22.12.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 376/25

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o razvoju podeželja in zaposlovanju na Zahodnem Balkanu

2011/C 376/05

Poročevalec: Cveto STANTIČ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na plenarnem zasedanju 19. in 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Razvoj podeželja in zaposlovanje na Zahodnem Balkanu.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. septembra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 474. plenarnem zasedanju 21. in 22. septembra 2011 s 166 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Podatki o socialno-ekonomskih značilnostih podeželskih območij v EU in državah Zahodnega Balkana (1) so nedosledni in med seboj niso primerljivi, deloma tudi zato, ker ni enotne opredelitve podeželskih območij. Zato EESO podpira zamisel o uskladitvi meril za opredelitev podeželskih območij na ravni EU, da bi lažje primerjali podeželska območja, pa tudi politike in ukrepe, ki se izvajajo.

1.2   Podeželska območja na Zahodnem Balkanu se soočajo s številnimi strukturnimi in socialno-ekonomskimi problemi, ki bi jih lahko odpravili v okviru politike EU za razvoj podeželja in skupne kmetijske politike (SKP). EESO državam Zahodnega Balkana močno priporoča, naj se pri oblikovanju politik na področju razvoja podeželja oprejo na izkušnje EU, hkrati pa upoštevajo specifične nacionalne probleme in prednostne naloge.

1.3   Ogromna podeželska območja na Zahodnem Balkanu ostajajo redko poseljena, njihovi viri pa neizkoriščeni, medtem ko je v urbanih središčih nesorazmerna koncentracija prebivalstva in gospodarskih dejavnosti. To ima negativen vpliv tako z ekonomskega, socialnega in prostorskega kot tudi ekološkega vidika. Zato je treba pripraviti in izvajati ukrepe, prilagojene posameznim območjem, da se tam spodbudi trajnostna gospodarska rast.

1.4   Kmetijstvo na Zahodnem Balkanu je v glavnem samooskrbno in delno samooskrbno, zanj pa so značilni visoka stopnja brezposelnosti, prikrita brezposelnost in majhna mobilnost delovne sile. Edina konkurenčna prednost podeželskih območij so nizki stroški delovne sile in visokokakovostni naravni viri. Razvoj podjetništva ovirajo dejavniki, kot so slabo razvita infrastruktura, pomanjkanje kvalificirane delovne sile, omejen dostop do trgov in financiranja, pomanjkanje podpore za naložbe in šibek podjetniški potencial.

1.5   Gonilna sila podeželskega gospodarstva in najpomembnejši vir zaposlovanja na podeželskih območjih Zahodnega Balkana je še vedno ekstenzivno kmetijstvo, ki pa ga je treba posodobiti in povečati njegovo produktivnost. To bo povzročilo presežke delovne sile v kmetijstvu. Rešitev je diverzifikacija podeželskega gospodarstva, s katero bi zmanjšali negotovosti v zvezi z prihodkom podeželskih gospodinjstev.

1.6   Politike razvoja podeželja, ki bi morale podpreti diverzifikacijo podeželskega gospodarstva, so še vedno neustrezne in niso v skladu s politiko EU za razvoj podeželja. Tudi ko so nacionalne politike vzpostavljene, politična nestabilnost in pogoste menjave vlad ovirajo njihovo kontinuiteto in izvajanje. V večini držav so na voljo sredstva za razvoj podeželja, ki pa so v primerjavi z EU še vedno skromna.

1.7   Predpristopna pomoč za kmetijstvo in razvoj podeželja (IPARD) ostaja glavni vir finančne pomoči na podeželskih območjih. Zaradi kompleksnosti in zahtevnih postopkov izvajanja sedanjega modela EU za razvoj podeželja ima večina držav težave pri njegovem prevzemanju. Zato bi morala EU razmisliti o možnosti poenostavitve načel in postopkov upravljanja in nadzora instrumenta IPARD, da bi tako omogočila učinkovito uporabo razpoložljivih sredstev in ukrepov.

1.8   Zdi se, da so glavna ovira za dostop do instrumentov IPARD neustrezne upravne in institucionalne zmogljivosti na nacionalnih in lokalnih ravneh ter majhne zmogljivosti potencialnih upravičencev. Nacionalne vlade pozivamo, naj več truda vložijo v vzpostavljanje institucij in krepitev zmogljivosti potencialnih upravičencev.

1.9   EESO priporoča tudi večjo prožnost pri uporabi predpristopne pomoči za razvoj podeželja, zlasti z odpravo razlikovanja med državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami glede dostopa do pomoči na področju kmetijstva in razvoja podeželja. Razmere se od države do države razlikujejo, zato bi morali večji poudarek dati ocenjevanju upravnih zmogljivosti in sposobnosti črpanja sredstev posameznih držav.

1.10   Za uspešnejši boj proti brezposelnosti, revščini in izključenosti na podeželju je treba različne politike bolje usklajevati z razpoložljivimi skladi. Regionalna politika lahko bistveno podpre in dopolni politiko razvoja podeželja, če se obe področji politike ustrezno povežeta in izvajata usklajeno.

1.11   Treba je okrepiti in bolje usklajevati naslednje nacionalne politike in ukrepe:

—   politike aktivnega vključevanja: boljši dostop do informacij in svetovanja o splošnih koristih;

—   politike trga dela: višjo stopnjo zaposlenosti in manjše razlike med regijami je mogoče doseči z večjim številom aktivnih ukrepov na trgu dela;

—   izobraževanje in usposabljanje: zagotavljanje izobraževanja na vseh ravneh, rešitev problema predčasnega opuščanja šolanja, izboljšanje znanj in kvalifikacij mladih ter zagotavljanje prilagojenega usposabljanja za zmanjšanje neskladij med delovnimi mesti in znanji;

—   politika razvoja podeželja: večjo pozornost je treba nameniti osi II in osi III, saj ukrepi v okviru osi I v večini držav že obstajajo. (2)

1.12   Zaradi pomanjkanja podjetniškega in organizacijskega znanja, demografskih težav in slabše družbene infrastrukture kot v mestih civilna družba na podeželju nima pomembne vloge. To težavo bi lahko rešili z oblikovanjem mrež lokalnih organizacij civilne družbe, s čimer bi dosegli kritično maso prebivalstva na posameznem območju. S tega vidika bi bil morda pristop v okviru programa LEADER (3) koristno sredstvo za povečanje udeležbe civilne družbe.

1.13   Za izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje mladih, da ostanejo na podeželju, je potrebno bolj diverzificirano podeželsko gospodarstvo. Glavni izzivi pri doseganju tega cilja so še vedno naložbe v podeželsko infrastrukturo, povezanost kmetijstva, ki temelji na znanju, z živilsko industrijo, izboljšanje človeškega kapitala, ugodno okolje za podjetnike in boljše socialne storitve. Zdi se, da k temu cilju lahko pomembno prispevata tudi kmečki in ekološki turizem, ki temeljita na bogati kulturni, zgodovinski in naravni dediščini.

2.   Uvod in ozadje

2.1   Opredelitev podeželskih območij

2.1.1   Ena od težav pri obravnavi tega vprašanja je, da na ravni EU ni enotne opredelitve podeželskih območij. Posamezne države imajo različne uradne opredelitve, ki temeljijo na različnih merilih, kot so gostota prebivalstva, prevladujoč delež kmetijstva v gospodarstvu, oddaljenost, pomanjkljiv dostop do glavnih storitev itd. Za mednarodne primerjave se pogosto uporablja opredelitev OECD. V zadnjem času tudi države Zahodnega Balkana svoje statistične podatke prilagajajo tej metodologiji.

2.1.2   EESO zato podpira zamisel o uskladitvi meril za opredelitev podeželskih območij na ravni EU. To bi omogočilo boljšo primerjavo in spremljanje učinkovitosti posameznih ukrepov in politik, ki se izvajajo.

2.2   Razvoj podeželja v EU kot pomemben del skupne kmetijske politike (SKP) in prihodnje reforme SKP

2.2.1   Razvoj podeželja je izredno pomembno področje politike v EU, saj skoraj 60 % prebivalstva EU živi na podeželskih območjih, ki obsegajo 90 % površine EU. V okviru financiranja razvoja podeželja je predvidena cela vrsta ukrepov. Sedanji model EU temelji na štirih političnih oseh in državam članicam ter regionalnim vladam zagotavlja dovolj prožnosti, da lahko politike prilagajajo svojim specifičnim potrebam.

2.2.2   Uravnotežen teritorialni razvoj je eden od glavnih ciljev prihodnje reforme SKP. S tega vidika je EESO prepričan, da lahko prihodnja kmetijska politika in politika razvoja podeželja EU, če bosta usmerjeni v spodbujanje inovacij in konkurenčnosti, ustvarita nove poslovne priložnosti, večje število delovnih mest in diverzifikacijo prihodkov na podeželskih območjih. (4)

2.3   Pomen politik razvoja podeželja za gospodarstvo držav Zahodnega Balkana

2.3.1   Glede na velikost podeželskih območij, delež prebivalstva, ki tam živi (5), in velik pomen kmetijstva za nacionalna gospodarstva je jasno, da mora razvoj podeželja v državah Zahodnega Balkana postati eno najpomembnejših področij politike.

2.3.2   Podeželska območja Zahodnega Balkana se soočajo s številnimi specifičnimi strukturnimi in socialno-ekonomskimi izzivi, kot so nizka raven prihodkov, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, vse slabša kakovost življenja, odseljevanje prebivalcev itd., ki bi jih lahko uspešno rešili z ustrezno politiko razvoja podeželja, ki bi temeljila na kompleksnem okviru EU za razvoj podeželja.

3.   Nekatere skupne značilnosti podeželskih območij Zahodnega Balkana – glavni dejavniki njihovega gospodarskega potenciala

3.1   Zahodni Balkan je zaradi izjemnega števila rastlinskih in živalskih vrst eno najbogatejših območij Evrope z vidika biotske raznovrstnosti. V tej regiji so zelo raznovrstni naravni habitati: obalne lagune, mokrišča, sredozemski gozdovi, planinski travniki in pašniki, sladkovodna mokrišča in kraški svet.

3.2   Upadanje števila prebivalcev, zlasti na oddaljenih in manj rodovitnih območjih, ter staranje prebivalstva (razen v Albaniji in na Kosovu) zelo negativno vplivata na trg delovne sile na podeželju. Skupni trend v vseh državah regije je preseljevanje s podeželskih območij na mestna in obalna območja ter v tujino. Na podeželska območja se večinoma selijo upokojenci in begunci.

3.3   Prihodnost podeželskega gospodarstva resno ogrožajo neugodna izobrazbena struktura, nezadostne kvalifikacije ter pomanjkljivo znanje in spretnosti delovno aktivnega prebivalstva. Trg dela zaznamuje majhna mobilnost delovne sile, zaradi česar ni alternativnih možnosti za zaposlitev in zaslužek.

3.4   Prevladujoča dejavnost na večini podeželskih območij je še vedno kmetijstvo, ki temelji na nizko intenzivnih paši in poljedelstvu. Delež zaposlenih v kmetijstvu je v primerjavi z državami EU eden največjih.

3.5   Podeželska gospodinjstva, zlasti tista z majhnimi sredstvi, imajo omejen dostop do kmetijskih trgov, trgov dela in finančnih trgov pa tudi do informacij in znanja. Zato so njihove možnosti za odpravo tveganja revščine bistveno manjše.

3.6   Slaba diverzifikacija gospodarskih dejavnosti in dohodka ter nizka stopnja zaposlenosti v zasebnem sektorju sta glavni težavi podeželskih območij. Gospodarske storitve in socialna infrastruktura so slabe in manj razvite. To vpliva na kakovost življenja podeželskega prebivalstva ter na konkurenčnost in socialno tkivo podeželskih območij.

4.   Kmetijstvo je še vedno gonilna sila podeželskega gospodarstva na Zahodnem Balkanu

4.1   Čeprav se delež kmetijstva v gospodarstvu na Zahodnem Balkanu od leta 2000 stalno zmanjšuje, pa je v povprečju še vedno veliko večji kot v EU, tako z vidika dodane vrednosti kot zaposlovanja.

4.2   Na splošno sta za kmetijstvo večine držav Zahodnega Balkana, zlasti najjužnejših, značilna majhnost in razdrobljenost zasebnih kmetij. Povprečna velikost kmetije je od 1,2 hektara v Albaniji do manj kot 4 hektare v Srbiji. Razvoj kmetijstva pa ovirajo tudi drugi dejavniki, kot so slabo razvite tržne strukture, neustrezna infrastruktura, majhen delež tržne proizvodnje, pomanjkanje znanja in spretnosti ter neizpolnjevanje standardov glede varnosti hrane.

4.3   Tranzicija, v nekaterih državah pa tudi vojne, so povzročile zmanjševanje kmetijske proizvodnje, ki pa je po letu 2000 začela ponovno naraščati, predvsem zaradi naložb v proizvodne tehnologije. Vendar pa je obseg proizvodnje v večini držav še vedno manjši kot v obdobju pred tranzicijo. Kljub nekaterim pomanjkljivostim ima večina držav Zahodnega Balkana dokaj velik naravni potencial za kmetijstvo (razmeroma poceni delovna sila, obdelovalne površine in vodni viri ter ugodne podnebne in talne razmere za določene vrste proizvodov, kot so tobak, nekatere vrste sadja in zelenjave, vino, žito in meso).

4.4   Na severu Balkanskega polotoka (porečje Save in Donave, Panonska nižina) so tudi regije z visokoproduktivnim kmetijstvom in dobro integriranimi gospodarstvi. To območje ima ugodne talne in podnebne razmere za kapitalsko intenzivno kmetijsko proizvodnjo. Poleg tega ima ustrezen človeški kapital, razvito podjetništvo, dovolj raznovrsten industrijski sektor in dobro razvito infrastrukturo.

5.   Soočanje z izzivom razvoja podeželja zunaj okvira kmetijstva

5.1   Velik delež delovne sile v kmetijstvu se ne kaže neposredno v prispevku kmetijstva k BDP. Zato bi morala biti podeželska gospodarstva v prihodnje sposobna zagotoviti alternativne zaposlitvene možnosti za presežno delovno silo v kmetijstvu.

5.2   Odpiranje industrijskih obratov na podeželju je bilo pogosto zelo učinkovito sredstvo za ustvarjanje novih zaposlitvenih možnosti in zagotavljanje dodatnega prihodka. Poleg tega je iz izkušenj razvidno, da imajo naložbe v kmetije, posodabljanje, usposabljanje in okoljski ukrepi pozitiven vpliv na povečanje stopnje zaposlenosti in zmanjšanje prikrite brezposelnosti na kmetijah. Velik potencial rasti obstaja na naslednjih področjih: predelovalna industrija, proizvodi z zaščiteno geografsko označbo, proizvodnja ekoloških živil, kmečki turizem, obrt, lesni proizvodi, proizvodnja energije iz obnovljivih virov ter cela vrsta zdravstvenih in socialnih storitev.

5.3   Za hitrejši razvoj podeželskega sektorja so potrebni večji in učinkovitejši izdatki za javne dobrine in storitve: boljše ceste in namakalna infrastruktura, boljše poslovno okolje ter učinkovit prenos informacij, znanja in tehnologij.

6.   Kmetijska politika in politika razvoja podeželja z vidika članstva v EU

6.1   Vse države v regiji si močno želijo pristopiti k EU. S tega vidika se vse soočajo s podobnimi izzivi: preoblikovati in posodobiti morajo izredno razdrobljen kmetijsko-živilski sektor, da bi bile lahko konkurenčne na trgu EU.

6.2   V skladu z zadnjimi poročili Evropske komisije o napredku (6) na področju kmetijstva in razvoja podeželja si mora večina držav Zahodnega Balkana še naprej prizadevati za večjo skladnost s kmetijsko zakonodajo EU in politiko EU na področju razvoja podeželja.

6.3   V primerjavi z EU so sredstva držav Zahodnega Balkana za podporo kmetijstvu še vedno razmeroma majhna. Na celotnem območju Zahodnega Balkana se izvajajo številni ukrepi in mehanizmi podpore. V zadnjih letih so bila proračunska sredstva za kmetijstvo v glavnem namenjena neposredni podpori proizvajalcem.

6.4   Finančna pomoč EU

6.4.1   Predpristopna pomoč za kmetijstvo in razvoj podeželja poteka prek instrumenta IPARD, (7) ki je peti sklop instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) – splošnega instrumenta EU za pripravo na širitev in pomoč pri njej. Do sredstev v okviru instrumenta IPARD so upravičene samo države kandidatke (Hrvaška, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Črna gora in Turčija).

6.4.2   EESO želi opozoriti na specifične ovire, s katerimi se soočajo države Zahodnega Balkana pri uporabi predpristopne pomoči za razvoj podeželja. Naložbene ukrepe v okviru instrumenta IPARD je težko izvajati, saj morajo za to biti na voljo popolne lokalne strukture za izvajanje in nadzor (upravljanje in lastništvo instrumenta IPARD sta v celoti decentralizirana, institucije EU izvajajo zgolj naknadni nadzor). Posledica tega je, da je velik delež projektov zavrnjenih in da so v pripravljalni fazi potrebne znatne naložbe držav in potencialnih upravičencev.

6.4.3   Načela in postopke upravljanja in nadzora instrumenta IPARD bi lahko poenostavili in tako države Zahodnega Balkana spodbudili, da bolje uporabljajo ukrepe, ki lahko neposredno vplivajo na razvoj podeželja, kot so na primer izboljšanje podeželske infrastrukture, diverzifikacija gospodarskih dejavnosti in usposabljanje (os 3 instrumenta IPARD).

6.4.4   Glavni razlog za počasno črpanje sredstev EU so tudi slabe upravne zmogljivosti in pomanjkanje ustreznih institucij na nacionalni in zlasti na lokalni ravni, kar na splošno ovira sposobnost črpanja sredstev iz predpristopnih skladov. Pomanjkanje ustreznih splošnih storitev (pridobivanje gradbenih dovoljenj, zemljiška knjiga, neustrezne službe za zdravstveno varstvo rastlin in veterinarske službe itd.) je prav tako prispevalo k pičlemu uspehu zadnjih razpisov za projekte na področju razvoja podeželja.

6.4.5   Zdi se, da so dodatna ovira za boljšo porabo sredstev EU majhne zmogljivosti potencialnih upravičencev. To oviro bi lahko odpravili z razvojem bolj učinkovitih pospeševalnih in svetovalnih služb.

6.4.6   Razmere se od države do države razlikujejo in niso vedno povezane z napredkom pri pristopu ali statusom države kandidatke. Zato EESO priporoča večjo prožnost pri uporabi predpristopne pomoči za razvoj podeželja, zlasti z odpravo razlikovanja med državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami glede dostopa do pomoči ter z večjim poudarkom na individualnem ocenjevanju upravnih zmogljivosti in sposobnosti črpanja sredstev posameznih držav.

7.   Trgi delovne sile na podeželskih območjih Zahodnega Balkana

7.1   Trgi delovne sile na podeželskih območjih imajo v večini držav Zahodnega Balkana naslednje skupne značilnosti:

—	prevladujoči delež prebivalstva je zaposlen v kmetijstvu, delež zaposlenih v storitvenem sektorju in samozaposlenih (razen v kmetijstvu) pa je precej pod povprečjem;

—	delo s krajšim delovnim časom in sezonsko delo sta pogosto edini vir prihodka za večino podeželskega prebivalstva;

—	neugodna izobrazbena struktura ter pomanjkanje spretnosti in znanja sta posledica staranja prebivalstva in vse večjega števila oseb, ki predčasno opustijo šolanje;

—	premalo zaposlitvenih možnosti v nekmetijskih sektorjih pomeni večjo odvisnost od sezonske zaposlitve in prikrito brezposelnost;

—	med najbolj ranljivimi skupinami, ki so izpostavljene tveganju izključenosti s trga dela, so mladi, ženske, starejši, etnične manjšine (Romi) in vojni begunci. Nekatere od navedenih kategorij niso vedno registrirane kot nezaposlene osebe („prikrita brezposelnost“);

—	podeželski delavci so redko vključeni v različne vladne programe zaposlovanja. Prebivalstvo je treba bolje seznaniti s temi programi in izboljšati ustrezne svetovalne službe.

8.   Strategije in politike v zvezi z razvojem podeželja in zaposlovanjem

8.1   Za obstoječe nacionalne politike razvoja podeželja je značilno predvsem naslednje: slaba politična ozaveščenost, slabo poznavanje koncepta EU glede razvoja podeželja (ni celostnega pristopa ali struktur načrtovanja), pomanjkanje vertikalnega in horizontalnega usklajevanja politik ter slabo sodelovanje na ministrski ravni na področju razvoja podeželja.

8.2   V nacionalnih politikah razvoja podeželja se nekatere ključne težave in razvojne možnosti ne obravnavajo ustrezno, saj ni ustreznih pobud za ekološke kmetije, genetske vire, gozdarstvo, turizem itd. Prav tako se ne upoštevajo območja z omejenimi možnostmi in delno samooskrbno kmetijstvo.

8.3   Politike razvoja podeželja lahko v povezavi z regionalnimi politikami in ustreznimi sektorskimi operativnimi programi bistveno prispevajo k izboljšanju zaposlovanja in socialnega vključevanja na podeželju. Dobra regionalna politika lahko zagotovi pomembno dodatno podporo za okrepitev revnejših podeželskih regij.

8.4   V primerjavi z EU so nacionalne regionalne politike v večini držav še slabše razvite kot politike razvoja podeželja. Zato sta potrebna skladnejši pristop ter boljše usklajevanje politik in razpoložljivih sredstev z združevanjem različnih virov (nacionalna sredstva, sredstva EU, sredstva donatorjev).

8.5   Zaradi politične nestabilnosti in pogostih menjav vlad v večini držav v regiji ni kontinuitete pri izvajanju različnih politik in ukrepov za razvoj podeželja.

9.   Vloga organizacij civilne družbe pri razvoju podeželja

9.1   V mnenju EESO o civilni družbi na podeželskih območjih  (8) je bilo izpostavljenih več problemov in izzivov pri razvoju organizacij civilne družbe na podeželskih območjih, zlasti v novih državah članicah. Mednje sodijo dostop do znanja in informacij, pomanjkanje podjetniških sposobnosti, demografske težave in slabša kakovost družbene infrastrukture v primerjavi z mesti.

9.2   EESO (9) je v številnih mnenjih obravnaval položaj in vlogo civilne družbe na Zahodnem Balkanu ter izzive, s katerimi se sooča civilna družba. Čeprav se v posameznih državah pojavljajo specifične težave glede zakonodaje, javnega financiranja in davčnega statusa organizacij civilne družbe ter ravni civilnega in socialnega dialoga, pa so povsod v regiji in zlasti na podeželskih območjih nekateri skupni problemi:

—	na splošno civilna družba nima močne tradicije;

—	javno financiranje organizacij civilne družbe je v večini primerov nezadostno in ni dovolj pregledno;

—	vzpostavljena je nova oblika tehnične pomoči za organizacije civilne družbe na Zahodnem Balkanu, (10) ki jo financira EU, vendar še ni prinesla želenih rezultatov;

—	na splošno je treba okrepiti zmogljivosti ter razviti specifična znanja in spretnosti na različnih področjih;

—	oblasti na lokalni in regionalni ravni se na splošno ne zavedajo prednosti partnerskega sodelovanja s civilno družbo;

—	razkorak med mestnimi in podeželskimi območji: večina organizacij civilne družbe je nakopičena v glavnih mestih ali pa v dveh ali treh drugih mestih, zato na podeželju ljudje niso seznanjeni z vlogo in dejavnostmi civilne družbe;

—	večina organizacij civilne družbe, vključno z organizacijami kmetov, je razdrobljenih in med seboj ne sodelujejo, ampak so si konkurenčne, kar ima škodljiv učinek. Zato se te organizacije ne morejo razviti v močne interesne skupine.

9.3   Tradicionalne organizacije civilne družbe na podeželskih območjih Zahodnega Balkana so verske skupnosti in združenja nacionalnih manjšin, gasilska, lovska in ribiška društva, kulturno-umetniška društva, športni klubi, ženska združenja in podobno. Te organizacije niso enakomerno geografsko porazdeljene, vendar pa so verske skupnosti in etnične manjšine najbolje organizirane in dobro ščitijo svoje interese.

9.4   Nosilci odločanja ne priznavajo dovolj dejstva, da bi lahko te organizacije dejavneje sodelovale v programih za ohranitev nesnovne kulturne dediščine in okolja. Njihov vpliv na razvojne pobude je zanemarljiv in ne seže prek ozkih meja lokalne skupnosti (vasi). Mrežno povezovanje na višji ravni pa ne obstaja.

9.5   Z donatorskimi projekti so bile vzpostavljene nove oblike organizacij civilne družbe, ki se v glavnem osredotočajo na prenos informacij in znanja na področju pristopne politike, kmetijstva, okolja, varstva človekovih pravic in podobno. Zaradi zmanjšanja donatorskih sredstev pa so številne organizacije zamrle.

9.6   Vloga organizacij kmetov: med tranzicijo je stari sistem zadrug iz socialističnih časov bolj ali manj razpadel. Pozneje so številni donatorski projekti, usmerjeni predvsem v posodobitev kmetijske proizvodnje, spodbujali povezovanje kmetov ali ga celo postavljali kot pogoj. Trenutno je dejanski vpliv različnih združenj kmetov in proizvajalcev na kmetijsko politiko in politiko razvoja podeželja dokaj majhen. Večina pa ima pomembno vlogo pri prenosu znanja, zagotavljanju različnih svetovalnih storitev in promociji kmetijskih proizvodov.

9.7   Pristop LEADER k razvoju podeželja kaže, kako lahko mrežno povezovanje in spodbujanje dialoga na lokalni ravni prispevata k tesnejšemu sodelovanju civilne družbe pri pripravi in izvajanju strategij lokalnega razvoja. Ta partnerski pristop od spodaj navzgor, ki vključuje različne lokalne zainteresirane strani, daje spodbudne rezultate v številnih državah članicah EU in velja za koristno sredstvo za spodbujanje zaposlovanja na podeželskih območjih.

10.   Vprašanja, ki jih je treba preučiti, da se doseže večja diverzifikacija podeželskega gospodarstva

10.1   Diverzificirano kmetijstvo, ki temelji na znanju

10.1.1   Večja intenzivnost in tehnološke izboljšave v kmetijstvu ponujajo nove možnosti za delovna mesta v različnih spremljajočih dejavnostih, kot so prevoz, embalaža, skladiščenje, prodaja in servisiranje mehanizacije, nadzor kakovosti itd.

10.1.2   Diverzifikacija v samem kmetijskem sektorju, usmerjena v dodano vrednost kmetijskih proizvodov (ekološko kmetovanje, pridelava kakovostne hrane in mesa, proizvodi z zaščiteno geografsko označbo, doma pridelana tradicionalna živila itd.) lahko prav tako pomeni nove možnosti za prihodnji razvoj in zmanjšanje deleža prikrite brezposelnosti.

10.2   Naložbe v podeželsko infrastrukturo

Kakovostna infrastruktura, kot so ceste, vodovod, elektrika, informacijske in telekomunikacijske storitve, lahko spodbudi razvoj tako kmetijskih kot nekmetijskih obratov. Poleg tega se s kakovostno infrastrukturo izboljša življenjski standard podeželskih gospodinjstev, saj se poveča mobilnost in izboljša dostop do socialnih storitev, vključno z zdravstvenimi storitvami in izobraževanjem.

10.3   Razvoj človeškega kapitala

Bolj izobražena in prilagodljiva delovna sila v kmetijstvu bo imela večje možnosti za zaposlitev v nekmetijskih sektorjih. Zlasti pomembno je zagotoviti, da so programi poklicnega usposabljanja v skladu s zahtevami programov za diverzifikacijo podeželja. Še posebej pomembni so programi vseživljenjskega učenja, prekvalificiranja ter krepitve menedžerskih znanj in spretnosti.

10.4   Ustvarjanje ugodnega okolja za podjetja

10.4.1   K diverzifikaciji gospodarskih dejavnosti in preprečevanju odseljevanja mladih bi prispevalo tudi spodbujanje podjetništva ter hitrejše ustanavljanje malih in srednje velikih podjetij (MSP) na podeželskih območjih. Neprivlačni davčni sistemi, neučinkoviti postopki registracije podjetij v povezavi s slabo infrastrukturo in pomanjkanjem izobraženih mladih ljudi so dejavniki, ki pomenijo oviro za nove naložbe in nova podjetja.

10.4.2   Poseben problem je še vedno dostop do kreditov, prilagojenih potrebam podeželskega prebivalstva. Banke in druge finančne ustanove je treba spodbuditi, da olajšajo zagotavljanje posojil na področju kmetijstva. To je pomembno tudi v povezavi s pravili sofinanciranja za sklade IPARD.

10.5   Razvoj učinkovitih pospeševalnih in svetovalnih služb

Pospeševalne in svetovalne službe bi morale postati bolj inovativne in poleg tehničnih nasvetov kmetom zagotavljati tudi znanje na podlagi povpraševanja in informacije. Sodobne pospeševalne službe morajo izpolnjevati potrebe širšega podeželskega prebivalstva (potrošnikov, podjetnikov, kmetov, revnih itd.), hkrati pa mu pomagati pri sprejemanju novih političnih načel in pravil.

10.6   Oživitev zadrug z izboljšanjem institucionalnega okvira ter krepitvijo njihovih človeških virov in podpornih programov

Zadruge so tradicionalne organizacije podeželske družbe, ki imajo lahko ključno vlogo pri razvoju družbenega kapitala na podeželskih območjih. Ustvarijo lahko možnosti za nova delovna mesta in dodaten prihodek ter ljudem omogočijo, da dejavno sodelujejo pri razvoju njihovih skupnosti.

Tudi razvoj podjetij socialne ekonomije je lahko priložnost za nova delovna mesta, zlasti za ženske in mlade, tj. najbolj ranljive skupine.

10.7   Spodbujanje pristopov od spodaj navzgor (kot je program Leader)

Potrebna sta boljše povezovanje in usklajevanje različnih podeželskih akterjev, tako na vertikalni ravni (organi oblasti na različnih ravneh – nacionalni, regionalni in lokalni) kot tudi na horizontalni ravni (podjetniki, poklicna združenja, kmetje itd.). Politike lokalnega razvoja je treba izvajati ob večjem usklajevanju med ustreznimi institucijami in v okviru procesa odločanja po pristopu od spodaj navzgor.

10.8   Turizem in kmečki turizem

10.8.1   Kmečki turizem je lahko pomembna razvojna možnost na podeželskih območjih. Regija Zahodnega Balkana ima dobro ohranjeno naravno, kulturno in zgodovinsko dediščino, pa tudi zelo kakovostno hrano in je sorazmerno blizu turističnim trgom EU. Ekološki turizem in novi trendi trajnostnega razvoja, ki spodbujajo zdravo okolje in način življenja (vključno z „zelenimi proizvodi“ in ekološkimi živili, kot so govedina, zdravilne rastline, gozdni sadeži, gobe itd.), so povsem v skladu s kulturno in naravno dediščino regije.

10.8.2   Vendar pa sodobni aktivni obiskovalci podeželja zahtevajo visokokakovostne storitve, udobno namestitev in raznovrstno ponudbo rekreacijskih in kulturnih dejavnosti. Razvoj podeželskega turizma še vedno ovirajo številne prepreke: slaba infrastruktura, slabo razvite znamke regionalnih proizvodov (spominki), majhne nastanitvene zmogljivosti in njihova slaba kakovost, slabo označevanje turističnih znamenitosti, pomanjkljivo upravljanje turističnih destinacij itd.

10.9   Tudi čezmejni projekti bi lahko bili učinkovit način za boljši izkoristek lokalnega razvojnega potenciala v prihodnje (skupna cestna infrastruktura, energetska omrežja, turistične zmogljivosti, lokalne znamke itd.).

10.10   Obnovljivi viri energije – potencialni vir zaposlovanja in prihodkov

Večina novih obratov in zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov bo na podeželskih območjih: npr. pridelava energetskih rastlin, obrati za pridobivanje bioplina, proizvodnja biogoriv, proizvodnja peletov in briketov, obrati za pridobivanje energije vetra itd. Potem ko bodo ti obrati zgrajeni, jih bo treba tudi vzdrževati in servisirati v celotnem obdobju njihovega delovanja, s čimer se bodo zagotovili dodatna delovna mesta in prihodki.

---

(1)  Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Kosovo v skladu z Resolucijo Varnostnega sveta ZN 1244/99, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in Srbija.

(2)  Os 1 – izboljšanje konkurenčnosti kmetijstva; os 2 – podpora okolju in gospodarjenju z zemljišči; os 3 – spodbujanje diverzifikacije gospodarskih dejavnosti in izboljšanje kakovosti življenja na podeželskih območjih ter os 4 – pristop LEADER.

(3)  Program EU s francosko kratico za Liaison Entre Actions de Développement de l'Economie Rurale – povezave med ukrepi za razvoj podeželskega gospodarstva.

(4)  Mnenje EESO o prihodnosti SKP (UL C 132, 3.5.2011, str. 63., točka 3.3.4.

(5)  Skupna površina držav Zahodnega Balkana je 264 462 km2 (tj. 6 % površine EU). Vseh prebivalcev skupaj je 26,3 milijona, od tega jih 50 % živi na podeželskih območjih. Povprečna gostota je 89,2 prebivalca na km2, kar je veliko manj kot v EU (114,4).

(6)  Poročila Evropske komisije o napredku, november 2010: http://ec.europa.eu/enlargement/press_corner/key-documents/reports_nov_2010_sl.htm.

(7)  Instrument za predpristopno pomoč za razvoj podeželja (IPARD) vključuje 9 ukrepov v okviru 3 prednostnih osi: 1 – izboljšanje učinkovitosti trga in izvajanja standardov EU; 2 – pripravljalni ukrepi za izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov in pobude LEADER; 3 – razvoj podeželskega gospodarstva s približno 1 milijardo EUR dodeljenih sredstev za obdobje 2007–2013; skupni znesek sredstev za to obdobje v okviru IPA je prek 10 milijard EUR.

(8)  Mnenje EESO o civilni družbi na podeželskih območjih ( UL C 175, 28.7.2009, str. 37).

(9)  Mnenja UL C 18, 19.1.2011, str. 11, UL C 317, 23.12.2009, str. 15, UL C 224, 30.8.2008, str. 130, UL C 204, 9.8.2008, str. 120, UL C 27, 3.2.2009, str. 140, UL C 44, 16.2.2008, str. 121.

(10)  Mehanizem za spodbujanje razvoja civilne družbe.

---