15.1.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 10/59

1.1

Spremembe na področju trgovine in vedno večje povezovanje nacionalnih gospodarstev v svetovni trgovinski sistem povzroča več dejavnikov. Eden najpomembnejših je razvoj mednarodne delitve proizvodnje, zaradi katere nastaja vedno večje število vmesnih izdelkov (blaga in storitev), s katerimi se trguje v različnih fazah proizvodnje. Trgovanje z vmesnimi izdelki je eno glavnih gonil industrijskih sprememb in hkrati posebna oblika mednarodne delitve dela.

1.2

Zunanje izvajanje, t. i. outsourcing, se v tem primeru meri na podlagi zunanje trgovine z vmesnimi izdelki, kar se nekoliko razlikuje od običajne opredelitve tega pojma in delno prekriva s pojmom delokalizacije, t. i. offshoring. Za boljše razlikovanje lahko zato govorimo tudi o zunanjem izvajanju v tujini/oddaji dela v tujino (offshore-outsourcing).

1.3

Razlogov za zunanje izvajanje v tujini je več, vendar v razpravah prevladujejo nizki stroški dela (nižje plače in slabše socialno varstvo). Pomembno vlogo imajo tudi cene surovin ali bližina novih rastočih trgov, pa tudi nižji stroški zaradi manj stroge okoljske zakonodaje ali davčne ugodnosti.

1.3.1

Pojav zunanjega izvajanja v tujini ni nov, temveč je drugo poimenovanje za organizacijo proizvodnje na podlagi delitve dela, pri kateri se podjetja specializirajo za dejavnosti, ki jih lahko izvajajo najbolje in s stroškovnega vidika najbolj učinkovito. Informacijska tehnologija in poceni komunikacija ta razvoj pospešujeta ter omogočata čezmejno trgovanje na mnogih novih področjih, zlasti v storitvenem sektorju.

1.3.2

Cenovno ugoden in učinkovit prometni sistem je temeljni pogoj za izvajanje dela v tujini.

1.4

Količina blaga, s katerim se danes trguje po vsem svetu, je 15-krat večja kot leta 1950, delež tega trgovanja v svetovnem BDP pa se je potrojil. Svetovna trgovina s storitvami trenutno dosega podobno rast kot trgovina z blagom in raste hitreje kot BDP. Delež storitev v mednarodni trgovini znaša nekaj manj kot 20 %.

1.5

Med letoma 1992 in 2003 se je delež vmesnih izdelkov v celotnem uvozu povečal z 52,9 na 54,1 %, delež investicijskega blaga pa s 14,9 na 16,6 %. Delež izdelkov za široko porabo se je nekoliko zmanjšal. Pri vmesnih izdelkih je opaziti jasen premik h kategoriji deli in komponente.

1.6

Razvoj se razlikuje tudi po regijah. Medtem ko je delež vmesnih izdelkov v uvozu EU (EU-15), Japonske in ZDA nižji, se je na Kitajskem, v Južni Aziji in v novih državah članicah EU (EU-10) povečal.

1.7

Hitra rast trgovanja s storitvami je značilna zlasti za kategorijo „druge storitve“, ki vključuje storitve, ki se nanašajo na podjetja. Pri tem je posebno dinamiko rasti opaziti pri finančnih, računalniških in informacijskih storitvah. Zmagovalci na področju zunanjega izvajanja storitev so ZDA, EU 15 in Indija, ki je pridobila razmeroma največ.

1.8

Na splošno je EU uspelo obdržati vodilno vlogo v svetovni trgovini, tako na področju izdelkov kot storitev. Evropsko gospodarstvo je vodilno na trgu v mnogih industrijskih panogah srednjevisoke tehnologije in pri kapitalsko intenzivnih izdelkih. Vedno večji trgovinski primanjkljaj z Azijo in precej slabi rezultati EU na področju IKT pa povzročajo zaskrbljenost.

1.9

Z zunanjim izvajanjem v tujini (offshore-outsourcing) narašča trgovanje, zaradi česar se povečuje tudi splošna blaginja. Vendar pa se Odbor zaveda, da so v tej igri tudi poraženci, ne le zmagovalci, pri čemer je prve večinoma lažje najti, saj so neposredno prizadeti (na primer delavci, ki izgubijo službo).

1.10

Glede na razvoj trgovanja z vmesnimi izdelki, ki je za EU na splošno še vedno pozitiven, zagovarjamo pozitiven in dejaven pristop EU k prosti, vendar pošteni trgovini in aktivno globalizacijsko strategijo. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti porazdelitvi doseženih koristi v EU.

1.11

EU se mora zavzemati za poštene pogoje in trajnostni razvoj (tako z gospodarskega kot socialnega in okoljskega vidika) svetovne trgovine.

1.12

EU bi se morala zavedati svojih prednosti in jih povečevati. Zlasti za zgoraj omenjena področja srednjevisoke tehnologije je pogosto značilna velika inovativnost. Poleg tega so vsekakor potrebne tudi naložbe v opremo in nove ideje na novih področjih.

1.13

Zaradi razvoja zunanjega izvajanja v tujini so nujno potrebne številnejše in podrobnejše analize. Odbor priporoča Komisiji, da naroči takšne analize, ki bodo vsebovale tudi možen srednjeročen in kratkoročen razvoj, ter da v postopek vključi tudi ustrezne akterje. Takšne analize so lahko tudi del proučevanja posameznih sektorjev v okviru nove industrijske politike in podlaga za razprave v okviru socialnega dialoga v posameznih sektorjih.

1.14

Glavni odgovori na izzive, s katerimi se sooča Evropa zaradi povezovanja svetovne trgovine in vedno pogostejše delokalizacije evropske proizvodnje, ki se seli v tujino, so opredeljeni v lizbonski strategiji. Odbor pri tem poudarja, da je za prilagodljivo in konkurenčno Evropo v procesu globalizacije potrebno naslednje:

2.1

Spremembe na področju trgovine in vedno večje povezovanje nacionalnih gospodarstev v svetovni trgovinski sistem povzroča mnogo različnih dejavnikov (liberalizacija trgovine, nižji stroški prevoza in komunikacije, višji dohodki, naraščajoča mednarodna delitev dela ipd.). Eden najpomembnejših je razvoj mednarodne delitve proizvodnje, zaradi katere nastaja vedno večje število vmesnih izdelkov (blaga in storitev), s katerimi se trguje v različnih fazah proizvodnje. Rast trgovanja z vmesnimi izdelki, ki ga tukaj imenujemo „zunanje izvajanje“ (outsourcing), ponazarja prestrukturiranje številnih proizvodnih procesov na svetovni in regionalni ravni ter je opazno tudi na mnogih področjih storitvenega sektorja.

2.2

Tradicionalne primerjalne prednosti industrijskih držav glede strokovne usposobljenosti delavcev ter tehničnega znanja o izdelkih in proizvodnih procesih so pod vedno večjim pritiskom, ki prihaja iz različnih smeri. V okolju, ki se naglo spreminja, se EU sooča z novimi tekmeci, ki so se pojavili v mnogih gospodarskih panogah in v sektorju storitev z veliko dodano vrednostjo. Tako se izzivi za podjetja EU naglo povečujejo.

2.3

Trgovina z vmesnimi izdelki je eno glavnih gonil industrijskih sprememb in hkrati posebna oblika mednarodne delitve dela, ki hitro izpodriva tradicionalne oblike internacionalizacije. Jasno je, da globalizacija trgov v povezavi s tehničnim napredkom omogoča razdelitev procesa proizvodnje določenega izdelka v številne pred- in poproizvodne faze, ki se običajno izvajajo v več različnih državah.

2.4

Cilj tega mnenja je po eni strani proučiti, kako predvsem razvoj v azijskih državah (zlasti na Kitajskem in v Indiji), pa tudi vstop novih držav članic EU, pospešujeta zunanje izvajanje na področju blaga in storitev na svetovni ravni, po drugi strani pa ugotoviti, ali in kako je EU ranljiva zaradi pojava novih, globalno delujočih trgovinskih sil in s tem povezanih svetovnih sprememb glede primerjalnih prednosti Evrope, zlasti v zvezi s trgi, kjer ima EU sedaj vodilni položaj. Pri tem gre predvsem za trge, za katere je značilna srednjevisoka raven tehnologije in kapitalsko intenzivno blago, kot je na primer pri avtomobilski in farmacevtski industriji ter proizvodnji posebne opreme.

2.5

To mnenje ne obravnava pojava preseljevanja podjetij, saj je Odbor o tej temi že pripravil druga mnenja.

2.6

Če povzamemo, gre tu za zanimiv pojav v industriji, ki bo podjetja v EU prisilil v krepitev njihovih primerjalnih prednosti, ki so jim doslej prinašale koristi, vendar pa niso več zagotovljene, niti v povsem novih gospodarskih panogah, kot je storitveno gospodarstvo. S proučevanjem tega razvojnega procesa bi lahko opredelili sedanje in prihodnje šibke sektorje ter nanje opozarjali gospodarske panoge v EU, da bi že vnaprej sprejemale ustrezne odločitve.

3.1

Analiza v nadaljevanju temelji na študiji, ki jo je oktobra 2006 v seriji „Economic Papers“ št. 259 objavil generalni direktorat Evropske komisije za gospodarske in finančne zadeve (1).

3.1.1

Študija pokriva obdobje 1990-2003, kar je zanimivo zaradi dejstva, da so na začetku 90-ih let začele nastajati spremembe svetovne trgovine, ki so bile za Evropo odločilnega pomena. LR Kitajska je začela igrati pomembnejšo vlogo v mednarodni trgovini, posledica je bil njen vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo. Nadaljnje uresničevanje skupnega trga je vodilo k poglobitvi povezovanja v EU. Zaradi političnega in gospodarskega odprtja držav Srednje in Vzhodne Evrope ter njihovega vstopa v EU se je notranji trg razširil. Na začetku tega obdobja je imela EU 12 držav članic, danes jih ima 27.

3.1.2

Hkrati so se tudi v Indiji, Rusiji in Latinski Ameriki (zlasti Braziliji) zgodile bistvene spremembe, ki so vodile k močnejšemu položaju teh držav v svetovni trgovini.

3.1.3

Za obdobje po zaključku te študije leta 2003 še ni bilo zanesljivih podatkov, zato o poznejšem razvoju ni mogoče podati utemeljenih trditev. Vendar lahko domnevamo, da bo v primerih, ko študija omenja EU-10, razvoj podoben tudi za Bolgarijo in Romunijo. Primer tekstilne industrije kaže, da se dinamika dosedanjega razvoja še povečuje.

3.2

Količina blaga, s katero se danes trguje po vsem svetu, je 15-krat večja kot leta 1950. Delež te trgovine v svetovnem BDP se je potrojil. Svetovna trgovina s storitvami trenutno dosega podobno rast kot trgovina z blagom (od leta 1990 povprečno približno 6 % letno) in raste hitreje kot BDP. Delež storitev v mednarodni trgovini znaša nekaj manj kot 20 %.

3.2.1

Razvoj je na splošno sicer stabilen, vendar pa so stopnje rasti po posameznih kategorijah blaga in storitev precej različne.

3.2.2

Kot je omenjeno že na začetku, je mednarodna delitev dela ena najpomembnejših gonilnih sil za razvoj svetovne trgovine in povzroča stalno rast trgovanja z vmesnimi izdelki (tako z blagom kot storitvami). To naraščajoče trgovanje z vmesnimi izdelki (npr. polizdelki, deli in komponentami) ali „zunanje izvajanje“ (outsourcing) odraža novo organizacijo mnogih proizvodnih procesov na svetovni/regionalni ravni – v nasprotju z državno – ter ogromno povečanje neposrednih tujih naložb z manj kot 5 % svetovnega BDP v letu 1980 na več kot 15 % konec 90-ih. Vendar vsaka neposredna tuja naložba ni samodejno povezana z zunanjim izvajanjem.

3.2.3

Globalni proizvodni sistemi se v povezavi z razvojem učinkovitih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki vodijo k zunanjemu izvajanju ali – z drugimi besedami – „vertikalni specializaciji“, širijo tudi na mnoga področja storitvenega sektorja.

3.2.4

Posledica internacionalizacije proizvodnih procesov na regionalni in svetovni ravni je naraščanje trgovanja znotraj industrije in posameznih podjetij. Izvoz določene industrijske panoge v državi je vedno bolj odvisen od uvoza vmesnih izdelkov, ki jih proizvede ista panoga ali hčerinsko podjetje večnacionalnega podjetja.

3.3.1

Če uporabimo „Standardno mednarodno trgovinsko klasifikacijo“ (Broad Economic Categories Classification) Združenih narodov, lahko izdelke razdelimo glede na njihovo končno uporabo (npr. vmesni izdelki, izdelki za široko porabo ali investicijsko blago).

3.3.2

Med letoma 1992 in 2003 se je delež vmesnih izdelkov v celotnem uvozu povečal z 52,9 na 54,1 %, delež investicijskega blaga pa s 14,9 na 16,6 %. Delež izdelkov za široko porabo se je nekoliko zmanjšal. Pri vmesnih izdelkih je opaziti jasen premik h kategoriji deli in komponente, kar je zlasti značilno za IKT in avtomobilsko industrijo.

3.3.3

Razvoj se razlikuje tudi po regijah. Medtem ko se je delež vmesnih izdelkov v uvozu EU (EU-15), Japonske in ZDA zmanjšal, se je na Kitajskem, v Južni Aziji in v novih državah članicah EU (EU-10) povečal.

3.4

Te ugotovitve ne upoštevajo trgovine in razvoja v EU-15, vendar pa to predstavlja daleč največji delež trgovine posameznih držav članic EU (dve tretjini do 80 %). Zunanje izvajanje, t. i. outsourcing, se v tem primeru torej meri le na podlagi zunanjih trgovinskih tokov z vmesnimi izdelki, kar se razlikuje od običajne definicije tega pojma in nekoliko prekriva s pojmom delokalizacije, t. i. offshoring. Za boljše razlikovanje lahko zato govorimo tudi o zunanjem izvajanju v tujini/oddaji dela v tujino (offshore-outsourcing).

4.1

Podjetja se iz najrazličnejših razlogov odločajo za preselitev vseh ali delov poslovnih dejavnosti v tujino. Zdi se, da so trenutno najpomembnejši razlog nizki stroški dela. Poleg tega so pomembni tudi drugi dejavniki, kot so nizke cene surovin in bližina rastočih trgov. Nizka produktivnost, negotovi pravni sistemi, pomanjkanje infrastrukture, neugodni trgovinski pogoji (npr. carine, standardi) in pomanjkanje nadzora ter odziva, ko se pojavijo težave, pa lahko negativno vplivajo na takšno odločitev.

4.2

Preseljevanje proizvodnih zmogljivosti, še manj pa kupovanje izdelkov, ki so jih podjetja prej sama proizvajala, ni nov pojav. Nadomeščanje domačih delavcev s tujimi je že več let običajna praksa v vseh industrijskih državah. Pojav zunanjega izvajanja je dejansko sinonim za delitev dela in za podjetja, ki ostajajo konkurenčna in še naprej poslujejo z nizkimi stroški tako, da se specializirajo za tisto, kar najbolj znajo. Novost je, da je v zadnjih letih zaradi informacijskih in komunikacijskih tehnologij mogoče zunanje izvajanje povsem drugih kategorij dejavnosti (in proizvodnje izdelkov). Tako IT in poceni komunikacija podjetjem omogočata zunanje izvajanje večine dejavnosti, ki potekajo/se izvajajo v digitalni obliki, kot so npr. računalniška podpora, back-office, klicni centri, programska oprema in nekatere raziskovalne in razvojne dejavnosti.

4.2.1

IKT je prav tako omogočila dodatno zunanje izvajanje proizvodnje izdelkov, saj je sedaj mogoče vmesne izdelke brezžično dobiti od več dobaviteljev. Proizvodne tehnike z dobavami, ki prispejo zadnji trenutek, so močno odvisne od IKT, saj je treba hkrati usklajevati proizvodnjo ter dobavo posameznih delov in komponent različnih proizvajalcev na bolj ali manj dolge razdalje.

4.3

Zunanje izvajanje lahko običajno poteka tudi v tujini (t. i. delokalizacija – offshoring). Delokalizacija lahko pomeni, da se procesi prenesejo v tujino, vendar ostajajo v sklopu podjetja, ali pa se predajo neodvisnemu dobavitelju.

Kot že omenjeno, to ni popolnoma nov pojav. Bolj gre za to, da sta bliskovit razvoj IKT in s tem povezano znižanje stroškov komunikacije omogočila vključitev številnih novih delnih storitev v čezmejni promet s storitvami. Danes je mogoče naročila, kot so izdelava tehničnih risb v arhitekturi, analiza rentgenskih slik, ki jo pripravijo radiologi, ali nekatere pravne storitve, oddati v tujino. Tako je razvoj IKT razširil mednarodno trgovino, saj so se stroški transakcij znižali in trgovati je mogoče s popolnoma novimi stvarmi. Podoben učinek je imela uvedba mednarodnega kontejnerskega sistema v 50-ih letih, ki je povzročil razmah mednarodne trgovine (2).

4.4

V središču tega mnenja je zunanje izvajanje v tujini, t. i. offshore-outsourcing. V splošnih političnih razpravah se ta pojav pogosto zamenjuje z neposrednimi tujini naložbami (NTN). Opazne so na primer težnje, ki se zelo pogosto prikazujejo kot oblike zunanjega izvajanja/delokalizacije, ki pa dejansko sodijo v okvir razširitve poslovanja v tujino za preskrbo tujega trga na kraju samem. Če želimo ugotoviti, ali je delna preselitev proizvodnih zmogljivosti primer delokalizacije, potrebujemo podatek, kateremu trgu je namenjena dobava. Razširitev poslovanja v tujino z edinim namenom preskrbe tujih trgov (horizontalne NTN) nima vedno (niti kratkoročno) negativnih posledic na zaposlovanje v domači državi. Nasprotno, lahko celo pozitivno vpliva na donosnost poslovanja na sedežu podjetja in zaposlovanje v njem.

4.5

Seveda nizki stroški dela (nizke plače in/ali slabša socialna varnost) in potreba po bližini trgov niso edini razlogi, zaradi katerih se podjetja odločajo za preselitev proizvodnje. Razlog za takšno odločitev so lahko tudi nižji stroški, npr. zaradi manj stroge okoljske zakonodaje in davčnih olajšav. V zvezi s tem je evropska cementna industrija nazoren in zanimiv aktualen primer delokalizacije proizvodnje. Nekateri evropski proizvajalci cementa so namreč zaradi močnega povečanja cen energije v Evropi, ki ga je deloma povzročil sistem trgovanja z emisijami EU, in zaradi neposrednih omejitev te industrije v zvezi z emisijami CO2, proizvodnjo opeke preselili na Kitajsko.

4.6

Seveda pa je cenovno ugoden in učinkovit prometni sistem temeljni pogoj za zunanje izvajanje v tujini.

5.1

Zunanje izvajanje, ki je v študiji opredeljeno kot oddaja delov proizvodnje zunanjim izvajalcem ali lastnim podružnicam, ustanovljenim zunaj EU, je odraz naslednjih dejavnikov:

6.1

Svetovna trgovina s storitvami se je od sredine 90-ih let močno povečala. Dosegla je podobno stopnjo rasti kot trgovina z blagom in tako raste veliko hitreje kot BDP. Delež storitev v celotnem BDP se je s 3,8 % v letu 1992 povečal na 5,7 % v letu 2003.

6.2

Medtem ko je bila na področju trgovanja s storitvami stopnja rasti v prometu in turizmu enaka rasti BDP, je bila posebno hitra rast značilna za kategorijo „druge storitve“. V tej kategoriji so storitve, ki se nanašajo na podjetja. Pri tem je posebno dinamiko rasti opaziti pri finančnih, računalniških in informacijskih storitvah.

6.3

Če primerjamo neto rezultate (izvoz minus uvoz), so zmagovalci na področju zunanjega izvajanja storitev ZDA, EU-15 in Indija, ki je pridobila razmeroma največ.

7.1

Na splošno je EU od leta 1990 dalje uspelo obdržati vodilno vlogo v svetovni trgovini, tako na področju izdelkov kot storitev. To je deloma rezultat dejstva, da so v fazi intenzivnih naložb v globalnem procesu dohitevanja na začetku 90-ih pridobile industrijske panoge, ki izdelujejo kapitalsko intenzivne izdelke, kjer ima EU razmeroma močan položaj. EU ima vodilni položaj na trgu v mnogih industrijskih panogah srednjevisoke tehnologije in pri kapitalsko intenzivnih izdelkih. Zlasti je močna v svetovni proizvodnji avtomobilov, v farmacevtski industriji, na področju posebne opreme ter finančnih in gospodarskih storitev.

7.1.1

Zunanjetrgovinski presežek EU je med letoma 1992 in 2003 narasel z 0,5 % na 1,5 % BDP in bistveno prispeva k rasti BDP.

7.1.2

Pomembna prednost EU je brez dvoma tudi lasten notranji trg, ki ne ponuja le stabilnega zakonodajnega okvira, temveč predstavlja tudi ustrezno velik domač trg. Po širitvi EU poteka zunanje izvajanje tudi v novih državah članicah.

7.1.3

Raziskave kažejo, da je zunanje izvajanje v tujini na nekaterih proizvodnih področjih, na primer v avtomobilski industriji, pogosto osredotočeno na nekatere regije (nove države članice za EU-15, Mehika in Brazilija za ZDA, Južna Azija in Kitajska za Japonsko). To lahko zlasti razložimo s stroški zaradi geografske oddaljenosti (npr. stroški prevoza). Vendar pa so na področjih novih tehnologij in storitev ti stroški manj pomembni.

7.2

Študija hkrati opozarja na nekatera področja, ki povzročajo zaskrbljenost. Z geografskega vidika je to vedno večji trgovinski primanjkljaj z Azijo na splošno, s tehnološkega pa bolj slabi rezultati EU na področju IKT, kar je treba obravnavati zlasti z vidika, da si nekatere države v razvoju prizadevajo za hiter napredek v vrednostni verigi in zato veliko vlagajo v raziskave in razvoj ter izobraževanje.

7.2.1

Azija je bila doslej uspešna v svetovni trgovini predvsem na področju izdelkov, kot je IKT, ki so bili z evropskega vidika manj pomembni kot npr. avtomobilska, farmacevtska ali kemična industrija. V zadnjih 15 letih se je veliko azijskih držav specializiralo za izvoz izdelkov s področja IKT (3). Domnevamo lahko, da se bodo te države v prihodnjem razvoju osredotočile tudi na industrijske panoge, kjer je imela doslej vodilno vlogo EU (kot npr. kaže primer tekstilne industrije).

7.2.2

Trgovinske strukture EU in Kitajske se močno dopolnjujejo; EU je specializirana za srednjevisoko do visoko tehnologijo in investicijsko blago, Kitajska pa se osredotoča na nizko tehnologijo, delovno intenzivna in z IKT povezana proizvodna področja. Takšen način dopolnjevanja neposredno pomeni težnjo k ugodnim trgovinskim pogojem za EU, tako da je veliko držav članic EU precej pridobilo na področju oblikovanja cen v primerjavi z nastajajočimi tržnimi silami, kot je Kitajska. Takšni rezultati kažejo, da lahko procesi, ko nastajajoča gospodarstva, kot je kitajsko, dohitevajo druge države, koristijo obema stranema, kajti dohodek na prebivalca se poveča tako v razvitem svetu kot svetu v razvoju.

7.2.3

Zunanje izvajanje storitev v Indiji z makroekonomskega vidika zaenkrat (še) ni pomembno.

7.3

Srednje- do kratkoročno se EU sooča z naslednjimi težavami v zunanji trgovini:

7.3.1

Dobri rezultati EU v 90-ih letih v precejšnji meri temeljijo na dobičku v prvi fazi liberalizacije svetovne trgovine, za katero so značilne intenzivne naložbe, takšen razvoj pa se ne bo nadaljeval v neskončnost.

7.3.2

EU je šibka na mnogih področjih visoke tehnologije, zlasti v IKT.

7.3.3

Azija se v nekaterih glavnih gospodarskih panogah EU razvija v potencialnega konkurenta. Nizkocenovni proizvajalci na Kitajskem bodo verjetno pokrivali velik del delovno intenzivne industrije z nizko tehnologijo. Posledice za EU bodo večje kot za ZDA ali Japonsko.

8.1

Zaradi zunanjega izvajanja v tujini se trgovanje povečuje, pogosto z novimi vrstami izdelkov v novih gospodarskih panogah. Teorija in empirične študije kažejo, da trgovina ustvarja blaginjo, zato lahko domnevamo, da bo tudi zunanje izvajanje v tujini povečalo blaginjo po celem svetu. Vendar pa postane takšna domneva bolj zapletena, če upoštevamo dejstvo, da so nižji stroški, ki so razlog za preselitev proizvodnje nekaterih izdelkov v tujino, lahko posledica manj strogih okoljskih predpisov, kar ima spet lahko globalne posledice za okolje. Če to ne drži, lahko izhajamo iz dejstva, da pojav delokalizacije povečuje svetovno blaginjo. Znano je tudi, da so na področju trgovine tako zmagovalci kot poraženci, zato se v zvezi s tem postavlja vprašanje, kdo bo v Evropi zaradi vedno večje delokalizacije pridobil in kdo izgubil.

8.1.1

Odločitev podjetja za zunanje izvajanje določenih del se seveda lahko izkaže tudi za slabo. Razlogov za to je več. Mogoče strankam ni všeč, da jih kličejo iz klicnih centrov v tujini, podjetja morda ne dobijo vmesnih izdelkov potrebne kakovosti in v določenem času, poleg tega lahko pride do kulturnih nesporazumov med podjetji in strankami ali pri čezmejnem sodelovanju ali pa konkurenca dobi zaupne informacije.

8.1.2

Vendar moramo najprej izhajati iz domneve, da podjetje (ali organ) uspešno izvede delokalizacijo (offshoring) ali oddajo dela v tujino (offshore-outsourcing). Kdo so v tem primeru zmagovalci in kdo poraženci?

8.2.1

Evropska podjetja, ki izvedejo delokalizacijo (offshoring) in oddajo delo v tujino (offshore-outsourcing)

Ta podjetja lahko več privarčujejo pri stroških, predvsem zaradi nižjih stroškov dela. Z dolgoročnejšega vidika bodo ta podjetja tudi pridobila nov potencial usposobljene delovne sile, in sicer tako neposredno prek lastnih preseljenih zmogljivosti kot tudi posredno prek oddaje dela lokalnim izvajalcem. Poleg tega bodo podjetja v evropskih državah z dobro urejenimi trgi dela sčasoma lahko zaradi lokacij v tujini bolj prilagodljivo upravljala z lastnimi kadri. Lokacije v tujini omogočajo tudi osvojitev novih trgov. S takimi proizvodnimi lokacijami na kraju samem lahko evropska podjetja proizvajajo izdelke ali opravljajo storitve po cenah, ki omogočajo prodajo v državah z nizkimi plačami.

8.2.2

Evropske države, ki so dobaviteljice izdelkov v okviru delokalizacije in oddaje dela v tujino

Z vstopom 12 novih držav članic leta 2004 in 2007 je v Evropski uniji več večjih dobaviteljev izdelkov in storitev, ki se proizvajajo v okviru delokalizacije in oddaje dela v tujino. Vendar so kot „proizvodne lokacije v tujini“ uspešne tudi nekatere države EU-15, zlasti Irska. Prednosti za države dobaviteljice so jasne. Kratkoročne prednosti so ustvarjanje novih delovnih mest in spodbuditev naložb, dolgoročne prednosti pa so prenos tehnologije ter znanja in spretnosti lokalnemu prebivalstvu, ki spremlja odločitev podjetij za delokalizacijo in oddajo dela v tujino.

8.2.3

Porabniki izdelkov in storitev, proizvedenih v okviru delokalizacije in oddaje dela v tujino

Prednost storitev in izdelkov, proizvedenih v tujini, za končne uporabnike so nizke cene. Tako so na primer zaradi globalizacije industrije strojne računalniške opreme cene polprevodnikov in spominskih čipov v 90-ih letih po ocenah padle za 10 do 30 %. Druga prednost za uporabnike so daljše uradne ure v mnogih storitvenih sektorjih, na primer možnost, da stranke pokličejo klicni center podjetja v mestu Bangalore po 17.00 (po srednjeevropskem času). Nižje cene znižajo inflacijo (glede na delež delokalizacije in oddajanja dela v tujino v skupnem obsegu) in imajo tako za posledico višjo kupno moč.

8.3.1

Evropski delavci, ki izgubijo službo zaradi delokalizacije in oddaje dela v tujino

Delavci, ki izgubijo službo zaradi delokalizacije in oddaje dela v tujino, so očitni in neposredni poraženci. Gre za močno prizadeto, vendar razmeroma majhno in zgoščeno skupino prebivalcev. Zmagovalci na področju delokalizacije in oddaje dela v tujino pa so veliko številčnejša in bolj raznolika skupina, pri čemer so prednosti posameznika (razen po možnosti prednosti za podjetje) razmeroma majhne. Ta asimetrija med zmagovalci in poraženci je skupna politični ekonomiji s področja delokalizacije in večini drugih razprav o prosti trgovini in konkurenci zaradi uvoza. Z Evropskim skladom za prilagoditev globalizaciji, ki ga je na pobudo Komisije ustanovil Svet, je EU dobila instrument za pomoč prizadetim skupinam, čeprav z omejenimi sredstvi.

8.3.2

Evropska podjetja, ki ne morejo prevzeti „najboljših praks“ s področja delokalizacije in oddaje dela v tujino

Glavni problem, s katerim se danes sooča Evropa, je majhna rast produktivnosti. Zaradi pospešene globalizacije konkurenca sili podjetja v vedno več panogah k strategijam delokalizacije in oddajanja dela v tujino. Podjetja, ki svojih poslovnih delavnosti za posamezne vmesne izdelke ali delna področja ne morejo prestrukturirati z delokalizacijo ali oddajo dela v tujino, ne morejo tekmovati s konkurenti iz tretjih držav in iz EU, ki so to lahko storila. To pomeni, da tvegajo majhno rast in na koncu popolnoma izginejo s trga ali pa morajo celotno proizvodnjo preseliti v tujino, kar verjetno v obeh primerih pomeni več izgubljenih delovnih mest, kot pa pri delokalizaciji ali oddaji dela v tujino, ki bi ju podjetje izvedlo že prej.

9.1

Odbor je že večkrat izrazil svoje mnenje o svetovni trgovini in globalizaciji na splošno (4), nazadnje v mnenju o izzivih in priložnostih EU v zvezi z globalizacijo (REX/228 – poročevalec g. Malosse). V tem mnenju se Odbor med drugim zavzema za skupno globalizacijsko strategijo, globalno pravno državo, uravnoteženo in odgovorno uresničevanje proste trgovine, hitrejše povezovanje in globalizacijo s človeškim obrazom.

9.1.1

Tudi z vidika splošnega razvoja trgovanja z vmesnimi izdelki, ki je za EU še vedno pozitiven, zagovarjamo pozitiven in dejaven pristop EU k prosti trgovini in aktivno globalizacijsko strategijo. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti porazdelitvi koristi, ki pri tem nastanejo, pa tudi politični razpravi. EU se mora zavzemati za poštene pogoje in trajnostni razvoj (tako z gospodarskega kot socialnega in okoljskega vidika) svetovne trgovine.

9.1.2

Trgovinska politika EU se mora bolj osredotočiti na izboljšanje socialnih in okoljskih standardov po vsem svetu in iskanje političnega pristopa, ki povezuje solidarnost z lastnimi interesi in koristi vsem. Še naprej je treba odpravljati netarifne ovire pri trgovanju, zlasti tam, kjer so evropska podjetja diskriminirana. V zvezi zunanjim izvajanjem v tujini Odbor poudarja zahtevo po boljšemu varstvu intelektualne lastnine.

9.1.3

Sedanje razprave o podnebnih spremembah, emisijah toplogrednih plinov in trajnostnemu razvoju bodo vedno pogosteje vodile k ponovnemu ocenjevanju mnogih vidikov globalizacije, tudi trgovine. Države v razvoju že iščejo večjo pomoč pri uporabi čistejših tehnologij ali možnosti za „krepitev zmogljivosti“ na tem področju. Večja pozornost bo – kjer je to potrebno – usmerjena v čistejši, energetsko učinkovitejši prevoz, zlasti po morju. Okoljska vprašanja bodo pri odločanju o prihodnjih lokacijah proizvodnih obratov in kasnejši distribuciji izdelkov pomembnejša. Odbor zato poziva Komisijo, da – če tega še ne izvaja – pripravi ločene študije o trgovinskih vidikih širše razprave o podnebnih spremembah.

9.2

Kot prvo bi se EU morala zavedati svojih prednosti in jih krepiti. Zlasti za zgoraj omenjena področja srednjevisoke tehnologije je značilna velika inovativnost. Poleg tega so vsekakor potrebne tudi naložbe v opremo in nove ideje na novih področjih. Sedmi okvirni program (2007-2012) pri tem opozarja na nekaj možnosti. Ta razvoj je treba nadaljevati in ga okrepiti (5).

9.3

Zaradi hitrega razvoja, zlasti na področju zunanjega izvajanja v tujini, je nujno potrebnih več analiz, ki morajo biti podrobnejše (po panogah, regijah), zlasti ker študija, omenjena v tem mnenju, daje zelo globalno sliko in ne upošteva najnovejšega razvoja.

9.3.1

Zadnji širitvi EU sta ponudili nove možnosti za zunanje izvajanje v tujini, in sicer v novih državah članicah. To področje je treba zelo skrbno proučiti, saj se tako zmagovalci kot poraženci nahajajo na območju Skupnosti. Če menimo, da zunanje izvajanje v novih in prihodnjih državah članicah pozitivno učinkuje na kohezijsko strategijo, bi bilo smiselno proučiti prihodnji razvoj ustreznih finančnih instrumentov EU.

9.3.2

Poleg tega ni podrobnejših študij o poznejših učinkih zunanjega izvajanja na zaposlovanje in usposobljenost.

9.3.3

Odbor priporoča Komisiji, da naroči takšne študije, ki bodo vsebovale tudi srednjeročen in dolgoročen razvoj, ter da v postopek vključi tudi ustrezne akterje. Ankete med nosilci odločanja v podjetjih deloma kažejo drugačno sliko, kot jo prikazujejo trgovinske statistike.

9.3.4

Takšne analize so lahko tudi del sektorskih študij v okviru nove industrijske politike. Služijo lahko kot osnova za razprave v okviru socialnega dialoga v posameznih sektorjih, ki tako lahko pridobi nov instrument za obvladovanje in predvidevanje sprememb (glej različna mnenja posvetovalne skupine za spremembe v industriji in EESO o tej temi).

9.4

Glavni odgovori na izzive, s katerimi se sooča Evropa zaradi povezovanja svetovne trgovine in vedno pogostejše delokalizacije evropske proizvodnje v tujino, so opredeljeni v lizbonski strategiji. Posvetovalna komisija za spremembe v industriji pri tem poudarja, da je za prilagodljivo in konkurenčno Evropo v procesu globalizacije potrebno naslednje:

9.4.1

Nadaljnji razvoj in razširitev notranjega trga s ciljem optimizacije prostega pretoka blaga, storitev, oseb in kapitala, bosta močno prispevala h krepitvi konkurence in tako spodbujala podjetništvo, inovacije in rast.

9.4.2

Notranji trg je mogoče dokončno uresničiti šele, ko se predpisi tudi dejansko in pravilno uporabljajo in začnejo veljati. Komisija in Svet morata zagotoviti, da države članice tega procesa ne bodo zavlačevale.

9.4.3

Razvoj tehnologije in spodbujanje inovacij v Evropski uniji sta ključnega pomena za obstoj Evrope na svetovnem trgu. Na ta način se bo povečalo število delovnih mest za visokokvalificirano delovno silo in EU bo tako postala privlačna lokacija za podjetja in naložbe.

9.4.4

Za spodbujanje inovacij je potreben stroškovno učinkovit in enostaven patentni postopek. Postopek za pridobitev patenta za izum, ki je zaščiten v celotni EU, je trenutno precej dražji in bolj zapleten kot postopek v ZDA. Uvesti je treba stroškovno učinkovit patent Skupnosti.

9.4.5

Potrebna so usklajena prizadevanja za čim hitrejšo uresničitev cilja lizbonske strategije, tj. državne naložbe v raziskave in razvoj v višini 3 % BDP. Kot kažejo ključne številke o znanosti, tehnologiji in inovacijah, ki jih je Komisija objavila 11. junija 2007, so nizke naložbe podjetij v 85 % primerov razlog za zamude pri doseganju teh ciljev. Hkrati pa je visoko raven raziskav in razvoja mogoče doseči s povezovanjem intenzivnih prizadevanj zasebnega sektorja z visoko ravnjo javnih naložb. Javni sektor v EU (države članice) mora torej še naprej vlagati v raziskave in razvoj, da se bodo te dejavnosti v zasebnem gospodarstvu še naprej razvijale. Poleg tega morajo vlade uvesti inovativno politiko financiranja za spodbujanje naložb v raziskave in razvoj.

9.4.6

Naložbe v informacijsko in komunikacijsko tehnologijo bi spodbujale učinkovitost upravljanja in hitre povezave med porabniki in trgom v Evropi. Razvoj širokega omrežja širokopasovnih povezav mora biti prednostna naloga.

9.5

V tem procesu ima politika zaposlovanja poseben pomen. Po eni strani gre za to, da delavci, ki so zaradi strategije zunanjega izvajanja v tujini izgubili službo, dobijo novo možnost zaposlitve, po drugi strani pa je treba ohraniti zahteve glede usposobljenosti in prilagodljivosti delavcev. Zlasti delavci, ki zaradi preselitve dejavnosti podjetja izgubijo službo, vedno težje najdejo novo delo. Še pred nekaj leti je bilo novo zaposlitev praviloma mogoče najti v 3 do 4 mesecih. Danes lahko to iskanje traja več let, saj podjetja preseljujejo vedno več delovno intenzivne proizvodnje, primernega nadomestila za ta delovna mesta pa skoraj ni. Prilagodljivi, usposobljeni in motivirani delavci so odločilnega pomena za gospodarsko konkurenčnost Evrope.

9.5.1

Zato Odbor v zvezi s tem poudarja sklepe poročila Wima Koka (6), ki se nanašajo na naslednja vprašanja:

9.5.2

V svetu hitrih sprememb se uvajajo nove tehnologije, ki pa tudi hitro zastarajo. Vlade evropskih držav morajo zagotoviti, da se bodo njihovi državljani lahko prilagajali tem novim spremembam in tako vsi dobili novo priložnost. Nujno sta potrebni sodobna politika trga dela in socialna politika, ki sta usmerjeni v spodbujanje možnosti in zaposljivosti z zagotavljanjem spretnosti in z ukrepi za povečanje sposobnosti delavcev za prilagajanje, prekvalificiranje in geografsko mobilnost. Za uresničitev te zahtevne naloge je odločilnega pomena, da države članice pripravijo in izvajajo nacionalne politike splošnega in poklicnega izobraževanja, ki temeljijo na naložbah v izobraževanje in vseživljenjsko učenje. Tako se bodo ljudje sposobni prilagajati spremembam in novim področjem, ki prinašajo primerjalne prednosti. Kot poudarja lizbonska strategija, morajo ta prizadevanja vključevati tudi nova osnovna znanja, kot so računalniško znanje, znanje tujih jezikov, tehnološka kultura, podjetniški duh in socialne spretnosti.

9.6

Poleg usposobljenosti delavcev je zelo pomembno, da se znanje in izkušnje ne izgubljajo še dodatno zaradi zunanjega izvajanja v tujini. Treba je ohraniti okolje, ki Evropo oblikuje kot privlačno lokacijo za raziskave in razvoj. V ta namen je treba ponovno premisliti o vlogi univerz (zlasti naravoslovnih in tehničnih smeri), njihovem evropskem mrežnem povezovanju in sodelovanju z gospodarstvom.

9.7

Osnova za konkurenčnost Evrope bo predvsem inovativno, na znanju temelječe gospodarstvo in solidaren socialni model z močno kohezijo. Z nizkimi socialnimi ali okoljskimi standardi Evropa ne more tekmovati.

—

SOC/232 – mnenje o kakovosti delovnega življenja, produktivnosti in zaposlovanju v povezavi z globalizacijo in demografskimi spremembami, sprejeto septembra 2006;

—

REX/182 – mnenje o socialni razsežnosti globalizacije, sprejeto marca 2005;

—

REX/198 – mnenje o stališču EESO ob pripravi šeste ministrske konference STO, sprejeto oktobra 2005;

—

REX/228 – mnenje o izzivih in priložnosti EU v zvezi z globalizacijo, pripravljeno maja 2007.