This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013JC0030
JOINT COMMUNICATION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT AND THE COUNCIL The EU's comprehensive approach to external conflict and crises
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz
/* JOIN/2013/030 final */
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz /* JOIN/2013/030 final */
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU
IN SVETU Celosten pristop zunanje politike EU k
reševanju konfliktov in kriz I.
Razlogi za celosten pristop V
Lizbonski pogodbi so določeni načela, nameni in cilji zunanjega delovanja
Evropske unije. Pogodba na področju uresničevanja teh ciljev zahteva
usklajenost
različnih področij zunanjega delovanja EU in usklajenost tega z drugimi
politikami EU. Po
uveljavitvi Pogodbe in novega institucionalnega okvira, ki ga je določila,
vključno z ustanovitvijo položaja visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve
in varnostno politiko, ki je tudi podpredsednik Komisije, ter ustanovitvijo
Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), ima EU boljše možnosti in večje
ambicije, da postane s pomočjo vseh razpoložljivih instrumentov in virov njeno
zunanje delovanje bolj usklajeno, učinkovito in strateško. Koncept takega
celostnega pristopa sam po sebi ni nov. V zadnjih letih je že bil v številnih
primerih uspešno uporabljen kot organizacijsko načelo pri ukrepanju EU, na
primer na območju Afriškega roga, Sahela in Velikih jezer. Vendar pa morajo
ideje in načela, ki urejajo celosten pristop, šele postati, in to sistematično,
vodilna načela pri zunanjem delovanju EU na vseh področjih, zlasti v zvezi s
preprečevanjem konfliktov in reševanjem kriz. V tem skupnem sporočilu
so določeni številni konkretni koraki, ki jih EU kot celota sprejema za čedalje
bolj celosten pristop pri svojih politikah in delovanju na področju zunanjih
odnosov. Natančneje, visoka predstavnica in Komisija v tem skupnem sporočilu
predstavljata svoje skupno razumevanje celostnega pristopa zunanje politike EU
k reševanju konfliktov in kriz ter se v celoti zavezujeta k njegovi uporabi na
področju zunanje politike in delovanja EU. To razumevanje zajema vse razvojne
stopnje konfliktov ali drugih zunanjih kriz, od zgodnjega opozarjanja in
pripravljenosti, preprečevanja konfliktov, kriznega odzivanja in upravljanja do
zgodnjega okrevanja, stabilizacije in vzpostavljanja miru, da bi državam
pomagali pri vračanju k trajnostnemu dolgoročnemu razvoju. EU
je zelo zainteresirana za preprečevanje konfliktov, kriz in drugih varnostnih
groženj zunaj svojih meja, za pripravljenost nanje, njihovo reševanje in pomoč
pri obnovi po njih – to je njena stalna naloga in odgovornost, kar je že
priznano v evropski varnostni strategiji in strategiji notranje varnosti EU. To
velja ne le zato, ker EU med svojimi sosedami in drugod po svetu na splošno
velja za primer miru in stabilnosti, temveč tudi zato, ker je to v globalnem
interesu EU. Unija ima za odzivanje na te izzive na voljo obsežen nabor
politik, orodij in instrumentov, ki obsegajo diplomatsko, varnostno, obrambno,
finančno in trgovinsko področje ter razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč.
Je največji svetovni trgovinski sistem in kolektivno največja svetovna
donatorica uradne razvojne in humanitarne pomoči. Celostnost
se ne nanaša le na skupno uporabo instrumentov in virov EU, temveč tudi na
skupno odgovornost akterjev na ravni EU in držav članic. EU ima edinstveno
mrežo 139 delegacij EU v posameznih državah, diplomatsko strokovno znanje v
ESZD, vključno s posebnimi predstavniki EU, in operativni pristop v okviru
misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike (SVOP). Z združevanjem
vseh teh lahko skupaj z Evropsko komisijo in 28 državami članicami pri skupnem
in strateškem delu bolje opredeli in brani svoje temeljne interese in vrednote,
spodbuja svoje ključne politične cilje in prepreči krize ali pomaga pri ponovni
vzpostavitvi stabilnosti. Na ta način bo prispevala k izboljšanju življenja
tistih, ki jih ogrožajo konflikti, ter preprečevanju ali blaženju negativnih
učinkov nestabilnosti in konfliktov, ki se dogajajo zunaj njenih meja, na EU
ter na njene državljane in notranjo varnost. EU je močnejša, bolj usklajena, prepoznavnejša
in učinkovitejša v zunanjih odnosih, kadar vse institucije EU in države članice
sodelujejo na podlagi skupne strateške analize in vizije. To je tisto, čemur je
namenjen celostni pristop. Ob
nadaljnjem porastu števila in zapletenosti svetovnih izzivov (učinki podnebnih
sprememb in propadanje naravnih virov, demografski pritiski in migracijski
tokovi, nezakonito trgovanje, varnost preskrbe z energijo, naravne nesreče,
kibernetska varnost, pomorska varnost, regionalni konflikti, radikalizacija in terorizem
itd.) ter z gospodarskimi in finančnimi viri, ki so še vedno pod pritiskom, je
danes več razlogov kot kadar koli doslej za uvedbo celostnega pristopa, pri
katerem bodo optimalno uporabljeni vsi ustrezni instrumenti, tako zunanje kot
notranje politike. Trajnostni razvoj in
izkoreninjanje revščine zahtevata mir in varnost, res pa je tudi obratno:
občutljive države ali države, ki so jih prizadeli konflikti, so še vedno
najdlje od doseganja razvojnih ciljev tisočletja. Povezava med varnostjo in
razvojem je torej ključno temeljno načelo pri izvajanju celostnega pristopa EU.
Podpirajo pa ga tudi druga pomembna načela. Prvič, naši odzivi morajo biti
prilagojeni razmeram in temeljiti na dejanskem stanju in logiki dejanskih
situacij: pri tem ni nobenih že pripravljenih načrtov ali instantnih rešitev.
Drugič, za celosten pristop EU si skupno odgovornost delijo vsi akterji EU v
Bruslju, v državah članicah in na terenu v tretjih državah. Kolektivna
politična volja, preglednost, zaupanje in proaktivno sodelovanje držav članic
so predpogoj za uspeh. Kot zadnje, pristop temelji na polnem spoštovanju
različnih pristojnosti in ustrezne dodane vrednosti institucij in služb EU ter
držav članic, kot je določeno v Pogodbah: -
humanitarna pomoč se zagotavlja v skladu
s svojimi posebnimi načini delovanja, pri čemer se spoštujejo načela
človekoljubnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, izključno na
podlagi potreb prizadetega prebivalstva, v skladu z evropskim soglasjem o
humanitarni pomoči; -
pri razvojni pomoči EU in njene države
članice ukrepajo v skladu z razvojno politiko, kot je opredeljena v evropskem
soglasju o razvoju iz leta 2005 in agendi za spremembe iz leta 2012 ter
smernicah Odbora za razvojno pomoč (DAC) Organizacije za gospodarski razvoj (OECD);
-
države članice EU izvajajo politični
nadzor nad misijami in operacijami SVOP ter zagotavljajo njihovo strateško
vodenje prek političnega in varnostnega odbora (PVO). II.
Nadaljnji koraki proti celostnemu pristopu h konfliktnim ali kriznim razmeram Naslednji
ukrepi bodo še dodatno izboljšali skladnost in učinkovitost zunanje politike in
ukrepanja EU v konfliktnih ali kriznih razmerah. 1. Priprava
skupne analize Usklajena
politična strategija za preprečevanje konfliktov ter pripravljenost in odzivanje
nanje se začne s tem, da vsi relevantni akterji zavzamejo skupno stališče o
razmerah ali izzivu. V skupni analizi bi bilo treba določiti stališča EU o
vzrokih za morebiten konflikt ali krizo, opredeliti ključne vpletene ljudi in
skupine, pregledati dinamiko razmer in oceniti morebitna tveganja pri ukrepanju
ali neukrepanju. Prav tako bi bilo treba opredeliti tudi interese in cilje EU
ter našo potencialno vlogo v prispevanju k miru, varnosti, razvoju, spoštovanju
človekovih pravic in pravni državi ob upoštevanju obstoječih virov in ukrepanja
EU v zadevni državi ali regiji. Za nadaljnje izboljšanje skupne analize je
treba spodbujati naslednje: Ukrepanje:
-
Izboljšanje združenega poznavanja razmer
in analitičnih zmogljivosti, zlasti z boljšim povezovanjem temu namenjenih
oddelkov v različnih institucijah in službah EU, vključno s centrom za
usklajevanje odziva v izrednih razmerah in situacijsko sobo EU. Olajšanje
dostopa institucij EU do informacij in obveščevalnih podatkov, tudi tistih iz
držav članic, za preprečevanje kriz ter pripravo, ublažitev in hitrejše
odzivanje na krizne razmere. -
Krepitev zgodnje, proaktivne, pregledne
in redne izmenjave informacij, usklajevanja in skupinskega dela med vsemi
odgovornimi na sedežu EU v Bruslju in na terenu (vključno z delegacijami EU,
misijami in operacijami SVOP, državami članicami in posebnimi predstavniki EU,
agencijami EU, kadar je to primerno). -
Dodatni razvoj in sistematično izvajanje
skupne metodologije za analizo konfliktov in kriz, tudi z razvojnega, humanitarnega,
političnega, varnostnega in obrambnega vidika tako na terenu kot na sedežu EU
na podlagi vseh znanih informacij in analiz, tudi iz držav članic. -
Na te analize oprta sistematična
priprava predlogov in izhodišč za razpravo z državami članicami v ustreznih
organih Sveta, vključno s političnim in varnostnim odborom. Kadar je predvideno
ukrepanje v okviru SVOP, bi bilo to na splošno izvedeno v skladu s političnim
okvirom za krizni pristop, v katerem se opredeli problem, pojasnijo razlogi za
ukrepanje EU (na podlagi interesov, vrednot, ciljev in pooblastil) ter
opredelijo najustreznejši instrumenti, ki bi bili lahko na voljo za ukrepanje. 2.
Opredelitev skupne strateške vizije EU bi morala na podlagi
te skupne analize povsod, kjer je mogoče, delovati v okviru vseh institucij in
skupaj z državami članicami, da se razvije enotna skupna strateška vizija za
reševanje konfliktov ali kriz ter za prihodnje poseganje EU na vseh področjih
politik. Na podlagi tega bi se nato določila skupna usmeritev za poseganje EU. Ukrepanje: -
Strateška vizija EU za državo ali regijo
bi morala biti vedno, ko je to mogoče, določena v globalnem strateškem
dokumentu EU. Med novejšimi primeri so strateški okvir za Afriški rog in
strategija EU za varnost in razvoj na območju Sahela ter predlagani elementi za
strategijo EU za območje Velikih jezer. -
Cilji in prednostne naloge EU in držav
članic za posamezne države bi morali biti določeni v skupnih okvirnih
dokumentih[1], kot je
ustrezno. 3. Osredotočanje na
preprečevanje Če je le mogoče, si
mora EU prizadevati za preprečevanje konfliktov, preden se razvijejo v krizo
ali preden izbruhne nasilje – to je stalna in prednostna naloga pri vseh
diplomatskih prizadevanjih EU. Dolgoročno je preprečevanje konfliktov veliko
cenejše kot njihovo reševanje po izbruhu. Preprečevanje prispeva k miru,
varnosti in trajnostnemu razvoju. Rešuje življenja in zmanjšuje trpljenje,
preprečuje uničevanje domov, podjetij, infrastrukture in gospodarstva ter lajša
reševanje tlečih napetosti, nesporazumov in razmer, ki vodijo v nasilno
radikalizacijo in terorizem. Prav tako pomaga varovati interese EU in
preprečevati negativne posledice za varnost in blaginjo EU. Ukrepanje:
-
Zgodnje opozarjanje/zgodnje ukrepanje:
uporaba novih in obstoječih sistemov zgodnjega opozarjanja[2], vključno s tistimi iz držav članic EU, za
opredeljevanje nastajajočih tveganj za nastanek konfliktov in kriz ter
določanje morebitnih blažilnih ukrepov. -
Delovanje v okviru institucij EU in
skupaj z državami članicami, da se analize tveganj za konflikte in krize
prenesejo v konkretne ukrepe za preprečevanje konfliktov, in sicer na podlagi
izkušenj, pridobljenih med reševanjem prejšnjih konfliktov in kriz. 4. Uporaba
različnih prednosti in zmogljivosti EU Učinkoviti
in proaktivni politični odzivi EU na konflikte in krize bi morali temeljiti na
različnih prednostih, zmogljivostih, usposobljenosti in odnosih institucij EU
in držav članic v podporo skupni viziji in ciljem. Ukrepanje:
- Bolj
sistematična uporaba mehanizma krizne platforme, ki ji predseduje ESZD, za
lažje usklajevanje, izmenjavo informacij in prispevanje k opredelitvi in
določitvi smiselnega zaporedja uporabe razpoložljivih instrumentov EU glede na
potrebe. Ti mehanizmi so dokazali svojo vrednost v času arabske pomladi in pri
odzivu EU na razmere na Afriškem rogu. - Zagotavljanje,
da so vsi zadevni akterji EU obveščeni in vključeni v izvajanje analiz in ocen
konfliktov in kriznih razmer in to v vseh fazah konflikta – celostno
sodelovanje in ukrepanje na podlagi skupnega pripravljalnega dela. ESZD redno
obvešča in združuje druge službe za opravljanje takšnega analitičnega in
pripravljalnega dela. - Dodatna
okrepitev operativnega sodelovanja med različnimi funkcijami za odzivanje v
izrednih razmerah v EU, pri čemer se uporabi njihovo dopolnjujoče se strokovno
znanje. V ta namen se pripravlja memorandum o soglasju med ESZD in službami
Komisije. - Najboljša
možna uporaba delegacij EU za zagotavljanje lokalne skladnosti med EU in ukrepi
držav članic. - Krepitev
zmogljivosti delegacij EU za prispevanje k analizi tveganja glede konfliktov.
Opredelitev ustreznih orodij in odzivanje na konflikte in krize s hitrimi
začasnimi okrepitvami z uporabo dodatnega osebja ali drugih strokovnjakov, kadar
je to mogoče, z uporabo obstoječih zmogljivosti EU na sedežu v Bruslju ali v
regiji in virov iz držav članic. - Razvoj
postopkov in zmogljivosti za hitro napotitev skupnih (ESZD, Komisija, države
članice) misij na teren po potrebi glede na konflikte ali krizne razmere.[3] 5.
Dolgoročna zavezanost „20
držav, ki so najhitreje izvajale reforme, je povprečno potrebovalo 17 let za
zmanjšanje prisotnosti vojske v politiki in 41 let za reformiranje pravne
države na najnižjo raven, ki je potrebna za razvoj.“ Poročilo
o svetovnem razvoju, Svetovna banka, 2011. Dolgoročno
sodelovanje pri ohranjanju miru in gradnji države ter dolgoročni trajnostni
razvoj sta bistvena za obravnavanje temeljnih vzrokov konfliktov in
vzpostavljanje mirnih in trdnih družb. Splošni cilji trajnostnega miru in
razvoja morajo biti že od samega začetka v središču odzivanja EU – EU mora
imeti dolgoročno vizijo za svoje kratkoročne obveznosti in ukrepe. Instrumenti
SVOP za krizno upravljanje in ukrepi za odzivanje na krizne razmere v okviru instrumenta
za stabilnost imajo večinoma kratkoročne cilje, medtem ko so razvojni
instrumenti po svoji naravi dolgoročni. Čeprav se cilji in postopki odločanja
razlikujejo, bi bilo treba zagotoviti naravne sinergije in dopolnjevanje z
zgodnjim, vključujočim in intenzivnim dialogom med zadevnimi zainteresiranimi
stranmi, da bi dosegli večji učinek in boljše rezultate. EU lahko za dosego
skupnih ciljev usklajeno uporablja različna orodja in instrumente v okviru
svojih pristojnosti in postopkov odločanja. Ukrepanje:
- Vzpostavitev
sistemov za usklajevanje dolgoročnih in kratkoročnih ciljev z dialogom med
zainteresiranimi stranmi EU, tudi tistimi na terenu. - Okrepitev
mehanizmov za združevanje in skupno uporabo evropskih zmogljivosti in
strokovnega znanja (npr. skupine strokovnjakov za misije SVOP). - Usklajevanje
in, kjer je mogoče, sočasna uporaba celotnega nabora orodij in instrumentov EU
(npr. politični dialog, preprečevanje konfliktov, sprava, načrtovanje razvojne
pomoči in skupno načrtovanje, misije in operacije SVOP, preprečevanje
konfliktov in stabilizacija v okviru instrumenta za stabilnost, podpiranje
razoroževanja, demobilizacije in ponovne vključitve ter podpora reformam
pravosodnega in varnostnega sektorja itd.) za oblikovanje prožnega in
učinkovitega odziva v fazi stabilizacije in po njej ter v primeru nevarnosti
konflikta. Načrtovanje pomoči v nestabilnih državah in državah, kjer potekajo
konflikti, bi moralo od samega začetka vključevati analizo konflikta ter
potrebno prožnost za ponovno načrtovanje v odziv na nov razvoj dogodkov na
terenu, kjer je primerno. - Preučitev
glavnih spoznanj, tudi znotraj institucij EU, z državami članicami in zunanjimi
akterji, ter upoštevanje teh ugotovitev v ciklu celostnega pristopa od
zgodnjega opozarjanja do prizadevanj, usposabljanja in vaj za preprečevanje
konfliktov. 6. Povezovanje politik
ter notranjih in zunanjih ukrepov Notranje politike in
ukrepi EU lahko imajo precejšnje zunanje učinke na konflikte in krizne razmere.
Podobno lahko tudi zunanji ukrepi in politika vplivajo na notranjo dinamiko EU.
Politika pomorskega prometa EU v Rdečem morju in Indijskem oceanu je na primer
neločljivo povezana z razmerami v Somaliji in na Afriškem rogu. Podobni učinki
lahko nastanejo v drugih primerih, na primer na področju ribiške ali energetske
politike. Obratno lahko organizirani kriminal, terorizem ali množično
preseljevanje zaradi nasilnih konfliktov zunaj meja Evrope neposredno vplivajo
na varnost, stabilnost in interese EU, njenih držav članic in državljanov EU. Teroristične organizacije
si bodo prizadevale za izkoriščanje razmer v državah po konfliktih ali
nestabilnih državah. Plodna tla za novačenje v teroristične organizacije so
lahko zlasti slabo vodena območja. Dejavnosti skupine al-Shabaab – ki je uradno
povezana z Al Kaido – so na primer destabilizirale Somalijo in močno zavrle
regionalni razvoj. Teroristične organizacije lahko delujejo tako, da se
teroristična grožnja prenese neposredno nazaj v EU. Tesno
sodelovanje, zlasti med visoko predstavnico in Komisijo, je odločilnega pomena
tudi pri različnih svetovnih vprašanjih, pri katerih imajo zunanji vidiki
notranjih politik EU naraščajočo zunanjepolitično in varnostno razsežnost. To
zajema področja, kot so varnost preskrbe z energijo, varstvo okolja in podnebne
spremembe, migracijska vprašanja, boj proti terorizmu, nasilnemu ekstremizmu in
organiziranemu kriminalu ter globalno gospodarsko upravljanje. „Podnebne spremembe so odločilen
svetovni izziv, ki bo, če se nanj ne bomo takoj odzvali, ogrožal ne samo okolje
ampak tudi svetovno gospodarsko blaginjo in razvoj, splošneje pa tudi
stabilnost in varnost. Pri tem so izredno pomembni prehod na varno in trajno
gospodarstvo in družbo z nizkimi emisijami ogljika ter vzorci rasti, na katere
podnebje ne vpliva in so gospodarni z viri, po vsem svetu. V evropski varnostni
strategiji je navedeno, da odzivanje na nevarnosti, ki so posledica podnebnih
sprememb in povečujejo tveganje, vključno z morebitnimi konflikti in
nestabilnostjo, povezanimi z zanesljivim dostopom do hrane, vode in energije,
zahteva učinkovite odzive zunanje politike na svetovni ravni in ravni EU.“ Sklepi Sveta o diplomaciji EU za
podnebne spremembe, junij 2013. Poleg
tega in kot je pokazal nedavni dialog med Beogradom in Prištino, ki je potekal
pod okriljem EU, je privlačnost pridružitve EU skupaj z intenzivnimi
diplomatskimi prizadevanji še naprej ključnega pomena za preprečevanje
konfliktov in dolgoročno stabilizacijo. Ukrepanje:
-
Tesno sodelovanje visoke
predstavnice / podpredsednice Komisije s predsednikom Evropske
komisije, da se zagotovita strateška in operativna skladnost pri politiki in
strategiji na področju zunanjih odnosov, vključno z zunanjim učinkom notranjih
politik. -
Boljša uporaba sredstev v okviru
diplomatskih in zunanjih odnosov, ki jih ima na voljo EU, za izražanje in
varovanje njenih interesov v zvezi z notranjimi politikami in globalnimi
vprašanji. -
Prizadevanje za opredeljevanje in
spoznavanje politik in instrumentov z notranjo in zunanjo razsežnostjo ter
poudarjanje njihovih možnosti na obeh področjih. -
Notranje politike bi morale biti povsod,
kjer je to mogoče, del okvira za analiziranje kriz, strateškega razmišljanja in
dokumentov o politikah na področju zunanjega ukrepanja. 7.
Boljša uporaba delegacij EU Delegacija
EU, zlasti njen vodja, je ključna točka prisotnosti EU v tretjih državah in bi
morala imeti na tej ravni osrednjo vlogo pri izvajanju in usklajevanju dialoga,
ukrepov in podpore EU. Ukrepanje:
- Izkoriščanje
vseh prednosti vloge vodje delegacije EU za povezovanje EU in držav članic na
terenu v celotnem naboru ustreznih ukrepov (politični dialog, razvojno
sodelovanje in skupno načrtovanje programov, prispevanje k varnostnim
strategijam, lokalno sodelovanje z misijami in operacijami SVOP, po potrebi
konzularna zaščita itd.). - Usklajevanje
skupnega poročanja s strani vodje delegacije, kjer je ustrezno, krepitev
sodelovanja z državami članicami EU na terenu ter izmenjava informacij in
analiz, zlasti v vseh fazah konfliktov ali kriz. - Zagotavljanje
ustrezne širine strokovnega znanja v delegacijah, tudi na področju varnostnih
vprašanj. - Če
je primerno, omogočanje sobivanja akterjev EU v delegacijah EU za
vzpostavljanje operativnih sinergij. V več
kot 40 državah se je skupno načrtovanje programov že začelo ali pa naj bi se
začelo v prihodnjih letih. EU in njene države članice želijo s to pobudo
povečati svoj vpliv v partnerskih državah ter povečati učinkovitost svojega
razvojnega sodelovanja. Hkrati bodo predstavile enoten sveženj podpore, ki
bistveno povečuje učinek vzvoda EU in njeno politično težo v vlogi donatorice.
Dejavnosti skupnega načrtovanja programov se izvajajo znotraj države pod
vodstvom delegacij EU in veleposlaništev držav članic. 8. Partnersko
sodelovanje EU
mora pri soočanju z zapletenimi svetovnimi izzivi sodelovati z drugimi
mednarodnimi in regionalnimi akterji. Vloga EU je v večji ali manjši meri
povezana z ukrepanjem (ali neukrepanjem), sredstvi in strokovnim znanjem drugih
(npr. ZN v večini kriznih razmer, Nata na Kosovu in v Afganistanu, Mednarodnega
denarnega sklada in Svetovne banke pri makrofinančnih vprašanjih itd.). Treba je „okrepiti
vzajemno dopolnjujoče, koristno in trajnostno partnerstvo [z] [...] ZN, OVSE,
Nato[m] , Svetovn[o] bank[o], Afrišk[o] unij[o] in drugi[mi] mednarodni[mi]
akterji, tako da bo lahko Evropska unija uspešno delovala pri dolgoročnem
strukturnem preprečevanju konfliktov [...]“. Sklepi Sveta o
preprečevanju konfliktov, junij 2011. Ukrepanje: -
Sodelovanje z drugimi mednarodnimi
akterji, kot so Združeni narodi, mednarodne in regionalne organizacije,
strateški partnerji in mednarodne finančne institucije, ter upoštevanje njihove
vloge pri oblikovanju stališč in odzivov EU. -
Tesnejše sodelovanje z glavnimi
mednarodnimi nevladnimi organizacijami, civilno družbo, možganskimi trusti,
univerzami ter javnimi in zasebnimi akterji. III.
Sklep EU
je v zadnjih letih storila pomembne korake v smeri skladnejše zunanje politike
in delovanja, nenazadnje tudi v svojem odzivanju na konflikte in krizne
razmere. Pomemben napredek je bil dosežen pri razvoju skupnih politik in
strategij EU ter odzivov na ravni celotne Unije. Vendar pa delo še ni končano.
EU mora zdaj še izboljšati in dosledneje uporabiti celosten pristop kot vodilno
načelo pri zunanji politiki in ukrepanju EU. Celosten
pristop, kot je opisan zgoraj, je skupno podjetje in za njegov uspeh si delijo
odgovornost institucije EU in države članice, katerih politike, ukrepi in
podpora znatno prispevajo k doslednejšemu in učinkovitejšemu odzivanju EU. V prihodnjih mesecih in
letih bosta visoka predstavnica in Komisija v sodelovanju z državami članicami
izvedli te predloge in pristop ter z njimi dosegli odločen napredek pri
boljšem, močnejšem in hitrejšem zunanjem delovanju EU. Visoka predstavnica in
Komisija države članice EU pozivata, naj brez zadržkov podprejo ta pristop in v
celoti sodelujejo, da bi zagotovili celovito izvedbo te vizije in njenih
ciljev. [1] Skupno sporočilo visoke predstavnice in
Komisije. Evropa v svetu: nov pristop k financiranju zunanjega ukrepanja EU
(COM(2011) 865 final). [2] Vključno s sistemom ESZD za
zgodnje opozarjanje (ki je trenutno v preskusni fazi). [3] Takšni ukrepi se
financirajo v okviru omejitev obstoječih upravnih in operativnih sredstev
ustreznih služb/generalnih direktoratov in ob upoštevanju obsega in ciljev s
tem povezanih instrumentov za zunanje delovanje.