članici. To se nanaša predvsem na delnice, obveznice in
enakovredne vrednostne papirje, instrumente denarnega trga, strukturirane
produkte, enote in delnice v kolektivnih naložbenih podjemih ter izvedene
finančne instrumente, s katerimi se trguje na mestih ali platformah za
organizirano trgovanje. V okviru načela izdaje, ki predstavlja osnovo tudi za
nekatere nacionalne davke za finančni sektor, je transakcija povezana s
sodelujočo državo članico, v kateri se nahaja izdajatelj. Za osebe, vključene v
tako transakcijo, se bo zaradi te povezave štelo, da so ustanovljene v takšni
državi članici, in zadevne finančne institucije bodo tej državi morale plačati
davek na finančne transakcije. Za vsa zgoraj omenjena merila se splošni predpis
uporablja za primer, ko oseba, ki je zavezana plačilu davka, dokaže, da ne
obstaja nikakršna povezava med ekonomsko vsebino transakcije in ozemljem
katerekoli sodelujoče države članice. V takem primeru se za finančno
institucijo ali drugo osebo ne šteje, da je ustanovljena v sodelujoči državi
članici. Gledano v celoti se z navezujočimi
okoliščinami, izbranimi v kombinaciji z zgoraj omenjenim splošnim predpisom,
zagotovi, da lahko do obdavčenja pride samo v primeru zadostne povezave med
transakcijo in ozemljem jurisdikcije davka na finančne transakcije. Tako kot v
obstoječi zakonodaji EU na področju posrednih davkov se načela teritorialnosti
v celoti spoštujejo. 3.3.3. Poglavje III
(Obračunavanje, davčna osnova in stopnje) Kot trenutek nastanka obveznosti obračuna
davka je določen trenutek, ko se izvede finančna transakcija. Naknadna odpoved
se ne more šteti kot razlog za neobračunavanje davka, razen v primerih napak. Ker so transakcije z izvedenimi finančnimi
instrumenti in finančnimi instrumenti, ki niso izvedeni, drugačne vrste in imajo
drugačne značilnosti, jih je treba povezati z različnimi obdavčljivimi zneski. Za nakup in prodajo finančnih instrumentov
(razen izvedenih finančnih instrumentov) se običajno določi cena ali katera
koli druga oblika nadomestila. Smiselno je, da je ta določena kot davčna
osnova. Vendar so potrebna posebna pravila, da se prepreči izkrivljanje trga,
kadar je nadomestilo nižje od tržne cene ali v primeru transakcij med subjekti
skupine, ki niso zajete s pojmoma nakupa in prodaje. V takih primerih je davčna
osnova med neodvisnimi in nepovezanimi strankami določena tržna cena v trenutku
nastanka obveznosti obračuna davka na finančne transakcije. Za takšne
transakcije med subjekti skupine je verjetno, da bodo vključevale prenose brez
nadomestila, medtem ko prenosi v zameno za nadomestilo ustrezajo pojmoma nakupa
in prodaje. Za nakup/prodajo, prenos, izmenjavo, sklenitev
pogodb na izvedene finančne instrumente in pomembne spremembe takih pogodb je
davčna osnova davka na finančne transakcije nominalna vrednost, navedena v
pogodbi na izvedene finančne instrumente na datum, ko je kupljena/prodana,
prenesena, izmenjana, sklenjena ali ko se zadevni posel pomembno spremeni. S
tem pristopom bi se omogočila enostavna uporaba davka na finančne transakcije
za pogodbe na izvedene finančne instrumente ter hkrati zagotovili nizki stroški
za skladnost in nizki upravni stroški. Ta pristop tudi oteži umetno zniževanje
davčne obremenitve z ustvarjalnim oblikovanjem pogodb na izvedene finančne
instrumente, saj ne bi obstajala davčna spodbuda za sklenitev pogodbe, ki
temelji zgolj na razlikah v cenah ali vrednostih. Poleg tega to pomeni
obdavčevanje v trenutku nakupa/prodaje, prenosa, izmenjave, sklenitve pogodbe
ali pomembne spremembe zadevnega posla v primerjavi z obdavčevanjem denarnih
tokov v različnih trenutkih trajanja pogodbe. Stopnja, ki se v tem primeru
uporabi, mora biti razmeroma nizka, da bo davčna obremenitev ustrezna. V sodelujočih državah članicah bodo morda
potrebne posebne določbe, da se preprečijo goljufije in izogibanje davkom,
predlaga pa se tudi splošen predpis o preprečevanju zlorab (glej tudi
oddelek 3.3.4). To pravilo bi se na primer lahko uporabilo, kadar je
nominalni znesek umetno razdeljen: nominalni znesek menjalnega posla je lahko
na primer razdeljen z arbitrarno velikim faktorjem, vsa plačila pa so lahko
pomnožena z enakim faktorjem. Tako bi ostali denarni tokovi instrumenta
nespremenjeni, višina davčne osnove pa bi se arbitrarno znižala. Potrebne so posebne določbe za določitev
davčne osnove za transakcije, kadar so davčna osnova ali njeni deli v valuti,
ki ni valuta sodelujoče države članice, v kateri se odmeri davek. Transakcije z izvedenimi finančnimi
instrumenti in drugimi finančnimi instrumenti so po naravi različne. Poleg tega
se bodo trgi verjetno različno odzivali na davek na finančne transakcije, ki se
bo uporabljal za vsako od teh dveh kategorij. Iz teh razlogov in zaradi
zagotovitve na splošno pravičnega obdavčenja se morajo stopnje za ti dve
kategoriji razlikovati. Pri stopnjah je treba upoštevati tudi razlike
v metodah, ki se uporabljajo za določanje davčnih osnov. Na splošno so predlagane minimalne davčne
stopnje (nad katerimi bo manevrski prostor za nacionalne politike) dovolj
visoke, da se bo lahko dosegel cilj uskladitve iz te direktive. Hkrati so
predlagane stopnje dovolj nizke, da se tveganja za selitev kar najbolj
zmanjšajo. 3.3.4. Poglavje IV (Plačilo
davka na finančne transakcije, povezane obveznosti ter preprečevanje davčnih
utaj, izogibanja davkom in zlorab na področju davkov) Ta predlog določa področje uporabe davka s
sklicevanjem na finančne transakcije, v katerih je stranka finančna institucija
s sedežem na ozemlju zadevne sodelujoče države članice (ki deluje za svoj račun
ali za račun druge osebe), ali transakcije, v katerih institucija deluje v
imenu stranke. Dejansko finančne institucije večino transakcij izvedejo na
finančnih trgih, pri čemer mora biti davek na finančne transakcije osredotočen
na finančni sektor kot tak in ne na državljane. Zato bi institucije morale biti
zavezane plačilu davka davčnim organom sodelujočih držav članic, na ozemljih
katerih se šteje, da so te finančne institucije ustanovljene. Vendar kadar
finančna institucija deluje v imenu ali za račun druge finančne institucije, bi
morala samo ta druga finančna institucija plačati davek, da se prepreči
določena kaskadnost oz. plačevanje davka na davek. Predlagano je tudi, da se v čim večji meri
zagotovi, da se davek na finančne transakcije dejansko plačuje. V skladu s
pogoji tega predloga bi zato v primeru, da davek na finančne transakcije, ki ga
je treba plačati za neko transakcijo, ni bil pravočasno plačan, vsaka stranka v
taki transakciji morala biti solidarno odgovorna za plačilo davka. Poleg tega
je treba državam članicam omogočiti, da določijo, da so druge osebe solidarno
odgovorne za plačilo davka, vključno v primerih, ko ima stranka v transakciji
glavni sedež zunaj ozemlja sodelujočih držav članic. Ta predlog določa tudi roke za plačilo davka
na finančne transakcije na račune, ki jih določijo sodelujoče države članice.
Večina finančnih transakcij se izvaja z elektronskimi sredstvi. V tem primeru
bi moral biti davek na finančne transakcije plačan takoj ob nastanku obveznosti
obračuna davka. V drugih primerih bi moral biti davek na finančne transakcije
plačan v obdobju, ki je dovolj dolgo, da se lahko plačilo ročno obdela, in ki
zagotavlja, da se preprečijo prednosti neupravičenih denarnih tokov, ki bi jih
imela zadevna finančna institucija. Glede na to se šteje za ustrezno obdobje
treh delovnih dni od nastanka obveznosti obračuna davka. Sodelujoče države članice bi morale biti
zavezane sprejeti ustrezne ukrepe za registracijo, obračunavanje, poročanje in
izpolnjevanje drugih obveznosti, da se bo davek na finančne transakcije
odmerjal natančno in pravočasno ter bo davčnim organom dejansko plačan. V zvezi
s tem se predlaga pooblastilo Komisiji, da zagotovi nadaljnje podrobnosti. To
je potrebno za to, da se zagotovijo usklajeni ukrepi, ki bodo zmanjšali stroške
zagotavljanja skladnosti za gospodarske subjekte, in omogočijo hitre tehnične
prilagoditve, kadar so potrebne. Sodelujoče države članice bi morale v zvezi s
tem izkoristiti obstoječo in prihodnjo zakonodajo EU o finančnih trgih, ki
vključuje obveznosti poročanja in vzdrževanja podatkov v zvezi s finančnimi
transakcijami. Predlagana direktiva bi države članice tudi
zavezala k sprejetju ukrepov za preprečevanje goljufij in izogibanja davkom. Da bi se obravnavalo tveganje zlorab, ki bi
lahko škodile pravilnemu delovanju skupnega sistema, se predlaga tudi določitev
vrste podrobnosti v tej direktivi. Predlog tako vsebuje splošen predpis o
preprečevanju zlorab, ki temelji na podobni določbi iz Priporočila Komisije z
dne 6. decembra 2012 o agresivnem davčnem načrtovanju[15], ter določbo, ki temelji na
istih načelih, vendar se nanaša na posebne probleme v zvezi s potrdili o
deponiranju in podobnimi vrednostnimi papirji. Da bi se preprečili zapleti pri pobiranju
davka z različnimi metodami ter posledično nepotrebni stroški zagotavljanja
skladnosti, bi morale biti metode, ki jih sodelujoče države članice uporabljajo
za pobiranje davka na finančne transakcije, enotne do takšne mere, kot je
potrebno za te namene. Takšne enotne metode bi prispevale tudi k enakopravnemu
obravnavanju vseh davkoplačevalcev. Zato predlagana direktiva zagotavlja
pooblastilo Komisiji, da v ta namen sprejme izvedbene ukrepe. Da bi se izboljšalo upravljanje davkov, bi
sodelujoče države članice lahko uvedle državne (javno dostopne) registre za
subjekte, za katere se uporablja davek na finančne transakcije. V praksi bi
lahko izkoristile obstoječo kodifikacijo, na primer identifikacijske kode
podjetja (BIC/ISO 9362) tako za finančne kot za nefinančne institucije, oznake
za razvrstitev finančnih instrumentov (CFI/ISO 10962) za finančne instrumente
in oznake identifikatorja trga (MIC/ISO 10383) za različne trge. Poleg razprav o opredelitvi enotnih metod za
pobiranje davkov v ustreznem odboru bo Komisija morda organizirala redna
srečanja strokovnjakov, da bi s sodelujočimi državami članicami razpravljala o
izvajanju direktive po njenem sprejetju, zlasti o načinih, kako se lahko
zagotovita ustrezno plačevanje davka in preverjanje plačevanja, pa tudi o
zadevah, ki se nanašajo na preprečevanje utajevanja in izogibanja davkom ter
zlorab na področju davkov. Ta osnutek direktive ne obravnava vprašanj
glede upravnega sodelovanja, ki jih zajemajo obstoječi instrumenti, povezani z
odmero in izterjavo davkov, zlasti Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011
o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi
Direktive 77/799/EGS[16]
(uporablja se od 1. januarja 2013) ter Direktiva Sveta 2010/24/EU z
dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z
davki, carinami in drugimi ukrepi[17]
(uporablja se od 1. januarja 2012). V tem dokumentu predlagana
direktiva ne povečuje področja uporabe teh instrumentov, niti ga ne omejuje. Instrumenti
se še naprej uporabljajo za vse davke vseh vrst, ki jih naloži država članica ali
se naložijo v njenem imenu [18],
kar zajema davek na finančne transakcije ter kateri koli drug tako naložen
davek. Uporabljajo se za vse države članice, ki bi morale zagotavljati pomoč v
okviru omejitev in pogojev teh instrumentov. Drugi instrumenti, ki so
relevantni v tem okviru, vključujejo večstransko Konvencijo OECD in Sveta Evrope
o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah[19]. Zgoraj opisana pravila skupaj s konceptualnim
pristopom, na katerem temelji davek na finančne transakcije (široko področje
uporabe, široko opredeljeno načelo stalnega prebivališča/sedeža, brez izjem), omogočajo
zmanjšanje davčnih utaj, izogibanja davkom in davčnih zlorab. 3.3.5. Poglavje V (Končne določbe) Glede na cilj uskladitve iz tega predloga se
sodelujočim državam članicam ne sme dovoliti, da ohranijo ali uvedejo davke na
finančne transakcije, kot so opredeljene v tem predlogu, ki niso davek na
finančne transakcije iz predlagane direktive ali DDV. Kar zadeva DDV, še naprej
velja pravica do izbire za obdavčitev iz člena 137(1)(a) Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost[20]. Drugi davki, kot so davki na
zavarovalne premije itd., so seveda drugačni, kar velja tudi za provizije za
registracijo pri finančnih transakcijah, kadar pomenijo dejansko povrnitev
stroškov ali nadomestilo za opravljeno storitev. Zato ta predlog ne zadeva
takšnih davkov ali provizij. Za sodelujoče države članice se predlaga, da
Komisiji sporočijo besedilo določb, s katerimi bi se predlagana direktiva
prenesla v nacionalna prava. V zvezi s tem se ne predlaga predložitev
obrazložitvenih dokumentov, saj je število členov v predlogu in posledičnih
obveznosti za države članice majhno. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Na podlagi predhodnih ocen je bilo
ugotovljeno, da bi bilo, odvisno od tržnih odzivov, v vseh sodelujočih državah
članicah na letni osnovi mogoče zbrati med 30 in 35 milijard EUR, če bi se
prvotni predlog za 27 držav članic uporabil za 11 držav. Vendar, če se
upoštevajo neto učinki prilagoditev, opravljenih v primerjavi s prvotnim
predlogom, zlasti v zvezi z (i) izdajo enot in delnic KNPVP in AIS, ki ne
štejejo več kot transakcija na primarnem trgu, in (ii) določbami o
preprečevanju selitev v načelu stalnega prebivališča/sedeža, ki so v primerjavi
s prvotnimi okrepljene, saj so dopolnjene z elementi načela izdaje, se po
predhodnih ocenah pričakuje, da bi prihodki iz tega davka znašali okrog 31
milijard EUR letno. V predlogu Komisije za Sklep Sveta o sistemu
virov lastnih sredstev Evropske unije z dne 29. junija 2011[21], kakor je bil spremenjen 9. novembra 2011[22], je bilo določeno, da bo del
prejemkov iz naslova davka na finančne transakcije predstavljal vir lastnih
sredstev za proračun EU. Na BND temelječa sredstva, ki se prejemajo od
sodelujočih držav članic, bi se ustrezno zmanjšala. Na zasedanju Evropskega sveta dne 7./8.
februarja 2013 so bile sodelujoče države članice pozvane, naj preučijo, ali bi
lahko postal davek na finančne transakcije osnova za nov vir lastnih sredstev v
proračunu EU. 2013/0045 (CNS) Predlog DIREKTIVA SVETA o izvajanju okrepljenega sodelovanja na
področju davka na finančne transakcije SVET EVROPSKE UNIJE JE – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 113 Pogodbe, ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/52/EU z dne 22. januarja 2013
o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije[23], ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[24], ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[25],
v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Komisija je leta 2011
ugotovila, da na vseh ravneh poteka razprava o dodatni obdavčitvi finančnega
sektorja. Vzrok za to razpravo je želja po zagotovitvi, da finančni sektor
pošteno in pomembno prispeva h kritju stroškov krize in bo v prihodnosti
obdavčen na pravičen način v primerjavi z drugimi sektorji, po preprečevanju
pretirano tveganih dejavnosti finančnih institucij, dopolnitvi regulativnih
ukrepov, namenjenih izogibanju prihodnjim krizam, in dodatnih prihodkih za
splošni proračun ali posebne namene politike. (2) Svet je s Sklepom 2013/52/EU
odobril okrepljeno sodelovanje med Belgijo, Nemčijo, Estonijo, Grčijo, Španijo,
Francijo, Italijo, Avstrijo, Portugalsko, Slovenijo in Slovaško (v nadaljnjem
besedilu: sodelujoče države članice) na področju davka na finančne transakcije. (3) Da se ob upoštevanju izjemno
visoke mobilnosti večine zadevnih finančnih transakcij prepreči izkrivljanje
zaradi enostranskih ukrepov sodelujočih držav članic in s tem izboljša pravilno
delovanje notranjega trga, je pomembno, da so osnovne značilnosti davka na
finančne transakcije v sodelujočih državah članicah usklajene na ravni Unije.
Zato bi bilo treba preprečiti spodbude za davčno arbitražo med sodelujočimi
državami članicami, izkrivljanje pri razporeditvi med finančnimi trgi v
navedenih državah in možnosti za dvojno obdavčevanje ali neobdavčevanje. (4) Izboljšanje delovanja
notranjega trga, zlasti preprečevanje izkrivljanj med sodelujočimi državami
članicami, zahteva, da se davek na finančne transakcije uporablja za široko
zastavljeno skupino finančnih institucij in transakcij, za trgovanje z
različnimi finančnimi instrumenti, vključno s strukturiranimi produkti, na
organiziranih trgih in prostem trgu ter za sklepanje vseh pogodb na izvedene
finančne instrumente in pomembne spremembe zadevnih poslov. (5) Načeloma je vsak dogovorjen prenos
enega ali več finančnih instrumentov povezan z neko transakcijo, za katero bi se
moral zaradi takega dogovorjenega prenosa obračunati davek na finančne
transakcije. Ker izmenjava finančnih instrumentov privede do dveh takšnih
prenosov, bi se moralo za preprečevanje izogibanja davkom za vsako tako
izmenjavo šteti, da privede do dveh transakcij. Finančni instrumenti se s
pogodbami o začasnem nakupu in začasni prodaji ter pogodbami o posoji in
izposoji vrednostnih papirjev neki osebi dajo na voljo za določeno obdobje. Za
vse takšne pogodbe in njihove pomembne spremembe bi se zato moralo šteti, da
privedejo do ene same transakcije. (6) Za ohranitev učinkovitega in
preglednega delovanja finančnih trgov ali upravljanja z javnim dolgom je treba s
področja uporabe davka na finančne transakcije izključiti nekatere subjekte, če
ti opravljajo naloge, ki same po sebi niso obravnavane kot trgovinska
dejavnost, ampak kot dejavnost, ki omogoča trgovanje ali ki ščiti upravljanje z
javnim dolgom. Vendar bi za subjekte, izključene posebej zaradi njihove
osrednje vloge za delovanje finančnih trgov ali upravljanje z javnim dolgom,
morala veljati pravila, ki zagotavljajo ustrezno plačevanje davka davčnim
organom in preverjanje plačevanja. (7) Obdavčenje finančnih
transakcij ne bi smelo negativno vplivati na možnosti refinanciranja finančnih
institucij in držav, prav tako pa ne na monetarne politike na splošno. Zato se davek
na finančne transakcije ne bi smel uporabljati za transakcije z Evropsko
centralno banko, Evropskim instrumentom za finančno stabilnost, Evropskim
mehanizmom za stabilnost, Evropsko unijo, kadar ta opravlja funkcijo
upravljanja s svojimi sredstvi, plačilnobilančnimi posojili in podobnimi
dejavnostmi, in centralnimi bankami držav članic. (8) Z izjemo sklepanja pogodb na
izvedene finančne instrumente ali pomembnih sprememb teh pogodb, bi bilo treba
trgovanje na primarnih trgih in transakcije, ki so pomembne za državljane in
podjetja, kot so sklepanje zavarovalnih pogodb, najemanje stanovanjskih kreditov,
posojila za nakup ali plačilne storitve, izključiti s področja uporabe davka na
finančne transakcije, da se ne ogrozi zbiranje kapitala s strani družb in vlad
ter se preprečijo učinki na gospodinjstva. (9) Določbe Direktive Sveta 2008/7/ES
z dne 12. februarja 2008 o posrednih davkih na zbiranje kapitala[26] se še naprej v celoti
uporabljajo. Člen 5(1)(e) in (2) navedene direktive je relevanten za
področje, ki ga zajema ta direktiva, in ob upoštevanju člena 6(1)(a)
navedene direktive prepoveduje kakršnokoli obdavčenje transakcij, navedenih v
njenih določbah. Za transakcije, v zvezi s katerimi Direktiva 2008/7/ES
prepoveduje ali bi lahko prepovedovala obdavčenje, se zato davek na finančne
transakcije ne bi smel uporabljati. Ne glede na obseg, v katerem Direktiva 2008/7/ES
prepoveduje obdavčenje izdaje delnic ali enot kolektivnih naložbenih podjemov,
vprašanja davčne nevtralnosti zahtevajo enotno obravnavanje izdaj vseh teh
podjemov. Vendar odkup tako izdanih delnic in enot nima značilnosti transakcije
na primarnem trgu in bi zato moral biti obdavčljiv. (10) Obračunavanje in davčno osnovo
bi bilo treba uskladiti, da se prepreči izkrivljanje na notranjem trgu. (11) Trenutka obračunavanja se ne
bi smelo neupravičeno odložiti in bi se moral ujemati s trenutkom, ko se izvede
finančna transakcija. (12) Za čim preprostejšo določitev
davčne osnove, da se omejijo stroški za podjetja in davčne uprave, bi bilo
treba v primeru finančnih transakcij, ki niso povezane s pogodbami na izvedene
finančne instrumente, običajno upoštevati nadomestilo, zagotovljeno v okviru
transakcije. Kadar nadomestilo ni zagotovljeno ali je nižje od tržne cene, bi
se tržna cena morala obravnavati kot ustrezen odraz vrednosti transakcije.
Enako bi bilo treba zaradi preprostega izračuna pri nakupu/prodaji, prenosu,
izmenjavi, sklenitvi pogodb na izvedene finančne instrumente ali pomembni
spremembi teh poslov uporabiti nominalni znesek, naveden v pogodbi. (13) Zaradi enake obravnave bi se
enotna davčna stopnja morala uporabljati v vsaki kategoriji transakcij, torej
pri trgovanju s finančnimi instrumenti, ki niso izvedeni finančni instrumenti,
ter pomembnih spremembah zadevnih poslov na eni strani in nakupu/prodaji,
prenosu, izmenjavi, sklenitvi pogodb na izvedene in finančne instrumente ter pomembni
spremembi teh poslov na drugi. (14) Da se obdavčitev določi zlasti
za sam finančni sektor in ne za državljane in ker finančne institucije izvedejo
veliko večino transakcij na finančnih trgih, bi se moral davek uporabljati za
navedene institucije ne glede na to, ali trgujejo v svojem imenu, v imenu
drugih oseb, za lasten račun ali za račun drugih oseb. (15) Zaradi visoke mobilnosti
finančnih transakcij in za zmanjšanje možnega izogibanja plačilu davka bi se
moral davek na finančne transakcije uporabljati na podlagi načela stalnega
prebivališča/sedeža. Za dodatno zmanjšanje tveganja selitev transakcij bi bilo
treba, čeprav se bo zaradi enostavnejše uporabe ohranilo enotno sklicevanje na
„ustanovitev“, to načelo dopolniti z elementi načela izdaje. Tako bi se pri
transakcijah z nekaterimi finančnimi instrumenti za vključene osebe moralo
šteti, da so ustanovljene v sodelujoči državi članici, v kateri je bil
instrument izdan. (16) Najmanjše davčne stopnje bi
bilo treba določiti na dovolj visoki ravni, da se izpolni cilj uskladitve
skupnega davka na finančne transakcije. Hkrati morajo biti dovolj nizke, da se
zmanjša tveganje za selitev. (17) Preprečiti bi bilo treba, da
je katera koli stran v eni sami transakciji obdavčena več kot enkrat. Kadar
finančna institucija deluje v imenu ali za račun druge finančne institucije, bi
zato samo druga finančna institucija morala biti zavezana plačilu davka na
finančne transakcije. (18) Da se lahko davek na finančne
transakcije odmeri natančno in pravočasno, bi bilo treba od sodelujočih držav
članic zahtevati, da sprejmejo potrebne ukrepe. (19) Da se preprečijo davčne
goljufije in utaje, bi bilo treba od sodelujočih držav članic zahtevati, da
sprejmejo potrebne ukrepe. (20) Da se preprečijo izogibanje
davkom in zlorabe na področju davkov prek umetnih shem, je treba določiti splošen
predpis o preprečevanju zlorab. Treba bi bilo dodati specifično pravilo, osnovano
na istih načelih, da bi se obravnavali posebni problemi, povezani s potrdili o
deponiranju in podobnimi vrednostnimi papirji. (21) Da bi se omogočilo sprejetje
podrobnejših pravil na nekaterih tehničnih področjih v zvezi z obveznostmi
glede registracije, obračunavanja, poročanja in drugimi obveznostmi, katerih
cilj je zagotoviti, da je davek na finančne transakcije, plačljiv davčnim
organom, dejansko plačan, in po potrebi njihova pravočasna prilagoditev, bi
bilo treba v zvezi z določanjem potrebnih ukrepov Komisijo pooblastiti za
sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske
unije. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi
ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri
pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti pravočasno in ustrezno
predložitev pomembnih dokumentov Svetu. (22) Za zagotovitev enotnih pogojev
za izvajanje te direktive na področju pobiranja davka v sodelujočih državah
članicah bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta
pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi
splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje
izvedbenih pooblastil Komisije[27]. (23) Ker bodo udeleženci na trgu
potrebovali nekaj časa, da se prilagodijo novim pravilom, bi bilo treba
zagotoviti ustrezno obdobje med sprejetjem nacionalnih pravil, potrebnih za
izpolnjevanje zahtev te direktive, in uporabo teh pravil. (24) Ker cilja te direktive, in
sicer uskladitve bistvenih značilnosti davka na finančne transakcije v sodelujočih
državah članicah na ravni Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in
ker se ta cilj zaradi izboljšanja pravilnega delovanja enotnega trga lažje
doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom
subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom
sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno
za doseganje navedenega cilja – SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO: Poglavje I
Vsebina in opredelitev pojmov Člen 1
Vsebina 1. Ta direktiva izvaja
okrepljeno sodelovanje, odobreno s Sklepom 2013/52/EU, z določitvijo ukrepov za
usklajeni davek na finančne transakcije. 2. Sodelujoče države članice
davek na finančne transakcije obračunavajo v skladu s to direktivo. Člen 2
Opredelitev pojmov 1. V tej direktivi se
uporabljajo naslednje opredelitve pojmov: (1)
„sodelujoča država članica“ pomeni državo članico,
ki v trenutku nastanka obveznosti obračuna davka na finančne transakcije v
skladu s to direktivo sodeluje pri okrepljenem sodelovanju na področju davka na
finančne transakcije na podlagi Sklepa 2013/52/EU ali na podlagi sklepa,
sprejetega v skladu z drugim ali tretjim pododstavkom člena 331(1) PDEU; (2)
„finančna transakcija“ pomeni: (a)
nakup in prodajo finančnega instrumenta pred
pobotom ali poravnavo; (b)
prenos pravice do razpolaganja s finančnim
instrumentom med subjekti skupine kot lastnik in drugo enakovredno dejavnost,
ki vključuje prenos tveganja v zvezi s finančnim instrumentom, v primerih, ki
niso zajeti v točki (a); (c)
sklenitev pogodbe na izvedene finančne instrumente
pred pobotom ali poravnavo; (d)
izmenjavo finančnih instrumentov; (e)
pogodbo o začasni prodaji, pogodbo začasnem nakupu,
pogodbo o posoji vrednostnih papirjev in pogodbo o izposoji vrednostnih
papirjev; (3)
„finančni instrumenti“ pomenijo finančne
instrumente, kot so opredeljeni v oddelku C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[28],
in strukturirane produkte; (4)
„pogodba na izvedene finančne instrumente“ pomeni
finančni instrument, kot je opredeljen v točkah (4) do (10) oddelka C
Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, kakor se uporabljajo v členih 38 in 39
Uredbe Komisije (ES) št. 1287/2006[29]; (5)
„pogodba o začasni prodaji“ in „pogodba o začasnem
nakupu“ pomeni posel, kot je opredeljen v členu 3(1)(m) Direktive 2006/49/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[30]; (6)
„pogodba o posoji vrednostnih papirjev“ in „pogodba
o izposoji vrednostnih papirjev“ pomeni posel iz člena 3 Direktive 2006/49/ES; (7)
„strukturirani produkt“ pomeni vrednostne papirje,
s katerimi se trguje, ali druge finančne instrumente, ki so na voljo z
listinjenjem v skladu s členom 4(36) Direktive 2006/48/ES Evropskega
parlamenta in Sveta[31],
ali z enakovrednimi transakcijami, ki vključujejo prenos tveganj, razen
kreditnega tveganja; (8)
„finančna institucija“ pomeni: (a)
investicijsko podjetje, kot je opredeljeno v
členu 4(1)(1) Direktive 2004/39/ES; (b)
reguliran trg, kot je opredeljen v členu 4(1)(14)
Direktive 2004/39/ES, in katero koli mesto ali platformo za organizirano
trgovanje; (c)
kreditno institucijo, kot je opredeljena v
členu 4(1) Direktive 2006/48/ES; (d)
zavarovalnico in pozavarovalnico, kot sta
opredeljeni v členu 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in
Sveta[32]; (e)
kolektivni naložbeni podjem za vlaganja v
prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot je opredeljen v členu 1(2)
Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta[33], in družbo za upravljanje, kot
je opredeljena v členu 2(1)(b) Direktive 2009/65/ES; (f)
pokojninski sklad ali institucijo za poklicno
pokojninsko zavarovanje, kot je opredeljena v členu 6(a) Direktive 2003/41/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[34],
naložbenega upravitelja takšnega sklada ali institucije; (g)
alternativni investicijski sklad (AIS) in
upravitelja alternativnega investicijskega sklada (UAIS), kot sta opredeljena v
členu 4 Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta[35]; (h)
subjekt s posebnim namenom pri listinjenju, kot je
opredeljen v členu 4(44) Direktive 2006/48/ES; (i)
namensko družbo, kot je opredeljena v členu 13(26)
Direktive 2009/138/ES; (j)
katero koli drugo podjetje, institucijo, organ ali
osebo, ki izvaja eno ali več naslednjih dejavnosti, če povprečna letna vrednost
njihovih finančnih transakcij predstavlja več kot petdeset odstotkov njihovih
skupnih povprečnih čistih letnih prihodkov od prodaje, kot so opredeljeni v
členu 28 Direktive Sveta 78/660/EGS[36];
(i) dejavnosti
iz točk 1, 2, 3 in 6 Priloge I k Direktivi 2006/48/ES; (ii) trgovanje za
lasten račun ali v imenu strank v zvezi s katerim koli finančnim instrumentom; (iii) pridobivanje
deležev v podjetjih; (iv) udeležba v
finančnih instrumentih ali njihova izdaja; (v) zagotavljanje
storitev v zvezi z dejavnostmi iz točke (iv); (9)
„centralna nasprotna stranka“ pomeni CNS, kot je
opredeljena v členu 2(1) Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega
parlamenta in Sveta[37]; (10)
„pobot“ (netting) ima pomen, kot je opredeljen v členu 2(k)
Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta[38]; (11)
„finančni instrument iz oddelka C
Priloge I k Direktivi 2004/39/ES in strukturirani produkti, izdani na
ozemlju sodelujoče države članice“ pomeni finančni instrument, ki ga izda oseba
z registriranim sedežem oziroma, v primeru fizične osebe, s stalnim
prebivališčem ali običajnim prebivališčem, če njenega stalnega prebivališča ni
mogoče določiti, v navedeni državi članici; (12)
„nominalni znesek“ pomeni temeljni nominalni znesek
ali znesek, s katerim se izračunajo izvršena plačila za določeno pogodbo na
izvedene finančne instrumente. 2. Za vse posle iz točk (a),
(b), (c) in (e) odstavka 1(2) se šteje, da privedejo do ene same finančne
transakcije. Za vsako izmenjavo iz točke (d) istega odstavka se šteje, da
privede do dveh finančnih transakcij. Za vsako pomembno spremembo poslov iz
točk (a) do (e) odstavka 1(2) se šteje, da je nov posel, ki je iste vrste kot
prvotni posel. Sprememba šteje kot pomembna zlasti, če vključuje nadomestitev
vsaj ene stranke, če se predmet ali okvir posla, vključno s časovnim okvirom,
ali dogovorjeno nadomestilo spremenijo ali če bi bil za prvotni posel odmerjen
višji davek, če bi bil sklenjen v skladu s spremenjenimi pogoji. 3. Za namene točke (8)(j)
odstavka 1: (a)
povprečna letna vrednost iz navedene točke se
izračuna za obdobje zadnjih treh koledarskih let ali za krajše obdobje, če je
obdobje pretekle dejavnosti krajše od treh let; (b)
vrednost vsake transakcije iz člena 6 je
znesek davčne osnove, kot je opredeljena v navedenem členu; (c)
vrednost vsake transakcije iz člena 7 znaša
deset odstotkov davčne osnove, kot je opredeljena v navedenem členu; (d)
če povprečna letna vrednost finančnih transakcij v
dveh zaporednih koledarskih letih ne preseže petdeset odstotkov skupnih
povprečnih čistih letnih prihodkov od prodaje, kot so opredeljeni v členu 28
Direktive 78/660/EGS, so zadevno podjetje, institucija, organ ali oseba
upravičeni, da se na njihovo zahtevo obravnavajo, kot da niso oziroma niso več
finančna institucija. Poglavje II
Področje uporabe skupnega sistema davka na finančne transakcije Člen 3
Področje uporabe 1. Ta direktiva se uporablja za
vse finančne transakcije, če je vsaj ena stranka v transakciji ustanovljena na
ozemlju sodelujoče države članice ter je finančna institucija, ustanovljena na
ozemlju sodelujoče države članice, stranka v transakciji, ki deluje za svoj
račun ali za račun druge osebe ali deluje v imenu stranke v transakciji. 2. Ta direktiva se, z izjemo
odstavkov 3 in 4 člena 10 ter odstavkov 1 do 4 člena 11, ne
uporablja za naslednje subjekte: (a)
centralne nasprotne stranke, kadar opravljajo
funkcijo centralne nasprotne stranke; (b)
centralne registre vrednostnih papirjev in
mednarodne centralne registre vrednostnih papirjev, kadar izvajajo funkcijo
centralnega registra vrednostnih papirjev ali mednarodnega centralnega registra
vrednostnih papirjev; (c)
države članice, vključno z javnimi organi, ki jim
je bila zaupana naloga upravljanja z javnim dolgom, kadar opravljajo to nalogo.
3. Če subjekt ni zavezan plačilu
davka v skladu z odstavkom 2, to ne preprečuje obdavčenja njegove
nasprotne stranke. 4. Ta direktiva se ne uporablja
za naslednje transakcije: (a)
transakcije na primarnih trgih iz člena 5(c)
Uredbe (ES) št. 1287/2006, vključno z dejavnostjo odkupa in naknadne
razporeditve finančnih instrumentov v okviru njihove izdaje; (b)
transakcije s centralnimi bankami držav članic; (c)
transakcije z Evropsko centralno banko; (d)
transakcije z Evropskim instrumentom za finančno
stabilnost in Evropskim mehanizmom za stabilnost, transakcije z Evropsko unijo
v zvezi s finančno pomočjo, zagotovljeno v skladu s členom 143 PDEU, in s
finančno pomočjo, zagotovljeno v skladu s členom 122(2) PDEU, ter transakcije z
Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo v zvezi z
upravljanjem z njunimi sredstvi; (e)
brez poseganja v točki (c) in (d) transakcije
z Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo za atomsko energijo, Evropsko
investicijsko banko in organi, ki jih je ustanovila Evropska unija ali Evropska
skupnost za atomsko energijo in za katere velja Protokol o privilegijih in
imunitetah Evropske unije, v okviru omejitev in pogojev Protokola, sporazumov o
glavnem sedežu ali vseh drugih sporazumov, sklenjenih za potrebe izvajanja
Protokola; (f)
transakcije z mednarodnimi organizacijami in organi,
ki niso navedeni v členih (c), (d) in (e) in jih kot take priznavajo javni
organi države gostiteljice, v mejah in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne
konvencije o ustanovitvi organov ali sporazumi o glavnem sedežu; (g)
transakcije, izvedene v okviru dejavnosti
prestrukturiranja iz člena 4 Direktive Sveta 2008/7/ES[39]. Člen 4
Ustanovitev 1. V tej direktivi se šteje, da
je finančna institucija ustanovljena na ozemlju sodelujoče države članice,
kadar je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev: (a)
ima dovoljenje organov navedene države članice za
takšno delovanje pri transakcijah, na katere se dovoljenje nanaša; (b)
ima dovoljenje ali je drugače upravičena do
poslovanja iz tujine, kot finančna institucija, glede na ozemlje navedene
države članice v zvezi s transakcijami, ki jih zajema takšno dovoljenje ali pravica; (c)
ima registrirani sedež v navedeni državi članici; (d)
v navedeni državi članici ima stalno prebivališče ali
običajno prebivališče, če njenega stalnega prebivališča ni mogoče določiti; (e)
v navedeni državi članici ima podružnico za
transakcije, ki jih izvaja ta podružnica; (f)
je stranka, ki deluje za lasten račun ali za račun
druge osebe ali deluje v imenu stranke v transakciji, v finančni transakciji z
drugo finančno institucijo, ustanovljeno v navedeni državi članici v skladu s
točkami (a), (b), (c), (d) ali (e), ali s stranko, ustanovljeno na ozemlju
navedene države članice, ki ni finančna institucija; (g)
je stranka, ki deluje za lasten račun ali za račun
druge osebe ali deluje v imenu stranke v transakciji, v finančni transakciji s strukturiranim
produktom ali z enim od finančnih instrumentov iz oddelka C Priloge I
k Direktivi 2004/39/ES, izdanim na ozemlju navedene države članice, z izjemo
instrumentov iz točk (4) do (10) navedenega oddelka, s katerimi se ne
trguje na platformi za organizirano trgovanje. 2. Za osebo, ki ni finančna
institucija, se šteje, da je ustanovljena na ozemlju sodelujoče države članice,
kadar je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev: (a)
ima registrirani sedež oziroma, v primeru fizične
osebe, stalno prebivališče ali običajno prebivališče, če njenega stalnega
prebivališča ni mogoče določiti, v navedeni državi članici; (b)
v navedeni državi članici ima podružnico za
finančne transakcije, ki jih izvaja ta podružnica; (c)
je stranka v finančni transakciji s strukturiranim
produktom ali z enim od finančnih instrumentov iz oddelka C Priloge I
k Direktivi 2004/39/ES, izdanim na ozemlju navedene države članice, z izjemo
instrumentov iz točk (4) do (10) navedenega oddelka, s katerimi se ne
trguje na platformi za organizirano trgovanje. 3. Ne glede na odstavka 1
in 2 se šteje, da finančna institucija ali oseba, ki ni finančna institucija,
ni ustanovljena v smislu navedenih odstavkov, če oseba, ki je zavezana plačilu
davka na finančne transakcije, dokaže, da ne obstaja povezava med ekonomsko
vsebino transakcije in ozemljem katere koli sodelujoče države članice. 4. Če je izpolnjen več kot en
pogoj s seznamov v odstavkih 1 in 2, se za opredelitev sodelujoče države
članice ustanovitve upošteva po vrsti prvi izpolnjeni pogoj s seznama. Poglavje III
Obračunavanje, davčna osnova in stopnje skupnega davka na finančne transakcije Člen 5
Obračunavanje davka na finančne transakcije 1. Obveznost obračuna davka na
finančne transakcije za vsako finančno transakcijo nastane, ko se ta izvede. 2. Naknadna odpoved ali popravek
finančne transakcije ne vpliva na obračunavanje, razen v primerih napak. Člen 6
Davčna osnova davka na finančne transakcije v primeru finančnih transakcij, ki
niso povezane s pogodbami na izvedene finančne instrumente 1. V primeru finančnih
transakcij, ki niso navedene v točki 2(c) člena 2(1) in, v zvezi s pogodbami na
izvedene finančne instrumente, v točkah 2(a), 2(b) in 2(d) člena 2(1), je
davčna osnova vse, kar sestavlja plačano ali dolgovano nadomestilo v zameno za
prenos od nasprotne stranke ali tretje stranke. 2. Ne glede na odstavek 1
je v primerih iz navedenega odstavka davčna osnova tržna cena, določena ob
nastanku obveznosti obračuna davka na finančne transakcije: (a) kadar je nadomestilo nižje od tržne cene; (b) v primerih iz točke 2(b) člena 2(1). 3. V odstavku 2 je tržna
cena celoten znesek, ki bi se plačal kot nadomestilo za zadevni finančni
instrument pri transakciji med neodvisnimi in nepovezanimi strankami. Člen 7
Davčna osnova v primeru finančnih transakcij v zvezi s pogodbami na izvedene
finančne instrumente V primeru finančnih transakcij, ki niso
navedene v točki 2(c) člena 2(1) in, v zvezi s pogodbami na izvedene finančne
instrumente, v točkah 2(a), 2(b) in 2(d) člena 2(1), je davčna osnova davka na
finančne transakcije nominalna vrednost, navedena v pogodbi na izvedene
finančne instrumente v trenutku finančne transakcije. Kadar je določena več kot ena nominalna
vrednost, se za določitev davčne osnove uporabi najvišji znesek. Člen 8
Skupne določbe o davčni osnovi Za namene členov 6 ali 7 se, če je
znesek, pomemben za določitev davčne osnove, v celoti ali delno izražen v
valuti, ki ni valuta države članice obdavčitve, kot menjalni tečaj uporabi
zadnji zabeleženi prodajni tečaj ob nastanku obveznosti obračuna davka na
finančne transakcije na najbolj reprezentativnem deviznem trgu v zadevni
sodelujoči državi članici ali menjalni tečaj, ki ga ta sodelujoča država
članica v skladu z lastnimi pravili določi s sklicevanjem na ta trg. Člen 9
Uporaba, struktura in raven stopenj 1. Sodelujoča država članica
uporabi stopnje davka na finančne transakcije, ki veljajo ob nastanku
obveznosti obračuna davka. 2. Vsaka sodelujoča država
članica stopnje določi kot odstotek davčne osnove. Te stopnje niso nižje od: (a)
0,1 % za finančne transakcije iz člena 6;
(b)
0,01 % za finančne transakcije iz člena 7. 3. Sodelujoče države članice
uporabijo enako stopnjo za vse finančne transakcije, ki spadajo v isto
kategorijo v skladu s točkama (a) in (b) odstavka 2. Poglavje IV
Plačilo skupnega davka na finančne transakcije, povezane obveznosti ter
preprečevanje davčnih utaj, izogibanja davkom in zlorab na področju davkov Člen 10
Oseba, zavezana plačilu davka na finančne transakcije davčnim organom 1. Glede na vsako finančno
transakcijo davek na finančne transakcije plača vsaka finančna institucija, ki
izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev: (a)
je stranka v transakciji in deluje za lasten račun
ali za račun druge osebe, (b)
deluje v imenu stranke v transakciji; (c)
transakcija je bila izvedena na njen račun. Davek na finančne transakcije se plača davčnim
organom sodelujoče države članice, na katere ozemlju se šteje, da je finančna
institucija ustanovljena. 2. Če finančna institucija
deluje v imenu ali za račun druge finančne institucije, je samo druga finančna
institucija zavezana plačilu davka na finančne transakcije. 3. Če dolgovani davek ni bil
plačan v roku, določenem v členu 11(5), je vsaka stranka v transakciji,
vključno z osebami, ki niso finančne institucije, solidarno odgovorna za
plačilo davka, ki ga je finančna institucija dolžna plačati na transakcijo. 4. Sodelujoče države članice
lahko določijo, da je namesto oseb, ki so zavezane plačilu davka na finančne
transakcije iz odstavkov 1, 2 in 3 tega člena, za plačilo davka solidarno
odgovorna druga oseba. Člen 11
Določbe v zvezi z roki za plačilo davka na finančne transakcije, obveznostmi za
zagotavljanje plačila in preverjanjem plačila 1. Sodelujoče države članice
določijo obveznosti registracije, obračunavanja in poročanja ter druge obveznosti
za zagotavljanje, da se davek na finančne transakcije davčnim organom dejansko
plačuje. 2. Komisija lahko v skladu s
členom 16 sprejme delegirane akte, s katerimi se opredelijo ukrepi, ki jih
v skladu z odstavkom 1 sprejmejo sodelujoče države članice. 3. Sodelujoče države članice
sprejmejo ukrepe, ki zagotavljajo, da vsaka oseba, zavezana plačilu davka na
finančne transakcije, davčnim organom predloži obračun, ki zajema vse
informacije, potrebne za izračun davka na finančne transakcije, ki ga je treba
obračunati v obdobju enega meseca, vključno s skupno vrednostjo transakcij,
obdavčenih po vsaki stopnji.
Obračun davka na finančne transakcije se predloži do desetega dne v
mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastala obveznost obračuna davka na
finančne transakcije. 4. Sodelujoče države članice
zagotovijo, da finančne institucije zadevne podatke v zvezi z vsemi finančnimi
transakcijami, ki so jih izvedle v svojem imenu ali v imenu druge osebe, za
lasten račun ali za račun druge osebe, hranijo najmanj pet let in da so podatki
na voljo davčnim organom.
Pri opredelitvi navedene obveznosti po potrebi upoštevajo obveznosti, ki so jih
že naložile finančnim institucijam glede na člen 25(2) Direktive 2004/39/ES. 5. Sodelujoče države članice
zagotovijo, da se dolgovani davek na finančne transakcije plačuje na račune, ki
jih določijo sodelujoče države članice, v naslednjih časovnih točkah: (a)
v trenutku nastanka obveznosti obračuna davka, če
se transakcija izvede elektronsko; (b)
v treh delovnih dneh od trenutka nastanka obveznosti
obračuna davka v vseh drugih primerih. Komisija lahko sprejme izvedbene akte, ki določajo
enotne metode za pobiranje dolgovanega davka na finančne transakcije. Navedeni
izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 18(2). 6. Sodelujoče države članice
zagotovijo, da davčni organi preverjajo, ali je bil davek pravilno plačan. Člen 12
Preprečevanje goljufij in utaj Sodelujoče države članice sprejmejo ukrepe za
preprečevanje davčnih goljufij in davčnih utaj. Člen 13
Splošni predpis o preprečevanju zlorab 1. Umetna ureditev ali umeten
niz ureditev, ki sta vzpostavljena z bistvenim namenom izogibanja obdavčenju in
privedeta do davčnih ugodnosti, se ne upoštevata. Sodelujoče države članice te
ureditve za davčne namene obravnavajo glede na njihovo ekonomsko vsebino. 2. Za namene odstavka 1 ureditev
pomeni vsako transakcijo, shemo, ukrep, posel, sporazum, odobritev, dogovor,
obljubo, obvezo ali dogodek. Ureditev lahko obsega več kot en korak ali del. 3. Za namene odstavka 1 sta
ureditev ali niz ureditev umetna, kadar nimata komercialne vsebine. Pri
določanju, ali sta ureditev ali niz ureditev umetna, sodelujoče države članice
zlasti upoštevajo, ali vključujeta eno od naslednjih situacij: (a)
pravne značilnosti posameznih korakov, iz katerih
je sestavljena ureditev, niso skladne s pravno vsebino celotne ureditve; (b)
ureditev ali niz ureditev se izvajata na način, ki
običajno ne bi bil uporabljen pri razumnem poslovnem ravnanju; (c)
ureditev ali niz ureditev vključujeta elemente, ki
se izenačujejo ali izključujejo; (d)
izpeljane transakcije so krožne; (e)
ureditev ali niz ureditev privedeta do pomembnih
davčnih ugodnosti, vendar se te ne odražajo v poslovnih tveganjih
davkoplačevalca ali njegovih denarnih tokovih. 4. Za namene odstavka 1 je
namen ureditve ali niza ureditev izogibanje obdavčenju, kadar sta, ne glede na
subjektivne namene davkoplačevalca, v nasprotju s ciljem, duhom in namenom
davčnih predpisov, ki bi jih bilo sicer treba spoštovati. 5. Za namene odstavka 1
namen velja za bistven, kadar se vsak drug namen, ki je ali bi bil lahko
pripisan ureditvi ali nizu ureditev, zdi kvečjemu zanemarljiv ob upoštevanju
vseh okoliščin primera. 6. Pri ugotavljanju, ali sta
ureditev ali niz ureditev privedla do davčnih ugodnosti iz odstavka 1,
sodelujoče države članice znesek davka, ki bi ga ob upoštevanju zadevnih
ureditev moral plačati davkoplačevalec, primerjajo z zneskom, ki bi ga isti
davkoplačevalec dolgoval v istih okoliščinah, če teh ureditev ne bi bilo. Člen 14
Zlorabe v primeru potrdil o deponiranju in podobnih vrednostnih papirjev 1. Brez poseganja v člen 13
se potrdilo o deponiranju ali podoben vrednostni papir, izdana z bistvenim
namenom izogibanja davku na transakcije z osnovnim vrednostnimi papirjem,
izdanim v sodelujoči državi članici, štejeta kot izdana v navedeni državi
članici, če bi v nasprotnem primeru nastala davčna ugodnost. 2. Za namene odstavka 1 se
uporabljajo odstavki 4, 5 in 6 člena 13. 3. Pri uporabi odstavka 1
se upošteva obseg, v katerem je trgovanje s potrdilom o deponiranju ali podobnim
vrednostnim papirjem nadomestilo trgovanje z osnovnim vrednostnim papirjem. Če
je do tega prišlo v pomembnem obsegu, mora oseba, zavezana plačilu davka na
finančne transakcije, dokazati, da potrdilo o deponiranju ali podoben
vrednostni papir nista bila izdana z bistvenim namenom izogibanja davku na
transakcije z osnovnim vrednostnim papirjem. Poglavje V
Končne določbe Člen 15
Drugi davki na finančne transakcije Sodelujoče države članice ne ohranijo ali
uvedejo drugih davkov na finančne transakcije, razen davka na finančne
transakcije iz te direktive ali davka na dodano vrednost iz Direktive Sveta 2006/112/ES[40]. Člen 16
Izvajanje pooblastila 1. Pooblastilo za sprejemanje
delegiranih aktov se na Komisijo prenese pod pogoji iz tega člena. 2. Pooblastilo iz člena 11(2)
se prenese za nedoločen čas od datuma iz člena 19. 3. Svet lahko kadar koli
prekliče prenos pooblastila iz člena 11(2). S sklepom o preklicu pooblastila
preneha veljati pooblastilo iz navedenega sklepa. Preklic začne veljati dan po
objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki
je v njem naveden. Na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov ne vpliva. 4. Takoj ko Komisija sprejme
delegirani akt, o tem uradno obvesti Svet. 5. Delegirani akti, sprejeti v
skladu s členoma 11(2), začnejo veljati le, če Svet temu v roku dveh mesecev od
uradnega obvestila o navedenem aktu ne nasprotuje ali če pred iztekom
navedenega roka Svet uradno obvesti Komisijo, da ne namerava nasprotovati
sprejetju akta. Ta rok se na pobudo Sveta podaljša za dva meseca. Člen 17
Obveščanje Evropskega parlamenta Komisija Evropski parlament obvesti o
delegiranih aktih, ki jih sprejme Komisija, o kakršnem koli nasprotovanju
delegiranim aktom ali o preklicu pooblastila s strani Sveta. Člen 18
Postopek v odboru 1. Komisiji pomaga odbor. Ta
odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011. 2. Pri sklicevanju na ta
odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Člen 19
Klavzula o pregledu Komisija vsakih pet let in prvič do 31. decembra 2016
Svetu predloži poročilo o uporabi te direktive in, kjer je primerno, predlog. V navedenem poročilu Komisija vsaj preuči
vpliv davka na finančne transakcije na pravilno delovanje notranjega trga,
finančnih trgov in realnega gospodarstva ter upošteva napredek na področju obdavčevanja
finančnega sektorja na mednarodni ravni. Člen 20
Prenos 1. Sodelujoče države članice
najpozneje do 30. septembra 2013 sprejmejo in objavijo zakone in
druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Besedila navedenih
predpisov takoj sporočijo Komisiji. Navedeni predpisi se začnejo uporabljati s 1. januarjem 2014.
Sodelujoče države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni
objavi. Sodelujoče države članice določijo način sklicevanja. 2. Sodelujoče države članice
Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih
na področju, ki ga ureja ta direktiva. Člen 21
Začetek veljavnosti Ta direktiva
začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 22
Naslovniki Ta direktiva je
naslovljena na sodelujoče države članice. V Bruslju, Za
Svet Predsednik PRILOGA OCENA FINANČNIH POSLEDIC
ZAKONODAJNEGA PREDLOGA 1. OKVIR PREDLOGA/POBUDE 1.1. Naslov predloga/pobude Direktiva Sveta o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije 1.2. Zadevna področja v strukturi
ABM/ABB 14 05 Davčna politika 1.3. Vrsta predloga/pobude Predlog se nanaša na nov ukrep. 1.4. Cilji 1.4.1. Večletni strateški cilj
Komisije, ki naj bi bil dosežen s predlogom Finančna stabilnost 1.4.2. Posamezni cilji in zadevne
dejavnosti v okviru ABM/ABB Posamezni cilj št. 3 Razvoj novih davčnih pobud in ukrepov za podporo ciljem politike EU Zadevne dejavnosti v strukturi ABM/ABB Naslov 14 Obdavčitev in carinska unija; ABB 05 Davčna politika 1.4.3. Pričakovani rezultati in
posledice Preprečevanje razdrobljenosti notranjega trga finančnih storitev glede na to, da se sprejema vedno več neusklajenih nacionalnih davčnih ukrepov. Zagotovitev, da finančne institucije prevzamejo ustrezen in pomemben del stroškov zaradi nedavne krize, in zagotovitev pravične obdavčitve zadevnega sektorja glede na druge sektorje. Oblikovanje ustreznih odvračilnih ukrepov za transakcije, ki ne povečujejo blaginje ali učinkovitosti finančnih trgov, in dopolnitev regulativnih ukrepov, namenjenih preprečevanju prihodnjih kriz. 1.5. Utemeljitev predloga/pobude 1.5.1. Potrebe, ki jih je treba
zadovoljiti kratkoročno ali dolgoročno Prispevati k skupnemu cilju stabilnosti v EU po finančni krizi. 1.5.2. Dodana vrednost ukrepanja EU Razdrobljenost finančnih trgov po različnih dejavnostih in državah je mogoče preprečiti ter zagotoviti enako obravnavo finančnih institucij v EU in s tem pravilno delovanje notranjega trga le z ukrepanjem na ravni EU, po potrebi prek okrepljenega sodelovanja. 1.5.3. Spoznanja iz podobnih izkušenj
v preteklosti Uvedba široko zastavljenega davka na finančne transakcije na nacionalni ravni za doseganje treh navedenih ciljev brez resnega vpliva na selitev se je pokazala za skoraj neizvedljivo (primer Švedske). 1.5.4. Skladnost in možnosti sinergij
z drugimi zadevnimi instrumenti Davki so del globalnega okvira za reševanje. Obračunavanje davka na finančne transakcije bi olajšalo prizadevanja za proračunsko konsolidacijo v državah članicah. Poleg tega je Komisija predlagala, da se del prejemkov iz naslova davka na finančne transakcije uporabi kot vir lastnih sredstev v prihodnosti – če bi se ta sredstva uporabila za financiranje proračuna EU, bi se nacionalni prispevki sodelujočih držav članic, ki temeljijo na BND, zmanjšali. 1.6. Trajanje ukrepa in finančnih
posledic Časovno neomejen predlog 1.7. Načrtovani načini upravljanja Ni relevantno. 2. UKREPI UPRAVLJANJA 2.1. Pravila o spremljanju in
poročanju Sodelujoče države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe, da se davek na finančne transakcije natančno in pravočasno odmeri, kar vključuje ukrepe za preverjanje. Ustrezne ukrepe za zagotovitev plačila davka ter spremljanje in preverjanje pravilnega plačila določijo sodelujoče države članice. 2.2. Upravljavski in kontrolni
sistem 2.2.1. Ugotovljena tveganja 1. Zamude pri prenosu direktive na ravni sodelujočih držav članic 2. Tveganje davčnih utaj, izogibanja davkom in zlorab na področju davkov 3. Tveganje selitev 2.2.2. Načrtovani načini kontrole Člen 11 Direktive vključuje posebne določbe v zvezi s preprečevanjem davčnih utaj, izogibanja davkom in zlorab na področju davkov: delegirane akte in upravno sodelovanje v davčnih zadevah. Tveganje selitev se obravnava z izbiro ustreznega sklopa davčnih stopenj in široko opredelitvijo davčne osnove. 2.3. Ukrepi za preprečevanje
goljufij in nepravilnosti Navedite obstoječe ali načrtovane
preprečevalne in zaščitne ukrepe. 3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA/POBUDE
3.1. Zadevni razdelki večletnega
finančnega okvira in odhodkovne proračunske vrstice · Obstoječe odhodkovne proračunske vrstice Po vrstnem redu
razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic. Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek številka [poimenovanje…….….] || dif./nedif. ([41]) || držav Efte[42] || držav kandidatk[43] || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe || [XX YY YY YY] || dif./ nedif. || DA/NE || DA/NE || DA/NE || DA/NE · Zahtevane nove proračunske vrstice Po vrstnem redu
razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic. Razdelek večletnega finančnega okvira || Proračunska vrstica || Vrsta odhodkov || Prispevek številka [poimenovanje…….] || dif./ nedif. || držav Efte || držav kandidatk || tretjih držav || po členu 18(1)(aa) finančne uredbe || [XX YY YY YY] || || DA/NE || DA/NE || DA/NE || DA/NE 3.2. Ocenjene posledice za odhodke
3.2.1. Povzetek ocenjenih posledic za
odhodke v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) Razdelek večletnega finančnega okvira || Številka || [poimenovanje………………………...……….] GD za <…….> || || || Leto N[44] || Leto N+1 || Leto N+2 || Leto N+3 || …vstavite ustrezno število let glede na trajanje posledic (gl. točko 1.6) || SKUPAJ Odobritve za poslovanje || || || || || || || || Številka proračunske vrstice || obveznosti || (1) || || || || || || || || plačila || (2) || || || || || || || || Številka proračunske vrstice || obveznosti || (1a) || || || || || || || || plačila || (2a) || || || || || || || || Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov[45] || || || || || || || || Številka proračunske vrstice || || (3) || || || || || || || || Odobritve za GD za <…….> SKUPAJ || obveznosti || =1+1a +3 || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. plačila || =2+2a +3 || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. Odobritve za poslovanje SKUPAJ || obveznosti || (4) || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. plačila || (5) || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov, SKUPAJ || (6) || || || || || || || || Odobritve iz RAZDELKA <….> večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || =4+ 6 || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. plačila || =5+ 6 || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. Če ima predlog/pobuda posledice za več razdelkov: Odobritve za poslovanje SKUPAJ || obveznosti || (4) || || || || || || || || plačila || (5) || || || || || || || || Odobritve za upravne zadeve, ki se financirajo iz sredstev določenih programov, SKUPAJ || (6) || || || || || || || || Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 4 večletnega finančnega okvira SKUPAJ (referenčni znesek) || obveznosti || =4+ 6 || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. plačila || =5+ 6 || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. Razdelek večletnega finančnega okvira || 5 || „Upravni odhodki“ v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) || || Leto 2013 || Leto 2014 || Leto 2015 || Leto 2016 || Od leta 2017 naprej GD za TAXUD || Človeški viri || 0,254 || 0,762 || 0,762 || 0,762 || 0,762 Drugi upravni odhodki || 0,040 || 0,036 || 0,036 || 0,036 || 0,036 GD za TAXUD SKUPAJ || || 0,294 || 0,798 || 0,798 || 0,798 || 0,798 Odobritve iz RAZDELKA 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || (obveznosti skupaj = plačila skupaj) || 0,294 || 0,798 || 0,798 || 0,798 || 0,798 v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno) || || Leto 2013 || Leto 2014 || Leto 2015 || Leto 2016 || Od leta 2017 naprej Odobritve iz RAZDELKOV od 1 do 5 večletnega finančnega okvira SKUPAJ || obveznosti || 0,294 || 0,798 || 0,798 || 0,798 || 0,798 plačila || 0,294 || 0,798 || 0,798 || 0,798 || 0,798 3.2.2. Ocenjene posledice za
odobritve za poslovanje –
X Za predlog/pobudo
niso potrebne odobritve za poslovanje. 3.2.3. Ocenjene posledice za
odobritve za upravne zadeve 3.2.3.1. Povzetek –
X Za predlog/pobudo so
potrebne odobritve za upravne zadeve, kot je pojasnjeno v nadaljevanju: v mio. EUR (na tri
decimalna mesta natančno) || Leto 2013 || Leto 2014 || Leto 2015 || Leto 2016 || Od leta 2017 naprej RAZDELEK 5 večletnega finančnega okvira || || || || || Človeški viri || 0,254 || 0,762 || 0,762 || 0,762 || 0,762 Drugi upravni odhodki || 0,040 || 0,036 || 0,036 || 0,036 || 0,036 Seštevek za RAZDELEK 5 večletnega finančnega okvira || 0,294 || 0,798 || 0,798 || 0,798 || 0,798 Odobritve zunaj RAZDELKA 5[46] večletnega finančnega okvira || || || || || Človeški viri || || || || || Drugi upravni odhodki || || || || || Seštevek za odobritve zunaj RAZDELKA 5 večletnega finančnega okvira || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. || n.r. SKUPAJ || 0,294 || 0,798 || 0,798 || 0,798 || 0,798 3.2.3.2. Ocenjene potrebe po človeških
virih –
X Za predlog/pobudo so
potrebni človeški viri, kot je pojasnjeno v nadaljevanju: || Leto 2013 || Leto 2014 || Leto 2015 || Leto 2016 || Od leta 2017 naprej Kadrovski načrt (za uradnike in začasno osebje) || || || || || 14 01 01 01 (sedež in predstavništva Komisije) || 0,254 || 0,762 || 0,762 || 0,762 || 0,762 14 01 01 02 (delegacije) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. 14 01 05 01 (posredne raziskave) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. 10 01 05 01 (neposredne raziskave) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. Zunanji sodelavci (v ekvivalentu polnega delovnega časa: EPDČ)[47] || || || || || 14 01 02 01 (PU, ZU, NNS iz „splošnih sredstev“) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. 14 01 02 02 (PU, ZU, MSD, LU in NNS na delegacijah) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. XX 01 04 yy [48] || – na sedežu[49] || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. – na delegacijah || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. XX 01 05 02 (PU, ZU, NNS za posredne raziskave) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. 10 01 05 02 (PU, ZU, NNS za neposredne raziskave) || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. || p.m. Druge proračunske vrstice (navedite) || || || || || SKUPAJ || 0.254 || 0.762 || 0.762 || 0.762 || 0.762 ocena, izražena v celih številkah (ali na
največ eno decimalno mesto natančno) 14 je zadevno
področje ali naslov. Potrebe po človeških virih se krijejo z
osebjem GD, dodeljenim za upravljanje tega ukrepa in/ali prerazporejenim
znotraj GD, po potrebi z dodatnimi viri, ki se lahko pristojnemu GD dodelijo v
okviru postopka letne dodelitve virov glede na proračunske omejitve. Opis nalog: Uradniki in začasni uslužbenci || Sedanja razporeditev osebja v GD TAXUD ne upošteva v celoti vprašanja glede skupnega sistema davka na finančne transakcije, zato bo potrebna notranja prerazporeditev. Glavne naloge dodeljenih uradnikov bodo: priprava tehničnih podrobnosti o praktičnem delovanju davka za pomoč pri pogajalskem postopku, spremljanje nadaljnjega izvajanja, priprava pravnih razlag in delovnih dokumentov, prispevek k delegiranim aktom, med drugim glede določb za preprečevanje izogibanja davkom/zlorab na področju davkov, priprava postopkov za ugotavljanje kršitev, če je ustrezno, itd. 3.2.4. Skladnost z veljavnim
večletnim finančnim okvirom –
X Predlog/pobuda je v
skladu z veljavnim večletnim finančnim okvirom. 3.2.5. Udeležba tretjih oseb pri
financiranju –
V predlogu/pobudi ni načrtovano sofinanciranje
tretjih oseb. 3.3. Ocenjene posledice za
prihodke –
X Predlog/pobuda nima
finančnih posledic za prihodke. Vendar, če bi se del prejemkov iz naslova davka
na finančne transakcije uporabil kot vir lastnih sredstev, s čimer bi zmanjšala
preostala sredstva, temelječa na BND, ki jih prispevajo sodelujoče države
članice, bi to vplivalo na sestavo virov prihodkov. [1] COM(2011) 594 final. [2] Finančne institucije so imele bodisi neposredno ali
posredno velike koristi iz reševalnih in jamstvenih dejavnosti, ki so jih v
obdobju od leta 2008 do leta 2012 (predhodno) financirali evropski
davkoplačevalci. Te dejavnosti so skupaj z upadanjem gospodarske dejavnosti
zaradi širjenja negotovosti glede stabilnosti celotnega gospodarskega in
finančnega sistema povzročile poslabšanje stanja javnih financ v Evropi za več
kot 20 % BDP. Večina finančnih in zavarovalnih storitev je tudi izvzetih
iz plačila DDV. [3] P7_TA-(2012)0217. [4] ECO/321 – CESE 818/2012 (UL C 181, 21.6.2012, str. 55). [5] CDR 332/2011 (UL C 113, 18.4.2012, str. 7). [6] Davek na finančne transakcije je bil prvič na dnevnem
redu Sveta za ekonomske in finančne zadeve 8. novembra 2011 in nato na
treh zaporednih zasedanjih marca, junija in julija 2012. Od decembra 2011 do
junija 2012 je bilo sedem zasedanj delovne skupine Sveta o davčnih vprašanjih –
posredna obdavčitev namenjenih temu področju. [7] COM(2012) 631 final/2. [8] COM(2011) 510 final.
http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0510:FIN:SL:PDF [9] COM(2011) 739 final. http://ec.europa.eu/budget/library/biblio/documents/fin_fwk1420/COM_2011_0739_SL.pdf [10] UL L 46, 21.2.2008, str. 11. [11] http://ec.europa.eu/taxation_customs/taxation/other_taxes/financial_sector/index_en.htm. [12] UL L 22, 25.1.2013, str. 11. [13] Besedilo se sklicuje na opredelitev finančnih instrumentov
iz Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21.
aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS,
93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o
razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL L 145, 30.4.2004, str. 1). Ta
opredelitev zajema enote v kolektivnih naložbenih podjemih. Zato so delnice in
enote kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne
papirje (KNPVP) iz člena 1(2) Direktive 2009/65/ES (UL L 302, 17.11.2009, str. 32)
in alternativni investicijski skladi (AIS) iz člena 4(1)(a) Direktive 2011/61/EU
(UL L 174, 1.7.2011, str. 1) finančni instrumenti. [14] Zlasti Direktiva 2004/39/ES (prim. prejšnjo opombo). [15] UL L 338, 12.12.2012, str. 41. [16] UL
L 64, 11.3.2011, str. 1. [17] UL
L 84, 31.3.2010, str. 1. [18] Z nekaterimi izjemami v primeru Direktive 2011/16/EU, ki
pa tukaj niso relevantne. [19] http://www.oecdilibrary.org/docserver/download/fulltext/2311331e.pdf?expires=1309623132&id=id&accname=ocid194935&checksum=37A9732331E7939B3EE154BB7EC53C41
[20] UL L 347, 11.12.2006, str. 1. [21] COM(2011) 510 final.
http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0510:FIN:SL:PDF [22] COM(2011) 739 final. http://ec.europa.eu/budget/library/biblio/documents/fin_fwk1420/COM_2011_0739_SL.pdf [23] UL L 22, 25.1.2013, str. 11. [24] UL C …, …, str. . [25] UL C …, …, str. …. [26] UL L 46, 21.2.2008, str. 11. [27] UL L 55, 28.2.2011, str. 13. [28] UL L 145, 30.4.2004, str. 1. [29] UL L 241, 2.9.2006, str. 1. [30] UL L 177, 30.6.2006, str. 201. [31] UL L 177, 30.6.2006, str. 1. [32] UL L 335, 17.12.2009, str. 1. [33] UL L 302, 17.11.2009, str. 32. [34] UL L 235, 23.9.2003, str. 10. [35] UL L 174, 1.7.2011, str. 1. [36] UL L 222, 14.8.1978, str. 11. [37] UL L 201, 27.7.2012, str. 1. [38] UL L 166, 11.6.1998, str. 45. [39] UL L 46, 21.2.2008, str. 11. [40] UL L 347, 11.12.2006, str. 1. [41] Dif. = diferencirana sredstva / nedif. = nediferencirana
sredstva. [42] Efta: Evropsko združenje za prosto trgovino. [43] Države kandidatke in po potrebi potencialne države
kandidatke z Zahodnega Balkana. [44] Leto N je leto začetka izvajanja predloga/pobude. [45] Tehnična in/ali upravna pomoč ter odhodki za podporo
izvajanja programov in/ali ukrepov EU (prej vrstice BA), posredne raziskave,
neposredne raziskave. [46] Tehnična in/ali upravna pomoč ter odhodki za podporo
izvajanja programov in/ali ukrepov EU (prej vrstice BA), posredne raziskave,
neposredne raziskave. [47] PU = pogodbeni uslužbenec; ZU = začasni uslužbenec; MSD
= mladi strokovnjak na delegaciji; LU = lokalni uslužbenec; NNS = napoteni
nacionalni strokovnjak. [48] V okviru zgornje meje za zunanje sodelavce iz odobritev
za poslovanje (prej vrstice BA). [49] Zlasti za strukturna sklada, Evropski kmetijski sklad za
razvoj podeželja (EKSRP) in Evropski sklad za ribištvo (ESR).