This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013DC0292
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS Maximising the Development Impact of Migration The EU contribution for the UN High-level Dialogue and next steps towards broadening the development-migration nexus
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Prizadevanja za maksimiranje razvojnega učinka migracij Prispevek EU k dialogu ZN na visoki ravni in nadaljnji ukrepi za krepitev povezave med razvojem in migracijami
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Prizadevanja za maksimiranje razvojnega učinka migracij Prispevek EU k dialogu ZN na visoki ravni in nadaljnji ukrepi za krepitev povezave med razvojem in migracijami
/* COM/2013/0292 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Prizadevanja za maksimiranje razvojnega učinka migracij Prispevek EU k dialogu ZN na visoki ravni in nadaljnji ukrepi za krepitev povezave med razvojem in migracijami /* COM/2013/0292 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Prizadevanja za maksimiranje razvojnega
učinka migracij
Prispevek EU k dialogu ZN na visoki ravni in nadaljnji ukrepi za krepitev
povezave med razvojem in migracijami 1. Uvod Dialog ZN na visoki ravni (v nadaljnjem
besedilu: dialog ZN) o mednarodnih migracijah in razvoju iz septembra 2006 je
bil prvi dogodek na visoki ravni, ki ga je Generalna skupščina Združenih
narodov posvetila izključno razpravi o večrazsežnostnih vidikih
mednarodnih migracij in razvoja. Drugi dialog ZN bo potekal 3. in 4. oktobra
2013. Migracije so vse bolj v središču
pozornosti na mednarodni ravni ter veljajo za pomembno orodje spodbujanja
razvoja izvornih in namembnih držav. To je bilo med drugim potrjeno tudi v
poročilu delovne skupine v okviru ZN iz leta 2012 o razvojni agendi
ZN po letu 2015 „Uresničevanje prihodnosti, ki si jo želimo za vse“. To
poročilo migracije opredeljuje kot ključno razsežnost dinamike
svetovnega prebivalstva ter kot dejavnik, ki omogoča vključujoč
gospodarski in družbeni razvoj. Okrepljena regionalna in globalna mobilnost
oseb, strukturne spremembe v svetovnem gospodarstvu in sedanja gospodarska
kriza ustvarjajo nove priložnosti in izzive za izvorne, tranzitne in namembne
države. Letošnji dialog ZN pomeni edinstveno priložnost za pripravo globalne
agende za učinkovito in vključujoče upravljanje migracij ter za
opredelitev ukrepov, ki krepijo vlogo migrantov kot posrednikov inovacij in razvoja.
Glavna tema dialoga ZN 2013 je „Opredelitev konkretnih ukrepov za boljšo
usklajenost in sodelovanje na vseh ravneh, ki bodo povečali koristi
mednarodnih migracij za migrante in države ter okrepili njihov pomen za razvoj,
obenem pa zmanjšali negativne posledice takšnih migracij“[1]. Prizadevanja za čim večji pozitiven
vpliv migracij na razvoj je pomembna prednostna naloga politike EU, kar
dokazuje njen dvojni okvir na tem področju. Migracije in razvoj so eno od
štirih prednostnih področij globalnega pristopa k vprašanju migracij in
mobilnosti (GAMM)[2],
ki določa splošen okvir zunanje migracijske politike EU. Migracije so
tudi posebna prednostna naloga v agendi EU za spremembe[3], ki
določa okvir razvojne politike EU. Perspektiva migrantov je osrednja
značilnost globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti,
krepitev človekovih pravic migrantov pa je medsektorska prednostna naloga
vseh ukrepov EU na področju migracij in razvoja. Namen tega sporočila je dvojen.
Zagotavlja podlago za skupno stališče EU in njenih držav članic
(v nadaljnjem besedilu: EU) v okviru dialoga ZN, vključno s
ključnimi sporočili za okrepljeno sodelovanje na svetovni ravni.
Struktura oddelkov 2–5 je zato prilagojena predmetom razprav na štirih okroglih
mizah v okviru dialoga ZN. Poleg tega je v poglavju 6 Sporočila opisano,
kako bi lahko EU v svojih politikah in praksah okrepila povezavo med
migracijami in razvojem ter sprejela ukrepe za sistematično namenjanje
pozornosti vlogi, ki jo imajo migracije in mobilnost v procesu trajnostnega
razvoja. Ta oddelek tako pomeni tudi odgovor na zahtevo Sveta za bolj
„ambiciozen in daljnosežen“ pristop k vprašanju migracij in razvoja na ravni
EU, kot je določeno v sklepih Sveta z dne 29. maja 2012 o
globalnem pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti. 2. Okrogla miza št. 1: Ocenjevanje vplivov
mednarodnih migracij na trajnostni razvoj in opredelitev ustreznih prednostnih
nalog za pripravo razvojnega okvira po letu 2015 2.1. Potreba po širšem pogledu na
povezavo med migracijami in razvojem Razprava o migracijah in razvoju se
tradicionalno osredotoča na manjše število pomembnih vprašanj,
vključno z denarnimi nakazili zdomcev in izseljencev, diasporo, begom
možganov in krožnimi migracijami, ter prednostno obravnava migracije v države
OECD in ne migracij med državami z nizkimi in srednje visokimi prihodki.
Politike in njihovo izvajanje na teh „tradicionalnih“ področjih, tudi na
ravni EU, je mogoče še izboljšati[4], vendar so potrebna večja prizadevanja,
saj ta pristop ne zadošča, da bi celovito obravnavali vsa pereča
vprašanja. Vse države sveta se soočajo z gibanji
prebivalstva in ta trend se bo verjetno še stopnjeval. Od ocenjenih
214 milijonov mednarodnih migrantov na svetu jih je večina
(150 milijonov) državljanov držav, ki niso članice OECD. Večina
mednarodnih migracij se pojavlja znotraj regij, predvsem na območju držav
v razvoju. Na primer, po nekaterih ocenah več kot 80 % vseh afriških
migrantov prebiva v afriških državah, ki niso njihove izvorne države. Poleg tega so migracije v državah v razvoju
pomemben, vendar pogosto spregledan pojav, ki ustvarja priložnosti in izzive,
podobne priložnostim in izzivom mednarodnih migracij. Poleg tega, da je razvoj tesno povezan z
migracijami, krepi mobilnost (kratkotrajni obiski poslovnežev, delavcev,
študentov, turistov, sorodnikov itd.) in se zanaša nanjo. Mobilnost je bistveni
element pri krepitvi vloge urbanih središč globalnega juga kot žarišč
razvoja in vozlišč gospodarske, družbene in kulturne izmenjave ter
prispeva k vključevanju držav v razvoju v regionalne in svetovne trge. Prisilne migracije
so še naprej svetovni izziv. Velika večina celotne svetovne begunske
populacije, ki zajema več kot 15 milijonov ljudi, živi v državah v
razvoju, pri čemer gre pogosto za dolgotrajno begunstvo, kar pomeni velik
izziv za gostiteljske skupnosti. Vendar pa je lahko navzočnost beguncev in
drugih prisilnih migrantov tudi vir novih priložnosti in koristi za nacionalno
in lokalno gospodarstvo, zlasti njihov človeški kapital, vključno z
zagotavljanjem poklicnih kvalifikacij ter ustvarjanjem povpraševanja po blagu
in storitvah. Ukrepi za izkoriščanje potenciala beguncev in njihovega
prispevka k razvoju krepijo njihovo samozaupanje in tako izboljšujejo kakovost
zaščite beguncev, kar koristi tudi državam gostiteljicam. Podnebne spremembe
in degradacija okolja imajo že zdaj vse večji vpliv na migracije in
mobilnost, iz razpoložljivih dokazov pa izhaja, da bo v prihodnosti večina
gibanj potekala bodisi znotraj držav v razvoju bodisi med njimi[5]. Migracije in mobilnost imajo zelo velik
pozitiven in negativen vpliv na napredek pri doseganju trajnostnega gospodarskega,
socialnega in okoljskega razvoja v izvornih in namembnih državah
z nizkimi in srednjimi prihodki: ·
Za izvorne države so gospodarske koristi
migracij dobro dokumentirane in vključujejo prispevke za zmanjšanje
revščine z denarnimi nakazili zdomcev in naložbenimi pobudami diaspore.
Finančni, človeški in socialni kapital diaspore lahko tudi neposredno
prispevajo k doseganju socialnih razvojnih ciljev, vključno z razvojnimi
cilji novega tisočletja na področju zdravja in izobraževanja. Podobno
lahko tudi denarna nakazila in drugi prispevki migrantov pomagajo izboljšati
prilagajanje škodljivim učinkom podnebnih sprememb v matičnih
skupnostih. Delovne priložnosti v tujini lahko pomagajo motivirati mlade za pridobitev
ustreznih znanj in spretnosti. Vendar pa so posledice človekovega razvoja
zapletene, kot izhaja iz pomislekov o begu možganov in negativnih socialnih
posledicah migracij za tiste, ki ostanejo v matični skupnosti. Na primer,
migracije imajo lahko negativen vpliv na razvojne cilje novega tisočletja
na področju zdravja, saj prispevajo k begu možganov in neenaki svetovni
porazdelitvi zdravstvenih delavcev. ·
Namembnim državam lahko
dobro upravljane migracije pomagajo premostiti vrzeli na trgu dela, zagotovijo
delovno silo kot gibalo strukturne preobrazbe gospodarstva, spodbujajo
inovacije z dinamičnostjo migrantov in prispevajo k sistemom socialne
varnosti. Migracije in mobilnost so lahko izziv za upravljanje urbanizacije,
vendar so prav tako ključnega pomena za delovanje mest kot središč
rasti. Če ni učinkovitega upravljanja, so lahko stroški migracij
precejšnji, migracije pa so lahko vir socialnih napetosti v odnosu s
prebivalstvom gostiteljske skupnosti (kar pogosto izkoriščajo populistične
skupine) in vir pritiska na omejene vire. Nenadzorovane migracije lahko tudi
stopnjujejo varnostne grožnje, zlasti v ranljivih državah. Migracije so zato hkrati priložnost in
izziv za razvoj. Nedvomno imajo pozitiven učinek na prizadevanja pri
doseganju številnih razvojnih ciljev novega tisočletja. Vendar pa lahko
škodljivi učinki slabo upravljanih migracij ovirajo napredek pri doseganju
trajnostnega razvoja. 2.2. Migracije in razvojni okvir
za obdobje po letu 2015 Komisija pozdravlja vse večjo pozornost,
namenjeno vprašanju vključitve dejavnikov, ki omogočajo razvoj (kot
so migracije in mobilnost), v razvojno agendo ZN po letu 2015[6].
Pozdravlja tudi razpravo o možnosti razvoja kazalnikov kakovosti za
različne vidike upravljanja migracij. Storiti je treba vse potrebno, da bo
prispevek dialoga ZN k reševanju teh vprašanj relevanten za ta širši
proces po letu 2015 in bo vključen vanj. Na podlagi navedenega so razprave o
populacijski dinamiki v okviru razvojne agende po letu 2015 ter
mednarodne konference na področju populacije in demografije po
letu 2014 dobra priložnost za obravnavo razvojnih izzivov in priložnosti,
ki jih ustvarjajo migracije in mobilnost, vključno s povezavami z
dogajanjem na svetovnem trgu dela, širšimi demografskimi gibanji v različnih
regijah in gibanji prebivalstva v državah v razvoju. 2.3. Ključna sporočila
za dialog ZN ·
Migracije in mobilnost je treba priznati kot
„dejavnike, ki omogočajo“ razvoj. Obravnavati bi
jih morali razvojni akterji na vseh ravneh, poleg tega bi jih bilo treba
vključiti v razvojni okvir za obdobje po letu 2015. Spodbujanje
učinkovitega upravljanja migracij je bistveno za maksimiranje pozitivnih
in minimiziranje negativnih učinkov migracij na razvoj. ·
Agendo na področju razvoja in migracij bi
bilo treba razširiti[7]. Priznati bi bilo treba vse večji pomen migracijskih tokov
znotraj držav v razvoju in med njimi, značilnosti njihovih pozitivnih in
negativnih povezav z gospodarskim in socialnim razvojem pa bi bilo treba
obravnavati v nacionalnih in regionalnih razvojnih politikah. ·
Medsebojno povezanost podnebnih sprememb,
degradacije okolja in migracij je treba upoštevati v večji meri, zlasti
znotraj razvojnega okvira. 3. Okrogla miza št. 2: Ukrepi za
zagotovitev spoštovanja in varstva človekovih pravic vseh migrantov,
zlasti žensk in otrok, ukrepi za preprečevanje tihotapljenja migrantov in
trgovine z ljudmi in boj proti njima ter ukrepi za zagotovitev urejenih,
zakonitih in varnih migracij 3.1. Človekove pravice vseh
migrantov Spoštovanje pravic migrantov in beguncev je ključni
element politik EU. EU ima napredne politike za varstvo pravic migrantov. V
zadnjem desetletju je sprejela vrsto direktiv, katerih cilj je zagotoviti enako
obravnavo na področjih, kot so zaposlovanje, izobraževanje in
usposabljanje. Načelo enakosti je zapisano v Evropski konvenciji o
človekovih pravicah in Listini EU o temeljnih pravicah, ki veljata za
državljane EU in državljane tretjih držav. Pravila EU o migracijah določajo najvišje
standarde pravic socialne varnosti za migrante. Na primer, državljani
tretjih držav lahko po petih letih zakonitega prebivanja, če izpolnjujejo
določene pogoje, pridobijo enake pravice kot državljani EU glede
socialnega varstva, socialne pomoči in socialne zaščite[8]. EU je zavezana boju proti rasizmu, ksenofobiji
in diskriminaciji migrantov in oseb z migrantskim ozadjem (kot sta druga
in tretja generacija migrantov), zagotavljanju poštene obravnave državljanov
tretjih držav ter spodbujanju politike vključevanja s pravicami in
obveznostmi, primerljivimi s pravicami in obveznostmi državljanov EU.
Evropska unija je razvila številne instrumente v podporo vključevanju
priseljencev, ki zakonito prebivajo v EU, vključno z Evropskim
skladom za vključevanje, evropsko spletno stranjo o vključevanju,
Evropskim forumom za vključevanje in „Priročnikom o vključevanju
za oblikovalce politik in strokovne delavce“. EU je zavezana spodbujanju enako visokih
standardov tudi v svoji zunanji migracijski politiki. Krepitev varstva človekovih
pravic migrantov je medsektorska prednostna naloga EU pri sodelovanju s
tretjimi državami. EU se je zavezala, da bo pomagala krepiti politike
vključevanja ter spodbujati varstvo pravic migrantov in beguncev v
partnerskih državah in z njihove strani. To zajema boljši dostop do temeljnih
in drugih pravic, kot so dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva,
pravica do dela in pravica do prostega gibanja, izkoreninjanje apatridnosti,
odprava arbitrarnega pridržanja migrantov, dostop do pravnega varstva in enaka
obravnava na področju zaposlovanja, kot je je deležno domače
prebivalstvo. Zaščita pravic migrantov je obravnavana v
celovitem mednarodnem pravnem in normativnem okviru. Temeljni pravni
akti, ki jih morajo države uporabljati za migrante in domače prebivalstvo,
so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o
državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah, Ženevska konvencija iz leta 1951 o
statusu beguncev in Protokol iz leta 1967 k navedeni konvenciji,
Konvencija o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954,
Konvencija ZN o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz
leta 1961, Konvencija o otrokovih pravicah, palermska protokola ZN proti
tihotapljenju migrantov in trgovini z ljudmi, Mednarodna konvencija o odpravi
vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencija ZN proti mučenju in Konvencija
Mednarodne organizacije dela o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu.
Vendar pa so še vedno potrebna precejšnja prizadevanja za boljše izvajanje mednarodno
sprejetih okvirov in zagotavljanje varstva človekovih pravic
migrantov, zlasti na nacionalni in regionalni ravni. V tem okviru bi bilo treba
razviti politike in sprejeti ukrepe za spodbujanje varstva človekovih
pravic ljudi v nezakonitem položaju. Države članice EU niso pogodbenice Konvencije
Združenih narodov o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov
njihovih družin iz leta 1990, saj v navedeni konvenciji ni ustrezno
opredeljena razlika med ekonomskimi in socialnimi pravicami zakonitih in
nezakonitih delavcev migrantov, kar ni v skladu z nacionalnimi politikami in
politikami EU ter torej pomeni temeljno oviro za pristop h konvenciji. Po
vsebinski plati namreč pravni akti EU zagotavljajo daljnosežno
varstvo zakonitih in nezakonitih migrantov ter pogosto tudi obsežnejše zaščitne
ukrepe zanje, kot jih določa zgoraj navedena konvencija. Dolgoročno
gledano bo morda možen ponovni pregled veljavnega sestavljenega normativnega
okvira, vključno z možnostjo priprave nove konvencije, ki bo obravnavala
pravice vseh delavcev migrantov ter bo prilagojena stvarnosti in izzivom
21. stoletja. 3.2. Urejene, zakonite in varne
migracije Komisija je za obveščanje migrantov o
njihovih pravicah in postopkih priseljevanja leta 2011 vzpostavila portal EU
o priseljevanju[9].
Portal zagotavlja informacije za državljane tretjih držav, ki se želijo
preseliti v EU. Nudi praktične informacije o postopkih v vsaki državi
članici za vsako kategorijo migrantov. EU proučuje tudi možnost
podpiranja ustanovitve namenskih informacijskih centrov za migracije in
mobilnost v nekaterih partnerskih državah za lažje izvajanje ukrepov pred
odhodom ter ukrepov v zvezi z vrnitvijo in ponovnim vključevanjem. Mešana gibanja, v
katerih ljudje iz različnih družbenih okolij in z različnimi
potrebami uporabljajo iste migracijske poti in prevozna sredstva, so v izziv
državam, kar zadeva nadzor potreb različnih skupin. Bistvenega pomena je,
da organi pri upravljanju teh tokov zagotavljajo mednarodno zaščito
osebam, ki jo potrebujejo, ter da so nezakoniti migranti deležni dostojne
obravnave in se ne obravnavajo kot storilci kaznivih dejanj. Migranti v nezakonitem položaju so pogosto ranljivejši
za izkoriščanje in zlorabo. Nezakonite migracije omejujejo zmožnost
migrantov, da bi podpirali svoje izvorne države, in večajo verjetnost
negativnih posledic za namembne države. EU je trdno zavezana izvrševanju zakonodaje in
politik za zmanjšanje obsega nezakonitega priseljevanja. Spodbuja poti
zakonitih migracij ter si prizadeva preprečiti nezakonite migracije in se
bori proti njim, tudi z upravljanjem meja ter politikami vračanja in
ponovnega sprejema. EU sprejema tudi ukrepe za sankcioniranje tistih, ki
zlorabljajo migrante. Direktiva o sankcijah zoper delodajalce iz
leta 2009 je ključni pravni akt, ki vsebuje določbe za
zmanjšanje pravnih nejasnosti in preprečitev izkoriščanja nezakonitih
migrantov. Navedena direktiva ne določa nobenih sankcij zoper delavce
migrante z neurejenim statusom, ampak se osredotoča na delodajalce, ki
zlorabljajo migrante v ranljivem položaju. EU prav tako pomaga državam v razvoju pri
krepitvi njihovih politik in zmogljivosti za zagotovitev urejenih, zakonitih in
varnih migracij. Podpira agendo za dostojno delo in socialno zaščito ter
spodbuja izvajanje politik, ki omogočajo regionalno mobilnost dela. Prav
tako spodbuja integrirano upravljanje meja kot sredstvo za vzpostavitev odprtih
in varnih meja ter za spodbujanje spoštovanja pravic na meji, vključno
s pravico do prošnje za azil. Na mednarodni ravni bi bilo treba dodatno
pozornost posvetiti potrebam po pomoči in zaščiti migrantov, ki se
znajdejo v težkih humanitarnih razmerah, življenjski nevarnosti in stiski,
bodisi na poti bodisi med bivanjem v državi gostiteljici. Posebno pozornost bi
bilo treba nameniti ženskam in otrokom ali drugim osebam, ki so v posebej
ranljivem položaju. 3.3. Trgovina z ljudmi Zavezanost EU k preprečevanju
tihotapljenja migrantov in boju proti njemu ter njena prizadevanja za odpravo
trgovine z ljudmi se odražajo v številnih pobudah, ukrepih in programih
financiranja, ki se izvajajo od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 2011
je bila sprejeta direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti
njej ter zaščiti njenih žrtev[10],
ki je pomenila velik premik naprej. Navedena direktiva se ne osredotoča
samo na kazenski pregon, temveč si prizadeva tudi za preprečevanje
kriminalitete ter žrtvam trgovine z ljudmi zagotavlja zaščito in
priložnost, da si opomorejo in se ponovno vključijo v družbo. Poleg tega
strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi iz leta 2012[11] vsebuje
ukrepe za zagotovitev boljšega sodelovanja in usklajevanja med vsemi akterji na
področju odprave trgovine z ljudmi, vključno z organi javne uprave,
civilno družbo in mednarodnimi organizacijami. Prihodnji ukrepi bodo zajemali
financiranje raziskav in projektov, vzpostavitev platform, razvoj smernic in
dobrih praks, usposabljanje itd. Trgovina z ljudmi je tudi prednostno vprašanje
zunanjega sodelovanja, ki se sistematično obravnava v sporazumih in
partnerstvih s tretjimi državami ter v vseh dialogih EU o migracijah in
mobilnosti. 3.4. Ključna sporočila
za dialog ZN ·
Vse države članice bi morale zagotavljati
varstvo človekovih pravic migrantov kot medsektorsko prednostno nalogo
politike in spoštovati relevantne mednarodne pravne akte na področju
človekovih pravic. ·
Vse države bi morale spoštovati človekovo
dostojanstvo ter varovati človekove pravice in temeljne svoboščine
migrantov, ne glede na njihov status. Sprejeti bi
morale zavezo za zaščito prosilcev za azil in ranljivih migrantov (kot so
mladoletniki brez spremstva, žrtve trgovine z ljudmi, ženske in otroci) ter
krepitev njihove vloge. ·
Vse države članice bi morale razviti
nacionalne politike za vključevanje migrantov v družbo ter za
preprečevanje ksenofobije in diskriminacije in boj proti njima, tudi v
zvezi z ljudmi z migrantskim ozadjem. Morale bi odločno
ukrepati proti vsem oblikam izkoriščevalskega zaposlovanja zakonitih in
nezakonitih migrantov, tudi z izvajanjem učinkovitih sankcij zoper
delodajalce nezakonitih tujih delavcev. ·
Vse države bi morale ratificirati in izvrševati
mednarodne pravne akte na področju boja proti tihotapljenju ljudi in
trgovini z ljudmi. Sprejeti ali dopolniti bi bilo
treba nacionalne in regionalne politike za preprečevanje trgovine z ljudmi
ter okrepiti sodelovanje na področju preprečevanja trgovine z ljudmi,
pregona storilcev zadevnih kaznivih dejanj in zaščite žrtev trgovine z
ljudmi. ·
Poudariti bi bilo treba pomen zagotavljanja
informacij (potencialnim) migrantom o postopkih priseljevanja in njihovih
pravicah ter ekonomskih in socialnih pogojih v izbrani namembni državi. 4. Okrogla miza št. 3: Krepitev partnerstev
in sodelovanja na področju mednarodnih migracij, mehanizmi za
učinkovito vključevanje migracij v razvojno politiko in spodbujanje
usklajenosti na vseh ravneh 4.1. Partnerstvo in sodelovanje Učinkovita mednarodna partnerstva med
državami so bistveni del prizadevanj za maksimiranje pozitivnih učinkov
migracij na izvorne in namembne države ter same migrante. EU vodi vsestranski dialog in sodelovanje
s številnimi tretjimi državami in regijami po svetu. Takšno sodelovanje zajema
vsa štiri enako pomembna področja globalnega pristopa k vprašanju migracij
in mobilnosti: i) spodbujanje zakonitih migracij in lajšanje mobilnosti,
ii) preprečevanje nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi ter boj
proti takim migracijam in trgovini, iii) maksimiranje razvojnega
učinka migracij in mobilnosti ter iv) spodbujanje mednarodne zaščite. EU je vzpostavila regionalne in dvostranske
dialoge o migracijah in mobilnosti s sosednjimi državami in drugimi
prednostnimi partnerji, kar omogoča opredelitev skupnih prednostnih nalog
za sodelovanje vzdolž migracijskih poti. Vzpostavljena sta bila dva posebna
dvostranska okvira, partnerstva za mobilnost ter skupni programi o
migracijah in mobilnosti, da se omogočijo bolj poglobljeni in
posameznim državam prilagojeni politični dialogi ter operativno
sodelovanje s partnerskimi državami na vseh področjih globalnega pristopa
k vprašanju migracij in mobilnosti. V teh dvostranskih okvirih se EU s
partnerskimi državami pogaja o sklenitvi ustreznih pravnih aktov in jih
izvršuje, vključno s sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov (skupaj
s sporazumi o ponovnem sprejemu) za lajšanje stikov med ljudmi v EU in njenih
prednostnih partnericah. V ta namen se financirajo številni programi in
dejavnosti. Vsi politični dialogi o migracijah in
razvoju bi morali biti vključujoči in po potrebi bi morali v njih
sodelovati nevladni akterji, kot so zasebni sektor, organizacije delodajalcev
in delavcev, akademski svet in civilna družba ter migrantske organizacije in
organizacije za človekove pravice. 4.2. Vključevanje migracij v
razvojne politike Vključevanje vidikov priseljevanja in
izseljevanja v razvojne strategije na vseh ravneh je ključni prvi korak
k spodbujanju okvirov upravljanja za maksimiranje razvojnega potenciala
migracij in mobilnosti. Vendar pa je napredek še vedno nezadosten, zlasti
na ravni strategij partnerskih držav, kot so strateški dokumenti za
zmanjševanje revščine. Sistematično vključevanje migracij v
nacionalne razvojne strategije je treba še naprej spodbujati. Če za
izhodišče vzamemo razvojni model, cilje in prednostne naloge partnerskih
držav, se lahko z dejavnostmi za vključitev migracij v nacionalne in
sektorske razvojne strategije bistveno izboljšajo trajnost in skladnost
ukrepov za maksimiranje razvojnega učinka migracij ter odgovornost
zanje. Ukrepi bi morali temeljiti na večstranskem pristopu, ki povezuje
vsa resorna ministrstva. Nadaljnji napredek je potreben tudi na ravni
donatorjev, vključno s Komisijo. Komisija je precej napredovala pri
vključevanju migracij kot prednostnega področja v okvir zunanjega
sodelovanja. V ta namen je med letoma 2004 in 2012 za več kot
400 projektov v zvezi z migracijami namenila skoraj
milijardo EUR. Na področju zunanjega sodelovanja je EU
dosegla pomembne rezultate pri vzpostavljanju zmogljivosti za upravljanje
migracij v skladu s svojo zunanjo migracijsko politiko in cilji zmanjšanja
revščine. Vendar pa je treba zaradi dejanskega stanja na
področju povečane mobilnosti oseb z nadaljnjimi prizadevanji
zagotoviti, da se pri razvojnih pobudah EU na drugih področjih, kot so
zaposlovanje, človekove pravice, trgovina, kmetijstvo in okolje, v celoti
upošteva potencial dobro upravljanih migracij in mobilnosti kot dejavnikov, ki
omogočajo razvoj. V podporo prizadevanjem za skupno razumevanje
pomena migracij med akterji razvoja je potrebnih več podatkov o tem, kako
lahko migracije pospešujejo ali zavirajo napredek pri doseganju razvojnih ciljev,
zlasti v sektorjih, ki so najbolj izpostavljeni vplivu demografskih in
delovnopravnih vprašanj. Potrebna so tudi orodja, da se to znanje pretvori v
operativne smernice, sicer bodo politične zaveze v zvezi z
vključevanjem migracij ostale neizpolnjene. Komisija je pri razvojnem programiranju
leta 2005 prva uporabila migracijske profile, ki štejejo za
učinkovito orodje za razvoj primerljivih podatkov in podporo pri
oblikovanju politike na področju migracij. Kratki migracijski profili so
lahko koristen vir primerljivih podatkov o migracijskih tokovih, na primer ob
uporabi glavnih kazalnikov, ki jih je razvila skupina za globalne
migracije, in vodnika „Migracijski profili – kako kar najbolj izkoristiti
ta proces“. EU je v zadnjih letih močno podpirala „razširjene
migracijske profile“, ki združujejo vse interesne skupine v postopku,
prilagojenem posamezni državi. Zanj je odgovorna partnerska država, trajnost pa
se zagotavlja z ustrezno krepitvijo zmogljivosti. Komisija se je zavezala, da
bo pomagala partnerskim državam, ki želijo uporabiti razširjene migracijske
profile za boljše razumevanje celotnega učinka migracij na njihov
gospodarski, socialni in okoljski razvoj, in sicer kot podlago za bolj
osredotočene ukrepe politike. Usklajenost politik je ključnega pomena za učinkovito vključevanje migracij
v razvojne politike; uresničevati bi jo bilo treba na vseh ustreznih
ravneh in med njimi, ne le v nacionalnih okvirih, kot so strateški dokumenti za
zmanjševanje revščine, ampak tudi na regionalni, lokalni in mednarodni
ravni. EU lahko služi kot dober zgled, kako se lahko z regionalnim sodelovanjem
spodbuja usklajenost politik za razvoj na področju migracij.
Obveznost usklajenosti politik za razvoj je vključena v Pogodbo o EU,
za njeno izvajanje in polletno poročanje pa so bila razvita številna
operativna orodja[12]. Razvojno načrtovanje, ki ga izvajajo organi
lokalnih skupnosti, mora biti deležno večje pozornosti v razpravah o
migracijah in razvoju. Vloga mestnih upravnih organov je ključna, saj sta
vedno večji obseg migracij in urbanizacije povezani vprašanji, ki
imata velik vpliv na družbe po vsem svetu. Mesta bi lahko delovala kot
pobudniki socialnih sprememb. Vendar pa se mesta v državah globalnega juga
soočajo z velikimi izzivi, med drugim pri doseganju trajnostne urbanizacije.
Treba bi bilo podpreti izmenjavo znanja in izkušenj med mesti o vprašanjih, kot
so dostop do trga dela, vključevanje v družbo, urbanizem in mestna
infrastruktura, zlasti za spodbujanje prispevka migrantov k razvoju mest/regij,
npr. z oblikovanjem mreže mest in urbanih regij po vsem svetu, namenjene tem
vprašanjem. 4.3. Večstranska usklajenost
pri upravljanju migracij Komisija priznava pomemben prispevek posebnega
predstavnika generalnega sekretarja ZN na področju mednarodnih
migracij in razvoja pri obravnavi migracijsko-razvojnih vprašanj ter morebitno
vlogo skupine za globalne migracije kot foruma za usklajevanje med organi na
področju migracij. Na področju vprašanj v zvezi z migracijami bi
lahko poglobitev usklajevanja med vsemi pristojnimi agencijami ZN veliko
prispevala k skladnejši svetovni politiki o migracijah in razvoju. Mednarodna
organizacija za migracije (IOM) bi morala kot vodilna mednarodna
organizacija, dejavna na tem področju, zavzeti proaktivno vlogo pri
krepitvi usklajevanja znotraj sistema ZN. Posebni predstavnik generalnega
sekretarja ZN ima lahko pri tem pomembno vlogo, zlasti z zagotavljanjem
učinkovitega upravljanja povezovanja znotraj sistema ZN,
vključno s skupino za globalne migracije. Svetovni
forum o migracijah in razvoju se je izkazal kot dragocen forum za iskrene in
odprte razprave ter je okrepil dialog in izmenjavo mnenj s civilno družbo,
vključno z organizacijami migrantov. S svojim neformalnim značajem je
vzpostavil zaupanje med udeleženimi zainteresiranimi stranmi, ki bi ga bilo
treba ohraniti. Doseči bi bilo mogoče dodaten napredek pri nadaljnjem
razvoju in spremljanju izvajanja njegovih priporočil. Prav tako bi bila v
skladu s prednostnimi nalogami predsednika svetovnega foruma o migracijah in
razvoju do leta 2014 potrebna dodatna prizadevanja za okrepitev razvojnega
poudarka tega foruma. EU bo še naprej dejavna in odločna
partnerica na področju večstranskega sodelovanja. Kot pravni subjekt
s posebnimi pristojnostmi na področju migracij in razvoja ter v skladu z
Lizbonsko pogodbo bi morala imeti ustrezno vlogo v vseh mednarodnih organih,
dejavnih na področju migracij. 4.4. Ključna sporočila
za dialog ZN ·
Vse države bi se morale vključiti v
mednarodni dialog in sodelovanje z ustreznimi partnerji, da bi opredelile skupne
prednostne naloge ter okrepile dvostransko in regionalno upravljanje migracij. Prizadevati si je treba tudi za učinkovito vključevanje
civilne družbe v načrtovanje migracij in razvoja na globalni, regionalni,
nacionalni in lokalni ravni. ·
Donatorji in drugi razvojni akterji bi morali
vprašanja migracij in mobilnosti učinkovito vključiti v svoje
razvojne politike in instrumente. Treba bi bilo zbrati
dodatne dokaze o povezavah med mobilnostjo oseb in razvojem, operativna orodja
v podporo sistematičnemu vključevanju migracij v politike pa bi bilo
treba še naprej razvijati. ·
Za kar največje koristi migracij za razvoj
so potrebna večja prizadevanja za zagotovitev zadostne baze znanja. Doseči bi bilo treba soglasje o vrstah podatkov in poročanja,
ki so potrebni za zagotovitev zanesljivih in primerljivih pregledov
migracijskih vprašanj na regionalni in svetovni ravni. Preučiti bi bilo
treba mehanizme za izmenjavo nacionalnih podatkov, kot so na primer migracijski
profili. Spodbujati bi bilo treba pobude v podporo državam v razvoju s
krepitvijo njihove sposobnosti za zbiranje in analizo podatkov o povezavah med
migracijami, mobilnostjo in razvojem. Spodbujati bi bilo treba tudi
učinkovito usklajevanje na področju zbiranja podatkov in raziskav na
svetovni ravni. ·
Agencije ZN in mednarodne organizacije bi se
morale zavezati k izvajanju popolnoma integriranega in usklajenega programa
mednarodnih migracij, da se kar najbolj zmanjšata prekrivanje pristojnosti in
tratenje omejenih virov. 5. Okrogla miza št. 4: Mednarodna in
regionalna mobilnost delovne sile ter njen vpliv na razvoj 5.1. Mobilnost delovne sile Evropska unija je edinstven primer uspešnega
regionalnega povezovanja in njegovega prispevka k razvoju. Vzpostavila je
enotni gospodarski prostor in enotno območje prostega pretoka, na katerem
lahko več kot 480 milijonov evropskih državljanov potuje, dela in
prebiva. Postopno je oblikovala integriran trg dela EU ter
vzpostavila sisteme za priznavanje poklicnih kvalifikacij in prenosljivost
socialnih in pokojninskih pravic med državami članicami. Mobilnost delovne
sile znotraj EU je vir številnih koristi, vključno z nadaljnjo ekonomsko
konvergenco ter izmenjavo znanja in spretnosti med državami članicami,
večjim obsegom denarnih nakazil diaspore znotraj EU in manjšim pritiskom
na trge dela, ki se soočajo z visoko stopnjo brezposelnosti. Pravni
akti EU[13]
državljanom tretjih držav podeljujejo pravice mobilnosti, ki jim omogočajo
prebivanje in delo v več državah članicah. V današnjem visoko konkurenčnem in globaliziranem
gospodarstvu (ter trenutnim podatkom o visoki brezposelnosti v EU navkljub)
bo tudi priseljevanje delovne sile iz tretjih držav v EU pomemben del
prizadevanj EU za razvoj visoko usposobljene in prilagodljive delovne
sile, ki se bo lahko ustrezno odzivala na demografske in gospodarske spremembe.
EU namerava čim bolje izkoristiti domačo delovno silo, skupaj z
migranti, ki že zakonito prebivajo na njenem ozemlju, obenem pa odpirati poti
za nove ekonomske migracije na področjih, na katerih prihaja do
pomanjkanja delovne sile in usposobljenih delavcev. Z vedno večjo mednarodno mobilnostjo
(delovne sile) je treba pospešiti prizadevanja na področjih, kot so
priznavanje v tujini pridobljenih kvalifikacij ter prenosljivost pokojninskih
pravic in drugih pravic socialne varnosti, tudi na mednarodni ravni, če je
to mogoče. Na primer, vprašanje socialne zaščite migrantov bi moral
obravnavati meddržavni odbor za socialno zaščito, ki je bil v
letu 2011 vzpostavljen v okviru skupine G20. Tudi regionalna mobilnost dela je
ključna značilnost migracij v regijah v razvoju in pomeni bistveno
strategijo preživetja. Mobilnost delovne sile prispeva k boljši usklajenosti
ponudbe in povpraševanja na trgu dela. V času vedno večjih sprememb v
porazdelitvi svetovnega bogastva so številne države v razvoju čedalje
pogosteje namembne države medregionalnih delovnih migracij. Dejansko je
svetovna gospodarska kriza povzročila večjo mobilnost delovne sile iz
držav članic EU v nekatere latinskoameriške in afriške države. Vendar
pa so okviri upravljanja delovnih migracij v mnogih namembnih državah z nizkimi
in srednjimi prihodki še vedno šibki in bi jih bilo treba okrepiti, da se
spodbudi razvojni učinek migracij ter zagotovita ustrezna zaščita in
dostojni delovni standardi za delavce migrante. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti tudi
vlogi regionalnih organizacij na tem področju, saj imajo dobre
možnosti za izboljšanje upravljanja regionalne mobilnosti delovne sile.
EU je pripravljena deliti svoje izkušnje z upravljanjem mobilnosti delovne
sile tudi z regionalnimi organizacijami v državah z nizkimi in srednjimi
prihodki. 5.2. Ključna sporočila
za dialog ZN ·
Vse države bi morale preučiti
obstoječe ovire za mobilnost oseb, da se odstranijo tiste, ki z
varnostnega vidika niso upravičene ter po nepotrebnem ovirajo gospodarsko
konkurenčnost in regionalno povezovanje. Posebno
pozornost bi bilo treba nameniti lajšanju dostopa dobronamernih potnikov ter
zmanjšanju stroškov za pridobitev dokumentov in pristojbin za zaposlitev. Na
podlagi navedenega bi bilo treba preučiti možnost sklica konference o
mednarodni mobilnosti delovne sile in razvoju v okviru ZN. ·
Podpreti bi bilo treba procese in regionalne
organizacije, ki spodbujajo urejene migracije in mobilnost znotraj posameznih
regij med državami v razvoju. ·
Spodbujati bi bilo treba medregionalno mobilnost
delovne sile, programe razvoja spretnosti ter sheme potrjevanja in priznavanja
spretnosti, zlasti v sektorjih, v katerih ni dovolj usposobljenega osebja in ki
bi lahko imeli korist od delavcev migrantov. Ob tem so
potrebni zanesljivi regionalni pregledi gibanj v potrebah po znanju in
spretnostih[14],
iz katerih lahko črpajo programi razvoja znanj in spretnosti ter so
razvidne priložnosti za mobilnost. ·
Olajšati bi bilo treba krožne migracije, da se
spodbudi gospodarski in socialni razvoj izvornih in namembnih držav. ·
Spodbujati bi bilo treba učinkovit dostop
do sistemov socialne varnosti v državah gostiteljicah ter prenosljivost
socialnih in pokojninskih pravic, tudi z dvostranskimi ali regionalnimi
sporazumi, saj bi lahko to olajšalo mobilnost in krožne migracije ter
odvračalo od nezakonitega dela. 6. Kaj bi morala storiti EU: Nadaljnji
ukrepi za krepitev povezave med razvojem in migracijami Zgoraj navedena ključna sporočila so
naslovljena na svetovno skupnost. Vendar je veliko mogoče in bi bilo treba
storiti v okviru politik in programov EU. V okviru zunanje migracijske politike EU je že
bil dosežen velik napredek pri maksimiranju vpliva migracij iz tretjih držav v
EU na razvoj izvornih držav. EU namerava nadaljevati delo na „tradicionalnih“
področjih agende (denarna nakazila zdomcev in izseljencev, diaspora, beg
možganov in krožne migracije). Vendar pa so izzivi in priložnosti, s katerimi
se soočajo partnerske države v zvezi s povezavo med razvojem in
migracijami, obsežnejši in zapletenejši, kot do zdaj obravnavani izzivi in
priložnosti. Komisija bo zagotovila, da bo prihodnje ukrepanje EU na
področju migracij in razvoja postalo resnično vsestransko ter
bo obravnavalo vse pozitivne in negativne vplive, ki jih lahko imajo migracije
na trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj v izvornih in
namembnih državah z nizkimi in srednjimi prihodki. To zahteva preusmeritev
pozornosti, da bodo razvojna vprašanja v središču ukrepanja. Za pretvorbo
tega celostnega pristopa v ukrepanje so potrebni ukrepi, zlasti v okviru
razvojne politike EU, ki bodo bolje obravnavali številna trenutno prezrta
vprašanja, med drugim: ·
Širitev ukrepanja v okviru „tradicionalnih“
področij migracij in razvoja na raven jug-jug,
predvsem z opredelitvijo možnosti za lažji pretok denarnih nakazil zdomcev in
izseljencev med državami v razvoju, in podpora raziskavam za boljše razumevanje
vloge diaspor v državah z nizkimi in srednjimi prihodki kot akterjev razvoja v
njihovih izvornih državah. ·
Iskanje načinov za zmanjšanje stroškov in
povečanje koristi migracij in mobilnosti za namembne države z
nizkimi in srednjimi prihodki, s posebnim poudarkom na medregionalnih tokovih.
V tem oziru bi bilo treba spodbujati usklajenost nacionalnih politik
zaposlovanja z aktivnimi delovnimi migracijami. ·
Poglobitev razumevanja družbenih in gospodarskih
posledic migracij za razvoj, zlasti v sektorjih, kot so zdravstvo,
izobraževanje, zaposlovanje in kmetijstvo. ·
Sprejetje ukrepov za vključitev vseh
vidikov prisilnih migracij v razvojno-migracijsko agendo ter zagotavljanje
vključitve beguncev in drugih prisilnih migrantov v dolgoročno
razvojno načrtovanje. Komisija si bo zlasti prizadevala in se zavzemala za
vključitev vprašanja dolgotrajnega begunstva v razvojno agendo. S tem želi
zagotoviti, da bodo države gostiteljice upoštevale položaj in možni pozitivni
prispevek dolgotrajnih beguncev, da se tako preprečijo prihodnje
razselitve in okrepijo prizadevanja pri iskanju trajnostnih rešitev. ·
Nadaljnje preučevanje in obravnavanje povezav
med podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in migracijami
(vključno s pomenom prilagajanja podnebnim spremembam in zmanjševanjem
tveganja nesreč pri zmanjševanju razseljenosti) ter vloge migracij kot
strategije za krepitev prilagajanja in zmanjševanja tveganja nesreč. ·
Nadaljnje preučevanje povezav med mobilnostjo
in razvojem, vključno z razmerjem med notranjo in mednarodno
mobilnostjo ter med mobilnostjo in urbanizacijo. Komisija bo poleg tega v okviru globalnega
pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti ter agende za spremembe spodbujala upravljanje
migracij in učinkovito usklajevanje politik na vseh ravneh, da
se izkoristi potencial migracij in mobilnosti kot dejavnikov, ki
omogočajo razvoj. Komisija bo zlasti: i. spodbujala
vključevanje migracij v razvojne strategije. Kar zadeva razvojno
sodelovanje EU, bo Komisija nadaljevala usmerjeno tematsko financiranje in
močno okrepila prizadevanja za vključitev razsežnosti migracij v
razvojne pobude na drugih področjih, če bo to ustrezno. Pripravljena
je tudi pomagati državam v razvoju pri sistematičnem vključevanju
migracij v politike, vključno s podporo razširjenim migracijskim profilom
in nacionalnim migracijskim strategijam; ii. okrepila upravljanje
migracij v državah v razvoju in med njimi ter sodelovanje med državami v
razvoju na tem področju (zlasti na regionalni ravni), da bi se
izboljšali razvojni rezultati za izvorne, tranzitne in namembne države.
Komisija je pripravljena podpreti krepitev zmogljivosti na vseh ustreznih
področjih, med drugim tudi z zagotavljanjem strokovnega znanja o varstvu
človekovih pravic migrantov, integraciji, sistemih delovnih migracij,
azilu in mednarodni zaščiti, boju proti tihotapljenju ljudi in trgovini z
njimi, integriranem upravljanju meja itd. Takšni ukrepi bi morali biti
popolnoma v skladu s cilji v zvezi z migracijami iz ustreznih razvojnih
strategij; iii. dodatno spodbujala pristop,
osredotočen na migrante, kot medsektorsko prednostno nalogo vseh
ukrepov EU na področju migracij in razvoja, katere cilj mora biti pomoč
migrantom, da postanejo učinkovitejši akterji razvoja. Pobude bi morale
graditi na ozaveščenosti o vplivu teh ukrepov na ravni posameznika in
ravni skupnosti, tudi o njihovem vplivu na migrante same, gostiteljske
skupnosti in osebe, ki ostanejo v matični skupnosti. Komisija bo o doseženem napredku pri navedenih
pobudah poročala v svojem poročilu o globalnem pristopu k vprašanju
migracij in mobilnosti, ki se objavi vsako drugo leto, ter v poročilu o
izvajanju agende za spremembe. 7. Sklepne ugotovitve V EU je oblikovano območje prostega
gibanja ljudi med državami Evrope, ki je mnogim po svetu vir navdiha. EU je v duhu partnerstva orala ledino z zunanjo
migracijsko politiko, ki je uravnotežena in celovita.
Poleg tega je daleč največja donatorica razvojne pomoči
in bo še naprej zagotavljala precejšnjo podporo. Pripravljena
je deliti svoje izkušnje z zainteresiranimi državami in organizacijami. EU upa, da bo dialog ZN v letu 2013
zaznamoval začetek novega obdobja sodelovanja na svetovni ravni na
področju migracij in razvoja. Komisija poziva vse pristojne organe in
mednarodne organizacije na področju migracij in razvoja, naj si
prizadevajo za doslednejši, bolj vsestranski in skladnejši pristop na
svetovni ravni. Svetovni skupnosti je treba omogočiti, da izkoristi
priložnosti mednarodnih migracij in se spoprime z njihovimi izzivi. V današnjem globaliziranem svetu se vse države
soočajo s podobnimi izzivi, tudi v zvezi z migracijami in razvojem. Vendar pa se države z razmerami spoprijemajo na
različne načine zaradi razlik v njihovih prednostnih nalogah, njihovi
velikosti ter demografskih in gospodarskih značilnostih. Zato je treba z mednarodnim sodelovanjem
zagotoviti, da lahko ljudje, ki se selijo v iskanju priložnosti za boljše
življenje, uresničujejo svoje pravice v varnem okolju. Evropska komisija poziva oblikovalce razvojnih
politik in delavce v zadevni stroki, naj si bolj prizadevajo za krepitev
povezave med razvojem in migracijami, in sicer z boljšim vključevanjem
vprašanj migracij in mobilnosti v razvojno načrtovanje ter z večjo
udeležbo na ustreznih mednarodnih forumih. Razvojni
procesi so odvisni od mobilnosti, ki je potrebna za zagotovitev
učinkovitega usklajevanja ponudbe in povpraševanja na trgu dela ter
omogoča prenos socialnega, finančnega in človeškega kapitala. Razvoj spodbuja tudi mobilnost, saj zagotavlja
več različnih možnosti ljudem, ki se selijo v iskanju priložnosti. V prihodnosti bodo številni procesi še bolj
spodbujali mobilnost, vključno s spremembami v porazdelitvi svetovnega
bogastva, gospodarskim povezovanjem na regionalni in svetovni ravni ter
degradacijo okolja zaradi podnebnih sprememb. Če
naj bi razvojna miselnost ustrezala potrebam 21. stoletja, je treba vanjo
v celoti vključiti vlogo migracij in mobilnosti kot dejavnikov, ki
omogočajo razvoj, ter priznati ključno vlogo učinkovitemu
upravljanju migracij pri omejevanju možnih negativnih vplivov migracij na
razvoj. Poleg tega Komisija poziva oblikovalce migracijskih
politik in delavce v zadevni stroki, naj v celoti upoštevajo razvojna vprašanja
v migracijski politiki ter odgovorneje zagotavljajo spoštovanje in varstvo
človekovih pravic vseh migrantov v vseh razsežnostih upravljanja migracij.
Vprašanja migracij in mobilnosti so vprašanja svobode.
Vsakemu posamezniku zagotavljajo priložnost in možnost vplivati na
lastni življenjski položaj v gospodarskem in socialnem smislu. Vpliv spoštovanja človekovih pravic ni omejen
le na posameznega migranta, saj koristi tako matični družbi kot družbi, v
kateri migranti živijo in delajo. Krepitev
vloge posameznikov pri uresničevanju njihovih pravic je zmagovalna
strategija, tako za učinkovito upravljanje migracij kot za trajnostni
razvoj. Dialog ZN v letu 2013 bi moral
prispevati k reševanju trenutnih svetovnih izzivov, zlasti s spodbujanjem
vključevanja migracij in mobilnosti kot otipljivih medsektorskih
prednostnih nalog v razvojni okvir za obdobje po letu 2015 in kot
priznanih dejavnikov, ki omogočajo svetovni razvoj. [1] Resolucija
Generalne skupščine ZN št. 67/219 z dne 21. decembra 2012. [2] COM(2011) 743
final: Sporočilo o globalnem pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti. [3] COM(2011) 637 final: Sporočilo
o povečanju učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe. [4] Delovni dokument služb Komisije o migracijah in razvoju (SEC(2011) 1353
final), ki je priložen sporočilu Komisije o globalnem pristopu k vprašanju
migracij in mobilnosti z dne 18. novembra 2011, vsebuje številne predloge na
tem področju. [5] SWD(2013) 138 final: Delovni
dokument služb Komisije o podnebnih spremembah, degradaciji okolja in migracijah. [6] Stališče Evropske komisije o razvojni agendi po letu 2015 je
podrobneje opredeljeno v dokumentu COM(2013) 92 final: Sporočilo „Dostojno življenje za vse – odpraviti revščino in zagotoviti trajnostno
prihodnost v svetu“. [7] Ukrepi, ki jih je treba v zvezi s tem sprejeti na ravni EU, so
opisani v oddelku 6. [8] Člen 11 Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov
tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL L 16, 23.1.2004). [9] http://ec.europa.eu/immigration. [10] Direktiva 2011/36/EU. [11] COM(2012) 286 final. [12] Delovni dokument služb Komisije z naslovom „Poročilo EU o
usklajenosti politik za razvoj za leto 2011“ SEC(2011) 1627 final. [13] Direktiva o dolgoročnem prebivanju (2003/109/ES) ali direktiva o
modri karti (2009/50/ES). [14] EU je v ta namen uvedla evropsko
panoramo spretnosti (ki je še v postopku razvoja): http://euskillspanorama.ec.europa.eu/.