This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013DC0141
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT AND THE COUNCIL Enhancing Maternal and Child Nutrition in External Assistance: an EU Policy Framework
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU
/* COM/2013/0141 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU /* COM/2013/0141 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU IN SVETU Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji
pomoči: okvir politike EU Podhranjenost –tragedija, ki jo je mogoče
preprečiti Posledice slabe prehrane so ena od
najresnejših tragedij našega časa, ki jih je mogoče preprečiti.
Mnogo držav zaostaja pri uresničevanju razvojnega cilja tisočletja
(MDG) v zvezi s prepolovitvijo deleža ljudi, ki trpijo lakoto, v katerih ima še
vedno eden od šestih otrok premajhno telesno težo. Ti otroci so žrtev
začaranega kroga revščine, neustrezne prehrane in bolezni, ki
združeni pomenijo najslabši možni začetek življenja, posameznike in družbe
pa pahnejo v revščino. EU je pomemben akter na področju
prehranske varnosti – sklepi o financiranju razvoja podeželja, prostorskega
načrtovanja, trajnostnega kmetijstva in prehranske varnosti so v obdobju
2006–2011 znašali v povprečju več kot 1 milijardo EUR letno. Posebne
pobude, ki so prispevale k večji prehranski varnosti, so vključevale
instrument za hrano v višini 1 milijarde EUR, ki je pomagal tistim
državam, ki jih je najbolj prizadela kriza zaradi visokih cen hrane v obdobju
2007–2008, ter pobudo za razvojne cilje novega tisočletja v višini
1 milijarde EUR, ki podpira tiste države, ki zaostajajo pri
uresničevanju teh ciljev, zlasti MDG 1c za prepolovitev deleža ljudi,
ki trpijo lakoto, ter MDG 3 in 4. Poleg tega se EU proti akutni prehranski
negotovosti bori s humanitarno in razvojno pomočjo. Vsako leto je za
pokritje prehrambnih potreb porabljene med eno tretjino in polovico
proračuna EU za humanitarno pomoč. Komisija je nedavno v okviru dogodka Lakota v
svetu leta 2012 v Londonu sprejela politično zavezo, da bo podprla
partnerske države pri zmanjševanju števila otrok, mlajših od pet let, ki so
zaostali v razvoju, za najmanj 7 milijonov do leta 2025. To sporočilo
je odgovor Komisije za uresničitev tega cilja ter splošnega zmanjšanja
podhranjenosti mater in otrok. Za reševanje te težave je potreben
večsektorski pristop, ki združuje trajnostno kmetijstvo, razvoj podeželja,
prehransko varnost, javno zdravje, vodo in javno higieno, socialno zaščito
in izobraževanje. V ta namen si morajo partnerske države priznati to težavo in
se zavezati k njenemu reševanju, da bodo ženske in otroci lahko dobili oskrbo
in hranila za dostojen začetek življenja. Mednarodna skupnost je
odločena, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bi podprla
partnerske države v prizadevanjih za izboljšanje prehrane mater in otrok. Okvir politike EU za razvoj je določen v
predlogu Komisije za agendo za spremembe[1] in sklepih Sveta iz maja 2012[2]. Pristop
EU k prehranski varnosti in humanitarni podpori pri preskrbi s hrano v tretjih
državah je bil še nadalje izpopolnjen v sporočilih o politikah EU na
področju prehranske varnosti in humanitarne podpore pri preskrbi s hrano[3] ter poznejših sklepih Sveta iz maja 2010[4]. Ti
dokumenti enakovredno obravnavajo vsakega od štirih stebrov prehranske
varnosti, tj. razpoložljivost hrane, dostopnost hrane, izboljšano prehrano
ter boljše preprečevanje in obvladovanje kriz, in poudarjajo posebne
izzive pri doseganju rezultatov glede prehrane v humanitarnih okoliščinah.
To sporočilo dopolnjuje in nadgrajuje steber izboljšane prehrane. Ta okvir politike je bil dopolnjen s
sporočilom Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske
varnosti[5], ki poudarja, da sta prehrana in odpornost v nekaterih
okoliščinah močno povezana (zlasti v regiji Sahel in v Afriškem rogu,
kjer je odpornost vodilno načelo večpartnerskih pobud AGIR[6] in SHARE[7] v boju
proti prehranskim krizam). Poleg tega je bila v akcijskem načrtu
EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju 2012–2015[8] poudarjena močna povezava med MDG 1, 3 in 4 ter vlogo žensk in
enakostjo spolov. Ta dokument politike o prehrani poudarja
potrebo po boljšem usklajevanju med humanitarno in razvojno pomočjo za
povečanje odpornosti prizadetega prebivalstva. Zahtevala sta ga Svet in
Računsko sodišče, določa pa, da so za prehrano v prvi vrsti
odgovorne nacionalne vlade ter da imajo kot gonilo sprememb pomembno vlogo
ženske in moški v državah v razvoju. 1. Utemeljitev Obseg problema Svetovna zdravstvena organizacija meni, da
svetovno zdravje najbolj ogroža slaba prehrana. V mnogih državah v razvoju je
to vsako leto temeljni vzrok za vsaj eno tretjino umrljivosti otrok in
20 % umrljivosti mater[9]. Na milijone otrok preživi, vendar odrastejo z zaostankom v razvoju (z
nizko višino za njihovo starost in prizadetim duševnim razvojem) in/ali so
doživeli več obdobij hujšanja (izguba teže) pred petim letom starosti. Na
svetu je približno 165 milijonov otrok ali ena četrtina vseh otrok na
svetu prizadetih zaradi zaostanka v razvoju[10], zaradi
podhranjenosti[11] pa vsako leto umre 2,6 milijona otrok, mlajših od pet let. Več
kot 90 % teh otrok živi v Afriki in Aziji. Poleg tega je približno 52
milijonov (8 %) otrok na svetu, mlajših od pet let, shujšanih, od tega jih
je tudi največ v Aziji in Afriki[12]. Posebna pozornost bo namenjena prebivalstvu,
ki trpi zaradi podhranjenosti v državah s šibko institucionalno zmogljivostjo,
kjer imajo pogoste nesreče ali konflikti uničujoče posledice za
najbolj ranljive skupine, na primer v nestabilnih državah. Podhranjenost drži
posameznike in družbo v začaranem krogu revščine. Za otroke, ki
odraščajo v revnih gospodinjstvih, je bolj verjetno, da bodo trpeli zaradi
podhranjenosti, kar zmanjšuje njihovo sposobnost za učenje in
povečuje njihovo dovzetnost za bolezni. To ovira otrokovo zmogljivost, da
si pozneje v odraslosti poiščejo delovno mesto in živijo produktivno, s
čimer se ohranja generacijska revščina. Podhranjenost je še posebno
velika med revnim prebivalstvom na podeželju in žrtvami diskriminacije. Delež
otrok, ki so zaostali v razvoju, je 1,5-krat večji na podeželju kot na
urbanih območjih[13]. EU se tega zaveda in se zavezuje k podpori malih kmetijskih in
podeželskih gospodarstev. Tudi veliko žensk v državah v razvoju je
manjše postave (z zaostankom v razvoju) in/ali z nezadostno težo. Za presuhe
velja 10–20 % žensk v podsaharski Afriki in 25–35 % žensk v Južni
Aziji. Slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa je najbolj razširjena prehranska
težava te skupine, ki je prizadela skoraj polovico vseh žensk[14]. Obdobje od nosečnosti do drugega rojstnega dne otroka,
tj. prvih 1 000 dni, je najpomembnejših pri preprečevanju
podhranjenosti in njenih posledic v odrasli dobi. Kar polovica vseh primerov
otrok z zaostankom v razvoju nastane v maternici, kar opozarja na ključni
pomen boljše prehrane žensk in deklet v rodni dobi. Za matere z nezadostno
težo, z zaostankom v razvoju in/ali za slabokrvne matere je tveganje, da bodo
imele majhne dojenčke, veliko. Napredek v boju proti zaostanku v razvoju in
hujšanju na svetovni ravni je bil počasen. Delež otrok, ki so zaostali v
razvoju, se je zmanjšal s 40 % leta 1990 na 26 % leta 2011[15]. Napredek v boju proti hujšanju pa je bil še počasnejši in kaže,
da je treba storiti veliko več. Poleg zaostanka v razvoju in hujšanja
trpita skoraj dve milijardi ljudi po vsem svetu zaradi pomanjkanja mikrohranil,
ki so bistvenega pomena za rast in razvoj posameznikov (npr. vitamina A, joda,
železa in cinka)[16]. Vzroki Vzroki podhranjenosti se razlikujejo glede na
okoliščine in od posameznika do posameznika ter so povzeti v konceptualni
okvir. Običajno so prisotni na treh ravneh (glej shemo spodaj): ·
neposredni vzroki imajo dve razsežnosti: neustrezen
vnos hrane (v smislu kakovosti ali količine) in bolezen, ·
temeljni vzroki so tesno povezani z revščino
in obsegajo tri kategorije: prehranska negotovost v gospodinjstvih, neustrezna
nega otrok/žensk in slabe sanitarne razmere/zdravstvene storitve, ·
osnovni vzroki so na podnacionalni, nacionalni in
mednarodni ravni: od slabega upravljanja do demografske rasti, od konfliktov do
podnebnih sprememb; od skromnih naravnih virov do visokih in nestabilnih cen
hrane. Relativni pomen možnih vzrokov je odvisen od
posebne dinamike posameznih razmer in skupin prebivalstva. Zato je ključni
predpogoj vsakega odziva temeljita analiza. Različni dejavniki
podhranjenosti so med seboj povezani in zahtevajo večsektorski odziv. Posledice Na ravni posameznika je podhranjenost temeljni
vzrok znatne umrljivosti otrok in mater. Odgovorna je za 35 % bolezni, ki
jih trpijo otroci, mlajši od pet let[17],
dolgoročna podhranjenost (zaostanek v razvoju in/ali pogosto hujšanje in
pomanjkanje mikrohranil) pa povzroča uničujočo in nepopravljivo
škodo. Pomanjkanje joda in zaostanek v razvoju sta povezana z znatnim
zmanjšanjem kognitivnega razvoja[18]. Zaostanek v razvoju ni samo osebna tragedija,
ki jo je mogoče preprečiti, ampak ovira tudi ekonomski napredek tako
posameznih družin kot narodov. Ekonomski stroški podhranjenosti so bili
ocenjeni na 10 % zaslužka posameznikov v celotni življenjski dobi[19] ter na 2–8 % bruto domačega proizvoda (BDP). Podhranjenost
prav tako pritiska na preobremenjene zdravstvene sisteme, saj je verjetnost, da
podhranjeni posamezniki zbolijo, večja, podhranjenost v otroštvu pa je
povezana s kroničnimi in dragimi boleznimi pozneje v življenju. Izzivi boja proti podhranjenosti V boju proti podhranjenosti se je treba
spopasti z več izzivi. Ti izzivi kažejo na nujnost: ·
povečanja naložb v prehrano na ravni držav
(zlasti dolgoročno). To vključuje tudi krepitev nacionalnega vodstva,
pravnih okvirov ter upravljanja in strateških zmogljivosti za prehrano, da bi
akterje mobilizirali za skupen cilj in skladen večsektorski pristop, ·
uskladitve politik, ki vplivajo na prehrano, v
različnih ministrstvih in med donatorji. To med drugim pomeni
vključitev prehrane kot ključnega cilja v pobude na področju
razvoja podeželja, pobude na lokalni ravni ter v politike trajnostnega
kmetijstva, ribištva, prehranske varnosti, javnega in reproduktivnega zdravja,
vode in javne higiene, socialne zaščite in izobraževanja, ·
spodbujanja enakosti spolov in krepitve vloge žensk
v vseh sektorjih v zvezi s prehrano[20]
na podlagi določitve socialnih dejavnikov podhranjenosti. Vloga žensk v
gospodarstvu, družbi, pri reprodukciji in v gospodinjstvu je za prehransko
varnost odločilna, ·
ker je podhranjenost medgeneracijska težava ter
posledica kriznih razmer kot tudi dolgoročnih gibanj, je povečanje
skladnosti in usklajevanja prehrane v izrednih razmerah in pri razvojni
pomoči bistvenega pomena, ·
boljše razumevanje tega, „kaj deluje“ pri prehrani,
prek uporabnih raziskav ter natančnega spremljanja in vrednotenja je
potrebno za opredelitev učinkovitih politik in ukrepov za prehrano v
različnih sektorjih in za povečanje posredovanja. Večja
učinkovitost ukrepov, povezanih s prehrano, in ukrepov, ki vplivajo na
prehrano, v skladu s splošnimi načeli učinkovitosti pomoči je
ključna, ·
EU meni, da bi s podporo malih kmetijskih
gospodarstev lahko povečali dostop do revnih s podeželja in urbanih
območij do hranljivih živil ter izboljšali njihove pogoje za preživetje.
To vključuje opredelitev in izkoriščanje možnosti za izboljšanje
prehrane v celotni vrednostni verigi, da se povečajo razpoložljivost,
dostopnost in vnos hrane, bogate s hranili, za revne, ·
v boju proti prehranski negotovosti in
podhranjenosti se je treba sklicevati na globalne politične in
finančne zaveze, zlasti v zvezi z okvirom za MDG po letu 2015. 2. Glavna načela in cilji Glavna načela Podpora EU je do največje možne mere
usklajena s politikami in prednostnimi nalogami partnerjev, v skladu z
načeli učinkovitosti pomoči. V boju proti podhranjenosti se
morajo partnerske države te težave zavesti in se zavezati k njenemu reševanju.
Mednarodna skupnost bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bi podprla
partnerske države v njihovih prizadevanjih za izboljšanje prehrane mater in
otrok, vendar morajo za to nameniti sredstva tudi vlade same, da se zagotovi
trajnostno reševanje podhranjenosti. EU želi zagotoviti, da bi se humanitarna in
razvojna pomoč kar najbolje dopolnjevali in si najbolj optimalni sledili.
Zavezanost EU k povečanju odpornosti odpira nove možnosti za prehrano:
humanitarni in razvojni akterji bodo sodelovali, da si ustvarijo skupno predstavo
o prehranskih razmerah (na podlagi skupnih analiz in operativnih ocen), ki bo
osnova za opredelitev skupnih strateških prednostnih nalog pri načrtovanju
humanitarne in razvojne pomoči. Pomoč EU, namenjena reševanju
podhranjenosti v humanitarnih krizah, še naprej temelji na humanitarnih
načelih človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in
neodvisnosti ter na pristopu, ki jasno temelji na potrebah. Pri obravnavi različnih dejavnikov
podhranjenosti mora odziv EU biti večsektorski. Ta pristop priznava, da
zgolj z ukrepi, povezanimi s prehrano, ne bo mogoče trajnostno zmanjšati
podhranjenosti. Izredno pomembni bodo zlasti ukrepi, ki obravnavajo razvoj
podeželja[21], trajnostno kmetijstvo, prehransko varnost, javno zdravje, vodo in
javno higieno, socialno zaščito in izobraževanje. Prednost pri razvojnih ukrepih v zvezi s
prehrano bo namenjena ustvarjanju pravih pogojev za optimalno rast v
„ključnem obdobju priložnosti“, tj. v prvih „1 000 dneh“ od
spočetja do drugega leta starosti. EU bi si morala prizadevati, da
prepreči in minimizira kakršen koli nenameren negativen učinek svoje
pomoči na prehrano. To je na primer pomembno pri varnosti inovacij in
uporabi posebnih prehranskih izdelkov. Nadzorni ukrepi so tudi bistvenega
pomena pri zmanjšanju tveganj, kot sta povečanje bolezni, ki se prenašajo
s hrano ali vodo, ali delovna obremenjenost žensk v škodo varstva otrok. Poleg
tega bo EU zagotovila skladnost in doslednost med politikami, ki vplivajo na
prehransko varnost, kot so trgovina, podnebne spremembe, zdravje, okolje,
zaposlovanje itd. EU bo okrepila sodelovanje z institucionalnimi
akterji: partnerskimi državami, državami članicami EU in drugimi
dvostranskimi donatorji, mednarodnimi organizacijami in globalnimi omrežji
(npr. gibanje SUN (Scaling Up Nutrition); humanitarni področni
sistem). Poleg tega mora EU razširiti in okrepiti svoje partnerstvo z
neinstitucionalnimi akterji. Če je mogoče in primerno, bi morala EU
povečati trajnost svojih ukrepov s spodbujanjem njihovega vključevanja
v okvire in načrte nacionalnih politik. EU bi morala okrepiti svoja partnerstva s
skupinami civilne družbe, neprofitnimi organizacijami in raziskovalnimi
ustanovami, uporabiti njihovo strokovno znanje, prispevati k ustvarjanju
ugodnega okolja za sodelovanje/mobilizacijo državljanov in dobremu upravljanju
ter podpirati njihove zmogljivosti izvajanja/izvrševanja, če je primerno. EU bi si morala prizadevati za povečanje
sodelovanja z zasebnim sektorjem. Podjetjem želi olajšati sodelovanje v boju
proti podhranjenosti ter izkoristiti njihove primerjalne prednosti in strokovno
znanje (npr. na področjih nadzora varnosti izdelkov, obogatitve prehrane,
uveljavljanja certificiranja in komunikacijskih tehnologij ter ozaveščanja
prek socialnega trženja). EU bo zato spodbujala odgovorne poslovne prakse,
družbeno odgovornost gospodarskih družb, preudarno politiko in zakonodajno
okolje ter izogibanje navzkrižju interesov in neupravičenim prednostim. Cilji Cilj politike, določene v tem
sporočilu, je izboljšati prehrano mater in otrok, da bi zmanjšali
umrljivost, obolevnost ter motnje rasti in razvoja zaradi podhranjenosti.
Natančneje gre za uresničitev posebnih ciljev na dveh ravneh: ·
zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki so
zaostali v razvoju, ·
zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki so
shujšani. Prvi cilj je usklajen s prvim globalnim ciljem
Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHA), ki je bil
sprejet leta 2012, tj. zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki so
zaostali v razvoju, za 40 % do leta 2025[22]. To
pomeni, da je treba število otrok, ki so zaostali v razvoju, zmanjšati za
več kot 70 milijonov do leta 2025. Glede na sedanja gibanja se bo to
število zmanjšalo za približno 40 milijonov, kar pa zelo zaostaja za ciljem
WHA. V svetu se zaostanek v razvoju zmanjšuje v povprečju za
1,8 % na leto. Za uresničitev cilja WHA do leta 2025 je potrebna
3,9-odstotna stopnja, tj. skupna prizadevanja se morajo znatno povečati,
da bi podvojili trenutno stopnjo zmanjševanja. Komisija se je
zato zavezala, da bo partnerske države podprla pri zmanjševanju števila otrok,
mlajših od pet let, ki so zaostali v razvoju, za najmanj 7 milijonov, kar je
veliko več v primerjavi s trenutnimi napovedmi. Opredelitev zaostanka v razvoju kot posebnega
cilja kaže na odločenost EU, da odpravi to ključno oviro za
človekov in gospodarski razvoj. Vendar to ne izključuje pomoči
za druge oblike neustrezne prehranjenosti, če so te pomembne za javno
zdravje in so prednostna naloga vlad partnerskih držav. Drugi cilj je prav tako usklajen z globalnim
ciljem WHA. Komisija bo v okviru svoje splošne strategije prispevala h
globalnemu cilju WHA (2012) za zmanjšanje in ohranitev števila shujšanih
otrok pod 5 %[23]. Kadar v humanitarnih krizah stopnje umrljivosti ali
razširjenosti hujšanja presežejo kritične ravni[24], bi EU
morala posredovati, da bi zmanjšala umrljivost zaradi podhranjenosti. 3. Strateške prednostne naloge Komisija je ob upoštevanju okoliščin,
izzivov in navedenih načel opredelila tri strateške prednostne naloge pri
njenem delu na področju prehrane mater in otrok v skladu z zgoraj
navedenimi rezultati. Strateška prednostna naloga 1: Izboljšanje
mobilizacije in politične zavezanosti za prehrano Mobilizacijo in politično zavezanost bo
na ravni držav mogoče doseči prek političnega dialoga in ozaveščanja.
Pri reševanju podhranjenosti sta najpomembnejša vodstvo in lastna odgovornost
držav. EU bi v tesnem sodelovanju z gibanjem SUN morala spodbuditi članice
SUN, vključno s partnerskimi državami, h konkretnim vzajemnim zavezam za zmanjšanje
podhranjenosti mater in otrok. Komisija in nekatere države članice že
delujejo kot usklajevalke donatorjev SUN v številnih državah, da bi podprle
nacionalna prizadevanja, mobilizirale sredstva in povečale usklajenost med
donatorji in celotno mednarodno podporo. Na mednarodni ravni bi si morala EU
prizadevati za večjo usklajenost in skladnost ter učinkovitejši
mednarodni odziv. EU bi morala sodelovati z ustreznimi akterji, zlasti z
G8/G20, WHA, Odborom za svetovno prehransko varnost, gibanjem SUN, Stalnim
odborom ZN za prehrano, Odborom za podporo pri preskrbi s hrano in humanitarnim
področnim sistemom. EU bi na primer morala podpreti boljše usklajevanje za
prehrano med različnimi sektorji in z mednarodnimi akterji,
vključenimi v odziv v prehrani v humanitarnih krizah, zlasti v mednarodnih
organizacijah, ki imajo ugledno vlogo zaradi svojih prispevkov. EU bi prav tako
morala podpreti gibanje SUN pri spodbujanju drugih prizadetih držav, naj se mu
pridružijo, pri ohranjanju političnih prizadevanj in vodstva na visoki ravni
ter pri olajševanju usklajevanja mednarodnih prizadevanj. EU bo usklajevala
svoje ukrepe z državami članicami EU, da bi povečala
učinkovitost, medsektorsko mobilizacijo in sodelovanje v mednarodnih
prizadevanjih. Prizadevala si bo zagotoviti, da bo imela prehrana vidno mesto
med cilji razvojne agende po letu 2015. Komisija priznava pomembno vlogo, ki jo
ima lahko civilna družba pri spodbujanju držav k sprejetju političnih
zavez. Za izboljšanje upravljanja prehrane tako na
nacionalni kot mednarodni ravni se bo EU oprla na svojo vlogo v gibanju SUN, in
zlasti na vpliv „vodilne skupine“ SUN. Ta skupina združuje voditelje držav,
predsednike razvojnih agencij, vključno s komisarjem EU za razvoj,
voditelje agencij ZN, ključne predstavnike civilne družbe in zasebni sektor. Strateška prednostna naloga 2: Okrepitev
ukrepov na ravni držav Za okrepitev ukrepov na ravni držav in
izboljšanje rezultatov glede prehrane je treba izboljšati uporabo
obstoječih sredstev in pridobiti dodatna finančna sredstva. EU bi
morala povečati svoj finančni prispevek za prehrano in spodbujati
razvoj programov, ugodnih za prehrano. Pri drugih vladah bi se morala aktivno
zavzeti za to strategijo. Na področju razvoja je zunanja pomoč
EU usklajena s prednostnimi nalogami in politikami partnerskih držav, da bi jih
podprla pri izvajanju nacionalnih načrtov. (a)
Krepitev človeških in
institucionalnih/sistemskih zmogljivosti EU bi morala spodbujati razvoj okvirnih
nacionalnih politik, ugodnih za prehrano mater in otrok (tj. vključitev
ciljev glede prehrane, načrtov, kazalnikov in proračunskih posledic).
Podprla bo: ·
razvoj vladnih strategij in akcijskih načrtov
(vključno z oceno stroškov)[25]
za prehrano, ·
mehanizme za izboljšanje usklajevanja med sektorji
ter humanitarnimi in razvojnimi akterji za olajšanje izmenjave informacij,
dialoga, skupnega načrtovanja, sodelovanja in delitve dela, ·
razvoj strateških zmogljivosti in zmogljivosti
upravljanja znotraj zadevnih organov (npr. vladnih služb in struktur za
usklajevanje humanitarne pomoči), ·
krepitev tehničnih zmogljivosti humanitarnih
in razvojnih akterjev v zvezi s prehrano na področju razvoja podeželja,
trajnostnega kmetijstva, prehranske varnosti, javnega zdravja, vode in javne
higiene, socialne zaščite in izobraževanja. (b)
Okrepitev ukrepov, posebej prilagojenih za
prehrano, v okviru humanitarne in razvojne pomoči EU bi morala povečati naložbe v ukrepe z
dokazano učinkovitostjo v vseh državah, ki so hudo prizadete zaradi
podhranjenosti. Ti so pogosto razvrščeni v tri skupine: 1) komunikacija za
spremembo vedenja (npr. spodbujanje dojenja in ustreznega dodatnega hranjenja),
2) zagotavljanje mikrohranil ter ukrepi za odvajanje glist (npr. dodatki železa
ali okrepitev z železom) in (3) ukrepi dodatnega/nadomestnega in terapevtskega
hranjenja. Slednjemu bo namenjena posebna pozornost na območjih, kjer
hujšanje ogroža javno zdravje (vključno v humanitarnih krizah). Kategorije
in seznami ukrepov, povezanih s prehrano, katerih delovanje je ustrezno
dokazano, da bodo obsežno izvedeni v državah z visoko stopnjo podhranjenosti,
bodo posodobljeni, ko bodo na voljo novi dokazi. Poleg tega bi EU morala
podpreti ukrepe z dokazano učinkovitostjo v posebnih okoliščinah. Ti
bodo vključevali številne ukrepe za posebne okoliščine, kot sta
povečanje raznolikosti prehrane prek večjega dostopa gospodinjstev do
hranljivih živil ali denarna nakazila za izboljšanje prehrane otrok in mater. Preprečevanje in boj proti podhranjenosti
žensk v rodni dobi je bistvenega pomena za zmanjšanje podhranjenosti mater in
otrok. (c)
Okrepitev ukrepov, ki vplivajo na prehrano,
v okviru humanitarne in razvojne pomoči ·
Ti ukrepi običajno obravnavajo temeljne in
osnovne vzroke podhranjenosti (npr. program za vodo/javno higieno, ki izboljša
sanitetne razmere in zmanjša obremenitev žensk z olajšanim dostopom do vode,
ukrep za prehransko varnost, posebej namenjen povečanju raznolikosti vnosa
hrane, spodbujanje prostega dostopa do zdravstvenega varstva za posameznike z
visokim tveganjem hujšanja v humanitarni krizi). V ta namen je treba prehrano
upoštevati v različnih sektorskih pristopih in usmerjati njihovo
izvajanje, da bi izboljšali rezultate glede prehrane. To se lahko doseže s: ·
sistematičnim upoštevanjem prehrane pri
analizi okoliščin in pri odločanju o sektorskih strategijah, ukrepih
in ciljnih merilih. K prehrani lahko naključno ali načrtno prispeva
veliko sektorjev. Med najučinkovitejšimi so verjetno: prehranska varnost
(vključno z malimi kmetijskimi gospodarstvi, ukrepi za izboljšanje
življenjskih pogojev na podeželju in socialnimi transferji), zdravje, socialna
zaščita, voda/javna higiena in izobraževanje, ·
vključitvijo kazalnikov, povezanih s prehrano,
v okvir spremljanja, ·
vključitvijo ukrepov, ki krepijo ekonomsko
moč gospodinjstev in žensk, za ohranitev njihove zmožnosti, da skrbijo za
majhne otroke. Strateška prednostna naloga 3: Znanje o
prehrani (krepitev strokovnega znanja in zbirke znanja) Ta strateška prednostna naloga ima dve
razsežnosti: krepitev zbirke informacij za odločanje in zagotavljanje
tehničnega strokovnega znanja/pomoči. (a)
Informacije za odločanje EU priznava ključno vlogo, ki jo imajo
ustrezne in zanesljive informacije pri odločanju. Zato bo vlagala v
uporabne raziskave in podpirala informacijske sisteme. ·
Uporabne raziskave EU bi morala vlagati v raziskave, da bi
povečala zbirko dokazov o uspešnosti in učinkovitosti različnih
ukrepov glede na okoliščine. V končni fazi bi to lahko bila podlaga
za razvoj politike, načrtovanje ukrepov in povečanje odzivnih
možnosti v različnih ključnih sektorjih (npr. zdravje, voda/javno
zdravje, trajnostno kmetijstvo, prehranska varnost). Kljub močnim teoretičnim razlogom za
pozitivne učinke ukrepov prehranske varnosti na prehrano, za to obstajajo
redki empirični dokazi in jih je treba čim prej zbrati. EU ima kot
ena največjih donatorjev na področju prehranske varnosti in
humanitarne podpore pri preskrbi s hrano na svetu posebno in pomembno
primerjalno prednost ter tudi odgovornost, da se ta vrzel zapolni. Podpirala bo
operativne raziskave, ki bodo izboljšale zbirko dokazov s primerjavo uspešnosti
različnih strategij prehranske varnosti in podpore pri preskrbi s hrano. Za ukrepe z dokazano učinkovitostjo (na
splošno ali glede na okoliščine) bi EU morala podpreti raziskave za
opredelitev izvedljivih mehanizmov izvajanja, da bi od manjših ukrepov prešli
na ukrepe na ravni države. ·
Informacijski sistemi EU bi morala podpirati informacijske sisteme,
zlasti v državah, ki jih ogrožajo krize, da bi: –
okrepili kakovost in pomen zbirke informacij za
odločanje, –
olajšali razširjanje in uporabo informacij za
odločanje, –
povečali institucionalizacijo in trajnost teh
sistemov, –
izboljšali usklajevanje različnih pobud in
sistemov, ki omogočajo informacije o prehrani in/ali informacije, povezane
s prehrano. (b)
Tehnično strokovno znanje in pomoč
za izgradnjo zmogljivosti Komisija bo poleg finančnih sredstev
zagotovila tudi tehnično strokovno znanje in pomoč pri izvajanju tega
sporočila v okviru akcijskih načrtov in strategij posameznih držav,
povezanih s prehrano. To zadeva delegacije EU, morebitne urade ECHO ter
ustrezne službe vlad in partnerje, kjer je to izvedljivo. 4. Odgovornost za rezultate Komisija bo sledila svojim finančnim
naložbam in spremljala rezultate ukrepov, povezanih s prehrano, in ukrepov, ki
vplivajo na prehrano. To ne bo omogočilo samo analize učinkovitosti
uporabe sredstev, temveč tudi analizo gibanj: koliko se porabi, kje in s
kakšnim namenom. Komisija si bo s poročanjem prizadevala
okrepiti svojo odgovornost v razmerju do evropskih državljanov, partnerskih
držav, držav članic EU, partnerskih agencij in upravičencev. (a)
Spremljanje/merjenje rezultatov Komisija bo razvila sistem za merjenje
rezultatov svojih ukrepov glede prehrane, s posebnim poudarkom na zmanjšanju
zaostanka v razvoju. Ta cilj je velik premik od preprostega merjenja vloženih
sredstev in dobljenih rezultatov. Komisija si je postavila cilj, da objektivno
oceni, v kolikšni meri njena prizadevanja prispevajo k želenemu zmanjšanju
zaostanka v razvoju. Prizadevala si bo za vzpostavitev skupnega sistema
spremljanja prehrane med razvojnimi partnerji in državami. Komisija bo še
naprej poročala o rezultatih svojih ukrepov v boju proti podhranjenosti v
humanitarnih krizah. (b)
Sledenje sredstev EU bi morala okrepiti sistem sledenja naložb v
prehrano, da bi dobila natančnejše podatke o zadevnih izdatkih za ukrepe,
povezane s prehrano, in ukrepe, ki vplivajo na prehrano. Boljše sledenje je
bistveni element okrepljenega okvira odgovornosti za prehrano. EU bo prispevala
tudi k vzpostavitvi skupnega sistema razvojih partnerjev in držav pod okriljem
gibanja SUN za sledenje finančnih sredstev. Proučena bo uporaba
prehranskega označevalca, poleg sistema oznak DAC Organizacije za
gospodarsko sodelovanje in razvoj. Sistem z označevalcem bi lahko
izboljšal natančnost poročanja in doslednost donatorjev, s čimer
bi lahko bolje razumeli porabljena sredstva za prehrano na svetovni ravni in
povečali odgovornost na vseh ravneh. Natančnost bi prav tako lahko
izboljšali zaradi uporabe meril, ki temeljijo na ciljih in pričakovanih
rezultatih posameznih ukrepov. Informacije bodo dostopne javnosti in bodo
pregledane, da bi se v primeru morebitnih pristranskosti ali vrzeli lahko
ustrezno ukrepalo. 5. Pot naprej – povzetek ukrepov, ki bi jih
morala sprejeti EU EU je z osredotočanjem na prehrano mater
in otrok naredila korak naprej in prevzela vodilno vlogo v boju proti svetovni
lakoti in prehranski negotovosti. To sporočilo prikazuje, kako je na
področju prehrane mogoče doseči boljše rezultate: 1. EU bi morala podpreti države
pri njihovih prizadevanjih v boju proti podhranjenosti in njenih najbolj škodljivih
oblikah, zaostanku v razvoju in hujšanju. Prehrana je v prvi vrsti odgovornost
partnerskih držav, ki se jih spodbudi k razvoju strategij in akcijskih
načrtov (vključno z oceno stroškov), ki bi morali vključevati
nacionalne naložbe. Razvojna pomoč EU bi morala biti usklajena s
politikami in prednostnimi nalogami partnerjev, v skladu z načeli
učinkovitosti pomoči. Poleg tega bo EU zagotovila skladnost svojih
politik, ki vplivajo na prehransko varnost. 2. Prvih 1 000 dni je
najpomembnejših pri preprečevanju podhranjenosti in njenih posledic. EU bi
si zato morala prizadevati za izboljšanje prehrane mater in otrok. Poleg tega
bi kot prednostno skupino bilo treba ciljno obravnavati dekleta in ženske v
rodni dobi. 3. Humanitarni odziv v krizah se
bo osredotočil na najbolj ranljive, ki trpijo ali bi lahko trpeli zaradi
akutne podhranjenosti. EU bi se v skladu z načeli odpornosti še naprej
morala boriti proti kronični podhranjenosti v takih okoliščinah. 4. Treba je povečati
naložbe v prehrano, da bi izboljšali rezultate glede prehrane v razvojnih in
humanitarnih okoliščinah, Komisija pa bo za te naložbe oblikovala okvir
odgovornosti. Razvila bo orodje za sledenje naložb v prehrano in metodologijo
za merjenje učinka in rezultatov prizadevanj v boju proti podhranjenosti
ter ju dala na razpolago ostalim akterjem. Komisija se je zavezala, da bo
partnerske države podprla pri zmanjševanju števila otrok, mlajših od pet let,
ki so zaostali v razvoju, za najmanj 7 milijonov ter da bo razvila okvir
odgovornosti za merjenje in sledenje napredka, doseženega do leta 2025. 5. Pri reševanju vprašanja
prehrane je potreben večsektorski pristop. EU bi morala spodbujati
pristop, ki priznava, da je treba uskladiti politike na področju razvoja
podeželja, trajnostnega kmetijstva, javnega zdravja, vode in javne higiene,
socialne zaščite in izobraževanja, da bi izboljšali prehransko varnost in
učinkovito vplivali na prehranjenost žensk in otrok. Opravljen bo
sistematičen pregled stanja prehranjenosti držav, da bi EU lahko
zagotovila, da bodo vprašanja prehrane vključena v ustrezne sektorske
pristope ter da bodo doseženi boljši rezultati humanitarnih in razvojnih
ukrepov v zvezi s prehrano. 6. Pri reševanju vprašanja
prehrane je potrebno tesno sodelovanje med humanitarnimi in razvojnimi akterji.
EU je zavezana h krepitvi teh povezav, na primer v okviru skupnih analiz
ranljivosti in operativnega načrtovanja, da bi okrepili odpornost najbolj
ranljivih skupin prebivalstva. 7. EU bi morala vlagati v
raziskave, da bi povečala zbirko dokazov o uspešnosti in
učinkovitosti različnih ukrepov, povezanih s prehrano. Prav tako bo
podprla informacijske sisteme in vzpostavitev tehničnega strokovnega
znanja in zmogljivosti na področju prehrane. 8. Sodelovanje podjetij je
bistvenega pomena v boju proti podhranjenosti in EU bi si morala prizadevati za
pospeševanje takega sodelovanja z zasebnim sektorjem, ki spodbuja odgovorne
poslovne prakse. 9. EU bi morala spodbujati
vprašanje prehrane na mednarodnih forumih, kot so G8/G20, WHA, Odbor za
svetovno prehransko varnost, in še naprej sodelovati v ključnih pobudah,
kot so gibanje SUN, Stalni odbor za prehrano, Odbor za podporo pri preskrbi s
hrano, pobuda Zero Hunger Challenge, mednarodna konferenca o prehrani (International
Conference in Nutrition – ICN2) in humanitarni področni sistem. EU bi
si morala tudi prizadevati, da bo prehrana imela vidno mesto v razvojni agendi
po letu 2015, in se bo še naprej zavzemala za boljše upravljanje prehrane na
mednarodni ravni. 10. Gibanje SUN je pomembno
pripomoglo k ozaveščanju mednarodne skupnosti o prehrani. Komisija bo še
naprej spodbujala dejavnosti gibanja in njegova prizadevanja za zmanjšanje
podhranjenosti na ravni držav. Komisija bo spodbujala druge prizadete države in
donatorske države, naj se gibanju pridružijo. To sporočilo dopolnjuje delovni dokument
služb Komisije o podhranjenosti v izrednih razmerah, ki opisuje osnovna
načela humanitarnega odziva na težave s prehrano ter dobro prakso. Evropski parlament in Svet sta pozvana, da
izrazita svoja stališča o ukrepih, ki jih predlaga Komisija. Priloga
1: Glosar
O prehranski varnosti govorimo takrat,
kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični in ekonomski dostop do
zadostne količine varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih
prehranskih potreb in želja za aktivno in zdravo življenje. Humanitarna kriza
je dogodek ali niz dogodkov, ki ogroža zdravje, varnost ali dobro počutje
skupnosti ali druge večje skupine ljudi. Humanitarna kriza ima lahko
naraven vzrok ali jo povzroči človek, začne se lahko naenkrat
ali nastaja počasi, traja lahko krajše obdobje ali pa je dolgotrajna. Neustrezna prehranjenost je fizično stanje, povezano z uporabo hranil v telesu. Obstajata
dve vrsti neustrezne prehranjenosti: podhranjenost in prenahranjenost. Pomanjkanje mikrohranil je oblika podhranjenosti z vitamini in minerali. Pomanjkanje železa,
joda, vitamina A in cinka je med 10 glavnimi vzroki za smrt zaradi bolezni v
državah v razvoju. Nutricionizem je
znanost o tem, kako hranila in druge snovi v živilih delujejo in
součinkujejo na zdravje. Podhranjenost
vključuje: i) slabši znotrajmaternični razvoj s posledično nizko
porodno težo; ii) zaostanek v razvoju; iii) hujšanje in prehranski edem; ter
iv) pomanjkanje temeljnih mikrohranil. Nezadostna teža
vključuje otroke z nizko težo glede na višino (hujšanje) ali nizko višino
glede na starost (zaostanek v razvoju). Hujšanje nastane
zaradi nedavne hitre izgube teže ali zaradi nezmožnosti za pridobitev teže v
kratkem časovnem obdobju. Zanj je značilna nizka telesna teža v
primerjavi z višino. Zaostanek v razvoju opisuje kronično podhranjenost, za katero je značilna nizka
višina v primerjavi s starostjo. Ker se odnos med višino in starostjo pokaže v
daljšem časovnem obdobju, je ta kazalnik koristnejši za dolgoročno načrtovanje
in razvoj politike. [1] COM(2011) 637. [2] Dok. 9369/12. [3] COM(2010) 127 in COM(2010) 126. [4] Dok. 9597/10. [5] COM(2012) 586. [6] Globalno zavezništvo za pobudo na področju
odpornosti (Alliance Globale pour l’Initiative Résilience). [7] Podpora odpornosti v Afriškem rogu (Supporting the
Horn of Africa’s Resilience). [8] SEC(2010) 265. [9] Black R. E. et al., Podhranjenost mater in otrok:
globalna in regionalna izpostavljenost ter posledice za zdravje (Maternal
and child undernutrition: global and regional exposures and health consequences),
The Lancet, 2008. [10] UNICEF, SZO, Svetovna banka, Stopnje in gibanja neustrezne
prehranjenosti otrok (Levels & Trends in Child Malnutrition), 2012
(podatki za leto 2011). [11] UNICEF, Stopnje in gibanja umrljivosti otrok (Levels
and trends in child mortality), 2011. [12] UNICEF, SZO, Svetovna banka, Stopnje in gibanja neustrezne
prehranjenosti otrok (Levels & Trends in Child Malnutrition), 2012
(podatki za leto 2011). [13] Prav tam. [14] De
Benoist B. et al., Svetovna razširjenost slabokrvnosti 1993–2005: podatkovna
zbirka SZO o slabokrvnosti v svetu (Worldwide Prevalence of Anemia
1993-2005: WHO Global Database on Anaemia), SZO ter centri za obvladovanje
in preprečevanje bolezni, 2008. [15] Prav tam. [16] SZO, WFP, UNICEF, Preprečevanje in nadzor pomanjkanja
mikrohranil v prebivalstvu, ki ga prizadenejo izredne razmere: večkratni
vitaminski in mineralni dodatki za nosečnice in doječe matere ter za
otroke, stare od 6 do 59 mesecev (Preventing and controlling micronutrient
deficiencies in populations affected by an emergency - Multiple vitamin and
mineral supplements for pregnant and lactating women, and for children aged 6
to 59 months), 2007. [17] Black R. E. et al., Podhranjenost mater in otrok: globalna
in regionalna izpostavljenost ter posledice za zdravje (Maternal and child
undernutrition: global and regional exposures and health consequences), The
Lancet, 2008. [18] S. Grantham-McGregor et al., Razvojni potencial otrok v
državah v razvoju v prvih petih letih (Development potential in the first 5
years for children in developing countries), The Lancet, 2007. [19] Svetovna banka, Prevrednotenje prehrane v osrednji element
razvoja: strategija za obsežne ukrepe (Repositioning Nutrition as Central to
Development - A Strategy for Large-Scale Action), 2006. [20] Vključno z ozaveščanjem žensk in upoštevanjem
vprašanj reproduktivnega zdravja, če je primerno. [21] Del rešitve so lahko močne politike na lokalni ravni
za razvoj podeželja z večsektorskim pristopom. [22] SZO, 65. zasedanje Generalne skupščine SZO,
A65/11, 2012. [23] SZO, 65. zasedanje Generalne skupščine SZO,
A65/11, 2012. [24] Umrljivost otrok, mlajših od pet let
> 2/10 000/dan; GAM (akutna globalna neustrezna
prehranjenost) > 15 % ali GAM > 10 % z
oteževalnimi dejavniki (delovni dokument služb Komisije o reševanju
podhranjenosti v izrednih razmerah). [25] Vključno z nacionalnimi naložbami.