16.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/57

1.1

Okoljska politika je danes eden glavnih družbenih izzivov za oblasti in za nosilce odločanja v gospodarstvu. Počasnost soočanja z okoljskimi problemi na mednarodni ravni ne more več biti izgovor za odlaganje zakonodajnih in vedenjskih sprememb, potrebnih za dosego temeljnega cilja EU: uresničitev trajnostnega razvoja.

1.2

Evropska industrija ima precejšnje možnosti, da postane trajnostno gospodarstvo, vendar bo njen uspeh vedno bolj odvisen od inovativnih sposobnosti na področju sprememb v industriji kot posledic odprtja trgov, globalizacijskega procesa ter tehnoloških in kognitivnih sprememb, ki jih pospešuje vse večja dovzetnost za načela varstva okolja in naravnih virov.

1.3

Odbor meni, da se morajo vsi gospodarski in socialni akterji – tako javni kot zasebni ter nosilci političnega odločanja in oblasti – v polni meri zavedati dejstva, da smo pred novo industrijsko revolucijo, ki v središče razvoja postavlja kakovost življenja in okolja in terja nov, celostni pristop načrtovanja, proizvodnje, porabe, ohranjanja in upravljanja naravnih virov.

1.4

Odbor meni, da je nujno preiti z defenzivnega in reaktivnega na odločen in proaktiven pristop, ki bo pripravil prihodnost tako, da bo na ravni EU in držav članic vzpostavil jasen in stabilen okvir za pozitivne ukrepe na trajnostni osnovi, da bi pospešili:

1.5

Po mnenju EESO je pomembno, da ta nov proaktiven pristop temelji predvsem na preprečevanju in ne na naknadnih popravnih ukrepih; temelji naj na poenotenih postopkih za vse subjekte, v okviru evropskega kodeksa za okolje, koristnega tako za zakonodajalca kot za gospodarske subjekte in potrošnike.

1.6

Odbor je prepričan, da bi morali biti za tehnološki razvoj in inovacije odgovorni predvsem podjetniki in oblasti. Vendar pa je treba tako ene kot druge spodbujati, opogumljati in podpirati s primernimi evropskimi, nacionalnimi in lokalnimi strategijami ter z javno-zasebnimi partnerstvi, ki omogočajo in sproščajo vire, temeljnega pomena za odzivanje na te izzive.

1.7

Po mnenju Odbora je bistveno, da se nove in trajnostne pobude industrije na ravni EU vključijo v strukturne sklade ter v inovacijske, raziskovalne in izobraževalne programe Skupnosti in ustrezne finančne instrumente.

1.8

Odbor opozarja Komisijo in države članice na potrebo po pospešitvi sprejetja konkretnih ukrepov za poenostavitev, da bi odpravili nepotrebne obremenitve in zmanjšali rastoče gospodarske stroške, povezane z birokratskimi in tehničnimi obremenitvami sedanje okoljske zakonodaje, ki jo bo treba racionalizirati in dosledno konsolidirati.

1.8.1

Poleg okoljske politike, ki naj bo čim jasnejša, uporabniku prijazna in brez dodatnih finančnih obremenitev, posebno za mala in srednje velika podjetja, je treba zagotoviti tesno usklajevanje in razvoj več strategij in instrumentov na raznih ravneh. Načelo „manj in boljša zakonodaja“ se mora preliti v konsolidirana in dosledno oblikovana besedila okoljskih predpisov, ki procesu prilagajanja spremembam v industriji zagotavljajo pravno gotovost in preglednost ter so usmerjena k boljšemu varstvu naravnih virov in okolja kot tudi k uporabi trajnostnih in konkurenčnih tehnoloških inovacij na svetovnih trgih. Malim in srednje velikim podjetjem je treba omogočiti, da bodo lahko nosila stroške za izpolnjevanje zahtev, ne da bi ogrozila svojo konkurenčno prednost.

1.9

Odbor poudarja, da je treba hitro sprejeti celostno dolgoročno strategijo Skupnosti, ki bi javnim in zasebnim nosilcem odločanja zagotovila, da bodo lahko izvedli tehnološke in organizacijske prilagoditve, potrebne za izpolnjevanje zahtevnih okoljevarstvenih standardov.

1.10

Pakt stabilnosti in rasti bi morali po potrebi prilagoditi, da bi bolje upoštevali cilje lizbonske in göteborške strategije glede okoljske trajnosti, in da bi – jasno, pregledno in brez izkrivljanja konkurence – spodbujali potrebne dolgoročne javne naložbe ter jih izključili iz opredelitve „javnega primanjkljaja“.

1.11

Države članice bi morale v svoja letna poročila o lizbonskem procesu vključiti informacije o letnih načrtih vlaganj, ki jih pripravljajo na okoljevarstvenem področju, in rezultate ocen ex post njihovih zakonodajnih in finančnih ukrepov. Ti že obstoječi podatki bi morali bolje osvetliti okoljski vidik; ta bi moral postati sestavni del zbirnega poročila Komisije, ki bi ga morala Komisija vsako leto predložiti Evropskemu svetu na spomladanskemu zasedanju, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

1.12

Po mnenju Odbora je pomembno, da nacionalne strategije poudarjajo pozitivne učinke različnih gospodarskih instrumentov in davčnih spodbud na okolje. To velja predvsem za obdavčitev, za katero potekajo prizadevanja za rešitve na ravni EU (1) in ki vpliva na:

1.13

Treba je pospešiti opredelitev skupnih ciljev, ki jih je mogoče kvantificirati, in sicer zato, da bi lahko uresničili ambiciozne sklepe, sprejete na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta in na srečanju ministrov za okolje, ki mu je sledil.

1.14

Odbor poudarja temeljno vlogo, ki jo morajo igrati socialni partnerji in predstavniki organizirane civilne družbe pri obvladovanju problemov v zvezi s konkurenco, energijo in okoljem na različnih ravneh, od evropske naprej, v več panogah obenem ali v posameznih industrijskih panogah; ti problemi odločilno vplivajo na številne industrijske panoge, zahtevajo velike strukturne prilagoditve, predvsem v proizvodnem sektorju, zanje pa sta potrebna tesno usklajevanje in celosten pristop, ob stalnem prizadevanju za poenostavitev in odpravo odvečnih birokratskih bremen.

1.15

Ker gre za okoljske probleme, trajnostno uporabo naravnih virov in ustvarjanje novih, okolju prijaznejših tržnih možnosti ter novih in zahtevnejših delovnih mest ob upoštevanju okoljskih zahtev, je treba po mnenju Odbora vzpostaviti okvirne razmere, ki so prijazne podjetjem in delavcem, pospešujejo inovacijski potencial podjetij in delavcev ter prizadevanja na gospodarskem, socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju; ta so zanje nenehna nujnost, da lahko na trgu ostanejo konkurenčni.

1.16

Kot so EESO, visoki predstavniki Komisije, Svet in Evropski parlament večkrat poudarili, je nujno treba zmanjšati upravno in birokratsko obremenitev podjetij, da bi sprostili gospodarske in socialne sile in jih preusmerili k trajnostnemu posodabljanju delovnega okolja ter proizvodnih in organizacijskih struktur.

1.17

Treba je dosledno izvajati celostno, proaktivno politiko podjetja, ki zmore povezovati zavzemanje za varstvo okolja s krepitvijo konkurenčnosti, varuje kakovost življenja in dela ter obenem povečuje stopnjo zaposlenosti in zagotavlja ozaveščene in ustrezno kvalificirane delavce: krepitev programov za raziskave in tehnološki razvoj, programov za inovativnost in konkurenčnost in programa LIFE+ je treba izvesti tako, da bodo dostopnejši in bolj združljivi z instrumenti strukturnih ukrepov in ozemeljske kohezije.

1.18

V svojih prizadevanjih za razvoj družbe znanja mora biti Skupnost pozorna na to, da v programe splošnega in poklicnega izobraževanja – od osnovne šole pa vse do poklicnega, menedžerskega in znanstvenega usposabljanja – vključuje okoljske vidike.

1.19

Treba je dosledno upoštevati vplive socialnih, gospodarskih in okoljskih vidikov na nacionalni in mednarodni ravni, da se lahko podjetja na enakopravni podlagi merijo s svetovnim trgom ter da se pri trajnostnem razvoju upošteva nova, večja medsebojna odvisnost, ki je nastala med državami in velikimi celinskimi gospodarskimi območji.

1.20

Evropa mora biti na dvostranski in večstranski ravni zmožna nastopati z enotnim stališčem, da v sporazumih, sklenjenih v okviru Svetovne trgovinske organizacije in na dvostranski ravni, poleg socialne razsežnosti zagotovi tudi pomembno razsežnost spoštovanja okolja.

2.1

Evropski svet je na zasedanju 8. in 9. marca 2007 v Bruslju namenil posebno pozornost okoljskim temam in podnebnim spremembam. Začrtal je konkretne cilje.

2.1.1

Začrtani cilj je zmanjšanje emisij CO2 v primerjavi s količinami iz leta 1990 za 20 do 30 % do leta 2020 in za 60 do 80 % do leta 2050.

2.2

V letnem poročilu 2007 o napredku lizbonske strategije za rast in zaposlovanje se je Komisija osredotočila na podnebne spremembe, ekološke inovacije, energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije in energetske trge.

2.2.1

Poročilo poudarja, da bi lahko z zavzetim delovanjem na tem področju prišli do učinkovitih rešitev za okoljske probleme, trajnostne uporabe naravnih virov in ustvarjanja novih tržnih možnosti in delovnih mest.

2.3

Na zasedanju Sveta za okolje 20. februarja 2007 je bilo poudarjeno, da se prenovljena strategija EU za trajnostni razvoj in lizbonska strategija za rast in zaposlovanje medsebojno dopolnjujeta in da lizbonska strategija bistveno prispeva k uresničevanju najpomembnejšega cilja, trajnostnega razvoja. Svet je poudaril tudi pomen okrepljenega varstva okolja, ki bi moralo veljati za enega od treh temeljnih stebrov trajnostnega razvoja, in potrebo po vključitvi okoljskih vidikov v vse politike.

2.4

Dobro zasnovana okoljska politika, ki ustrezno upošteva potrebna prilagoditvena obdobja in vključuje načela boljše zakonodaje ter poenostavitve predpisov in birokratskih postopkov, lahko z aktivnim spodbujanjem ekoloških inovacij in učinkovito uporabo virov pozitivno prispeva h konkurenčnosti, rasti in zaposlovanju. Treba je preprečiti krpanje zakonodaje, ki povzroča nenehno spreminjanje obstoječe zakonodaje.

2.5

Svet je Komisijo pozval, naj čim prej predstavi zeleno knjigo o tržno zasnovanih instrumentih kot sredstvih za delovanje na področju okolja. V knjigi bo treba navesti možne nove, gospodarne instrumente za okoljsko politiko, ki naj bi jih uporabljali skupaj z zakonodajo in finančnimi spodbudami v državah članicah. S temi ukrepi naj ne bi povzročali izkrivljanj konkurence; poskušali naj bi dosegati okoljsko učinkovitost v vseh proizvodnih sektorjih, ob ohranjanju lokalnih rešitev za lokalne probleme.

2.5.1

Odbor je poudaril: „Da pa bo strategija trajnostnega razvoja dala resnično spodbudo, jo je treba izvajati s pomočjo konkretnih merljivih ciljev in nalog, na podlagi stroge analize“. V dokumentu Sveta o pregledu strategije EU za trajnostni razvoj piše: „Prenovljena strategija sicer vsebuje številne cilje in ukrepe, ki pa jih ne povezuje z merljivo analizo podatkov in trendov ali kakovostno analizo vprašanj in problemov“ (2).

2.6

Zaradi izkušenj, ki sta jih EESO in CCMI zbrala pri pripravi številnih mnenj na to temo, je zato bistvenega pomena, da se CCMI loti obširne tematike učinkov evropskih okoljevarstvenih predpisov na spremembe v industriji.

2.7

Na zasedanju Sveta za konkurenčnost 4. decembra 2006 je bil poudarjen pomen spodbujanja ekoloških inovacij (predvsem v industriji), konkurenčnosti ter raziskav in razvoja, ob polnem izkoriščanju možnosti, ki jih ponujajo vodilni trgi na področjih, kot so:

Tem bi morali dodati še učinkovito uporabo materialov (3).

2.7.1

Cilj je doseči, da Evropa na področju ekoloških inovacij prevzame vodilno vlogo in na področju uporabe energije postane najučinkovitejše območje sveta.

2.8

Komisija CCMI se je v zadnjih letih, predvsem v obeh mnenjih, ki jih je sprejel Evropski ekonomsko-socialni odbor – Spremembe v industriji: sedanje stanje in perspektive iz septembra 2003 in Trajnostni razvoj in spremembe v industriji iz septembra 2006 (4) – poglobljeno ukvarjala z ukrepi za zajezitev povpraševanja. Ti mnenji sta proučevali predvsem dinamiko „razvoja, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi s tem ogrozil možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij“ (5).

2.9

V tem mnenju na lastno pobudo pa naj bi to tematiko podrobneje proučili z vidika ponudbe okoljsko trajnostnih načinov proizvodnje in analizirali evropske okoljevarstvene predpise, ki močno vplivajo na način dela proizvodne industrije in distribucije, z rastočim vplivom na izdelke, postopke in ponujene storitve.

2.10

Ko bo integrirana politika do proizvodov (IPP) določena in ko bodo ovrednotene vse njene operativne posledice, bo postala sestavni del strategije Skupnosti, namenjene trajnostnemu razvoju. Vsi izdelki vplivajo na okolje med proizvodnjo, uporabo ali tedaj, ko jih odstranijo kot odpadek. Enako velja tudi za storitve. EU poskuša s pomočjo ukrepov, kot so znak za okolje, Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) ali prostovoljni sporazumi, gospodarske subjekte in civilno družbo spodbuditi k zavzemanju za varstvo okolja.

2.11

Za zagotavljanje učinkovitega varstva okolja je potrebna natančna ocena vplivov človekovih odločitev in ravnanja na okolje. Vplive na okolje je mogoče proučiti vnaprej, s pomočjo sistema za oceno okoljskih vplivov javnih in zasebnih projektov, ali pa a posteriori, z okoljskimi pregledi, izvedenimi v državah članicah z vključitvijo vseh ustreznih strani.

2.11.1

Enaka pozornost mora veljati trajnostni industrijski politiki in trajnostni potrošnji.

2.12

Poleg tega so za škodo, povzročeno zaščitenim naravnim območjem in vodam, ter za onesnaževanje tal zdaj predvidene sankcije. Načelo, da plača povzročitelj, je bilo udejanjeno s sprejetjem direktive o okoljski odgovornosti v letu 2004. Na podlagi te direktive je mogoče odgovornemu za škodo, povzročeno okolju, naložiti odpravo te škode. Obstajajo tudi evropski predpisi o odstranjevanju odpadkov, embalaži, zaščiti pred hrupom, onesnaževanju voda in ozračja, podnebnih spremembah, tehnoloških in naravnih tveganjih ter nesrečah v zvezi z nevarnimi snovmi (6).

2.13

Sistematično vključevanje okoljskih zahtev v snovanje izdelkov (7) za zmanjševanje negativnih vplivov na okolje v celotnem življenjskem ciklusu izdelka je na vse bolj globaliziranem trgu daljnosežnega pomena in predmet jasnih evropskih predpisov. Uvršča se med prednostne naloge Šestega okoljskega programa (2002–2012) Evropske unije, ki predvideva pripravo in sprejetje sedmih tematskih strategij (8), do katerih se je EESO že opredelil in ki se tako v splošnem kot v podrobnem nanašajo na sistem proizvodnje in distribucije.

2.14

Komisija CCMI v celoti zagovarja cilj, da je treba pri snovanju izdelkov ter proizvodnih in distribucijskih postopkov že od samega začetka upoštevati okoljske zahteve; to mora biti izvedeno kot sestavni del lizbonske strategije, da se evropski industriji, v kateri poteka preobrazba, povrne konkurenčnost, ne samo z ozirom na trajnosten in koherenten razvoj, temveč tudi z ozirom na poenostavitev in racionalizacijo ter zmanjševanje tehnične in upravne obremenitve podjetij, posebno manjših.

2.15

Z opredelitvijo koherentnega okvira ukrepov za upoštevanje okoljskih zahtev pri zasnovi, razvoju, distribuciji in odstranjevanju vseh izdelkov, ki rabijo energijo, je zajetih več kot 70 % izdelkov, ki so v prostem prometu na notranjem trgu (9). Ta okvir se ne omejuje na vidike energetske učinkovitosti, temveč se uporablja za vse vidike okoljskih vplivov (emisije trdnih delcev in plinov, emisije hrupa, elektromagnetno sevanje itd.).

2.16

Na proizvodni in distribucijski sistem pa vplivajo še številni okoljski predpisi, ki temeljito spreminjajo način proizvajanja izdelkov in nudenja storitev v EU. Ta zakonodajni korpus mora biti pregleden, poenostavljen in konsolidiran. Zavzemanje Skupnosti za okolje namreč sega na vsa druga področja, kjer so bili sprejeti ukrepi: od tehnične standardizacije do ureditve kemikalij (uredba REACH), od ukrepov s področja politike zaposlovanja do tistih, ki se nanašajo na notranji trg ter na promet blaga in storitev.

2.17

Pri izvajanju ukrepov je treba upoštevati stranske učinke, ki pogosto zmanjšujejo domet glavnih ciljev (10) in imajo – če ni celovite ocene, vključene v celostni okvir (11) – nenamerne, vendar resne posledice za gospodarstvo.

3.1

Okoljska politika je danes eden glavnih družbenih izzivov za oblasti in za nosilce odločanja v gospodarstvu. Počasnost soočanja z okoljskimi problemi na mednarodni ravni ne more več biti izgovor za odlaganje zakonodajnih in vedenjskih sprememb, potrebnih za dosego temeljnega cilja EU – trajnostnega razvoja –, ki je globalen izziv, s katerim se soočajo tudi naši partnerji po vsem svetu.

3.2

Trajnostni razvoj mora po mnenju Odbora (12) voditi do pravičnejše evropske družbe z večjo blaginjo, ki zagotavlja čistejše, varnejše in bolj zdravo okolje in ponuja boljšo kakovost življenja in dela nam, našim otrokom in vnukom. Vendar pa to pomeni, da je potrebna večja koherentnost med strategijami in instrumenti EU, da se zagotovi proaktivno, nebirokratsko okolje, ki upošteva gospodarske in socialne razsežnosti sprememb v industriji in krepi konkurenčnost podjetij v svetovnem merilu.

3.3

Napredek znanosti in tehnike je nujen za usklajevanje gospodarske rasti z družbeno in okoljsko trajnostjo. V enem svojih novejših mnenj je Odbor poudaril: „Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike in njihova uporaba v konkurenčni gospodarski sili so odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti – npr. v zvezi z energetskimi vprašanji in zaščito podnebja in – za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še razširili“ (13).

3.4

V 7. okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) je okoljski problematiki namenjena prednostna obravnava. V zvezi s tem je EESO poudaril: „Varstvo okolja je ključnega pomena za kakovost življenja in življenjske pogoje sedanje in prihodnjih generacij. Prepoznavanje in reševanje problemov, ki so povezani z varstvom okolja – ne glede na to, ali jih je povzročil človek ali narava – je posebno ambiciozen in morda ključen cilj. Ta naloga je tesno povezana z vprašanji z najrazličnejših raziskovalnih in političnih področij: gospodarske, energetske, zdravstvene in kmetijske politike, vključno z nadzornimi nalogami in, iz globalnih vidikov, mednarodnimi sporazumi“ (14).

3.4.1

Evropske tehnološke platforme (15) so pomemben instrument za sprostitev inovativnega potenciala Evrope. Tem se pridružuje akcijski načrt okoljskih tehnologij, ki se nanaša na „vodilne trge“.

3.4.2

Predelovalna industrija bo za evropsko gospodarsko dejavnost pomembna tudi v prihodnosti, če bo svoj razvoj vedno usmerjala v skladu z novimi merili za varstvo kakovosti življenja in okolja ter v trajnostno ravnanje z naravnimi viri, in sicer:

3.5

Instrumenti kohezijske politike 2007–2013, za katere je dodeljenih skupno 308 milijard EUR, pripisujejo trajnostnemu razvoju med prednostnimi cilji velik pomen in so namenjeni spodbujanju sinergij med socialno in okoljsko razsežnostjo: „Varstvo okolja je treba upoštevati pri pripravi programov in projektov, da se spodbuja trajnostni razvoj“ (17).

3.5.1

Z ESRR (Evropskim skladom za regionalni razvoj) se v vsej EU podpirajo programi na področju regionalnega razvoja, gospodarske preobrazbe, krepitve konkurenčnosti in teritorialnega sodelovanja. Med njegovimi cilji financiranja so tudi varstvo okolja, raziskave in preprečevanje tveganja v tem pomembnem sektorju, predvsem v najmanj razvitih regijah.

3.5.2

Kohezijski sklad je udeležen pri ukrepih na področjih okolja in vseevropskih prometnih omrežij. Trenutno se sredstva sklada uporabljajo za države članice z bruto domačim proizvodom (BDP), manjšim od 90 % povprečja Skupnosti (18), čeprav je na voljo le malo sredstev za železniško infrastrukturo v primerjavi s cestno, kar ima zaskrbljujoče posledice za okolje in kakovost življenja.

3.5.3

Predvidena je preusmeritev sredstev za kohezijo na skupne teme, med katerimi so raziskave in tehnološki razvoj, inovacije in podjetništvo, informacijska družba, prevoz, energija – vključno z obnovljivimi viri, varstvom okolja in končno temami, povezanimi s človeškimi viri in politiko trga dela.

3.5.4

Sicer pa Odbor opozarja: „V okviru strukturnih in kohezijskih skladov so bili cilji lizbonske strategije doseženi že zgodaj in sicer na vseh področjih: na področju gospodarske rasti, kohezije, ustvarjanja več in boljših delovnih mest ter trajnosti okolja. Prispevali so tudi h krepitvi evropskega socialnega modela“ (19).

3.5.5

Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost 2007–2013, ki ga je Odbor sprejel več kot pozitivno (20), med drugim vključuje Program inteligentna energija – Evropa, namenjen spodbujanju trajnostnega razvoja na področju energije, izboljševanju energetske učinkovitosti in varnosti oskrbe ter spodbujanju obnovljivih virov energije. Finančni instrument LIFE+ naj bi – četudi žal s preskromnimi sredstvi (21) – prispeval k razvoju inovativnih pristopov in instrumentov, h konsolidiranju baze znanja za oblikovanje, spremljanje in vrednotenje, k razvoju zmogljivosti, izmenjavi dobrih praks, izboljševanju upravne prakse na področju okolja ter k razširjanju informacij in ozaveščanju glede okoljskih vprašanj.

3.5.6

Poleg tega je treba, na kar je Odbor opozoril že v svojih prejšnjih mnenjih, omeniti individualno financiranje projektov za varstvo okolja, ki jih zagotavlja Evropska investicijska banka (EIB). To financiranje je predstavljalo tretjino vseh sredstev za individualna financiranja, ki so leta 2005 v Evropski uniji znašala 10,9 milijarde EUR.

3.5.7

Odbor poudarja: „V kontekstu, kot je ta, ki je odprt svetovni konkurenci, mora vsaka strategija upravljanja za socialno odgovoren lokalni in regionalni razvoj zagotoviti trajnostno težnjo v smeri ekonomskega razvoja in visokih socialnih standardov“, da tako zagotovi „visoko stopnjo okoljske in socialne trajnosti pri razvoju proizvodnje in porabe“ (22).

3.5.8

Sicer pa ima po mnenju Odbora – ker 40 % emisij CO2 izhaja iz mest – prednost politika urbanističnega načrtovanja, „tudi za doseganje ciljnih vrednosti EU in izvajanje predpisov EU o kakovosti zraka v mestnih središčih …“ (23).

3.6

Vendar pa je treba poudariti, da sedanji sistem državnih pomoči na področju okolja, o katerem je EESO že izrazil svoje stališče (24), razlikuje tri glavne oblike pomoči:

Ta sistem je treba pregledati do konca leta 2007.

3.7

Odbor meni, da je treba čim prej:

3.7.1

Doslej so bila izboljšanja, dosežena na področju učinkovitosti goriv, delno izničena predvsem zaradi povečanja prevoza blaga in potnikov, kar je povzročilo povečanje emisij toplogrednih plinov (glej podatkovno bazo International Climate Change Partnership – Evropska agencija za okolje) (28). Na lokalni ravni ostajajo resni problemi, med njimi predvsem preobremenjenost s prometom, onesnaževanje s hrupom in emisije trdnih delcev, čeprav bi tehnološki razvoj na področju filtrov v prihodnosti lahko pripeljal do dobrih rezultatov (29).

3.8

Izvajanje ureditev in predpisov se tudi na okoljskem področju ne zdi zadovoljivo, če upoštevamo najnovejši, februarja 2007 predstavljeni Pregled stanja notranjega trga, Internal Market Scoreboard, po katerem se največ kršitev predpisov o notranjem trgu pojavlja pri predpisih o varstvu okolja. Teh kršitev je zdaj že več kot 18 % vseh kršitev. Če prištejemo še kršitve s področja energije in prometa, ugotovimo, da gre za približno tretjino vseh kršitev (30).

3.8.1

Prvi zakonodajni akt Skupnosti, v katerem je kot eden glavnih ciljev predvidena uporaba „načela povzročitelja“, je Direktiva 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode: to direktivo je Odbor močno podprl (31), ker je njen namen preprečevati okoljsko škodo oziroma v naravi ponovno vzpostaviti prvotno stanje.

3.8.2

Z namenom, da bi izboljšali, poenostavili in skrčili ureditve, predpise in upravne postopke, se je v letu 2006 začel pregled več pravnih predpisov, med njimi:

3.8.3

Po mnenju Odbora se s tem proizvajalcem ponujajo dejanske možnosti, da z okolju prijaznejšimi izdelki in proizvodnimi postopki vključujejo ekološke vidike v dolgoročno strategijo podjetij in odpirajo nove trge.

3.8.4

Kot je Odbor poudaril v enem svojih mnenj o tej problematiki (33), je treba v okviru integrirane politike do proizvodov (Integrated product policy – IPP) poseben pomen namenjati okvirni Direktivi 2005/32/ES (EUP) (okoljsko primerna zasnova izdelkov, ki rabijo energijo): namen te direktive, ki se nanaša na vse naprave, ki rabijo energijo, od električne do fosilne, je vzpostaviti okvir za vključevanje okoljskih vidikov pri zasnovi izdelkov v številnih industrijskih panogah.

3.8.5

Uredba (ES) št. 1907/2006, bolj znana pod oznako REACH (Registration, Evaluation and Authorisation of Chemicals – registracija, evalvacija, avtorizacija in omejevanje kemikalij), nadomešča približno štirideset predpisov in uvaja enoten sistem za vse kemikalije. Odbor je v preteklosti že izrazil zaskrbljenost (34) zaradi njene kompleksnosti in obsežnosti tehničnih prilog.

3.9

Glede prostovoljnih ukrepov so bili razviti učinkoviti instrumenti, ki segajo od okoljskih sporazumov in evropskega znaka za okolje, pa vse do sistema okoljskega ravnanja in presoje (EMAS). Tem se pridružujejo predlagani predpisi na področju socialne odgovornosti podjetij in razvoj socialno odgovornega ozemlja.

3.9.1

Komisija je julija 2002 predložila sporočilo o okoljskih sporazumih v okviru akcijskega načrta Poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja (35), o katerem je EESO izrazil svoje stališče (36). V akcijskem načrtu je bila – v skladu z mandatom Evropskega sveta iz Lizbone, ki je bil potrjen v Stockholmu, Laeknu in Barceloni – kot glavni cilj navedena poenostavitev zakonodajnega okolja z novo usklajeno strategijo, da bi zagotovili pravno gotovost in gospodarskim akterjem omogočili več prožnosti.

3.9.2

Sicer pa je Komisija prostovoljne okoljske sporazume uvedla že leta 1996 kot instrumente za samoregulacijo in koregulacijo; njihova prednost je, da izkoriščajo proaktiven odnos industrije in zagotavljajo učinkovite, ustrezne rešitve problemov. Ti instrumenti zagotavljajo hitrejše izvajanje in precejšnje „izboljšanje zakonodajnih postopkov, da so manj kompleksni, prožnejši in za državljane Unije laže razumljivi“, ob spodbujanju „sklepanja prostovoljnih okoljskih sporazumov na ravni Skupnosti“ (37).

3.9.3

Odbor glede tega poudarja: „Komisija mora zmeraj razmisliti, ali je za njene namere pravzaprav potreben zakonodajni okvir ali bi dejansko zadostovala samoregulacija ali koregulacija. EESO je prepričan, da je cilj med različnimi možnostmi izbrati tisto, s katero je mogoče iste cilje doseči z manjšimi stroški in z manj administrativne obremenitve ter ki lahko zagotovi čim večjo preglednost in sodelovanje zainteresiranih strani“ (38).

3.9.4

Možni uspeh evropskega znaka za okolje – za katerega lahko podjetja zaprosijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1980/2000 za uveljavljanje proizvodov z manjšim vplivom na okolje od drugih izdelkov v isti kategoriji in zato, da potrošnikom zagotavljajo točne, znanstveno preverjene informacije o proizvodih – bi lahko ogrozilo le nenadzorovano širjenje oznak Skupnosti in dodatnih nacionalnih okoljskih znakov. „Začudenje vzbuja omemba o sprejetju različnih sistemov okoljskega označevanja (vključno z ‚zelenimi trditvami‘ in lastnimi izjavami), kajti ti bi pomenili, da bi bilo treba na ravni držav članic vzpostaviti nadaljnje instrumente in oblike nadzora za preverjanje resničnosti navedb. V tej zvezi je Odbor v svojem mnenju o novi uredbi o znaku za okolje (39) izrazil nasprotovanje ‚nenadzorovanemu širjenju‘ okoljskih znakov, ker med potrošniki povzročajo zmedo, njihova vsebina pa je lahko zavajajoča“ (40).

3.9.5

Glede prostovoljne udeležbe organizacij v sistemu okoljskega ravnanja in presoje (EMAS) se je Odbor opredelil več kot pozitivno (41) in menil, da gre za „koristen instrument za uresničevanje prednostnega cilja, spodbujanje modelov trajnostne proizvodnje in potrošnje (trajnostnega razvoja)“; EMAS „si prizadeva za priznavanje in nagraditev organizacij, ki upoštevajo več kot samo minimalne pravne zahteve in stalno izboljšujejo svoje okolju prijazno delovanje“ (42). S pomočjo sistema EMAS posamezne organizacije in institucije proučujejo konkretne načine za merjenje in zmanjševanje okoljskih učinkov posameznih dejavnosti, na primer uporabe energije in materialov ter potovanj z osebnim avtomobilom, vlakom ali letalom (43).

3.9.6

Glede družbene odgovornosti podjetij je Odbor večkrat poudaril (44), da „je pomemben prispevek k doseganju strateškega cilja, začrtanega v Lizboni“, in da je ni mogoče obravnavati ločeno od pojmov socialno odgovornega ozemlja ter regionalne in lokalne politike za obvladovanje sprememb v industriji „z ustanavljanjem in spodbujanjem novih podjetij, novih poklicnih profilov ter več in boljših delovnih mest – pri čemer je treba ohranjati ‚evropski družbeni model in se preusmeriti k na znanju temelječem gospodarstvu‘“ (45) – in jo obravnavati s celostnim ozemeljskim pristopom za podporo „izboljšanja varstva okolja med spremembami v gospodarstvu in industriji“ (46). V obdobju 2000–2005 so izdatki za varstvo okolja v EU dosegli v letnem povprečju približno 1,7 % dodane vrednosti industrije (47).

3.9.7

Odbor je večkrat obravnaval vprašanje upoštevanja okoljskih vidikov v evropski standardizaciji  (48). Po njegovem mnenju je brez nadaljnjega oviranja treba pospešiti proces standardizacije, da bi tako zagotovili razvoj in visoko kakovost notranjega trga z vseh stališč – vključno z okoljskega vidika. Cilj je učinkovit, stroškovno ugoden in nebirokratski proces standardizacije ter ohranjanje institucionalnih zmogljivosti v državah članicah.

3.9.8

Odbor v zvezi s tem poudarja potrebo po komplementarnosti med obvezujočimi okoljskimi predpisi in prostovoljnimi tehničnimi standardi, ki izhajajo iz večje dovzetnosti za okolje in kakovost; poleg tega bi bilo treba spodbujati prožnejše kodekse ravnanja, ki bi vodili do okolju prijaznejših procesov standardizacije za podjetja, še posebej za mala in srednje velika podjetja.

3.9.9

Pomembno vlogo ima po mnenju Odbora prilagoditev specifikacij javnih naročil zahtevam varstva okolja in okoljske trajnosti, tako pri javnih delih in koncesijah kot tudi pri tako imenovanih „izključenih sektorjih“.

4.1

Odbor meni, da je zaradi tesne povezanosti med problematičnimi področji konkurenčnosti, energije in okolja, ki močno vplivajo predvsem na številne industrije osnovnih in vmesnih proizvodov, zaradi česar so potrebne precejšnje strukturne prilagoditve v predelovalnem sektorju, potrebna dobra usklajenost in na različnih ravneh celosten pristop za številne strategije in instrumente, ob stalnem prizadevanju za poenostavitev in skrčenje upravnih postopkov, predvsem za mala in srednje velika podjetja.

4.2

Da bi zagotovili koherentnost posameznih ukrepov in obenem izboljšali njihovo trajnost ter konkurenčnost, je po mnenju Odbora potrebno naslednje:

4.3

Z ukrepi za vključevanje okoljskih preudarkov v industrijske dejavnosti so bili doseženi pomembni rezultati, ki so v obdobju od leta 1985 do 2000 omogočili, da so se celotne emisije CO2 v predelovalni industriji EU zmanjšale za več kot 11 %, čeprav se je proizvodnja povečala za 31 % (49). Poleg tega je prišlo do popolne ločitve med proizvodnjo in emisijami kislih plinov in predhodniki ozona ter do relativne ločitve med proizvodnjo in uporabo energije in surovin.

4.4

Odbor je prepričan, da lahko varstvo okolja – tako na poklicni kot na medsektorski ravni – odpira nove možnosti za dialog med socialnimi partnerji in civilno družbo za spodbujanje trajnostnih sprememb v industriji.

4.5

Treba je nameniti več virov za raziskave in razvoj novih zamisli, s pomočjo katerih se je mogoče – ob ohranjanju visoke proizvodne in zaposlitvene ravni – problemov lotiti pri koreninah, namesto da bi posegali po trgovanju z emisijami, ne da bi odpravljali probleme, ki se pojavljajo.

4.5.1

Odbor meni, da opiranje na dolgoročne sektorske vizije in časovne razporede, da bi bili kos izzivom okoljskih ciljev, omogoča – kot v primeru Evropske tehnološke platforme za jeklo – izpopolnitev in boljšo uskladitev razpoložljivih instrumentov in virov, da bi čim bolje izkoristili dostop do znanstvene odličnosti in tehnološkega znanja.

4.5.2

Nacionalne zakonodaje bi morale pri izvajanju evropskih direktiv in uredb z različnimi instrumenti spodbujati nov pristop pri zasnovi izdelkov, ki bi omogočal učinkovitejše recikliranje teh izdelkov.

4.6

Konkurenčna, energetska in okoljska politika so tesno povezane in močno vplivajo predvsem na številne industrije osnovnih in vmesnih proizvodov.

4.7

Za spodbujanje industrije, ki proizvaja trajnostno, je potrebna uravnotežena udeležba vseh zainteresiranih strani, s ciljem, da se vzpostavi stabilen in zanesljiv pravni okvir, v katerem so v enaki meri upoštevani konkurenčnost, energija in okolje. Teme, ki bi jih morali obravnavati, so:

4.8

Za okoljske strategije, ki imajo za cilj „lokalne javne dobrine“, kot so kakovost zraka in mestne zelene površine, je jasno, da spreminjanje „kakovosti okolja“ na lokalni ravni močno vpliva na cene stanovanj, zaposlovanje, možnosti za zastopanost manj premožnih slojev pri odločanju na okoljevarstvenem področju in končno na njihovo sposobnost oziroma možnost, da upoštevajo standarde o učinkovitosti pri varčevanju z energijo.

4.8.1

Na področju zaposlovanja so za prekvalificiranje delavcev v storitvenem sektorju za prilagoditev okoljskim zahtevam potrebna velika prizadevanja glede ukrepov usposabljanja in izvajanja evropske strategije za trajnostno mobilnost, medtem ko se velik del odvečnih delovnih mest nadomešča z delovnimi mesti, ki jih je bilo mogoče ustvariti z javnimi in zasebnimi dejavnostmi.

4.9

Da bi spodbudili učinkovitost in pozitivni učinek ukrepov za varstvo okolja, bi bilo treba po mnenju Odbora zagotoviti, da imajo usklajevalni ukrepi Skupnosti mednarodno razsežnost: pomembno je, da Evropa – tudi z vključevanjem ustreznih okoljevarstvenih klavzul v sklenjene sporazume – zmore zagotoviti čim širšo podporo za okoljevarstvene zahteve in njihovo spoštovanje. Še posebej pravila mednarodne trgovine bi morala poleg socialnega dampinga upoštevati tudi ekološki damping (50) in spodbujati prenos okoljskih tehnologij ter uporabo ekoloških inovacij v svetovnem merilu (51).

4.10

V zvezi s tem bi bilo treba spodbujati določanje ambicioznejših, vendar izvedljivih časovnih načrtov (roadmaps), da bi na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij (BAT (52)) vzpostavili mednarodna sektorska merila (benchmarking) za energetsko učinkovitost in zmanjševanje emisij škodljivih snovi.

4.11

Evropska unija mora – tudi s preoblikovanjem svoje razvojne politike (53) – skupaj z industrijskimi državami in državami, ki se hitro razvijajo, predvsem s Kitajsko in Indijo, vztrajno iskati nove poti za vključevanje vseh držav v trajnostni razvoj.

—

onesnaževanje zraka,

—

morsko okolje,

—

trajnostno uporabo naravnih virov,

—

preprečevanje in reciklažo odpadkov,

—

varstvo tal,

—

uporabo pesticidov in

—

urbanistični razvoj.