52010DC0712

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 2.12.2010

COM(2010) 712 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMUPARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMUPARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Izkoriščanje prednosti elektronskega izdajanja računov v Evropi

UVOD

V strategiji Evropa 2020[1] je določena vizija visoko konkurenčnega evropskega socialnega tržnega gospodarstva za 21. stoletje ter poudarjen ključen pomen polnega izkoriščanja gospodarskih in družbenih prednosti digitalne družbe. Zato je elektronsko izdajanje računov (e-izdajanje računov) del vodilne pobude Evropske komisije z naslovom Evropska digitalna agenda [2], ki daje pomembno vlogo doseganju enotnega digitalnega trga ter poziva k odpravi regulativnih in tehničnih ovir, ki preprečujejo množično sprejetje e-izdajanja računov.

V škodo potrošnikov in tudi podjetij so obstoječa pravila, ki urejajo e-izdajanje računov v Evropi, še vedno razdrobljena na nacionalni ravni in večina potenciala e-izdajanja računov še vedno ni izkoriščena. Poleg tega je izmenjava e-računov še vedno preveč zapletena in draga, zlasti za MSP. Medtem ko naj bi 42 % velikih podjetij že sprejemalo ali pošiljalo e-račune, ostaja stopnja sprejetja med MSP razmeroma nizka (22 %)[3]. Zato je povprečen prodor e-izdajanja računov na trg v Evropi razmeroma omejen in je trenutno ocenjen na približno 5 % vseh letno izmenjanih računov[4] med podjetji.

To ustvarja pomembne možnosti za izboljšavo. Množično sprejetje e-izdajanja računov znotraj EU bi prineslo pomembne gospodarske prednosti in ocenjuje se, da bi se s prehodom z računov v papirni obliki na e-račune v šestletnem obdobju ustvarili prihranki v višini približno 240 milijard EUR[5]. Poleg tega predstavlja vzpostavitev enotnega območja plačil v eurih (SEPA) zaradi tesne povezave med postopki izdajanja računov in plačevanja izhodišče za interoperabilne evropske sisteme e-izdajanja računov.

Komisija želi, da postane e-izdajanje računov do leta 2020 prevladujoča metoda izdajanja računov v Evropi. Komisija si prizadeva za tesno sodelovanje z državami članicami in vsemi drugimi zainteresiranimi stranmi, ki bodo morale odigrati svojo vlogo pri dosegi tega cilja in ustvarjanju pravega okolja za široko uporabo e-izdajanja računov.

V skladu s tem so v tem sporočilu obravnavane naslednje prednostne naloge:

- zagotovitev pravne varnosti in jasnega tehničnega okolja za e-račune, da bi se olajšalo množično sprejetje;

- spodbujanje in pospeševanje razvoja odprtih in interoperabilnih rešitev na področju e-izdajanja računov na podlagi splošnega standarda, pri čemer bi se posebna pozornost namenila potrebam MSP;

- podpora uvedbi e-izdajanja računov z vzpostavitvijo organizacijskih struktur, kot so nacionalni forumi o e-izdajanju računov in evropski forum več zainteresiranih strani.

PREDNOSTI ELEKTRONSKEGA IZDAJANJA RAčUNOV

Za razliko od računov v papirni obliki so pri e-računih vsi podatki na voljo v digitalnem formatu. Tako ima e-izdajanje računov v primerjavi z izdajanjem računov v papirni obliki velike prednosti: omogoča manjše zamude pri plačilih, manj napak, manjše stroške tiskanja in poštnine ter, kar je najpomembnejše, v celoti integrirano obdelavo. Ena od posebnosti e-računa je torej možnost avtomatizacije, zlasti če se račun pošlje v strukturirani obliki: e-računi se lahko ustvarijo avtomatično in se neposredno prenesejo s sistemov izdajatelja ali ponudnika storitev v finančni dobavni verigi na sisteme prejemnika. Večina gospodarskih prednosti tako ni posledica prihrankov pri stroških tiskanja in poštnine, temveč predvsem možnosti popolne avtomatizacije in integracije procesov med trgovinskimi partnerji od naročila do plačila.

Poleg tega naj bi se glede na napovedi Skupine visokih predstavnikov za zmanjšanje upravne obremenitve zaradi uporabe enakih pravil glede DDV za elektronske račune in račune v papirni obliki upravni stroški podjetij srednjeročno zmanjšali do največ 18 milijard EUR[6].

Pričakuje se, da bo e-izdajanje računov prineslo prednosti tudi potrošnikom, zlasti z vidika praktičnosti e-računov v primerjavi z računi v papirni obliki. Vendar je treba zagotoviti, da potrošniki z omejenim dostopom do interneta ali brez njega ne bodo zapostavljeni in da bodo imeli potrošniki vedno možnost zahtevati račun v papirni obliki. Poleg tega bi se morale pri e-izdajanju računov v skladu z Listino EU o temeljnih pravicah vedno upoštevati zahteve glede varstva osebnih podatkov in pravico do zasebnega življenja.

Ogromne so tudi okoljske prednosti e-izdajanja računov v smislu manjše porabe papirja in energije, ki se porabi pri prevozu, kar bi povzročilo varčevanje z izpusti ogljika, saj bi se emisije CO2 v EU lahko zmanjšale za 1 milijon ton letno[7].

VKLJUčITEV ZAINTERESIRANIH STRANI

V odgovor na potrebe trga in pozive zainteresiranih strani je Evropska komisija ustanovila strokovno skupino o e-izdajanju računov, ki naj bi proučila ovire za hitrejšo uvedbo e-izdajanja računov v EU. Konec leta 2009 je strokovna skupina objavila svoje končno poročilo, ki je vključevalo predlog evropskega okvira za elektronsko izdajanje računov (EEI)[8].

Glavna priporočila je mogoče povzeti na naslednji način:

- usmeritev pozornosti predvsem na izpolnjevanje potreb MSP, z osredotočenjem na številne posebne poslovne zahteve;

- uskladitev in zagotovitev jasnosti pravnega okvira in okvira DDV po vsej EU na podlagi enake obravnave računov v papirni obliki in e-računov ter s pomočjo kodeksa ravnanja, ki ga pripravi strokovna skupina;

- vzpostavitev ekosistema e-izdajanja računov, ki zagotavlja maksimalno interoperabilnost in doseg;

- sprejetje skupnega vsebinskega standarda in podatkovnega modela za račune – UN/CEFACT Cross-Industry Invoice (CII) v.2 – s strani vseh akterjev v zasebnem in javnem sektorju;

- vzpostavitev organizacijskega postopka za izvajanje okvira EEI na ravni države članice in EU.

Poročilo je bilo predmet javne razprave[9], ki je vsem zainteresiranim stranem omogočila, da se odzovejo na predlagana priporočila. Večina udeležencev razprave se je strinjala z glavnimi sporočili, priporočili in sklepnimi ugotovitvami poročila.

Postopek posvetovanja z zainteresiranimi stranmi se je zaključil z obsežno konferenco na temo e-izdajanja računov v Evropi[10], ki je potekala v času španskega predsedovanja Svetu 27. in 28. aprila 2010 v Madridu. Na konferenci so se ocenila tudi priporočila strokovne skupine, katere predlogi so bili na splošno podprti.

STANJE ELEKTRONSKEGA IZDAJANJA RAčUNOV V EVROPSKI UNIJI

Stopnja sprejetja elektronskih računov

Trenutno so stopnje sprejetja e-računov razmeroma nizke in se zelo razlikujejo med posameznimi državami članicami. Medtem ko 23 % podjetij navaja, da prejemajo ali pošiljajo e-račune[11] (od 8 % do 41 % v EU-27), je število izmenjanih strukturiranih e-računov še vedno nizko, zlasti med MSP.

Na področju ponudbe je trg e-izdajanja računov precej razdrobljen. Več kot 400 ponudnikov storitev e-izdajanja računov je v EU dejavnih predvsem na nacionalni ravni in ponujajo številne različne poslovne modele e-izdajanja računov.

V nekaterih državah članicah[12] so se pojavile ali se pojavljajo pobude javnega sektorja, naj postane e-izdajanje računov obvezno za javna naročila. Ti projekti so ključni za pospešitev prodora e-izdajanja računov na trg. Na evropski ravni je Komisija začela projekt PEPPOL[13] (Pan-European Public Procurement On-line), da bi se v celotni EU omogočila elektronska komunikacija med podjetji (vključno z MSP) in vladnimi organi pri vseh postopkih javnih naročil, vključno z izmenjavo računov. Razvita interoperabilna rešitev na področju e-izdajanja računov bi se lahko uporabila tudi izven javnih naročil v medpodjetniškem poslovanju.

E-izdajanje računov v enotnem območju plačil v eurih (SEPA[14])

Računi so le en člen v celotni finančni dobavni verigi od nakupa do plačila. Predvsem zaradi tesne povezave med računi in plačili je pomembno, da se e-izdajanje računov vključi v širši okvir integriranega trga elektronskih plačil. Vzpostavitev enotnega območja plačil v eurih, ki jo je Komisija že od samega začetka zelo podpirala, omogoča povezovanje postopkov izdajanja računov in plačil.

Čeprav sta SEPA in e-izdajanje računov samostojna projekta, si medsebojno koristita. SEPA bi lahko s spodbujanjem popolne integracije procesov v celotni finančni dobavni verigi ustvarilo izhodiščno točko za uspešno pobudo za e-izdajanje računov, množično sprejetje e-izdajanja računov pa bi lahko zaradi tesne povezave med plačili in računi pospešilo migracijo na SEPA.

Cilj SEPA je neposredna obdelava plačil med naročnikom in prejemnikom. Na ta način bi se odpravila potreba po ročnem posredovanju, kar bi imelo znatne gospodarske prednosti. Zato bi moral biti standard e-računa skladen s standardom poročanja o finančnih storitvah ISO 20022, ki se uporablja v okviru SEPA.

Trenutno pravno in tehnično okolje za elektronske račune in možne ovire za sprejetje

Pravni vidiki

DDV in pravila o elektronskem izdajanju računov

Z možnostmi, ki so na voljo državam članicam, izhaja iz trenutno veljavnih pravnih določb o DDV na področju e-izdajanja računov znotraj EU vrsta različnih zahtev. To zapleta položaj trgovinskih partnerjev, ki bi radi uporabljali rešitve na področju e-izdajanja računov, predvsem podjetij, ki poslujejo prek meja.

Vendar je Svet 13. julija 2010 sprejel Direktivo 2010/45/EU o spremembah Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede pravil o izdajanju računov[15]. Ta direktiva, ki se bo prenesla do 1. januarja 2013, določa nova pravila o DDV na področju e-izdajanja računov ter odpravlja ovire za uvedbo e-izdajanja računov z zahtevo po enaki obravnavi med računi v papirni obliki in e-računi, hkrati pa zagotavlja tudi, da se za račune v papirni obliki ne bodo uvedle dodatne zahteve. V skladu z novim členom 233 direktive bodo lahko podjetja prosto pošiljala in sprejemala e-račune, če se bodo še naprej izvajali „postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo“, in sicer na enak način, kot trenutno velja za račune v papirni obliki.

Drugi pravni vidiki

Poleg zakonodaje o DDV velja za e-izdajanje računov tudi vrsta pravnih zahtev, ki zajemajo predpise o računovodstvu, reviziji, varstvu osebnih podatkov, arhiviranju in carini. Čeprav velja DDV na splošno za ključno oviro, je treba ugotoviti, ali ti drugi pravni predpisi še dodatno ovirajo uvedbo e-izdajanja računov v EU.

Pri nekaterih rešitvah na področju e-izdajanja računov se uporabljajo elektronski podpisi (e-podpisi). Vendar so različne pravne zahteve glede e-podpisov v posameznih državah članicah povzročile težave v čezmejni interoperabilnosti, ki so prispevale k upočasnitvi uvedbe čezmejnih rešitev na področju e-izdajanja računov, kadar se pri teh uporabljajo e-podpisi. Kljub pozitivnemu učinku obstoječih pravnih določb o uporabi e-podpisov ter politični zavezanosti držav članic in Komisije je potreben bolj usklajen in celovit pristop, ki bi omogočil vseevropsko čezmejno interoperabilnost e-podpisov. Zato je Komisija v okviru digitalne agende predlagala spremembo obstoječe Direktive 1999/93/ES[16] o e-podpisu.

Interoperabilnost in doseg

Interoperabilnost rešitev na področju e-izdajanja računov daje trgovinskim partnerjem v praksi možnost, da izmenjujejo e-račune prek številnih tehnoloških in organizacijskih mej na podlagi skupnih pravnih zahtev, poslovnih procesov in tehničnih standardov.

Pomanjkanje interoperabilnosti med različnimi poslovnimi modeli in rešitvami pomeni tveganje, da bodo podjetja in zlasti MSP pri izmenjavi e-računov morala vlagati v več sistemov in rešitev. To povzroča nepotrebne stroške in dodatno ovira množično sprejetje. Z interoperabilnimi rešitvami na področju e-izdajanja računov bo sčasoma mogoče vzpostaviti številna medsebojno povezana in interoperabilna omrežja, prek katerih se bo lahko doseglo maksimalno število trgovinskih partnerjev.

Standardi

V trenutnem okolju ni splošno veljavnega standarda za e-izdajanje računov. Raznolikost zahtev glede podatkov in uporabe ter zelo različni pristopi k njihovemu izvajanju so povzročili razdrobljenost trga.

Do zdaj ni prevladal noben od obstoječih formatov. Elektronska izmenjava podatkov (EDI[17]), ki jo še vedno uporabljajo številne večnacionalne družbe, za veliko MSP pogosto ni praktična. Podobno številne lastniške formate uporabljajo samo ena večnacionalna družba in njeni dobavitelji. Zato morajo akterji na trgu, kot so podjetja, družbe za programsko opremo in ponudniki finančnih storitev, danes podpirati več formatov, kar zahteva obsežne postopke preslikavanja in pretvarjanja, da je mogoča obdelava podatkov, izraženih v različnih sintaksah.

Številne mednarodne in evropske organizacije za standardizacijo se trenutno ukvarjajo s standardizacijo e-izdajanja računov. Na mednarodni ravni je Center Združenih narodov za pospeševanje trgovine in elektronsko poslovanje (United Nations Centre for Trade Facilitation and Electronic Business – UN/CEFACT) razvil in vzdržuje standard in podatkovni model Cross-Industry Invoice (CII) ter sodeluje z Organizacijo za napredek strukturiranih informacijskih standardov (OASIS) pri zbliževanju med računom UBL (Universal Business Language) in standardom CII. Poleg tega sodeluje UN/CEFACT tudi z ISO (Mednarodna organizacija za standardizacijo) pri vključitvi podatkovnega modela CII v standard poročanja ISO 20022. Na evropski ravni Evropski odbor za standardizacijo (CEN) organizira številne delavnice o posebnih vidikih uvedbe e-izdajanja računov[18].

STRATEGIJA ZA SPODBUDITEV UVEDBE ELEKTRONSKEGA IZDAJANJA RAčUNOV

Ključne prednostne naloge za spodbujanje e-izdajanja računov v EU

Na podlagi priporočil strokovne skupine in sklepnih ugotovitev javnega posvetovanja Komisija predlaga, da se podpre množična uvedba e-izdajanja računov, pri čemer se je treba osredotočiti na naslednje štiri ključne prednostne naloge.

Zagotovitev usklajenega pravnega okolja za e-izdajanje računov

Od 1. januarja 2013 bodo nova pravila o DDV na področju e-izdajanja računov, določena v Direktivi Sveta 2010/45/ES, od držav članic zahtevala, da spoštujejo načelo enake obravnave računov v papirni obliki in e-računov. Države članice ne bodo smele več dodajati posebnih zahtev, kot npr. vztrajati, da e-računi temeljijo na naprednih elektronskih podpisih ali EDI. Namesto tega bodo te tehnološke izbire postale možnosti, ki jih bodo podjetja lahko še naprej uporabljala tako kot postopke za nadzor poslovanja, da bi se zagotovila „pristnost izvora“ in „celovitost vsebine“ e-računov.

Kakršne koli razlike pri razlagi in poznejšem prenosu pravil v državah članicah, bi lahko pomenile praktične težave za uporabo e-računov. To bi povečalo obremenitev in zvišalo stroške, ki jih imajo podjetja zaradi usklajevanja, zaradi česar bi se omejila uvedba e-izdajanja računov. Zato bo Komisija tesno sodelovala z državami članicami, da bi se zagotovilo splošno razumevanje novih pravil o e-izdajanju računov, ki bi pomagalo doseči dosleden in skladen prenos Direktive 2010/45/EU.

Ukrepi:

1.1 Za zagotovitev doslednega in pravočasnega prenosa nove direktive o DDV bo Komisija februarja 2011 organizirala seminar Fiscalis[19], na katerem bodo sodelovale davčne uprave vseh držav članic. Po tem bo Komisija ocenila potrebo po nadaljnjih smernicah za države članice in podjetja.

1.2 Za upoštevanje načela enake obravnave iz nove direktive o DDV se države članice pozivajo, naj omogočijo, da so računi poslani in dani na razpolago z „drugimi elektronskimi sredstvi“, kot je določeno v členu 233 sedanje direktive o DDV (2006/112/ES).

1.3 Zunanja študija po naročilu Komisije proučuje alternativne metode pobiranja DDV, vključno z vlogo e-izdajanja računov. Komisija bo te ugotovitve predstavila in še pred koncem leta 2010 objavila Zeleno knjigo o prihodnosti DDV , da bi spodbudila razpravo o vprašanjih npr. kako lahko nov razvoj na področju tehnologij IT olajša pobiranje DDV.

1.4 Komisija bo leta 2011 predlagala revizijo Direktive (1999/93/ES) o e-podpisu, da bi zagotovila pravni okvir za čezmejno priznavanje in interoperabilnost varnih sistemov e-overjanja.

Zagotovitev množične uvedbe na trg z vključitvijo malih in srednjih podjetij

Cilja spodbujanja uvedbe e-izdajanja računov v EU ni mogoče doseči brez MSP, ki predstavljajo več kot 99 % evropskih podjetij. Medtem ko številna velika podjetja že uporabljajo e-račune, je stopnja sprejetja pri MSP še vedno razmeroma nizka. Z Aktom za mala podjetja[20] se je EU zavezala načelu „najprej pomisli na male“, tj. osredotočanju na potrebe MSP. To bi moralo veljati tudi za trg e-izdajanja računov, ki bi moral ponujati enostavne, poceni in zanesljive rešitve za MSP, ki bi bile skladne z DDV.

Mala podjetja poslujejo s številnimi različnimi trgovinskimi partnerji (velika podjetja, potrošniki, javni organi, druga MSP), ki od njih lahko zahtevajo uporabo e-izdajanja računov na podlagi različnih tehničnih rešitev. Razvoj interoperabilnih postopkov in standardov vzdolž dobavnih verig, vključno z e-izdajanjem računov, bo olajšal množično sprejetje s strani MSP. Za povečanje udeležbe MSP v digitalni dobavnih verigah Komisija podpira obsežne predstavitvene ukrepe v sektorjih industrije in storitev (moda, avtomobilizem, promet in logistika). Cilj teh projektov je izboljšati poslovne transakcije ter prispevati k povečanju inovativne zmogljivosti in konkurenčnosti podjetij.

Zato ni pomembno le, da se mala podjetja interno pripravijo na ta prehod (v smislu znanja in infrastrukture), ampak da tudi eksterno ponudniki storitev e-izdajanja računov razvijejo storitve in rešitve, ki zahtevajo majhne naložbe v infrastrukturo in veščine, da bi tako e-izdajanje računov omogočilo izboljšanje učinkovitosti MSP in ustvarilo operativne prihranke.

Komisija meni, da bi naslednji ukrepi MSP pomagali izkoristiti vse prednosti dematerializacije računov:

Ukrepi:

2.1 Komisija bo temeljito proučila učinek vseh prihodnjih tehničnih in pravnih zahtev glede e-izdajanja računov za MSP ter pri tem uporabila načelo „najprej pomisli na male“ in „test MSP“, od držav članic in organizacij za standardizacijo pa pričakuje, da jo bodo pri tem posnemale.

2.2 Komisija bo organizirala in se udeležila dejavnosti za povečanje ozaveščenosti, da bi MSP obveščala o možnosti e-izdajanja računov. Proučile se bodo sinergije z obstoječimi promocijskimi dejavnostmi (npr. evropski teden MSP, teden e-znanj) in omrežji (npr. Evropska mreža za podporo e-poslovanja, Evropska podjetniška mreža).

2.3 Komisija bo še naprej izvajala in razširila pobude, ki spodbujajo udeležbo MSP v digitalni dobavni verigi. V letu 2011 bo začela izvajati dva ukrepa v okviru Programa za konkurenčnost in inovativnost (PKI).

Spodbuditev okolja, ki zagotavlja maksimalen doseg

Ključnega pomena je ustvariti okolje, ki čim večjemu številu trgovinskih partnerjev omogoča izmenjavo računov, s čimer bi se zagotovila množična uvedba e-izdajanja računov. Čeprav bodo ukrepi, ki se trenutno izvajajo, izboljšali interoperabilnost e-računov, Komisija meni, da so potrebni dodatni ukrepi na organizacijski in tehnični ravni[21]. Pomemben napredek v zvezi s temi priporočili bi se moral doseči pred iztekom datuma za prenos direktive o DDV (1. januar 2013).

Najprej morajo udeleženci na trgu s kodeksom ravnanja opredeliti in sprejeti jasne naloge in pristojnosti trgovinskih partnerjev in ponudnikov storitev glede interoperabilnosti na organizacijski ravni. Poleg tega bi sprejetje in uporaba nedvoumnih in splošno priznanih identifikatorjev in/ali naslovov trgovinskih partnerjev in ponudnikov storitev olajšala obdelavo e-računov.

Da bi se omogočilo medsebojno povezovanje modelov e-izdajanja računov, bi si morali trgovinski partnerji in ponudniki storitev prizadevati tudi za usklajevanje na področjih, kot so obvladovanje tveganja, naslavljanje in usmerjanje, sporazumi o gostovanju, standardi, procesi komuniciranja in varnostne zahteve.

Potrebni so naslednji ukrepi, da bi se sčasoma zagotovilo, da se lahko trgovinski partnerji medsebojno povezujejo ter ustvarijo vseevropsko ali celo širše omrežje, ki bi zagotovilo množično sprejetje e-izdajanja računov.

Ukrepi:

3.1 CEN bi moral do konca leta 2011 sprejeti kodeks ravnanja, ki bi upošteval delo strokovne skupine o e-izdajanju računov. Ta poslovnik, ki bi ga sprejeli trgovinski partnerji, ponudniki storitev in javni organi, bi moral vsebovati dosledno terminologijo ter opredelitev nalog in pristojnosti posameznih akterjev v postopku e-izdajanja računov.

3.2 CEN bi moral do konca leta 2011 analizirati potrebe ter predlagati ukrepe za sprejetje interoperabilnih postopkov naslavljanja in usmerjanja s strani predstavnikov sektorja e-izdajanja računov.

Spodbujanje standardnega podatkovnega modela za e-račune

Eden od ključnih izzivov za širšo uporabo e-izdajanja računov je opredeliti enoten in jasen semantičen podatkovni model, ki bi opisoval informacijske elemente, potrebne za e-račune. En skupen podatkovni model bo omogočil semantično interoperabilnost in zagotovil tehnološko nevtralnost. V skladu s priporočilom strokovne skupine „je treba sprejeti UN/CEFACT Cross-Industry Invoice (CII) v.2 kot skupni semantični podatkovni model, na katerem bodo temeljile prihodnje rešitve v zvezi z vsebinskim standardom za e-račune“. Trgu je treba prepustiti opredelitev načina poznejše prilagoditve tega podatkovnega modela, da bi kar naj bolje ustrezal posebnim poslovnim potrebam. Vse tržne akterje iz zasebnega in javnega sektorja se spodbuja, naj razvijajo in izvajajo ali se približujejo rešitvam, ki so skladne s podatkovnim modelom CII v.2.

Poleg tega bi morale izvajanje tega podatkovnega modela podpreti mednarodne organizacije za standardizacijo, da bi se zagotovili dostopnost in stabilnost v smislu tekočega upravljanja, vzdrževanja in kakovosti. V Evropi bi moral imeti CEN prek svojih tehničnih odborov in delavnic vlogo posrednika pri pospeševanju izvajanja zadevnih standardov in podpornih smernic za izvajanje ter zagotavljati, da mednarodni organi za standardizacijo podpirajo evropske zahteve. Vendar prehod na enoten standard kratkoročno ne bi smel preprečevati uporabe obstoječih rešitev na področju e-izdajanja računov, pod pogojem, da te rešitve ustrezajo ali se približujejo zahtevam skupnega podatkovnega modela za e-račune.

Ukrepi:

4.1 V letu 2011 bo CEN pripravil smernice za izvajanje podatkovnega modela CII v.2. Te smernice bi morale temeljiti na osrednjem nizu podatkov za račune, ki ga je predlagala strokovna skupina o e-izdajanju računov, ter upoštevati standard poročanja ISO 20022, delo delavnic CEN o e-izdajanju računov, BII in EBES, kot tudi druge pobude, npr projekt PEPPOL.Glede na zahteve trga je treba predvideti razvoj nadaljnjih smernic, ki bi urejale druga področja/poslovne procese.

4.2 CEN bo sodeloval z mednarodnimi organizacijami za standardizacijo, kot sta UN/CEFACT in ISO, ter sporočal posebne zahteve za nadaljnji razvoj podatkovnega modela CII.

4.3 UN/CEFACT se poziva, naj nadaljuje s hitrim razvojem e-poslovnih sporočil, ki dopolnjujejo e-račune ter bodo izboljšala sposobnost podjetij, trgovinskih in upravnih organizacij pri učinkoviti izmenjavi proizvodov in ustreznih storitev.

Organizacija širše uporabe e-izdajanja računov v EU

Za podporo širši uporabi e-izdajanja računov so potrebni usklajeni ukrepi tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni. To bo spodbujalo združljive nacionalne rešitve in izboljšalo delovanje notranjega trga, saj bodo tako čezmejne transakcije učinkovitejše in manj obremenjujoče za potrošnike, podjetja in javne organe.

Spodbujanje e-izdajanja računov na nacionalni ravni

Države članice imajo dobre možnosti za spodbujanje, razvoj in lajšanje uporabe e-izdajanja računov. Zagotoviti bi morale, da nacionalne trgovinske in davčne prakse ter prakse javnih naročil prispevajo k razvoju okolja e-izdajanja računov z vseevropsko razsežnostjo.

Ukrepi:

5.1 Države članice bi morale razviti strategijo za spodbujanje e-izdajanja računov na nacionalni ravni. Ta strategija bi morala biti namenjena:

- zagovarjanju uporabe e-izdajanja računov, zlasti s strani MSP;

- usklajevanju obstoječih in prihodnjih pobud na nacionalni ravni, da bi se pospešila uvedba e-izdajanja računov, vključno z vidiki prava, standardizacije in interoperabilnost z evropsko razsežnostjo;

- spremljanju in določanju ciljev za stopnjo sprejetja e-izdajanja računov.

5.2 Za podporo uresničitvi teh ciljev bi morale države članice ustanoviti nacionalne forume več zainteresiranih strani o e-izdajanju računov in do junija 2011 o njihovi vzpostavitvi obvestiti Komisijo. Nacionalni forumi bi morali zagotoviti uravnoteženo zastopanost zainteresiranih strani, z zadostno udeležbo javnih organov in uporabnikov storitev e-izdajanja računov, vključno s potrošniki, MSP in velikimi podjetji.

Spodbujanje e-izdajanja računov na evropski ravni

Uskladiti bi bilo treba ukrepe na ravni držav članic, da se zagotovi prosta izmenjava e-računov po vsej EU. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti lajšanju čezmejnih transakcij, zlasti za MSP.

Ukrepi:

6.1 Komisija bo za obdobje treh let ustanovila evropski forum več zainteresiranih strani o e-izdajanju računov (v nadaljnjem besedilu: evropski forum o e-izdajanju računov), ki ga bodo sestavljali zastopniki nacionalnih forumov ter predstavniki ustreznih evropskih združenj uporabnikov, CEN, Evropske centralne banke (ECB) in Delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29[22].Glavne naloge evropskega foruma o e-izdajanju računov bodo pomagati Komisiji na naslednjih področjih:

- spremljanje razvoja trga e-izdajanja računov ter stopnje sprejetja e-izdajanja računov v sektorjih industrije in storitev v državah članicah;

- spodbujanje izmenjave izkušenj in dobrih praks, ki omogočajo nastanek interoperabilnih rešitev na področju e-izdajanja računov;

- opozarjanje na težave, ki nastanejo zlasti pri čezmejnih transakcijah, in predlaganje ustreznih rešitev;

- podpiranje in spremljanje dela, ki vodi do sprejetja standardnega podatkovnega modela za e-izdajanje računov.

6.2 Komisija in vse ostale institucije EU bi morale dajati zgled in pri svojih postopkih javnih naročil uporabljati e-izdajanje računov. Predvsem bo Komisija nadaljevala z izvajanjem projekta e-PRIOR.

6.3 V letu 2011 si bo Komisija prizadevala za boljše statistično spremljanje sprejetja e-izdajanja računov.

SKLEPNA UGOTOVITEV

Pričakovati je, da bo množično sprejetje e-izdajanja računov koristilo celotni EU in prispevalo k njeni konkurenčnosti. Zunaj EU se prodor e-izdajanja računov na trg bistveno povečuje, zato je ključno, da EU pri tem razvoju ne zaostaja.

Države članice in zainteresirane strani se pozivajo, naj podprejo predlagane ključne prednostne naloge in ukrepe, da bi se dosegel cilj množičnega sprejetja e-izdajanja računov. Komisija bo podrobno spremljala vse ukrepe in uvedbo e-izdajanja računov ter bo do konca leta 2013 Svetu in Evropskemu parlamentu predložila poročilo o napredku. Če bo to poročilo pokazalo na nezadovoljiv napredek pri sprejemanju e-izdajanja računov in še vedno obstoječo razdrobljenost, se bodo lahko sprejeli dodatni ukrepi in priporočila, v katerih se bodo obravnavala področja, ki preprečujejo množično sprejetje.

Širša uporaba e-izdajanja računov z vzpostavitvijo struktur upravljanja, kot so nacionalni forumi in evropski forum več zainteresiranih strani, bi morala pripomoči k oblikovanju usklajenega pristopa EU k e-izdajanju računov ter olajšati nastanek interoperabilnega vseevropskega okolja e-izdajanja računov.

[1] COM(2010) 2020, http://ec.europa.eu/eu2020/index_en.htm.

[2] COM(2010) 245,http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM: 2010:0245:FIN:EN:PDF.

[3] Enterprises sending and/or receiving e-invoices , Eurostat, 2009.

[4] E-invoicing – E-billing in Europe , Billentis, 2009.

[5] SEPA potential benefits at stake, Capgemini ,http://ec.europa.eu/internal_market/payments/docs/sepa/sepa-capgemini_study-final_report_en.pdf.

[6] COM(2009) 15,http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0015:FIN:EN:PDF.

[7] Ta ekstrapolacija temelji na študiji oddelka za raziskave okoljskih strategij Kraljevega inštituta za tehnologijo na Švedskem, ki ocenjuje, da bi bil skupni učinek nadomestitve računov v papirni obliki z elektronskimi računi letno zmanjšanje emisij ogljika, ki bi ustrezalo 39 000 do 41 000 t ekvialenta CO2.

[8] Final Report of the Expert Group on Electronic Invoicing ,http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/docs/2009/e-invoicing/report_en.pdf.

[9] Povzetek odzivov na javno razpravo,http://ec.europa.eu/enterprise/newsroom/cf/document.cfm?action=display&doc_id=5814&userservice_id=1&request.id=0.

[10] http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/ict/e-invoicing/benefits/conference_electronic_invoicing_en.htm

[11] Enterprises sending and/or receiving e-invoices , Eurostat, 2009,http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/graph.do?tab=graph&plugin=0&language=en&pcode=tin00114.

[12] Na Danskem, Finskem, v Italiji, Španiji in na Švedskem so se pojavile pobude, naj bo e-izdajanje računov obvezno za javne organe v določenih časovnih okvirih. Final Report of the Expert Group on e-Invoicing , 2009, str. 15–16, http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/docs/2009/e-invoicing/report_en.pdf.

[13] Dodatne informacije o tej pobudi so na voljo na www.peppol.eu.

[14] http://ec.europa.eu/internal_market/payments/sepa/index_en.htm

[15] Direktiva 2010/45/EU,http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2010:189:0001:0008:EN:PDF.

[16] Direktiva 1999/93/ES,http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2000:013:0012:0020:EN:PDF.

[17] Priporočilo Komisije 1994/820/ES,http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:31994H0820:EN:HTML.

[18] V okviru delavnice CEN o e-izdajanju računov je bil vzpostavljen E-Invoice Gateway (http://www.e-invoice-gateway.net), tj. neodvisen portal, ki zagotavlja smernice in nacionalne informacije o e-izdajanju računov.

[19] Fiscalis 2013 je program EU o sodelovanju, ki nacionalnim davčnim upravam omogoča, da ustvarjajo in izmenjujejo informacije ter strokovno znanje in izkušnje. Več informacij je na voljo na:http://ec.europa.eu/taxation_customs/taxation/tax_cooperation/fiscalis_programme/fiscalis2013/index_en.htm.

[20] COM(2008) 394,http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0394:FIN:EN:PDF.

[21] V zvezi s prihodnjim evropskim okvirom interoperabilnosti (EIF) za javne storitve je mogoče razlikovati štiri ravni interoperabilnosti: pravno, organizacijsko, semantično in tehnično.

[22] Direktiva 95/46/ES, UL L 281, 23.11.1995, str. 31–50.