Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52009IE1469

    Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vplivu svetovne krize na glavne evropske proizvodne in storitvene sektorje (mnenje na lastno pobudo)

    UL C 318, 23.12.2009, p. 43–51 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

    23.12.2009   

    SL

    Uradni list Evropske unije

    C 318/43


    Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vplivu svetovne krize na glavne evropske proizvodne in storitvene sektorje (mnenje na lastno pobudo)

    2009/C 318/09

    Poročevalec: g. PEZZINI

    Soporočevalec: g. GIBELLIERII

    Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29 (2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

    Vpliv svetovne krize na glavne evropske proizvodne in storitvene sektorje.

    Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. septembra 2009. Poročevalec je bil g. PEZZINI, soporočevalec pa g. GIBELLIERI.

    Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 456. plenarnem zasedanju 30. septembra in 1. oktobra 2009 (seja z dne 1. oktobra) s 156 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

    1.   Sklepi

    1.1   EESO je trdno prepričan, da so institucije Skupnosti in države članice zaradi posledic finančne krize za pomembne panoge proizvodnje in storitev v EU prisiljene temeljito pretehtati politike in intervencijska orodja Skupnosti, da bi ponovno vzpostavili lestvico vrednot, na kateri bi bili na prvem mestu realno gospodarstvo ter potrebe podjetij, delavcev in državljanov.

    1.2   EESO izrecno poziva k ratifikaciji Lizbonske pogodbe, da bi zagotovili, da bi bila institucionalna struktura EU zmožna ponovno začrtati razvoj naše celine na konkurenčen, trajnosten in pregleden način. To bi moralo potekati

    z ukrepi za okrepitev sodelovanja med podjetji in delavci,

    z bolj usklajenimi politikami,

    s hitrejšimi sistemi odločanja,

    z enostavnejšimi in preglednejšimi zakonodajnimi postopki.

    1.3   EESO je prepričan, da je na podlagi oživitve evropskega povezovanja v duhu Jeana Monneta, kakršen je vladal ob podpisu in uresničitvi Pariške pogodbe in s katerim je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, mogoče ustvariti temelje za ponovno oživitev evropskega gospodarstva. Veljavne pogodbe so namreč pri soočanju s krizo ter njenimi gospodarskimi in socialnimi posledicami razkrile zaskrbljujoče meje.

    1.4   Načelo subsidiarnosti je treba na novo opredeliti v skladu z njegovim prvotnim pomenom. Odločitve in odgovornosti je treba sprejemati na ravni, ki je za evropskega državljana najučinkovitejša. V soočanju z globalnimi problemi je mogoče ukrepe in sredstva določati zgolj na evropski in svetovni ravni.

    1.5   EESO je prepričan, da morajo vlade držav članic in Svet EU storiti vse, da med državljani ponovno ustvarijo zaupanje v prizadevanje za Evropo, ki bo močnejša ter bo s skupnimi in priznanimi instrumenti zmožna preseči sedanjo in prihodnje krize svetovnih razsežnosti.

    1.1.1

    EESO se zaveda, da v nekaterih državah, ki so med ustanovnimi članicami Evropske skupnosti, predvsem v sedanji krizi vlada močna nestrpnost do pravil notranjega trga, kot so npr. konkurenca in državne pomoči, kar ni prav. (1)

    1.1.2

    V položaju, kakršen je sedanji, bi moral Svet ob pomoči Evropskega parlamenta in Komisije pripraviti „strateški načrt“, ki bi moral predvideti

    močno zavzetost za notranji trg, z okrepljenimi mehanizmi zlasti za nekatere sektorje, v katerih je mogoče še vedno ugotavljati slabosti (2),

    zavzetost za uvedbo usklajevanja na davčnem področju, pri katerem se priznava davčna suverenost držav, vendar se krepi sodelovanje na nekaterih področjih,

    usklajena možnost hitre vključitve v območje eura, pod nekaterimi pogoji, za države v gospodarskih težavah,

    izvajanje usklajenih, sorazmernih, preglednih in degresivnih ukrepov, da se zmanjšajo sistemska tveganja in pospeši hitra vrnitev k dejavnostim, ki se lahko na prostem trgu obdržijo z lastnimi močmi.

    1.6   Sporočilo EESO je, da so državljani, socialni partnerji in civilna družba v celoti prepričani, da si je zaradi sedanje krize treba prizadevati za močnejšo Evropo, ki bo zmožna presegati omejene možnosti posameznih držav članic.

    1.7   Od posameznih držav je treba zahtevati konkretno žrtvovanje v zvezi z zastopanjem in prepoznavnostjo, da bi okrepili svetovno vlogo EU in njene demokratične izrazne oblike: Parlament, Svet in Komisijo.

    1.8   EESO je prepričan, da je treba najprej razviti pravo, pomembno industrijsko politiko, na katero ne bodo vplivale odločitve finančnih špekulantov in ki bo imela za cilj trajnostni razvoj. Zbrati je treba praktične izkušnje z industrijsko politiko, ki so jo na podlagi Pogodbe o Evropski skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) izvajali v dveh pomembnih evropskih proizvodnih sektorjih, in jih nato po ustrezni posodobitvi ter prilagoditvi za spodbujanje trajnostnega razvoja uporabiti kot referenčno točko za prihodnje ukrepe (3).

    1.9   Prav z razvojem podjetij in socialne ekonomije ter njihove sposobnosti zagotavljanja inovativnih odgovorov bo Evropa lahko premagala krizo in ponovno oživila gospodarstvo.

    1.10   Socialni partnerji in organizacije civilne družbe bi si morali prizadevati za vzpostavitev „družbeno odgovornega ozemlja“ v smislu razvojne strategije, na katerem bi bilo mogoče uresničiti naslednje, med seboj usklajene strategije:

    strategijo vztrajanja in preživetja, ki ponuja možnost delovanja na zrelih trgih z večjo specializacijo in znižanjem stroškov ali pa z močno diverzifikacijo na sosednjih trgih ali z novimi rešitvami;

    strategijo inovativnih postopkov, izdelkov in storitev z odpiranjem novih trgov, tehnologij in materialov, ki naj bi privedli do novih izdelkov;

    nove pobude z uvedbo novih oblik podjetij, panog in pobud. Pomembno je, da se s predvidevanjem ugotovijo možni novi uspešni izdelki (npr. na vodilnih trgih), za katere naj bi namenjali nova vlaganja;

    teritorialno trženje, pri katerem si je treba s pomočjo sporazumov z raziskovalnimi središči prizadevati za odličnost, da se spodbuja razširjanje novih tehnologij;

    finančne pomoči s financiranjem razvoja, vključno z uporabo jamstev EIS (4);

    kapitalizacijo rizičnega sklada jamstvenih organizacij s sporazumom med upravami in bančnim sistemom, da se mikropodjetjem in malim podjetjem omogoči odlog plačil – tudi zato, da se ohrani raven zaposlenosti;

    konsolidacijo dolgov s kratkoročno zapadlostjo, da se mikropodjetjem in malim podjetjem omogoči, da se osredotočijo na proizvodnjo in trženje svojih izdelkov ter ustrezne poprodajne storitve;

    spodbujanje inovativnega storitvenega sektorja (ekološke ekonomije) z uporabo inovativnih možnosti usposabljanja v okviru Evropskega socialnega sklada (ESS);

    razvoj zahtevnih storitev za osebe, tudi z ovrednotenjem in krepitvijo socialnih in zdravstvenih središč (5);

    izvajanje infrastrukturnih ukrepov, ki prispevajo k bolj inovativnim odločitvam za gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida in ustvarjanju ustreznih pogojev za ugodnosti bivanja na nekem območju;

    krepitev meril energetske učinkovitosti in okoljskih meril pri javnih razpisih;

    spodbujanje nadomeščanja starih izdelkov z novimi in učinkovitejšimi s pomočjo financiranja;

    boljši dostop do informacij;

    olajšave pri uporabi surovin.

    1.11   Primerjava nacionalnih spodbujevalnih ukrepov v industrializiranih državah kaže, da vlade držav članic potrebujejo več skupne daljnovidnosti, predvsem glede spodbujanja trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti podjetij ter boljše usklajenosti z Evropsko komisijo. Poleg tega morajo besedam slediti dejanja. Države članice morajo nujno uresničevati svoje načrte, saj ima kriza resne posledice za podjetja in delavce.

    1.12   EESO pozdravlja prizadevanja, dogovorjena 7. maja 2009 na vrhu o zaposlovanju v Pragi za določitev smeri delovanja na nacionalni in evropski ravni skupaj s socialnimi partnerji na podlagi okrepljenega socialnega dialoga (6). Tako naj bi zagotovili močnejše upoštevanje ustvarjanja delovnih mest in ukrepov, potrebnih za spodbujanje povpraševanja.

    1.13   Lizbonska strategija mora ostati verodostojna in dokazati, da jo je mogoče prilagoditi novim okoliščinam, in sicer s pospešitvijo reformnih procesov in določitvijo jasnih prednostnih nalog in novih metod ter z zagotovitvijo skladnosti ciljev postlizbonske strategije, ki bi jih morali opredeliti v prihodnjih mesecih, s cilji trajnostnega razvoja EU.

    1.14   Evropske vlade se morajo bolj zavzeti za celovito izpolnjevanje na ravni Skupnosti prevzetih obveznosti v dogovorjenih rokih.

    1.15   Državna pomoč za podporo zaposlovanja v podjetjih, ki so se znašla v težavah, povezanih z globalizacijo in finančno krizo, mora temeljiti na pogojih, s katerimi se zagotavlja, da

    takšna pomoč ne vodi k večjemu protekcionizmu in ne ovira svobodne konkurence;

    se podjetja, ki prejemajo finančna sredstva, zavezujejo zlasti za ohranjanje ravni zaposlovanja;

    se spoštujejo kolektivne pogodbe in ohranja kupna moč delavcev;

    so v času zmanjšane proizvodnje delavcem na voljo usposabljanja za pridobitev novih kvalifikacij, in za to bi jih bilo treba spodbujati;

    podpora iz javnih sredstev ne postane oblika dohodka za delničarje prek dividend ali drugih oblik odkupa delnic;

    se s podporo po možnosti spodbuja razvoj novih izdelkov in storitev, v skladu z okoljevarstvenimi merili;

    pomoč ne izkrivlja konkurence, je časovno omejena in degresivna;

    so predvideni primerni mehanizmi za zaščito davkoplačevalcev.

    1.16   V zvezi s socialnim odzivom na krizo so bili doslej sprejeti predlogi neustrezni. Ustvarjanje delovnih mest in ukrepi za spodbujanje povpraševanja (tako npr. na ravni Skupnosti bolje usklajeni svežnji davčnih spodbud in ukrepi politike plač) niso dovolj upoštevani (7).

    1.17   Na področju določb za časovno omejene ukrepe v zvezi s trgom dela je treba zagotoviti, da se kratkoročno zaposlovanje poveže z ustreznim usposabljanjem, zlasti glede higiene in varnosti pri delu, in z zagotavljanjem ravni plač.

    1.18   Odbor meni, da je za prihodnost industrijske strukture v EU nujno in temeljnega pomena, da se na vseh ravneh sistema izobraževanja in usposabljanja sprejmejo ukrepi za ponovno usmerjanje mladih k tehničnim in naravoslovnim predmetom, da bi tako preprečili izginevanje vrednot, povezanih s proizvodnimi dejavnostmi, v prid vrednot s področja financ in špekulacij (8).

    1.19   EESO meni, da je v smislu gospodarskega okrevanja in trajnosti v industriji in storitvah treba okrepiti ukrepe na področju raziskav, inovacij in razvoja. Uporabiti bi bilo treba že obstoječe instrumente, kot so 7. okvirni program raziskav in tehnološkega razvoja ter Evropski tehnološki inštitut (ETI), vendar z jasno sektorsko usmeritvijo, na podlagi prednostnih nalog, ki so jih opredelile evropske tehnološke platforme.

    1.20   EESO izrecno zahteva pobudo Skupnosti v podporo sektorju poslovnih storitev, da bi razvili inovativne storitve in vsebine v korist državljanov, potrošnikov, delavcev in podjetij, zlasti v korist internacionalizacije in izvoza malih in srednje velikih podjetij.

    1.21   Odbor meni, da je treba, kot je izrazilo tudi njegovo predsedstvo (9), ponovno pretehtati merila za uporabo strukturnih skladov in še zlasti ESS, da se omogoči neposreden dostop na evropski ravni – tudi na sektorski osnovi – in s tem ponovno uporabo izkušenj ESPJ, ki so se pokazale kot učinkovite in hitro izvedljive.

    1.22   Na mednarodnem gospodarskem prizorišču je po mnenju komisije EESO prednostna naloga hiter zaključek večstranskih trgovinskih pogajanj (krog iz Dohe – Doha Round). To bi bilo pozitivno znamenje za mednarodne trge, s pomembnimi učinki za sedanjo krizo (10). EU lahko in mora v pogajanjih doseči močnejšo vodilno vlogo in nastopati enotno, da zagotovi uresničitev ambicioznih ciljev, s katerimi naj bi dosegli spoštovanje standardov ILO o temeljnih pravicah in svoboščinah delavcev in dostojnem delu, ki so osrednjega pomena za zagotovitev prihodnje rasti proizvodnje in storitvenega sektorja v Evropi.

    1.23   Nevarnost negativne spirale protekcionizma je v tem kontekstu zelo realna. Zato mora Komisija odločno uveljavljati zakone za zaščito trgovine v EU, odločno ukrepati proti dampingu in subvencioniranim izdelkom, nasprotovati in ukrepati proti neupravičenim protekcionističnim ukrepom ter okrepiti dialog z glavnimi trgovinskimi partnerji EU, da bi odpravili trgovinske konflikte.

    2.   Uvod

    2.1

    Proizvodni in storitveni sektorji so hrbtenica gospodarstva naše celine. Vzpostavitev enotnega trga jim je po zaslugi skupnih predpisov in standardov omogočila močan razvoj.

    2.2

    Ti sektorji se soočajo z velikanskimi izzivi:

    s finančnim zlomom, ki je s silovitostjo in istočasnostjo, ki jima ni primere, prizadel celotno svetovno gospodarstvo in spodkopal verodostojnost in zanesljivost trgov;

    z novo mednarodno delitvijo dela z ustreznimi racionalizacijami in prestrukturiranji industrije, ki jih terja novi svetovni trg. Nanj so v celoti, vendar z manjšimi obveznostmi, vstopile nove industrializirane države;

    s podnebnimi spremembami in okoljem, z nujnim ciljem, da je treba v interesu javnega zdravja, varstva okolja in trajnostnega razvoja – ki zahteva izboljšanje energetske učinkovitosti – posodobiti proizvodne cikle z novimi izdelki in postopki na podlagi čistih tehnologij;

    s človeškimi viri, s staranjem prebivalstva in močnimi tokovi priseljevanja, ki zahtevajo večjo prožnost in zaposlitveno mobilnost ter stalno izobraževanje in višje kvalifikacije, da se zagotovi boljša kakovost življenja in dela;

    s pomanjkljivostmi upravljanja, na svetovni in evropski ravni, s slabostmi na področju institucij, postopkov odločanja in pravil, kot dokazujeta sedanji mednarodni denarni sistem in kriza graditve Evrope;

    z regionalnimi razlikami, ki se v EU poglabljajo;

    z zmanjševanjem razpoložljivih virov, tako javnih proračunov, kot tudi bilanc podjetij. Obstaja nevarnost, da zato ne bo več mogoče ustrezno financirati potrebnih reform za ponovno oživitev gospodarstva in zaposlovanja.

    2.3

    Sedanja svetovna gospodarska kriza utegne otežiti prizadevanja sektorjev, da bi

    se prilagodili novi mednarodni delitvi dela;

    varovali ekosisteme in trajnostni razvoj;

    preusmerili k novim tehnologijam izdelkov in postopkov ter

    ustvarili več in boljših delovnih mest ter bolj zahtevnih kvalifikacij in poklicev.

    2.4

    Sedanje krize za podjetja niso samo boj za preživetje, temveč ponujajo tudi velike možnosti za razvoj in inovacije. Vendar podjetje ne sme biti prepuščeno samo sebi: treba je spodbujati podjetniški duh in ustvarjanje delovnih mest, da se čim prej izvedejo reforme za izboljšanje poslovnega okolja podjetij in zmanjšajo nepotrebne upravne obremenitve. Treba je ohraniti in izboljšati notranji trg, opogumljati tvegani kapital, spodbujati inovativnost in ukrepe prožne varnosti, sprejemati manj zakonodaje, vendar boljšo, ter vlagati v odnose med univerzami in znanostjo ter podjetji, izobraževanje in usposabljanje, zlasti na področju tehnično-naravoslovnih predmetov, in v razvoj vodilnih trgov.

    2.5

    EESO poudarja, da se je treba osredotočiti na sedanji položaj in možne prihodnje perspektive za ključne proizvodne in storitvene sektorje, zlasti turizma, ob upoštevanju različnih, med seboj tesno povezanih vidikov:

    mednarodne razsežnosti: kriza se je razvila v povezanih mednarodnih krogih, ki so se lahko posluževali inovativnih orodij, povsem zunaj moči regulativnih in nadzornih organov za posamezne trge in svetovni trg v celoti. Potekala je hkrati s procesi prilagajanja Evrope globalnemu scenariju, po katerem naj bi države BRIK (11) leta 2020 dosegle in morda presegle 30 % svetovnega BDP;

    institucionalne razsežnosti: izkazalo se je, da so institucionalni mehanizmi upravljanja na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni povsem nezadostni za vnaprejšnje ugotavljanje motenj, pravočasno sprejemanje ukrepov in sredstev za preprečevanje verižnega širjenja v posamezna regionalna in nacionalna gospodarstva ter za razvijanje obrambnih mehanizmov, s katerimi bi lahko omejili škodo;

    socialne razsežnosti: v marcu 2009 je stopnja brezposelnosti v območju eura dosegla 8,9 % (v primerjavi s 7,2 % v marcu 2008) in 8,3 % v EU-27 (6,7 % v marcu 2008), stopnja brezposelnosti mladih do 25 let pa je znašala 18,1 % v območju eura in 18,3 % v EU-27 (12);

    razsežnosti realnega gospodarstva: industrijska proizvodnja se je v EU-27 v decembru 2008 v primerjavi z decembrom 2007 zmanjšala za 12,8 %, gradbeništvo za 6,7 %, trgovina znotraj Skupnosti za 13,7 %, izvoz držav članic EU pa za 5,8 % (13). Padec v proizvodnji je prizadel zlasti kemično, tekstilno, avtomobilsko in kovinsko industrijo (z močnim upadom izvoza v avtomobilski industriji), kemično industrijo, telekomunikacije in zabavno elektroniko ter pri storitvah turizem (14);

    okoljske razsežnosti: energetska učinkovitost, boj proti podnebnim spremembam in trajnostna uporaba virov so neodložljivi izzivi – za ohranjanje in razvoj planeta in še posebej za Evropo, za blaginjo njenih državljanov, varstvo okolja in gospodarstvo kot celoto. To ima pomembne posledice za njegovo konkurenčnost, zlasti v jasnem, stabilnem in usklajenem regulativnem okviru;

    3.   Mednarodna razsežnost

    3.1

    V ZDA se je BDP v četrtem četrtletju leta 2008 zmanjšal za 1 %, v tretjem za 0,1 %. Japonski BDP se je v zadnjem četrtletju leta 2008 zmanjšal za 3,3 %, v tretjem za 0,6 %. V območju eura je BDP upadel za 1,5 %, v tretjem četrtletju za 0,2 % (15).

    3.2

    Stopnja brezposelnosti se hitro povečuje in se bo po napovedih OECD konec leta 2010 približala 12 %. Plače pa ob tem naraščajo počasneje ali pa ostajajo enake.

    3.3

    Komisija poudarja (16): „Dokler bo ponudba posojil skromna, bodo prizadevanja za spodbujanje povpraševanja in zaupanja potrošnikov oslabljena. […] Gre za svetovno krizo in okrevanje ne bo dokončano, dokler največji akterji svetovnega gospodarstva ne bodo spet rasli in medsebojno trgovali“.

    3.4

    Enako meni Evropska konfederacija sindikatov (ETUC): „Gospodarski položaj se bo predvidoma še poslabšal in izboljšal se bo šele, če bomo temeljito spremenili način razmišljanja: opustiti moramo udoben, vendar nerealen koncept vrnitve k „business as usual“, potrebujemo novo gospodarsko realnost, ki vlaga v ljudi, inovacije in trajnostni razvoj. Potrebno je tudi ovrednotenje vloge vlade

    pri ureditvi trgov,

    pri javnih službah in

    v boju proti neenakosti plač“ (17).

    3.5

    Na srečanju G-20 18. marca 2009 je evropsko združenje podjetnikov (BUSINESSEUROPE) poudarilo, da „gospodarska kriza uničujoče vpliva na podjetja, ker imajo glavna gonila rasti omejen dostop do finančnih sredstev. (…) Da bi preprečili propad svetovnega gospodarstva, so potrebni ukrepi za oživitev gospodarstva“ (18).

    4.   Institucionalna razsežnost

    4.1

    Nastajata vedno širši konsenz in vse tesnejše sodelovanje za sprejemanje izrednih ukrepov in za politične odzive na nujna vprašanja, da bi ne glede na trenutno obstoječa pravila za vsako ceno ohranili podjetja, predelovalne sektorje, proizvodne dejavnosti in storitve, zaposlitve, dohodke ter porabo gospodinjstev.

    4.2

    Politika, da se poskuša omejiti gospodarske, zaposlovalne in socialne posledice krize s sproščanjem v notranjosti nakopičenih napetosti na sosednje države, ni samo napačna rešitev problema, temveč prinaša tudi nevarnost gospodarskega nacionalizma in protekcionizma. Ti bi uničili okvire mednarodnega sodelovanja in regionalnega povezovanja, ki so bili v Evropi in v svetu v zadnjih letih vzpostavljeni s tolikšnimi napori.

    4.3

    Po mnenju EESO so za vsakršen ukrep za obvladovanje krize bistveni in nujni naslednji elementi:

    vzpostavitev novega okvira za mednarodno sodelovanje, ki bi temeljil na preglednih pravilih in omogočal zgodnje odpravljanje (celo latentnih) pomanjkljivosti mednarodnega gospodarskega, monetarnega in finančnega sistema ob hkratnem ohranjanju proste mednarodne trgovine;

    takojšnja proučitev možnosti za novo socialno pogodbo s finančnim sektorjem, močno preoblikovanje regulative in boljši nadzor mednarodnega finančnega trga ter boljši javni nadzor svežnjev za spodbujanje, da se zagotovi, da bo finančna podpora brez zamud in birokratskih dodatnih bremen prišla tudi do delavcev, potrošnikov in podjetij, ter da se ohrani prosta mednarodna trgovina;

    zaščita temeljev EU glede:

    enovitosti evropskega trga;

    prostega pretoka oseb, blaga, kapitala in storitev;

    razvoja in celovitega izvajanja skupnih politik, zlasti politike konkurenčnosti;

    podjetniške svobode in varstva evropskega socialnega modela.

    izvajanje usklajenih, sorazmernih, preglednih in degresivnih ukrepov, da se zmanjšajo sistemska tveganja;

    varovanje in krepitev konkurenčnosti in trdnosti proizvodnih in storitvenih sektorjev v Evropi;

    krepitev gospodarstva, ki temelji na znanju;

    izboljšanje znanja človeških virov, vključno z vodilnimi delavci;

    kvalificiranje izdelkov in postopkov, usmerjenih k varstvu okolja, energetski učinkovitosti in uporabi materialov, ter zagotavljanje okvirnih pogojev za njihovo razširjanje na trgu;

    podpora razvoju „družbeno odgovornega ozemlja“;

    nikakršno povečevanje upravnih in ureditvenih bremen za evropska podjetja;

    razvoj usklajenega pristopa pri mednarodnih predpisih o izdelkih (19);

    izboljšanje dostopa do posojil, zlasti za mala in srednje velika podjetja.

    4.4

    EESO je trdno prepričan, da je zaradi trenutne krize potreben institucionalni preskok k boljšemu gospodarskemu povezovanju, namenjenemu razvoju gospodarstva kakovosti ter več in boljšim delovnim mestom.

    4.5

    Še nujnejši pa je po mnenju EESO kvalitativni preskok k tesnejšemu političnemu povezovanju v Evropi. To povezovanje je namreč edina možnost za vzpostavitev ravnotežja med odpovedjo nacionalnemu egoizmu in prednostnim nalogam ter potjo v skupno prihodnost.

    4.6

    EESO je prepričan, da je samo na podlagi oživitve projekta graditve Evrope v duhu, ki je navdihoval Jeana Monneta ob podpisu in uresničitvi Pariške pogodbe, s katero je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, mogoče ustvariti temelje za ponovno oživitev evropskega gospodarstva.

    4.7

    Treba je čim prej zaključiti proces ratifikacije Lizbonske pogodbe, da se zagotovi institucionalna zgradba Evropske unije, ki se bo zmožna odzivati z bolj usklajenimi ukrepi.

    5.   Socialne razsežnosti krize: vpliv na delavce in obeti za prihodnost

    5.1

    V zadnjih mesecih so je število prestrukturiranj podjetij dramatično povečalo. Številna podjetja so začela izvajati načrte za odpuščanja, kar ima občutne socialne posledice, tudi za prihodnost mladih (20). Druga podjetja so razglasila stečaj.

    5.2

    EESO je prepričan, da bodo človeški viri bistveni za uspešno ponovno oživitev konkurenčnosti EU, tako v smislu znanj in usposobljenosti delovne sile kot v zvezi z novim modelom menedžerskega upravljanja.

    5.3

    Za EESO so vlaganja v zaposlene in ohranjanje zaposlenosti ključnega pomena za spodbujanje konkurenčnosti evropske industrije, tako na področju novih znanj in spretnosti delavcev kot tudi v zvezi z novim modelom družbene odgovornosti podjetij (21).

    5.4

    Glede na obseg krize je treba delavcem, ki so žrtve recesije, hitro dati na voljo načrte za usposabljanje in zaposlovanje v podobnih in hitro rastočih sektorjih, kot so npr. obnovljivi viri energije.

    5.5

    Pretehtati bi morali tudi ukrepe za podporo gospodinjstvom, tudi zato, da bi spodbudili povpraševanje (22).

    6.   Razsežnost realnega gospodarstva: ponovna oživitev proizvodnih in storitvenih sektorjev

    6.1

    Deindustrializacija. Morda so Komisija in številne države članice v zadnjih letih, zlasti ob prelomu stoletja, industrijski politiki namenjale manj pomena in dajale prednost blaginji, ki je izhajala iz razvoja kompleksnih finančnih sistemov pretežno na podlagi severnoameriških modelov.

    6.2

    Leta 2005 je EU sprejela usmeritve za celostno evropsko industrijsko politiko, ki temelji na kombinaciji sektorskih in medsektorskih ukrepov. Temu je leta 2007 – kot prispevek k strategiji EU za rast in zaposlovanje – sledila vmesna ocena (23). Leta 2008 je EU pripravila akcijski načrt za trajnostno industrijsko politiko (24), do katerega je EESO že zavzel stališče (25).

    6.3

    Osrednja vloga družbeno odgovornih in konkurenčnih podjetij, podjetij socialne ekonomije ter vse bolj kvalificiranega in k soudeležbi usmerjenega zaposlovanja mora biti referenčna točka za ukrepe, ki spodbujajo gospodarsko dejavnost na področju proizvodnje in storitev.

    6.4

    Lizbonska strategija mora ohraniti verodostojnost. Države članice in institucije EU morajo dokazati, da so svoje ukrepe zmožne prilagoditi novim okoliščinam, in sicer z določitvijo jasnih prednostnih nalog in novih metod, ki naj bi v prihodnjih mesecih omogočile opredeliti postlizbonsko strategijo. Treba je pospešiti reformne procese in določiti jasne, natančne prednostne naloge, z uresničljivimi in preverljivimi roki.

    6.5

    Po mnenju EESO bi moral razvoj evropskih proizvodnih in storitvenih sektorjev potekati na podlagi izboljševanja kakovosti postopkov in izdelkov. EESO poziva EU, naj v tem pogledu odločno ukrepa.

    6.6

    Po mnenju EESO bi morala takšna industrijska strategija vključevati:

    znatna vlaganja v nove stavbe in trajnostno obnovo stavb, zlasti javnih in industrijskih (26), z materiali z nizko toplotno prevodnostjo, kot so kompozitni materiali na osnovi stekla ali keramike, da bi zmanjšali porabo;

    znatna vlaganja v izboljšanje energetske učinkovitosti, povečanje zmogljivosti za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije ter razvoj tehnologij za zajemanje in skladiščenje CO2;

    vlaganja v načrte za okolju prijazni promet, kot je npr. pobuda European Green Car (Evropski ekološki avtomobil), ki jo je predlagala Evropska komisija (27), ter v bolj lokalizirano proizvodnjo in boljše ravnanje z odpadki;

    boljši dostop proizvodnega sektorja do naložbenih skladov, ki jih podpira vlada, za spodbujanje inovativnosti ter razvoj čistih tehnologij in postopkov v avtomobilski industriji in sektorju predelave kovin. Pri tem naj bi se spet oprli na pobudo Factories of the Future (Tovarne prihodnosti), ki jo je predlagala Komisija, in jo razširili (28);

    razširitev opredmetenih in neopredmetenih omrežnih infrastruktur na evropski ravni, zlasti širokopasovnih informacijskih tehnologij, z okrepitvijo pobude EU i2020, tj. pretehtane naložbe in infrastrukture v podporo povezovanju razširjene EU.

    6.7

    Treba je obravnavati posebne težave malih in srednje velikih podjetij, zlasti v zvezi s pomanjkanjem dostopa do posojil. Trenutno skladi, namenjeni MSP, ne dosegajo svojih ciljev.

    6.8

    Pobuda Small Business Act (Akt za mala podjetja), o kateri se je Odbor že opredelil (29), „ne izpolnjuje tega izziva, zlasti v teh težkih finančnih in gospodarskih časih,“ ker nima primernih finančnih sredstev. Kljub temu je treba v državah članicah zagotoviti polno, pravočasno in sistematično uporabo te pobude.

    6.9

    Še zlasti v sedanjem položaju so – poleg dostopa do posojil, kot je Odbor že večkrat poudaril – izjemnega pomena

    hitro sprejetje statuta evropske zasebne družbe, še posebej nujnega za mala in srednje velika podjetja (30), ob spoštovanju pravic delavcev;

    revizija direktive EU o zamudah pri plačilih;

    spodbujanje vloge grozdov kot gonila teritorialnega razvoja, z vzpostavitvijo „funkcionalnih proizvodnih grozdov“ na evropski ravni, koristnih zlasti za proizvodni in storitveni sektor;

    izvajanje pobud Skupnosti za „mentorstvo“ novim malim in srednje velikim podjetjem in novoustanovljenim podjetjem, za povečanje stopnje njihove uspešnosti in olajšanje njihovega dostopa do mednarodnih trgov;

    stalno preverjanje ravni ranljivosti sektorjev, da se preprečijo „odpovedi trga“, in razvijanje predvidevajočih razvojnih perspektiv.

    6.10

    V zvezi s posameznimi sektorji je Komisija po obsežnem javnem posvetovanju ugotovila vrsto proizvodnih sektorjev, na katerih naj bi okrepili spodbujevalne ukrepe. V zvezi z začetno fazo pobude Vodilni trgi je bilo opredeljenih šest trgov (31):

    e-zdravje,

    zaščitna oblačila,

    trajnostna gradnja,

    recikliranje,

    bio izdelki in

    obnovljivi viri energije.

    6.11

    Metodo, ki jo uporablja Komisija, bi morali razširiti tudi na druga področja. To pomeni, da bi morali opredeliti sektorje, v katerih je mogoče z usklajenimi ukrepi ter s ključnimi političnimi instrumenti, okvirnimi pogoji in tesnejšim sodelovanjem med glavnimi udeleženci pospešiti razvoj trga brez poseganja v dinamiko konkurence (32). To velja tudi za razvoj evropske obrambne industrije, ki bi morala – po ustanovitvi Evropske obrambne agencije in napredku, doseženem na področju skupne varnosti (33) – postati predmet bolj usklajene evropske politike.

    6.12

    Učinkovita evropska industrijska politika mora upoštevati posebne razmere posameznih sektorjev: od industrije motornih vozil (avtomobilov, tovornjakov, motornih koles (34) prek kemične industrije do ladjedelništva, premogovništva in jeklarstva, gradbeništva, industrije stekla in keramike, cementa, tekstilnih izdelkov in oblačil, agroživilske industrije, predelave kovin in elektromehanike, letalske in vesoljske industrije, informatike in telekomunikacij do energetike, zdravstvenih storitev itd.

    6.13

    EESO meni, da je tudi zaradi podpore uvajanju inovacij na trg pomemben nadaljnji razvoj novih instrumentov industrijske politike, kot so skupne tehnološke pobude, inovativni pristopi na področju javnih naročil ter akcijski načrt za trajnostno proizvodnjo in porabo.

    6.14

    Tudi v storitvenem sektorju je treba po mnenju EESO pospešiti liberalizacijo, zlasti v zvezi s storitvami svobodnih poklicev in še obstoječimi omejitvami na področju pristojbin in izdajanja dovoljenj.

    6.15

    EESO izrecno zahteva pobudo Skupnosti v podporo sektorju poslovnih storitev s ciljem razvoja inovativnih storitev in vsebin v korist državljanov, potrošnikov in podjetij, pospešitve prehoda na digitalne tehnologije in razširjenosti širokopasovnih storitev ter s tem odprave ovir za digitalne upravne storitve in interoperabilnost sistemov.

    6.16

    Po mnenju EESO bi bilo treba v odnosih s preostalim svetom okrepiti in zaostriti skupno zunanjo politiko.

    7.   Razsežnost trajnostnega razvoja

    7.1

    Odbor je podpiral (35) in podpira pobude za razvoj ukrepov za spodbujanje trajnostnega pridobivanja, proizvodnje in porabe, ki so v celoti skladni z drugimi politikami Skupnosti. Tako bi možne težave lahko spremenili v priložnosti za konkurenco.

    7.2

    EESO je prepričan, da se mora EU še naprej usmerjati k zahtevnim ciljem, vendar morajo biti ti cilji podprti s pravnimi in finančnimi sredstvi, ki ne bodo zmanjševali konkurenčnosti Evrope in imeli za posledico večja bremena za podjetja in državljane, temveč bodo podpirali najboljše prakse, inovativne procese in tehnološke izboljšave.

    7.3

    EESO poudarja, da je pomembno sprožiti primerne pobude, da bi v svetovnem merilu prevzeli vodilno vlogo na področju energetske učinkovitosti, pri krepitvi zmogljivosti za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije in razvoju tehnologij za zajemanje CO2.

    V Bruslju, 1. oktobra 2009

    Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

    Mario SEPI


    (1)  O tem je nekdanji komisar za konkurenco Mario Monti v uvodniku za Corriere della sera 10. maja 2009 izrazil zaskrbljenost glede preživetja evropskega modela, ki temelji na notranjem trgu.

    (2)  Priznavanje poklicnih kvalifikacij, obdavčevanje kapitalskih dohodkov, združevanje pokojninskih prispevkov iz službovanja v različnih državah itd.

    (3)  Glej evropsko platformo Manufuture (www.manufuture.org) in pogovor z Étiennom Davignonom o uresničevanju Davignonovega načrta (Bruselj, 14.1.2008; www.ena.lu).

    (4)  EIS: Evropski investicijski sklad, ki ga financira Evropska investicijska banka (EIB). Glej prvi del Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (Competitiveness and Innovation Framework Programme, CIP).

    (5)  Glej vodilni trg Spletna medicina (COM (2007) 860) in točko 6.10 tega mnenja.

    (6)  Mnenje Odbora o rezultatih vrha o zaposlovanju (CESE 1037/2009); mnenje še ni objavljeno v UL.

    (7)  Glej predloge o vseevropskem zmanjšanju stopenj DDV na delovno intenzivne storitve, ki jih je odobril Evropski svet na zasedanju novembra 1997 v Luksemburgu.

    (8)  Poročilo ELECTRA, priporočilo št. 13: „Doseči, da bi se v vseh državah članicah EU vsaj 50 % srednješolcev vpisalo na univerze in da bi jih med temi vsaj 25 % izbralo tehnični, inženirski ali naravoslovni študij.“

    (9)  Pismo predsednika EESO M. Sepija predsedniku Evropske komisije J. M. Barrosu ob evropskem socialnem vrhu v Pragi.

    (10)  Mnenje o pogajanjih o novih trgovinskih sporazumih – stališče EESO, UL C 211, 19.8.2008, str. 82-89,in mnenje o zunanji razsežnosti prenovljene lizbonske strategije (še ni objavljeno v UL).

    (11)  Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska.

    (12)  Eurostat STAT, 30.4.2009.

    (13)  SEC(2009) 353.

    (14)  OZN: Svetovna turistična organizacija, World Tourism Barometer, vol. 7, št. 2. junij 2009.

    (15)  V prvem četrtletju leta 2009 se je v primerjavi s prejšnjim četrtletjem zmanjšal za 2,5 %. Maja 2009 se je industrijska proizvodnja EU v primerjavi z letom prej zmanjšala za 15,9 % ( v predelovalni industriji za 16,8 %) – glej SEC 2009/1088**, 20.7.2009.

    (16)  COM(2009) 114.

    (17)  Povzetek resolucije ETUC o evropskem načrtu za oživitev gospodarstva (5.12.2008; www.etuc.org/, povezava Resolutions).

    (18)  Glej BUSSINESSEUROPE, sporočilo 17.3.2009 o „G20 Business Event“, www.businesseurope.eu/).

    (19)  International Product Regulations (IPR).

    (20)  V UE-27 je bilo v prvem četrtletju 2009 brezposelnih 5 milijonov mladih, kar pomeni 18,3 % stopnjo mladinske brezposelnosti EUROSTAT, 23.7.2009.

    (21)  To bo tudi zaradi posledic, ki jih bodo na mala in srednje velika podjetja imele zahteve, predvidene v sporazumu Basel II glede razmerja lastnega kapitala in posojilnih tveganj, vedno težje. Zato bi morali na ravni EU proučiti, kako bi bilo mogoče te posledice ublažiti.

    (22)  Glej kazalnik Consumer Confidence (graf 6) v Business & Consumer Survey Results, GD ECFIN, junij 2009.

    (23)  COM(2007) 374.

    (24)  COM(2008) 397.

    (25)  Mnenje o trajnostni potrošnji in proizvodnji, UL C 218, 11.9.2009, str. 46-49.

    (26)  Poročilo 2008/2009, Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov, 9.3.2009.

    (27)  Glej COM(2008) 800 (Evropski načrt za oživitev gospodarstva).

    (28)  Prav tam.

    (29)  Mnenje EESO, UL C 182, 4.8.2009, str.30.

    (30)  Glej mnenje Odbora o evropskem pravnem statutu za mala in srednje velika podjetja (UL C 125, 27.5.2002, str. 100).

    (31)  COM(2007) 860.

    (32)  Svet za konkurenčnost, 4.12.2006: sklepne ugotovitve o politiki inovativnosti in konkurenčnosti.

    (33)  Mnenji o prenosu obrambnih proizvodov in o evropski obrambi (UL C 100, 30.4.2009, str. 109, in C 10, 14.1.2004, str. 1).

    (34)  Zlasti sektor proizvodnje motornih koles v EU bi moral biti deležen podpor in spodbud držav članic, podobno kot avtomobilski sektor, saj v enaki meri trpi zaradi sedanje krize.

    (35)  Mnenje Odbora o okolju prijazni proizvodnji (UL C 224, 30.8.2008, str. 1).


    Top