This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013DC0499
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS European higher education in the world
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Evropsko visokošolsko izobraževanje v svetu
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Evropsko visokošolsko izobraževanje v svetu
/* COM/2013/0499 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Evropsko visokošolsko izobraževanje v svetu /* COM/2013/0499 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Evropsko visokošolsko izobraževanje v svetu 1. EVROPA IN GLOBALNA TEKMA ZA TALENTE Zaradi globalizacije in tehnološkega razvoja se
področje visokošolskega izobraževanja korenito spreminja. V naslednjih
dvajsetih letih se pričakuje izjemno hitra rast povpraševanja po
visokošolskem izobraževanju, in sicer naj bi se do leta 2030 število
študentov po vsem svetu povečalo s sedanjih 99 milijonov na
414 milijonov[1],
pri čemer se na Kitajskem kaže daleč največje povečanje v
zadnjih letih, sledita pa ji Brazilija in Indija. Želja po znanju in družbeni
mobilnosti v gospodarstvih v vzponu bo več sto milijonom državljanom po
vsem svetu omogočila dostop do visokošolskega izobraževanja. Tehnologija in pričakovanja študentov se
prav tako spreminjajo. Študentje vse bolj pričakujejo, da bodo lahko glede
na svoje lastne potrebe in zanimanja sami izbirali, kaj, kako in kdaj bodo
študirali. Študirati so pripravljeni v svoji državi, v tujini, prek
tečajev na spletu ali prek kombiniranih oblik učenja, ki združujejo
vse te možnosti. Izobraževanje, zlasti visokošolsko, je v
središču strategije Evropa 2020 in ambicije Evrope, da postane
pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo: ima ključno
vlogo pri posameznikovem in družbenem napredku, z učinki na inovacije in
raziskave pa zagotavlja visoko usposobljen človeški kapital, ki ga
gospodarstva, temelječa na znanju, potrebujejo za ustvarjanje rasti in
blaginje. Na podlagi nedavnih pobud Posodobitev evropskih visokošolskih sistemov[2] in Ponovni razmislek o
izobraževanju[3]
ter v odziv na sklepe Sveta z dne 11. maja 2010 o
internacionalizaciji visokošolskega izobraževanja[4] je cilj tega sporočila
prispevati k ciljem strategije Evropa 2020, tako da državam članicam
in visokošolskim institucijam[5]
pomaga razvijati strateška partnerstva, ki bodo Evropi omogočila
učinkovitejše spoprijemanje s svetovnimi izzivi. Sodelovanje na ravni EU v širšem evropskem
okviru je že spodbudilo razvoj visoke ravni primerljivosti, združljivosti in
izmenjave med visokošolskimi institucijami ter sistemi evropskega
visokošolskega prostora. Bolonjski proces, programi, kot so Erasmus, Tempus,
Erasmus Mundus in Marie Curie, ter instrumenti za preglednost,
kot sta evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk ter evropsko
ogrodje kvalifikacij, so pripomogli, da so nacionalni sistemi visokošolskega
izobraževanja EU dosegli precejšnjo stopnjo internacionalizacije znotraj
Evrope. Vendar je internacionalizacija čedalje pogostejši pojav s svetovno
razsežnostjo: poleg sodelovanja in vprašanj mobilnosti znotraj EU, zajetih v
sporočilu Posodobitev evropskih visokošolskih sistemov, to
sporočilo analizira vzajemno koristne priložnosti, ki jih ponuja širši
mednarodni okvir, in, kadar je ustrezno, spodbuja uporabo evropskih procesov in
instrumentov na svetovni ravni. Evropa je še naprej privlačna destinacija
za mobilne učence, saj ima stabilen delež približno 45 %[6] mednarodno mobilnih študentov, katerih
število se bo po pričakovanjih s sedanjih približno 4 milijonov
povečalo na 7 milijonov do konca desetletja. Vendar če želijo
evropske visokošolske institucije ostati najpogostejša destinacija kljub vedno
večji konkurenčnosti Azije, Bližnjega vzhoda in Latinske Amerike,
morajo s strateškimi ukrepi izkoristiti ugled evropskega visokošolskega
izobraževanja, ki slovi po visoki kakovosti. Postati morajo privlačnejše,
dejavno spodbujati mednarodno mobilnost študentov in zaposlenih, zagotoviti
vrhunske inovativne učne načrte, odličnost poučevanja in
raziskovalne možnosti ter vzpostaviti sodelovanje in strateška partnerstva z
drugimi visokošolskimi institucijami, vladnimi institucijami, zasebnim
sektorjem in civilno družbo po vsem svetu. Poleg tega morajo bolj prispevati h
gospodarski rasti, tako da spodbujajo inovacije in zagotavljajo, da
visokošolsko izobraževanje upošteva potrebe trga dela[7]. Digitalno izobraževanje in
zlasti pojav množičnih prosto dostopnih spletnih učnih programov (massive
open online courses – MOOC, v nadaljnjem besedilu: učni
programi MOOC) omogočata tudi nove spodbude za strateška partnerstva med
izobraževalnimi institucijami in nove možnosti za doseganje morebitnih
študentov, ki morda ne morejo potovati ali prekiniti poklicne dejavnosti, kljub
temu pa želijo izkoristiti ponudbo visokošolskega izobraževanja zunaj svoje
države. Države članice morajo podpreti ta prizadevanja z ustvarjanjem
ugodnih pogojev za internacionalizacijo na nacionalni in regionalni ravni ter
odstranitvijo preostalih pravnih in upravnih ovir za mobilnost. Medtem ko svetovna gospodarstva spodbujajo
večjo konkurenčnost, ustvarjanje in privabljanje vrhunskih talentov
ni več cilj samo peščice držav ali visokošolskih institucij
svetovnega slovesa. Veliko visokošolskih institucij je zavezanih k povečanju
kakovosti svojih programov, da bi privabile in obdržale najboljše študente.
Internacionalizacija visokošolskega izobraževanja bo našim učencem
omogočila več izkušenj in znanja, zaposljivost, produktivnost in
možnosti za zaslužek, s čimer jih bo pomagala pripraviti na življenje v
globalnem svetu, ne glede na to, ali se odpravljajo v tujino ali ostajajo v
Evropi. To globalno gibanje je visokošolskim institucijam tudi omogočilo
nove možnosti za spodbujanje strateških partnerstev v zvezi z dejavnostmi na področju
raziskav in inovacij, kot je poudarjeno v Sporočilu z naslovom Spodbujanje
in usmerjanje mednarodnega sodelovanja EU na področju raziskav in inovacij[8]. V oddelku 2 tega sporočila so
opredeljena ključna prednostna področja za visokošolske institucije
in države članice, ki želijo okrepiti svoje dejavnosti
internacionalizacije. Posebni ukrepi, ki jih bo sprejela EU in s katerimi bo
zagotovila dodano vrednost za podporo navedenim prizadevanjem za
internacionalizacijo, so predstavljeni v oddelku 3, v oddelku 4 pa so
navedeni prihodnji koraki. 2. KLJUČNE PREDNOSTNE
NALOGE ZA VISOKOŠOLSKE INSTITUCIJE IN DRŽAVE ČLANICE: K CELOVITIM
STRATEGIJAM ZA INTERNACIONALIZACIJO Medtem ko veliko držav članic in veliko
visokošolskih institucij že uporablja strategije za internacionalizacijo
visokošolskega izobraževanja[9],
so te pogosto usmerjene predvsem v mobilnost študentov: mednarodno akademsko
sodelovanje je pogosto še vedno razdrobljeno in temelji na pobudi posameznih univerzitetnih
profesorjev ali raziskovalnih skupin ter ni nujno povezano z institucionalno
ali nacionalno strategijo. Učinkovite strategije morajo prav tako
vključevati razvoj mednarodnih učnih programov, strateških
partnerstev, iskanje novih načinov za podajanje vsebin in zagotavljanje
dopolnjevanja s širšimi nacionalnimi politikami za zunanje sodelovanje,
mednarodni razvoj, migracijo, trgovino, zaposlovanje, regionalni razvoj,
raziskave in inovacije. Nedavna raziskava, ki jo je izvedlo Združenje evropskih
univerz (EUA), je pokazala, da imajo nacionalne in institucionalne strategije
za internacionalizacijo po mnenju večine visokošolskih institucij
pozitiven učinek na njihove dejavnosti internacionalizacije[10]. Razvijanje celovite strategije za
internacionalizacijo pomeni zlasti določanje položaja visokošolske
institucije, njenih študentov, raziskovalcev in zaposlenih ter nacionalnih
sistemov na svetovnem prizorišču v zvezi z vsemi ustreznimi dejavnostmi,
povezanimi z raziskovanjem, inovativnostjo in visokošolskim izobraževanjem, v
skladu z njenim profilom in novimi potrebami trga dela ter gospodarsko
strategijo države. V zvezi s tem pristop „ena rešitev za vse“ ni
mogoč in države članice morajo svoje nacionalne strategije
prilagoditi tako, da okrepijo svoje prednosti in mednarodno prisotnost ter
privabijo talente, pri čemer je treba upoštevati ugotovljene
pomanjkljivosti v zvezi z nacionalnimi in medkulturnimi spretnostmi ter potrebe
po znanju in raziskavah njihovih partnerskih držav v razvoju. Predlagane
ključne prednostne naloge za visokošolske institucije in države
članice je torej treba razumeti kot seznam ukrepov, ki jih morajo
visokošolske institucije in države članice kombinirati v okviru celovite
strategije glede na svoje potrebe. Celovita strategija za internacionalizacijo
mora zajeti ključna področja, ki so razdeljena v naslednje tri
kategorije: mednarodna
mobilnost študentov in zaposlenih; internacionalizacija in izboljšanje
učnih programov ter digitalnega učenja; strateško sodelovanje,
partnerstva in krepitev zmogljivosti. Te kategorije se ne smejo obravnavati
ločeno, temveč kot sestavni deli celovite strategije. 2.1. Spodbujanje mednarodne
mobilnosti študentov in zaposlenih Mednarodna mobilnost študentov za pridobitev
diplome, najbolj razširjeno in verjetno še vedno najpomembnejše sredstvo za internacionalizacijo,
se korenito spreminja glede količine in oblike, v nekaterih primerih pa je
postala nujen vir prihodka za visokošolske institucije. Vsako leto odide v
tujino 7 % več študentov v terciarnem izobraževanju, ki v velikem
številu prihajajo s Kitajske, iz Indije in Republike Koreje. Medtem ko države članice
Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj sprejmejo 77 % vseh mobilnih
študentov, 52 % vseh mednarodno mobilnih študentov, ki želijo pridobiti
diplomo, pa prihaja iz Azije, se delež mobilnih študentov, ki izberejo študij v
Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Rusiji, hitro povečuje. Hkrati je
Severna Amerika (ZDA in Kanada) z 21 % mobilnih študentov še vedno privlačna
regija. Države izvora vedno bolj postajajo tudi ciljne države: Kitajska ni le
najpomembnejša država izvora, temveč tudi že gosti 7 % vseh
mednarodno mobilnih študentov na svetu. Kar zadeva splošno količino vhodne
mobilnosti, tri države članice EU, tj. Združeno kraljestvo, Francija in
Nemčija, privlačijo 63 % vseh študentov, ki prihajajo izven
evropskega visokošolskega prostora[11].
Mobilnost za kreditne
točke, ki so del doma pridobljene diplome, se povečuje, in sicer v
Evropi prek programov mobilnosti ter v ZDA prek programov študija v tujini,
medtem ko se v drugih delih sveta razvijajo in širijo podobni programi, pri
čemer ta vrsta mobilnosti pomembno prispeva k internacionalizaciji. Glede na vedno večje tokove mobilnosti morata
biti ključni prednostni nalogi preglednost in priznavanje izobrazbe,
pridobljene drugje. Pretekla prizadevanja za razvoj kakovostnih okvirov za
mobilnost v EU in znotraj širšega bolonjskega procesa pomenijo, da je v tem
pogledu Evropa najnaprednejša svetovna regija. Univerzitetna listina Erasmus[12], ki določa temeljna
načela in najmanjše zahteve, ki jih mora upoštevati visokošolska
institucija pri izvajanju programa mobilnosti Erasmus, priloga k diplomi
in uporaba evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk so na
svetovni ravni lahko privlačne možnosti. Prav tako je treba močno
spodbujati priznavanje dosežkov, pridobljenih z izobraževanjem, da se izboljšata
preglednost in čezmejna „prenosljivost“ učnih rezultatov. Mobilnost ne zadeva zgolj študentov: mobilnost
zaposlenih prinaša mnoge različne koristi instituciji in posamezniku. Je
instrument za pridobivanje novih kompetenc, znanja novih jezikov in novih
učnih metod ter spodbuja mednarodne mreže. Visokošolske institucije morajo
zaposlene spodbujati, da pridobijo več mednarodnih izkušenj, in jih ustrezno
nagrajevati v okviru kariernega ocenjevanja. Uveljavljanje spodbud in nagrad v
strategiji institucije je bistveno za zagotavljanje uspešne mobilnosti zaposlenih.
Mobilnost, zlasti mobilnost za kreditne
točke, mora biti močna spodbuda za izboljšanje kakovosti evropskega
visokošolskega izobraževanja. Visokošolske institucije morajo za pošiljanje in
sprejemanje študentov ali raziskovalcev razviti boljše storitve, ki
vključujejo individualno svetovanje glede poklicnih poti in za lažje
vključevanje v mestno/regijsko/državno okolje, po potrebi z jezikovnim
usposabljanjem. Visokošolske institucije morajo primerjati učne
načrte s sorodnimi institucijami in jih nadgraditi, da se izboljša
poučevanje ter okrepi institucionalno vodenje in upravljanje. Mednarodna
študentska izmenjava v okviru programa bo zagotovila spodbudo za priznavanje
diplom, pridobljenih v tujini. Mobilnost bo tako imela učinek ne le na
razvoj in zaposljivost posameznikov, temveč tudi na institucije. Hkrati so
ključnega pomena intenzivne lokalne povezave med univerzami in gospodarstvom,
da se izkoristi potencial univerz na področju raziskovanja in
izobraževanja za spodbujanje inovacij in rasti. Pravila o priseljevanju državljanov tretjih
držav morajo podpreti prizadevanja visokošolskih
institucij, da bi povečale svojo mednarodno prepoznavnost, namesto da
ustvarjajo ovire za mobilnost, ki zmanjšujejo ugled Evrope v tujini. Čas
in stroški, potrebni za pridobitev potrebnih vizumov in/ali dovoljenj, ter
znatne razlike med praksami držav EU so lahko odvračilen dejavnik za
izbiro EU kot študijske in raziskovalne destinacije. Nedavna študija Evropske
migracijske mreže z naslovom Priseljevanje mednarodnih študentov v EU[13] navaja, da se lahko države
članice kljub temu, da v skladu z Direktivo 2004/114/ES spodbujajo
sprejem študentov, ki so državljani tretjih držav, v EU, še vedno soočajo
z izzivi zaradi nacionalnih zakonodaj in/ali praks. Nedavni predlog Komisije[14] za prenovitev direktiv 2005/71/ES
in 2004/114/ES o pogojih za vstop, bivanje in pravice tujcev, ki niso
državljani EU, za namene raziskovanja, študija itd. bi moral študentom in
raziskovalcem, ki niso državljani EU, omogočiti lažji vstop v EU in
olajšati tamkajšnje prebivanje, ki traja več kot 90 dni, da bi bila
EU tako zanje privlačnejša. Novi predlog nacionalnim organom med drugim
določa jasne roke za obravnavanje vlog, zagotavlja več možnosti za
dostop do trga dela v času prebivanja študentov in olajšuje gibanje
znotraj EU. Ključne prednostne naloge visokošolskih institucij in držav članic v zvezi z mobilnostjo: – v strategije za internacionalizacijo vključiti študentsko in raziskovalno mobilnost ter mobilnost zaposlenih kot njihov pomembni in osrednji sestavni del, podprt s kakovostnim okvirom, ki vključuje storitve usmerjanja in svetovanja; – z državami, ki niso članice EU, vzpostaviti sheme dvosmerne mobilnosti, ki zajemajo zelo različne teme in, kadar je ustrezno, ciljno obravnavajo področja, na katerih primanjkuje spretnosti; – podpirati pravično in uradno priznavanje kompetenc, ki jih mednarodno mobilni študentje, raziskovalci in zaposleni pridobijo v tujini, vključno z boljšo uporabo instrumentov preglednosti in primerljivosti ter večjim poudarkom na učnih rezultatih; – pravočasno sprejeti, prenesti in izvajati predlagano prenovljeno direktivo, ki združuje direktivi 2005/71/ES in 2004/114/ES. 2.2. Spodbujanje
internacionalizacije doma in digitalnega učenja Opredelitev ustrezne ravni in vzorca
mednarodne mobilnosti za zaposlene in učence mora biti vključena
v vse strategije za internacionalizacijo. Vendar internacionalizacija ne sme koristiti
zgolj manjšini študentov in zaposlenih v neki visokošolski instituciji, ki bodo
nekaj časa prebivali v tujini. V skladu z dokazi[15] so najpomembnejše prednostne
naloge politik internacionalizacije za države članice EU in posamezne
visokošolske institucije še vedno izhodna mobilnost za študente, študentske
izmenjave in privabljanje mednarodnih študentov. Vendar bo mobilnost vedno
omejena na sorazmerno nizek odstotek študentov in zaposlenih: politike
visokošolskega izobraževanja morajo dati večji poudarek na vključevanje
svetovne razsežnosti pri pripravi in vsebini vseh učnih načrtov ter
procesov učenja/poučevanja (t. i. „internacionalizacija
doma“), da se zagotovi, da lahko velika večina učencev (80–90 %),
ki se ne udeležijo programa mednarodne mobilnosti za pridobitev diplome ali
kreditnih točk, kljub temu pridobi mednarodne veščine, potrebne v
globaliziranem svetu. S prisotnostjo učnega/raziskovalnega
osebja, ki je mednarodno usmerjeno in prihaja iz tujine, ter tujih študentov v
univerzitetnem kampusu ima študentska večina, ki se ne udeleži programov
mobilnosti, možnost spoznavati mednarodne pristope, s čimer se lahko
izboljša učinkovitost visokošolskih institucij in kakovost njihovega
izobraževanja, saj se spodbuja izmenjava učnih gradiv ter vedno bolj tudi
učinkovita uporaba virtualnih univerzitetnih okolij, učnega gradiva
in sodelovanja. V okviru disciplinarnih in večdisciplinarnih mrež se lahko
izvajajo izmenjave zaposlenih in internacionalizacija učnega načrta. Z vključevanjem
mednarodne razsežnosti v učne načrte se izpostavlja pomen jezikov.
Po eni strani je odlično znanje angleščine dejansko del vsake
strategije za internacionalizacijo za učence, učitelje in
institucije, pri čemer so nekatere države članice kot del svoje
strategije za privabljanje talentov, ki sicer ne bi prišli v Evropo, uvedle ali
uvajajo ciljno usmerjene programe v angleščini (zlasti na magistrski
ravni). Po drugi strani je večjezičnost pomembna evropska prednost: med
mednarodnimi študenti je zelo cenjena[16], zato jo je treba spodbujati pri poučevanju in
raziskovanju v celotnem učnem načrtu visokošolskega izobraževanja.
Znanje dodatnih evropskih jezikov povečuje poklicne možnosti in delno odloča
o tem, ali bodo usposobljeni diplomanti ali raziskovalci ostali v Evropi tudi
po pridobljeni diplomi, kot poudarjajo študentje skupnega študijskega programa Erasmus
Mundus, ki prihajajo iz držav zunaj EU in se udeležijo programa mobilnosti
v najmanj dveh evropskih državah. Da bi mobilni študentje, raziskovalci in profesorji
lahko izkoristili vse svoje možnosti za uspešno vključitev v državi
gostiteljici, potrebujejo posebno podporo za učenje jezikov, vključno
z možnostjo učenja lokalnih jezikov, ne glede na to, ali gre za jezik
študijskega programa ali raziskovalne skupine. Z digitalnim učenjem in vedno večjo
uporabo tehnologije IKT se lahko omogoči širši dostop do evropskih
visokošolskih institucij ter v učne načrte vključijo znanje,
gradivo in učne metode z vsega sveta, s čimer se spodbujajo nove
oblike partnerstev, sinergije in izmenjave med disciplinami ter fakultetami, ki
bi jih bilo sicer težko vzpostaviti. Tehnologija omogoča vedno večjo
odprtost in dostopnost, zaradi česar se bosta izboljšali
konkurenčnost in preglednost, visokošolska institucija pa bo lahko učne
metode in gradiva prilagodila potrebam študentov, ki bodo zaposleni na
globaliziranem trgu dela. S tem se bo znatno spremenil poslovni model posamezne
visokošolske institucije, pri čemer se odpre možnost za povsem nove
skupine (npr. mednarodne učence, ki niso udeleženci univerzitetnega
kampusa, posameznike, ki obiskujejo en sam tečaj, ne pa tudi celotnega
programa, različne starostne skupine) in nove storitve
(npr. učna podpora, ki jo nudijo profesorji, ocenjevanje, izdajanje
potrdil). Spreminja se družbena vloga institucij kot ponudnikov znanja in
inovacij ter glede prispevanja k razvoju, s čimer se visokošolske
institucije spodbujajo k ponovnemu razmisleku o njihovih družbenih
odgovornostih v lokalnem, nacionalnem in regionalnem okviru, vključno z
odgovornostjo za večanje zmogljivosti v svetovnih gospodarstvih v vzponu
in državah v razvoju. Evropa ima nekaj najboljših univerz za študij
na daljavo, ki zagotavljajo učenje na daljavo in kombinirano učenje
ter druge netradicionalne načine učenja. V zadnjih letih so se
pojavili in naglo razvili odprti viri izobraževanja[17], zlasti odprto učno
gradivo[18]
in učni programi MOOC, katerih dodelanost in organizacija se znatno
izboljšujeta[19].
Medtem ko spletni programi in diplome niso
več nov pojav, se lahko zaradi vedno večje ponudbe spletnega izobraževanja
in digitalnega gradiva ter vedno večjega števila izbranih učnih
programov MOOC, ki zagotavljajo ocenjevanje, vrednotenje in kreditne točke
(naraščajoči trend zlasti pri številnih visokošolskih institucijah v
državah, kot so ZDA in Avstralija), visokošolsko izobraževanje korenito
preoblikuje. Novi trendi na področju
digitalnega izobraževanja in pojav učnih programov MOOC morajo
visokošolske institucije spodbuditi k ponovnemu razmisleku o njihovih stroškovnih
strukturah in morda tudi o njihovih nalogah ter k vključitvi v svetovna
partnerstva, da se izboljša kakovost vsebine in izkušnje učenja prek
kombiniranega učenja. Evropa mora prevzeti vodstvo v svetovnih
prizadevanjih, da se izkoristijo možnosti digitalnega izobraževanja,
vključno z razpoložljivostjo IKT, uporabo odprtih virov izobraževanja in
zagotavljanjem učnih programov MOOC, ter odpravijo sistemske ovire, ki še
vedno obstajajo na področju zagotavljanja kakovosti, ocenjevanja študentov
in priznavanja ter financiranja. Te možnosti in ovire bodo obravnavane v
prihodnji pobudi Komisije. Ključne prednostne naloge visokošolskih institucij in držav članic v zvezi z internacionalizacijo doma in digitalnim učenjem: – izkoristiti mednarodne izkušnje in kompetence zaposlenih v visokošolskih institucijah s ciljem razvoja mednarodnih učnih načrtov v korist nemobilnih in mobilnih učencev; – povečati možnosti za študente, raziskovalce in zaposlene, da razvijejo svoja jezikovna znanja, zlasti s poučevanjem lokalnega jezika za posameznike, ki obiskujejo programe v angleščini, da se čim bolj izkoristijo prednosti evropske jezikovne raznolikosti; – razviti možnosti za mednarodno sodelovanje prek spletnega učenja in razširiti uporabo IKT ter odprtih virov izobraževanja za nove načine delovanja za povečano dostopnost, internacionalizacijo učnih načrtov in omogočanje sklepanja novih oblik partnerstev. 2.3. Krepitev strateškega
sodelovanja, partnerstev in zmogljivosti Novi razvoji, kot so izpostave univerzitetnih
kampusov in spletni visokošolski programi ter pojav novih „velesil znanja“,
spreminjajo ravnovesje med sodelovanjem in konkurenčnostjo v okviru
strategij za internacionalizacijo. Gospodarski pomen
mednarodnih visokošolskih programov se hitro povečuje. Nekatere države, vključno s priljubljenimi
destinacijami, kot so Združeno kraljestvo, Kanada, ZDA in Avstralija,
pripisujejo velik pomen visokošolskemu izobraževanju kot storitvi, ki ustvarja
pomemben vir prihodka (8,25 milijarde funtov v Združenem kraljestvu in
15,5 milijarde avstralskih dolarjev v Avstraliji leta 2010). V nekaterih državah EU, kot so Nizozemska,
Švedska in Danska, so bile za učence, ki niso državljani EU, uvedene
znatne šolnine, s katerimi institucije povečujejo svoje ravni prihodkov,
kar jim na primer omogoča, da nudijo namenske štipendije učencem iz
držav v vzponu in razvoju. Nasprotno pa so druge države članice sprejele
jasne politične odločitve, da v okviru svojih strategij za
internacionalizacijo ne povišajo šolnin za državljane tretjih držav ali jih
sploh ne uvedejo, s čimer želijo tudi privabiti več mednarodnih
študentov. Mednarodni študentje imajo z gospodarskega
vidika pozitiven učinek na državo gostiteljico, ne glede na to, ali morajo
plačati šolnine. Študija iz leta 2012[20], ki jo je izvedla nizozemska
vlada, je pokazala, da če bi le 2,5 % mednarodnih diplomantov ostalo
v državi in se zaposlilo, bi to imelo poleg povrnjenih naložb dolgoročne
pozitivne učinke na javne finance. Evropski visokošolski sistemi omogočajo
številne konkurenčne prednosti, ki jih je treba izkoristiti, na primer
veliko dobrih izkušenj s skupnimi in dvojnimi diplomami, doktorskimi programi, industrijskimi
doktorati in nedavno ustanovitvijo skupnosti znanja in inovacij (SZI) v okviru
EIT[21]
na področjih svetovnega pomena. Vendar internacionalizacija zahteva
več sodelovanja z novimi visokošolskimi središči na drugih celinah. Evropske visokošolske institucije morajo
opredeliti svoje prednosti na področju izobraževanja, raziskav in inovacij
ter sklepati partnerstva v Evropi in zunaj nje, da bi okrepile
in dopolnile svoj profil, in sicer s skupnimi projekti in raziskovalnimi
dejavnostmi, spletnimi učnimi programi, ki združujejo tradicionalne in
nove načine prenosa znanj in izvajanja storitev, vključno z
delovanjem skupnih univerzitetnih kampusov ali njihovih izpostav v državah, ki
niso članice EU. Vzpostavljene raziskovalne mreže morajo biti
odskočna deska za začetek novih sodelovanj na področju
poučevanja, večletna partnerstva za izobraževanje pa morajo skrbeti
za nove raziskovalne projekte. Dokazi kažejo, da so skupne in dvojne
diplome pomembno orodje za spodbujanje zagotavljanja kakovosti in vzajemnega
priznavanja kvalifikacij, privabljanje talentov, poglabljanje partnerstev, pridobitev
več mednarodnih izkušenj in medkulturnih kompetenc ter boljšo zaposljivost
diplomatov. Zato morajo EU in države članice zagotoviti močno
spodbudo za krepitev vloge skupnih in dvojnih diplom v strategijah za
internacionalizacijo evropskih visokošolskih institucij, in sicer na podlagi
izkušenj skoraj 700 evropskih visokošolskih institucij ter tistih zunaj
EU, ki že uspešno omogočajo pridobitev skupne in dvojne diplome v okviru
programa Erasmus Mundus. Visokošolskim institucijam uvedbo skupnih
programov otežujeta dve oviri, ki se pojavljata na akademskem in upravnem
področju ter ju je treba odpraviti, tj. institucionalni predpisi (postopki
potrjevanja, sistemi ocenjevanja, predpisi v zvezi s preverjanjem znanj in
temami diplom, vpisni postopki ali pravila glede šolnin) ter nacionalna
zakonodaja (zlasti v zvezi z omogočanjem dvojnih diplom). Mednarodna strateška partnerstva z
uravnoteženo udeležbo gospodarstva in visokošolskega izobraževanja so
ključna za čezmejne inovacije pri odzivanju na svetovne izzive.
To zlasti velja za gospodarstva v vzponu in njihove centre odličnosti, s
katerimi mora Evropa razviti uravnoteženo sodelovanje, da bi zagotovila
trdnejšo in trajnostno lokalno prisotnost. Partnerstva, katerih cilj je
spodbujanje podjetništva in inovacij ter inovativnih pristopov, podjetniških spretnosti
in pristopov učencev, bodo koristna za evropsko konkurenčnost in
partnerske države. Zlasti so velike možnosti v spodbujanju cenovno
sprejemljivih in vključujočih inovacij, ki bi lahko gospodarstvom v vzponu
pomagale pri soočanju z družbenimi izzivi ter spodbujale dostopnost trga,
trgovino in naložbe za evropska podjetja. Sodelovanje z državami v razvoju in
njihovimi visokošolskimi institucijami mora biti del strategij za internacionalizacijo, pri čemer se inovativni modeli partnerstev uporabijo za krepitev
severno-južnega in južno-južnega sodelovanja, kot so skupni programi in
učenje ter mobilnost zaposlenih. Obstajajo zadostni dokazi[22], v skladu s katerimi je
visokošolsko izobraževanje ključnega pomena za zagotavljanje potrebnega
znanja za gospodarski razvoj, in sicer z ustvarjanjem delovnih mest, boljšim
vodenjem, večjo podjetniško in medgeneracijsko mobilnostjo ter
močnejšo civilno družbo. Evropske visokošolske institucije se zavedajo
svoje ključne vloge pri podpiranju prizadevanj za modernizacijo delov
sveta v vzponu in razvoju ter iskanju rešitev za svetovne izzive, kot so
podnebne spremembe ali zmanjševanje zaostanka v razvoju med narodi. Podobno
večina držav članic podpira programe za sodelovanje in krepitev
zmogljivosti, ki jih EU dopolnjuje z ukrepi na tem področju. Študentje,
zaposleni in raziskovalci, ki delajo ali študirajo v evropski visokošolski
instituciji gostiteljici, so pogosto nosilci sodelovanja s svojimi
domačimi institucijami in državami, namenjenega razvoju, usklajevanju in
spremljanju projektov mednarodnega sodelovanja. Poleg posebnih tradicionalnih ukrepov za
krepitev zmogljivosti ima mobilnost sama in zlasti mobilnost za kreditne
točke velike možnosti za izboljšanje kakovosti visokošolskega
izobraževanja v državah v razvoju: s pospeševanjem oblikovanja strategij za
internacionalizacijo in uporabe instrumentov za preglednost in priznavanje,
pomočjo institucijam, da razvijejo boljše storitve pošiljanja in
sprejemanja tujih študentov ali raziskovalcev, ter spodbujanjem priznavanja
diplom, pridobljenih v tujini. Kot je poudarjeno v projektu Access to
Success (Dostop do uspeha)[23],
se razvojno sodelovanje v izjavah visokošolskih institucij o poslanstvu ne
priznava vedno v zadostni meri. Vendar je lahko udeležba evropskih
visokošolskih institucij pri krepitvi zmogljivosti v državah, ki niso
članice EU, hkrati koristna za evropske institucije na akademskem
področju in tvori del njihove družbene odgovornosti. Sodelovanje z
visokošolskimi institucijami v državah, kjer je to najbolj potrebno, npr. državah,
v katerih so se končali spori, in sklepanje partnerstev s slabše
opremljenimi institucijami evropskim visokošolskim institucijam omogoča,
da pomembno prispevajo k razvoju določene regije in s tem vzpostavijo
dolgoročne strateške povezave z njo. V hitro razvijajočem se svetu se
možnosti hitro spreminjajo in države, ki so zdaj v razvoju, bodo v prihodnosti
gospodarstva v vzponu. Ključne prednostne naloge visokošolskih institucij in držav članic v zvezi s partnerstvi: – okrepiti zmogljivost visokošolskega izobraževanja in raziskav za obravnavanje globalnih izzivov z vključevanjem v inovacijsko usmerjena mednarodna partnerstva in zavezništva; – odpraviti preostale ovire za razvoj in izvajanje programov skupnih in dvojnih diplom, tako na institucionalni kot tudi nacionalni ravni, ter izboljšati določbe za zagotavljanje kakovosti in čezmejno priznavanje; – zagotoviti podjetniške in inovativne učne načrte, vključno s prenosljivimi spretnostmi, ter ustvariti možnosti za mednarodno usposabljanje s sodelovanjem z delodajalci iz EU in zunaj nje; – zagotoviti usklajenost med strategijami za internacionalizacijo in politikami razvojnega sodelovanja EU, ob upoštevanju načel enakosti in lastništva partnerskih držav; uporabiti študente, raziskovalce in zaposlene iz držav, ki niso članice EU, za nosilce sodelovanja z visokošolskimi institucijami v teh državah. 3. PRISPEVEK EU K
INTERNACIONALIZACIJI VISOKOŠOLSKEGA IZOBRAŽEVANJA Države članice in njihove visokošolske
institucije so odgovorne za prenovo svojih sistemov visokošolskega
izobraževanja in podporo strategijam za internacionalizacijo. Dodana vrednost
EU, v sodelovanju z državami članicami in ob popolnem upoštevanju
avtonomnosti visokošolskih institucij, zlasti prek strategije Evropa 2020
in programa Erasmus+ v okviru večletnega finančnega okvira za
obdobje 2014–2020[24],
je zagotoviti močnejšo podporo politike in finančne spodbude za
strategije za internacionalizacijo. Program Erasmus+ za
obdobje 2014–2020 bo zagotovil znatne naložbe na ravni EU na ključnih
področjih strategij za internacionalizacijo: mednarodna mobilnost, skupne
diplome in partnerstva mednarodnega sodelovanja, vključno s krepitvijo
zmogljivosti in razvojem kadrov v delih sveta v vzponu ali razvoju. Poleg
tega z vključevanjem zunanjih instrumentov odpravlja sedanjo
razdrobljenost različnih obstoječih zunanjih programov visokošolskega
izobraževanja, njegov cilj pa je večja vidnost, usklajenost in
privlačnost ukrepov EU. Okvirni program Obzorje 2020 za
raziskave in inovacije ter njegovi izobraževalno usmerjeni sestavni deli,
tj. dejavnosti Marie Skłodowska-Curie za mobilnost
raziskovalcev in Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo, bodo
okrepili vlogo in ugled Evrope kot ponudnice visokokakovostnega in družbeno
odgovornega visokošolskega izobraževanja ter strateško dodelili več
finančnih sredstev za vhodno in izhodno mobilnost učencev,
raziskovalcev in zaposlenih, ki potujejo v države, ki niso članice EU, ali
prihajajo iz njih. Dejavnosti Marie Skłodowska-Curie bodo pridobile
približno 20 % vseh svojih štipendistov Marie Skłodowska-Curie
zunaj Evrope in v obdobjih mobilnosti spodbudile povezave, ki temeljijo na
raziskavah, s partnerji po svetu. Za prispevanje k strategijam za internacionalizacijo v obdobju 2014–2020 s finančnimi sredstvi EU bo Komisija: – zagotovila povečano finančno podporo z novim programom Erasmus+ za mobilnost v države, ki niso članice EU, in iz njih, da bi dosegla do 135 000 učencev in zaposlenih; omogočila do 15 000 raziskovalcem iz držav, ki niso članice EU, da začnejo ali nadaljujejo svoje poklicne poti v Evropi prek dejavnosti Marie Skłodowska-Curie v programu Obzorje 2020; – podprla mednarodni konzorcij visokošolskih institucij za razvoj skupnih magistrskih in doktorskih diplom prek programa Erasmus+ in dejavnosti Marie Skłodowska-Curie ter zagotovila štipendije na visoki ravni za do 60 000 diplomantov; – podprla strateška partnerstva za sodelovanje in inovacije, vključno z največ 1 000 partnerstvi za krepitev zmogljivosti med visokošolskimi institucijami v EU in zunaj nje. Prispevek EU se bo osredotočil na dva
cilja politike, opisana v nadaljevanju, tj. povečati privlačnost
evropskega visokošolskega izobraževanja z izboljšanjem kakovosti in
preglednosti ter povečati sodelovanje na svetovni ravni za inovacije in
razvoj prek partnerstev, dialoga in krepitve zmogljivosti. 3.1. Povečanje
privlačnosti evropskega visokošolskega izobraževanja z izboljšanjem
kakovosti in preglednosti EU se bo za izboljšanje priznavanja tujih
kvalifikacij še naprej vključevala v mednarodni dialog o politikah
visokošolskega izobraževanja s ključnimi partnerskimi državami in regijami
po vsem svetu. Spodbujala bo boljše razumevanje evropskih standardov in orodij,
kot so evropsko ogrodje kvalifikacij, projekt Tuning, evropski sistem zbiranja
in prenašanja kreditnih točk, priloga k diplomi, omrežje nacionalnih
informacijskih centrov za akademsko priznavanje (NARIC) in Univerzitetna listina
Erasmus, da se poveča uporaba teh evropskih instrumentov ter njihovih
možnosti, da postanejo svetovni standardi. Hkrati mora EU okrepiti dialog o politiki
in poznavanje izobraževalnih sistemov ter instrumentov partnerskih držav, tudi
prek bolonjskega medvladnega procesa, ter s tem razvijati lastne evropske
standarde in orodja. Če naj internacionalizacija poveča
kakovost visokošolskega izobraževanja, je potrebno tesnejše sodelovanje z
enakovrednimi sistemi v drugih regijah sveta glede zagotavljanja kakovosti,
kar zajema kakovost storitev za mobilne učence, zagotavljanje kakovosti
akademske vsebine njihovih programov ter zagotavljanje kakovosti skupnih
projektov in programov. Prav tako je tesnejše sodelovanje potrebno pri
postopkih akreditacije diplomskih programov. Ker postaja razvrščanje univerz vedno
bolj pomembno in učinkuje na njihov sloves ter s tem na izbiro študenta
glede destinacije študija, Komisija podpira razvoj orodja preglednosti,
ki bi bil alternativa in dopolnilo tradicionalnim razvrščanjem, ki v
ospredje postavljajo zlasti raziskave. Prvi rezultati novega,
večdimenzionalnega, mednarodnega in k uporabnikom usmerjenega
razvrščanja za visokošolske institucije U-Multirank bodo objavljeni
v začetku leta 2014. Od leta 2016/2017 bo razvrščanje
vodila neodvisna organizacija. Novi način razvrščanja bo odražal
raznolikost profilov evropskih visokošolskih institucij, prednosti in
specializacije na področju poučevanja in raziskovanja ter bo odprt za
udeležbo neevropskih visokošolskih institucij pod enakimi pogoji. Orodje za razvrščanje U-Multirank
bo visokošolskim institucijam omogočilo, da opredelijo več svojih
kazalnikov, na primer mednarodno prepoznavnost, ter podobno misleče
partnerje za sodelovanje in medsebojno dopolnjevanje; oblikovalcem politike,
visokošolskim institucijam in študentom pa bo omogočil, da posamezne
institucije in programe razvrstijo glede na to, kaj je zanje najbolj pomembno.
Z večjo preglednostjo profilov evropskih visokošolskih institucij bo
spodbujal „ujemanje“ potreb za morebitne mednarodne učence ali
raziskovalce, s čimer bo pomagal povečati privlačnost
večjega števila evropskih visokošolskih institucij. Če naj Evropa ostane izjemno
privlačna destinacija za mednarodno mobilne študente v primerjavi z vedno
večjim številom novih regionalnih visokošolskih središč, mora okrepiti
svoja prizadevanja za spodbujanje globalne ozaveščenosti o visoki
kakovosti ter bogati kulturni in jezikovni raznolikosti evropskega
visokošolskega izobraževanja. Mednarodne informacijske in promocijske
kampanje na ravni EU so bile do zdaj organizirane na tradicionalen način, npr.
s sodelovanjem na mednarodnih študentskih sejmih pod okriljem oznake Study
in Europe (Študij v Evropi), prek spletnih mest Study in Europe (Študij
v Evropi) in Destination Europe (Destinacija Evropa)[25] in komunikacijskih
orodij ter s številnimi evropskimi visokošolskimi sejmi v Aziji in Latinski
Ameriki in dejavnostmi v okviru programa Erasmus Mundus. Komisija bo
sodelovala z nacionalnimi agencijami za promocijo in deležniki, da bi dopolnila
nacionalna prizadevanja na področju obveščanja in promocije glede
študijskih možnosti in možnosti financiranja, zlasti v državah članicah,
kjer je manj mednarodnih študentov, ter spodbujala evropsko razsežnost
visokošolskega izobraževanja zunaj Evrope, pri čemer ji bodo pomagale
delegacije EU ter svetovalci za izobraževanje in raziskovanje na
veleposlaništvih držav članic. Večina držav članic EU je
vzpostavila spletna mesta po sistemu „vse na enem mestu“ v angleščini, na
katerih mobilni učenci ali raziskovalci dobijo informacije in pomoč.
Nacionalna spletna mesta, na katerih so objavljene možnosti za študij ali delo
in pridobitev finančnih sredstev, npr. na Finskem ali Nizozemskem[26], so dopolnjena na evropski
ravni. Komisija bo še naprej financirala portale za visokošolsko
izobraževanje[27],
na katerih se objavljajo ponudbe za izobraževanje in štipendije v Evropi na
vseh področjih, poleg portala EURAXESS[28], ki vsebuje seznam prostih
delovnih mest na področju raziskovanja in povezave z različnimi
službami, ki nudijo praktične informacije o življenju v različnih
državah, priseljevanju in socialni varnosti. Portal EU o priseljevanju[29] zagotavlja prilagojene
informacije na ravni EU in na ravni držav članic glede postopkov
priseljevanja za študente, ki so državljani tretjih držav. Koristno se bodo
uporabile inovativne metode, na primer prek študentskih združenj in združenj
nekdanjih diplomantov, ki delujejo kot predstavniki in promotorji
visokošolskega izobraževanja EU, uporabili pa se bodo tudi novi mediji, da se
dosežejo digitalno pismene ciljne skupine. Mreže nekdanjih diplomantov mednarodnih
izobraževalnih programov bi bilo treba uporabiti kot dragocen instrument mehke
diplomacije za učinkovanje na nove skupine in njihovo
vključevanje na način, ki spodbuja interese posameznih držav
članic ali EU, pri čemer bo Komisija v sodelovanju z državami
članicami opredelila najboljšo prakso. Komisija bo: – z mednarodnim sodelovanjem in dialogom spodbujala primerljivost kvalifikacij, kreditnih točk in vpisnih sistemov; – izboljšala kakovost mobilnosti z izboljšano Univerzitetno listino Erasmus do konca leta 2013, vključno s smernicami za visokošolske institucije za samooceno in spremljanje; – spodbujala izvajanje novega, večdimenzionalnega, mednarodnega orodja za razvrščanje visokošolskih institucij U-Multirank, za spodbujanje preglednosti, primerljivosti in primerjalnih analiz med njimi; – podprla sodelovanje z nacionalnimi agencijami za promocijo in združenji nekdanjih diplomantov z izmenjavo informacij in usklajevanjem skupnih ukrepov, da se Evropa na trgu predstavi kot destinacija, ki nudi visokokakovostni študij in raziskovanje (npr. s študentskimi sejmi in oblikovanjem skupnih promocijskih orodij). 3.2. Povečanje svetovnega
sodelovanja za inovativnost in razvoj Programi skupnih in dvojnih diplom so zlasti uspešen vidik dejavnosti EU v okviru mednarodnega
sodelovanja in temeljijo na mednarodnih mrežah odličnosti za
poučevanje, učenje in raziskave[30],
pri čemer se bodo v okviru programa Erasmus+ podprli skupni
magistrski programi in povečalo njihovo število. Ti skupni programi,
ki dopolnjujejo magistrske in doktorske programe skupnosti znanja in
inovacij (SZI) v okviru EIT, bodo zagotovili odlično
kakovost usposabljanja z močnim poudarkom na spretnostih, ki jih zahtevajo
bodoči delodajalci. Izboljšale se bodo inovacije in mednarodna izmenjava
med visokošolskimi institucijami in poslovnimi partnerji, učenci in
raziskovalci pa bodo imeli možnost za delo v drugi državi ter pridobivanje
izkušenj v akademskem in zasebnem sektorju. Dejavnosti Marie
Skłodowska-Curie, vključno s skupnimi doktorskimi
programi, inovativnimi mrežami za usposabljanje in evropskimi industrijskimi doktorati,
bodo visokošolskim institucijam pomagale spodbujati povezave na podlagi
raziskav s partnerji po vsem svetu in krepiti trikotnik znanja med visokošolskim
izobraževanjem, podjetji in raziskavami. Podobno bo projekt koalicij znanja (Knowledge
Alliances) v okviru programa Erasmus+ spodbujal inovacije in krepil
povezave med delodajalci in sodelujočimi visokošolskimi institucijami,
tudi na mednarodni ravni. Dialog o politiki je
izmenjava podatkov med sistemi z državami ali regijami zunaj EU o skupnih
izzivih. Na evropski strani ga vodi Komisija in ima različne cilje, ki so
odvisni od mednarodnih partnerjev, treba pa ga bi bilo uporabiti kot prožen
instrument za sodelovanje in mehko diplomacijo. Zato bo Komisija v teh dialogih
spodbujala vzajemno učenje, krepitev zmogljivosti na obeh straneh in
izmenjavo dobre prakse, vključno z vključevanjem ključnih deležnikov,
partnerjem pa bo pomagala bolje izkoristiti možnosti za takšno izmenjavo, ki jo
ponujajo novi programi EU. Dialog o politiki na področju visokošolskega
izobraževanja z mednarodnimi partnerji je treba uskladiti z zunanjimi
prednostnimi nalogami EU in mora potekati v že obstoječih okvirih
sodelovanja, kot je strategija širitve, evropska sosedska politika (na primer v
okviru vzhodnega partnerstva) ali različni (večsektorski) partnerski
sporazumi z državami v vzponu ali industrijskimi državami, kot so dialog na
visoki ravni za povezovanje ljudi med EU in Kitajsko, dialog o izobraževanju in
usposabljanju v okviru strateškega partnerstva EU-Brazilija ter skupni prostori
EU in Rusije[31]. Mednarodna partnerstva za krepitev
zmogljivosti bodo ključna za podporo državam, ki
niso članice EU, pri izboljšanju kakovosti njihovih sistemov
visokošolskega izobraževanja in pri njihovih prizadevanjih za posodabljanje in
internacionalizacijo, da se pripravi podlaga za prihodnje akademsko in
raziskovalno sodelovanje, obravnavajo čezmejna vprašanja ter razvije boljše
poznavanje lokalnih trgov. Komisija bo okrepila oblikovanje politik na
podlagi dokazov na področju mednarodnega izobraževanja ter zagotovila,
da politike temeljijo na najnovejšem znanju v zvezi s čezmejnim izvajanjem
visokošolskega izobraževanja. Zlasti je treba izboljšati zbiranje podatkov o
tokovih mobilnosti mednarodnih učencev, raziskovalcev in zaposlenih ter o
mednarodnem akademskem sodelovanju. Prav tako bo treba podrobno spremljati nova
orodja za sodelovanje, kot so odprti viri izobraževanja, da se ustrezno oceni
njihov učinek na učence in ponudnike izobraževanja. Za doseganje teh
ciljev bo Komisija sodelovala z nacionalnimi in mednarodnimi organi, da bi
opredelila in odpravila vrzeli v znanju z izvajanjem raziskav, zbiranjem in
analizo statističnih podatkov ter dialogom s strokovnjaki na zadevnem
področju iz EU in tretjih držav. Komisija bo: – vodila dvostranske in večstranske dialoge o politiki s ključnimi mednarodnimi partnerji; – promovirala Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT) ter njegove skupnosti znanja in inovacij (SZI) v podporo mednarodnemu sodelovanju na področju visokošolskega izobraževanja in inovacij za obravnavanje družbenih izzivov, v sinergiji z drugimi dejavnostmi EU in nacionalnimi dejavnostmi na področju raziskav in inovacij; – krepila oblikovanje politik na podlagi dokazov na področju mednarodnega izobraževanja prek raziskav, zbiranja in analize statističnih podatkov ter dialoga s strokovnjaki; – jeseni 2013 predstavila pobudo za spodbujanje digitalnega učenja ter boljše uporabe IKT in odprtih virov izobraževanja na področju izobraževanja. 4. NADALJNJI KORAKI Cilj tega sporočila je prispevati k
ciljem strategije Evropa 2020 z zagotavljanjem pomoči državam
članicam in visokošolskim institucijam, da razvijejo strategije in
partnerstva, ki bodo Evropi omogočila učinkovitejše spoprijemanje s
svetovnimi izzivi. Celovite strategije za internacionalizacijo
bodo uspešne le na podlagi skupnih prizadevanj. Pri oblikovanju teh predlogov
se je Komisija neuradno posvetovala s številnimi deležniki, vključno s
ključnimi organizacijami, ki zastopajo visokošolske institucije,
delodajalce, študentske mreže in mreže nekdanjih diplomantov, področnimi
strokovnjaki ter predstavniki ministrstev za izobraževanje iz držav EU in tretjih
držav. Z navedenimi deležniki bo še naprej sodelovala ter za dodatno krepitev
te pobude zdaj vključila še Evropski parlament, druge evropske institucije
in države članice EU, za izvajanje predlaganih ukrepov pa Skupino za
spremljanje bolonjskega procesa. Razvoj in spremljanje smernic politike ter
predlaganih ukrepov ob koncu vsakega oddelka v tem sporočilu se bosta
zagotovila z izvedbenimi instrumenti programov Erasmus+ in Obzorje 2020,
skupnim poročanjem o strateškem okviru za sodelovanje v izobraževanju in
usposabljanju (ET 2020), določbami o upravljanju strategije
Evropa 2020 in letnimi pregledi izobraževanja in usposabljanja EU,
bolonjskim procesom ter dialogom o politiki s ključnimi mednarodnimi deležniki. [1] www.oecd.org/edu/highereducationandadultlearning/highereducationto2030vol1demography.htm.
[2] COM(2011) 567 final. [3] COM(2012) 669 final. [4] http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2010:135:0012:0014:SL:PDF. [5] Ta izraz zajema vse vrste institucij terciarnega
izobraževanja, vključno z univerzami uporabne znanosti, tehnološkimi
inštituti, grandes écoles, poslovnimi šolami, šolami za elektrotehniko
in strojništvo, instituts universitaires de technologie (IUT),
tehniškimi visokimi šolami, poklicnimi šolami, politehnikami, akademijami itd. [6] Statistični inštitut Unesca. [7] COM(2012) 582 final, Močnejša evropska
industrija za rast in oživitev gospodarstva. [8] COM(2012) 497 final. [9] ec.europa.eu/education/external-relation-programmes/doc/mapping_en.pdf. [10] http://www.eua.be/Libraries/Publications_homepage_list/EUA_International_Survey.sflb.ashx.
[11] Evropski visokošolski prostor leta 2012:
poročilo o izvajanju bolonjskega procesa (The European Higher Education
Area in 2012: Bologna Process Implementation Report), str. 154. [12] ec.europa.eu/education/erasmus/euc_en.htm. [13] Immigration of International Students to the EU, http://www.emnbelgium.be/sites/default/files/publications/0_immigration_of_international_
students_to_the_eu_sr_10april2013_finalpublic_0.pdf. [14] http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-275_sl.htm. [15] www.iau-aiu.net/content/global-surveys. [16] ec.europa.eu/dgs/education_culture/evalreports/education/2012/mundus_en.pdf. [17] Open Educational Resources (OER); odprti viri izobraževanja so vse
vrste izobraževalnega gradiva, ki so javno dostopne ali imajo odprto
dovoljenje. Za ta odprta gradiva je značilno, da jih lahko vsakdo zakonito
in prosto kopira, uporablja, spreminja in deli z drugimi. Odprti viri
izobraževanja vključujejo učbenike, učne načrte,
predmetnike, zapiske predavanj, teste, projekte, avdio in videoposnetke ter
animacijo. [18] Open Courseware (OCW); odprto učno gradivo je brezplačna in odprta digitalna
publikacija visokokakovostnih izobraževalnih gradiv na visokošolski ravni.
Organizirano je v obliki programov ter pogosto vključuje gradivo za
načrtovanje programov, orodja za vrednotenje in tematsko vsebino. Odprto
učno gradivo ima odprto dovoljenje in je prek interneta dostopno vsem in
kadar koli. [19] Npr. www.coursera.org, www.udacity.com
in www.edx.org. [20] www.rijksoverheid.nl/documenten-en-publicaties/rapporten/2012/05/16/de-economische-effecten-van-internationalisering-in-het-hoger-onderwijs.html. [21] Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT) je
organ Evropske unije, ustanovljen marca 2008, katerega cilj je
povečati evropsko trajnostno rast in konkurenčnost s krepitvijo zmogljivosti
EU na področju inovacij. [22] http://chet.org.za/papers/higher-education-and-economic-development-review-literature. [23] http://www.accesstosuccess-africa.eu/images/finalconference/eua_whitepaper_eng_web.pdf. [24] Od sredine leta 2011 naprej je Evropska komisija predstavila
svoje predloge za nov večletni finančni okvir za proračunski
cikel 2014–2020. [25] http://ec.europa.eu/research/iscp/index.cfm?pg=destinationEurope. [26] www.studyinfinland.fi;
www.studyinholland.nl. [27] Npr. ec.europa.eu/education/study-in-europe;
www.study-info.eu;
www.distancelearningportal.eu. [28] ec.europa.eu/euraxess,
vključno z mrežami EURAXESS LINKS, vzpostavljenimi za evropske in
neevropske raziskovalce v ZDA, na Kitajskem in Japonskem, v Indiji, državah
ASEAN in Braziliji, da se Evropa promovira kot privlačna destinacija za
raziskovalce. [29] http://ec.europa.eu/immigration/. [30] www.iie.org/en/Research-and-Publications/Publications-and-Reports/IIE-Bookstore/Joint-Degree-Survey-Report-2009.
[31] ec.europa.eu/education/external-relation-programmes/doc/china/joint12_en.pdf.