52010DC0004

[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 19.1.2010

COM(2010) 4 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Možnosti za vizijo in cilje EU glede biotske raznovrstnosti po letu 2010

1. UVOD

Biotska raznovrstnost, tj. raznovrstnost ekosistemov, vrst in genov, je Zemljin naravni kapital. Je namreč bistvenega pomena za trajnosten razvoj, saj zagotavlja življenjsko pomembne dobrine in storitve, kot so hrana, skladiščenje ogljika ter urejanje morij in voda, ki so temelj ekonomske in socialne blaginje ter kakovosti življenja. Poleg podnebnih sprememb je izguba biološke raznovrstnosti največja svetovna grožnja okolju, ki povzroča tudi znatno gospodarsko izgubo in zmanjšanje blaginje.

Evropska unija si je leta 2001 zadala cilj, da do leta 2010 zaustavi izgubo biotske raznovrstnosti v EU . Leta 2002 se je priključila svetovni pobudi za občutno zmanjšanje izgube biotske raznovrstnosti po svetu do leta 2010. Pozneje so se prizadevanja za ohranitev biotske raznovrstnosti okrepila in da bi ta razvoj pospešila, je Komisija leta 2006 sprejela Akcijski načrt EU za biotsko raznovrstnost[1].

Kljub dosedanjim aktivnostim pa je očitno, da EU svojih ciljev ne bo uresničila[2].

Na svojem zasedanju o okolju marca 2009 je Svet pozval k novi viziji EU in novemu cilju glede biotske raznovrstnosti, ki bi temeljila na mednarodnih razpravah o globalni viziji glede biotske raznovrstnosti po letu 2010 v okviru posodobljenega strateškega načrta, ki naj bi bil sprejet do konca leta 2010 z namenom uresničevanja Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti. Nova vizija in cilj naj bi bila obenem tudi prispevek k tem mednarodnim razpravam.

V preteklih mesecih so potekala posvetovanja z zainteresiranimi stranmi o oblikovanju politike do biotske raznovrstnosti po letu 2010. Pomemben mejnik na ravni EU je bila konferenca z zainteresiranimi stranmi na visoki ravni, ki jo je Komisija organizirala v Atenah 26. in 27. aprila 2009. Na konferenci je bilo sprejeto „sporočilo iz Aten“, v katerem je poudarjena potreba po cilju za obdobje po letu 2010.

Prvi korak k temu cilju je prav to sporočilo. V njem so predstavljene možnosti oblikovanja vizije in ciljev EU za obdobje po letu 2010, njegov namen pa je s prepoznavanjem perečih vprašanj in opredelitvijo nalog, ki jih je potrebno opraviti na poti do uresničitve ambicioznih ciljev EU, pospešiti utemeljeno razpravo. Na podlagi te razprave in nadaljnjih prizadevanj za pridobitev informacij, ki so potrebne za izbiro med različno ambicioznimi cilji EU, bo Komisija do konca tega leta predstavila strategijo EU do biološke raznovrstnosti.

2. RAZLOGI ZA ZAščITO BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI

2.1. Stanje in razvojne težnje glede biotske raznovrstnosti v Evropi in po svetu

Številna verodostojna poročila[3] potrjujejo, da je biotska raznovrstnost v svetu resno ogrožena, saj so izgube tudi sto- do tisočkrat večje, kot bi bilo normalno. Več kot tretjini ocenjenih vrst grozi izumrtje in kar 60 % ekosistemom na Zemlji se je v zadnjih 50 letih stanje poslabšalo, kar posledično vpliva tudi na od njih odvisne ekosistemske storitve. Ogrožena je tudi biološka raznovrstnost morij, pri čemer okoli 90 % biomase našega planeta živi v oceanih. Biološko raznovrstnost najbolj obremenjujejo uničevanje življenjskega prostora, razdrobljenost in poslabšanje stanja zaradi spremembe rabe zemljišč, čezmerno izkoriščanje, netrajnostne prakse (npr. čezmeren ribolov), invazivne vrste, zakisevanje morij, onesnaževanje in vse pogosteje tudi podnebne spremembe. Hitro rastoče prebivalstvo in vedno večja poraba na prebivalca pospešujeta izgubo biotske raznovrstnosti, prav tako jo pospešujeta nezadostno razvita struktura trga in pomanjkanje institucij, ki bi skrbele za optimalno prerazporeditev naravnih virov. Posledica tega je, da se viri porabljajo hitreje, kot jih je mogoče nadomestiti.

Vse več je dokazov, da se bo stanje mnogih ekosistemov kmalu poslabšalo ali pa se je celo že poslabšalo do točke, ko povratek ni več možen[4]. Enako kot bi povišanje temperature na Zemlji za dve stopinji nad predindustrijskimi vrednostmi povzročilo katastrofalne podnebne spremembe, bi tudi izguba biotske raznovrstnosti prek določene meje imela daljnosežne posledice za delovanje našega planeta. Kje je ta meja, se zaenkrat še proučuje, a znanstveniki so si obenem enotni, da sedanji tempo izgube biotske raznovrstnosti ogroža prihodnjo blaginjo državljanov v EU in po celem svetu.

Ocene stanja ohranjenosti vrst in habitatov v Evropi kažejo, da se splošni položaj kljub nekaterim uspehom še naprej poslabšuje. Prva obsežna ocena najranljivejših habitatov in vrst v Evropi, ki so zaščiteni na podlagi Direktive o habitatih, je pokazala, da je med njimi le 17 % takih z ugodnim stanjem ohranjenosti, kot ga zahteva omenjena direktiva. Najbolj so ogrožena travišča, mokrišča, habitati ob izlivih in obalni habitati[5]. Tudi biotska raznovrstnost morij se izgublja alarmantno hitro. V zvezi z ekosistemskimi storitvami v EU so na primer na voljo znaki, da se zmanjšuje zmogljivost določenih vrst prsti v obdelovalni zemlji, ki so močno odvisne od biotske raznovrstnosti prsti, za skladiščenje ogljika[6]. Potrebne so ustrezne oblike upravljanja tal in morij, da se ohrani in izboljša stanje ekosistemov, katerih storitve so bistvenega pomena za širšo družbo. Pomembne storitve morskih in obalnih sistemov, kot jih na primer opravljajo slana močvirja, bodo lahko z izginotjem obalnih mokrišč izgubljene.

2.2. Posledice izgube biotske raznovrstnosti

Poleg izvirne vrednosti ustvarja biološka raznovrstnost tudi „dodano vrednost“ prek ekosistemskih storitev, na primer z zagotavljanjem hrane in vode, nudenjem naravne zaščite pred poplavami in uravnavanjem podnebja.

Posledice izgube biotske raznovrstnosti za okolje segajo od sprememb na mikroravni do propada celotnih ekosistemov in storitev, ki lahko vplivajo na blaginjo bodočih generacij. Čeprav vloge biotske raznovrstnosti pri ohranjanju ekosistemskih storitev še ne razumemo povsem, znanstvena spoznanja kažejo, da so ekosistemi z visoko raznolikostjo vrst produktivnejši, stabilnejši in odpornejši ter manj dovzetni za zunanje obremenitve, obenem pa omogočajo boljšo splošno funkcionalnost ekosistemov[7]. Ker je narava sama najučinkovitejši mehanizem za uravnavanje podnebja, hkrati pa sprejme vase tudi največ ogljika, izguba biotske raznovrstnosti ogroža uresničevanje podnebnih ciljev. S trdnimi in odpornimi ekosistemi se zato lahko zavarujemo pred podnebnimi spremembami, saj so „naravno sredstvo“, s katerim lahko posledice teh sprememb omilimo oziroma se nanje prilagodimo[8].

Z izgubo biotske raznovrstnosti in degradacijo ekosistemov so povezani tudi gospodarski stroški, ki so bili do zdaj povečini prezrti. Letna izguba ekosistemskih storitev po ocenah znaša 50 milijard USD, do leta 2050 pa naj bi skupna izguba blaginje po ocenah dosegla 7 % BDP[9]. Biotska raznovrstnost namreč nima le izvirne lastne vrednost, temveč zagotavlja tudi ekosistemske storitve, ki so izrednega gospodarskega pomena, a jih trg pogosto ne prepozna. Ustrezno ovrednotenje ekosistemskih storitev je zato bistvenega pomena, kar je tudi glavna vmesna ugotovitev mednarodne Študije o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti (TEEB)[10].

Ker biotska raznovrstnost zagotavlja številne enake storitve kot tehnologija, ki jo proizvede človek, vendar z občutno nižjimi stroški, se z zaščito in obnavljanjem biotske raznovrstnosti odpirajo stroškovno ugodne priložnosti za ublažitev podnebnih sprememb ali prilagajanje nanje[11]. Ker se naravni viri uporabljajo v številnih gospodarskih dejavnostih, se lahko z njihovim obnavljanjem ali izboljšanjem njihove uporabe v procesu ekoloških inovacij poveča produktivnost ali odprejo nove možnosti rasti.

Biotska raznovrstnost in ekosistemske storitve so nujno potrebne tudi za blaginjo ljudi. Milijonom ljudem po svetu zagotavljajo eksistenčno osnovo in so bistvenega pomena v boju proti revščini ter pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja. Biotska raznovrstnost pa je tudi razpoložljiv vir hrane. Še zlasti genetska raznovrstnost varuje pred izgubo pridelkov zaradi škodljivcev in bolezni ter pred učinki podnebnih sprememb in tako zagotavlja varno preskrbo s hrano. V EU je nazadovanje kmetijskih praks, naklonjenih biotski raznovrstnosti, povzročilo izgubo nekaterih nujnih ekosistemskih storitev na podeželskih območjih in izgubo rodovitne obdelovalne zemlje. Zlasti v podeželskih skupnostih opuščanje zemljišč povzroča gospodarsko in socialno nazadovanje. V morskem okolju so v podobnem položaju so tudi nekatere ribiške skupnosti, ki so močno prizadete zaradi izčrpanosti ribolovnih staležev. Če se bo stanje ekosistemov še naprej poslabševalo, so delovna mesta v teh sektorjih ogrožena. Obalni ekosistemi zmanjšujejo občutljivost obalnih skupnosti na skrajne vremenske pojave, blažijo obalno erozijo, zagotavljajo zdrave habitate za ribje staleže, obenem pa imajo veliko zmogljivost shranjevanja ogljikovega dioksida.

2.3. Uspehi in pomanjkljivosti trenutne politike

Biotska raznovrstnost je ključna okoljska prednostna naloga EU, njeni cilji pa so vključeni v Strategijo trajnostnega razvoja EU. Cilj, ki si ga je EU zastavila za leto 2010, je leta 2006 spodbudil pripravo Akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost, obenem pa je pospešil prizadevanja za celovito izvajanje direktiv EU o pticah in o habitatih, ki skupaj predstavljata temelj zakonodaje EU o ohranjanju narave. Najpomembnejši uspeh EU je omrežje Natura 2000, ki pokriva 17% ozemlja EU in je največje omrežje zaščitenih območij na svetu. Ekosistemski pristop predstavlja temelj Okvirne direktive o vodah[12] in Okvirne direktive o morski strategiji[13], obe pa si prizadevata doseči ugodno stanje ekosistemov, upoštevajoč kumulativne pritiske. Dodatne koristi prihajajo in jih je tudi v prihodnosti mogoče pričakovati od izvajanja zakonodaje, ki zadeva zmanjšanje emisij nekaterih onesnaževalcev, ter druge zakonodaje, ki upošteva biotsko raznovrstnost, kot tudi od prizadevanj za večje upoštevanje vprašanj biotske raznovrstnosti na drugih področjih politik, kot so od leta 2002 prenovljena skupna ribiška politika in večje finančne priložnosti v prid biotske raznovrstnosti v okviru različnih politik EU, med drugim v skupni kmetijski politiki.

Sprejeti so bili tudi ukrepi za zmanjšanje posledic vzorcev proizvodnje in porabe na biološko raznovrstnost znotraj EU in zunaj nje. Tako je cilj Akcijskega načrta za trajnostno porabo in proizvodnjo izkoristiti notranje tržne sile, medtem ko skušata Akcijski načrt za izvrševanje predpisov, upravljanje in trgovino v sektorju gozda ter predlog uredbe, ki naj bi urejal obveznosti nosilcev dejavnosti, ki tržijo les in izdelke iz lesa, zaustaviti erozijo naravnega kapitala.

Kljub omenjenim dosežkom pa EU zaradi številnih dejavnikov ni mogla uresničiti svojega cilja za leto 2010, zato bo te dejavnike morala upoštevati pri oblikovanju politike do biotske raznovrstnosti po letu 2010.

Kot prvo so še vedno vrzeli v vzpostavljanju omrežja Natura 2000, ki bo na kopnem končano šele leta 2010, na morju pa šele leta 2012. Pokazalo se je, da je z usmerjenimi ukrepi v okviru zakonodaje EU o ohranjanju narave mogoče obrniti zmanjševanje ogroženih vrst in habitatov v nasprotno smer, vendar so se pri tem pojavljale zakasnitve in težave pri izvajanju, med drugim tudi zaradi premalo dodeljenih sredstev.

Drugič, še vedno se pojavljajo vrzeli v politikah , ki jih je treba odpraviti. Nadalje je treba razviti zlasti politiko do tal in invazivnih vrst, ker je ključna pri zmanjševanju izgube biotske raznovrstnosti. Do zdaj so bile na ravni EU povezane zahteve navzkrižne skladnosti določene v okviru skupne kmetijske politike. Sedanja politika tudi ekosistemskih storitev ne obravnava zadostno, saj teh zgolj z ukrepi za zaščito biotske raznovrstnosti ne bo mogoče ohraniti. Visoka stopnja zaščite vrst in habitatov je zgolj ena, sicer ključna sestavina, a številne storitve se omogočajo tudi zunaj zaščitenih območij. Da bi se te pomanjkljivosti odpravile, bo Komisija izdelala prvi sklop biofizikalnih kart ekosistemskih storitev, Evropska agencija za okolje pa namerava do konca leta 2010 zaključiti svoje delo v zvezi z revizijo in merjenjem ekosistemskih storitev.

Medtem ko uredbe EU na ravni Unije pomagajo kar se da zmanjšati okoljske vplive razvoja infrastrukture in prostorskega načrtovanja, je mogoče doseči nadaljnje koristi z boljšo usklajenostjo po načelu subsidiarnosti, kar pomeni razvoj „zelene infrastrukture“[14] in naložbe vanjo v 83 % ozemlja EU, ki leži zunaj omrežja Natura 2000. Tak pristop zahteva največjo možno obnovo ekosistemov, da bodo postali vzdržljivejši in se bodo obenem ohranile njihove ključne storitve, hkrati pa bi na ta način uresničevali cilje ohranjanja in državam članicam omogočili prilagoditev na podnebne spremembe. Komisija spodbuja in podpira izmenjavo najboljših praks kot temelj strategije EU za zeleno infrastrukturo, ki jo bo treba razviti po letu 2010.

Tretjič, na vseh ravneh, tj. na ravni držav članic, EU in sveta, ostajajo velike vrzeli v znanju in podatkih kljub dejstvu, da je bilo pridobljenih veliko informacij, odkar je bil zastavljen cilj za leto 2010. Ker je biotska raznovrstnost kompleksna zadeva, ki je ni mogoče omejiti na enotno spremenljivko, temveč zahteva vzpostavitev niza medsebojno povezanih kazalnikov, podatki niso bili zbrani, analizirani in validirani po enotnem pristopu. Poleg tega države članice niso po enotnih postopkih pripravljale poročil na podlagi direktiv o pticah o habitatih in tudi njihova prizadevanja za spremljanje biotske raznovrstnosti niso bila enotna.

Sedaj poteka intenzivno delo, da bi se v EU in na globalni ravni razvil referenčni scenarij z ustreznimi kazalniki. Razvijajo se evropski kazalniki, ki bodo skupaj s podatki, zbranimi za namene izvajanja direktive o habitatih, verjetno med najnaprednejšimi na svetu. Junija 2010 bo Evropska agencija za okolje predstavila prvo referenčno poročilo o biotski raznovrstnosti v EU, uvedla Evropski informacijski sistem za biotsko raznovrstnost (Biodiversity Information System for Europe) in pripravila strateški načrt za odpravo pomanjkljivosti, predvsem pri kazalnikih za ekosisteme in njihove storitve. V morskem okolju številni ekosistemi in habitati še niso dovolj znani, vrste so slabo opisane, poznavanje morskih genetskih virov pa je še v povojih. Okvirna direktiva o morski strategiji bo omogočila boljše ocenjevanje in spremljanje sprememb v obalnih in morskih ekosistemih, vključno s tistimi, ki so posledica podnebnih sprememb in vplivov na biotsko raznovrstnost, v pomoč pa bodo tudi dosežki projektov, kot sta Evropska mreža za pomorsko opazovanje in podatke (European Marine Observation and Data Network) in Pomorsko prostorsko načrtovanje (Maritime Spatial Planning).

Na svetovni ravni EU podpira prizadevanja za razvoj Medvladne platforme o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (Inter-Governmental Platform on Biodiversity and Ecosystem Services), od katere se pričakuje enak uspeh, kot ga je imela Medvladna platforma o podnebnih spremembah (Inter-Governmental Platform on Climate Change). Ta platforma naj bi pomagala doseči odločno soglasje, saj naj bi se prek nje validirali razpoložljivi znanstveni podatki, prispevala pa naj bi tudi k vključevanju vprašanj biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v oblikovanje politik za dolgoročno blaginjo ljudi. Odločitev o morebitni ustanovitvi platforme naj bi bila sprejeta spomladi 2010.

Četrtič, izboljšati je treba vključevanje vprašanj biotske raznovrstnosti v druga področja politik. Razvoj biotske raznovrstnosti je dober kazalnik okolju prijazne človeške družbe in njenega delovanja. Ukrepi za rešitev problemov na drugih področjih politik so se včasih pokazali kot nezdružljivi s cilji biotske raznovrstnosti ali pa so celo imeli škodljive posledice. Prednosti, ki jih omogočajo odporni ekosistemi, so pogosto spregledane. Potrebna so dodatna prizadevanja za sistematično vključitev drugih sektorjev v soočanje z izzivi biotske raznovrstnosti, njihovo vključenost pa je treba okrepiti z jasnimi kazalniki za oceno napredka. Politike do biotske raznovrstnosti morajo biti skladne z drugimi področji politik, oba pola pa se morata medsebojno dopolnjevati.

Prednostno je treba obravnavati probleme, predstavljene v Zeleni knjigi o reformi skupne ribiške politike, da bo do leta 2012 mogoče oblikovati ekološko trajnostno politiko, ki temelji na znanstvenih mnenjih in učinkovito rešuje problem čezmerne zmogljivosti, ter da bodo bolje uresničeni cilji biotske raznovrstnosti. Treba je okrepiti politiko razvoja podeželja, da bo z ohranjanjem in širjenjem kmetijstva in gozdarstva z visoko naravno vrednostjo v okviru skupne kmetijske politike mogoče razvijati ekosistemske storitve. Prav tako je treba optimalno izkoristiti strukturne sklade, izboljšati povezljivost in sinergije med posameznimi deli mehanizmov sofinanciranja Skupnosti in drugih mehanizmov sofinanciranja ter spodbujati cilje biotske raznovrstnosti v vseh regijah EU.

Nadaljnje vključevanje zadev biotske raznovrstnosti je prednostna naloga zunanje politike in drugih področij politik, ki so neločljivo povezana z biotsko raznovrstnostjo. Poleg intenzivnejših prizadevanj za zmanjšanje negativnih učinkov teh politik na biotsko raznovrstnost v EU in po svetu[15] je treba okrepiti zavest o posledicah izgube biotske raznovrstnosti na dolgoročno trajnost dejavnosti, ki izhajajo iz teh politik, in o gospodarskih koristih, ki jih je mogoče pridobiti iz zdravih ekosistemov.Slednje je izredno pomembno tudi za države v razvoju, ki so neposredno prizadete zaradi posledic izgube biološke raznovrstnosti.

Petič, na področju biotske raznovrstnosti je v EU treba ustrezno oceniti potrebo po financiranju in pri tem upoštevati pozitiven vpliv ekosistemov na blaginjo ljudi. V zvezi z območji Natura 2000 opravlja Komisija na podlagi informacij držav članic presojo potreb financiranja pri upravljanju teh območij, da bi pridobila čim jasnejšo sliko o tem, kolikšne so te potrebe in kako so porazdeljene. Po prvih ocenah je pokritih zgolj 20 % skupnih finančnih potreb za upravljanje zaščitenih območij v Evropi. V zvezi s tem bi lahko države članice, vključno s tistimi, ki se odlikujejo z veliko kmetijskih površin z visoko naravno vrednostjo in bogato biotsko raznovrstnostjo, bolj sistematično izkoristile možnosti financiranja kmetijsko-okoljskih ukrepov v okviru razvoja podeželja. .

Nazadnje je treba obravnavati tudi vprašanje enakosti znotraj EU in na svetovni ravni. Ker je biotska raznovrstnost porazdeljena neenotno in se trendi po posameznih regijah razlikujejo, tudi breme spopadanja s tem izzivom ni za vse enako, zato je potrebna široka in prožna politika, ki združuje pravno urejanje s tržnimi instrumenti. Poleg pomembnih načel »onesnaževalec plača« in »kritje vseh stroškov«, ki sta v okoljski zakonodaji že vsebovani, enakost pomeni tudi povečano uporabo plačil za ekosistemske storitve v dobro tistih, čigar ozemlje zagotavlja te storitve, in v breme tistih, ki iz teh storitev črpajo koristi.

Na svetovni ravni je EU odločena, da si bo v letu 2010 prizadevala za uspešen zaključek pogajanj v okviru Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti o dostopu do genetskih virov ter pravični in nepristranski delitvi koristi, pridobljenih z uporabo teh virov. Prav tako si bo prizadevala za uspešen zaključek pogajanj o zmanjšanju emisij zaradi krčenja gozdov in njihove degradacije ter za vključitev vidika ohranjanja kot prvega pomembnega koraka k širšemu vrednotenju in nagrajevanju ekosistemskih storitev. Veliko možnosti za učinkovito zaščito in obnovitev biotske raznovrstnosti obetajo permakulture, zato jih je treba raziskati in izboljšati, obenem pa mora EU celovito presoditi učinek svojih potrošniških vzorcev na biotsko raznovrstnost zunaj svojih meja.

3. MOžNOSTI ZA NOVO VIZIJO IN CILJ EU GLEDE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI PO LETU 2010

3.1. Na poti k viziji za leto 2050

Zainteresirane strani so si po večini enotne o bistvenih točkah nove in dolgoročne vizije EU glede biotske raznovrstnosti. Ta vizija mora vsebovati jasen časovni okvir do leta 2050, biti mora odraz krize, ki pesti biotsko raznovrstnost, kot tudi lastnih in stvarnih vrednosti biotske raznovrstnosti in pomena storitev, ki jih ta zagotavlja. Obenem mora biti razumljiva in sprejemljiva za javnost ter učinkovati tako za EU kot za svet.

Na podlagi omenjenega je za oblikovanje vizije EU za leto 2050 mogoče uporabiti naslednje vsebinske točke, ki naj bi bile podpora glavnemu cilju in podlaga za uresničitev vizije:

Ker so biološka raznovrstnost in ekosistemske storitve naravni kapital Zemlje, jih je treba ohraniti, spoštovati in, kolikor je mogoče, obnavljati zaradi njihove lastne vrednosti, v interesu cilja, da bodo še naprej omogočale gospodarsko blaginjo in blaginjo ljudi, ter da se preprečijo katastrofalne spremembe, povezane z izgubo biotske raznovrstnosti.

Na svetovni ravni že potekajo razprave o cilju za leto 2020, zaradi česar Komisija meni, da si mora EU zastaviti lasten cilj. Tako se v spodaj navedenih možnostih leto 2020 obravnava kot fiksna spremenljivka, kar zagotavlja pomen cilja EU pri mednarodnih pogajanjih. Poleg tega je potrebnih najmanj deset let, da se na področju biotske raznovrstnosti, kjer je odziv pogosto počasen in zelo različen, oblikujejo, izvedejo in ovrednotijo ukrepi ter da se doseže merljiv in realen napredek. Tudi druga področja politik, ki so tesno povezana z biotsko raznovrstnostjo, upoštevajo leto 2020 kot ključni cilj.

Leto 2020 je zato primeren mejnik, do katerega bo mogoče uresničiti vizijo. Napredek v tej smeri mora biti merljiv, uresničljiv in stroškovno učinkovit, obenem pa mora EU na podlagi teh dosežkov izpolniti svoje mednarodne obveznosti na področju biotske raznovrstnosti.

Nekatera teh meril so povezana v obratnem sorazmerju. Nizek cilj je na primer laže doseči, a z njim gotovo ne bo mogoče preprečiti „prelomnih točk“ v izgubi biotske raznovrstnosti. Te dejavnike je treba medsebojno primerjati, da se presodi splošna primernost predlaganih možnosti in izbere najboljši cilj.

3.2. Stopnje ambicioznosti

Za uresničitev cilja za leto 2020 so spodaj v naraščajočem vrstnem redu predstavljene štiri različno ambiciozne možnosti.

1. možnost: Do leta 2020 občutno zmanjšati stopnjo izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU;

2. možnost: Do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU;

3. možnost: Do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU in jih, kolikor je mogoče, obnoviti;

4. možnost: Do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU, jih, kolikor je mogoče, obnoviti in povečati prizadevanja EU za zaustavitev svetovne izgube biotske raznovrstnosti.

Vsaka stopnja ambicioznosti prinaša svoje koristi in stroške; vsaka zahteva tudi bolj ali manj stroge ukrepe in instrumente politik. Možnosti temeljijo na skupnih izhodiščih politike , ki vključuje obstoječo zakonodajo EU glede ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti ter zakonodajo na drugih pomembnih področjih, zlasti na področjih podnebja in energije, sedanjo skupno kmetijsko politiko in reformo skupne ribiške politike. Prednostno je treba izkoristiti vse možnosti za uresničitev ciljev politike do biotske raznovrstnosti, ob tem pa izvajati stroškovno učinkovite ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Ker je nekatere negativne učinke na biotsko raznovrstnost v EU mogoče obravnavati samo z mednarodnim sodelovanjem, je treba pospešiti prizadevanja v okviru mednarodnih zavez in še posebej v okviru večstranskih mednarodnih sporazumov, kot so Konvencija o selitvenih vrstah, Ramsarska konvencija o mokriščih in Sporazum o afriško-evrazijskih selitvenih vodnih pticah, in si obenem prizadevati za nadaljnji napredek pri vzpostavljanju zaščitenih morskih območij na mednarodni ravni.

Pri vseh štirih možnostih bo potrebna določitev referenčnega znanstvenega kriterija za stanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v Evropi. Za merjenje napredka je tak kriterij namreč bistven, vendar ne bo temeljil na eni sami številki, temveč na trenutnem stanju glavnih atributov biotske raznovrstnosti, tj. ohranitve vrst in habitatov ter ekosistemov in njihovih najnujnejših storitev. Podobno tudi „zaustavitev izgube“ biotske raznovrstnosti ni izražena v absolutnem smislu, temveč pomeni ohranjanje glavnih atributov nad referenčnim kriterijem. Za določitev jasnega in zanesljivega referenčnega kriterija je že na voljo dovolj znanja, a potrebna so dodatna prizadevanja, da se to znanje pretvori v specifične in merljive kazalnike, ki bodo odzivni na ukrepe politike.

Za zapolnitev vrzeli v znanju so potrebne dodatne raziskave , zlasti v zvezi z ekonomijo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, razvoja in uglaševanja kazalnikov, ki omogočajo merljivost, in določitvijo meje, do katere je mogoče obremeniti biotsko raznovrstnost, dokler njena izguba ne postane nepovratna z možnimi katastrofalnimi posledicami. Če bo Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah leta 2010 ustanovljena, bo pomembno prispevala k tem prizadevanjem, četudi so še potrebni ukrepi na ravni EU. Delo na teh področjih je treba okrepiti in ga dokončati.

Na koncu velja poudariti, da čeprav ohranjanje ostaja ključni steber politike EU do biotske raznovrstnosti, je treba pri vsakem novem cilju upoštevati vlogo ekosistemov in njihovih storitev. Sedanja politika že priznava pomen ekosistemskih storitev, ki so tako tudi pomembna sestavina Okvirne direktive o morski strategiji v sklopu celostne pomorske politike EU[16], kljub temu pa ta pomen še ni bil v zadostni meri preoblikovan v konkretne ukrepe. Treba je ugotoviti in ovrednotiti ključne ekosistemske storitve ter jih upoštevati pri določitvi prihodnjih ciljev. Od stopnje ambicioznosti, ki je potrebna za uresničitev cilja, bo odvisno, v kolikšni meri bodo te storitve upoštevane, najsi gre za njihovo ohranjanje ali popolno obnovitev.

1. možnost: Do leta 2020 občutno zmanjšati stopnjo izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU

Ta možnost predvideva politično priznanje, da v bližnji prihodnosti ne bo mogoče zaustaviti izgube biotske raznovrstnosti, zato predpostavlja manj ambiciozen cilj, da se do leta 2020 „občutno zmanjša“ stopnja izgube biotske raznovrstnosti. Cilj je torej upočasniti in ne zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti, kar pomeni, da se atributi biološke raznovrstnosti ne bi nujno ohranjali nad referenčnim kriterijem. Razširjeni časovni okvir bi omogočil več časa za ukrepanje, kar pomeni, da bi izvedeni ali trajajoči ukrepi lahko pokazali svoj učinek, uspeh pa bi bil vidnejši. Pri ukrepih za uresničitev cilja je mogoče uporabiti tudi nova znanja in dosežke, ki so bili razviti, odkar je bil določen cilj za leto 2010.

2. možnost: Do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU;

Ta možnost pomeni ohranjanje trenutnega cilja, pri čemer pa bi rok za njegovo uresničitev prestavili na kasnejši čas. Kot pri 1. možnosti bi tudi ta možnost omogočila več časa za učinek ukrepov, ki so že bili izvedeni ali se še izvajajo, obenem pa bi bilo mogoče upoštevati nova znanja in dosežke. Cilj bi bil enak kot pri tistem za leto 2010, tj. zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in hkrati tudi ekosistemskih storitev v EU. Uresničitev cilja bi omogočila obnovitev nekaterih ekosistemov in storitev, ki jih omogočajo.

3. možnost: Do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU in jih, kolikor je mogoče, obnoviti;

Pri tej možnosti bi cilj glede biotske raznovrstnosti ostal isti, rok za uresničitev pa bi bil podaljšan do leta 2020. Obenem bi v okviru tega cilja poskrbeli še za ustrezno zagotavljanje ključnih ekosistemskih storitev, ki jih omogoča biotska raznovrstnost v EU, in zahtevali obnovitev tistih propadajočih ekosistemov, ki storitev ne morejo več zagotavljati. K določitvi, kolikšna stopnja ohranjanja in obnovitve je potrebna za uresničitev cilja, bosta prispevala tudi za konec leta 2010 predvidena prvi seznam in kartiranje ekosistemskih storitev, pomembnih za EU.

Cilji obnovitve lahko temeljijo na zahtevi iz Direktive o habitatih, po kateri je treba doseči ugodno stanje ohranjenosti vrst in habitatov, trenutno stanje vrst in habitatov, kot je bilo ugotovljeno v zadnjih poročilih na podlagi Direktive o habitatih, pa se lahko uporabi kot merilo.

Ta možnost priznava znanstveno utemeljeno potrebo po zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti in vplivne dejavnike ekosistemov, ki so za EU strateško pomembni.

4. možnost: Do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU, jih, kolikor je mogoče, obnoviti in povečati prizadevanja EU za zaustavitev svetovne izgube biotske raznovrstnosti.

Ta možnost presega 3. možnost, saj privzema, da je v interesu EU, naj ukrepa proti izgubi biotske raznovrstnosti ne le v EU temveč tudi zunaj njenih meja. Upoštevajoč dejstvo, da je večina svetovne biotske raznovrstnosti zunaj EU, samo preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti zgolj v mejah EU ni dovolj za odvrnitev hudih posledic nadaljnjega upadanja na svetovni ravni. Pri tej možnosti mora torej EU pospešiti svoja prizadevanja za rešitev svetovne krize biotske raznovrstnosti.

Za to bodo verjetno potrebni ukrepi, tudi v obliki specifičnih instrumentov, za nadaljnje zmanjšanje posledic strukture potrošnje v EU na biotsko raznovrstnost drugje po svetu in za večjo zaščito biotske raznovrstnosti v drugih državah.

4. NASLEDNJI UKREPI

Oblikovanje vizije in cilja za obdobje po letu 2010 ni samo sebi namen. Pomeni namreč začetek procesa, v katerem se oblikovala nova strategija EU do biotske raznovrstnosti, medtem ko se bo sedanja strategija iztekla.

Ni enostavnega načina za učinkovito reševanje izgube biotske raznovrstnosti. Potreben je celovit, na izkušnjah temelječ pristop, usmerjen na glavne pritiske, ki so jim izpostavljene biotska raznovrstnost in storitve ekosistemov, in obenem osredotočen na posamezne sektorje, kot so sprememba namembnosti zemljišč, čezmerno izkoriščanje, invazivne vrste, onesnaževanje in podnebne spremembe. Da bi dosegli želene rezultate, bodo skupaj s stroškovno učinkovitimi ukrepi za posamezne vrste pritiskov, sektorje ali ekosisteme na ustreznih ravneh ukrepanja potrebni delni cilji.

Jasno pa je, da bo treba proučiti uravnotežene rešitve politike, prilagojene na posamezne okoliščine. Z drugimi besedami, ukrepati in delovati bo treba na več ravneh: na ravni EU ter na mednarodni, nacionalni in lokalni ravni. Pristop, ki ga ubira Akcijski načrt EU za ohranitev biotske raznovrstnosti in po katerem naj se odgovornost za izvajanje porazdeli po vseh sektorjih ter vzpostavijo partnerstva z državami članicami, še vedno velja. Za to bo potreben učinkovit okvir upravljanja, v katerega bodo vključeni vsi dejavniki na različnih ravneh.

Komisija bo v letu 2010 nadaljevala s svojim prizadevanjem, tudi v okviru nadaljnjih posvetovanj z zainteresiranimi stranmi, da se oblikuje podlaga za določitev novega okvira politike EU. To bo obenem prispevek k strategiji in ciljem EU za oblikovanje prihodnjega mednarodnega okvira biotske raznovrstnosti.

[1] COM(2006) 216.

[2] COM(2008) 864.

[3] ‘Growing within limits’ [Rast v mejah], Nizozemska agencija za okoljsko presojo, oktober 2009; Ocena ekosistemov v novem tisočletju iz leta 2005; „Rdeč seznam ogroženih vrst IUCN [Svetovna zveza za varstvo narave]“, November 2009.

[4] „A safe operating space for humanity“ [Varen delovni prostor za človeštvo], Nature , 23. septembra 2009.

[5] COM(2009) 358.

[6] CLIMSOIL: http://ec.europa.eu/environment/soil/review_en.htm.

[7] „Biodiversity and ecosystem functionality“ [Biotska raznovrstnost in funkcionalnost ekosistemov] , Nature, 12. julija 2007 .

[8] „Convenient solutions to an inconvenient truth: ecosystem-based approaches to climate change“ [Prijetne rešitve za neprijetno resnico: Pristopi k reševanju podnebnih sprememb na podlagi ekosistemov], Svetovna banka, 2009; ‘TEEB Climate Issues Update’ [Posodobljen pregled podnebnih vprašanj v Študiji o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti (TEEB)], September 2009; „The Natural Fix? The role of ecosystems in climate mitigation“ [Naravno sredstvo? Vloga ekosistemov pri omilitvi posledic podnebnih sprememb], UNEP, junij 2009.

[9] COM(2009) 400.

[10] „TEEB Interim Report“ [Vmesno poročilo v okviru Študije o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti], maj 2008; „TEEB for Policy-Makers“ [Študija o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti za oblikovalce politik], november 2009:http://www.wenra.org.

[11] Naložbe v obnavljanje tropskih gozdov prinašajo na primer visoke dobičke: Stroški zanje so tipično okoli 3.500 USD/ha, medtem ko letna korist javnih dobrin in storitev teh ekosistemov, od zajemanja ogljika do nadzora nad poplavami in erozijo, po skromnih ocenah znaša približno 7.000 USD/ha.

[12] Direktiva 2000/60/ES.

[13] Direktiva 2008/56/ES.

[14] „Zelena infrastruktura“ je medsebojno povezano omrežje naravnih območij, ki vključuje kmetijska zemljišča, zelene površine, mokrišča, parke, gozdne rezervate in skupnosti domorodnih rastlin ter morska območja, ki naravno uravnavajo smeri viharjev, temperature, poplavna tveganja ter kakovost vode, zraka in ekosistemov.

[15] Kot kaže kazalnik ekološke sledi EU, slednja znaša 4,7 globalnega hektarja na osebo, kar je dvakratna vrednost biološke zmogljivosti EU.

[16] COM(2009) 540 konč., 15.10.2009.