This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52012DC0698
GREEN PAPER An integrated parcel delivery market for the growth of e-commerce in the EU
ZELENA KNJIGA Integriran trg dostave paketov za rast elektronskega poslovanja v EU
ZELENA KNJIGA Integriran trg dostave paketov za rast elektronskega poslovanja v EU
/* COM/2012/0698 final */
ZELENA KNJIGA Integriran trg dostave paketov za rast elektronskega poslovanja v EU /* COM/2012/0698 final - 2012/ () */
1. Uvod
Elektronsko
poslovanje je splošno priznano kot ključni dejavnik za gospodarsko rast in
povečanje ravni zaposlenosti v Evropski uniji[1]. Sporočilo
Komisije o elektronskem poslovanju in spletnih storitvah[2] opredeljuje dostavo blaga, kupljenega prek
spleta, kot eno izmed petih prednostnih nalog za okrepitev elektronskega
poslovanja do leta 2015, njen pomen pa sta poudarila tudi Svet Evropske
unije in Evropski parlament[3]. Dostava
ima odločilen pomen, saj v veliki meri olajšuje elektronsko prodajo in je
ključni element za vzpostavitev zaupanja med prodajalci in kupci[4]. Za
trgovske in – širše gledano – gospodarske odnose med trgovci na drobno, ki
poslujejo elektronsko, in potrošniki je značilna vrsta kompleksnih
dejavnosti na področju logistike. Pojem „dostava“, kot se uporablja v tem
dokumentu, se nanaša na pošiljko fizičnega blaga, naročenega preko
spleta, do trenutka, ko doseže končnega naročnika. V procesu dostave
je udeleženih veliko izvajalcev. V tem dokumentu so navedeni kot „izvajalci
storitev dostave“ in vključujejo: prevoznike, poštne operaterje in
operaterje hitre pošte ter druge ponudnike logističnih storitev. V tej
zeleni knjigi je pojem paket opredeljen v najširšem pomenu in zajema vse
predmete, ki tehtajo do 30 kg[5]. Način,
na katerega se blago kupuje in dostavlja v Evropi, je v procesu hitrih in
temeljitih sprememb. Glede na to, da potrošniki EU vse bolj iščejo in
uporabljajo spletne nakupe, zlasti prek meja, narašča potreba po sistemu
dostave, ki izpolnjuje njihova pričakovanja in deluje nemoteno, da bi
olajšali njihovo vsakdanje življenje ter ustvarjali večje zaupanje v
elektronsko poslovanje in njegovo povečano uporabo[6].
Učinkovitost in cenovna dostopnost sistema dostave je tudi ključno
gibalo za trajnost poslovnih modelov velikega števila MSP ter zlasti njihove
zmožnosti zagotavljanja storitev svojim strankam. Ker so MSP gonilna sila
inovacij in rasti v Evropi[7], bi
izboljšanje splošnega sistema dostave blaga, naročenega v Evropi preko
spleta, po pričakovanjih lahko zagotovilo zelo pomembne rezultate glede
rasti in delovnih mest[8]. Številne
raziskave in panožna poročila[9],
kakor tudi razgovori z različnimi zainteresiranimi stranmi, ki so potekali
med pripravo te zelene knjige, potrjujejo analizo o storitvah dostave, ki je
predstavljena v sporočilu o elektronskem poslovanju in spletnih storitvah.
57 %
trgovcev na drobno obravnava čezmejno dostavo kot oviro[10], medtem ko 46,7 % potrošnikov skrbi
dostava pri čezmejnih transakcijah. Vprašanje dostave in vprašanje
vračanja proizvodov sta dva najpomembnejša razloga za zaskrbljenost
potrošnikov v zvezi s spletnim nakupovanjem[11]. Neuspešna dostava,
poškodovani ali izgubljeni artikli in visoki stroške dostave so tudi med
desetimi najpogostejšimi razlogi za skrb potrošnikov, ki prispevajo k nizkemu
zaupanju potrošnikov v čezmejno elektronsko poslovanje. Potrošniki bodo
čedalje bolj naklonjeni kupovanju prek spleta, če se jim bo
zagotovilo, da bo kupljeno blago dostavljeno v dobrem stanju in v napovedanem
roku ter če bodo postopki vračanja blaga enostavni[12].
Večja dostopnost novih tehnologij in njihova uporaba omogočata vrsto
novih priložnosti za izboljšanje kakovosti storitve dostave in zadovoljstva
potrošnikov. Nastanek in rast družabnih omrežij sta tudi znatno vplivala na
način, na katerega se potrošniki seznanjajo z blagovnimi znamkami in
kupujejo blago prek spleta. Inovativni načini elektronske komunikacije med
trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, ponudniki storitev in potrošniki
lahko prispevajo k učinkovitejši in ustreznejši dostavi ter učinkovitejšemu
in ustreznejšemu postopku vračanja ter povečujejo zaznavanje
kakovosti. Bolje delujoči trg elektronskega poslovanja bo prinesel
oprijemljive vzajemne koristi za potrošnike in MSP, ter za vse akterje in
industrijske sektorje, vključene v dejavnost elektronskega poslovanja. Pomen
pošiljanja in dostave blaga je še dodatno povečan v mednarodnem okviru.
Ker vedno več potrošnikov kupuje iz azijsko-pacifiške in severnoameriške
regije in vedno več evropskih trgovcev na drobno, ki poslujejo
elektronsko, želi izvažati v te regije, trgovski tokovi med njimi močno
naraščajo. V tem okviru so elementi pošiljanja in dostave blaga še bolj
zapleteni, vzbujajo dodatne skrbi in pomisleke glede varnosti ter pomenijo
velik izziv in tudi edinstveno priložnost za razvoj evropskega elektronskega
poslovanja, zlasti za MSP[13]. Bolj
primerna zasnova dostavne verige za elektronsko poslovanje v EU bi tudi
pozitivno vplivala na številna področja politike, kot so: Ø
Kohezija: dati
vsem državljanom in podjetjem, ne glede na njihovo velikost, na voljo koristi
elektronskega poslovanja, in sicer prek dobro delujoče dostave po vsej
Evropi. Ø
Zaposlovanje:
zagotoviti odgovorne pogoje zaposlovanja v sektorju dostave, ki deluje pod
močnimi pritiski za znižanje stroškov in povečanje prožnosti. Ø
Inovacije:
pospeševati splošno uporabo novih informacijskih tehnologij v sistemih dostave,
ki imajo neposredno korist za vse državljane in podjetja in so prilagojeni
novemu družbenemu medijskemu okolju. Ø
Okolje:
spodbujati trajnostni razvoj in optimizacijo logistike dostave, da bi tako
omogočili prihranek energije in splošno zmanjšanje negativnih zunanjih
učinkov. Ø
Konkurenčnost evropskih industrij:
graditi na prednostih evropske industrije (trgovci na drobno, ki poslujejo
elektronsko, in izvajalci storitev dostave) za spodbujanje naložb v evropsko
dostavno mrežo, ki se srečuje z močno konkurenco v mednarodnem
okolju. Ta
zelena knjiga preučuje kako se razvijajo elektronsko poslovanje in trgi
dostave v Evropi ter kaj je potrebno za vzpostavitev enotnega trga dostave, analizira
ključne izzive za različne akterje in poudarja možnosti za
izboljšanje izvajanja procesa dostave, ki bi koristil državljanom in podjetjem,
zlasti MSP. Na podlagi informacij, zbranih v okviru posvetovanja, bo spomladi
leta 2013 Komisija natančno ugotovila katera vprašanja je treba
obravnavati in sprejela sklepe glede niza ukrepov, ki jih je treba sprejeti za
dokončanje enotnega trga dostave paketov.
2. Trenutne
tržne razmere in perspektive
2.1 Evropski
trg elektronskega poslovanja in pomembnost dostave
Trgi
elektronskega poslovanja v EU so zelo raznoliki in na različnih stopnjah
razvitosti, kar je posledica različnih potrošniških praks, davčnega
obravnavanja, razpoložljivosti proizvodov, dostopa do širokopasovne povezave in
konkurenčnih trgov dostave. Trgovski
profili nacionalnih trgov[14] tudi v
veliki meri vplivajo na dostavo, medtem ko čezmejna dostava[15]
v Evropi ostaja še vedno izziv za potrošnike in trgovce na drobno, ki
poslujejo elektronsko[16].
Poleg
tega bo učinkovita čezmejna dostava ohranjala potencial rasti novih
tržnih niš, zahvaljujoč učinku „dolgega repa“[17]. Trg
elektronskega poslovanja se hitro razvija ter je vse bolj zahteven glede
inovativnih poslovnih rešitev in pričakovanj potrošnikov. Potrebe
sektorja, povezane z dostavo, so vse bolj raznolike zaradi večjega števila
segmentih proizvodov, ki se ponujajo (knjige, DVD-ji, oblačila, male
elektronske naprave, domače elektronske naprave, pohištvo, gospodinjski
aparati) po različnih cenah ter so različne teže in velikosti pakiranj.
Družabna omrežja, instantne informacijske tehnologije ter splošna raba
telefonov in dlančnikov so tudi povečala pričakovanja
potrošnikov glede rešitev, ki temeljijo na informacijah v realnem času in
prožnih možnostih dostave. Trgovci
na drobno, ki poslujejo elektronsko, so pod časovnim pritiskom. Nove
zamisli in ideje morajo biti hitro izvedene. Sposobnost preživetja in uspešnost
njihovega poslovanja sta odvisni od zmožnosti logističnega sektorja, da
omogoči dostavo po nizki ceni in na primeren način[18].
To velja zlasti za manjše akterje na trgu elektronskega poslovanja, ki
nimajo pogajalske moči za pridobitev velikih popustov od izvajalcev
storitev dostave, niti zmogljivosti za naložbe v lastno logistično mrežo.
V okolju, za katerega je značilna ekonomija obsega, ta tveganja
zmanjšujejo njihovo konkurenčnost v primerjavi z večjimi trgovci na
drobno, ki poslujejo elektronsko, saj potrošniki vse bolj pričakujejo
ponudbo „brezplačne dostave“ pri spletnih nakupih[19].
2.2 Evropski
trg dostave
Trg
dostave paketov EU je bil v letu 2008 ocenjen na 42,4 milijarde EUR, pri
čemer segment poslovanja med podjetji in potrošniki (business to
consumer) predstavlja 15 % tega trga[20]. Zaradi rasti
elektronskega poslovanja se je v zadnjih 5 letih segment poslovanja med
podjetji in potrošniki na trgu dostave velikih in malih paketov hitro razvijal.
Današnje ocene kažejo, da na zrelejših trgih elektronskega poslovanja, kot je
Združeno kraljestvo, ta segment trenutno predstavlja med 20 % in 40 %
celotnega obsega elektronskega poslovanja. Trg se
običajno deli na hitro in standardno dostavo paketov. Vendar pa trenutne
opredelitve[21] ne
odražajo zapletenosti in relativnega pomena različnih ponudb (standardna,
odložena ali hitra dostava ali dostava na isti dan, sledenje, dokazilo o
dostavi, priporočena pošiljka) ter realnosti sektorja elektronskega
poslovanja, ki uporablja tudi pojem mali paketi (manjši artikli do 2 kg). Eurostat
ocenjuje, da več kot četrtina vseh podjetij pošilja spletna
naročila v druge države EU. Od teh je 23 % malih podjetij, 41 %
velikih podjetij in 33 % srednjih podjetij[22]. Male in priložnostne stranke, ki
predstavljajo le manjši obseg prodaje in zato nimajo pogajalske moči z
izvajalci storitev dostave, imajo na voljo veliko manj možnosti dostave. Glede
na oceno FTI so objavljene cene, ki jih nacionalni poštni operaterji
zaračunajo za čezmejno dostavo paketov (za priložnostne stranke), v
povprečju dvakrat višje od domačih cen. Poštna
omrežja zagotovijo pošiljanje le dela vseh poslanih
paketov (z zelo različnimi tržnimi deleži v različnih državah)[23]
in le za majhen odstotni delež (5 do 10 %) te količine paketov velja
obveznost univerzalne storitve, na podlagi katere morajo države članice
vsem uporabnikom zagotoviti osnovno storitev nacionalne in čezmejne
dostave na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju in po dostopnih cenah[24].
Te obveznosti so bile dogovorjene že dolgo pred uvedbo elektronskega poslovanja
in niso bile zasnovane za izpolnitev sedanjih potreb tega hitro
razvijajočega se sektorja. Tradicionalno so poštna omrežja organizirana
tako, da lahko dostavljajo pakete med 2 in 30 kg, vendar brez prožnosti in
zmogljivosti, ki sta potrebni zaradi rasti prodaje prek spleta[25]. V
zadnjih letih so kljub temu nekateri izvajalci storitev dostave uspeli
reorganizirati svoja omrežja dostave paketov ali pa so še v procesu
reorganizacije, saj se v tem sektorju na domačem trgu soočajo z
visoko ravnijo konkurence. Izvajalci
hitre dostave so svoj uspeh in infrastrukturo zgradili na
posebnem integriranem omrežju, namenjenem zagotavljanju storitev segmentu medpodjetniškega
poslovanja (business to business), pri čemer so ponujali
nadstandardne storitve (hitrost dostave, storitev možnosti iskanja in
sledenja). Ti izvajalci so se zavedali potenciala rasti elektronskega
poslovanja in pomanjkanja zadovoljivih rešitev za akterje elektronskega
poslovanja po vsej Evropi ter so zdaj vedno bolj aktivni v segmentu poslovanja
med podjetji in potrošniki. Ostali
akterji logistike na tem področju, kot so združevalci,
posredniki, izvajalci odpremnih storitev, tretji ponudniki logističnih
storitev[26]
so vedno bolj pomembni, saj zapolnjujejo vrzel med elektronskim poslovanjem in
izvajalci storitev dostave z inovacijami, prožnostjo, upravljanjem zalog,
prevozom in vračanjem paketov. Rešitve, ki jih ponujajo, še niso splošno
znane, zlasti med MSP. Z boljšo prepoznavnostjo bi lahko v prihodnosti imeli še
večjo vlogo pri poenostavitvi dejavnosti na področju logistike za
trgovce na drobno, ki poslujejo elektronsko. Z združevanjem pošiljk
različnih manjših pošiljateljev bi lahko imeli možnost tudi za pridobitev
ugodnejših pogojev ali tarif za dostavo, kar bi omogočilo koristi njihovim
pogodbenikom in nenazadnje potrošnikom. Pojavljajo
se tudi nekateri akterji v tržnih nišah. To so izvajalci, ki so
oblikovali posebne rešitve za segment določenih proizvodov (npr. posebna
pošiljka in dostava za oblačila, naročena prek spleta). Poleg tega so
tudi nekateri vodilni trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko,
nedavno postali bolj dejavni pri logističnih storitvah in storitvah
dostave ter širijo svoje logistične storitve z vključevanjem manjših
trgovcev na drobno, ki poslujejo elektronsko. Paketne
postaje (samopostrežni avtomati, kjer potrošnik z
uporabo posebne kode prevzame paket) izvajalci storitev dostave preizkušajo v
različnih državah, njihova splošna uporaba pa bo odvisna od tega, ali se
bodo potrošnikom zdele dovolj praktične in ali se bodo na ta način
lahko dostavili tudi večji paketi. Točke
prevzema (mreža trgovin, ki uporablja tehnološko
platformo in kjer potrošniki lahko prevzemajo pakete) se že dolgo uporabljajo
pri prodaji na daljavo. Navedena omrežja so bili posodobljena z novimi
informacijskimi sistemi in pomenijo alternativo dražjim storitvam dostave na
dom. Njihova uspešnost je odvisna od lokalnih preferenc in zgodovinskih praks, vendar
se zdi, da pomenijo izvedljivo in obetavno alternativo za dostavo pri
elektronskem poslovanju.
2.3 Povezava
med elektronskim poslovanjem in trgi dostave
Izvajalci
storitev dostave se zavedajo možnosti, ki jih ponuja elektronsko poslovanje.
Ustvarjanje novih modelov dostave za segment poslovanja med podjetji in
potrošniki lahko zahteva velike naložbe in obsežno preoblikovanje njihovih
dejavnosti. Vendar so dejavnosti postale zapletene[27],
saj je cilj pokriti vse točke dostopa na ozemlju, pri čemer so
količine različne in jih je težko napovedati. Izvajalci
storitev dostave ponujajo dodatne možnosti za dostavo končnemu uporabniku,
kot je npr. dostava v pisarno ali k sosedu; boljša obveščenost in izbira
pa omogočata potrošniku, da lahko sam odloči, kje in kdaj želi
prejeti paket. Trenutno se pojavljajo tudi nekateri novi poslovni modeli, ki
ponujajo boljše storitve za vračanje proizvodov. Vendar
pa se te nove rešitve uvajajo počasi in so pogosto povezane z dragimi
dodatnimi ugodnostmi, ki pa niso vedno potrebne. Obstaja povpraševanje po
posamičnih malih paketih z možnostjo sledenja[28] in po dostopnih cenah[29], za katero pa trenutno ni ponudbe. Storitve
dostave, za katere veljajo številne omejitve, so z operativnega vidika
zapletene. Tradicionalne storitve dostave paketov (z osnovnimi ugodnostmi in
visokimi stroški čezmejne dostave) in storitve hitre dostave z visoko
dodano vrednostjo (v preteklosti zasnovane za segment medpodjetniškega
poslovanja) še niso prilagojene posebnim potrebam, ki jih je ustvaril svet elektronskega
poslovanja. Povezava med poštnimi operaterji v okviru čezmejne dostave se
izboljšuje, zlasti v okviru EPG (European Parcel Group)[30].
Vendar ta povezava velja le za del pošiljk; nobena druga možnost ni predvidena
za storitve sledenja malih paketov ali za neprednostne pakete. Vzporedno
se torej srečujeta dva različna svetova; enega vodi trženje
(elektronsko poslovanje), medtem ko drugi (logistika) temelji na vrsti
operativnih zahtev. Za njuno poslovanje veljajo različni časovni
okviri, različna ozadja, različni informacijski sistemi in
različni kazalniki uspešnosti. Trga elektronskega poslovanja in dostave se
zato soočata z velikimi in temeljnimi izzivi; model elektronskega
poslovanja še ni v celoti stabiliziran, medtem ko sektor logistike še ni v celoti
prilagojen zahtevam elektronskega poslovanja. V tako hitro spreminjajočem
se okolju, je odločitve glede naložb težko sprejemati.
3. Ključni
izzivi za različne akterje
3.1 Izkušnje
in pričakovanja potrošnikov
Potrošniki
želijo bolj praktično dostavo; več možnosti dostave, pri čemer
lahko sami odločijo, katera možnost jim je najljubša, več
vnaprejšnjih informacij o poteku dostave, lažje postopke vračanja in
storitve, prijazne do uporabnikov, ki uporabljajo nove tehnologije, ki
uporabnike vnaprej obveščajo o dostavi (pametni telefon, tablični
računalniki, SMS opozorila)[31].
Potrošniki pričakujejo več preglednosti v zvezi s pogoji, ki veljajo
za pošiljanje njihovih naročil, in sicer zlasti takrat, ko se paketi
pošljejo z zamudo, poškodujejo ali izgubijo. Hkrati pričakujejo tudi
preglednost glede jasnosti in primerljivosti cen kot tudi glede ravni
konkurence. Glede
na to, da so potrošniki končni prejemniki blaga, na njihovo odločitev
o nakupu močno vpliva možnost brezplačne ali nizkocenovne dostave (in
vračanja). Potrošniki se vse bolj obračajo tudi na druge nacionalne
trge, vendar pa kompleksnost čezmejne dostave in njena nepreglednost
pomeni veliko oviro. Potrošniki kot pošiljatelji paketov, še zlasti pri
vračilu naročenega blaga, predstavljajo razmeroma odvisen trg in
visoki stroški dostave so bili navedeni kot eden od glavnih razlogov za njihovo
nezadovoljstvo pri nakupovanju prek spleta[32]. Na splošno je cena
še naprej najbolj prevladujoč kriterij pri izbiri možnosti čezmejne
storitve dostave[33]. Praktičnost
dostave se razlikuje glede na nacionalne trge in vrste proizvodov. Raziskave,
opravljene med potrošniki, kažejo, da se vidiki praktičnosti lahko
nanašajo na celoten postopek dostave. Na
primer, raziskava v Združenem kraljestvu je opredelila šest glavnih
področij preferenc potrošnikov: prožne možnosti dostave, dostopni stroški
dostave, prožnost glede kraja dostave, učinkovito komuniciranje glede
njihove dostave, hitrost storitev in dobre izkušnje z dostavo na domu[34].
Zagotavljanje informacij v realnem času postaja vedno bolj pomembno,
zlasti za mlajše generacije[35].
Mladi hočejo imeti nadzor nad dostavo in pričakujejo, da se jim
ponudi možnosti sledenja in pošiljanja kratkih sporočil (tj. SMS opozoril)[36].
3.2 Izzivi,
s katerimi se soočajo trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, pri
dostavi blaga svojim strankam
Trgovci
na drobno, ki poslujejo elektronsko, se želijo odzvati na potrebe in
pričakovanja potrošnikov s preprostimi, preglednimi in zanesljivimi
storitvami dostave[37].
Zavedajo se dejstva, da je odziv potrošnikov močno odvisen od izkušenj pri
dostavi, kar neposredno vpliva na njihovo blagovno znamko in njihov ugled. Zato
potrebujejo več možnosti, ki bi jih moral zagotoviti bolj konkurenčen
trg dostave (tj. trg z več akterji, ki nudijo različne ponudbe in
alternativne možnosti dostave). Nekateri imajo lahko posebne potrebe glede
dostave, ki so povezane z določenimi proizvodi (npr. zdravila, sveži
proizvodi ali blago visoke vrednosti). Vendar tudi na najbolj konkurenčnih
trgih vrzel med tržno vodenimi ponudbami elektronskega poslovanja in operativno
vodenimi logističnimi postopki še vedno obstaja. Logistika
je ključnega pomena za nadaljnji obstoj trgovcev na drobno, ki poslujejo
elektronsko, ter zlasti za MSP. Razpoložljivost
cenovno ugodnih in učinkovitih rešitev glede dostave je zlasti pomembna za
MSP in mikro podjetja, ki delujejo iz oddaljenih območij ali obrobnih
regij. V zelo
konkurenčnem okolju je pritisk na cene ključni dejavnik za pridobitev
tržnega deleža. MSP, ki iščejo priložnosti
za zaslužek prek nacionalnih meja, so v veliki meri odvisna od integriranega
evropskega sistema dostave, ki pa še ne obstaja. MSP,
ki bi se rada uveljavila na drugih nacionalnih trgih, se soočajo z višjimi
stroški, večjo kompleksnostjo in nepreglednostjo, ko gre za vprašanje
čezmejnega pošiljanja[38].
Veliki
prodajalci imajo veliko boljše možnosti za pogajanja o tarifah in pogojih
pošiljanja z izvajalci storitev dostave. Veliki
in mali trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, potrebujejo več
prožnosti pri storitvah dostave na splošno ter zlasti glede zmogljivosti
prevoznikov in stopnje tehnološke inovacije. Trgovci na drobno, ki poslujejo
elektronsko, se srečujejo s posebnim izzivom med obdobji konic, kot je
obdobje pred Božičem, ko zmogljivost prevoznikov ne zadostuje za zadovoljitev
povpraševanja. Gre za pomembno težavo za rast in prodajo, in sicer zaradi
pomembnosti tega obdobja za letni promet. Trgovci
na drobno, ki poslujejo elektronsko, si vedno bolj želijo nadzorovati postopek
pošiljanja in dostave ter zato vstopajo v partnerstvo z izvajalci storitev
dostave. Ne glede na to ali se odločijo, da bodo upravljanje logistike
izvajali sami ali bodo oddali naročilo podizvajalcu, še vedno potrebujejo
veliko več informacij in preglednosti od njihovih ponudnikov storitev
dostave. Za svoje pošiljke trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko,
potrebujejo tudi več skupno dogovorjenih kazalnikov uspešnosti, ki jim
bodo pomagali prilagoditi poslovne modele potrebam v realnem času
(upravljanje zalog, plačilo, vračila). Nadaljnji
razvoj njihovega poslovanja ovira tudi neobstoj dostavne mreže, ki bi
temeljila na njihovih posebnih potrebah (in ki ne bi bila samo prilagoditev
tradicionalnih modelov dostave paketov ali logističnih modelov hitre
pošte). Potrebna je večja integracija, ki bi omogočila, da se
izkoristijo možnosti za rast. Boljša izmenjava informacij in rešitve, ki so
bolj prilagodljive njihovim tržnim ponudbam, bi zelo izboljšale njihove
dejavnosti.
3.3 Izzivi,
s katerimi se soočajo izvajalci storitev dostave
Izvajalci
storitev dostave so vsi tisti akterji, ki sodelujejo pri pošiljanju blaga,
naročenega na spletu, do končne dostave potrošniku in
vključujejo npr. prevoznike, izvajalce storitev dostave paketov in
logistike, druge ponudnike logističnih storitev, poštne operaterje in
operaterje hitre pošte za segment poslovanja med podjetji in potrošniki. Sektor
logistike običajno posluje z nizkimi stopnjami dobička in z visokimi
fiksnimi stroški. Izvajalci storitev dostave so pod velikim pritiskom, ki ga
izvajajo veliki trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko (veliki
pošiljatelji), za znižanje tarif. Na
drugi strani pa izvajalci storitev dostave dolgoročno potrebujejo
trajnostne tarife, da bi se lahko spopadli z visokimi fiksnimi stroški
njihovega omrežja[39]. Dogovorjene
cenovne režime, ki se odobrijo večjim pošiljateljem, ni mogoče
razširiti na pošiljatelje z majhno količino pošiljk, kaj šele na posamezne
potrošnike. Izvajalci
storitev dostave se vse pogosteje soočajo z zahtevami trgovcev na drobno,
ki poslujejo elektronsko, ki od njih zahtevajo, da v zelo kratkem času
ponudijo nove nizkocenovne storitve in možnosti. Vendar pa izvajalci storitev
potrebujejo določen čas za prilagoditev logističnih dejavnosti,
ki so večinoma kompleksne in morajo upoštevati številne zunanje omejitve. Stopnja
prožnosti, ki se pričakuje od njih (in od njihove delovne sile), je prav
tako zelo zahtevna. Poleg
tega je nezadostno povezovanje med elektronskimi komunikacijskimi sistemi
podjetij, ki so del prevozne in logistične verige, ključna ovira, ki
zelo omejuje njihovo izbiro glede razpoložljivih prevoznih in logističnih
možnosti, še
posebej za manjše pošiljatelje. Povečana interoperabilnost bi lahko
pospešila izmenjavo podatkov, olajšala združevanje prevoznih potreb, dostavo
paketov in izdajanje računov, poenostavila večmodalni prevoz ter
znižala upravne izvedbene stroške in izvedbene stroške za informacijsko
tehnologijo[40].
4. Ustreznost
obstoječega pravnega in institucionalnega okvira
Za
sektor storitev dostave veljajo različna pravila in predpisi, ki vplivajo
na način organiziranja pošiljanja in dostave. Najpomembnejša med njimi so
opisana in ocenjena v nadaljevanju: ·
Poštna direktiva[41]
Določbe Poštne direktive se osredotočajo na zagotavljanje (osnovnih)
univerzalnih poštnih storitev. Večina njenih določb se uporablja samo
za majhen del trga dostave paketov, ki spada v okvir obveznosti univerzalnih
storitev (okrog 10 % celotne količine paketov)[42]. Pravila
glede zagotavljanja (minimalnega) standarda kakovosti in načel, ki se
nanašajo na stroške in cene, reguliranje cen ter zbiranje informacij in
podatkov, so neposredno in v večini primerov izključno povezana z
obveznostjo univerzalnih storitev. Nekaj
določb, zlasti člen 19 o pritožbenih postopkih, omogoča
dodatne regulativne ukrepe v zvezi z dostavo paketov, ki ne spadajo v obveznost
univerzalnih storitev. Navedene določbe bi načeloma lahko bile
primerne za obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na kakovost storitev. Vendar
pa večina težav, ki so bile ugotovljene (neprimerni roki dostave,
odsotnost storitve prevzema, možnosti iskanja in sledenja ter postopkov
vračanja, nejasnost glede odgovornosti v primeru izgube, kraje, poškodbe
ali zamude in nepreglednost/pomanjkanje informacij o storitvah), ne bi rešile.
Glede na navedeno, sedanji regulativni okvir za poštne storitve ni ustrezen za
obravnavanje potreb potrošnikov, ki kupujejo na spletu. ·
Okvir varstva potrošnikov:
Nadaljnje izboljšave glede kakovosti storitev in varstva potrošnikov (zlasti na
področju spletnega nakupovanja) se pričakujejo po celoviti uporabi
nacionalnih predpisov za izvajanje Direktive o pravicah potrošnikov (CRD), in
sicer do 13. junija 2014. Več določb Direktive o pravicah
potrošnikov bo izboljšalo posredovanje informacij in preglednost, kot so (a)
odprava skritih stroškov in večja preglednost cen za pogodbe na daljavo in
pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, (b) daljše obdobje za pravico do
odstopa od pogodbe (14 dni), (c) boljše pravice do povračila (npr. po
potrebi povračila stroškov dostave), (d) možnost, da lahko potrošnik
uporabi vzorec obrazca za odstop od pogodbe (kjer morajo biti kontaktni podatki
in naslov, na katerega je treba poslati obrazec, jasno navedeni) in (e) jasne
zahteve glede informacij o stroških za vračilo kupljenega blaga v primeru
odstopa od pogodbe. Direktiva
o pravicah potrošnikov bo vplivala tudi na storitve dostave paketov, saj so te
storitve, zlasti v zvezi z dostavo pošiljk potrošnikom, del pogodbe na daljavo
in pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ki jih zajema Direktiva o
pravicah potrošnikov. Direktiva o pravicah potrošnikov bo, po tem ko se bo
začela izvajati, lahko povečala zaupanje potrošnikov v čezmejne
nakupe. Vendar pa kljub temu ne obravnava vprašanj glede cen za dostavo paketov
in ne določa podlage za pojasnitev morebitne odgovornosti izvajalcev storitve
dostave ali za dodatne kvalitativne ugodnosti (možnost iskanja in sledenja,
storitve prevzema, itd.), ki bi jih spletni kupci lahko pričakovali. Predlog
uredbe o skupnem evropskem prodajnem pravu[43]
določa samostojni enotni sklop določb pogodbenega prava, ki veljajo v
čezmejnih pogodbah v segmentu poslovanja med podjetji in potrošniki in v
segmentu medpodjetniškega poslovanja. Predlog vsebuje pravila o dostavi blaga
in digitalnih vsebin, zlasti pri prodajnih pogodbah, ki vključujejo prevoz
blaga s strani prevoznika. Ta pravila bi se uporabila samo, če je pravo,
ki ga stranki izbereta za pogodbo, skupno evropsko prodajno pravo. Tako kot
Direktiva o pravicah potrošnikov, prihodnje skupno evropsko prodajno pravo ne
bo obravnavalo vprašanj v zvezi s pretiranimi cenami za dostavo paketov ali
določenih kvalitativnih ugodnosti. Z
novim predlogom Komisije za alternativno reševanje potrošniških sporov [44] bi se nadalje izboljšalo varstvo
potrošnikov glede reševanja sporov. Veljavne določbe o varstvu
potrošnikov, ki zadevajo (poštno) dostavo paketov (člen 19 Direktive
o poštnih storitvah), bo zakonodaja o alternativnem reševanju sporov[45] še dodatno okrepila. ·
Konkurenčno pravo: Za
cene dostave paketov zunaj univerzalnih storitev ne velja sektorska zakonodaja,
temveč konkurenčno pravo. Člena 101 in 102 PDEU se uporabljata
neposredno. Na trgu čezmejne dostave paketov znotraj EU bi bilo
konkurenčno pravo EU (člen 102 PDEU) na primer kršeno,
če bi se prevladujoč izvajalec (čezmejne) dostave paketov
plenilsko tržno ravnal, da bi tako preprečil vstop na trg čezmejne
dostave paketov. Člen
101 PDEU prepoveduje kakršen koli sporazum med podjetji, ki bi lahko vplival na
trgovino med državami članicami in katerega cilj ali posledica je
preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. ·
Z določenimi omejitvami za sektor dostave
veljajo tudi določbe Direktive o storitvah[46] in
ustrezni nacionalni izvedbeni ukrepi. V okviru elektronskega poslovanja in s
tem povezane dostave zahtevata posebno pozornost naslednja dva vidika: o
Direktiva o storitvah v členu 20(2) vsebuje
prepoved diskriminacije v splošnih pogojih za dostop do storitev na podlagi
prebivališča prejemnika. S tem želi direktiva olajšati čezmejno
zagotavljanje storitev. Službe Komisije so 8. junija 2012 izdale
smernice glede uporabe določbe o nediskriminaciji s strani nacionalnih
organov[47]. To bi moralo imeti za posledico večjo
preglednost glede uporabe omejitev, ki veljajo za dostavo (v pričakovanju
obveznosti iz člena 8 Evropske direktive o pravicah potrošnikov), in
zmanjšanje nezadovoljstva potrošnikov pri zavrnitvi dostave na podlagi
njihovega stalnega prebivališča. Smernice tudi pojasnjujejo, da glede na
to, da obstajajo osnovne univerzalne poštne storitve, podjetje lahko le redko
uveljavlja argument, da ni možnosti za dostavo, kot utemeljen razlog za
zavrnitev dostave kupljenega blaga v določeno državo članico. o
Člen 22 Direktive o storitvah, ki se nanaša
na obveznost zagotavljanja informacij, ki velja za ponudnike storitev, želi
zagotoviti, da so prejemniku storitev določene informacije vedno
zagotovljene na lahko dostopen način (npr. ime in kontaktni podatki
ponudnika, splošni pogoji, cena storitve). ·
Vprašanja glede prevoza in z logistiko
povezana vprašanja, na ravni EU in na mednarodni ravni, so zajeta v številnih
pravilih, zlasti v okviru dokončnega oblikovanja notranjega trga za promet
ter okoljska (npr. dekarbonizacija dobavne verige, zmanjšanje onesnaženosti
zraka zaradi motornih vozil) in varnostna vprašanja. Ključne pobude
politike so določene v Beli knjigi Komisije „ Načrt za enotni
evropski prometni prostor“ in v prihodnji pobudi za elektronski tovorni promet[48]. ·
Drugi pomembni predpisi, ki bi
lahko vplivali na sektor, vključujejo predpise, ki zajemajo vprašanja
urbanističnega načrtovanja, nadzora trga, DDV, delovnih pogojev in, v
primeru zunanje trgovine, carinska, varnostna in druga mednarodna vprašanja. o
Urbanistično načrtovanje: v zadnjem
času so številne države članice začele uvajati posebna pravila o
prometu v mestnih središčih (ali celo zunaj teh območij), da bi na
primer zmanjšale onesnaženost zraka kot del njihove širše politike za boljšo
kakovost zraka[49]
ali ohranile kulturno dediščino. Takšni nacionalni predpisi lahko vplivajo
na poslovne rešitve izvajalcev storitev dostave, ki morajo prilagoditi čas
prevzema in dostave časovnim intervalom, ki so na voljo, ali celo
zagotoviti dostavo z drugimi sredstvi (npr. s kolesi), saj je mestni promet
lahko ob določenem času prepovedan. o
Tržni nadzor proizvodov: za sektor dostave
veljajo tudi določbe o nadzoru trga[50].
Te določbe se uporabljajo ne glede na distribucijski kanal, vključno
s prodajo na daljavo in elektronsko prodajo, ter določajo, da carinski
organi in organi nadzora trga izvajajo nadzor proizvodov, ki vstopajo v EU. Na
primer, če organi nadzora trga ugotovijo, da proizvod, ki v EU vstopa prek
izvajalca storitev dostave, ni v skladu z zakonodajo EU, morajo sprejeti
ustrezne ukrepe, po potrebi vključno s prepovedjo dajanja proizvoda na
trg. To ima neposreden učinek na izvajalca storitev dostave, ki bo morda
moral proizvode vrniti ali pa bodo v nekaterih primerih organi nadzora trga
njegov proizvod uničili. o
DDV: nacionalni predpisi glede DDV in stopnje
DDV lahko vplivajo na potrošnike ter na izbiro storitve dostave. Če je
dostava del javnih poštnih storitev, bo oproščena DDV; v nasprotnem
primeru bodo uporabniki takšnih storitev (morda) nosili stroške DDV[51]. Stopnje DDV za storitve dostave se prav
tako razlikujejo med državami članicami. To lahko vpliva na trgovinske
tokove znotraj EU. o
Delovni pogoji: sektor dostave se tradicionalno
obravnava kot delovno intenzivni sektor, kjer je največji delež stroškov
povezan z zadnjim kilometrom dostave. Zaradi tega so se v sektorju dostave
razvile številne možnosti glede „plačila za storitev dostave“ (npr. fiksna
dajatev za dostavo, plačilo na dostavljen artikel), kar je odvisno tudi od
veljavnega regulativnega okvira[52]. o
Carinska in druga mednarodna vprašanja: obstaja
več drugih pravil, ki izhajajo iz mednarodnih trgovinskih sporazumov ali
prava EU in bi lahko vplivali na možnosti čezmejne dostave, vključno
s tokovi znotraj EU. Na primer, za izvajalce storitev dostave, ki izvažajo v
tretje države ali uvažajo iz njih, veljajo carinski postopki in varnostne
zahteve, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov (npr. pravila Svetovne poštne
zveze (UPU), pravila ICAO) ali iz prava EU (npr. carinski zakonik Skupnosti[53]
, uredba 2320/2002 o varnosti v letalstvu). o
Poleg tega za nacionalne poštne operaterje
veljajo posebna pravila Svetovne poštne zveze. Vprašanja:
Regulativni in institucionalni okvir za trg dostave paketov EU 1) V
tej zeleni knjigi je pojem „paket“ opredeljen v najširšem pomenu in zajema vse
predmete, ki tehtajo do 30 kg. Ali po vašem mnenju obstajajo posebni
elementi, bistveni za opredelitev pojma „paket“ v okviru namere, da bi se v EU
uvedel bolj integriran in učinkovit trg dostave paketov[54] ? 2) Ali
je veljavni regulativni okvir ovira za vzpostavitev resnično integriranega
evropskega trga dostave paketov, ki bi izpolnjeval potrebe in pričakovanja
trgovcev na drobno, ki poslujejo elektronsko, potrošnikov in delavcev v tem
sektorju, ter v kolikšni meri? 3) Kateri
so trije glavni izzivi, ki izhajajo iz regulativnega okvira? Kaj bi lahko
storili, da bi se lažje odzvali na te izzive, in sicer kratkoročno ter
dolgoročno? 4) Ali
menite, da obstajajo vrzeli v regulativnem okviru ali potreba po dodatnih
ukrepih/predpisih? Če ste odgovorili pritrdilno, navedite podrobnosti.
5. Na
poti k resnično integriranemu trgu dostave paketov
Na
podlagi analize veljavnega regulativnega in institucionalnega okvira se bodo
naslednja poglavja osredotočila na tri glavna vprašanja, ki so
ključnega pomena za oblikovanje integriranega trga dostave paketov EU, ki
trgovcem na drobno, ki poslujejo elektronsko, in njihovim strankam, zagotavlja
možnosti dostave, ki jim ustrezajo. ·
Praktičnost: več
praktičnosti in preglednosti za potrošnike[55]. ·
Stroški: bolj stroškovno učinkovite
rešitve, zlasti pri čezmejni dostavi. ·
Interoperabilnost: višja raven
interoperabilnosti med izvajalci v celotni dostavni verigi in boljše
usklajevanje med trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, in izvajalci
storitev dostave. V
naslednjih oddelkih se preskuša različne vidike teh treh ciljev, da bi kar
najbolje opredelili možne rešitve za izboljšanje sedanjega stanja. Poleg tega
se upošteva tudi v kolikšni meri bi učinkoviti trgi lahko dosegli želene
rezultate, oziroma ali je treba predvideti spremembe sedanjega nadzornega in
regulativnega okvira.
5.1 Izboljšanje
izkušenj potrošnikov in povečanje praktičnosti dostave
5.1.1
Povečanje preglednosti
Pri
spletnih nakupih bi se pričakovalo, da se potrošnikom zagotovi več
informacij o morebitnih možnostih dostave, cenah, kakovosti storitev in
praktičnih vidikih dostave (tj. čas in kraj dostave)[56]. Med
dostavo in po njej bi morale imeti stranke možnost, da izrazijo svoje mnenje
glede dejanske kakovosti storitev dostave. Bolj
pregledne informacije o dejanskem izvajanju dostave, zlasti pri čezmejnih
nakupih, imajo lahko več namenov. Potrošnikom
bodo pri njihovih kasnejših nakupih predvsem omogočile bolj ozaveščeno
izbiro in, če je to mogoče, zagotovile, da izberejo tisto možnost
dostave, ki ji najbolj zaupajo in ki najbolj ustreza njihovim potrebam.
Večja preglednost bo tudi spodbudila izvajalce storitev dostave, da še
nadaljnje izboljšajo učinkovitost. Odpiranje „črne skrinjice“ dostave
bo tudi pomagalo spremeniti zaznavanje potrošnikov v zvezi z dejansko
učinkovitostjo dostave v primerih, ko je bilo njihovo zaznavanje
napačno ali nerealno. Predlagane
so različne možnosti za povečanje preglednosti v zvezi z
učinkovitostjo dostave velikih in malih paketov. Vprašanja:
Izboljšanje izkušenj potrošnikov in povečanje praktičnosti dostave -
večja preglednost 5) Informacije
o možnostih in načinih dostave a) Katere
informacije[57] morajo
biti potrošniku na voljo na spletišču trgovca na drobno, ki posluje
elektronsko, (ime in kontaktni podatki izvajalca storitev dostave, cena
dostave, čas in kraj dostave, informacije o reševanju pritožb, možnosti
iskanja in sledenja, možnosti vračila)? b) Ob
upoštevanju tveganja prevelike količine informacij, kaj bi bilo
mogoče storiti, da bi potrošnikom v pravem trenutku zagotovili jasne,
pregledne in primerljive informacije o dostavi? 6) Informacije
o kakovosti/učinkovitosti dostave a)
Kazalniki učinkovitosti
se nanašajo, na primer, na hitrost dostave, geografsko pokritost izvajalcev
storitev dostave, zamude in poškodovane ali izgubljene artikle. Kako bi lahko
takšne informacije, povezane z učinkovitostjo, izmerili in zbrali? Bi
objavljanje rezultatov o takšnih kazalnikih uspešnosti ustvarilo dodano
vrednost za potrošnike? Ali obstaja potreba po razvoju standardov za
spremljanje takšnih stopenj učinkovitosti? b)
Bi znak zaupanja (npr. potrdilo, ki ga
izda sektorsko združenje in dokazuje, da je izvajalec storitev dostave vreden
zaupanja, saj izpolnjuje zahteve, ki temeljijo na najboljših praksah) na
učinkovitejši način pripomogel k povečanju zaupanja potrošnikov?
c)
Bi certifikat kakovosti ISO za
učinkovito dostavo lahko bil ustrezno orodje za povečanje zaupanja
potrošnikov? 7) Neodvisni
nadzor Kdo
bi morali prevzeti vodilno vlogo za spremljanje učinkovitosti:
sektorska
organizacija, neodvisni organ ali regulativni organ?
5.1.2
Zagotavljanje boljših
storitev in boljše zaščite za potrošnike
Potrošniki
pripisujejo velik pomen dostavi njihovih paketov, vendar niso nujno seznanjeni
z vrsto izvajalca, ki zagotavlja storitve dostave. Potrošnikom
je najpomembneje, da vedo na koga se lahko obrnejo v primeru vprašanj o dostavi
ter kdo jim bo dal hitre odgovore in točne informacije.
To
je zlasti pomembno v primerih čezmejne dostave, ki ponavadi
vključujejo več izvajalcev storitev dostave. Veljavni
regulativni okvir le delno zajema potrebe potrošnikov, ki kupujejo na spletu,
glede dostave. Direktiva EU o poštnih storitvah ni bila namenjena okolju
elektronskega poslovanja, izvajalci poštnih storitev pa so le eni izmed
številnih akterjev dostave paketov. Direktiva o pravicah potrošnikov
določa številne zaščitne ukrepe za potrošnike, ki kupujejo na spletu,
kot so priglasitve cen, zamude pri dostavi in postopek vračanja. Nekatera
posebna vprašanja glede dostave ostajajo zaskrbljujoča za potrošnike, zato
bo morda potrebno več specifičnih zaščitnih ukrepov. Sedanje
univerzalne poštne storitve zagotavljajo „varnostne mreže“ le za občasne
pošiljatelje paketov. Nekatere zainteresirane strani so trdile, da rast
elektronskega poslovanja v segmentu poslovanja med podjetniki in potrošniki ter
pomen praktičnosti zadnjega kilometra dostave lahko zahtevata novo
opredelitev (univerzalnih storitev), ki mora biti bolj usklajena s
pričakovanji spletnih potrošnikov. Takšne „nove“ univerzalne storitve
morajo izpolnjevati zahteve potrošnikov v zvezi z minimalno stopnjo praktičnosti,
zlasti na področju informacij o dostavi in možnosti za vračilo
artiklov, ter trgovcev na drobno, ki poslujejo elektronsko, v zvezi s sledenjem
in dostopnostjo njihove tržne ponudbe. Meni se, da kadar potrošniki želijo
ugodnosti, ki presegajo takšne minimalne standarde kakovosti, bi trgi ponudili
alternativne možnosti in storitve, s čimer bi izpolnili navedene
povečane potrebe. Vprašanja:
Izboljšanje izkušenj potrošnikov in povečanje praktičnosti dostave -
boljše storitve in boljša zaščita 8) Morebitna
potreba po univerzalnih storitvah dostave paketov in njihov obseg a)
Ali obstaja potreba po novi obveznosti
univerzalne storitve, s čimer bi storitve dostave paketov postale splošno
razširjene, dostopne in kakovostne? b)
Če je tako, kakšne bi bile glavne značilnosti
te „nove“ univerzalne storitve (stopnje storitve, praktičnost in cenovna
dostopnost)? c)
Z vidika izvajalca storitve dostave, ali menite,
da bi bila univerzalna storitev (za pakete) izvedljiva glede stroškov in
donosnosti? Če je odgovor pritrdilen, na kateri ravni? d)
Katera bi bila najboljša orodja za izvajanje
takšnega okvira (npr. smernice, pregled Direktive o poštnih storitvah, nov
regulativni instrument, ki bi zagotavljal večja pooblastila nacionalnim
regulativnim organom)? 9) Izboljšanje
izkušenj potrošnikov a)
Ob upoštevanju obstoječega sklopa pravic
potrošnikov, kako bi lahko na najučinkovitejši način obravnavali
skrbi potrošnikov in njihove pritožbe glede dostave[58]? b)
Ali imate kakršne koli pomisleke glede ureditve
odgovornosti[59] v
primeru izgubljenih ali poškodovanih paketov? Kaj
bi bilo mogoče storiti za izboljšanje položaja? c)
Ali bi sektor elektronskega poslovanja in
izvajalci storitev dostave lahko predlagali dejavnejše rešitve, ki bi bolj
ustrezale potrošnikom? Kateri ukrepi, ki bi
kratkoročno izboljšati položaj, bi se lahko sprejeli hitro?
Katere
srednje‑ do dolgoročne rešitve bi lahko predvideli?
5.2 Bolj
stroškovno učinkovite in konkurenčne možnosti dostave
Potrošniki
in trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, na splošno menijo, da so
trenutne stopnje cen previsoke. Nasprotno
pa izvajalci storitev dostave trdijo, da že obratujejo z nizkimi stopnjami
dobička in da so trajnostne cene potrebne za zagotovitev njihove
dolgoročne sposobnosti preživetja.
5.2.1
Nadzorovanje stroškov
Kot je
navedeno zgoraj, veljajo cene za čezmejne paketne pošiljke za previsoke,
zlasti za pošiljatelje majhnih količin. Ta
razdelek preučuje možnosti, ki bi lahko okrepile stroškovno
učinkovitost storitev dostave, ki bi omogočila prenos znižanja
stroškov na uporabnike teh storitev. Struktura
stroškov se bistveno razlikuje med izvajalci storitev dostave, in sicer zaradi
razlik v geografskih in individualnih dejavnikih (kot so gostota,
količine, časovne omejitve). Objavljene
tarife ponavadi temeljijo na povprečni teži, stopnjah zavarovanja in
hitrosti, vendar niso nujno v skladu z dejanskimi stroški izvajalcev storitev
dostave[60].
Izvajalci
storitev dostave menijo, da je dostava v segmentu poslovanja med podjetniki in
potrošniki, zlasti dostava paketov, draga. Predvidene
rešitve za zagotovitev uspeha pri prvem poskusu dostave (kot so bolj
posodobljena podatkovna zbirka naslovov, predhodno obvestilo o dostavi) lahko
zmanjšajo dodatne stroške. Različne
oblike izvajanja dostave (kot so točke prevzema ali paketne postaje)
lahko prav tako zmanjšajo stroške dostave. Pogostejše
združevanje majhnih pošiljk, zlasti tistih, ki jih pošiljajo MSP, tudi ponuja
možnosti za splošno zmanjšanje stroškov. Več
sinergij med izvajalci storitev dostave bi povzročilo večjo
učinkovitost na trgu, ki ga vodi ekonomija obsega. Sinergije
bi v okviru čezmejne dostave povečale tudi pretočnost paketnih
tokov. Vprašanja:
Bolj stroškovno učinkovite in
konkurenčne možnosti dostave – nadzorovanje stroškov 10) Predvidijo
se lahko različne možnosti za nadzor stroškov: a)
Ali obstajajo kakšni izstopajoči primeri
ali najboljše prakse, povezani z alternativnimi načini dostave, ki bi
omogočali zmanjšanje stroškov? b)
Ali obstajajo kakšni izstopajoči primeri
ali najboljše prakse za povečanje učinkovitosti[61]? c)
Katere vrste tehnologij bi lahko znižale stroške
dostave? d)
Kaj bi bilo po vašem mnenju mogoče storiti
za odpravo ali ublažitev veljavnih regulativnih omejitev, ne da bi s tem
ogrozili doseganje njihovih osnovnih ciljev[62]?
5.2.2
Konkurenčne, vendar tudi trajnostne cene
Potreba
po trajnostnih tarifah Izvajalce
storitev dostave paketov zadevajo potencialna povečanja stroškov, ki bi se
lahko odražala v višjih cenah za potrošnike. Obenem
pa se potrošniki privajajo na ponudbe „brezplačne dostave“, zaradi
česar morda podcenjujejo dejanske operativne in družbene stroške, povezane
z dostavo. Veliki
trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko se zaradi obsega prodanih
količin lahko pogajajo glede tarif. Pritisk
na marže izvajalcev storitev je lahko velik, medtem ko morajo izvajalci izvesti
nove naložbe za prilagoditev svojih dejavnosti zahtevam elektronskega
poslovanja. Pojem
„trajnost“ cen se v tem oddelku nanaša na cene, ki bi odražale dejanske stroške
zadevnih storitev, ki nastajajo tako za ponudnike storitev (tj. zagotavljanje
njihove dolgoročne donosnosti) in za družbo na splošno (npr. v okoljskem
in družbenem smislu) – vendar ob predpostavki, da so trgi nacionalne in
čezmejne dostave dovolj konkurenčni in učinkoviti. Vprašanja:
Konkurenčne, vendar tudi trajnostne cene –
trajnost in preglednost tarif 11) Trajnost
tarif: a)
Ali menite, da je sedanja stopnja tarif, ki so
potrošnikom zaračunane za dostavo na dom, srednje- in dolgoročno
trajnostna? Če je odgovor ne, kaj bi
bilo treba narediti za izboljšanje? b)
Ali bi morali biti dejanski stroški dostave, ki
nastanejo trgovcem na drobno, ki poslujejo elektronsko, bolj pregledni za
potrošnike? Če je tako, zakaj?
c)
Bi morali biti dejanski stroški dostave bolj
pregledni za družbo na splošno? Če
je tako, zakaj? In na kakšen način?
Bolj
konkurenčni trgi dostave Izbira
možnosti dostave se potrošnikom pogosto zdi zelo omejena, in sicer zaradi
pomanjkanja preglednosti trga in dejanskega ali zaznavanega stanja konkurence
na trgu. V nekaterih primerih lahko
zadevne trge dostave obvladuje manjše število izvajalcev, ki s svojim ravnanjem
preprečujejo trgovcem na drobno, ki poslujejo elektronsko, in potrošnikom,
da izkoristijo vse prednosti resnično konkurenčnih trgov. Lahko
se predvidijo posebne predhodne regulativne rešitve, ki bi v korist potrošnikov
zagotovile trajno konkurenčnost trgov dostave. Vprašanja:
Konkurenčne, vendar tudi trajnostne cene –
bolj konkurenčni trgi dostave 12) Raven
konkurence na trgih dostave a)
Na katerih trgih ali segmentih trga bi bilo
povečanje konkurence bistvenega pomena? b)
Objavljanje primerjave cen bi zagotavljalo
več jasnosti za potrošnike in MSP. Kako bi
lahko to dosegli? Kakšne bi bile prednosti in
slabosti? 13) Nadzor
in ureditev Predhodni regulativni ukrepi (kot so
obveznost preglednosti, obveznost zagotovitve dostopa do omrežij dostave,
obveznost, da tarife odražajo stroške itd.), ki veljajo za izvajalce storitev
dostave z znatno tržno močjo, lahko vodijo h konkurenčnejšim trgom. a)
Katere trge bi bilo treba upoštevati v zvezi s
tem? b)
Katere značilnosti čezmejne dostave bi
lahko upravičile zmanjševanje stroškov? Navedite.
c)
Ali bi morali imeti regulativni organi na voljo
več informacij glede računovodskih podatkov izvajalcev storitev, s
katerimi bi bolje ocenili povezavo med stroški in cenami pri velikih in malih
paketih. d)
Bi morali regulativni organi in/ali organi,
pristojni za konkurenco, imeti bolj aktivno vlogo pri spremljanju nacionalnih
trgov ali zadevnih segmentov trga? Bolj
konkurenčne cene za čezmejne storitve dostave Cene za
čezmejne storitve so še posebej zaskrbljujoče za potrošnike in
trgovce na drobno, ki poslujejo elektronsko, zlasti MSP. Tarife
se zelo razlikujejo[63], celo
pri naročilih, ki vsebujejo enako vrsto blaga in so poslana na isti
namembni kraj. Zato je treba opredeliti
rešitve za omejitev vpliva prehoda meje na cene dostave in premostiti
obstoječe razlike med cenami za nacionalno in čezmejno dostavo,
če takšna razlika ni objektivno upravičena. Vprašanja:
Konkurenčne, vendar tudi trajnostne cene –
bolj konkurenčne cene za čezmejne storitve dostave 14) Kako bi
lahko zagotovili bolj konkurenčne in preglednejše čezmejne tarife?
a)
Ali je treba tržnim silam pustiti, da same
zagotovijo tarifne stopnje in stopnje preglednosti, ki jih zahtevajo potrošniki
in trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko? b)
Bi bolj regulativni nadzor prispeval k doseganju
trajnostnih cen za potrošnike? c)
Ali menite, da bi uporaba cenovnega praga za
vsako čezmejno pošiljko (veliki in mali paketi) bila izvedljiva in
učinkovita možnost, ki bi zadovoljila potrebe trgovcev na drobno, ki
poslujejo elektronsko, in potrošnike? Kakšen
bi bil učinek takšnega cenovnega praga na tržno ponudbo in konkurenco?
5.3 Izboljšati
interoperabilnost v celotni dobavni verigi
Da bi
se zadostilo potrebam trgovcev na drobno, ki poslujejo elektronsko, s
čimer bi bolje razumeli, kaj so najboljše prakse na področju
logistike in dostave ter si učinkovito sporočali možnosti, ki so na
voljo potrošnikom, se zahtevajo večja preglednost in boljša partnerstva.
Uspešno
partnerstvo znotraj teh dveh sektorjev in med njima bo odločilnega pomena
za prihodnost na področju elektronskega poslovanja.
5.3.1
Naložbe za povečanje uporabe tehnologij
Splošnejša
uporaba možnosti sledenja bi lahko strankam omogočila več
samostojnosti, tako da bi lahko same izbirale čas in kraj dostave.
To
bi izboljšalo uspeh dostave v prvem poskusu in zmanjšalo stroške.
Hkrati
bi trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, pridobili ustrezne in pomembne
informacije in bi tako lahko bolje upravljali zaloge, optimizirali postopke
vračanja proizvodov ter vračila kupnine in poenostavili upravne
postopke. Vprašanja:
Izboljšanje interoperabilnosti – naložbe v
tehnologijo 15) Stopnja
potrebnih naložb a)
V kolikšni meri je mogoče oceniti, na mikro
in makro ravni, približne stroške splošnega sistema iskanja in sledenja
paketov? Kateri so najpomembnejši
parametri, ki jih je treba upoštevati? b)
Katere posebne pilotne projekte za dostavo
proizvodov elektronskega poslovanja bi bilo treba spodbujati, po možnosti v
okviru širših programov, ki so namenjeni spodbujanju naložb v informacijske in
komunikacijske tehnologije[64]?
5.3.2
Okrepljeno partnerstvo med trgovci na drobno, ki
poslujejo elektronsko, in izvajalci storitev dostave
Izvajalci
se večinoma osredotočajo na velike stranke, z velikim obsegom pošiljk
in so manj naklonjeni naložbam v trženje svojih storitev za manjše pošiljatelje,
čeprav imajo načeloma potencial za povečanje poslovanja.
Poleg
tega se trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, vedno ne zavedajo
morebitnih alternativnih rešitev in razpoložljivih ponudb. Vprašanja:
Izboljšanje interoperabilnosti – okrepljeno partnerstvo 16) Partnerstva
in sodelovanje a)
Ali bi boljše sodelovanje med trgovci na drobno,
ki poslujejo elektronsko, in izvajalci storitev dostave lahko povečalo
interoperabilnost storitev? Če
je odgovor pritrdilen, kaj natančno bi lahko trgovci na drobno in izvajalci
storitev dostave lahko naredili za izgradnjo novih partnerstev ali izboljšanje
obstoječih partnerstev? b)
Ali bi bilo za obvladovanje konic treba združiti
zmogljivosti izvajalcev storitev dostave za nepredvidljive dogodke?
Če
je odgovor pritrdilen, kako bi lahko to dosegli? c)
Ali bi potrebovali storitve moderatorjev in
tretjih ponudnikov logističnih storitev? Kako
bi se lahko navedene – nove ali obstoječe – storitve razvile in bile bolj
prepoznavne?
5.3.3
Medsebojno povezana omrežja in platforme
Trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, so za dostavo
blaga, kupljenega prek spleta, odvisni od dokončanja enotnega trga. Pomanjkljivo
povezovanje in nezmožnost prenosa podatkov med različnimi informacijskimi
sistemi je glavna ovira za čezmejno trgovino[65], za prilagoditev sedanjih sistemov pa bodo
potrebne precejšnje naložbe. Po
ugotovitvi pomembnih varnostnih tveganj so bili poštni operaterji, ki pošiljajo
blago na mednarodni ravni, pod pritiskom zračnih prevoznikov in carinskih
organov, ki so od njih zahtevali naj izpolnijo višje varnostne standarde, in
pri iskanju rešitev za izmenjavo zahtevanih podatkov so bili uspešni. Podobna
prizadevanja so morda potrebna za zagotovitev, da se potrebe elektronskega
poslovanja obravnavajo skupaj s trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko. Službe
Komisije so že začele z več demonstracijskimi ukrepi, s katerimi
želijo izboljšati konkurenčnost sektorjev prevoza in logistike v Evropi,
in sicer s pametno uporabo informacijskih tehnologij in z vključevanjem,
zlasti manjših podjetij, v digitalne vrednostne verige na področju prevoza
in logistike[66]. Vprašanja:
Izboljšanje interoperabilnosti – povezovanje 17) Boljše
povezave a)
Ali bi lahko logistične platforme[67]
za skupine izvajalcev storitev bolje izpolnjevale potrebe trgovcev na drobno,
ki poslujejo elektronsko? Če
je odgovor pritrdilen, pojasnite kako? b)
Ali bi sektorska projektna skupina[68]
lahko prispevala k spodbujanju inovacij in povečanju uporabe novih
tehnologij, s čimer bi omogočili večjo stopnjo povezanosti?
Če je odgovor pritrdilen, pojasnite kako? c)
Ali bi se morali postopki vračila blaga (za
nacionalne in čezmejne dostave) izboljšati? Če je odgovor pritrdilen,
pojasnite kako? d)
Ali so za MSP, ki poslujejo v dostavni verigi,
zahteve glede interoperabilnosti in spodbujanje novih tehnologij težavni?
Kateri ukrepi bi lahko pomagali zmanjšati takšne težave? e)
Kateri so (če obstajajo) glavni trije
ukrepi, ki bi prek meja EU lahko izboljšali interoperabilnost za prevažanje
blaga, naročenega na spletu[69]? Kaj bi bilo mogoče storiti za izboljšanje razmer v
kratkoročnem obdobju, katere pobude bi lahko sprejeli srednje‑ do
dolgoročno? Kaj je treba storiti za izboljšanje interoperabilnosti na
mednarodni ravni?
6. Upravljanje
integriranega evropskega trga dostave paketov
Razvoj
evropskega elektronskega poslovanja bodo oblikovale zlasti zmogljivosti dostave
in mreže, ki bo vzpostavljena v bližnji prihodnosti. Te
spremembe in njihov vpliv na sektor elektronskega poslovanja je treba
spremljati, prizadevanja za spodbujanje učinkovitega in trajnostnega evropskega
okolja za dostavo spletnih naročil pa morajo biti usklajena.
Nekateri
udeleženci že imajo platforme za usklajevanje, na primer EPG (European Parcel
Group)[70], ki
združuje prvotne poštne operaterje. Kar
zadeva regulativne organe, želi Evropska skupina regulativnih organov za poštne
storitve[71]
olajšati usklajevanje in sodelovanje med neodvisnimi nacionalnimi regulativnimi
organi, da bi zagotovila dosledno uporabo Direktive o poštnih storitvah.
Trenutno njene dejavnosti in vloge ne zajemajo celotnega obsega dejavnosti
elektronskega poslovanja. Pri oblikovanju enotnega evropskega trga dostave za
elektronsko poslovanje bi nov forum lahko igral pomembno vlogo. Bolj
osredotočeno sodelovanje, nadzor in izvrševanje je potrebno za
usklajevanje prizadevanj za spodbujanje sektorja dostave za potrebe
elektronskega poslovanja. To bo še povečalo dinamiko, ki bi olajšala
izboljšano dostavo blaga, naročenega prek spleta. Vprašanja:
Upravljanje 18) Ali
obstajajo področja, na katerih bi sektor lahko našel uspešne rešitve za
obravnavanje vprašanj, opredeljenih v tej zeleni knjigi? Kako
bi lahko to spodbujali[72]?
Kako
vključiti tako združenja elektronskega poslovanja kot združenja sektorja
dostave? 19) Kako
bi bilo treba obravnavati sedanje vidike upravljanja standardizacije in interoperabilnosti[73]? Ali obstaja potreba po povečanju
sodelovanja predstavnikov elektronskega poslovanja, zlasti MSP, in potrošnikov?
7. Spremljanje
izvajanja in naslednji koraki:
Vse
zainteresirane stranke so vabljene, da predstavijo svoja stališča v odgovor
na zgoraj navedena vprašanja. Prispevke je treba poslati najpozneje do 15. februarja 2013
na naslednje naslove: markt-delivery@ec.europa.eu ali Evropska
komisija GD za
notranji trg in storitve Enota
za spletne storitve Rue de
la Loi 200 1049
Bruselj Ni
nujno, da prispevki obravnavajo vsa vprašanja, navedena v tej zeleni knjigi.
Zato
vas prosimo, da jasno navedete vprašanja, na katera se nanašajo vaši prispevki.
Navedite
jasne argumente za ali proti možnostim in pristopom, predstavljenim v tej
knjigi, če je to mogoče. Pozivamo
vas tudi, da v vaših prispevkih izrazite mnenje ali obstajajo kakšni drugi
vidiki ali druga vprašanja, ki bi jih bilo treba obravnavati, da bi dosegli
integriran trg dostave paketov v Evropski uniji. Prispevki
bodo objavljeni na spletni strani GD za notranji trg in storitve.
Prejeti
odgovori bodo, razen v primeru posebnega zahtevka po zaupnosti, na voljo na
spletnih straneh Komisije. Kot
nadaljevanje te zelene knjige, in na podlagi prejetih odgovorov, bo Komisija
spomladi leta 2013 opredelila niz ukrepov, ki jih je treba sprejeti za
dokončanje enotnega trga za dostavo paketov. [1] Internetno gospodarstvo je k rasti BDP v
zadnjih petih letih prispevalo približno 21 %. Ustvarja tudi 2,6 delovnega
mesta na eno izgubljeno delovno mesto in včasih dosega 25 % neto
ustvarjenih delovnih mest (COM(2011) 942 final). [2] „Skladen okvir
za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in
spletnih storitev“, COM(2011) 942 final. [3] Svet EU, Sklepi
o enotnem digitalnem trgu in upravljanju enotnega trga, 31. maj 2012; Resolucija z dne
21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za
elektronsko poslovanje (P7_TA82010)0320). [4] 42 %
spletnih podjetij v Združenem kraljestvu daje prednost boljšim storitvam
dostave, medtem ko jih le 18 % daje prednost naložbam v hitrejše
širokopasovne povezave. [5] Na kratko, majhni predmeti in blago, s
katerimi lahko ravna ena oseba. [6] 66 % vseh
"izpraznitev košarice" nastane zaradi dejavnikov dostave, „2011
Consumer trends in multi-channel retailing“, Royal Mail. [7] Po ocenah FTI
Consulting 22 % čezmejnega elektronskega poslovanja opravijo mali
trgovci na drobno. Eurostat ocenjuje, da več kot četrtina vseh
podjetij pošilja spletna naročila v druge države EU: 23 % navedenih
podjetij je malih podjetij, 41 % velikih podjetij in 33 % srednjih
podjetij. [8] Raziskava, ki jo
je opravil Civic Consulting ocenjuje, da EU ne izkorišča potenciala
elektronskega poslovanja; skupne socialne ugodnosti, ki bi se lahko pridobile
za potrošnike EU, v primeru, če bi delež elektronskega poslovanja znašal 15 %
prodaje na drobno (namesto 3,5 % v letu 2010), je po ocenah 204,5 milijard
EUR na leto ali 1,7 % BDP EU. [9] „Focus on the
Future“, BCG, maj 2012; IMRG; ACSEL; „Intra-community cross-border
parcel delivery“, FTI, 2011; Sklop nacionalnih spletnih barometrov,
E-bay; „The evolution of the European Postal market since 1997",
ITA/Wik, 2009; Poročilo IPC o čezmejnem elektronskem poslovanju, 2010,
Eurobarometer, „Consumer market study on the functioning of e-commerce and
Internet marketing and selling techniques in the retail of goods",
CIVIC, 2011. [10] „Poslovni odnos
do čezmejne prodaje in varstvo potrošnikov“ (Business attitude Towards
cross-border sales and consumer protection), analitično poročilo,
Flash Eurobarometer 224, julija 2008, poglavje 2, oddelek 2.1, str. 21. [11] „Consumer
market study on the functioning of e-commerce and Internet marketing and
selling techniques in the retail of goods", Civic Consulting, september
2011, str. 132, 40. [12] Nedavna raziskava v Združenem kraljestvu
kaže, da je skoraj 65 % anketirancev navedlo, da zaradi možnosti neuspešne
dostave (zaradi tega, ker ob dostavi nikogar ni doma), ne bi kupovali na
spletu.
Preveč
nejasni roki in tveganje, da artikel ne bo dostavljen pravočasno, so tudi
razlog za skrb za približno 43 % anketirancev („A study of online
fulfilment requirements", IMRG UK Consumer Home Delivery Review 2012). [13] Sporočilo
„Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri
izkoriščanju priložnosti v svetu“, COM(2011) 702 final. [14] E-commerce in
the Nordics 2012, Postnord. [15] Za čezmejne
pošiljke so na voljo različni modeli, zlasti v obliki sodelovanja med
nacionalnimi izvajalci poštnih storitev, neposrednega pošiljanja v določen
nacionalni poštni sistem ali drugih sporazumov s subjekti, ki izvajajo
logistične dejavnosti. [16] V EU-27 le 9 %
evropskih potrošnikov in 18 %[16]
evropskih trgovcev na drobno uporablja čezmejno elektronsko poslovanje; 48 %
potrošnikov je povedalo, da bolj zaupajo spletnim nakupom doma kot v tujini
(Evropska komisija, Pregled razmer za potrošnike, Potrošniki doma na
enotnem trgu, marec 2011). [17]
Skupna
vsota prodaje proizvodov, po katerih je povpraševanje majhno ali katerih obseg
prodaje je majhen, lahko pomeni enak ali večji tržni delež od tržnega
deleža proizvodov, ki se prodajajo najbolje, če lahko prodajalci ponudijo
večjo izbiro. [18]
Na
primer 57 % trgovcev na drobno obravnava čezmejno dostavo kot oviro
(Flash Eurobarometer 224, julij 2008). 78 %
prodajalcev na eBay-u meni, da so stroški dostave glavna ovira za čezmejno
elektronsko poslovanje, 42 % pa omenja slabe storitve dostave (FreshMinds,
raziskava o čezmejni trgovini, ki je bila opravljena v Združenem
kraljestvu, Nemčiji in Franciji). [19] V raziskavi, ki
je bila opravljena v Združenem kraljestvu, je bila brezplačna dostava
največkrat omenjeni kriterij (67 %), zaradi katerega vprašani še
naprej naročujejo blago pri trgovcu na drobno, ki posluje elektronsko, ali
pa celo povečujejo obseg svojih naročil (Delivery Matters, 2011
Consumer Trends in multi-channel retailing, Royal Mail). [20] ITA/Wik 2009. Ti podatki se
nanašajo na leto 2008 in vključujejo trga paketov in hitrih pošiljk. Druga študija
IPC ocenjuje vrednost trga dostave paketov in hitrih pošiljk EU v letu 2008 na 37,38
milijard EUR (mali paketi niso všteti), medtem ko je segment poslovanja med
podjetji in potrošniki zajemal 26 % celotnega trga dostave paketov in
hitrih pošiljk EU. [21] V Poštni direktivi (Direktiva 97/67/ES, kot
je bila spremenjena z Direktivama 2002/39/ES in 2008/6/ES) pošiljke
korespondence ali dokumentov do 2 kg štejejo za pismo, pošiljke blaga do 20 kg
pa za paket. [22] Eurostat
(Isoc_ec_ebuyn2) Slika 11. [23] Tržni delež
izvajalcev univerzalnih storitev se znatno razlikuje med državami članicami:
manj kot 10 % v državah članicah, kot so na primer Bolgarija, Španija
in Združeno kraljestvo; med 10 % in 15 % v državah članicah, kot
sta Madžarska in Italija; in več kot 25 % v državah članicah,
kos to na primer Češka, Danska, Francija in Estonija; The Evolution of
the European Postal Market since 1997, ITA/ WIK 2009. [24] Glej poglavje 4
za več informacij o Direktivi o poštnih storitvah. [25] Zlasti za
potrošnike in MSP: pomanjkanje nizkocenovnih možnosti dostave za pakete (pod 2
kg);
storitve,
kot sta možnost iskanja in sledenja obstajajo, vendar se lahko ponudijo le v
povezavi z ugodnostmi z višjo dodano vrednostjo. [26] Tretji ponudniki
logističnih storitev zagotavljajo pomoč strankam pri storitvah
logistike, zaupanim zunanjim izvajalcem delno ali v celoti (kot so prevzem in embaliranje, skladiščenje,
dokumentiranje, postopki označevanja in distribucija). Spletni
posredniki in združevalci paketov ponujajo popuste na enotne pošiljke
integratorjev ali nacionalnih izvajalcev. [27] Količine,
destinacije in pričakovanja potrošnikov je treba upoštevati pri oceni
količin, načrtovanju zmogljivosti in časovnem razporedu. [28] Raziskava, ki jo
je opravil IRMG za UK Consumer Home Delivery Review 2012, je pokazala,
da je 85 % vprašanih izpostavilo dostop do podatkov o sledenju pošiljke na
spletu kot dejavnik, ki v največji meri vpliva na primernost dostave („IRMG
UK Consumer Home Delivery Review 2012 – a study of online fulfilment
requirements“). V raziskavi glede evropskega elektronskega
poslovanja, ki jo v letu 2011 izvedel Accenture za organizacijo za
evropsko trgovino na drobno (European Retail Round Table), je 34 %
vprašanih dostavno verigo in vprašanja glede dostave opredelilo kot oviro za
vstop na trg, 42 % vprašanih pa je kot oviro navedlo infrastrukturne
težave pošiljke („European Cross-border E-commerce – the challenge of
achieving profitable growth“, Accenture, januar 2012). [29] FTI
(2011); Civic Consulting (2011);
Mystery shopping evaluation of cross-border e-commerce in
the EU (2009).
[30] Poštnim
operaterjem, ki prednostne pakete pošiljajo prek integriranega omrežja dostave
EPG, je omogočena uporaba sistema iskanja in sledenja ter
avtomatičnega sistema storitev za kupce, ki je povezan s klicnim centrom
vsakega poštnega operaterja. [31] Opravljene so
bile številne raziskave, da se ugotovijo potrebe potrošnikov v zvezi z dostavo
blaga, naročenega prek spleta. Na primer raziskava „Home delivery in
the UK 2011“, Snow Valley, Cross border E-commerce report, IPC, 2010; IRMG (2012),
CIVIC (2011). [32] Študija o
izkušnjah potrošnikov s spletnim nakupovanjem kaže, da je večina težav, s
katerimi se potrošniki srečujejo pri nakupu blaga, povezana z dostavo: dolgi roki
dostave (28 % potrošnikov je navajalo to težavo), dostavljen poškodovan
proizvod (20 %), nedostavljen proizvod (17 %), dostavljen
napačen proizvod (14 %) in stroški dostave ali končna cena je bila
višja od prikazane na spletni strani (7 %). [33] Cross border
e-commerce report, IPC. [34] The 2011 online
retail delivery report, Snow Valley. [35] Consumer Focus. [36] Vedno več
potrošnikov v Združenem kraljestvu bi rado prejelo SMS sporočilo za
potrditev informacij o stanju dostave; 80 % spletnih nakupovalcev navaja, da
želi prejemati posodobitve na vsaki stopnji dostave, Delivery matters, 2011. [37] IPC Cross border
e-commerce report, 2010. [38] Največji
dve oviri za čezmejne pošiljke v Franciji so visoki stroški pošiljanja (78 %)
ter slabe storitve pošiljanja (42 %) v primerjavi s pomanjkanjem
povpraševanja (28 %) ali kulturnimi razlikami (12 %), poročilo
eBay.
[39] Vključno s
stroški za obnovo flote, da je stalno v skladu z okoljskimi standardi. [40] Kot je navedeno
v demonstracijskem ukrepu DiSCwise, (http://www.discwise.eu/). [41] Direktiva 97/67/ES,
kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/39/ES in 2008/6/ES. [42] Izvajalci univerzalnih storitev imajo le 36–odstotni
delež trga dostave paketov, pri čemer le za malo število izvajalcev od teh
36 % velja obveznost univerzalne storitve. Minimalne zahteve v Poštni
direktivi zahtevajo zagotavljanje osnovnih storitev dostave paketov. Minimalne
obveznosti univerzalne storitve so opredeljene v členu 3 Direktive, vendar
lahko države članice presežejo te zahteve. [43] COM (2011) 635 final, 11. oktober 2011. [44] Predlog Komisije za Direktivo Evropskega
parlamenta in Sveta o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter o
spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o
alternativnem reševanju potrošniških sporov), COM (2011) 793 final., sprejeto
dne 29. novembra 2011. [45] Člen 19 Direktive o poštnih
storitvah poziva države članice, naj spodbujajo razvoj neodvisnih sistemov
za izvensodno reševanje sporov. [46] Direktiva 2006/123/ES. [47] http://ec.europa.eu/internal_market/services/docs/servicesdir/implementation/report/SWD_2012_146_en.pdf. [48]
Bela
knjiga Evropske komisije: Načrt za enotni evropski prometni prostor, COM(2011)
144 final in pobuda na področju elektronskega tovornega prometa: http://ec.europa.eu/governance/impact/planned_ia/docs/2013_move_001_e_freight.pdf. [49] Na primer Direktiva 2008/50/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti
zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (UL L 152, 11.6.2008)
določa regulativni okvir v zvezi s cilji glede kakovosti zraka v EU. [50] Kot je določeno v Uredbi (ES) št. 765/2008
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi
zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter
razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 in Direktivi 2001/95/ES o splošni
varnosti proizvodov. [51] Več glede
področja uporabe oprostitev DDV v poštnem sektorju: glej predhodne
odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-357/07, The Queen, na
predlog TNT Post UK Ltd proti The Commissioners of Her Majesty's Revenue &
Customs, ECR [2009] I – 03025, točke 36–40. [52] Na primer
točka 19 člena 2 Direktive o poštnih storitvah določa
spoštovanje pogojev za zaposlitev kot eno možnih bistvenih zahtev za izvajalce
poštnih storitev ob vložitvi zahtevka za izdajo dovoljenja. [53] Uredba Sveta
(EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku
Skupnosti, UL L 302, 19.10.1992. [54] Prosimo upoštevajte, da morajo vaši
odgovori na naslednja vprašanja temeljiti na opredelitvi iz te zelene knjige. [55] 47 %
potrošnikov meni, da jih nezadostna praktičnost dostave lahko odvrne od
spletnega nakupovanja (raziskava o potrebah potrošnikov, Consumer Focus,
november 2010). [56] Poleg zahtev iz zakonodaje EU o varstvu
potrošnikov, ki obvezujejo trgovce, da potrošnikom zagotovijo jasne in
pregledne informacije, zlasti glede njihove pravice do odstopa od pogodbe pri
prodaji na daljavo. [57] Poleg zahtev za
zagotovitev informacij iz potrošniške zakonodaje EU ter iz Direktiv o storitvah
in o elektronskem poslovanju (2006/123/ES in 2000/31/ES). [58] Glej člen 19
Direktive o poštnih storitvah, ki vzpostavlja pregledne postopke za pritožbo in
mediacijo ter sisteme za alternativno reševanje sporov. [59] Kar se tiče
posebnega področja multimodalne odgovornosti, Komisija čaka na izid
postopka ratifikacije roterdamskih pravil s strani držav članic. [60] V okviru
razporeditve stroškov „teža, stopnje zavarovanja in hitrost“ niso nujno
povzročitelji stroškov, ki so povezani z vsemi poštnimi dejavnostmi
(zbiranje, prevoz, razvrščanje in dostava). Poleg tega je za
razdelitev skupnih stroškov na različne poštne proizvode običajno
potreben splošni razdeljevalec (npr. EPMU – equally proportionate mark-up
price), pri čemer različni stroškovni kazalniki, kot je teža,
niso neposredno relevantni. To pomeni, da izračun stroškov, ki temelji na
zgoraj omenjenih načelih razporeditve stroškov, ne daje nujno enak
rezultat, kot če se kot kazalnik za stroške uporabi teža ali druge
posamezne lastnosti. [61] Npr.
povečano raven usklajevanja procesa dostave, povečanje
učinkovitosti, združevanje in souporaba infrastrukture v lokalnih
logističnih vozliščih. Glej tudi pobudo o elektronskem tovornem
prometu:
http://ec.europa.eu/governance/impact/planned_ia/docs/2013_move_001_e_freight.pdf. [62] Glede
veljavnega regulativnega okvira glej poglavje 4. [63] FTI, CIVIC (2011),
Eurobarometer, Accenture, „European cross border e-commerce“ (2011),
YouGov Psychonomics, „Mystery shopping evaluation of cross-border e-commerce
in the EU“ (2009). YouGov Psychonomics poroča, da je cena za dostavo, ki
jo zaračunavajo trgovci, ki poslujejo elektronsko in na daljavo, za
potrošnike v povprečju dvakrat višja pri čezmejnih dostavah kot pri
nacionalnih dostavah: povprečni strošek pošiljanja pri nacionalni dostavi je 8 €,
pri čezmejni dostavi pa 16 €. [64] Okvirni program
za konkurenčnost in inovativnost, operativni program za digitalno
zbliževanje ali druge pobude za razvoj posebnih tehnologij, kot so uporaba
radiofrekvenčne identifikacije podatkov. [65] Na eni strani
obstajajo razlike med nacionalnimi in čezmejnimi platformami informacijske
tehnologije, ki se lahko celo razlikujejo za tiste izvajalce storitev dostave,
ki čezmejno dostavljajo znotraj EU. Na drugi strani pa obstajajo informacije,
ki bi se lahko izmenjale med trgovci na drobno, ki poslujejo elektronsko, in
izvajalci storitev dostave, s čimer bi se izboljšalo načrtovanje
zmogljivosti na obeh straneh. Na primer, trgovci na drobno, ki poslujejo
elektronsko, imajo na voljo podatke o proizvodih, kupljenih prek spleta, in
vedo, kdaj in v kakšni količini bodo ti proizvodi dani v proces dostave.
Pri vračilih je lahko za trgovce na drobno, ki poslujejo elektronsko,
koristno, da so pravočasno obveščeni o količini, ki bo vrnjena,
in času vračila, kar bi omogočilo dejavnejše varstvo strank in
učinkovito upravljanje zalog. [66] Projekt DiSCwise
(http://www.discwise.eu/),
ki ga financira GD ENTR, je namenjen boljšemu povezovanju zainteresiranih
strani, in sicer z vključitvijo v učinkovito, povezano dobavno
verigo. Uporabnikom ter ponudnikom prevoznih in logističnih storitev,
zlasti MSP, omogoča lažje sodelovanje pri načrtovanju in izvajanju
prevoza z uporabo trajnostnih alternativ na področju prevoza. [67] V idealnem
primeru bi navedene platforme poenostavile dostavo v okviru elektronskega
poslovanja, vključile logistične storitve z deljenim informacijskim
sistemom, izboljšale usklajevanje in uporabile skupnega ali dogovorjenega
prevoznika za dostavo (s čimer bi omejile vpliv na okolje ter olajšale
upravljanje vračil in zalog). [68] Primer take
projektne skupine je bivši „US Mailing Industry Task Force“, ki je bil
oblikovan v devetdesetih letih 20. stoletja in združil visoke uradnike
ključnih zainteresiranih strani na področju tehnologije, za iskanje
inovativnih in inteligentnih rešitev za boljšo dostavo pošte. [69] Trenutno
približno 30 % spletnih nakupovalcev v Združenem kraljestvu navaja, da
kupuje blago na tujih spletnih straneh (tudi zunaj Evrope). Znotraj EU znaša
povprečje čezmejnih nakupov na spletu okrog 10 %. Glede na
navedeno se jasno kaže pomen dogovora o evropskih in mednarodnih standardih ter
zagotavljanja višje stopnje povezljivosti, zlasti za MSP in potrošnike, ki so
nesorazmerno prizadeti. [70] Glej opombo 17. [71] Sklep Komisije 2010/C217/07. [72] Na primer
spodbujanje najboljših praks, sporazumov o partnerstvu in kodeksov ravnanja, standardi za
elektronski prenos podatkov, oznake, zbirke podatkov naslovov, razvoj
evropskega znaka za dostavo. [73] Trenutno
vprašanja standardizacije obravnava tehnični odbor za poštne storitve CEN,
vprašanja v zvezi s interoperabilnostjo med nekaterimi poštnimi operaterji pa
obravnava EPG.