SL

|| KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI

Bruselj, 14. 7. 2004

COM(2004) 486 konč.

2004/0155 (COD) 2004/0159 (COD) Zvezek I

 

Predlog

DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij.

(predložila Komisija) {SEC(2004) 921}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.           SPLOŠNE OPOMBE

Enoten finančni trg EU bo eden od ključnih dejavnikov pri krepitvi konkurenčnosti evropskega gospodarstva in zmanjševanje stroškov kapitala v gospodarskih družbah. Akcijski načrt za finančne storitve najavlja direktivo o novih pravilih o kapitalski ustreznosti za kreditne institucije in investicijske družbe v letu 2004, v skladu z napredkom, ki ga je dosegel Baselski odbor za bančni nadzor[1] na ravni držav G-10.

Na podlagi sporazuma Baselskega odbora držav G-10 za bančni nadzor, imenovanega Baselski sporazum iz leta 1988 (Basel I), so bile sprejete minimalne kapitalske zahteve v več kakor 100 državah[2]. Bil je praktično sočasen s sprejemom ključnih direktiv EU (Direktive 89/299/EGS z dne 17. aprila 1989 o lastnih virih sredstev, Direktive 89/647/EGS z dne 18. decembra 1989 o stopnji plačilne sposobnosti, konsolidirane v Direktivi 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij).

Te direktive so obravnavale tveganja kreditnih institucij, ki so posledica njihovih kreditnih dejavnosti. Direktiva 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij je razširila pravila o kreditnem in tržnem tveganju na investicijske družbe.

1) Potreba po nadgradnji evropskih zahtev.

Obstoječa pravila izrazito prispevajo k enotnemu trgu in k visokim bonitetnim standardom. Vendar pa so bile ugotovljene številne pomembne pomanjkljivosti.

1. Grobe ocene kreditnega tveganja dajejo pregrobe mere tveganj in ogrožajo sistem.

2. Obseg uporabe kapitalske arbitraže: tržne inovacije so omogočile finančnih institucijam učinkovito arbitražo pri neusklajenosti med lastnim razporejanjem kapitala institucije po tveganjih ter minimalnimi kapitalskimi zahtevami.

3. Pomanjkanje priznavanja učinkovitega zmanjševanja tveganja: sedanji direktivi ne predvidevata ustreznih možnosti za priznavanje tehnik zmanjševanja tveganja.

4. Nepopolna obravnava tveganj v obstoječih direktivah, vključno z operativnim tveganjem, za katera se ne zahtevajo kapitalske zahteve.

5. Odsotnost zahteve, da nadzorniki ovrednotijo dejanski profil tveganja kreditnih institucij, da se prepričajo, da je kapital primeren glede na navedeni profil tveganja.

6. Odsotnost zahteve po sodelovanju med nadzorniki: v okolju rastočega trga čezmejnega poslovanja je za zmanjševanje regulatornih obremenitev potrebno učinkovito medsebojno sodelovanje med organi oblasti pri nadzoru čezmejnih skupin.

7. Odsotnost ustreznih tržnih razkritij: sedanji direktivi ne olajšujeta učinkovite tržne discipline, da bi zanesljive informacije udeležencem na trgu omogočile oblikovanje utemeljenih ocen.

8. Premajhna prožnost regulativnega okvira: sedanji sistem EU ni dovolj prožen, da bi lahko dohajal hiter razvoj finančnih trgov in prakso upravljanja s tveganji, ter izboljšave regulativnih in nadzornih orodij.

Kaj bi se zgodilo v primeru, da političnih sprememb ne bi bilo?

Prevladuje soglasno mnenje, da so sedanje razmere nevzdržne. Kapitalske zahteve in tveganja bi ostala še naprej neusklajena, posledica tega pa bi bila omejena učinkovitost bonitetnih pravil ter vedno večja tveganja za potrošnike in finančno stabilnost. Skupni obseg tveganj, ki jih prevzemajo nekatere finančne institucije, ne bi bil pokrit. Tudi najnovejše in najbolj učinkovite tehnike upravljanja s tveganji ne bi bile aktivno spodbujane ali priznavane, bančno-finančne skupine, ki delujejo v več kakor eni državi članici, pa bi bile še naprej izpostavljene nesorazmernim obremenitvam, ki jih povzročajo večplastne regulatorne in nadzorniške ureditve. In nenazadnje, EU ne bi mogla ustrezno izkoristiti prihodnjega razvoja, glede na to, kako težko je hitro posodobiti sedanji regulatorni okvir EU. Glede na načrtovano globalno izvajanje novega baselskega sporazuma bi bili evropski ponudniki finančnih storitev v izrazito neugodnem položaju v primerjavi s čezmorskimi tekmeci.

2) Pristop direktive

Akcijski Komisije za finančne storitve iz leta 1998 navaja, da EU potrebuje natančne, mednarodno dosledne in moderne bonitetne standarde. Ti standardi bi morali biti sorazmerni in upoštevati zmanjšanja tveganj, ki so posledica okolja, v katerem nastanejo izpostavljenosti, zlasti pa kreditiranja strank ter majhnih ali srednje velikih podjetij. Pravila bi se morala uporabljati tako za kreditne institucije kot tudi za investicijske družbe (enaki pogoji), hkrati pa bi morala biti sorazmerna in v celoti upoštevati raznovrstnost finančnih institucij EU.

2.           Posvetovanje in ocena vpliva

a) Posvetovanje udeležencev in zainteresiranih strank

Komisija se je od novembra 1999 posvetovala z udeleženci in zainteresiranimi strankami. Dne 22. 11. 1999, 5. 2. 2001 in 1. 7. 2003 so izšli trije popolni posvetovalni dokumenti. Popoln in strukturiran dialog z udeleženci je bil organiziran dne 18. 11. 2002. Objavljeni so bili posvetovalni dokumenti o specifičnih tehničnih zadevah (nepremičnine in krite obveznice dne 7. 4. 2003; „pričakovane in nepričakovane izgube“ dne 26. 11. 2003; investicijski skladi dne 3. 2. 2004).

Opazovalci so na splošno zelo podpirali glavne cilje projekta. Podpira se povečanje občutljivosti na tveganja, ki bi vodilo do večje finančne stabilnosti, vedno večja pa je tudi potreba po posodobitvi pravil, tako da se bodo odzivala na pomembni napredek v tehnikah merjenja tveganj in upravljanja s tveganji v finančnem sektorju, ter bodo odražala večjo regulatorno in nadzorno izpopolnjenost. Namen Komisije, da je treba kapitalski okvir EU revidirati v skladu z novim mednarodnim okvirom, ki pa bi se moral tam, kjer je to potrebno zaradi specifičnosti EU, od njega tudi razlikovati, uživa močno podporo.

Manj kompleksne institucije

Uporaba novih pravil za vse kreditne institucije in ponudnike investicijskih storitev ne glede na pravno naravo in kompleksnost institucije uživa v Evropi izdatno in pomembno podporo, tudi zato, da bi se preprečil pojav „drugorazrednih“ institucij, ki bi lahko nastale, če bi bile nekatere izvzete. To dejstvo kaže na to, da je bil predlagani novi okvir dobro zasnovan za namene široke uporabe.

Prožnost nove direktive

Predlagani pristop, ki naj zagotovi, da se bo novi okvir odzival na tržne in nadzorniške inovacije, še naprej uživa izdatno in močno podporo, saj bo na ta način vzdrževal optimalno učinkovitost in konkurenčnost sektorja finančnih storitev EU. Udeleženci podpirajo pristop, pri katerem so trajna načela in cilji navedeni v členih, v prilogah pa so navedene podrobnosti in tehnične določbe. Postopki za spremembo prilog morajo zagotavljati celovito in učinkovito posvetovanje z zainteresiranimi strankami.

Investicijske družbe

Ker so nekateri predstavniki sektorja investicijskih družb izrazili zaskrbljenost v zvezi z uporabo kapitalskih zahtev, ki bi bile po njihovem mnenju bolj primerne za kreditne institucije, so bile uvedene pomembne spremembe.

Kompleksnost

Nekateri vprašani so zahtevali enostavnejšo in manj predpisujočo vsebino. Komisija je oblikovala besedilo na bolj jasen in uporabniku prijazen način. Oblika bo prijazna tistim institucijam, ki bodo iskale preprosta pravila za uporabo, ter tistim, ki bodo želele postopoma napredovati h kompleksnejšim kapitalskim pravilom. Predlagani novi okvir vsebuje številne možnosti in pristope z različno stopnjo kompleksnosti.

Od leta 1999 so potekala tudi številna posvetovanja o bolj podrobnih zadevah. Predlog je upošteval zelo podrobne in uporabne pripombe zainteresiranih strank, zlasti s področja bančništva in investicijskih družb.

b) Analiza vpliva

Izvedena je bila obsežna analiza vpliva, da bi ugotovili, ali obstaja potreba po ukrepih na ravni EU, in če obstaja, kateri ukrepi so potrebni.

Baselski odbor je objavil kvantitativno študijo učinka (QIS3), ki je zajela kreditne institucije v 40 državah in je ocenila vpliv novih baselskih predlogov na minimalne kapitalske zahteve bank. Komisija je pomagala pri razširitvi te študije na države EU, ki v Baslu niso zastopane. Ključna ugotovitev je bila, da se bodo zaradi novih pravil kapitalske zahteve pri kreditnih institucijah v EU v splošnem zmanjšale za okoli 5 % glede na sedanjo raven. Tudi rezultati različnih pristopov so usklajeni s cilji, zlasti pri združevanju kapitalske nevtralnosti s primerno motivacijo institucij za prehod k bolj izpopolnjenim pristopom. Pri manjših, lokalnih kreditnih institucijah, ki uporabljajo enostavni pristop, se bodo nekoliko zmanjšali kapitalski stroški; pri večjih, mednarodno aktivnih kreditnih institucijah, ki uporabljajo naprednejši pristop, bodo kapitalski stroški ostali bolj ali manj nespremenjeni; pri manjših specializiranih in izpopolnjenih kreditnih institucijah EU, ki uporabljajo napredni pristop, pa bi lahko bile kapitalske zahteve znatno manjše od sedanjih. Pomembna je ugotovitev, da je glavni vir zmanjšanja kapitalskih zahtev portfelj majhnih dolžnikov, ki je večinoma sestavljen iz kreditov majhnim in srednje velikim podjetjem (MSP), ki znašajo manj kakor 1 milijon EUR, ter stanovanjskih hipotekarnih kreditov. Novi kapitalski strošek za operativno tveganje je glavni vir kompenzacije tega zmanjšanja kapitalskih zahtev za kreditne institucije.

Na zahtevo Evropskega sveta v Barceloni je Komisija naročila študijo o posledicah predlaganega osnutka novih kapitalskih zahtev za kreditne institucije in investicijske družbe v EU[3]. Končno poročilo, ki ga je pripravilo podjetje PricewaterhouseCoopers, ta vpliv ocenjuje pozitivno (z izjemo kritike na dveh področjih, in sicer na področju investicijskih družb in tveganega kapitala, ki sta bili obravnavani v predlogih Komisije).[4] Najpomembnejši zaključek študije je, da bi morale nove kapitalske zahteve pozitivno vplivati na EU in njeno bonitetno ureditev. Kapitalske zahteve kreditnih institucij EU bi se morale zmanjšati za ± 5 % (90 milijard EUR), kar bi povzročilo letno povečanje dobičkov za ± 10-12 milijard EUR. Manjše kreditne institucije niso v neugodnem položaju in nič ne kaže, da bi jih novi režim silil v združevanje ali konsolidacijo. Odločitev, da bo direktiva zajela vse kreditne institucije, podjetij v EU ne bo postavila v neugoden konkurenčni položaj, pa tudi odločitev ZDA, da bo uporabljala le napredne pristope za okoli 20 velikih kreditnih institucij, ni pomemben dejavnik na področju konkurenčnosti. Stroški izvajanja za kreditne institucije EU niso le posledica Basla II in velik del teh naložb (verjetno celo 80 %) bi bilo vseeno izvedenih, četudi v daljšem obdobju. Pomembno je, da ne bo nikakršnega negativnega vpliva na razpoložljivost in stroške financiranja za MSP v večini držav članic EU (učinkov procikličnosti je manj in so manj škodljivi kakor po sedanjih pravilih). Zadržki MSP so posledica pomanjkanja informacij in nerazumevanja vsebine Basla II. Makroekonomski učinki Basla II na gospodarstvo EU so majhni in lahko gospodarstvu povzročijo le nenevarne šoke na strani ponudbe z zmanjšanjem stroškov kapitala za podjetja ter s povečanjem BDP EU za 0,07 %. Na splošno bo novi kapitalski okvir zmanjšal ranljivost bančnega sistema s pomočjo večjega zavedanja o tveganjih in boljšega upravljanja s tveganji, bolj učinkovita razporeditev kapitala pa bi morala imeti ugodne dolgoročne posledice za gospodarstvo EU.

3.           Pravna podlaga

Predloga temeljita na členu 47(2) Pogodbe, ki je pravna podlaga za sprejem ukrepov Skupnosti, katerih cilj je vzpostavljanje notranjega trga finančnih storitev. Izbrani instrument je direktiva, ki je najbolj primerna za doseganje ciljev, spreminja pa obstoječe direktive, ki obravnavajo iste tehnične zadeve. Določbe direktive so omejene na tiste, ki so potrebne za doseganje zastavljenih ciljev.

4.           Opombe k členom

V predlogih je uporabljena tehnika „preoblikovanja“ (Medinstitucionalni sporazum 2002/C 77/01), ki omogoča obsežne spremembe obstoječe zakonodaje brez samostojne direktive o spremembi. S tem se zmanjšuje kompleksnost in zakonodaja EU postane bolj dostopna in razumljiva.

Številne določbe vsebujejo manjše spremembe, s katerimi je izboljšana struktura, priprava in berljivost direktiv.

A.          Direktiva 2000/12/ES

Člen 4: Opredelitve

Člen 4 vsebuje nekatere nove opredelitve osnovnih pojmov, ki pojasnjujejo njihov pomen in prispevajo k boljšemu razumevanju.

Člen 22:

Obstoječe besedilo je spremenjeno z namenom pojasnitve in razvoja obveznosti kreditnih institucij, da vzpostavijo učinkovite notranje sisteme upravljanja s tveganji. Zaradi raznolikosti obravnavanih kreditnih institucij bodo morale biti te zahteve izpolnjene po načelu sorazmernosti. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi V.

Členi 56-67:

V teh členih je manjše število sprememb. Kljub temu, da se opredelitev „lastnih virov sredstev“ ne spreminja, so potrebne nekatere omejene spremembe zaradi spremenjenega pristopa Baselskega odbora („madridski sklep“) do pričakovanih izgub.

Členi 68-75:

Kreditne institucije morajo stalno vzdrževati ustrezne lastne vire sredstev in navajati minimalno raven navedenih lastnih virov sredstev. Določbe navajajo tudi način izpolnjevanja zahtev v primeru, ko je kreditna institucija del skupine (obstoječa možnost za organe oblasti držav članic, da opustijo nekatere zahteve, je zadržana, vendar je natančneje opredeljena). Izračun kapitalskih zahtev je pojasnjen glede na uvedbo Uredbe (ES) št. 1606/2002 o mednarodnih računovodskih standardih.

Členi 76-101:

Te določbe nadomeščajo obstoječe zahtevane stopnje solventnosti za kreditna tveganja in uvajajo dve metodologiji za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

Standardizirani pristop (členi 78-83) temelji na obstoječem okviru, uteži tveganja pa se določajo z razporejanjem sredstev in zunajbilančnih postavk v omejeno število razredov tveganja. Občutljivost na tveganja je izboljšana s številnimi kategorijami izpostavljenosti in skupinami tveganja (člen 79). Uteži tveganja za nehipotekarne kredite majhnim dolžnikom (75 %) in hipoteke na stanovanjske nepremičnine (35 %) so nižje. Uvedena je utež tveganja 150 % za sredstva, zapadla več kakor 90 dni (100 % za hipoteke na stanovanjske nepremičnine). Za dodeljevanje uteži tveganja je dovoljena uporaba bonitetnih ocen bonitetnih agencij, če so na voljo („zunanje bonitetne ocene“) (členi 81-83). Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi VI.

Pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen (IRB) (členi 84-89) kreditnim institucijam dovoljuje uporabo lastnih ocen parametrov tveganja, ki pripadajo njihovim različnim kreditnim tveganim izpostavljenostim. Ti parametri predstavljajo vhodne podatke v predpisani izračun, oblikovan za zagotavljanje zanesljivosti do stopnje zaupanja 99,9 %. „Osnovni“ pristop kreditni instituciji omogoča uporabo lastnih ocen verjetnosti neplačila ob uporabi regulatorno predpisanih vrednosti za druge komponente tveganja. Na podlagi „naprednega“ pristopa lahko kreditne institucije uporabijo svoje lastne ocene za izgube ob neplačilu in izpostavljenosti ob neplačilu. Kreditne institucije lahko uporabljajo skupne podatke v ocenah vrednosti parametrov tveganja. To manjšim kreditnim institucijam za izračun kapitalskih zahtev omogoča uporabo pristopa, ki je bolj občutljiv na tveganja.

Predlagana pravila za „postopno uvedbo“ (člen 85) pristopa IRB kreditnim institucijam zagotavljajo fleksibilnost premikanja različnih poslovnih področij in kategorij izpostavljenosti v osnovni ali napredni pristop IRB v razumnem časovnem roku. „Delna“ uporaba je dovoljena za nebistvene kategorije izpostavljenosti in poslovna področja (kapitalske zahteve se lahko izračunajo na podlagi standardiziranega pristopa, tudi če kreditna institucija za druge kategorije izpostavljenosti uporablja pristop IRB). Predlagani okvir EU priznava, da bi lahko zahteva po razvoju bonitetnega sistema za nekatere nasprotne stranke predstavljala veliko obremenitev za majhne kreditne institucije. Za te kategorije izpostavljenosti je predlagana trajna delna uporaba tudi v primerih, ko so izpostavljenosti kreditnih institucij do takih nasprotnih strank bistvene (člen 89).

Ustrezne tehnične določbe za pristop IRB so v Prilogi VI.

Členi 90-93:

Pravila navajajo skupna vprašanja za tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja in dosledno obravnavajo skupna pripadajoča tveganja ali ekonomske učinke. Sem spadajo priznanje širšega razpona zavarovanj s premoženjem ter izdajateljev osebnih jamstev in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov kakor doslej. Osnovni pristop IRB predvideva po smotrnosti ustrezno raven priznavanja za finančne terjatve in zavarovanje s premičninami. Kreditne institucije imajo na voljo različne metodologije za izbiranje med metodami različnih stopenj kompleksnosti (enostavna metoda temelji na za uporabo enostavnem pristopu substitucije uteži tveganja; razvita metoda pa zahteva uporabo prilagoditev vrednosti prejetega zavarovanja s premoženjem za nestanovitnost). Za izračun prilagoditev za nestanovitnost so na voljo dani bolj in manj zahtevni pristopi (pri enostavnem „nadzornem“ pristopu so zneski standardne prilagoditve za nestanovitnosti podani v tabeli; pristop „lastnih ocen“ pa je bolj občutljiv na tveganja). Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi VIII.

Členi 94-101:

Členi prvič uvajajo enoten niz pravil za kapitalske zahteve za dejavnosti listinjenja in naložbe. S tem je predviden občutno izboljšan okvir kapitalskih zahtev, ki omogoča kreditnim institucijam izkoriščanje prednosti financiranja, upravljanja bilance in druge ugodnosti, ki jih lahko dajejo taki posli. Zmanjšan bo tudi obseg listinjenja, ki se je izvajal le kot instrument kapitalske arbitraže. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi IX.

Členi 102-105:

Te določbe uvajajo zahteve za spopadanje z operativnim tveganjem, kateremu so izpostavljene kreditne institucije. Na voljo so tri različne metodologije. Enostavni pristop (člen 103) temelji na enotnem dohodkovnem kazalcu (enostavni pristop – BIA). Ta pristop predvideva kapitalsko rezervo za operativna tveganja in od kreditnih institucij ne zahteva razvoja zelo izpopolnjenih in dragih informacijskih sistemov za svoje izpostavljenosti tveganjem. Natančnejši pristop na podlagi poslovnih področij (standardizirani pristop – STA) (člen 104) je bolj občutljiv na tveganja, saj se kapitalska zahteva za operativno tveganje razlikuje tako, da ustreza tveganjem različnih poslovnih področij. Ta pristop bo verjetno bolj zanimiv za številne majhne in manj kompleksne kreditne institucije. Bolj izpopolnjene metodologije (napredni pristopi za merjenje – AMA) (člen 105) ustvarjajo lastne ocene operativnega tveganja glede na bolj zahtevne standarde upravljanja s tveganji. Pričakuje se, da bodo AMA postopoma sprejele predvsem velike mednarodno aktivne kreditne institucije in manjše specializirane kreditne institucije, ki so razvile razvite sisteme za spremljanje tveganj za svoje glavne dejavnosti. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi X.

Členi 106-119:

Z manjšim številom sprememb postajajo kapitalske zahteve in pravila za velike izpostavljenosti bolj dosledna, zlasti da bi odražali širše priznavanje tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja.

Člen 123-124:

Člena obravnavata drugi „steber“ kapitalskega sporazuma Baselskega odbora. Člen 51A zahteva, da kreditne institucije vzpostavijo notranje procese za merjenje in upravljanje svojih tveganj ter oblikujejo znesek „notranjega“ kapitala, ki po njihovem mnenju ustreza kritju navedenih tveganj. Pristojni organi morajo (člen 124) pregledovati skladnost organizacije in kontrole tveganja kreditnih institucij z različnimi pravnimi obveznostmi ter ovrednotiti tveganja, ki jih prevzemajo kreditne institucije. To presojo uporabljajo nadzorniki pri ugotavljanju, ali te pomanjkljivosti obstajajo pri kontrolah in nivoju kapitala. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi XIII.

Členi 125-143:

V EU je vedno več čezmejnih poslovnih dejavnosti, ki težijo k centralizaciji upravljanja s tveganji v okviru čezmejnih skupin. To zahteva izboljšano usklajenost in sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi v EU. Že obstoječa in dobro utrjena vloga nadzornika na konsolidirani ravni je bila zato nadalje razvita. Na podlagi člena 136 je za nadzornike predviden minimalen usklajen obseg pristojnosti, v okviru katerih lahko zahtevajo od kreditnih institucij obravnavo kakršnih koli neprimernosti v zahtevah direktive.

Člen 144:

Za organe oblasti držav članic obstajajo zahteve za minimalen obseg razkritij, da se izboljša zbliževanje na področju izvajanja in zagotovi preglednost.

Členi 145-149:

Te določbe obravnavajo „tretji“ steber novega kapitalskega sporazuma Baselskega odbora. Razkritje informacij tržnim udeležencem s strani kreditnih institucij prispeva k večji finančni trdnosti in stabilnosti, ohranja enake pogoje in upošteva občutljivost nekaterih informacij. Člen 147 zahteva vsaj letna razkritja za večino kreditnih institucij, potreba po pogostejših razkritjih pa je lahko odvisna od specifičnih meril. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi XII.

Člen 150:

Direktiva mora slediti razvoju na trgu. Potrebna stopnja prožnosti je zagotovljena z razlikovanjem med temeljnimi in tehničnimi pravili (zlasti v prilogah k direktivi), ki bi jih lahko bilo treba spremeniti v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju. Člen 150 dodaja nova tehnična področja k tistim, ki so navedena v Direktivi 2000/12/ES, (uvedenim leta 1989) in predlaga možnost spremembe novih tehničnih prilog z istim hitrim postopkom.

B.           Direktiva 93/6/EGS o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij

Člen 2: Obseg uporabe

Člen 2 podrobno navaja, kako se zahteve uporabljajo za posamezne investicijske družbe, skupine investicijskih družb in mešane skupin.

Člen 3: Opredelitve

Navedene so nekatere nove in spremenjene opredelitve osnovnih pojmov, ki pojasnjujejo njihov pomen in izboljšujejo razumevanje.

Člen 11: Obravnava kapitala v tržni knjigi

Podana je izboljšana opredelitev „tržne knjige“, ki povečuje gotovost glede kapitalskih zahtev, ki se uporabljajo, ter omejuje morebitne arbitraže med postavkami iz bančne in tržne knjige. Ustrezne tehnične določbe so navedene v Prilogi VII.

Člena 18 in 20:

Člen 18 kreditnim institucijam in investicijskim družbam predpisuje minimalne kapitalske zahteve za tržna tveganja. Nove so obravnava pozicij v investicijskih skladih in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ter številne druge prilagoditve, namenjene povečanju občutljivosti na tveganja. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogah I do VII. Člen 20 razširja pravila o kapitalskih zahtevah za kreditno in operativno tveganje v sedanjem besedilu Direktive 2000/12 na investicijske družbe. Novi elementi kreditnega tveganja vsebujejo obravnavo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in spremenjeno meritev izpostavljenosti za posle začasne prodaje/začasnega nakupa ter posle financiranja vrednostnih papirjev ali blaga. Na področju operativnega tveganja so uvedene znatne spremembe, ki upoštevajo specifične lastnosti sektorja investicijskih družb, z možnostjo nadaljevanja „zahteve na podlagi izdatkov“ za investicijske družbe, ki spadajo v kategorijo nizkega, srednjega in srednje/visokega tveganja.

Člen 28: Velike izpostavljenosti

Sedanje stanje se nadaljuje, če se za kreditne institucije in investicijske družbe uporabljajo ista pravila, ob upoštevanju sprememb velikih izpostavljenosti za posle v tržni knjigi. Novi element je spremenjena meritev izpostavljenosti za posle začasne prodaje/začasnega nakupa in posle financiranja vrednostnih papirjev ali blaga. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi VI.

Člen 33: Vrednotenje pozicij za poročanje

Za bonitetno trdnost so v okviru pravil, določenih za pozicije tržne knjige, za katere se cena oblikuje dnevno, predpisane izboljšane zahteve za vrednotenje pozicij tržne knjige. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi VII.

Člen 22: Konsolidirane zahteve

Za obstoječo možnost, da pristojni organi opustijo uporabo konsolidiranih zahtev za skupine investicijskih družb, se še naprej uporabljajo bonitetno bolj trdni pogoji.

Člen 34: Upravljanje s tveganji in ocenjevanje kapitala

Člen 34 vsebuje obveznost kreditnih institucij (člen 17 Direktive 2000/12), da morajo imeti investicijske družbe vzpostavljen učinkovit notranji sistem upravljanja s tveganji. Zaradi raznolikosti obravnavanih institucij bodo morale biti te zahteve izpolnjene po načelu sorazmernosti. Za investicijske družbe uvaja tudi zahtevo iz člena 51A Direktive 2000/12, da vzpostavijo notranje procese za merjenje in upravljanje tveganj, katerim so izpostavljene, ter oblikujejo znesek kapitala („notranji“ kapital), ki po njihovem mnenju ustreza pokrivanju navedenih tveganj. Ta člen dopolnjuje obstoječe zahteve za upravljanje s tveganji za investicijske družbe iz Direktive 2004/39/ES.

Člen 37: Nadzor

Ta člen smiselno uveljavlja pravila iz Direktive 2000/12 za investicijske družbe.

Člen 42

Podobno kot Direktiva 2000/12 mora tudi Direktiva 93/6 slediti razvoju na trgu. Potrebna prožnost je omogočena z razlikovanjem med osnovnimi in tehničnimi pravili (zlasti v prilogah), ki jih bo treba spremeniti v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju. Omogočeno bi moralo biti spreminjanje tehničnih prilog s hitrim postopkom. Da bi se lahko upošteval pričakovani pomemben nadaljnji napredek regulatorne prakse v prihodnjih letih, je za obravnavo tveganj nasprotne stranke vključena klavzula o preverjanju.

ê2000/12/ES

2004/0155 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovana)

ò novo

(Besedilo velja za EGP)

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti prvega in tretjega stavka člena 47(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora[5],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[6],

ob upoštevanju naslednjega:

ê 2000/12/ES uvodna izjava 1 (prilagojeno)

(1) Direktiva Sveta 73/183/EGS z dne 28. junija 1973 o odpravljanju omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev na področju lastnih dejavnosti bank in drugih finančnih institucij[7], prva Direktiva Sveta (77/780/EGS) z dne 12. decembra 1977 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[8], Direktiva Sveta 89/299/EGS z dne 17. aprila 1989 o lastnih virih sredstev kreditnih institucij[9], druga Direktiva Sveta 89/646/EGS z dne 15. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[10], Direktiva Sveta 89/647/EGS z dne 18. decembra 1989 o stopnji solventnosti kreditnih institucij[11], Direktiva Sveta 92/30/EGS z dne 6. aprila 1992 o nadzoru kreditnih institucij na konsolidirani osnovi[12] in Direktiva Sveta 92/121/EGS z dne 21. decembra 1992 o spremljanju in nadzoru velike izpostavljenosti kreditnih institucij[13] so bile velikokrat in bistveno spremenjene. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedene direktive kodificirati in združiti v enotno besedilo. ÖDirektiva 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[14] je bila večkrat bistveno spremenjena. Ker je treba dodati nadaljnje spremembe, jo je treba zaradi jasnosti preoblikovati. Õ

ê 2000/12/ES uvodna izjava 2 (prilagojeno)

V skladu s Pogodbo je prepovedano vsako diskriminacijsko obravnavanje pri ustanavljanju in opravljanju storitev zaradi državljanstva ali dejstva, da podjetje ni ustanovljeno v državi članici, v kateri opravlja storitve.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 3

(2) Da bi olajšali začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij, je treba odstraniti najbolj moteče razlike med zakonodajami posameznih držav članic glede pravil, ki jih morajo te institucije upoštevati.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 4 (prilagojeno)

(3) Ta direktiva predstavlja osnovni instrument za vzpostavitev notranjega trga, kakor ga določata Enotni evropski akt in časovni razpored Bele knjige Komisije z vidika svobode ustanavljanja in svobode opravljanja finančnih storitev na področju delovanja kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 5 (prilagojeno)

(4) Ukrepi za usklajevanje kreditnih institucij se morajo uporabljati za vse kreditne institucije, da bi tako lahko zaščitili prihranke in ustvarili enake konkurenčne pogoje za te institucije. Kjer je primerno, je treba Ö Vendar pa bi bilo treba Õ ustrezno upoštevati njihove objektivne statutarne razlike in njihove lastne cilje, kakor jih določajo nacionalne zakonodaje.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 6 (prilagojeno)

(5) Iz navedenih razlogov bi moral biti obseg uporabe teh ukrepov čim širši in pokrivati vse institucije, katerih dejavnost je sprejemanje vračljivih sredstev od javnosti, ali v obliki depozitov ali v kakšni drugi obliki, kakor so na primer stalne izdaje obveznic in drugih primerljivih vrednostnih papirjev ter odobravanje kreditov za lasten račun. Predvideti je Ö bi bilo Õ treba izjeme za nekatere kreditne institucije, za katere se ta direktiva ne more uporabljati. Določbe te direktive ne smejo Ö bi smele Õ posegati v uporabo nacionalne zakonodaje, ki določa posebna dodatna dovoljenja, s katerimi kreditnim institucijam omogočijo, da izvajajo posebne dejavnosti ali začnejo opravljati posebne vrste poslov.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 7 (prilagojeno)

(6) Namen sprejetega pristopa je doseči Ö Primerno je izvesti Õ le osnovno uskladitev, ki je potrebna in zadostna za zagotavljanje medsebojnega priznavanja dovoljenj in sistemov bonitetnega nadzora, kar omogoča izdajo enotne licence, priznane na celotnem ozemlju Skupnosti, pa tudi uporabo načela bonitetnega nadzora matične države članice. Zato je treba na zahtevo po izdelavi programa poslovanja gledati le kot na dejavnik, ki pristojnim organom omogoča sprejemanje odločitev na podlagi natančnejših informacij in objektivnih meril. Možen je Ö bi moral biti Õ tudi ukrep prilagodljivosti pri zahtevah, povezanih s pravno obliko kreditnih institucij, in glede Ö v zvezi z Õ zaščiteo nazivov bank.

ò novo

(7) Ker države članice ne morejo v zadostni meri doseči cilja predlaganih ukrepov, ampak ga je mogoče zaradi obsega in učinkov ukrepov bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti, kakor je navedeno v navedenem členu, se ta direktiva omejuje na minimalne zahteve za doseganje navedenih ciljev in ne presega tistega, kar je potrebno za navedeni namen.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 8 (prilagojeno)

(8) Za zagotavljanje izenačene zaščite varčevalcev in pravičnih konkurenčnih pogojev med primerljivimi skupinami kreditnih institucij so potrebne enakovredne finančne zahteve za kreditne institucije. Pred nadaljnjim usklajevanjem bi bilo treba oblikovati ustrezna strukturna razmerja, ki bodo v okviru sodelovanja med nacionalnimi organi omogočila Ö omogočajo Õ spremljanje položaja primerljivih vrst kreditnih institucij v skladu z običajnimi metodami. Ta postopek naj bi pripomogel k postopnemu približevanju sistemov koeficientov, ki so vzpostavljeni in se uporabljajo v državah članicah. Kljub temu pa je treba razlikovati med koeficienti, ki se uporabljajo za zagotavljanje dobrega upravljanja kreditnih institucij, in koeficienti, ki so določeni za ekonomsko in monetarno politiko.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 9 (prilagojeno)

(9) Načela medsebojnega priznavanja in nadzora matične države članice zahtevajo, da pristojni organi države ne smejo izdati ali morajo odvzeti dovoljenja, če dejavniki, kot na primer vsebina programov dejavnosti in geografska porazdelitev Ö dejavnosti ali Õ dejavnosti, ki se dejansko izvajajo, jasno kažejo na to, da je kreditna institucija izbrala pravni sistem neke države članice, zato da bi se izognila strožjim standardom, ki so v veljavi v drugi državi članici, na ozemlju katere opravlja ali namerava opravljati večji del svojih dejavnosti. Kreditna institucija, ki je pravna oseba, mora Ö bi morala Õ pridobiti dovoljenje v državi članici, v kateri ima statutarni sedež. Kreditna institucija, ki ni pravna oseba, mora Ö bi morala Õ imeti sedež v državi, v kateri je pridobila dovoljenje. Poleg tega pa morajo Ö bi morale Õ države članice zahtevati, da je sedež kreditnih institucij vedno v matični državi članici in da tam tudi dejansko posluje.

ê2000/12/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

(10) Pristojni organi ne bi smeli izdati ali podaljšati dovoljenja za poslovanje kreditne institucije, kadar obstaja možnost, da ne bodo mogli učinkovito izvajati nadzornih funkcij zaradi tesnih povezav med to institucijo in drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami. To Ö naj Õ velja tudi za kreditne institucije, ki že imajo dovoljenje za poslovanje. Opredelitev „tesne povezave“ v tej direktivi določa minimalna merila. To pa ne pomeni, da je države članice ne smejo uporabljati tudi v drugih okoliščinah, ki jih ta opredelitev ne predvideva. Dejstvo, da so pridobile pomemben delež v kapitalu podjetja, samo po sebi še ne predstavlja udeležbe v pomenu „tesne povezave“, če so ta delež pridobile le kot začasno investicijo, ki jim ne daje možnosti vplivanja na strukturo ali finančno politiko institucije.

ê2000/12/ES uvodna izjava 11 (prilagojeno)

(11) Obseg učinkovitega izvajanja nadzornih funkcij nadzornih organov vključuje nadzor na konsolidirani osnovi, ki ga je treba izvajati nad kreditno institucijo, če tako predpisuje zakonodaja Skupnosti. V takih primerih morajo Ö bi morali Õ organi, ki so prejeli prošnjo za dovoljenje, biti zmožni ugotoviti, kateri organi so pristojni za izvajanje konsolidiranega nadzora nad to kreditno institucijo.

ê2000/12/ES uvodna izjava 12 (prilagojeno)

Matična država članica lahko za institucije, katerim so izdali dovoljenje njihovi pristojni organi, predpiše tudi strožje predpise od tistih, določenih v členu 5(1), prvi pododstavek in (2) ter členih 7, 16, 30, 51.

ê2000/12/ES uvodna izjava 13 (prilagojeno)

Odprava zahteve po dovoljenju za poslovanje podružnic kreditnih institucij znotraj Skupnosti je pogojena z ukinitvijo dotacijskega ustanovitvenega kapitala.

ê2000/12/ES uvodna izjava 14 (prilagojeno)

(12) Zaradi medsebojnega priznavanja izbrani pristop omogoča kKreditnim institucijam z dovoljenjem za poslovanje v njihovih matičnih državah članicah Ö naj bo dovoljeno Õ, da na celotnem ozemlju Skupnosti izvajajo katere koli ali vse dejavnosti, navedene v Prilogi I, z ustanavljanjem podružnic ali opravljanjem storitev. Za opravljanje dejavnosti, ki niso naštete v navedeni prilogi, veljajo glede pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev splošne določbe Pogodbe.

ê2000/12/ES uvodna izjava 15 (prilagojeno)

(13) Medsebojno priznavanje dejavnosti, naštetih v Prilogi I, je primerno razširiti tudi na dejavnosti, ki jih izvajajo finančne institucije kot hčerinska podjetja kreditnih institucij, kadar za ta hčerinska podjetja velja konsolidiran nadzor njihovih matičnih podjetij in izpolnjujejo nekatere stroge pogoje.

ê2000/12/ES uvodna izjava 16 (prilagojeno)

(14) V povezavi z uveljavljanjem pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev lahko Ö naj ima Õ država članica gostiteljica Ö možnost Õ zahtevati izpolnjevanje posebnih določb nacionalnih zakonov ali predpisov za institucije, ki nimajo dovoljenja za poslovanje kot kreditna institucija v matičnih državah, in za tiste dejavnosti, ki niso navedene v Prilogi I, pod pogojem, da so take določbe združljive z zakonodajo Skupnosti in so namenjene zaščiti splošnega interesa ter da za take institucije ali dejavnosti ne veljajo enakovredna pravila v skladu s to zakonodajo ali predpisi matičnih držav članic.

ê2000/12/ES uvodna izjava 17 (prilagojeno)

(15) Države članice morajo Ö bi morale Õ zagotoviti, da ni nobenih ovir za enako opravljanje medsebojno priznanih storitev, kakor to poteka v matični državi članici, če slednje ni v nasprotju s pravnimi predpisi, ki ščitijo splošne interese v državi članici gostiteljici.

ê2000/12/ES uvodna izjava 18 (prilagojeno)

Obstaja nujna povezava med ciljem te direktive in liberalizacijo pretoka kapitala, katero ureja druga zakonodaja Skupnosti. Vsekakor pa morajo biti ukrepi glede liberalizacije bančnih storitev usklajeni z ukrepi v zvezi z liberalizacijo pretoka kapitala.

ê2000/12/ES uvodna izjava 19 (prilagojeno)

(16) Pravila, ki urejajo podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti, morajo biti analogna v vseh državah članicah. V tem trenutku je pPomembno Ö je Õ zagotoviti, da ti predpisi ne bodo ugodnejši od tistih, ki veljajo za podružnice kreditnih institucij iz drugih držav članic. Navesti je treba, da Skupnost lahko Ö naj ima možnost Õ skleneiti sporazume s tretjimi državami, ki predvidijo uporabo predpisov, ki bodo takim podružnicam zagotavljali enako obravnavanje na celotnem ozemlju Skupnosti ob upoštevanju načela vzajemnosti. Za podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v tretjih državah, Ö naj Õ ne velja svoboda opravljanja storitev v skladu z drugim odstavkom člena 49 Pogodbe, niti svoboda ustanavljanja v drugih državah članicah, razen v tistih, v katerih so bile ustanovljene. Vendar pa so zahteve za izdajo dovoljenja za poslovanje hčerinskih podjetij ali pridobitev deležev podjetij, za katera velja zakonodaja tretjih držav, predmet postopka, s katerim se zagotavlja, da so kreditne institucije Skupnosti v zadevnih tretjih državah obravnavane po načelu vzajemnosti.

ê2000/12/ES uvodna izjava 20 (prilagojeno)

Dovoljenja, ki jih kreditnim institucijam izdajo pristojni nacionalni organi v skladu s to direktivo, se uporabljajo na celotnem ozemlju Skupnosti in ne le na ozemlju neke države. Obstoječe določbe o vzajemnosti so tako brez učinka. Zato je potreben prilagodljiv postopek, ki bo omogočal ocenjevanje vzajemnosti na podlagi Skupnosti. Cilj tega postopka ni zapreti finančnih trgov Skupnosti, ampak jih ohraniti odprte za preostali del sveta in tako povečati liberalizacijo globalnih finančnih trgov v tretjih državah. S tem namenom ta direktiva predpisuje postopke za pogajanja s tretjimi državami, v skrajni sili pa tudi možnost sprejetja ukrepov pri odlogu novih vlog za dovoljenje ali omejevanju odobritve novih dovoljenj.

ê2000/12/ES uvodna izjava 21 (prilagojeno)

(17) Zaželeno je, da nNa podlagi vzajemnosti Skupnost in tretje države sklenejo sporazum, s katerim bi omogočili praktično izvajanje konsolidiranega nadzora nad največjim možnim geografskim območjem.

ê2000/12/ES uvodna izjava 22 (prilagojeno)

(18) Za nadzor finančne stabilnosti kreditne institucije in zlasti njene solventnosti so Ö naj bo Õ odgovornia pristojni organi njena matičnea državea članicea. Pristojni organi države članice gostiteljice obdržijo Ö naj bodo Õ odgovornost Ö odgovorni Õ za nadzor nad likvidnostjo Ö podružnic Õ in monetarnoimi politiko Ö politikami Õ . Nadzor tržnega tveganja mora Ö bi moral Õ potekati na podlagi tesnega sodelovanja med pristojnimi organi matičnih držav članic in držav članic gostiteljic.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 23 in 24 (prilagojeno)

ð novo

(19) Nemoteno delovanje notranjega bančnega trga poleg zakonskih pravil zahteva tudi tesno in stalno sodelovanje ð ter znatno okrepljeno konvergenco regulatornih in nadzornih praks ï med pristojnimi organi držav članic. Pri Ö Zlasti v ta namen Õ ð bi moralo potekati ï preučevanjue problemov posameznih kreditnih institucij ð in medsebojna izmenjava podatkov ï ð znotraj Odbora Evropskih bančnih nadzornikov ï ð ustanovljenega s Sklepom Komisije 2004/5/ES[15] ï se je kot najustreznejša oblika sodelovanja med bančnimi nadzornimi organi izkazala „groupe de contact“ (kontaktna skupina). Navedena skupina je ustrezno telo za medsebojno izmenjavo informacij iz člena 28. Tak postopek medsebojne izmenjave informacij pa Ö naj Õ nikakor ne nadomesti dvostranskega sodelovanja, kakršnega določa člen 28. Pristojni organi države članice gostiteljice bBrez poseganja v pooblastila za izvajanje lastne kontrole Ö naj bodo pristojni organi države članice gostiteljice zmožni Õ v nujnih primerih ali na lastno pobudo ali na pobudo pristojnih organov matične države članice lahko še naprej preverjajoti, ali so dejavnosti kreditne institucije, ustanovljene na njihovem ozemlju, v skladu z ustrezno zakonodajo in načeli dobro premišljenih administrativnih in računovodskih postopkov ter ustreznimi notranjimi kontrolami.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 25 (prilagojeno)

(20) Primerno je, da se omogoči izmenjava informacij med pristojnimi organi ter organi ali telesi, ki na podlagi svoje funkcije pomagajo krepiti stabilnost finančnega sistema. Da bi ohranili zaupno naravo posredovanih informacij, mora Ö bi moral Õ seznam naslovnikov ostati znotraj strogih omejitev.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 26 in 27 (prilagojeno)

(21) Nekatera ravnanja, na primer goljufije in razkrivanje notranjih informacij, lahko vplivajo na stabilnost in integriteto finančnega sistema, tudi kadar zadevajo institucije, ki niso kreditne institucije. Treba je določiti pogoje, pod katerimi se Ö v takih primerih Õ dovolijo takea izmenjavea informacij.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 28 (prilagojeno)

(22) Če je določeno, da se lahko neke informacije razkrijejo le, če se s tem izrecno strinjajo pristojni organi, lahko Ö bi morali Õ slednji, če je ustrezno, Ö imeti možnost Õ svoje strinjanje pogojujejovati z upoštevanjem strogih pogojev za razkrivanje informacij.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 29

(23) Treba bi bilo dovoliti tudi izmenjavo informacij med pristojnimi organi na eni strani ter centralnimi bankami in drugimi organi s podobno funkcijo v vlogi monetarnih oblasti, in če je ustrezno, tudi drugimi javnimi organi, odgovornimi za nadzor nad plačilnimi sistemi, na drugi strani.

ê2000/12/ES uvodna izjava 30 (prilagojeno)

(24) Za krepitev bonitetnega nadzora kreditnih institucij ter zaščito strank kreditnih institucij je treba določiti, da so Ö bi morali biti Õ revizorji obvezani nemudoma poročati pristojnim organom, kadar koli med opravljanjem svojih nalog ugotovijo, da obstajajo v skladu s to direktivo dejavniki, ki bi lahko resno vplivali na finančni položaj ali administrativno in računovodsko organizacijo kreditne institucije. Ob upoštevanju tega cilja je zaželeno, da Ö Iz istega razloga naj Õ državae članicae Ö tudi Õ zagotovijo izvajanje te obveznosti v vseh okoliščinah, v katerih revizorji odkrijejo taka dejstva med opravljanjem svojih nalog v podjetju, ki je tesno povezano s kreditno institucijo. Obveza revizorjev, da pristojnim organom po potrebi sporočajo nekatera dejstva in odločitve, povezane s kreditno institucijo, ki jih odkrijejo med opravljanjem svojih nalog v nefinančnem podjetju, Ö naj Õ sama po sebi ne spremeni narave njihovih nalog v tem podjetju, niti načina opravljanja teh nalog v istem podjetju.

ê 2000/12/ES Uvodne izjave 31 do 35 (prilagojeno)

Skupni osnovni standardi za lastne vire sredstev kreditnih institucij so ključni dejavnik pri oblikovanju notranjega bančnega trga, saj lastni viri sredstev omogočajo zagotavljanje kontinuitete poslovanja kreditnih institucij in zaščito prihrankov. Tako usklajevanje krepi nadzor nad kreditnimi institucijami in prispeva k nadaljnjemu usklajevanju bančnega sektorja.

Taki standardi se morajo uporabljati za vse kreditne institucije z dovoljenjem za poslovanje v Skupnosti.

Lastni viri sredstev kreditnih institucij omogočajo absorpcijo izgub, ki niso pokrite z zadostnim dobičkom. Lastni viri sredstev so pomembno merilo za pristojne organe, predvsem pri ocenjevanju solventnosti kreditnih institucij in za druge namene skrbnega presojanja.

Kreditne institucije na notranjem bančnem trgu neposredno konkurirajo druga drugi, zaradi česar morajo biti opredelitve in standardi, ki se nanašajo na lastne vire sredstev, enakovredni. Zato merila za določanje sestave lastnih virov sredstev ne smejo biti prepuščena le državam članicam. Sprejetje skupnih osnovnih standardov je v interesu Skupnosti, saj bo preprečilo izkrivljanje konkurence in okrepilo bančni sistem Skupnosti.

Opredelitev lastnih virov sredstev, kakor jo določa ta direktiva, predvideva največje možno število postavk in največje možne vrednosti kvalificiranih zneskov, posamezni državi članici pa prepušča odločitev, ali bo uporabila vse ali le nekaj teh postavk in ali bo sprejela nižje največje možne vrednosti.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 36 (prilagojeno)

(25) Ta direktiva določa Ö , da bi bilo treba določiti Õ izbirna merila za nekatere postavke lastnih virov sredstev, Ö brez poseganja v možnost Õ države članice pa lahko uporabljajo Ö za uporabo Õ tudi strožjeih določbe.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 37 (prilagojeno)

Na začetni stopnji so skupni osnovni standardi določeni širše, zato da bi zajeli vse postavke, ki sestavljajo lastne vire sredstev v raznih državah članicah.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 38

(26) V skladu z naravo postavk, ki sestavljajo lastne vire sredstev, ta direktiva razlikuje med postavkami, ki predstavljajo temeljne lastne vire sredstev na eni strani, in tistimi, ki predstavljajo dodatne lastne vire sredstev na drugi.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 39 (prilagojeno)

(27) Da bi bilo razvidno, da postavke, ki predstavljajo dodatni lastni kapital, po naravi niso enake tistim, ki predstavljajo temeljni kapital, znesek prvih, vključenih v lastne vire sredstev, ne sme Ö bi smel Õ presegati vrednosti temeljnega kapitala. Poleg tega pa znesek nekaterih postavk vključenega dodatnega kapitala ne sme Ö bi smel Õ presegati polovice temeljnega kapitala.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 39 (prilagojeno)

(28) Da bi se izognile izkrivljanju konkurence, javne kreditne institucije v svoje lastne vire sredstev ne smejo Ö bi smele Õ vključiti garancij Ö osebnih jamstev Õ , ki jim jih izdajo države članice ali lokalni organi.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 40 (prilagojeno)

(29) Kadar se med izvajanjem nadzora izkaže, da je treba določiti znesek konsolidiranih lastnih virov sredstev skupine kreditnih institucij, Ö naj Õ se izračun naredi v skladu s to direktivo.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 41 (prilagojeno)

ð novo

(30) Natančna računovodska metodologija, ki se uporablja za izračun lastnih virov sredstev, stopnje solventnosti ð njihove primernosti za tveganja, katerim je izpostavljena kreditna institucija ï , in za oceno koncentracije kreditne izpostavljenosti, mora Ö bi morala Õ biti določena v skladu z določbami Direktive Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij[16], ki vključuje nekatere prilagoditve določb Direktive Sveta 83/349/EGS z dne 13. junija 1983, ki temeljijo na členu 44(2)(g) Pogodbe, kar zadeva konsolidirane računovodske izkazeÖ[17] Õ ð ali Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov[18] glede na to, katera ureja računovodstvo kreditnih institucij v nacionalni zakonodaji ï .

ê 2000/12/ES uvodna izjava 42 do 47 (prilagojeno)

Določbe o lastnih virih sredstev so del obsežnejših mednarodnih prizadevanj, da bi približali pravila, ki veljajo v večjih državah glede ustreznosti lastnih virov sredstev.

Na mednarodnem bančnem trgu morajo institucije neposredno konkurirati druga drugi, skupni standardi o solventnosti v obliki minimalne stopnje pa preprečujejo izkrivljanje konkurence in krepijo bančni sistem Skupnosti.

Komisija bo pripravila poročilo in občasno pregledala določbe o lastnih virih sredstev, zato da bi jih zožila ter tako dosegla večjo konvergenco skupne opredelitve lastnih virov sredstev. Taka konvergenca bo omogočila uskladitev lastnih virov sredstev kreditnih institucij znotraj Skupnosti.

Določbe o stopnjah solventnosti so rezultat dela, ki ga je opravil Svetovalni odbor za bančništvo, odgovoren za dajanje predlogov Komisiji zaradi usklajevanja koeficientov, ki se uporabljajo v državah članicah.

Določitev ustrezne stopnje solventnosti ima osrednjo vlogo pri nadzorovanju kreditnih institucij.

Razmerje, ki tehta sredstva in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo kreditnega tveganja, je izredno uporabno merilo solventnosti.

ò novo

(31) Minimalne kapitalske zahteve imajo osrednjo vlogo pri nadzoru kreditnih institucij in medsebojnem priznavanju nadzornih tehnik. S tega vidika bi bilo treba določbe o minimalnih kapitalskih zahtevah upoštevati v povezavi z drugimi posebnimi instrumenti, ki so prav tako namenjeni usklajevanju osnovnih tehnik nadzora kreditnih institucij.

(32) Zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence in krepitve bančnega sistema na notranjem trgu je primerno določiti skupne minimalne kapitalske zahteve.

(33) Za namen zagotavljanja primerne stopnje solventnosti je pomembno določiti minimalne kapitalske zahteve, ki tehtajo aktivo in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo tveganja.

ê 2000/12/ES Uvodne izjave 48 do 51 (prilagojeno)

Razvoj skupnih standardov za opredelitev lastnih virov sredstev v razmerju do sredstev in zunajbilančnih postavk, izpostavljenih kreditnemu tveganju, je zato pomemben vidik pri usklajevanju, potrebnem za doseganje medsebojnega priznavanja nadzornih tehnik in s tem uresničitev notranjega bančnega trga.

S tega vidika je treba določbe o stopnji solventnosti upoštevati v povezavi z drugimi posebnimi instrumenti, ki so prav tako namenjeni usklajevanju osnovnih tehnik nadzorovanja kreditnih institucij.

Na mednarodnem bančnem trgu morajo institucije neposredno konkurirati druga drugi, skupni standardi o solventnosti v obliki minimalne stopnje pa preprečujejo izkrivljanje konkurence in krepijo bančni sistem Skupnosti.

Ta direktiva predvideva različne uteži za garancije, ki jih izdajo razne finančne institucije. Komisija se zato obvezuje, da bo preverjala, če ta direktiva kot celota pomembno izkrivlja konkurenco med kreditnimi institucijami in zavarovalnicami in glede na ugotovitve preučila, če so upravičeni kakršni koli ukrepi za izboljšanje stanja.

ò novo

(34) Nujno je treba upoštevati raznolikost kreditnih institucij v Skupnosti tako, da se zagotovijo različni pristopi za izračun minimalnih kapitalskih zahtev za kreditna tveganja, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Uporaba zunanjih bonitetnih ocen in lastnih ocen kreditnih institucij za posamezne parametre kreditnega tveganja predstavlja pomembno izboljšavo občutljivosti na tveganja in bonitetne trdnosti pravil o kreditnih tveganjih. Kreditne institucije bi morale imeti primerne spodbude za prehod k pristopom, ki so bolj občutljivi na tveganja.

(35) Minimalne kapitalske zahteve bi morale biti sorazmerne s tveganji, ki jih obravnavajo. V zahtevah bi se moralo obravnavati zlasti zmanjševanje ravni tveganja, ki je posledica velikega števila sorazmerno majhnih izpostavljenosti.

(36) Večje priznavanje bi moralo biti namenjeno tehnikam zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru pravil, pripravljenih z namenom, da neprimerno priznavanje ne bi ogrozilo solventnosti.

(37) Da bi zagotovili, da se tveganja in zmanjševanja tveganj, ki so posledica dejavnosti listinjenja in naložb kreditnih institucij, ustrezno prikazujejo v minimalnih kapitalskih zahtevah kreditnih institucij, je treba vključiti pravila, ki predvidevajo obravnavo takih dejavnosti in naložb, ki je občutljiva na tveganja in bonitetno trdna.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 52 (prilagojeno)

Priloga III določa obravnavo zunajbilančnih postavk v zvezi z izračunavanjem potreb po kapitalu kreditnih institucij. Da bi notranji trg nemoteno deloval in predvsem da bi zagotovile enake pogoje, so države članice dolžne prizadevati si, da bi njihovi pristojni organi enotno ocenjevali dogovore o neto izravnavah. Priloga III upošteva tudi delo mednarodnega foruma bančnih nadzornikov pri nadzornem priznavanju dvostranskih neto izravnav, predvsem pa možnosti izračunavanja potreb po lastnih virih sredstev za nekatere transakcije na podlagi neto in ne bruto zneskov, če obstajajo pravno zavezujoči dogovori, ki zagotavljajo, da je kreditno tveganje omejeno na neto znesek. Za mednarodno aktivne kreditne institucije in skupine kreditnih institucij iz številnih tretjih držav, ki konkurirajo kreditnim institucijam Skupnosti, bodo predpisi, sprejeti na širši mednarodni ravni, izpopolnili nadzorno obravnavo trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu. Taka izpopolnitev pa pomeni ustreznejše obvezno kapitalsko kritje ob upoštevanju učinkov zmanjševanja tveganja nadzorno priznanih dogovorov o neto izravnavah na morebitna prihodnja kreditna tveganja. Kliring izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu, ki ga ponujajo klirinške hiše, ki delujejo kot osrednja stranka, igra v nekaterih državah članicah pomembno vlogo. Zato je primerno ugotoviti koristi takega kliringa za zmanjševanje kreditnega tveganja in povezanih sistemskih tveganj pri preudarni obravnavi kreditnih tveganj. Obstoječe in morebitne prihodnje izpostavljenosti, ki izhajajo iz skozi kliring izvedenih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu, je treba v celoti zavarovati, tveganja, ki nastajajo zaradi seštevanja izpostavljenosti klirinških hiš, ki so nad tržno vrednostjo izkazanih zavarovanj, pa je treba odpraviti, zato da bodo v prehodnem obdobju skozi kliring izvedeni finančni instrumenti na prostem trgu obravnavani enako preudarno kakor izvedeni finančni instrumenti, s katerimi se trguje na borznem trgu. Pristojnim organom je treba ugoditi glede začetne marže in gibljivega kritja ter kakovosti in stopnje zaščite, ki jo zagotavljajo izkazana zavarovanja. Kreditnim institucijam, ustanovljenim v državah članicah, Priloga III daje podobno možnost priznavanja dvostranskih neto izravnav pristojnih organov, s čimer jim zagotavlja enake konkurenčne pogoje. Predpisi so dobro usklajeni in ustrezni za spodbujanje nadaljnje uporabe ukrepov bonitetnega nadzora v kreditnih institucijah. Pristojni organi v državah članicah morajo zagotoviti, da bo izračunavanje dodatkov utemeljeno z dejanskimi in ne navideznimi zneski.

ò novo

(38) Operativno tveganje je pomembno tveganje, s katerim se soočajo kreditne institucije, in zahteva kritje z lastnimi viri sredstev. Nujno je treba upoštevati raznolikost kreditnih institucij v Skupnosti tako, da se zagotovijo različni pristopi za izračun zahtev za operativno tveganje, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Kreditne institucije bi morale imeti primerne spodbude za prehod k pristopom, ki so bolj občutljivi na tveganja. Glede na nastajajoče najnovejše tehnike za merjenje in upravljanje z operativnimi tveganji, bi se morala pravila pregledovati in ustrezno posodabljati, vključno v zvezi s stroški za različna poslovna področja in priznavanjem tehnik za zmanjševanje tveganja.

(39) Da bi zagotovili ustrezno solventnost kreditnih institucij v skupini, je nujno potrebno, da se minimalne kapitalske zahteve uporabljajo na podlagi konsolidiranega finančnega stanja skupine. Da bi zagotovili primerno razporeditev lastnih virov sredstev znotraj skupine in njihovo razpoložljivost za varovanje prihrankov, kjer je potrebno, naj se minimalne kapitalske zahteve uporabljajo za posamezne kreditne institucije v skupini, razen če je ta cilj mogoče učinkovito doseči drugače.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 53 (prilagojeno)

Najnižje razmerje, ki ga predvideva ta direktiva, krepi kapital kreditnih institucij v Skupnosti. V skladu s statistično raziskavo kapitalskih zahtev, ki so veljale v začetku leta 1988, je bila sprejeta 8% stopnja.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 54

(40) Osnovne predpise za spremljanje velikih izpostavljenosti kreditnih institucij bi bilo treba uskladiti. Države članice bi morale kljub vsemu imeti možnost sprejeti strožje določbe od teh, ki jih predvideva ta direktiva.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 55 (prilagojeno)

(41) Spremljanje in kontrola izpostavljenosti kreditne institucije je Ö bi morala biti Õ sestavni del nadzora nad njo. Ö Zato lahko Õ Ččezmerne koncentracije izpostavljenosti do posamezne stranke ali skupine povezanih strank lahko povzročijo nesprejemljivo tveganje nastanka izgub. Za tako stanje velja, da utegne Ö lahko Õ neugodno vplivati na solventnost kreditne institucije.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 56 (prilagojeno)

(42) Na notranjem bančnem trgu Ö Ker Õ kreditne institucije Ö na notranjem trgu Õ neposredno konkurirajo druga drugi, in zato morajo biti zahteve glede spremljanja enake po vsej Skupnosti. S tem ciljem morajo za merila, ki se uporabljajo za določanje koncentracije izpostavljenosti, veljati pravno zavezujoči predpisi na ravni Skupnosti in ne morejo biti v celoti prepuščena presoji posamezne države članice. Sprejetje skupnih predpisov bo zato najbolj koristilo interesom Skupnosti, saj bo preprečilo nastanek razlik v konkurenčnih pogojih, hkrati pa okrepilo bančni sistem Skupnosti.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 57 (prilagojeno)

ð novo

(43) Določbe glede stopnje solventnosti kreditnih institucij vključujejo seznam kreditnih tveganj, ki lahko nastanejo v kreditnih institucijah. Zato bi bilo treba ta seznam uporabljati pri opredelitvi izpostavljenosti za omejevanje velikih izpostavljenosti. Načelno pa ni ð Medtem ko je primerno, da opredelitev izpostavljenosti za namene omejevanja velikih izpostavljenosti temelji na opredelitvi, navedeni za namene zahtev po minimalnih lastnih sredstvih za kreditna tveganja, pa načelno ni ï primerno sklicevanje na uteži ali stopnje tveganja, ki jih predpisujejo navedene določbe. Te uteži in stopnje tveganja so bile postavljene zaradi določitve splošnih zahtev po stopnjah solventnosti, potrebnih za pokrivanje kreditnega tveganja kreditnih institucij. Namen pri urejanju velikih izpostavljenosti je Ö Da bi Õ omejiliti največjo izgubo, ki jo lahko utrpi kreditna institucija v povezavi z eno samo stranko ali skupino povezanih strank. Zato je primerenno Ö sprejeti Õ preudaren pristop, v skladu s katerim se bo večinoma upoštevala nominalna vrednost izpostavljenosti, ne bodo pa se uporabljali Ö pravila za določanje velikih izpostavljenosti, ki upoštevajo nominalno vrednost izpostavljenosti brez uporabe Õ uteži ali stopnje tveganja.

ò novo

(44) Medtem ko je zaželeno, da se v pričakovanju nadaljnjega pregleda določb o velikih izpostavljenostih, dovoli priznavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja na način, podoben tistemu, ki je za namene minimalnih kapitalskih zahtev dovoljen za omejevanje zahtev za izračun, so bila pravila za zmanjševanje kreditnega tveganja oblikovana v okviru splošnega raznovrstnega kreditnega tveganja, ki je posledica izpostavljenosti do velikega števila nasprotnih strank. V skladu s tem bi bilo treba za priznavanje učinkov takih tehnik za namene omejitev velikih izpostavljenosti, namenjenih omejevanju največje izgube, ki lahko nastane zaradi ene same stranke ali skupine povezanih strank, uporabljati bonitetne zaščite.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 58 (prilagojeno)

(45) Kadar v kreditni instituciji nastopi izpostavljenost do njenega matičnega podjetja ali do drugih hčerinskih podjetij njenega matičnega podjetja, je potrebna še posebna preudarnost. Upravljanje izpostavljenosti, ki nastanejo v kreditnih institucijah, mora Ö bi moralo Õ potekati popolnoma avtonomno in v skladu z načeli dobro premišljenega bančnega upravljanja, ne glede na katera koli druga načela razen navedenih. Določbe te direktive zahtevajo, da čČe osebe, ki imajo neposreden ali posreden kvalificiran delež v kreditni instituciji, izvajajo svoj vpliv tako, da škoduje dobro premišljenemu in preudarnemu upravljanju te institucije, Ö naj Õ pristojni organi sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi prekinejo tako stanje. Na področju velikih izpostavljenosti je treba določiti posebne standarde Ö , vključno s strožjimi omejitvami, Õ za izpostavljenosti, ki jih ima kreditna institucija do drugih v svoji skupini, in v takih primerih so upravičene strožje omejitve kakor pri drugih izpostavljenostih. Strožjih omejitev Ö Takih standardov Õ pa ni treba izvajati, če je matično podjetje finančni holding ali kreditna institucija ali kadar so druga hčerinska podjetja kreditne institucije ali finančne institucije ali podjetja, ki ponujajo pomožne bančne storitve, pod pogojem, da v vseh takih podjetjih poteka nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi. V takih primerih konsolidirano spremljanje skupine podjetij omogoča ustrezno stopnjo nadzora in ne zahteva uvedbe strožjih omejitev izpostavljenosti. Ta pristop spodbuja bančne skupine, da organizirajo svoje strukture na način, ki dovoljuje konsolidirano spremljanje, kar je zaželeno, saj to omogoča celovitejšo raven spremljanja.

ò novo

(46) Kreditne institucije bi morale zagotoviti notranji kapital, ki je glede na tveganja, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene, primeren po količini, kvaliteti in razporeditvi. V skladu s tem bi morale kreditne institucije vzpostaviti strategije in procese za ocenjevanje in vzdrževanje ustreznosti svojega notranjega kapitala.

(47) Pristojni organi so se dolžni prepričati, da imajo kreditne institucije dobro organizacijo in ustrezne lastne vire sredstev, ob upoštevanju tveganj, katerim so ali bi lahko bile kreditne institucije izpostavljene.

(48) Da bi notranji bančni trg učinkovito deloval, bi moral Odbor evropskih bančnih nadzornikov prispevati k dosledni uporabi te direktive in zbliževanju nadzornih praks na celotnem ozemlju Skupnosti.

(49) Iz istega razloga ter zato, da se zagotovi, da kreditne institucije Skupnosti, ki so dejavne v več državah članicah, niso nesorazmerno obremenjene zaradi neprekinjenih pristojnosti pristojnih organov posameznih držav članic za izdajanje dovoljenj in za nadzor, je nujno, da se znatno okrepi sodelovanje med pristojnimi organi. V tem okviru bi bilo treba okrepiti vlogo konsolidiranega nadzornika. Odbor evropskih bančnih nadzornikov bi moral podpirati in spodbujati tako sodelovanje.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 65 (prilagojeno)

(50) Nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi mora biti Ö je Õ usmerjen predvsem v zaščito interesov vlagateljev navedenih Ö kreditnih Õ institucij in Ö v Õ zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 59 (prilagojeno)

(51) Da bi bil nadzor na konsolidirani osnovi učinkovit, mora Ö bi torej moral Õ veljati za vse bančne skupine, vključno s tistimi, katerih matična podjetja niso kreditne institucije. Pristojni organi morajo Ö bi morali Õ razpolagati s potrebnimi pravnimi instrumenti, da lahko izvajajo tak nadzor.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 60 (prilagojeno)

(52) Pri skupinah z različnimi dejavnostmi, v katerih matična podjetja kontrolirajo vsaj eno hčerinsko podjetje, ki je kreditna institucija, morajo Ö bi morali Õ biti pristojni organi sposobni oceniti finančno stanje kreditne institucije v taki skupini. Do nadaljnje uskladitve lahko države članice določijo ustrezne metode konsolidacije za doseganje ciljev te direktive. Pristojni organi morajo Ö bi morali Õ imeti na voljo vsaj način, s katerim lahko od vseh podjetij v skupini pridobijo informacije, potrebne za opravljanje svoje funkcije. Vzpostaviti je Ö bi bilo Õ treba sodelovanje med organi, odgovornimi za nadzor raznih finančnih sektorjev pri skupinah podjetij, ki opravljajo več različnih finančnih dejavnosti Ö . Do nadaljnje uskladitve bi morale biti države članice zmožne določiti ustrezne metode konsolidacije za doseganje cilja te direktive. Õ

ê 2000/12/ES uvodna izjava 61 (prilagojeno)

(53) Poleg tega lahko Države članice Ö naj imajo možnost, da Õ zavrnejo ali odvzamejo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev pri nekaterih strukturah skupin, ki štejejo za neprimerne za opravljanje bančnih dejavnosti, predvsem zato, ker takih struktur ni mogoče učinkovito nadzorovati. Pri tem Ö naj Õ imajo pristojni organi Ö potrebna Õ pooblastila, navedena v prvem pododstavku člena 7(1), v členu 7(2), točki (c) člena 14(l), in členu 16 te direktive, da bi zagotovili varno in skrbno upravljanje kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES Uvodne izjave 62 do 64 (prilagojeno)

Prav tako lahko države članice uporabljajo ustrezne tehnike nadzora nad skupinami, katerih struktur ta direktiva ne vključuje. Če take strukture postanejo splošno razširjene, je treba to direktivo dopolniti, da bo vključila tudi take strukture.

Nadzor na konsolidirani osnovi mora zajemati vse dejavnosti, določene v Prilogi I. Zato morajo biti vsa podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s takimi dejavnostmi, vključena v nadzor na konsolidirani osnovi. Zato pa je treba razširiti opredelitev finančnih institucij tako, da bo vključevala take dejavnosti.

Direktiva 86/635/EGS skupaj z Direktivo 83/349/EGS določa pravila konsolidacije, ki jih morajo kreditne institucije uporabljati pri objavi svojih konsolidiranih računovodskih izkazov. Zato je mogoče natančneje določiti metode izvajanja bonitetnega nadzora na konsolidirani osnovi.

ò novo

(54) Da bi notranji bančni trg deloval vedno bolj učinkovito, in da bi bile državljanom Skupnosti zagotovljene ustrezne stopnje preglednosti, je potrebno, da pristojni organi javno in na način, ki omogoča smiselno primerjavo, razkrijejo način izvajanja te direktive.

(55) Da bi okrepili tržno disciplino in spodbujali kreditne institucije, naj izboljšujejo svojo tržno strategijo, kontrolo tveganj in notranjo organizacijo uprave, bi bilo treba predvideti primerno javno razkritje kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 66 (prilagojeno)

(56) Preučitev problemov, povezanih z vprašanji, ki jih ureja ta direktiva in druge direktive o poslovanju kreditnih institucij, zahteva sodelovanje med pristojnimi organi in Komisijo v okviru Svetovalnega odbora za bančništvo, predvsem kadar poteka zaradi tesnejšega sodelovanja. Svetovalni odbor za bančništvo pristojnih organov držav članic ne izključuje drugih oblik sodelovanja med organi, ki nadzorujejo začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij in zlasti sodelovanje znotraj kontaktne skupine „(groupe de contact)“ , ki jo oblikujejo bančni nadzorni organi.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 67 (prilagojeno)

(57) Občasno so lahko potrebne tehnične spremembe podrobnih pravil, določenih v tej direktivi, da se upošteva razvoj bančnega sektorja. Komisija bo torej take spremembe po potrebi izvedla po posvetovanju s Svetovalnim odborom za bančništvo v okviru izvedbenih pooblastil, ki ji jih dodeljuje Pogodba. Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o postopkih za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji Ö [19] Õ .

ò novo

(58) Za preprečevanje motenj na trgih in zagotavljanje kontinuitete v skupnih stopnjah lastnih virov sredstev je primerno, da se predvidijo posebne prehodne ureditve.

(59) Glede na občutljivost pravil o minimalnih kapitalskih zahtevah na tveganja je zaželeno, da se pregleduje, ali imajo znatne vplive na gospodarski cikel. Komisija ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke poroča o teh vidikih Evropskemu parlamentu in Svetu.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 68 (prilagojeno)

Člen 36(1) te direktive dopušča, da se solidarne in posamične obveznosti posojilojemalcev, če gre za kreditne institucije, ki so organizirane kot zadruge ali skladi, obravnavajo kot lastni viri sredstev v skladu s členom 34(2)(7). Danska vlada je izrazila veliko zanimanje, da bi svojih nekaj institucij za hipotekarno kreditiranje, organiziranih v obliki zadrug ali skladov, spremenila v delniške družbe. Da bi olajšali ali omogočili to spremembo, je treba sprejeti začasno odstopanje, ki jim bo omogočilo, da bodo del svojih solidarnih in posamičnih obveznosti vključili v lastne vire sredstev. To začasno odstopanje pa ne sme negativno vplivati na konkurenčnost med kreditnimi institucijami.

ê 2000/12/ES Uvodne izjave 69 do 71

(69) Uporaba 20% tehtanja hipotekarnih obveznic v lasti kreditnih institucij lahko vznemiri finančni trg države, na katerem taki instrumenti igrajo odločilno vlogo. V tem primeru se sprejmejo začasni ukrepi, ki omogočajo 10% tehtanje tveganja. Trg listninjenja se hitro razvija. Zato je zaželeno, da Komisija skupaj z državami članicami preuči preudarnost obravnave s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev in še pred 22. junijem 1999 poda predloge o prilagajanju obstoječe zakonodaje, da bi se opredelila ustrezna preudarna obravnava s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev. Pristojni organi lahko odobrijo 50% utež za sredstva, ki so zavarovana s hipotekami na pisarniške ali večnamenske poslovne prostore do 31. decembra 2006. Za nepremičnine, na katere se nanaša hipoteka, morajo veljati stroga ocenjevalna merila in redno prevrednotenje, da bi upoštevali dogajanje na trgu poslovnih nepremičnin. Lastnik mora take nepremičnine bodisi zasedati bodisi oddajati. Za posojila za razvoj nepremičnin ne velja 50% tehtanje.

(70) Da bi zagotovile usklajeno uporabo določil glede velikih izpostavljenosti, mora biti državam članicam dovoljeno predvideti uporabo novih omejitev v dveh fazah. Manjšim kreditnim institucijam je lahko na voljo daljše prehodno obdobje, saj bi prehitra uporaba pravila o 25% tehtanju lahko preveč na hitro zmanjšala njihovo kreditno aktivnost.

(71) Poleg tega pa poteka tudi usklajevanje pogojev, povezanih z reorganizacijo in prenehanjem kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 72 (prilagojeno)

(60) Prav tako je treba uskladiti Ö bodo usklajeni Õ dogovorei, potrebnei glede nadzora likvidnostnih tveganj.

ê 2000/12/ES uvodna izjava 73 (prilagojeno)

Ta direktiva ne sme vplivati na obveznosti držav članic glede rokov za prenos, določenih v delu B Priloge V -

ò novo

(61) Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kot splošna načela zakonodaje Skupnosti.

(62) Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki predstavljajo znatno spremembo v primerjavi s predhodnimi direktivami. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodnih direktiv.

(63) Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo, ki so navedeni v delu B priloge XIII.

ê 2000/12/ES

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

ò novo

VSEBINA

NASLOV I || VSEBINA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITVE

NASLOV II || POGOJI ZA USTANOVITEV IN NADALJNJE POSLOVANJE KREDITNIH INSTITUCIJ

NASLOV III || DOLOČBE O SVOBODI USTANAVLJANJA IN SVOBODI OPRAVLJANJA STORITEV

Oddelek 1 || Kreditne institucije

Oddelek 2 || Finančne institucije

Oddelek 3 || Uveljavljanje pravice do ustanavljanja

Oddelek 4 || Uveljavljanje svobode opravljanja storitev

Oddelek 5 || Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljic

NASLOV IV || ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI

Oddelek 1 || Priglasitev podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah

Oddelek 2 || Sodelovanje s pristojnimi organi tretjih držav pri nadzoru na konsolidirani osnovi

NASLOV V || NAČELA IN TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR IN RAZKRITJE

Poglavje 1 || Načela bonitetnega nadzora

Oddelek 1 || Pristojnosti matične države članice in države članice gostiteljice

Oddelek 2 || Izmenjava informacij in poklicna skrivnost

Oddelek 3 || Dolžnost oseb, odgovornih za nadzor nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov

Oddelek 4 || Pooblastila za kaznovanje in pravica do pritožbe na sodiščih

Poglavje 2 || Tehnični instrumenti za bonitetni nadzor

Oddelek 1 || Lastni viri sredstev

Oddelek 2 || Rezervacije za tveganja

Pododdelek 1 || Stopnja uporabe

Pododdelek 2 || Izračun zahtev

Pododdelek 3 || Minimalna stopnja lastnih virov sredstev

Oddelek 3 || Zahteve po minimalnih lastnih virih sredstev za kreditna tveganja

Pododdelek 1 || Standardizirani pristop

Pododdelek 2 || Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen

Pododdelek 3 || Zmanjševanje kreditnega tveganja

Pododdelek 4 || Listinjenje

Oddelek 4 || Zahteve po minimalnih lastnih virih sredstev za operativna tveganja

Oddelek 5 || Velike izpostavljenosti

Oddelek 6 || Kvalificirani deleži zunaj finančnega sektorja

Poglavje 3 || Proces ocenjevanja kreditnih institucij

Poglavje 4 || Nadzor in razkritje pristojnih organov

Oddelek 1 || Nadzor

Oddelek 2 || Razkritje pristojnih organov

Poglavje 5 || Razkritje kreditnih institucij

NASLOV VI || IZVRŠILNA PRISTOJNOST

NASLOV VII || PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Poglavje 1 || Prehodne določbe

Poglavje 2 || Končne določbe

PRILOGA I || Seznam dejavnosti, za katere velja vzajemno priznavanje

PRILOGA II || Klasifikacija zunajbilančnih postavk

PRILOGA III || Obravnava izvedenih finančnih instrumentov

PRILOGA IV || Vrste izvedenih finančnih instrumentov

PRILOGA V || Tehnična merila za organizacijo in obravnavo tveganj

PRILOGA VI || Standardizirani pristop

PRILOGA VI Del 1 || Uteži tveganja

PRILOGA VI Del 2 || Priznanje ECAI in vzporejanje njihovih bonitetnih ocen

PRILOGA VI Del 3 || Uporaba bonitetnih ocen ECAI za določanje uteži tveganja

PRILOGA VII || Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB)

PRILOGA VII Del 1 || Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub

PRILOGA VII Del 2 || PD, LGD in zapadlost

PRILOGA VII Del 3 || Vrednost izpostavljenosti

PRILOGA VII Del 4 || Minimalne zahteve za pristop IRB

PRILOGA VIII || Zmanjševanje kreditnega tveganja

PRILOGA VIII Del 1 || Primernost

PRILOGA VIII Del 2 || Minimalne zahteve

PRILOGA VIII Del 3 || Izračunavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja

PRILOGA VIII Del 4 || Neusklajenost zapadlosti

PRILOGA VIII Del 5 || Kombinacije zmanjševanja kreditnega tveganja v standardiziranem pristopu

PRILOGA VIII Del 6 || Košarica tehnik CRM

PRILOGA IX || Listinjenje

PRILOGA IX Del 1 || Opredelitve za namene Priloge X

PRILOGA IX Del 2 || Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja ter izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti

PRILOGA IX Del 3 || Zunanje bonitetne ocene

PRILOGA IX Del 4 || Izračun

PRILOGA X || Operativno tveganje

PRILOGA X Del 1 || Enostavni pristop

PRILOGA X Del 2 || Standardizirani pristop

PRILOGA X Del 3 || Napredni pristopi za merjenje operativnega tveganja

PRILOGA X Del 4 || Kombinirana uporaba različnih metodologij

PRILOGA X Del 5 || Razvrščanje vrst dogodkov izgube

PRILOGA XI || Tehnični kriteriji za pregledovanje in vrednotenje s strani pristojnih organov

PRILOGA XII || Tehnični kriteriji za razkritje

PRILOGA XII Del 1 || Splošni kriteriji

PRILOGA XII Del 2 || Splošne zahteve

PRILOGA XII Del 3 || Kvalifikacijske zahteve za uporabo določenih instrumentov ali metodologij

PRILOGA XIII Del A || Razveljavljene direktive skupaj z njihovimi spremembami v zaporednem vrstnem redu (iz člena 158)

PRILOGA XIII Del B || Roki za izvedbo (iz člena 159)

PRILOGA XIV || Korelacijska tabela

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

NASLOV I

ÖVSEBINA, PODROČJE UPORABE IN Õ OPREDELITVE IN PODROČJE UPORABE

ê 2000/12/ES člen 2(1) in (2) (prilagojeno)

Člen 1

1.           Ta direktiva ureja Ö določa pravila za Õ začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij Ö ter za njihov bonitetni nadzor Õ . Ta direktiva se uporablja za vse kreditne institucije.

2.           Člen Ö 39 Õ in 52 do 56 Ö oddelek 1 poglavja 4 naslova V Õ se uporabljajo tudi za finančne holdinge in mešane holdinge, katerih sedeži so v Skupnosti.

3.           Institucije, ki so z odstavkom 3 trajno izključene Ö na podlagi člena 5 Õ, z izjemo centralnih bank držav članic, se štejejo za finančne institucije za namen členova 25 in 52 do 56 Ö 39 in oddelka 1 poglavja 4 naslova V Õ .

ê 2000/12/ES člen 2(3) (prilagojeno)

Člen 2

Ta direktiva se ne uporablja Ö za naslednje Õ :

– centralne banke držav članic,

– poštne institucije, ki opravljajo storitev brezgotovinskega nakazovanja,

– v Belgiji za „Institute de Réescompte et de Garantie/Herdiscontering- en Waarborginstituut“ ,

– na Danskem za „Dansk Eksportfinansieringsfond“, „Danmarks Skibskreditfond“ in „Dansk Landbrugs Realkreditfond“ ,

– v Nemčiji za „Kreditanstalt für Wiederaufbau“, podjetja, ki so v skladu z „Wohnungsgemeinnützigkeitsgesetz“ priznana kot organi državne stanovanjske politike in se večinoma ne ukvarjajo z bančnimi posli, in podjetja, priznana kot neprofitna stanovanjska podjetja v skladu s tem zakonom,

– v Grčiji za „Ελληνική Τράπεζα Βιομηχανικής Αναπτύξεως,“, (Elliniki Trapeza Viomichanikis Anaptyxeos), „Ταμείο Παρακαταθηκών και Δανείων“ (Tamio Parakatathikon kai Danion), in „Ταχυδρομικό Ταμιευτήριο“ (Tachidromiko Tamieftirio),

– v Španiji za „Instituto de Crédito Oficial“ ,

– v Franciji za „Caisse des dépôts et consignations“ ,

– na Irskem za kreditne zadruge in skupnosti vzajemne pomoči,

– v Italiji za „Cassa depositi e prestiti“ ,

– na Nizozemskem za „Netherlandse Investeringsbank voor Ontwikkelingslanden NV“, „NV Noordelijke Ontwikkelingsmaatschappij“, „NV Industriebank Limburgs Instituut voor Ontwikkeling en Financiering“ in „Overijsselse Ontwikkelingsmaatschappij NV“ ,

– v Avstriji za podjetja, priznana kot stanovanjska združenja v interesu javnosti, in „Österreichische Kontrollbank AG“,

– na Portugalskem za „Caixas Económicas“, obstoječe na dan 1. januarja 1986, razen tistih, ki so ustanovljene kot družbe z omejeno odgovornostjo, in „Caixa Económica Montepio Geral“ ,

– na Finskem za „Teollisen yhteistyön rahasto Oy/Fonden för industriellt samarbete AB“ in „Kera Oy/Kera Ab“ ,

– na Švedskem za „Svenska Skeppshypotekskassan“ ,

– v Združenem kraljestvu za National Savings Bank, Commonwealth Development Finance Company Ltd, Agricultural Mortgage Corporation Ltd, Scottish Agricultural Securities Corporation Ltd, Crown Agents for overseas governments and administrations, kreditne zadruge in komunalne banke,

ê Akt o pristopu 2003

– v Latviji „krajaizdevu sabiedribas“, podjetja priznana po „Krajaizdevu sabiedribu likums“ kot zadruge, ki opravljajo finančne storitve izključno za svoje člane,

– v Litvi „kredito unijos“, razen „Centrine kredito unija“,

– na Madžarskem „Magyar Fejlesztési Bank Rt.“ in „Magyar Export-Import Bank Rt.“,

– na Poljskem „Spółdzielcze Kasy Oszczędnościowo - Kredytowe“ in „Bank Gospodarstwa Krajowego“.

ê Direktiva 2004/xx/ES člen 3.1 (prilagojeno)

4.         Komisija v skladu s postopkom iz člena 60(2) odloči o morebitnih spremembah seznama iz odstavka 3.

ê 2000/12/ES člen 2(5) in (6) (prilagojeno)

Člen 3

1.         ÖEna ali več Õ Kkreditnih institucij, ki so v isti državi članici in Ö ki so Õ so od 15. decembra 1977 stalno odvisne od centralnega organa, ki jih nadzoruje in ki je ustanovljen v isti državi članici, so lahko izvzete iz zahtev iz členov Ö 7 in 11(1) Õ 6(1), 8 in 59, če najpozneje do 15. decembra 1979 nacionalna zakonodaja predpiše, da:

(a)          so obveznosti centralnega organa in odvisnih institucij skupna in solidarna odgovornost ali da za obveznosti svojih odvisnih institucij centralni organ Ö osebno Õ jamči v celoti,

(b)          se solventnost in likvidnost centralnega organa in vseh odvisnih institucij spremljata kot celota na osnovi konsolidiranih računovodskih izkazov,

(c)          je uprava centralnega organa pooblaščena za izdajanje navodil upravi odvisnih institucij.

Kreditnim institucijam, ki poslujejo lokalno in so od 15. decembra 1977 Ö stalno Õ odvisne od centralnega organa v smislu prvega pododstavka, lahko pogoji, določeni v tem pododstavku, koristijo, če so same običajen dodatni del mreže tega centralnega organa.

ê Direktiva 2004/xx/ES člen 3.2 (prilagojeno)

Pri kreditnih institucijah, razen tistih, ki so ustanovljene na območjih, iztrganih morju, ali ki so posledica razdružitve ali združitev obstoječih institucij, odvisnih od centralnega organa ali mu odgovarjajo, lahko Komisija na podlagi postopka iz člena 60(2) Ö 150 Õ , določi dodatna pravila za uporabo drugega pododstavka, vključno z razveljavitvijo izvzetij, predvidenih v prvem pododstavku, če je mnenja, da lahko združenje novih institucij, ki imajo korist od ureditve iz drugega pododstavka, neugodno vpliva na konkurenco.

ê 2000/12/ES člen 2(5) in (6) (prilagojeno)

2.         Kreditna institucija, ki je, kakor opredeljuje Ö iz Õ prvega pododstavka odstavka 5 Ö 1 Õ , odvisna od centralnega organa v isti državi članici, je lahko prav tako izvzeta iz določb členaov 5 Ö 9 in 10 Õ in tudi členov 40 do 51 ter 65 Ö oddelkov 2, 3, 4, 5 in 6 poglavja 2 ter poglavja 3 naslova V Õ , pod pogojem, da brez poseganja v uporabo teh določb za centralni organ, in sicer za celoto, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi odvisnimi institucijami, veljajo zgoraj navedene določbe na konsolidirani osnovi.

Pri izvzetju za celoto, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi odvisnimi institucijami, veljajo členi Ö 16, 23, 24, 25, 26(1) do (3), 28 in 29 do 37 Õ 13, 18, 19, 20(1) do (6), 21 in 22.

ê 2000/12/ES člen 1 (prilagojeno)

Člen 4

Opredelitve

V tej direktivi Ö se uporabljajo naslednje opredelitve: Õ

ê 2000/28/ES člen 1(1) do (5) (prilagojeno)

(1) „kreditna institucija“ pomeni Ö pomeni Õ :

(a)     podjetje, katerega dejavnost je sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje posojil za svoj račun; ali

(b)     institucijo za izdajanje elektronskega denarja v smislu Direktive 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti in nadzoru varnega in skrbnega poslovanja institucij za izdajanje elektronskega denarja[20].

            Za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi se za kreditno institucijo šteje kreditna institucija v skladu s prvim odstavkom in katero koli zasebno ali javno podjetje, ki ustreza opredelitvi iz prvega odstavka in ki je pridobilo dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi.

            Za izvajanje nadzora in kontrole velikih izpostavljenosti se za kreditno institucijo šteje kreditna institucija v skladu s prvim odstavkom, vključno s podružnicami kreditne institucije v tretjih državah, in katero koli zasebno ali javno podjetje, vključno z njegovimi podružnicami, ki ustreza opredelitvi iz prvega odstavka in ki je pridobilo dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi;

(2) „dovoljenje“ pomeni Ö pomeni Õ instrument, ki ga v kateri koli obliki izdajo pristojni organi in s katerim se kreditni instituciji dodeli pravica do nadaljevanja poslovanja;

(3) „podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del kreditne institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del poslovanja kreditnih institucij; poslovne enote, ki jih v eni sami državi članici ustanovi kreditna institucija s sedežem v drugi državi članici, se ne glede na število štejejo kot ena sama podružnica;

(4) „pristojni organi“ pomenijo Ö pomeni Õ državne organe, ki so z zakonom ali predpisom pooblaščeni za nadzor kreditnih institucij;

(5) „finančna institucija“ pomeni podjetje, razen kreditne institucije, čigar osnovna dejavnost je pridobivati kapitalske deleže ali nadaljevati eno ali več dejavnosti, naštete v točkah 2 do 12 v Prilogi I;

ò novo

(6) „institucije“ za namene oddelkov 2 in 3 v poglavju 2 naslova V pomeni institucije, opredeljene v [členu 2(3) Direktive Sveta 96/3/EGS[21]];

ê 2000/12/ES člen 1(6) do (8) (prilagojeno)

(7) „matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri je kreditna institucija pridobila dovoljenje v skladu s členi 4 in 11 Ö 6 do 9 in 11 do 14 Õ ;

(8) „država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri ima kreditna institucija podružnico ali v kateri opravlja storitve;

(9) „obvladovanje“ pomeni razmerje med matičnim podjetjem in hčerinskim podjetjem, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in podjetjem;

ê 2002/87/ES člen 29(1)(a) (prilagojeno)

(10) „udeležba“ za namene konsolidiranega nadzora in za namene točk Ö (o) in (p) Õ 15 in 16 členaov 34 Ö 57 Õ (2), Ö 71 do 73 in naslova V, poglavje 4, Õ pomeni udeležbo v smislu prvega stavka člena 17 Direktive Ö Sveta Õ 78/660/EGS Ö [22] Õ , ali lastništvo, neposredno ali posredno, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja;

ê 2000/12/ES člen 1(10) do (13) (prilagojeno)

(11) „kvalificirani delež“ pomeni neposredno ali posredno udeležbo v podjetju, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ali ki omogoča precejšen vpliv na upravljanje Ö navedenega Õ podjetja, v katerem ima drugo podjetje ta kvalificirani delež; Ö ; Õ

(12) „ustanovni kapital“ pomeni kapital, kakor je opredeljen v členu 34(2)(1) in (2);

(12) „matično podjetje“     pomeni Ö pomeni Õ

(a)     matično podjetje, kakor je opredeljeno v členih 1 in 2 Direktive 83/349/EGS.

(b)     Matično podjetje za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi in kontrole velikih izpostavljenosti pomeni Ö namene členov 71 do 73 oddelka 5 poglavja 2 naslova V poglavja 4 Õ matično podjetje po členu 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, ki po mnenju pristojnih organov učinkovito izvaja prevladujoč vpliv nad drugim podjetjem;

(13) „hčerinsko podjetje“ pomeni Ö pomeni Õ

(a)     hčerinsko podjetje, kakor je opredeljeno v členih 1 in 2 Direktive 83/349/EGS;

(b)     Hčerinsko podjetje za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi in kontrole velikih izpostavljenosti Ö namene členov 71 do 73 oddelka 5 poglavja 2 naslova V in poglavja 4 Õ pomeni hčerinsko podjetje iz člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, nad katerim po mnenju pristojnih organov matično podjetje učinkovito izvaja prevladujoč vpliv.

Vsa hčerinska podjetja hčerinskih podjetij se prav tako štejejo za hčerinska podjetja prvotnega matičnega podjetja;

ò novo

(14) „matična kreditna institucija v državi članici“ pomeni kreditno institucijo, ki ima hčerinsko podjetje, ki je kreditna institucija ali finančna institucija, ali ki je udeležena v taki instituciji, in ki sama ni hčerinsko podjetje druge kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi članici, ali finančni holding, ustanovljen v isti državi članici, in v kateri nobena druga kreditna institucija z dovoljenjem v isti državi članici ni udeležena;

(15) „matični finančni holding v državi članici“ pomeni finančni holding, ki sam ni hčerinsko podjetje kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi članici, ali finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(16) „matična kreditna institucija EU“ pomeni matično kreditno institucijo v državi članici, ki ni hčerinsko podjetje druge kreditne institucije z dovoljenjem v kateri koli državi članici ali finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli državi članici, in v kateri ni udeležena nobena druga kreditna institucija z dovoljenjem v kateri koli državi članici;

(17) „matični finančni holding EU“ pomeni matični finančni holding v državi članici, ki ni hčerinsko podjetje kreditne institucije z dovoljenjem v kateri koli državi članici;

ê 2000/12/ES člen 1(14) do (18) (prilagojeno)

(14) „Cona A“ vsebuje vse države članice in vse druge države, ki so polnopravne članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), in tiste države, ki so z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) sklenile posebne posojilne pogodbe v zvezi s splošnim sporazumom o posojilih sklada. Katera koli država, ki reprogramira posojilo od tuje države, se za pet let izključi iz Cone A;

(15) „Cona B“ vsebuje vse države, ki niso v Coni A;

(16) „kreditne institucije Cone A“      pomenijo vse kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje za opravljanje kreditnega poslovanja držav članic v skladu s členom 4, vključno z njihovimi podružnicami v tretjih državah, in vsa zasebna in javna podjetja, opredeljena v točki 1, prvi pododstavek, ki so pridobila dovoljenje v drugih državah Cone A, vključno z njihovimi podružnicami;

(17) „kreditne institucije Cone B“      pomenijo vsa zasebna in javna podjetja, ki so pridobila dovoljenje za opravljanje kreditnega poslovanja zunaj Cone A, opredeljena v točki 1, prvi pododstavek, vključno z njihovimi podružnicami v Skupnosti;

(18) „nebančni sektor“ pomeni vse posojilojemalce razen kreditnih institucij, kakor so opredeljene v točkah 16 in 17, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države, centralnih bank, Evropskih skupnosti, Evropske investicijske banke (EIB) in multilateralnih razvojnih bank, opredeljenih v točki 19;

ê 2004/69/ES člen 1 (prilagojeno)

„multilateralne razvojne banke“ pomenijo Mednarodno banko za obnovo in razvoj, Mednarodno finančno korporacijo, Medameriško razvojno banko, Azijsko razvojno banko, Afriško razvojno banko, Preselitveni sklad Sveta Evrope, Nordijsko investicijsko banko, Karibsko razvojno banko, Evropsko banko za obnovo in razvoj, Evropski investicijski sklad, Korporacijo za zavarovanje naložb v Ameriki in Multilateralno agencijo za zavarovanje investicij;

ê 2000/12/ES člen 1(20)

(20) „zunajbilančne postavke, ki predstavljajo „veliko tveganje“, „srednje tveganje“, „srednje/nizko tveganje“ in „nizko tveganje“ pomenijo postavke iz člena 43(2) in naštete v Prilogi II;

ò novo

(18) „osebe javnega sektorja“ pomeni nekomercialne upravne organe, odgovorne enotam centralne ravni držav, enotam regionalne ali lokalne ravni držav ali organom, ki po mnenju pristojnih organov izvajajo enake pristojnosti kakor organi regionalne in lokalne ravni države;

ê 2002/87/ES člen 29.1(b) prilagojen (prilagojeno)

(19) „finančni holding“ pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so izključno ali pretežno investicijske družbe ali druge finančne institucije, med katerimi je najmanj ena investicijska družba, in ki ni mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu[23],

(20) „mešani holding“ pomeni matično podjetje, ki ni finančni holding ali kreditna institucija ali mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES, katerega hčerinska podjetja zajemajo najmanj eno kreditno institucijo;

ê 2000/12/ES člen 1(23) (prilagojeno)

(21) „podjetje, ki opravlja pomožne bančne storitve“, pomeni podjetje, čigar osnovna dejavnost je lastništvo in upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede na osnovno dejavnost ene ali več kreditnih institucij;

ò novo

(22) „operativno tveganje“ pomeni tveganje izgube, kot posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov, ali zaradi zunanjih dogodkov, ter vključuje pravno tveganje;

ê 2000/12/ES člen 1(24) (prilagojeno)

„izpostavljenosti“ za uporabo členov 48, 49 in 50 pomenijo aktivo in zunajbilančne postavke iz člena 43 ter prilog II in IV k temu členu, brez uteži ali stopenj tveganja, predpisanih v prilogah; tveganja iz Priloge IV je treba zračunati z eno od metod, določenih v Prilogi III, brez uteži tveganja neizpolnitve obveznosti sodelujoče stranke; vse elemente, ki so povsem kriti z lastnimi viri sredstev, se lahko v dogovoru s pristojnimi organi izključi iz opredelitve izpostavljenosti, če ti lastni viri sredstev niso vključeni v izračun stopnje solventnosti ali drugih finančnih kazalcev, ki jih predpisuje ta direktiva in drugi akti Skupnosti; izpostavljenosti ne vključujejo:

– pri menjalniških poslih izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v 48 urah po plačilu, ali

– pri trgovanju z vrednostnimi papirji izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v petih dneh od plačila ali dostave vrednostnih papirjev, kar pač nastopi prej;

ò novo

(23) „centralne banke“ vključujejo Evropsko centralno banko, če ni navedeno drugače;

(24) „tveganje razvodenitve“ pomeni tveganje zmanjšanja zneska terjatve zaradi denarnih ali nedenarnih zahtevkov dolžnika po tej terjatvi;

(25) „verjetnost neplačila“ pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju enega leta;

(26) „izguba“ pomeni ekonomsko izgubo, vključujoč bistvene učinke diskontiranja ter bistvene neposredne in posredne stroške, povezane z izterjavo dolga po instrumentu;

(27) „izguba ob neplačilu“ pomeni razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica neplačila nasprotne stranke, in preostalim neporavnanim zneskom ob neplačilu;

(28) „konverzijski faktor“ pomeni razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne obveznosti, ki je predmet odobrenega zneska razpolaganja, ki bo črpan in neporavnan ob neplačilu, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne obveznosti;

(29) „pričakovana izguba (EL)“ pomeni razmerje med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na izpostavljenosti zaradi morebitnega neplačila nasprotne stranke ali razvodenitve v obdobju enega leta, ter neporavnanim zneskom ob neplačilu;

(30) „zmanjševanje kreditnega tveganja“ je tehnika, ki jo uporabljajo kreditne institucije za zmanjševanje kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki jih še ima kreditna institucija;

(31) „stvarno kreditno zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije posledica pravice kreditne institucije, da v primeru neplačila nasprotne stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z nasprotno stranko unovči, ali pridobi prenos ali prisvojitev, ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske, ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do kreditne institucije;

(32) „osebno kreditno zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže, da bo plačala določen znesek v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih specifičnih dogodkov;

(33) „posel začasne prodaje/začasnega nakupa“ je vsak posel, ki ga ureja sporazum, ki sodi v obseg uporabe opredelitve „pogodbe o prodaji in povratnem odkupu“ ali „pogodbe o odkupu in povratni prodaji“, kakor je navedena v [členu 3, točka (m), Direktive 93/6/EGS];

(34) „posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga“ so vsi posli, ki sodijo v obseg uporabe opredelitve „posoje vrednostnih papirjev ali blaga“ ali „izposoje vrednostnih papirjev ali blaga“, kakor je navedena v [členu 3, točka (n) Direktive 93/6/EGS];

(35) „denarju podoben instrument“ je potrdilo o vlogi ali drugi podoben instrument, ki ga je izdala posojilna kreditna institucija;

(36) „listinjenje“ pomeni posel ali shemo, pri katerih se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali paketom izpostavljenosti, z naslednjimi značilnostmi:

(a)     plačila v poslu ali shemi so odvisna od kvalitete izpostavljenosti ali paketa izpostavljenosti;

(b)     podrejenost tranš določa razporeditev izgub med potekom posla ali sheme;

(37) „tradicionalno listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem poteka ekonomski prenos izpostavljenosti, ki se listini, na subjekt s posebnim namenom pri listinjenju, ki izdaja vrednostne papirje. To se opravi s prenosom lastništva listinjenih izpostavljenosti s kreditne institucije v vlogi originatorja ali preko podudeležbe. Izdani vrednostni papirji ne predstavljajo plačilnih obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja;

(38) „sintetično listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem se tranširanje doseže z uporabo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali osebnih jamstev, paket izpostavljenosti pa ni odstranjen iz bilance stanja kreditne institucije v vlogi originatorja;

(39) „tranša“ pomeni pogodbeno določeni segment kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali več izpostavljenostmi, kjer pozicija v segmentu določa tveganje kreditne izgube, ki je večje ali manjše kakor pri poziciji istega zneska v vseh drugih takih segmentih, brez upoštevanja kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo tretje stranke neposredno imetnikom pozicij v segmentu ali drugih segmentih;

(40) „pozicija listinjenja“ pomeni izpostavljenost iz naslova listinjenja;

(41) „originator“ pomeni naslednje:

(a)     subjekt, ki je sam ali preko povezanih subjektov, neposredno ali posredno sodeloval pri prvotnem dogovoru, s katerim so nastale obveznosti dolžnika ali morebitne obveznosti morebitnega dolžnika, ki predstavljajo listinjenje izpostavljenosti;

(b)     subjekt, ki v okviru svoje bilance stanja kupi izpostavljenosti tretje stranke, nato pa jih listini;

(42) „sponzor“ je kreditna institucija, razen kreditne institucije v vlogi originatorja, ki vzpostavi ali upravlja program s premoženjem kritih komercialnih zapisov ali drugo shemo listinjenja, ki odkupi izpostavljenosti od tretjih subjektov;

(43) „izboljšanje kreditne kvalitete“ je pogodbena ureditev, po kateri se kreditna kvaliteta pozicije v listinjenju izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšanja ne bi bilo, vključno z izboljšanjem, ki ga daje več podrejenih tranš v listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja;

(44) „subjekt s posebnim namenom pri listinjenju (SSPE)“ je korporacijski trust ali drugi subjekt, ki ni kreditna institucija, ustanovljen za opravljanje listinjenja ali listinjenj, katerih aktivnosti so omejene na tiste, ki so primerne za doseganje navedenega cilja, katerih struktura je namenjena izločanju obveznosti SSPE iz obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja, in v katerih imajo upravičenci pravico, da zastavijo ali zamenjajo navedene pravice brez omejitev;

ê 2000/12/ES člen 1(25) do (27) (prilagojeno)

(45) „skupina povezanih strank“ pomeni:

(a)     dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki, razen če ni dokazano nasprotno, predstavljajo eno samo tveganje, ker ena izmed njih neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge; ali

(b)     dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi ni razmerja, ki predstavlja obvladovanje, opredeljeno Ö navedeno Õ v prvi alinei, vendar je treba šteti, da predstavljajo eno samo tveganje, ker so med seboj tako povezane, da je takrat, ko ima ena izmed njih finančne težave, verjetno, da bo imela druga ali vse druge težave z odplačilom;

(46) „tesne povezave“ pomenijo Ö pomeni Õ stanje, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezani z Ö na enega od naslednjih načinov Õ :

(a)     udeležba, kar pomeni Ö v obliki Õ lastništva, neposredno ali z obvladovanjem, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja, ali;

(b)     obvladovanje, kar pomeni razmerje med matičnim podjetjem in hčerinskim podjetjem v vseh primerih iz člena 1(1) in (2) Direktive 83/349/EGS ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in podjetjem; katero koli hčerinsko podjetje hčerinskega podjetja se prav tako šteje za hčerinsko podjetje matičnega podjetja, ki je vodilno med temi podjetji.;

(c)     Stanje, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb stalno povezani Ö dejstvo, da sta obe ali vse stalno povezane Õ z isto Ö tretjo Õ osebo in z njo v razmerju, ki predstavlja nadzor, se prav tako šteje za tesno povezavo med takimi osebami;

(47) „priznane borze“ pomenijo Ö pomeni Õ borze, ki jih Ö kot take Õ priznajo pristojni organi in Ö ki izpolnjujejo naslednje pogoje: Õ

(a)     delujejo redno,

(b)     imajo poslovnik, ki ga izdajo ali odobrijo ustrezni organi države, v kateri je borza, ki opredeljujejo pogoje delovanja borze, pogoje dostopa do borze in prav tako pogoje, ki jih je treba izpolniti s pogodbo, preden se lahko z njo dejansko trguje na borzi,

(c)     imajo klirinške mehanizme, ki predpisujejo, da Ö po katerih Õ za pogodbe, naštete v Prilogi IV, veljajo predpisane dnevne marže, ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo ustrezno zaščito.

ê 2000/12/ES člen 3 (prilagojeno)

Člen 5

Prepoved nadaljnjega opravljanja poslov sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti za podjetja razen kreditnih institucij

Države članice osebam ali podjetjem, ki niso kreditne institucije, prepovejo nadaljnje opravljanje poslov sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti.

Ö Prvi odstavek ÕTa prepoved se ne uporablja za sprejemanje depozitov ali drugih sredstev, ki jih vrača država članica ali njene regionalne ali lokalne oblasti Ö enote regionalne ali lokalne ravni države Õ ali javni mednarodni organi, katerih članica je ena ali več držav članic, ali za primere, za katere izrecno velja nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti, pod pogojem, da so te dejavnosti v skladu s predpisi in z nadzori, namenjenimi zaščiti vlagateljev in investitorjev ter veljajo za te primere.

ê 2000/12/ES

NASLOV II

POGOJI ZA USTANOVITEV IN NADALJNJE POSLOVANJE KREDITNIH INSTITUCIJ

ê 2000/12/ES člen 4 (prilagojeno)

è1 Direktiva 2004/xx/ES člen 3

Člen 6

Dovoljenje

Države članice od kreditnih institucij zahtevajo, da pridobijo dovoljenje pred začetkom opravljanja dejavnosti. Ö Brez poseganja v člene 7 do 9, 11 in 12 Õ določijo Ppogoje za pridobitev takega dovoljenja določijo v skladu s členoma 5 in 9 ter o njih obvestijo è1 Komisijo ç .

ê 2000/12/ES člen 8 (prilagojeno)

Člen 7

Program poslovanja in organizacijska struktura

Države članice zahtevajo, da se vlogi za izdajo dovoljenja priloži program poslovanja, ki med drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo institucije.

ê 2000/12/ES člen 9 (prilagojeno)

Člen 8

Gospodarske potrebe

Države članice ne smejo zahtevati, da se vloga za izdajo dovoljenja preverja glede na gospodarske potrebe trga.

ê 2000/12/ES člen 5(1) (prilagojeno)

Člen 9

Ustanovni kapital

1.           Brez poseganja v druge splošne pogoje, ki jih določa nacionalna zakonodaja, pristojni organi ne izdajo dovoljenja, če kreditna institucija nima lastnih ločenih virov sredstev ali če ustanovni kapital znaša manj kakor 5 milijonov EUR.

ê 2000/12/ES člen 1(11) (prilagojeno)

„ustanovni kapital“ pomeni Ö obsega Õ kapital Ö in rezerve iz člena Õ , kakor je opredeljen v členu 34(2)(1) in (2) Ö 57(a) in (b) Õ.

ê 2000/12/ES člen 5(1) in (2) (prilagojeno)

Države članice lahko odločijo, da kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo pogojev v zvezi z ločenimi lastnimi viri sredstev in ki so obstajale 15. decembra 1979, lahko še naprej poslujejo. Take kreditne institucije lahko izvzamejo iz zahtev prvega pododstavka člena Ö 11 Õ 6(1).

2.           Vendar imajo dDržave članice možnost, da Ö lahko ob upoštevanju naslednjih pogojev Õ izdajo dovoljenje za določene kategorije kreditnih institucij, katerih ustanovni kapital znaša manj, kakor predpisuje Ö je navedeno v Õ odstaveku 1. V takih primerih:

(a)     ustanovni kapital ne sme znašati manj kakor 1 milijon EUR;

(b)     zadevne države članice morajo obvestiti Komisijo o svojih razlogih za uporabo možnosti, predpisanih v tem odstavku, Ö te možnosti Õ

(c)     k nazivu vsake kreditne institucije, ki nima minimalnega kapitala, predpisanega v odstavku Ö iz odstavka Õ 1, se to tudi dopiše, ko je objavljen seznam iz člena 11 Ö v seznamu iz člena 14 Õ .

ê 2000/12/ES člen 5(3) do (7) (prilagojeno)

Člen 10

1.         Lastni viri sredstev kreditne institucije v času izdaje dovoljenja ne smejo znašati manj kakor ustanovni kapital, predpisan v odstavkih 1 in 2 Ö v členu 9 Õ .

2.         Države članice lahko odločijo, da že obstoječe kreditne institucije na dan 1. januarja 1993, katerih lastni viri sredstev so manjši od ustanovnega kapitala, predpisanega v Ö členu 9 Õ odstavkih 1 in 2, lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti. V tem primeru njihovi lastni viri sredstev ne smejo znašati manj, kakor je bila njihova največja vrednost z učinkom od vključno 22. decembra 1989.

3.         Če obvladovanje kreditne institucije, ki spada v kategorijo iz odstavka Ö 2 Õ 4, prevzame fizična ali pravna oseba, razen osebe, ki je institucijo obvladovala pred tem, morajo lastni viri sredstev te Ö kreditne Õ institucije znašati vsaj toliko, kolikršen je ustanovni kapital, Ö naveden Õ predpisan v Ö členu 9 Õv odstavkih 1 in 2.

4.         V nekaterih specifičnih okoliščinah in s soglasjem pristojnih organov, kadar se združita dve ali več kreditnih institucij, ki spadajo v kategorijo iz odstavka 4 Ö 2 Õ , lastni viri sredstev Ö kreditne Õ institucije, ki nastane z združitvijo, ne smejo znašati manj kakor skupni lastni viri sredstev združenih Ö kreditnih Õ institucij v času združitve, dokler ni dosežena primerna raven v skladu z Ö iz člena 9 Õ odstavkoma 1 in 2.

5.         Če se v primerih iz odstavkov Ö 1, 2 in 4 Õ 3, 4 in 6 lastni viri sredstev zmanjšajo, lahko pristojni organi, kadar okoliščine to upravičujejo, omogočijo Ö kreditni Õ instituciji, da v navedenem obdobju popravi nastale razmere ali preneha opravljati dejavnosti.

ê2000/12/ES člen 6 (prilagojeno)

Člen 11

Uprava in kraj sedeža kreditnih institucij

1.           Pristojni organi kreditni instituciji izdajo dovoljenje le, če vsaj dve osebi učinkovito usmerjata opravljanje dejavnosti kreditne institucije.

Poleg tega zadevni organi dDovoljenja ne izdajo, če ti osebi nimata zadostnega ugleda ali nimata dovolj izkušenj za opravljanje takih nalog.

2.           Vsaka država članica zahteva, da:

(a)     ima kreditna institucija, ki je pravna oseba in ki ima statutarni sedež v skladu z nacionalno zakonodajo, sedež v isti državi članici kakor statutarni sedež;

(b)     ima katera koli druga kreditna institucija sedež v državi članici, v kateri je pridobila dovoljenje in v kateri dejansko opravlja svoje dejavnosti.

ê 2000/12/ES člen 7 (prilagojeno)

Člen 12

Delničarji in družbeniki

1.           Pristojni organi ne izdajo dovoljenja za začetek opravljanja dejavnosti kreditnih institucij, dokler Ö če Õ niso obveščeni o identiteti delničarjev ali družbenikov, bodisi neposrednih ali posrednih, fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo kvalificirane deleže, in o velikosti teh deležev.

Ö Pri ugotavljanju Õ Za opredelitev kvalificiranega deleža v kontekstu tega člena se upoštevajo glasovalne pravice iz člena 7 Ö 92 Õ Direktive Sveta 88/627/EGS[24] Ö 2001/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta[25] .Õ

2.           Pristojni organi zavrnejo izdajo dovoljenja, če se jim zgoraj navedeni delničarji ali družbeniki ne zdijo primerni, ob upoštevanju potrebe po varnem in skrbnem upravljanju kreditnih institucij.

3.           Če obstajajo tesne povezave med kreditnimi institucijami in drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami, pristojni organi izdajo dovoljenje le, če te povezave ne preprečujejo učinkovitega izvajanja njihovih nadzornih funkcij.

Pristojni organi prav tako zavrnejo izdajo dovoljenja, če zakoni in drugi predpisi v Ö tretji Õ državi nečlanici, ki veljajo za eno ali več fizičnih ali pravnih oseb, s katerimi je kreditna institucija tesno povezana, ali težave pri njihovem izvrševanju Ö navedenih zakonov in drugih predpisov Õ preprečujejo učinkovito izvajanje nadzornih funkcij pristojnih organov.

Pristojni organi zahtevajo, da jim kreditne institucije posredujejo informacije, potrebne za stalno spremljanje skladnosti s pogoji iz tega odstavka.

ê 2000/12/ES člena 8 in 9 (prilagojeno)

Člen 8

Program poslovanja in organizacijska struktura

Države članice zahtevajo, da se vlogi za izdajo dovoljenja priloži program poslovanja, ki med drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo institucije.

Člen 9

Gospodarske potrebe

Države članice ne smejo zahtevati, da se vloga za izdajo dovoljenja preverja glede na gospodarske potrebe trga.

ê 2000/12/ES člen 10 (prilagojeno)

Člen 13

Zavrnitev dovoljenja

Kadar koli se dovoljenje zavrne, se za to navedejo razlogi, vlagatelj pa je o tem obveščen v šestih mesecih od prejema vloge ali, če je nepopolna, v šestih mesecih od dne, ko vlagatelj pošlje informacije, potrebne za sprejem sklepa. Sklep je treba vsekakor sprejeti v 12 mesecih od prejema vloge.

ê 2000/12/ES člen 11 (prilagojeno)

Člen 14

Priglasitev dovoljenja Komisiji

Vsako dovoljenje se priglasi Komisiji.

Ö Naziv Õ Vvsake kreditne institucije Ö, kateri je bilo izdano dovoljenje, se vpiše na seznam. Õ se vpiše na seznam, ki ga Komisija objavi Ö navedeni seznam Õ v Uradnem listu Evropske Ö Unije Õ skupnosti in ga sproti dopolnjuje.

ê 2000/12/ES člen 12 (prilagojeno)

Člen 15

Predhodno posvetovanje s pristojnimi organi drugih držav članic

1.         ÖPreden pristojni organi izdajo kreditni instituciji dovoljenje, Õ Potrebno je predhodno posvetovanje Ö se posvetujejo Õ s sodelujočimi pristojnimi organi drugih držav članic, sodelujočih Ö v naslednjih primerih Õ pri izdaji dovoljenja kreditni instituciji, ki:

Ö(a)   zadevna kreditna institucija Õ je hčerinsko podjetje kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici, ali

Ö(b)  zadevna kreditna institucija Õ je hčerinsko podjetje matičnega podjetja kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici, ali;

Ö(c)   zadevno kreditno institucijo Õ jo obvladujejo iste osebe, bodisi fizične ali pravne, kakor kreditno institucijo, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici.

ê 2002/87/ES člen 29.2 (prilagojeno)

2.         Posvet s Ö Preden Õ pristojni organ Ö izda kreditni instituciji dovoljenje, se posvetujejo s pristojnimi organi Õ vključene države članice, ki so pooblaščeni za nadzor zavarovalnic ali investicijskih družb, je potreben pred izdajo dovoljenja za opravljanje poslov kreditni instituciji, ki Ö v naslednjih primerih Õ :

(a)     Özadevna kreditna institucija Õ je hčerinsko podjetje zavarovalnice ali investicijske družbe z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti; ali;

(b)     Özadevna kreditna institucija Õ je hčerinsko podjetje matične zavarovalnice ali investicijske družbe z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti; ali;

(c)     Özadevno kreditno institucijo Õ jo obvladuje ista oseba, fizična ali pravna, Ö kakor Õ ki obvladuje zavarovalnico ali investicijsko družbo z dovoljenjem za opravljanje poslov v Skupnosti.

3.         Pristojni nadzorni organi iz odstavkov 1 in 2 se med seboj posvetujejo predvsem glede ocenjevanja primernosti delničarjev ter dobrega imena in izkušenj direktorjev, ki so vključeni v upravljanje druge osebe iste skupine. Drug drugemu sporočijo Ö Izmenjajo si Õ podatke o primernosti delničarjev ter dobrem imenu in izkušnjah direktorjev, ki so za druge pristojne organe pomembni pri izdajanju dovoljenj za opravljanje poslov kakor tudi pri rednem ocenjevanju izpolnjevanja pogojev poslovanja.

ê 2000/12/ES člen 13 (prilagojeno)

Člen 16

Podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici

Država članica gostiteljica ne sme zahtevati dovoljenja ali dotacijskega kapitala za podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici. Ustanovitev in nadzor takih podružnic se opravi Ö v skladu s členi 22, 25, 26(1) do (3), 29 do 37 in 40 Õ , kakor predpisujejo člena 17, 20(l) do (6) ter člena 22 in 26.

ê 2000/12/ES člen 14 (prilagojeno)

Člen 17

Odvzem dovoljenja

1.           Pristojni organi lahko odvzamejo dovoljenje, izdano kreditni instituciji, le, če ta institucija:

(a)     v 12 mesecih dovoljenja ne uporabi, dovoljenje izrecno odkloni ali se za več kakor šest mesecev preneha ukvarjati s posli, če zadevna država članica ne sprejme določbe, da v takih primerih dovoljenje poteče;

(b)     pridobi dovoljenje na podlagi netočnih izjav ali kakor koli drugače nepravilno;

(c)     ne izpolnjuje več pogojev, v skladu s katerimi je dovoljenje pridobila;

(d)     nima več dovolj lastnih virov sredstev ali ni več mogoče računati, da bo izpolnila svoje obveznosti do upnikov, in zlasti nič več ne zagotavlja zavarovanja za sredstva, ki so ji bila zaupana;

(e)     predstavlja enega od drugih primerov, za katere nacionalna zakonodaja predpisuje odvzem dovoljenja.

2.           Za vsak odvzem dovoljenja je treba navesti Ö se navedejo Õ razlogi in Ö o njih obvestijo Õ zadevne osebe o njih obvestiti;. Ttak odvzem se priglasi Komisiji.

ê 2000/12/ES člen 15 (prilagojeno)

Člen 18

Naziv

Za izvajanje svojih dejavnosti lahko kreditne institucije ne glede na določbe Ö v državi članici gostiteljici Õ o uporabi besed „banka“, „hranilnica“ ali drugih bančnih nazivov, ki morda obstajajo v državi članici gostiteljici, na celotnem ozemlju Skupnosti uporabljajo isti naziv kakor v državi članici, v kateri imajo sedež. Če obstaja nevarnost zamenjave, lahko država članica gostiteljica zaradi razjasnitve zahteva, da se nazivu dodajo določeni drugi obrazložitveni podatki.

ê 2000/12/ES člen 16(1) (prilagojeno)

Člen 19

Kvalificirani delež v kreditni instituciji

1.           Države članice zahtevajo, da vsaka fizična ali pravna oseba, ki namerava neposredno ali posredno imeti kvalificirani delež v kreditni instituciji, pred tem pristojne organe o tem obvesti in jim sporoči, kolikšen je ta nameravani delež.

Taka oseba mora pristojne organe tudi obvestiti, če namerava povečati svoj kvalificirani delež, tako da bi bil njen delež glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu podjetja enak ali večji od 20 %, 33 % ali 50 % ali da bi kreditna institucija postala njeno hčerinsko podjetje.

Brez poseganja v določbe odstavek 2 lahko pristojni organi v največ treh mesecih od dneva priglasitve, predvidene v prvem Ö in drugem Õ pododstavku, nasprotujejo takemu načrtu, če Ö zadevna Õ oseba iz prvega pododstavka ni primerna, glede na to, da je treba zagotoviti varno in skrbno upravljanje kreditne institucije. Če ne nasprotujejo načrtu iz prvega pododstavka, lahko določijo najdaljši rok za njegovo izvedbo.

ê 2002/87/ES člen 29.3 (prilagojeno)

2.           Če Ö je oseba, ki namerava kupiti Õ deleže iz odstavka 1, pridobi kreditna institucija, zavarovalnica ali investicijska družba, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi državi članici, ali matično podjetje kreditne institucije, zavarovalnice ali investicijske družbe, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi državi članici, ali fizična ali pravna oseba, ki obvladuje kreditno institucijo, zavarovalnico ali investicijsko družbo, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi državi članici, in če bi kot posledica take pridobitve Ö kreditna institucija Õ podjetje, v kateri kupec želi imeti delež, postala podrejena ali predmet obvladovanja s strani kupca, je pogoj za oceno pridobitve predhodni posvet Ö , predviden v členu 15 Õ iz člena 12.

ê 2000/12/ES člen 16(3)

Člen 20

3. Države članice zahtevajo, da katera koli fizična ali pravna oseba, ki namerava neposredno ali posredno prodati kvalificirani delež v kreditni instituciji, pred tem pristojne organe o tem obvesti in jim sporoči, kolikšen je ta nameravani delež. Taka oseba mora pristojne organe tudi obvestiti, če namerava zmanjšati svoj kvalificirani delež, tako da bi bil njen delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu podjetja manjši od 20 %, 33 % ali 50 % ali da bi kreditna institucija prenehala biti njeno hčerinsko podjetje.

ê 2000/12/ES člen 16(4) do (6) (prilagojeno)

Člen 21

14.         Ko kreditne institucije zvejo za kakršno koli pridobitev ali prodajo deležev v njihovem kapitalu, zaradi katere deleži presežejo ali padejo pod enega izmed pragov iz Ö člena 19(1) in člena 20 Õ odstavkov 1 in 3, o tem Ö navedenih pridobitvah in prodajah Õ obvestijo pristojne organe.

Prav tako jim Ö pristojnim organom Õ vsaj enkrat na leto posredujejo imena delničarjev in družbenikov, ki imajo v lasti kvalificirane deleže, ter velikost teh deležev, kakor je na primer izkazana iz informacij na letnih skupščinah delničarjev ali družbenikov ali podana zaradi skladnosti s predpisi za družbe, ki kotirajo na borzah.

25.         Države članice zahtevajo, da takrat ko obstaja možnost, da bi vpliv oseb iz Ö člena 19(1) Õ odstavka 1 škodil varnemu in skrbnemu upravljanju institucije, pristojni organi izvedejo ustrezne ukrepe za končanje takega stanja. Taki ukrepi so lahko sestavljeni iz, na primer, sodnih odredb, sankcij proti direktorjem in poslovodnim delavcem ali začasne prepovedi uveljavitve glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža v lasti zadevnih delničarjev ali družbenikov.

Podobni ukrepi se uporabljajo za fizične ali pravne osebe, ki ne izpolnijo svojih obveznosti glede predložitve predhodnih informacij, kakor določa Ö člen 19(1) Õ odstavek 1. Če se kapitalski delež pridobi kljub nasprotovanju pristojnih organov, države članice ne glede na katere koli druge sankcije, ki bodo sprejete, predpišejo bodisi začasno prepoved uveljavljanja ustreznih glasovalnih pravic bodisi ničnost glasov ali predpišejo možnost njihove razveljavitve.

36.         ÖPri ugotavljanju ÕZa opredelitev kvalificiranega deleža in drugih stopenj deleža Ö iz Õ , določenih v tega člena, se upoštevajo glasovalne pravice iz člena 7 Ö 92 Õ Direktive 88/627/EGS Ö Direktive 2001/34/ES Õ .

ê 2000/12/ES člen 17 (prilagojeno)

ð novo

Člen 22

Postopki in mehanizmi notranjega nadzora

1.           Pristojni organi matične države članice zahtevajo, da ima vsaka kreditna institucija varne upravne in računovodske postopke ter ustrezne mehanizme notranjega nadzora. ðzanesljivo ureditev upravljanja, ki vključuje jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi odgovornostmi, učinkovitimi procesi za ugotavljanje, upravljanje in spremljanje tveganj ter poročanje o tveganjih, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena, ter primerne mehanizme za notranjo kontrolo, vključno z zanesljivimi administrativnimi in računovodskimi postopki. ï

2.           Ureditve, procesi in mehanizmi iz odstavka 1 so izčrpni in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti kreditne institucije. Upoštevajo se tehnični kriteriji iz Priloge V.

ê 2000/12/ES

NASLOV III

DOLOČBE O SVOBODI USTANAVLJANJA IN SVOBODI OPRAVLJANJA STORITEV

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ÖOddelek 1 Kreditne institucijeÕ

ê 2000/12/ES člen 18 (prilagojeno)

Člen 23

Kreditne institucije

Države članice predpišejo, da lahko, bodisi z ustanovitvijo podružnice ali z neposrednim opravljanjem storitev, opravlja dejavnosti iz Priloge I na njihovem ozemlju v skladu s členi Ö 25, 26(1) do (3), 28(1) in (2) ter 29 do 37 Õ 20(1) do (6), 21(1) in (2) ter 22 katera koli kreditna institucija, ki ima dovoljenje in je pod nadzorom pristojnih organov druge države članice, pod pogojem, da dovoljenje velja za te dejavnosti.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

Ö Oddelek 2 Finančne institucijeÕ

ê 2000/12/ES člen 19 prvi in tretji odstavek (prilagojeno)

Člen 24

Finančne institucije

1.           Države članice prav tako predpišejo, da lahko v skladu s členi Ö 25, 26(1) do (3), 28(1) in (2) ter 29 do 37 Õ 20(1) do (6), 21(1) in (2) ter 22 opravlja dejavnosti iz Priloge I na njihovem ozemlju, bodisi z ustanovitvijo podružnice ali z neposrednim opravljanjem storitev, katera koli finančna institucija iz druge države članice, bodisi hčerinsko podjetje kreditne institucije ali hčerinsko podjetje v skupni lasti dveh ali več kreditnih institucij, katerih ustanovna pogodba in statut dovoljujeta nadaljnje opravljanje teh dejavnosti in ki izpolnjuje vse spodaj naštete pogoje:

(a)     matično podjetje ali podjetja morajo pridobiti dovoljenje kot kreditne institucije v državi članici, katere zakonodaja velja za Ö finančno institucijo Õ hčerinsko podjetje,

(b)     zadevne dejavnosti je treba dejansko opravljati na ozemlju iste države članice,;

(c)     matično podjetje ali podjetja morajo imeti v lasti 90 % ali več glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža Ö finančne institucije Õ hčerinskega podjetja,

(d)     matično podjetje ali podjetja morajo izpolnjevati zahteve pristojnih organov glede skrbnega upravljanja Ö finančne institucije Õ hčerinskega podjetja in s soglasjem pristojnih organov zadevne matične države članice javno objaviti, da so skupno in solidarno odgovorna za obveznosti, ki jih je prevzela Ö finančna institucija Õ hčerinsko podjetje,

(e)     hčerinsko podjetje Ö finančna institucija Õ mora biti učinkovito vključena v zadevne dejavnosti, zlasti v konsolidirani nadzor matičnega podjetja ali vseh matičnih podjetij v skladu s členi 52 do 56 Ö z naslovom V, poglavje 4, oddelek 1 Õ, zlasti za izračun stopnje solventnosti, kontrolo velikih izpostavljenosti in omejitve kapitalskih deležev, kakor določa člen Ö 120 Õ 51.

Skladnost s temi pogoji morajo potrditi Ö potrdijo Õ pristojni organi matične države članice, katera mora hčerinskemu podjetju Ö finančni instituciji Õ izda certifikat ustreznosti, ki mora biti del priglasitve iz členov Ö 25 in 28 Õ 20(1) do (6) ter 21(1) in (2).

Pristojni organi matične države članice zagotovijo nadzor Ö finančne institucije Õ hčerinskega podjetja v skladu s členi Ö 10(1), 19 do 22, 40, 42 do 52 in 54 Õ 5(3), 16, 17, 26, 28, 29, 30 in 32.

ê 2000/12/ES člen 19 (šesti odstavek) (prilagojeno)

2.           Če finančna institucija, Ö kakor je navedena v prvem pododstavku odstavka 1 Õ ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, preneha izpolnjevati katerega koli od predpisanih pogojev, matična država članica o tem obvesti pristojne organe države članice gostiteljice, in se za dejavnosti, ki jih ta Ö finančna Õ institucija izvaja v državi članici gostiteljici, začne uporabljati zakonodaja države članice gostiteljice.

ê 2000/12/ES člen 19 četrti odstavek (prilagojeno)

3.           Določbe iz Ö odstavka 1 in 2 Õ tega člena se smiselno in s potrebnimi spremembami uporabljajo za hčerinska podjetja Ö finančne institucije iz prvega pododstavka odstavka 1 Õ . Zlasti je treba besede „kreditna institucija“ brati kot „finančna institucija, ki izpolnjuje pogoje, določene v členu 19“ , in besedo „dovoljenje“ kot „ustanovna pogodba in statut“

ê 2000/12/ES člen 19, peti in šesti odstavek (prilagojeno)

Drugi pododstavek člena 20(3) se bere, kot sledi:

„Pristojni organi matične države članice sporočijo tudi višino lastnih virov sredstev hčerinskega podjetja finančne institucije in konsolidirano stopnjo solventnosti kreditne institucije, ki je matično podjetje“.

Če finančna institucija, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, preneha izpolnjevati katerega koli od predpisanih pogojev, matična država članica o tem obvesti pristojne organe države članice gostiteljice, in se za dejavnosti, ki jih ta institucija izvaja v državi članici gostiteljici, začne uporabljati zakonodaja države članice gostiteljice.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ÖOddelek 3 Uveljavljanje pravice do ustanavljanja Õ

ê 2000/12/ES člen 20(1) (2) in (3), prvi in drugi pododstavek (prilagojeno)

Člen 25

Uveljavljanje pravice do ustanavljanja

1.           Kreditna institucija, ki želi ustanoviti podružnico na ozemlju druge države članice, to priglasi pristojnim organom svoje Ö matične Õ države članice.

2.           Država članica Države članice zahtevajo, da vsaka kreditna institucija, ki želi ustanoviti podružnico v drugi državi članici, pri priglasitvi iz odstavka 1 posreduje naslednje informacije:

(a)     državo članico, na katere ozemlju načrtuje ustanoviti podružnico;

(b)     program poslovanja, ki med drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo podružnice;

(c)     naslov v državi članici gostiteljici, v kateri je mogoče pridobiti dokumente;

(d)     imena oseb, Ö ki bodo Õ odgovornihe za upravljanje podružnice.

3.           Če pristojni organi matične države članice nimajo razloga, da bi dvomili o primernosti upravne strukture ali finančnega stanja kreditne institucije, v treh mesecih od prejema informacij iz odstavka 2, ob upoštevanju predvidene dejavnosti, te informacije posredujejo pristojnim organom države članice gostiteljice in v skladu s tem obvestijo Ö kreditno Õ institucijo.

Pristojni organi matične države članice sporočijo tudi znesek lastnih virov sredstev in stopnjo solventnosti kreditne institucije.

ê 2000/12/ES člen 19 peti pododstavek (prilagojeno)

ÖZ odstopanjem od drugega pododstavka, v primeru iz člena 24, Õ „Ppristojni organi matične države članice sporočijo tudi višino lastnih virov sredstev hčerinskega podjetja finančne institucije in konsolidirano stopnjo solventnosti kreditne institucije, ki je matično podjetje.“

ê 2000/12/ES člen 20(3), tretji pododstavek (prilagojeno)

4.           Če pristojni organi matične države članice zavrnejo posredovanje informacij iz odstavka 2 pristojnim organom države članice gostiteljice, zadevni Ö kreditni Õ instituciji v treh mesecih od prejema vseh informacij navedejo razloge za zavrnitev.

Ob zavrnitvi ali če pristojni organi ne odgovorijo, lahko zadevna institucija vloži pritožbo na sodiščih matične države članice.

ê 2000/12/ES člen 20(4) do (7) (prilagojeno)

Člen 26

14.         Preden podružnica kreditne institucije začne opravljati svoje dejavnosti, se pristojni organi države članice gostiteljice v dveh mesecih po prejemu informacij iz Ö člena 25 Õ odstavka 3 pripravijo na nadzor kreditne institucije v skladu Ö z oddelkom 5 Õ s členom 22 in, če je treba, navedejo pogoje, pod katerimi je treba v interesu javnega dobra nadaljevati s temi dejavnostmi v državi članici gostiteljici.

25.         Ob prejemu obvestila od pristojnih organov države članice gostiteljice ali ob poteku obdobja, predpisanega v odstavku 14, brez prejema kakršnega koli sporočila države članice gostiteljice, se lahko podružnica ustanovi in Ö lahko Õ začne dejavnosti.

36.         Pri spremembi katerih koli drugih podrobnih podatkov, posredovanih v skladu Ö s točkami (b), (c) ali (d) člena 25(2) Õ z odstavkom 2(b), (c) ali (d), kreditna institucija o spremembi pisno obvesti pristojne organe matične države članice in države članice gostiteljice vsaj en mesec pred spremembo, da pristojnim organom matične države članice omogoči sprejetje sklepa v skladu Ö s členom 25 Õ z odstavkom 3 ter pristojnim organom države članice gostiteljice sprejetje sklepa o spremembi v skladu z odstavkom 14 Ö tega člena Õ .

47.         Za podružnice, ki so začele svoje dejavnosti pred 1. januarjem 1993, se v skladu z določbami, ki veljajo v državah članicah gostiteljicah, domneva, da je zanje veljal postopek, določen v Ö členu 25 in v Õ odstavkih 1 Ö in 2 Õ do 5. Od zgoraj navedenega datuma zanje velja odstavek 6 Ö 3 tega člena Õ in Ö člen 23, oddelka 2 in 5 ter člen 43 Õ členi 18, 19, 22 in 29.

ê 2000/12/ES člen 1(3) končna določba

Člen 27

Poslovneposlovne enote, ki jih v eni sami državi članici ustanovi kreditna institucija s sedežem v drugi državi članici, se ne glede na število štejejo kot ena sama podružnica;.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

Ö Oddelek 4 Uveljavljanje svobode opravljanja storitevÕ

ê 2000/12/ES člen 21 (prilagojeno)

Člen 28

Uveljavljanje svobode opravljanja storitev

1.           Vsaka kreditna institucija, ki želi uveljavljati svobodo opravljanja storitev z nadaljnjimi dejavnostmi na ozemlju druge države članice, pred tem pristojnim organom matične države članice predloži priglasitev o dejavnostih na seznamu v Prilogi I, ki jih namerava opravljati.

2.           Pristojni organi matične države članice v enem mesecu od prejema priglasitve Ö , predvidene v Õ iz odstavkau 1, to priglasitev pošljejo pristojnim organom države članice gostiteljice.

3.           Ta člen ne vpliva na pravice opravljanja storitev, ki so jih kreditne institucije pridobile pred 1. januarjem 1993.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

Ö Oddelek 5 Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljicÕ

ê 2000/12/ES člen 22(1) (prilagojeno)

Člen 29

Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljic

1. Države članice gostiteljice lahko za statistične namene zahtevajo, da vse kreditne institucije, ki imajo podružnice na njihovem ozemlju, pristojnim organom teh držav članic gostiteljic redno poročajo o svojih dejavnostih v teh državah članicah.

Pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jim jih nalaga člen Ö 41 Õ 27, lahko države članice gostiteljice zahtevajo, da jim podružnice kreditnih institucij iz drugih držav članic posredujejo enake informacije, kakor jih zahtevajo od nacionalnih kreditnih institucij za ta namen.

ê 2000/12/ES člen 22(2) do (4) (prilagojeno)

Člen 30

12.         Če pristojni organi države članice gostiteljice ugotovijo, da Ö kreditna Õ institucija, ki ima podružnico ali neposredno opravlja storitve na njihovem ozemlju, ne upošteva pravnih predpisov, sprejetih v tej državi v skladu z določbami te direktive o pooblastilih pristojnih organov države članice gostiteljice, ti pristojni organi zahtevajo, da zadevna Ö kreditna Õ institucija zagotovi, da se to nepravilno stanje konča.

23.         Če zadevna Ö kreditna Õ institucija ne sprejme potrebnih ukrepov, pristojni organi države članice gostiteljice o tem obvestijo pristojne organe matične države članice.

Pristojni organi države članice gostiteljice čim prej izvedejo vse ustrezne ukrepe, s čimer zadevna Ö kreditna Õ institucija zagotovi, da se nepravilno stanje konča. Narava teh ukrepov se sporoči pristojnim organom države članice gostiteljice.

34.         Če kljub ukrepom, ki jih izvede matična država članica, ali ker se ti ukrepi izkažejo za neustrezne ali pa niso izvedljivi v zadevni državi članici, Ö kreditna Õ institucija še naprej krši pravne predpise iz odstavka 2 Ö 1 Õ , ki veljajo v državi članici gostiteljici, lahko ta, potem ko obvesti pristojne organe matične države članice, izvede ustrezne ukrepe, da bi preprečila ali kaznovala nadaljnje nepravilnosti in, če je treba, prepreči zadevni Ö kreditni Õ instituciji nadaljnje poslovanje na svojem ozemlju. Države članice zagotovijo, da je na njihovem ozemlju kreditnim institucijam mogoče vročiti potrebne pravne dokumente v zvezi s temi ukrepi.

ê 2000/12/ES člen 22(5) (prilagojeno)

Člen 31

5. Določbe Ö členov 29 in 30 Õ odstavkov 1 do 4 ne vplivajo na pooblastila držav članic gostiteljic za izvedbo ustreznih ukrepov, s katerimi bi preprečile ali kaznovale nepravilnosti na njihovem ozemlju, ki so v nasprotju s pravnimi predpisi, sprejetimi v javnem interesu. Ta pooblastila vključujejo možnost, da se Ö kreditnim Õ institucijam kršiteljicam preprečijo nadaljnji posli na njihovem ozemlju.

ê 2000/12/ES člen 22(6) (prilagojeno)

Člen 32

6. Kateri koli ukrep, sprejet v skladu z odstavki 3, 4 in 5 Ö s členom 30(2) in (3) ali členom 31 Õ , ki vključuje kazni ali omejitve uveljavljanja svobode opravljanja storitev, je treba ustrezno utemeljiti in sporočiti zadevni Ö kreditni Õ instituciji. Za vsak tak ukrep velja pravica do pritožbe na sodiščih države članice, katere pristojni organi so ukrep sprejeli.

ê 2000/12/ES člen 22(7) (prilagojeno)

Člen 33

7. Preden ukrepajo v skladu s postopkom, predvidenem v Ö členu 30 Õ odstavkih 2, 3 in 4, lahko v nujnih primerih pristojni organi države članice gostiteljice izvedejo kakršne koli previdnostne ukrepe, potrebne za zaščito interesov vlagateljev, investitorjev in drugih, za katere se storitve opravljajo. Komisijo in pristojne organe drugih zadevnih držav članic je treba o takih ukrepih obvestiti čim prej.

Komisija lahko po posvetu s pristojnimi organi zadevnih držav članic sklene, da mora zadevna država članica spremeniti ali razveljaviti navedene ukrepe.

ê 2000/12/ES člen 22(8) (prilagojeno)

Člen 34

8. Države članice gostiteljice lahko izvajajo pooblastila, ki so jim bila dodeljena v skladu s to direktivo, tako da izvedejo ustrezne ukrepe, da bi preprečile ali kaznovale nepravilnosti, storjene na njihovem ozemlju. Ta pooblastila vključujejo možnost, da se Ö kreditnim Õ institucijam prepreči nadaljnje posle na njihovem ozemlju.

ê 2000/12/ES člen 22(9) (prilagojeno)

Člen 35

9. Pri odvzemu dovoljenja se pristojne organe držav članic gostiteljic o tem obvesti, ti pa izvedejo ustrezne ukrepe, da bi preprečili nadaljnje posle zadevne Ö kreditne Õ institucije na svojem ozemlju in zaščitili interese vlagateljev.

ê 2000/12/ES člen 22(10) (prilagojeno)

Člen 36

10. Države članice Komisijo obvestijo o številu in vrsti primerov zavrnitve v skladu s členom Ö 25 in 26 Õ 20(1) do (6) ali primerov, v katerih so bili izvedeni ukrepi v skladu Ö s členom 30(3) Õ z odstavkom 4 tega člena.

ê 2000/12/ES člen 22 (11) (prilagojeno)

Člen 37

11.ÖTa oddelek ne ÕNobena določba tega člena ne preprečuje kreditnim institucijam s sedeži v drugih državah članicah oglaševanja storitev v državi članici gostiteljici z vsemi komunikacijskimi sredstvi, ki so jim na voljo, v skladu s katerimi koli predpisi o obliki in vsebini takega oglaševanja, sprejetimi zaradi javnega interesa.

ê2000/12/ES

NASLOV IV

ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

Ö Oddelek 1 Priglasitev podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah Õ

ê 2000/12/ES člen 23 (prilagojeno)

Priglasitev hčerinskih podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah

1.           Pristojni organi držav članic obvestijo Komisijo:

(a) o kakršni koli izdaji dovoljenja neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega ali več matičnih podjetij, za katere velja zakonodaja tretje države;

(b) če to matično podjetje pridobi tolikšen delež v kreditni instituciji Skupnosti, da bi ta postala njegovo hčerinsko podjetje.

Ko se dovoljenje izda neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega ali več matičnih podjetij, za katere velja zakonodaja tretje države, se struktura skupine opredeli v priglasitvi, ki jo pristojni organi naslovijo na Komisijo v skladu s členom 11.

2.           Države članice obvestijo Komisijo o kakršnih koli splošnih težavah, s katerimi se soočajo kreditne institucije pri ustanavljanju ali nadaljnjem opravljanju bančnih dejavnosti v tretji državi.

3.           Komisija redno pripravlja poročila o odnosu do kreditnih institucij Skupnosti v tretjih državah v skladu s pogoji iz odstavkov 4 in 5, kar zadeva ustanovitev in nadaljnje opravljanje bančnih dejavnosti ter pridobitev deležev v kreditnih institucijah tretjih držav. Komisija ta poročila predloži Svetu skupaj z vsemi ustreznimi predlogi.

4.           Če Komisija, bodisi na podlagi poročil iz odstavka 3 bodisi na podlagi drugih informacij, meni, da tretja država kreditnim institucijam Skupnosti ne dopušča učinkovitega dostopa do trga, primerljivega z dostopom, ki ga Skupnost dopušča kreditnim institucijam te tretje države, lahko Svetu predloži predloge za ustrezen mandat za pogajanje, da bi zagotovila primerljive konkurenčne možnosti za kreditne institucije Skupnosti. Svet sprejme sklep s kvalificirano večino.

5.           Če Komisija, bodisi na podlagi poročil iz odstavka 1 bodisi na podlagi drugih informacij, meni, da obravnava kreditnih institucij Skupnosti v tretji državi ne ponuja enakih konkurenčnih možnosti, kakor so na voljo domačim kreditnim institucijam, in da pogoji za učinkovit dostop do trga niso izpolnjeni, lahko začne pogajanja za izboljšanje nastalih razmer.

6.           V okoliščinah, opisanih v prvem pododstavku, se lahko poleg začetka pogajanj v skladu s postopkom iz člena 60(2) kadar koli sprejme sklep, da morajo pristojni organi držav članic omejiti ali začasno odložiti svoje sklepe o zahtevah, ki so v postopku reševanja v času sprejema zgoraj navedenega sklepa, ali bodočih zahtevah za izdajo dovoljenja in pridobitev deležev neposrednih ali posrednih matičnih podjetij, za katere velja zakonodaja zadevne tretje države. Ukrepi ne smejo trajati dlje kakor tri mesece.

Pred koncem zgoraj navedenega trimesečnega obdobja in glede na izid pogajanj lahko Svet, ki ukrepa na predlog Komisije, s kvalificirano večino sprejme sklep o tem, ali se ukrepi nadaljujejo.

6.           Kadar Komisija meni, da gre za enega izmed primerov, opisanih v odstavkih 4 in 5, država članica Komisijo na njeno zahtevo obvesti:

(a)      o vseh zahtevah za izdajo dovoljenja neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega ali več matičnih podjetij, za katere veljajo zakoni zadevne tretje države;

(b)     ko je obveščena v skladu s členom 16, da tako podjetje namerava pridobiti tolikšen delež v kreditni instituciji Skupnosti, da bi ta postala njegovo hčerinsko podjetje.

Obveznost posredovanja informacij preneha ob sklenitvi dogovora s tretjo državo iz odstavka 4 ali 5 ali ob prenehanju uporabljanja ukrepov iz drugega in tretjega pododstavka odstavka 5.

7.           Ukrepi, sprejeti v skladu s tem členom, so v skladu z obveznostmi Skupnosti, izhajajočimi iz vseh dvostranskih ali večstranskih mednarodnih sporazumov, ki urejajo začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES člen 24 (prilagojeno)

è1 Direktiva 2004/xx/ES člen 3.7

Člen 38

Podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti

1.         Ko podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti začenjajo ali nadaljujejo z opravljanjem dejavnosti, države članice zanje ne uporabljajo določb, ki tem institucijam omogočajo ugodnejše obravnavanje kot podružnicam kreditnih institucij s sedeži v Skupnosti.

2.         Pristojni organi Komisiji in è1 Evropskemu odboru za bančništvo ç priglasijo vsa dovoljenja, izdana podružnicam kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti.

3.         Brez poseganja v odstavek 1 se lahko Skupnost na podlagi sporazumov, sklenjenih v skladu s Pogodbo z eno ali več tretjimi državami, dogovori, da uporablja določbe, v skladu s katerimi bodo na podlagi načela vzajemnosti podružnice kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti deležne enake obravnave na celotnem ozemlju Skupnosti.

ò novo

Oddelek 2

Sodelovanje s pristojnimi organi tretjih držav pri nadzoru na konsolidirani osnovi

ê 2000/12/ES člen 25 (prilagojeno)

Člen 39

1.           Komisija lahko sama ali na zahtevo države članice Svetu predloži predloge za pogajanje o sporazumih z eno ali več tretjimi državami o načinu izvajanja nadzora na konsolidirani osnovi nad Ö naslednjim Õ :

(a)     kreditnimi institucijami, katerih matična podjetja imajo sedeže v tretji državi;, in

(b)     kreditnimi institucijami v tretjih državah, katerih matična podjetja, bodisi da gre za kreditne institucije ali finančne holdinge, imajo sedeže v Skupnosti.

2.           Sporazumi iz odstavka 1 morajo zlasti zagotoviti Ö naslednje Õ :

(a)     da lahko pristojni organi držav članic pridobijo informacije, potrebne za nadzor na osnovi konsolidiranega finančnega stanja kreditnih institucij ali finančnih holdingov, ki so v Skupnosti in imajo hčerinske družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije zunaj Skupnosti ali, če imajo kapitalske deleže v takih institucijah,

(b)     da lahko pristojni organi tretjih držav pridobijo informacije, potrebne za nadzor matičnih družb, ki imajo sedeže na njihovih ozemljih in imajo hčerinske družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije v eni ali več državah članicah ali, če imajo kapitalske deleže v takih institucijah.

ê Direktiva 2004/xx/ES člen 3.8

3.           Brez poseganja v člen 300(1) in (2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Komisija s pomočjo Evropskega odbora za bančništvo preuči rezultat pogajanj iz odstavka 1 in nastale razmere.

ê 2000/12/ES

NASLOV V

ê 2000/12/ES

ð novo

NAČELA IN TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR ð IN RAZKRITJE ï

ê 2000/12/ES

POGLAVJE 1

NAČELA BONITETNEGA NADZORA

ò novo

Oddelek 1

Pristojnosti matične države članice in države članice gostiteljice

ê 2000/12/ES člen 26 (prilagojeno)

Člen 40

Pristojnost matične države članice za nadzor

1.           Za bonitetni nadzor kreditne institucije, vključno z dejavnostmi, ki jih opravlja v skladu s členoma 18 in 19 Ö 23 in 24 Õ , so odgovorni pristojni organi matične države članice, brez poseganja v tiste določbe te direktive, ki to odgovornost nalagajo pristojnim organom države članice gostiteljice.

2.           Odstavek 1 ne preprečuje nadzora na konsolidirani osnovi v skladu s to direktivo.

ê 2000/12/ES člen 27 (prilagojeno)

Člen 41

Pristojnosti države članice gostiteljice

Države članice gostiteljice do nadaljnjega usklajevanja ostanejo odgovorne za nadzor likvidnosti podružnic kreditnih institucij v sodelovanju s pristojnimi organi matične države članice.

Brez poseganja v ukrepe, potrebne za okrepitev Evropskega monetarnega sistema, države članice gostiteljice ostanejo v celoti odgovorne za ukrepe, ki so potrebni za izvajanje njihovih monetarnih politik.

Ti ukrepi ne smejo predpisovati diskriminatorne ali omejevalne obravnave na osnovi dejstva, da je kreditna institucija pridobila dovoljenje v drugi državi članici.

ê 2000/12/ES člen 28 (prilagojeno)

Člen 42

Sodelovanje pri nadzoru

Pristojni organi zadevnih držav članic tesno sodelujejo pri nadzoru dejavnosti kreditnih institucij, še zlasti tistih, ki poslujejo prek ustanovljenih podružnic, v eni ali več drugih državah članicah, v katerih nimajo sedeža. Medsebojno si izmenjujejo vse informacije o upravljanju in lastništvu takih kreditnih institucij, zato da bi se olajšala nadzor in preučitev pogojev za izdajo dovoljenja, in vse informacije, ki jim lahko olajšajo spremljanje in nadzor poslovanja takih institucij, zlasti glede likvidnosti, solventnosti, jamstva za vloge, omejitve velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole.

ê 2000/12/ES člen 29 (prilagojeno)

Člen 43

Pregled podružnic, ustanovljenih v drugi državi članici, na kraju samem

1.           Države članice gostiteljice predpišejo, da lahko v primeru, če kreditna institucija, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici, opravlja svojo dejavnost prek podružnice, pristojni organi matične države članice ali osebe, ki jih ti pooblastijo za ta namen, po tem ko obvestijo pristojne organe države članice gostiteljice, preverijo informacije iz člena Ö 42 Õ 28 na kraju samem.

2.           Pristojni organi matične države članice se lahko tudi za pregled podružnic zatečejo k uporabi drugih postopkov, določenih v členu Ö 141 Õ 55(7).

3.           Ta člen Ö Odstavka 1 in 2 Õ ne vplivata na pravico pristojnih organov države članice gostiteljice, da pri opravljanju svojih dolžnosti v skladu s to direktivo na kraju samem pregledajo podružnice, ustanovljene na njihovem ozemlju.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

Ö Oddelek 2 Izmenjava podagkov in poklicna skrivnost Õ

ê 2000/12/ES člen 30(1) do (3) (prilagojeno)

Člen 44

Izmenjava informacij in poklicna skrivnost

1.           Države članice predpišejo, da za vse osebe, ki delajo Ö za Õ ali so delale za pristojne organe, in revizorje ali strokovnjake, ki delajo v imenu pristojnih organov, velja dolžnost varovanja poklicne skrivnosti.

To pomeni, da ne smejo nNobeni osebi ali organu Ö ne smejo Õ razkriti nobenih zaupnih informacij, ki jih utegnejo prejeti med opravljanjem svojih nalog, razen v obliki povzetka ali zbirne informacije, tako da posameznih Ö kreditnih Õ institucij ni mogoče prepoznati brez poseganja v primere, za katere velja kazensko pravo.

Vendar pa je v primerih, ko je zoper kreditno institucijo uveden stečaj ali postopek prisilnega prenehanja, v civilnem ali gospodarskem postopku dovoljeno razkriti zaupne informacije, ki ne zadevajo tretjih oseb, ki poskušajo rešiti to kreditno institucijo.

2.           Odstavek 1 pristojnim organom raznih držav članic ne preprečuje izmenjave informacij v skladu s to direktivo in drugimi direktivami, ki se nanašajo na kreditne institucije. Za te informacije veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, navedeni v odstavku 1.

ê 2000/12/ES člen 30(4) (prilagojeno)

Člen 45

4. Pristojni organi, ki prejmejo zaupne informacije iz Ö člena 44 Õ odstavka 1 ali 2, jih lahko uporabijo le pri opravljanju svojih nalog Ö in samo za naslednje namene Õ :

(a)        da preverijo, ali so izpolnjeni pogoji za začetek poslovanja kreditnih institucij, in da olajšajo nadzor poslovanja zlasti pri spremljanju likvidnosti, solventnosti, velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole na nekonsolidirani ali konsolidirani osnovi; ali

(b)        pri uvedbi sankcij; ali

(c)        pri upravnih pritožbah zoper odločbe pristojnih organov; ali

(d)       pri sodnih postopkih, sproženih v skladu s členom 33 Ö 55 Õ ali posebnimi določbami, predpisanimi v tej in drugih direktivah, sprejetih v zvezi s kreditnimi institucijami.

ê 2000/12/ES člen 30(3) (prilagojeno)

Člen 46

3.         Države članice lahko sporazume o sodelovanju, ki predpisujejo izmenjavo informacij, sklepajo s pristojnimi organi tretjih držav ali z organi ali subjekti tretjih držav, opredeljenimi v odstavkih 5 in 6 Ö členu 47 in členu 48(1) Õ , le, če velja za razkrite informacije jamstvo varovanja poklicne skrivnosti, ki je vsaj enako tistemu iz tega člena. Taka izmenjava informacij mora biti namenjena opravljanju nalog nadzora navedenih organov ali subjektov.

Če informacija izvira iz druge države članice, se je ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, če je primerno, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

ê 2000/12/ES člen 30(5) (prilagojeno)

Člen 47

5. Odstavka 1 in 4 Ö Člen 44(1) in člen 45 Õ ne preprečujeta izmenjave informacij znotraj države članice, če sta v isti državi članici dva ali več pristojnih organov, ali med državami članicami, med pristojnimi organi in med Ö naslednjimi Õ :

(a)        organi, ki jim je zaupana javna naloga nadzora drugih finančnih institucij in zavarovalnic, ter organi, ki so odgovorni za nadzor finančnih trgov,;

(b)        subjekti, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih,;

(c)        osebami, odgovornimi za opravljanje z zakonom predpisanih revizij letnih računovodskih izkazov kreditnih institucij in drugih finančnih institucij,,

pri opravljanju njihovih nadzornih funkcij. ter

ÖNiti ne preprečujejo Õ ter pri razkritja informacij organom, ki upravljajo sheme zajamčenih vlog in so potrebni za izvajanje njihovih nalog.

ÖV obeh primerih Õ Zza prejete informacije veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, navedeni v odstavku 1 Ö členu 44(1) Õ .

ê 2000/12/ES člen 30(6) in (7) (prilagojeno)

Člen 48

16.         Ne glede na Ö člene 44 do 46 Õ odstavke 1 do 4 lahko države članice odobrijo izmenjavo informacij med pristojnimi organi in med Ö naslednjimi Õ :

(a)     organi, odgovornimi za nadzor subjektov, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih;,ali

(b)     organi, ki so odgovorni za nadzor oseb, ki opravljajo z zakonom predpisane revizije letnih računovodskih izkazov zavarovalnic, kreditnih institucij, investicijskih podjetij in drugih finančnih institucij.

ÖV takih primerih Õ Ddržave članice, ki se lahko zatečejo k določbam prvega pododstavka, zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:

(a)      informacije Ö morajo biti Õ so namenjene za izvajanje nalog nadzora iz prvega pododstavka,;

(b)     za informacije, prejete v tem pomenu, Ö morajo veljati Õ veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz Ö člena 44(1) Õ odstavka 44,;

(c)     če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

Države članice Komisiji in drugim državam članicam sporočijo nazive organov, ki lahko prejmejo informacije v skladu s tem odstavkom.

27.         Ne glede na Ö člene 44 do 46 Õ odstavke 1 do 4 lahko države članice zaradi krepitve stabilnosti in celovitosti finančnega sistema odobrijo izmenjavo informacij med pristojnimi organi in organi ali subjekti, ki so po zakonu odgovorni za odkrivanje in raziskovanje kršitev prava gospodarskih družb.

ÖV takih primerih Õ Ddržave članice, ki se lahko zatečejo k določbam prvega pododstavka, zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:

(a)     informacije so namenjene opravljanju nalog iz prvega pododstavka,;

(b)     za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz Ö člena 44(1) Õ odstavka 1.;

(c)     če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje.

Če v državi članici organom ali subjektom iz prvega pododstavka zaradi njihove specifične pristojnosti pri opravljanju nalog odkrivanja in raziskovanja pomagajo osebe, imenovane za ta namen, ki niso zaposlene v javnem sektorju, imajo lahko pod pogoji, Ö navedenimi Õ določenimi v drugem pododstavku, tudi te osebe možnost izmenjave informacij, predpisanih v prvem pododstavku.

Za izvajanje tretjega alinee drugega pododstavka organi ali subjekti iz prvega pododstavka sporočijo pristojnim organom, ki so razkrili informacijo, imena in natančne odgovornosti oseb, katerim naj bi se informacije poslale.

Države članice Komisiji in drugim državam članicam sporočijo naziv organov ali subjektov, ki lahko prejmejo informacije v skladu s tem Ö členom Õ odstavkom.

Komisija do 31. decembra 2000 pripravi poročilo o uporabi določb tega Ö člena Õ odstavka.

ê 2000/12/ES člen 30(8) (prilagojeno)

Člen 49

8. Ta Ö oddelek Õ člen pristojnemu organu ne preprečuje, da bi posredoval Ö informacije naslednjim subjektom za opravljanje njihovih nalog Õ :

(a)        centralnim bankam in drugim subjektom s podobno funkcijo kakor monetarne oblasti,;

(b)        po potrebi drugim javnim organom, odgovornim za nadzor plačilnih sistemov.

informacije, namenjene za opravljanje njihovih nalog, prav Ö Prav Õ tako pa ne preprečuje takim organom ali subjektom, da posredujejo take informacije pristojnim organom, ki jih bodo morda potrebovali za namene iz Ö člena 45 Õ odstavka 4.

Za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, ki Ö so določene Õ jih nalaga Ö v členu 44(1) Õ ta člen.

ê 2000/12/ES člen 30(9) prvi in drugi odstavek (prilagojeno)

Člen 50

9. Poleg tega lahko, nNe glede na določbe iz Ö člena 44(1) in člena 45 lahko Õ odstavkov 1 in 4, države članice na osnovi zakonskih določb odobrijo razkritje nekaterih informacij drugim oddelkom administracije centralne ravni države, ki so odgovorni za zakonodajo o nadzoru kreditnih institucij, finančnih institucij, investicijskih storitev in zavarovalnic ter inšpektorjem, ki delajo v imenu teh oddelkov.

Vendar se sme take informacije razkriti le, če so potrebne zaradi bonitetnega nadzora.

ê 2000/12/ES člen 30(9), tretji odstavek (prilagojeno)

Člen 51

Vendar dDržave članice predpišejo, da se informacij, prejetih v skladu s Ö členom 44(2) in členom 47 Õ členoma 2 in 5, ter informacij, pridobljenih s preverjanjem na kraju samem v skladu s členom Ö 43 Õ 29(1) in (2), ne sme nikoli razkriti v primerih iz tega Ö člena Õ odstavka, razen z izrecnim soglasjem pristojnih organov, ki so razkrili te informacije, ali pristojnih organov države članice, v kateri se je preverjanje na kraju samem izvedlo.

ê 2000/12/ES člen 30(10) (prilagojeno)

Člen 52

10.ÖTa oddelek Õ člen pristojnim organom Ö države članice Õ ne preprečuje, da informacije iz Ö členov 44 do 46 Õ odstavkov 1 do 4 posredujejo klirinški hiši ali drugemu podobnemu subjektu, priznanemu po nacionalni zakonodaji za opravljanje klirinških storitev in poravnave za enega izmed trgov držav članic, če menijo, da je treba informacije posredovati za zagotovitev ustreznega delovanja teh subjektov v zvezi s plačilnimi zamudami ali potencialnimi plačilnimi zamudami udeležencev trga. Za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz Ö člena 44(1) Õ odstavka 1.

Vendar države članice predpišejo, da se informacij, prejetih v skladu Ö s členom 44(2) Õ z odstavkom 2, ne sme razkriti v primerih iz tega Ö člena Õ odstavka brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jih razkrili.

ò novo

Oddelek 3

Dolžnost oseb, odgovornih za nadzor nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov

ê 2000/12/ES člen 31 (prilagojeno)

Člen 53

Dolžnost oseb, odgovornih za nadzor nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov

1.           Države članice predpišejo vsaj:, (a) da je dolžnost vsake osebe, pooblaščene po Ö osmi Õ Direktivi Sveta 84/253/EGS[26] ki v kreditni instituciji opravlja nalogo, opredeljeno v členu 51 Ö četrte Õ Direktive Sveta 78/660/EGS[27] ali členu 37 Direktive Sveta 83/349/EGS ali členu 31 Direktive Ö Sveta Õ 85/611/EGS[28] ali kakršno koli drugo zakonsko predpisano nalogo, takoj poročati pristojnim organom o kakršnih koli dejstvih ali odločitvah glede te Ö kreditne Õ institucije, za katere je zvedela med opravljanjem navedene naloge in ki utegnejo:

(a)     predstavljati resno kršitev zakonov in drugih predpisov, ki predpisujejo pogoje za izdajo dovoljenj ali specifično urejajo vodenje poslovanja kreditnih institucij, ali;

(b)     vplivati na nemoteno delovanje kreditne institucije, ali;

(c)     privesti do zavrnitve potrditve računovodskih izkazov ali do izražanja zadržkov.

ÖDržave članice predpišejo vsaj: Õ (b) da je ta oseba dolžna prav tako poročati o kakršnih koli dejstvih Ö ali Õ in odločitvah, za katere je izvedela med opravljanjem naloge iz Ö prvega pododstavka Õ točke (a) v podjetju, ki je tesno povezana oseba na osnovi obvladujočega razmerja s kreditno institucijo, v kateri opravlja navedeno nalogo.

2.           Če osebe, pooblaščene po Direktivi 84/253/EGS, v dobri veri pristojnim organom razkrijejo kakršna koli dejstva ali odločitve iz odstavka 1, se taka razkritja ne štejejo za kršitev katere koli omejitve razkrivanja informacij, predpisane s pogodbo ali s katero koli določbo zakona ali drugega predpisa, in osebe za to nikakor niso odgovorne.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ÖOddelek 4 Pooblastila za kaznovanje in pravica do pritožbe na sodiščih Õ

ê 2000/12/ES člen 32 (prilagojeno)

Člen 54

Pooblastila pristojnih organov za kaznovanje

Brez poseganja v postopke za odvzem dovoljenj in v določbe kazenskega prava države članice predpišejo, da lahko njihovi pristojni organi proti kreditnim institucijam ali tistim, ki dejansko obvladujejo poslovanje kreditnih institucij, ki kršijo zakone in druge predpise o nadzoru ali opravljanju njihovih dejavnosti, sprejmejo ali jim naložijo kazni ali ukrepe s specifičnim ciljem odpraviti ugotovljene kršitve ali vzroke zanje.

ê 2000/12/ES člen 33 (prilagojeno)

Člen 55

Pravica do pritožbe na sodiščih

Države članice zagotovijo, da zoper odločbe, sprejete za kreditne institucije v skladu z zakoni in drugimi predpisi, sprejetimi v skladu s to direktivo, velja pravica do pritožbe na sodiščih. Enako velja, če v šestih mesecih po vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja, ki vsebuje vse zahtevane informacije v skladu z veljavnimi določbami, ni sprejeta odločitev o izdaji dovoljenja.

ê 2000/28/ES 1.2 (prilagojeno)

Člen 33a

Člen 3 Direktive 2000/46/ES se uporablja za kreditne institucije.

ê 2000/12/ES

POGLAVJE 2

TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR

Oddelek 1

Lastni viri sredstev

ê 2000/12/ES člen 34 (1) (prilagojeno)

Člen 56

Splošna načela

1. Kadar koli država članica opredeli z zakonom ali drugim predpisom določbo o izvajanju zakonodaje Skupnosti, ki se nanaša na bonitetni nadzor delujoče kreditne institucije, ki uporablja izraz ali se sklicuje na koncept lastnih virov sredstev, ta izraz ali koncept uskladi z opredelitvijo iz Ö členov 57 do 61 in členov 63 do 66 Õ odstavkov 2, 3 in 4 ter členov 35 do 38.

ê 2000/12/ES člen 34(2), prvi odstavek (prilagojeno)

Člen 57

V skladu z omejitvami iz člena Ö 66 Õ 38 nekonsolidirane lastne vire sredstev kreditnih institucij sestavljajo naslednje postavke:

(1a)   kapital po členu 22 Direktive 86/635/EGS, če je bil vplačan, vključno s presežkom vplačanega kapitala, vendar izključujoč kumulativne prednostne delnice;

(2b)   rezerve po členu 23 Direktive 86/635/EGS in prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali izgub iz preteklih let;.. Države članice lahko dovolijo vključitev vmesnih dobičkov, preden se sprejme uradni sklep, le, če te dobičke preverijo osebe, odgovorne za revizijo računovodskih izkazov, in če se pristojnim organom dokaže, da so bili zneski dobičkov ovrednoteni v skladu z načeli iz Direktive 86/635/EGS in so prosti vseh predvidljivih obremenitev ali dividend;

(3c)   sredstva za splošna bančna tveganja po členu 38 Direktive 86/635/EGS;

(4d)   revalorizacijske rezerve po členu 33 Direktive 78/660/EGS;

(5e)   oblikovani popravki vrednosti po členu 37(2) Direktive 86/635/EGS;

(6f)   druge postavke po členu 35 Ö 63 Õ ;

(7g)   obveznosti družbenikov kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge, ter skupne in solidarne obveznosti posojilojemalcev nekaterih institucij, organizirane v obliki skladov iz člena 36 Ö 64 Õ (1);

(8h)   kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo in podrejeni dolžniški kapital iz člena 36 Ö 64 Õ (3).

V skladu s členom 38 Ö 66 Õ se odštejejo naslednje postavke:

(9i)    lastne delnice po knjigovodski vrednosti v lasti kreditne institucije;

(10j)  neopredmetena sredstva po členu 4(9) („Sredstva“) Direktive 86/635/EGS;

(k11) materialne izgube tekočega poslovnega leta;

ê 2002/87/ES člen 29.4(a) (prilagojeno)

(l12)  deleži v drugih kreditnih in finančnih institucijah, ki presegajo 10 % kapitala teh institucij;

(m13)            podrejeni dolg Ö podrejene terjatve Õ in instrumenti iz člena 35 Ö 63 Õ in člena 36 Ö 64 Õ (3), ki jih ima kreditna institucija do kreditne ali finančne institucije, v kateri ima več kakor 10-odstotno udeležbo v kapitalu v vsakem posameznem primeru;

(n14) deleži v drugih kreditnih in finančnih institucijah do višine 10 % njihovega kapitala, podrejeni dolg Ö podrejene terjatve Õ in instrumenti iz člena Ö 63 Õ 35 in člena 36 Ö 64 Õ (3), ki jih ima kreditna institucija do kreditne in finančne institucije, ki niso navedene v točkah 12 in 13 tem pododstavku, kadar skupna vsota teh deležev, podrejenega dolga Ö podrejenih terjatev Õ in instrumentov presega 10 % lastnih virov Ö lastnih virov sredstev Õ te kreditne institucije, izračunano pred odbitkom postavk iz točk Ö (l) do (p) Õ 12 do 16 tega pododstavka;

(o15) udeležbe v smislu člena Ö 4(10) Õ 1(9), ki jih ima kreditna institucija v:

(i)      zavarovalnicah v smislu člena 6 Ö prve Õ Direktive Ö Sveta Õ 73/239/EGS Ö [29] Õ , člena 6 Ö prve Õ Direktive Ö Sveta Õ 79/267/EGS Ö [30] Õ ali člena 1(b) Direktive 98/78/ES Evropskega parlamenta in Sveta[31];

(ii)     pozavarovalnicah v smislu člena 1(c) Direktive 98/78/ES;

(iii)    zavarovalnih holdingih v smislu člena 1(i) Direktive 98/78/ES;

(p16) vsaka izmed naslednjih postavk, ki jih ima kreditna institucija v odnosu do oseb iz točke (15o), v katerih je udeležena:

(i)      instrumenti iz člena 16(3) Direktive 73/239/EGS,

(ii)     instrumenti iz člena 18(3) Direktive 79/267/EGS.

ò novo

(q)     Za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz pododdelka 2 v oddelku 3, negativni zneski, ki so rezultat izračuna iz odstavka 34 dela 1 v Prilogi VII, in zneski pričakovane izgube, izračunani v skladu z odstavkoma 30 in 31 dela 1 v Prilogi VII;

(r)      Zneski izpostavljenosti pozicij listinjenja, ki prejmejo utež tveganja 1250 % na podlagi dela 4 Priloge IX, izračunani na tam navedeni način.

ê 2000/12/ES člen 34(2) točka (2), zadnji stavek (prilagojeno)

ð novo

Ö Za namene točke (b) Õ Ddržave članice lahko dovolijo vključitev vmesnih dobičkov, preden se sprejme uradni sklep, le, če te dobičke preverijo osebe, odgovorne za revizijo računovodskih izkazov, in če se pristojnim organom dokaže, da so bili zneski dobičkov ovrednoteni v skladu z načeli iz Direktive 86/635/EGS in so prosti vseh predvidljivih obremenitev ali dividend;.

ð Če je kreditna institucija v vlogi originatorja listinjenja, se neto zaslužki iz naslova kapitalizacije prihodnjega dobička iz listinjenih sredstev in ki zagotavljajo izboljšanje kreditne kvalitete za pozicije v listinjenju, izvzamejo iz postavke iz točke (b). ï

ê 2002/87/ES člen 29.4(b) (prilagojeno)

Člen 58

Če so deleži v drugi kreditni instituciji, finančni instituciji, zavarovalnici ali pozavarovalnici ali zavarovalnem holdingu pridobljeni začasno kot finančna pomoč za reorganizacijo zaradi ohranitve te osebe, lahko pristojni organ odstopi od zahteve uporabe določb glede odbitkov iz točk Ö (l) do (p) Õ 12 do 16.

Člen 59

Kot alternativo odbitku postavk iz točk Ö (o) do (p) Õ 15 in 16 lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da smiselno uporabijo metode 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES. Metoda 1 (Računovodska konsolidacija) se Ö lahko Õ uporabi samo, če pristojni organ zaupa v raven integracije upravljanja in notranjih kontrol za osebe, ki bi bile zajete v konsolidacijo. Izbrana metoda naj se uporablja dosledno in dalj časa.

Člen 60

Države članice lahko zagotovijo, da pri izračunavanju lastnih virov na soloosnovi kreditnim institucijam, ki so predmet konsolidiranega nadzora skladno s poglavjem Ö 4, oddelek 1, Õ 3 ali dopolnilnega nadzora skladno z Direktivo 2002/87/ES, ni treba odbiti postavk iz točk Ö (l) do (p) Õ 12 do 16, ki jih imajo v kreditnih institucijah, finančnih institucijah, zavarovalnicah ali pozavarovalnicah ali zavarovalnih holdingih, ki so vključene v konsolidirani ali dopolnilni nadzor.

Ta določba velja za vsa pravila varnega in skrbnega poslovanja, ki so usklajena s pravnimi akti Skupnosti.

ê 2000/12/ES člen 34(3) (prilagojeno)

Člen 61

3. Koncept lastnih virov sredstev, kakor je opredeljen v točkah Ö (a) do (h) Õ (1) do (8) Ö člena 57 Õ odstavka 2, vključuje največje možno število postavk in zneskov. Uporaba teh postavk in določanje nižjih zgornjih meja ter odštevanje postavk, ki niso naštete v točkah (9) do (13) Ö (i) do (r) Õ odstavka 2 Ö člena 57 Õ , se prepusti presoji držav članic. Kljub temu morajo države članice upoštevati večjo konvergenco glede skupne opredelitve lastnih virov sredstev.

Za ta namen Komisija najpozneje do 1. januarja 1996 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi tega člena in členov 35 do 39, po potrebi skupaj s predlogi za spremembe, če bo menila, da je potrebno. Najpozneje do 1. januarja 1998 Evropski parlament in Svet v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe, in po posvetu z Ekonomsko-socialnim odborom, preučita opredelitev lastnih virov sredstev, zato da bi poenotila uporabo skupne opredelitve.

ê 2000/12/ES člen 34(4) (prilagojeno)

4. Postavke, naštete v točkah Ö (a) do (e) Õ (1) do (5) Ö člena 57 Õ odstavka 2, morajo biti kreditni instituciji na razpolago za neomejeno in takojšnjo uporabo za kritje tveganj ali izgub, kakor hitro se te pojavijo. Znesek mora biti v trenutku izračuna prost vseh predvidljivih davčnih obremenitev ali pa mora biti ustrezno prilagojen, če se zaradi davčnih obremenitev vrednost, do katere se te postavke lahko uporabijo za kritje tveganj in izgub, zmanjša.

ò novo

Člen 62

Države članice poročajo Komisiji o napredku, doseženem na področju konvergence glede skupne opredelitve lastnih virov sredstev. Komisija na podlagi teh poročil, če je primerno, najpozneje do 1. januarja 2009, predloži Evropskemu parlamentu in Svetu predlog za spremembe tega člena in členov 35 do 39.

ê 2000/12/ES člen 35 (prilagojeno)

Člen 63

Druge postavke

1.           Koncept lastnih virov sredstev, ki ga uporablja država članica, lahko vključuje tudi druge postavke, pod pogojem, da imajo ne glede na pravne ali računovodske oznake naslednje značilnosti:

(a)     prosto so na voljo kreditni instituciji za kritje običajnih bančnih tveganj, če prihodek ali kapitalske izgube še niso ugotovljene;

(b)     izkažejo se v notranjih računovodskih izkazih;

(c)     njihovo vrednost določi vodstvo kreditne institucije, potrdijo pa jo neodvisni revizorji, o vrednosti teh postavk obvestijo pristojne organe, ki izvajajo tudi nadzor nad temi kreditnimi institucijami.

2.           Kakor druge postavke se lahko sprejmejo tudi vrednostni papirji, ki nimajo določenega roka zapadlosti, in drugi instrumenti, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)     ne smejo biti unovčeni na zahtevo prinosnika ali ne brez predhodnega soglasja pristojnega organa;

(b)     dolžniška pogodba mora kreditni instituciji dajati možnost odloga izplačila obresti na dolg;

(c)     terjatve posojilodajalca do kreditne institucije morajo biti v celoti podrejene terjatvam vseh nepodrejenih upnikov;

(d)     dokumenti, ki urejajo izdajo vrednostnih papirjev, morajo predpisovati, da dolg in neplačane obresti absorbirajo izgubo, hkrati pa omogočijo kreditni instituciji, da nadaljuje trgovanje;

(e)     upoštevajo se le v celoti plačani zneski.

Tem se lahko dodajo kumulativne prednostne delnice, razen tistih iz točke Ö (h) Õ 8 člena 34 Ö 57 Õ (2).

ò novo

3.           Za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz pododdelka 2 oddelka 3, se lahko pozitivni zneski, ki so rezultat izračuna iz odstavka 34 dela 1 v Prilogi VII, do 0,6 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih na podlagi pododdelka 2, sprejmejo kot druge postavke; Za te kreditne institucije se popravki vrednosti in rezervacije, vključene v izračun iz odstavka 34 dela 1 v Prilogi VII ter popravki vrednosti in rezervacije za izpostavljenosti iz točke (e) člena 57 ne vključijo v lastne vire sredstev razen v skladu s to določbo. Za te namene zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne vključujejo tistih, ki so izračunani v zvezi s pozicijami listinjenja, z utežjo tveganja 1250 %.

ê 2000/12/ES člen 36 (prilagojeno)

Člen 64

Druge določbe o lastnih virih sredstev

1.           Obveznosti družbenikov kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge iz točke Ö (g) Õ 7 člena 34(2) Ö 57 Õ , sestavljajo ne­vplačani kapital teh zadrug; skupaj s pravnimi obveznostmi družbenikov teh zadrug tvorijo dodatna nevračljiva sredstva, v primeru, če kreditna institucija utrpi izgubo, pri čemer mora biti omogočeno zahtevati vplačilo teh sredstev brez odlašanja.

Solidarne in skupne obveznosti posojilojemalcev pri kreditnih institucijah, organiziranih v obliki skladov, se obravnavajo enako kakor predhodne postavke.

Vse take postavke se lahko vključijo v lastne vire sredstev, če se štejejo kot lastni viri sredstev institucij iz te kategorije po nacionalni zakonodaji.

2.           Države članice ne bodo vključevale v lastne vire sredstev javnih kreditnih institucij garancij Ö osebnih jamstev Õ , ki jih same ali njihove lokalne oblasti izdajajo takim institucijam.

3.           Države članice ali pristojni organi lahko kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo iz točke Ö (h) Õ (8) člena 34(2) Ö 57 Õ in podrejeni dolžniški kapital iz navedene določbe vključijo v lastne vire sredstev, če obstajajo zavezujoče pogodbe, v skladu s katerimi so pri stečaju ali likvidaciji kreditne institucije te postavke uvrščene za terjatve vseh drugih upnikov in se ne poplačajo, dokler niso poravnani vsi drugi takrat neplačani dolgovi.

Podrejeni dolžniški kapital mora izpolnjevati tudi naslednja dodatna merila:

(a)     upoštevajo se lahko le v celoti plačana sredstva;

(b)     prvotni rok zapadlosti zadevnih posojil mora biti najmanj pet let, po tem se lahko poplačajo; če zapadlost dolga ni določena, se ta lahko odplača le s petletnim odpovednim rokom, razen če se posojila ne štejejo več med lastne vire sredstev ali če ni za predčasno odplačilo izrecno potrebno predhodno soglasje pristojnih organov. Pristojni organi lahko odobrijo predčasno odplačilo takih posojil, pod pogojem, da se zahteva vloži na pobudo izdajatelja in da to ne vpliva na solventnost kreditne institucije;

(c)     obseg podrejenega dolžniškega kapitala, ki se lahko uvršča med lastne vire sredstev, se mora postopno zmanjševati, vsaj zadnjih pet let pred datumom poplačila;

(d)     posojilna pogodba ne sme vključevati nobene klavzule, ki predpisuje, da v specifičnih okoliščinah, razen pri prenehanju kreditne institucije, dolg postane vračljiv pred dogovorjenim datumom odplačila.

ê 2000/12/ES člen 36(3)(b), razen prvih 15 besed

ð novo

ðZa namene točke (b) drugega pododstavka, ï če zapadlost dolga ni določena, se ta lahko odplača le s petletnim odpovednim rokom, razen če se posojila ne štejejo več med lastne vire sredstev ali če ni za predčasno odplačilo izrecno potrebno predhodno soglasje pristojnih organov. Pristojni organi lahko odobrijo predčasno odplačilo takih posojil, pod pogojem, da se zahteva vloži na pobudo izdajatelja in da to ne vpliva na solventnost kreditne institucije;

ò novo

4.           Kreditne institucije v lastne vire sredstev ne vključujejo rezerv, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, povezanih z dobički ali izgubami pri varovanju denarnega toka finančnih instrumentov, merjenih po odplačni vrednosti, niti dobičkov ali izgub, nastalih na podlagi vrednotenja obveznosti po pošteni vrednosti, ki so posledica sprememb v boniteti samih kreditnih institucij .

ê 2000/12/ES člen 37 (prilagojeno)

Člen 65

Izračun lastnih virov sredstev na konsolidirani osnovi

1.           Če se izračun izvrši na konsolidirani osnovi, se konsolidirani zneski postavk, naštetih v členu 34 Ö 57 Õ (2), uporabijo v skladu s pravili, določenimi v členih 52 do 56 Ö poglavju 4, oddelek 1 Õ . Poleg tega se lahko tudi naslednje postavke, kadar so to kreditne („negativne“) postavke, štejejo kot konsolidirane rezerve za izračun lastnih virov sredstev:

(a)     kakršni koli manjšinski deleži po členu 21 Direktive 83/349/EGS, če se uporablja globalna integracijska metoda;

(b)     prva konsolidacijska razlika po členih 19, 30 in 31 Direktive 83/349/EGS;

(c)     razlike pretvorbe, vključene v konsolidirane rezerve v skladu s členom 39(6) Direktive 86/635/EGS;

(d)     kakršna koli razlika, ki je posledica vključitve določenih pravic udeležbe v skladu z metodo, predpisano v členu 33 Direktive 83/349/EGS.

2.           Če so zgornje postavke debetne („pozitivne“) postavke, jih je treba odšteti pri izračunu konsolidiranih lastnih virov sredstev Ö Če so postavke iz točk (a) do (d) odstavka 1 debetne („pozitivne“) postavke, se odštejejo pri izračunu konsolidiranih lastnih virov sredstev. Õ

ê 2000/12/ES člen 38(1) (prilagojeno)

ð novo

Člen 66

Odbitki in omejitve

1. Za postavke iz točk (4) do (8) Ö (d) do (h) Õ člena 34(2) Ö 57 Õ veljajo naslednje omejitve:

(a)     skupna vrednost postavk iz točk Ö (d) do (h) Õ (4) do (8) ne sme preseči maksimuma 100 % skupne vrednosti postavk iz točk Ö (a), (b), in (c) Õ (1), (2) in (3), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk Ö (i) do (k) Õ (9), (10) in (11) ð ter 50 % zneskov iz postavke (q) ï ;

(b)     skupna vrednost postavk iz točk Ö (g) do (h) Õ (7) in (8) ne sme preseči 50 % maksimuma vrednosti postavk iz točk Ö (a), (b) in (c), Õ (1), (2) in (3), zmanjšane za vrednosti postavk iz točk Ö (i) do (k) Õ (9), (10) in (11) ð ter 50 % zneskov iz postavke (q) ï ;

(c)     skupna vrednost postavk iz točk (12) in (13) ð (l) do (q) ï se odšteje od skupne vrednosti vseh postavk.

ò novo

2.           Postavke iz točke (r) člena 57 se odbijejo od vsote postavk iz točk (a) do (h) navedenega člena, razen če jih kreditna institucija vključi v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 75, kakor je navedeno v delu 4 Priloge IX.

ê 2000/12/ES člen 38(2)

23.         Pristojni organi lahko v začasnih in izjemnih okoliščinah odobrijo kreditnim institucijam, da presežejo omejitve, predpisane v odstavku 1.

ê 2000/12/ES člen 39 (prilagojeno)

Člen 67

Zagotavljanje dokaza pristojnim organom

O skladnosti s pogoji, določenimi v Ö tem oddelku Õ členu 34(2), (3) in (4) ter členih 35 do 38, je treba pristojnim organom predložiti zadovoljiv dokaz.

ò novo

Oddelek 2

Rezervacije za tveganja

Pododdelek 1 – Stopnja uporabe

Člen 68

1.           Kreditne institucije izpolnjujejo obveznosti iz členov 22 in 75 ter oddelka 5 na individualni osnovi.

2.           Vsaka kreditna institucija, ki ni ne hčerinsko podjetje v državi članici, kjer je pridobila dovoljenje in kjer je nadzorovana, niti ni matično podjetje, in vsaka kreditna institucija, ki ni vključena v konsolidacijo na podlagi člena 73, izpolnjuje obveznosti iz členov 120 in 123 na individualni osnovi.

3.           Vsaka kreditna institucija, ki ni ne matično ne hčerinsko podjetje, in vsaka kreditna institucija, ki ni vključena v konsolidacijo na podlagi člena 73, izpolnjuje obveznosti iz poglavja 5 na individualni osnovi.

Člen 69

1.           Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale člena 68(1) za nobeno hčerinsko podjetje kreditne institucije, če se tako za hčerinsko podjetje kot za kreditno institucijo zahteva dovoljenje in nadzor s strani zadevne države članice, hčerinsko podjetje pa je vključeno v nadzor na konsolidirani osnovi kreditne institucije, ki je matično podjetje, in so izpolnjeni vsi naslednji pogoji, da se zagotovi, da so lastni viri sredstev primerno razporejeni med matično in hčerinska podjetja:

(a)     ni trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih virov sredstev ali za odplačilo obveznosti s strani matičnega podjetja;

(b)     matično podjetje je zavezano brezpogojni, izrecni in nepreklicni obveznosti prenosa lastnih sredstev hčerinskemu podjetju in izpolnjevanja njegovih obveznosti, ali pa so tveganja v hčerinskih podjetjih zanemarljiva;

(c)     postopki ovrednotenja tveganja, merjenja in kontrole matičnega podjetja pokrivajo hčerinsko podjetje;

(d)     matično podjetje ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov uprave hčerinskega podjetja.

2.           Države članice lahko izvajajo možnost, predvideno v odstavku 1, če je matično podjetje finančni holding in ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija, pod pogojem, da je vključeno v enak nadzor kakor kreditne institucije in zlasti, da zanj veljajo standardi, določeni v odstavku 71(1).

Člen 70

Pristojni organi lahko za vsak posamezen primer dovolijo matičnim kreditnim institucijam v državi članici, da v izračun svojih zahtev na podlagi člena 68(1) vključijo hčerinska podjetja v Skupnosti, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (c) in (d) člena 69(1), in katerih bistvene izpostavljenosti ali bistvene obveznosti so do navedene matične kreditne institucije v državi članici.

Člen 71

1.           Brez poseganja v člene 68 do 70, matične kreditne institucije v državi članici, izpolnjujejo obveznosti iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podlagi konsolidiranega finančnega stanja, v obsegu in na način, predpisan v členu 133.

2.           Brez poseganja v člene 68 do 70, kreditne institucije, ki jih kontrolira matični finančni holding v državi članici, izpolnjujejo obveznosti iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podlagi konsolidiranega finančnega stanja navedenega finančnega holdinga, v obsegu in na način, predpisan v členu 133.

Če matični finančni holding v državi članici kontrolira več kakor eno kreditno institucijo, se prvi pododstavek uporablja samo za kreditno institucijo, za katero se uporablja nadzor na konsolidirani osnovi v skladu s členoma 125 in 126.

Člen 72

1.           Matične kreditne institucije EU izpolnjujejo obveznosti iz Poglavja 5 na podlagi svojega konsolidiranega finančnega položaja.

Za svoja pomembna hčerinska podjetja pa razkrijejo informacije, navedene v Prilogi XII, del 1, odstavek 5, na individualni ali podkonsolidirani osnovi.

2.           Kreditne institucije, ki jih kontrolira matični finančni holding EU, izpolnjujejo obveznosti iz Poglavja 5 na podlagi konsolidiranih finančnih stanj navedenega finančnega holdinga.

Za svoja pomembna hčerinska podjetja pa razkrijejo informacije, navedene v Prilogi XII, del 1, odstavek 5, na individualni ali podkonsolidirani osnovi.

3.           Organi, pristojni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi na podlagi členov 125 do 131 lahko sklenejo, da ne bodo v celoti ali deloma uporabljali odstavkov 1 in 2 za kreditne institucije, ki so vključene v primerljiva razkritja, ki jih na konsolidirani osnovi podaja matično podjetje s sedežem v tretji državi.

ê 2000/12/ES člen 52(3) (prilagojeno)

Člen 73

61.         Države članice ali pristojni organi, ki so v skladu s členomi 53 Ö 125 do 131 Õ odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, se lahko na podlagi spodaj naštetih Ö naslednjih Õ primerov odločijo, da kreditnih institucij, finančnih institucij ali podjetij za pomožne bančne storitve, ki so bodisi hčerinska podjetja bodisi ima kdo drug delež v njih, ne vključijo v konsolidacijo, če:

(a)     je Ö zadevno Õ podjetje, ki bi moralo biti vključeno, v tretji državi, v kateri veljajo zakonske ovire za prenos potrebnih informacij,;

(b)     Ö zadevno Õ podjetje, ki bi moralo biti vključeno, po mnenju pristojnih organov zanemarljivo vpliva na cilje nadzorovanja kreditnih institucij in v Ö vsakem primeru Õ vseh primerih, ko je bilančna vsota Ö zadevnega Õ podjetja, ki bi moralo biti vključeno, nižja od manjšega od naslednjih dveh zneskov:

(i)      10 milijonov EUR;

(ii)     or1 % bilančne vsote matičnega podjetja ali podjetja, ki je imetnik deleža.

Če zgornja merila izpolni več podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na prej navedene cilje, ali

(c)     bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, konsolidacija finančnega stanja Ö zadevnega Õ podjetja, ki bi moralo biti vključeno, neustrezna ali zavajajoča glede na cilje nadzorovanja kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES člen 52(3) druga alinea, zadnji stavek (prilagojeno)

Če Ö v primerih iz točke (b) prvega pododstavka Õ zgornja merila izpolni več Ö navedenih Õ podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na prej navedene cilje, ali.

ò novo

2.           Pristojni organi zahtevajo, da hčerinske kreditne institucije izpolnjujejo zahteve iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podkonsolidirani osnovi, če imajo navedene kreditne institucije, ali matično podjetje v primerih, kadar je to finančni holding, v tretji državi hčerinsko podjetje, ki je kreditna institucija ali finančna institucija ali družba za upravljanje s premoženjem, kakor je opredeljeno v členu 2(5) Direktive 2002/87/ES, ali če so udeležene v takem podjetju.

3.           Pristojni organi zahtevajo, da matična podjetja in hčerinska podjetja, za katera se uporablja ta direktiva, izpolnjujejo obveznosti iz člena 22 na konsolidirani ali podkonsolidirani osnovi, da se zagotovi, da so njihove ureditve, procesi in mehanizmi dosledni in dobro integrirani, ter da se zagotovi, da je mogoče pripraviti vse podatke in informacije, ki so pomembni za namen nadzora.

Pododdelek 2 – Izračun zahtev

Člen 74

1.           Če ni navedeno drugače, se vrednotenje aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk izvaja v skladu z računovodskim okvirjem, ki se uporablja za kreditno institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002 in Direktive 86/635/EGS.

2.           Ne glede na zahteve iz členov 68 do 72, pristojni organi zagotovijo, da se izračuni za preverjanje skladnosti kreditnih institucij z obveznostmi iz člena 75 opravljajo vsaj dvakrat na leto.

Izračune opravljajo kreditne institucije same in v tem primeru rezultate in kakršne koli zahtevane sestavne podatke sporočijo pristojnim organom, ali pa pristojni organi z uporabo podatkov, ki jim jih posredujejo kreditne institucije.

Pododdelek 3 – Minimalna stopnja lastnih virov sredstev

Člen 75

Brez poseganja v člen 136 države članice zahtevajo, da kreditne institucije oblikujejo lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali enaki vsoti naslednjih kapitalskih zahtev:

(a)        za kreditno tveganje in tveganje razvodenitve za vse poslovanje, razen poslov trgovanja in nelikvidnih sredstev, če so odšteta od lastnih virov sredstev na podlagi [Direktive 93/6/EGS, člen 13(2)(d) ], 8 odstotkov vsote zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanega v skladu z oddelkom 3;

(b)        za posle trgovanja, za pozicijsko tveganje, tveganje poravnave in nasprotne stranke in, če je dovoljena prekoračitev omejitev iz členov 111 do 117, za velike izpostavljenosti, ki presegajo te omejitve, kapitalske zahteve, določene v skladu z [Direktivo 93/6/EGS, poglavje V, oddelek 4];

(c)        za vse poslovne dejavnosti, za valutno tveganje in za tveganje v zvezi z blagom, kapitalske zahteve, določene v skladu s [členom 18 Direktive 93/6/EGS];

(d)       za vse poslovne dejavnosti, za operativno tveganje, kapitalske zahteve, določene v skladu z oddelkom 4.

ê2000/12/ES

Oddelek 2

Stopnja solventnosti

Člen 40

Splošna načela

1. Stopnja solventnosti je razmerje med lastnimi viri sredstev, opredeljenimi v členu 41, in tveganju prilagojene tehtane vsote bilančnih in zunajbilančnih postavk v skladu s členom 42.

2. Stopnje solventnosti kreditnih institucij, ki niso niti matična podjetja, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS, niti hčerinska podjetja teh institucij, se zračunajo na individualni osnovi.

3. Stopnje solventnosti kreditnih institucij, ki so matična podjetja, se izračunajo na konsolidirani osnovi v skladu z metodami, določenimi v tej direktivi in v Direktivi 86/635/EGS.

4. Pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenj in za nadzor matičnega podjetja, ki je kreditna institucija, lahko zahtevajo tudi izračun delno konsolidirane ali nekonsolidirane stopnje tega matičnega podjetja in katerega koli njegovega hčerinskega podjetja, katerim pristojni organi izdajo dovoljenje in ga nadzorujejo. Če se spremljanje ustrezne razporeditve kapitala znotraj bančne skupine ne izvaja, je treba uvesti druge ukrepe.

5. Brez poseganja v skladnost kreditnih institucij z zahtevami iz odstavkov 2, 3 in 4 ter člena 52(8) in (9) pristojni organi zagotovijo, da stopnje zračunajo vsaj dvakrat letno, bodisi kreditne institucije same, ki rezultate in kakršne koli zahtevane sestavne podatke sporočijo pristojnim organom, bodisi pristojni organi z uporabo podatkov, ki jim jih posredujejo kreditne institucije.

6. Aktiva in zunajbilančne postavke se ovrednotijo v skladu z Direktivo 86/635/EGS.

Člen 41

Števec: lastni viri sredstev

Lastni viri sredstev, opredeljeni v tej direktivi, predstavljajo števec stopnje solventnosti.

Člen 42

Imenovalec: tveganju prilagojena tehtana aktiva in zunajbilančne postavke

1. Stopnje kreditnega tveganja, izražene kot uteži v odstotkih, se pripišejo aktivnim postavkam v skladu s členoma 43 in 44 ter izjemoma v skladu s členi 45, 62 in 63. Bilančna vrednost vsake aktivne postavke se nato pomnoži z ustrezno utežjo, rezultat tega pa je tveganju prilagojena tehtana vrednost postavk.

2. Pri zunajbilančnih postavkah, naštetih v Prilogi II, se uporablja dvostopenjski izračun, predpisan v členu 43(2).

3. Pri zunajbilančnih postavkah iz člena 43(3) se potencialni stroški nadomestitve pogodb ob neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti sodelujoče stranke zračunajo z eno izmed dveh metod, določenih v Prilogi III. Ti stroški se pomnožijo z ustreznimi utežmi sodelujoče stranke iz člena 43(1), le da se pri tem predpisane uteži 100 % nadomestijo z utežmi 50 % za izračun tveganju prilagojenih tehtanih vrednosti postavk.

4. Skupni znesek tveganju prilagojenih tehtanih vrednosti aktive in zunajbilančnih postavk iz odstavkov 2 in 3 je imenovalec stopnje solventnosti.

Člen 43

Uteži za tehtana tveganja

1. Kljub temu da lahko pristojni organi določijo višje uteži, če se jim zdi to primerno, veljajo za različne kategorije aktivnih postavk naslednje uteži:

(a)        Utež 0 %

(1)     denarna sredstva in enakovredne postavke;

(2)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni države in centralnih bank v Coni A;

(3)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Evropskih skupnosti;

(4)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami centralne ravni države in centralnih bank v Coni A ali Evropskih skupnosti;

(5)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni države in centralnih bank v Coni B, denominirane in vplačane v nacionalnih valutah posojilojemalcev;

(6)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami centralne ravni države in centralnih bank v Coni B, denominirane in vplačane v nacionalni valuti, ki je skupna garantu in posojilojemalcu;

(7)     aktivne postavke, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z vrednostnimi papirji, katerih izdajatelj je centralna raven države in centralne banke v Coni A ali Evropske skupnosti, ali z gotovinskimi vlogami ali s potrdili o vlogah ali drugimi podobnimi instrumenti, ki jih je izdala in so v hrambi pri posojilni instituciji;

(b)        Utež 20 %

(1)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Evropske investicijske banke (EIB);

(2)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do multilateralnih razvojnih bank;

(3)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami EIB;

(4)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami multilateralnih razvojnih bank;

(5)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do regionalnih oblasti ali lokalnih oblasti v Coni A v skladu s členom 44;

(6)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami regionalnih oblasti ali lokalnih oblasti v Coni A v skladu s členom 44;

(7)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do kreditnih institucij v Coni A in niso sestavni del lastnih virov sredstev teh institucij;

(8)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z dospelostjo enega leta ali manj do kreditnih institucij v Coni B, razen vrednostnih papirjev, izdanih od teh kreditnih institucij, ki se upoštevajo kot sestavni del njihovih lastnih virov sredstev;

(9)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami kreditnih institucij v Coni A;

(10)   aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z dospelostjo enega leta ali manj z izrecnimi garancijami kreditnih institucij v Coni B;

(11)   aktivne postavke, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z vrednostnimi papirji, ki jih je izdala EIB ali multilateralne razvojne banke;

(12)   gotovinske postavke za denar na poti;

(c)        Utež 50%

(1)     posojila, v celoti in povsem zavarovana, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjskih nepremičninah, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, in posojila v celoti in povsem zavarovana, kakor zahtevajo pristojni organi z deleži v finskih stanovanjskih družbah, delujočih v skladu s finskim Zakonom o stanovanjskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal;

         „hipotekarno zavarovani vrednostni papirji“ , ki se lahko obravnavajo kot posojila iz prvega pododstavka ali iz člena 62(1), če pristojni organi, ob upoštevanju veljavnega pravnega okvira v vsaki državi članici presodijo, da so z vidika kreditnega tveganja enaki. Brez poseganja v vrste vrednostnih papirjev, ki so lahko vključeni in lahko izpolnjujejo pogoje iz točke 1, lahko „hipotekarno zavarovani vrednostni papirji“ vključujejo instrumente iz oddelka B(1)(a) in (b) Priloge k Direktivi Sveta 93/22/EGS[32]. Pristojni organi morajo zlasti zagotoviti, da:

(i)      so taki vrednostni papirji v celoti in neposredno zavarovani s hipotekami, združenimi v skupnem paketu, ki so enake vrste kakor tiste, opredeljene v prvem pododstavku ali členu 62(1), in so v celoti izvršljive, ko so hipotekarno zavarovani vrednostni papirji oblikovani;

(ii)     imajo, bodisi neposredno investitorji v hipotekarno zavarovane vrednostne papirje bodisi v njihovem imenu skrbnik ali pooblaščeni zastopnik, sprejemljivo visoko prednostno zastavno pravico na hipotekarnem premoženju, in sicer v sorazmerju z vrednostnimi papirji, ki jih imajo v lasti;

(2)     aktivne časovne razmejitve: za te aktivne postavke se uporablja utež kakor za sodelujočo stranko, če jo lahko kreditna institucija določi v skladu z Direktivo 86/635/EGS. Nasprotno pa se, če ni mogoče določiti sodelujoče stranke, uporablja pavšalna utež 50%;

(d)       Utež 100 %

(1)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni države in centralnih bank v Coni B, razen če so denominirane in vplačane v nacionalni valuti posojilojemalca;

(2)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do regionalnih ali lokalnih oblasti v Coni B;

(3)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z dospelostjo daljšo od enega leta, do kreditnih institucij v Coni B;

(4)     aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do nebančnih sektorjev v Coni A in Coni B;

(5)     opredmetena „sredstva“ po členu 4(10) Direktive 86/635/EGS;

(6)     imetje v delnicah, kapitalskih deležih in drugih sestavinah lastnih virov sredstev drugih kreditnih institucij, ki se ne odštejejo od lastnih virov sredstev posojilne institucije;

(7)     vsa druga sredstva, razen tistih, ki se odštejejo od lastnih virov sredstev.

2. Zunajbilančne postavke, razen postavk iz odstavka 3, se obravnavajo na naslednji način. Najprej se razvrstijo v skupine glede na višino tveganja, določeno v Prilogi II. Upošteva se celotna vrednost postavk, ki predstavljajo visoko tveganje, 50 % vrednost postavk, ki predstavljajo srednje tveganje, in 20 % vrednost postavk, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje, medtem ko se vrednost postavk, ki predstavljajo nizko tveganje, določi kot nič. V drugi fazi se zunajbilančne vrednosti, prilagojene, kakor je opisano zgoraj, pomnoži z utežmi, ki ustrezajo sodelujočim strankam v skladu z obravnavo aktivnih postavk, predpisanih v odstavku 1 in členu 44. Pri pogodbah o prodaji in ponovnem povratnem odkupu sredstev in dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupov se uporabijo uteži, ki veljajo za ustrezne aktivne postavke in ne za stranke, sodelujoče v transakciji. Delež nevplačanega kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se tehta z utežjo 20%.

3. Metode, določene v Prilogi III, se uporabijo za zunajbilančne postavke, naštete v Prilogi IV, razen za:

– pogodbe, s katerimi se trguje na priznanih borzah,

– pogodbe na tujo valuto (razen pogodb na zlato) z izvirnim rokom zapadlosti 14 koledarskih dni ali manj.

Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo uporabo metod, določenih v Prilogi III, za pogodbe, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnave klirinška hiša, ki deluje tudi kot pravna sodelujoča stranka, in ko vsi udeleženci v celoti zavarujejo dnevno izpostavljenost, ki jo predstavljajo za klirinško hišo, ter tako zagotovijo varstvo tekoče izpostavljenosti in potencialne bodoče izpostavljenosti. Pristojni organi morajo zagotoviti, da predloženo zavarovanje zagotavlja enako stopnjo varstva kakor zavarovanje v skladu z odstavkom 1(a)(7) in da ne obstaja nevarnost, da seštete izpostavljenosti klirinških hiš presežejo tržno vrednost predloženega zavarovanja. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi te možnosti.

4. Če so zunajbilančne postavke krite z izrecno garancijo, se tehtajo, kakor bi bile prevzete na račun garanta in ne sodelujoče stranke. Če je potencialna izpostavljenost, ki izhaja iz zunajbilančnih transakcij, v celoti in povsem zavarovana s katero koli aktivno postavko, ki se priznava kot zavarovanje v odstavku 1(a)(7) in (b)(11), kakor zahtevajo pristojni organi, se uporablja utež 0% ali 20%, odvisno od zadevnega zavarovanja.

Države članice lahko uporabijo utež 50% za zunajbilančne postavke, ki so poroštva ali garancije, ki imajo lastnost kreditnih nadomestkov in ki so, kakor zahtevajo pristojni organi, v celoti krite s hipotekami, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1(c)(1), v skladu z neposredno pravico garanta do takega zavarovanja.

5. Če se za aktivne in zunajbilančne postavke določi nižja utež zaradi izrecnih garancij ali zavarovanja, ki jih priznajo pristojni organi, velja ta nižja utež samo za tisti del, ki je krit z garancijo ali v celoti z zavarovanjem.

Člen 44

Tehtanje terjatev do regionalnih ali lokalnih oblasti držav članic

1. Ne glede na zahteve člena 43(1)(b) lahko države članice določijo utež 0% za svoje regionalne in lokalne oblasti, če ni nikakršne razlike v tveganju med terjatvami do slednjih in terjatvami do njihovih centralnih ravni države, zato ker imajo regionalne ali lokalne oblasti moč zbiranja prihodkov ter zaradi obstoja posebnih institucionalnih sporazumov, ki zmanjšujejo možnost neizpolnjevanja teh plačilnih obveznosti. Utež 0 %, določena v skladu s temi merili, se uporablja za terjatve do zadevnih regionalnih ali lokalnih oblasti in za zunajbilančne postavke, prevzete v njihovem imenu, ter za terjatve do drugih in za zunajbilančne postavke, prevzete v imenu drugih, za katere garantirajo navedene regionalne ali lokalne oblasti ali so v skladu z zahtevami pristojnih organov, zavarovane z vrednostnimi papirji, ki jih izdajo navedene regionalne ali lokalne oblasti.

2. Države članice obvestijo Komisijo, če menijo, da je utež 0 % upravičena glede na merila, določena v odstavku 1. Komisija te informacije pošlje vsem državam članicam. Druge države članice lahko kreditnim institucijam, ki jih nadzorujejo njihovi pristojni organi, ponudijo možnost uporabe uteži 0 %, če začnejo poslovati z zadevnimi regionalnimi ali lokalnimi oblastmi ali če imajo terjatve z garancijo slednjih, vključno z zavarovanjem v obliki vrednostnih papirjev.

Člen 45

Drugo tehtanje

1. Brez poseganja v člen 44(1) lahko države članice uporabijo utež 20% za aktivne postavke, ki so, kakor zahtevajo zadevni pristojni organi, zavarovane z vrednostnimi papirji, ki jih izdajo regionalne ali lokalne oblasti v Coni A, depoziti, vloženimi pri kreditnih institucijah v Coni A, razen posojilne institucije, ali s potrdili o vlogah in podobnimi instrumenti, ki jih izdajo take kreditne institucije.

2. Države članice lahko uporabijo utež 10% za terjatve do institucij, specializiranih za medbančne trge in trge javnega dolga v svojih matičnih državah članicah, ki so pod strogim nadzorom pristojnih organov, če so te aktivne postavke v celoti in povsem zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi matičnih držav članic, s kombinacijo aktivnih postavk iz člena 43(1)(a) in (b), ki jih pristojni organi matičnih držav članic priznajo kot ustrezno zavarovanje.

3. Države članice obvestijo Komisijo o kakršnih koli določbah, sprejetih v skladu z odstavkoma 1 in 2, in o razlogih zanje. To informacijo Komisija posreduje državam članicam. Komisija redno preučuje posledice teh določb, da bi zagotovila preprečitev kakršnega koli izkrivljanja konkurence.

Člen 46

Upravni organi in nekomercialna podjetja

Za namen člena 43(1)(b) lahko pristojni organi v koncept regionalnih in lokalnih oblasti vključijo nekomercialne upravne organe, odgovorne regionalnim ali lokalnim oblastem ali oblastem, ki po mnenju pristojnih organov izvajajo enake naloge kakor regionalne in lokalne oblasti.

Pristojni organi lahko v koncept regionalnih in lokalnih oblasti vključijo tudi cerkve in verske skupnosti, ustanovljene v obliki pravnih oseb javnega prava, če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico. Vendar se v tem primeru ne uporablja možnost iz člena 44.

Člen 47

Stopnja solventnosti

1. Stopnja solventnosti kreditnih institucij mora biti v skladu s členom 40 stalno vsaj 8 %.

2. Ne glede na odstavek 1 lahko pristojni organi po lastni presoji predpišejo višjo minimalno stopnjo.

3. Če stopnja pade pod 8 %, pristojni organi poskrbijo, da zadevna kreditna institucija uvede ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev dogovorjene minimalne stopnje, kakor hitro je mogoče.

ò novo

ODDELEK 3

Zahteve po minimalnih lastnih virih sredstev za kreditno tveganje

Člen 76

Kreditne institucije za izračun svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 75(a) uporabljajo standardizirani pristop iz členov 78 do 83 ali pa, če jim dovolijo pristojni organi v skladu s členom 84, pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen iz členov 84 do 89.

Člen 77

„Izpostavljenost“ za namene tega oddelka pomeni aktivno postavko ali zunajbilančno postavko.

Pododdelek 1 – Standardizirani Pristop

Člen 78

1. Ob upoštevanju odstavka 2 je vrednost izpostavljenosti aktivne postavke njena bilančna vrednost, vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge II pa je naslednji odstotek njene vrednosti: 100 % če je postavka, ki predstavlja visoko tveganje, 50 % če je postavka, ki predstavlja srednje tveganje, 20 % če je postavka, ki predstavlja srednje/nizko tveganje, 0 % če je postavka, ki predstavlja nizko tveganje. Zunajbilančne postavke iz prvega stavka tega odstavka se razporedijo v kategorije tveganja, kakor je navedeno v Prilogi II.

2. Vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge IV se določbi v skladu z eno od dveh metod iz Priloge III z upoštevanjem učinkov pogodb o novaciji in drugih pogodb o pobotu za namene navedenih metod v skladu s Prilogo III.

3. Če se za izpostavljenost uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost izpostavljenosti, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s pododdelkom 3.

4. V primeru, da kreditna institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz Priloge VIII, del 3, in če je izpostavljenost v obliki vrednostih papirjev ali blaga, prodanih, predloženih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali na podlagi poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, je vrednost izpostavljenosti enaka vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, določeni v skladu s členom 74(1), in se povečuje s prilagoditvijo za nestanovitnosti, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor je predpisano v Prilogi VIII, del 3, odstavki 35 do 60.

Člen 79

1.           Vsaka izpostavljenost se razporedi v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)     terjatve ali pogojne terjatve do enot centralne ravni držav ali centralnih bank;

(b)     terjatve ali pogojne terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni držav;

(c)     terjatve ali pogojne terjatve do upravnih organov in nekomercialnih podjetij;

(d)     terjatve ali pogojne terjatve do multilateralnih razvojnih bank;

(e)     terjatve ali pogojne terjatve do mednarodnih organizacij;

(f)     terjatve ali pogojne terjatve do institucij;

(g)     terjatve ali pogojne terjatve do podjetij;

(h)     terjatve ali pogojne terjatve do majhnih dolžnikov;

(i)      terjatve ali pogojne terjatve, zavarovane z nepremičninami;

(j)      zapadle postavke;

(k)     regulatorno zelo tvegane kategorije postavk;

(l)      terjatve iz naslova naložb v krite obveznice;

(m)    pozicije listinjenja;

(n)     kratkoročne terjatve do institucij in podjetij;

(o)     terjatve iz naslova naložb v investicijske sklade (CIU);

(p)     druge postavke.

2.           Izpostavljenost je primerna za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz točke (h) odstavka 1, če izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)     izpostavljenost mora biti do posameznika ali posameznikov, ali do majhnih ali srednje velikih subjektov;

(b)     izpostavljenost mora biti ena do znatnega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako da so tveganja, povezana s takim posojanjem, znatno zmanjšana;

(c)     kreditne institucije so seznanjene, da skupni znesek, dolgovan kreditni instituciji in kateremu koli matičnemu podjetju in njegovim hčerinskim podjetjem, vključno z morebitnimi zapadlimi postavkami, s strani dolžnika ali skupine povezanih dolžnikov, ne presega 1 milijon EUR. Kreditna institucija mora sprejeti razumne ukrepe, da se s tem seznani.

Vrednostni papirji niso primerni za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.

Člen 80

1.           Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenost se uteži tveganja uporabijo za vse izpostavljenosti, razen če so odštete od lastnih virov sredstev, v skladu z določbami dela 1 Priloge VI. Uporaba uteži tveganja temelji na kategoriji izpostavljenosti, v katero je dodeljena izpostavljenost, in v obsegu, ki je naveden v delu 1 Priloge VI, na njeni kreditni kvaliteti. Kreditna kvaliteta se lahko določi glede na bonitetne ocene zunanjih bonitetnih institucij (ECAI) v skladu z določbami členov 81 do 83 ali bonitetne ocene izvoznih agencij, kakor je opisano v delu 1 Priloge VI.

2.           Za namene uporabe uteži tveganja, kakor je navedeno v odstavku 1, se vrednost izpostavljenosti pomnoži z utežjo tveganja, navedeno ali določeno v skladu s tem pododdelkom.

3.           Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do institucij se pristojni organi odločijo, ali naj sprejmejo metodo na podlagi kreditne kvalitete enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere je ustanovljena kreditna institucija, ali metodo na podlagi kreditne kvalitete institucije, ki je nasprotna stranka, v skladu s Prilogo VI.

4.           Ne glede na odstavek 1, če se za izpostavljenost uporablja kreditno zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s pododdelkom 3.

5.           Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti se izračuna v skladu s pododdelkom 4.

6.           Izpostavljenostim, za katere izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ni drugače predviden v tem pododdelku, se dodeli utež tveganja 100 %.

7.           Z izjemo izpostavljenosti, ki predstavljajo obveznosti iz naslova postavk iz točk (1) do (8) člena 57(1), lahko pristojni organi izvzamejo iz zahtev odstavka 1 tega člena izpostavljenosti kreditne institucije do nasprotne stranke, ki je njeno matično podjetje, njeno hčerinsko podjetje ali hčerinsko podjetje njenega matičnega podjetja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     nasprotna stranka je institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katero se uporabljajo ustrezne zahteve skrbnega in varnega poslovanja;

(b)     nasprotna stranka je v celoti vključena v isto konsolidacijo kakor kreditna institucija;

(c)     za nasprotno stranko se uporabljajo isti postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganj kakor za kreditno institucijo;

(d)     nasprotna stranka ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija;

(e)     ni trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih virov sredstev ali za odplačilo obveznosti nasprotne stranke kreditni instituciji.

V takem primeru se uporabi utež tveganja 0 %.

Člen 81

1.           Za določanje uteži tveganja izpostavljenosti v skladu s členom 80 se lahko uporabi zunanja bonitetna ocena samo, če je ECAI, ki jo izdela, priznana kot primerna za navedene namene s strani pristojnih organov (v nadaljnjem besedilu primerna ECAI).

2.           Pristojni organi priznajo ECAI kot primerno za namene člena 80 le, če se prepričajo, da njena metodologija za ocenjevanje izpolnjuje zahteve po objektivnosti, neodvisnosti, nenehnem preverjanju in preglednosti, ter da bonitetna ocena, ki jo izdela, izpolnjuje zahteve po verodostojnosti in preglednosti. Za navedene namene pristojni organi upoštevajo tehnična merila iz dela 2 Priloge VI.

3.           Če pristojni organi države članice priznajo ECAI kot primerno, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno ECAI kot primerno, ne da bi opravili lasten proces ovrednotenja.

4.           Pristojni organi javno objavijo razlago procesa priznanja in seznam primernih ECAI.

Člen 82

1.           Pristojni organi ob upoštevanju tehničnih meril iz dela 2 Priloge VI določijo, s katero stopnjo kreditne kvalitete iz dela 1 navedene priloge so povezane ustrezne bonitetne ocene primerne ECAI. Navedene določitve so objektivne in dosledne.

2.           Če pristojni organi države članice sprejmejo določitev na podlagi odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno določitev brez lastnega procesa določanja.

Člen 83

1.           Uporaba bonitetnih ocen ECAI za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije je dosledna in skladna z delom 3 Priloge VI. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno.

2.           Kreditne institucije uporabljajo pooblaščene bonitetne ocene. Z dovoljenjem ustreznega pristojnega organa pa lahko uporabljajo nepooblaščene bonitetne ocene.

Pododdelek 2 – Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen

Člen 84

1.           V skladu s tem pododdelkom lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam izračunavanje svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB). Za vsako kreditno institucijo se zahteva izrecno dovoljenje.

2.           Dovoljenje se izda samo, če se pristojni organ prepriča, da so sistemi kreditne institucije za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja zanesljivi in da se izvajajo celovito, zlasti pa da izpolnjujejo naslednje standarde v skladu z delom 4 Priloge VII:

(a)     bonitetni sistemi kreditne institucije omogočajo smiselno bonitetno oceno dolžnika in značilnosti posla, smiselno razlikovanje tveganja ter natančne in dosledne kvantitativne ocene tveganja;

(b)     notranje bonitetne ocene ter ocene neplačila in izgube, ki se uporabljajo v izračunu kapitalskih zahtev ter z njimi povezanih sistemov in procesov igrajo ključno vlogo pri upravljanju s tveganji in procesu odločanja, ter pri odobritvi kreditov, notranji razdelitvi kapitala in funkcijah upravljanja kreditne institucije;

(c)     kreditna institucija ima enoto za kontrolo kreditnega tveganja, pristojno za bonitetne sisteme, ki je ustrezno neodvisna in ni izpostavljena neprimernim vplivom;

(d)     kreditna institucija zbira in hrani vse pomembne podatke za zagotavljanje učinkovite podpore svojemu procesu merjenja kreditnega tveganja in upravljanja z njim;

(e)     kreditna institucija dokumentira svoje bonitetne sisteme, načelo za njihovo sestavo, ter ovrednoti svoje bonitetne sisteme.

Če matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali matična finančna institucija EU in njena hčerinska podjetja uporabljajo pristop IRB na enotni osnovi za matično podjetje in hčerinska podjetja, lahko pristojni organi dovolijo, da matično podjetje in njegova hčerinska podjetja skupaj izpolnjujejo minimalne zahteve iz dela 4 Priloge VII.

3.           Kreditna institucija, ki zaprosi za uporabo pristopa IRB, dokaže, da je za zadevne kategorije izpostavljenosti IRB, najmanj tri leta preden postane upravičena do uporabe pristopa IRB, uporabljala bonitetne sisteme, ki so bili okvirno skladni z minimalnimi zahtevami iz te priloge za namene merjenja notranjega tveganja in za namene upravljanja. Ta zahteva se uporablja od 31. decembra 2010 naprej.

4.           Kreditna institucija, ki zaprosi za uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev, dokaže, da je najmanj tri leta preden je postala upravičena za uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev ocenjevala in uporabljala lastne ocene LGD in/ali konverzijskih faktorjev na način, ki je bil okvirno skladen z minimalnimi zahtevami za uporabo lastnih ocen navedenih parametrov iz te Priloge. Ta zahteva se uporablja od 31. decembra 2010 naprej.

5.           Če kreditna institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega pododstavka, pristojnemu organu predloži načrt za pravočasno ponovno izpolnjevanje zahtev ali pa dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nebistven.

6.           Če matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali matični finančni holding EU in njegova hčerinska podjetja nameravajo začeti uporabljati pristop IRB, pristojni organi različnih pravnih subjektov tesno sodelujejo, kakor je predvideno v členih 129 do 132.

Člen 85

1.           Brez poseganja v člen 89 kreditne institucije in katero koli matično podjetje in njegova hčerinska podjetja izvajajo pristop IRB za vse izpostavljenosti.

Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov se lahko izvajanje opravlja zaporedno po različnih kategorijah izpostavljenosti iz člena 86, znotraj iste poslovne enote, po različnih poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank.

V primeru kategorije izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz člena 86 se izvajanje lahko opravlja zaporedno po vrstah izpostavljenosti, ki ustrezajo različnim korelacijam v odstavkih 9, 10 in 11 dela 1 Priloge VII.

2.           Izvajanje iz odstavka 1 se opravi v razumnem času, ki se določi skupaj s pristojnimi organi. Izvajanje se opravi ob upoštevanju strogih pogojev, ki jih določijo pristojni organi. Navedeni pogoji so namenjeni zagotavljanju, da se fleksibilnost iz odstavka 1 ne uporablja selektivno z namenom doseganja zmanjšanih minimalnih kapitalskih zahtev za tiste kategorije izpostavljenosti ali poslovne enote, ki jih je šele treba vključiti v pristop IRB ali v uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev.

3.           Kreditne institucije, ki uporabljajo pristop IRB za katero koli kategorijo izpostavljenosti, uporabljajo hkrati pristop IRB za kategorije izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

4.           Ob upoštevanju odstavkov 1 do 3 in člena 89 se kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje iz člena 84 za uporabo pristopa IRB, ne vrnejo na uporabo pododdelka 1 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

5.           Ob upoštevanju odstavkov 1 in 2 ter člena 89 se kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje iz člena 87(9) za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, ne vrnejo na uporabo vrednosti LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 87(8), razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

Člen 86

1.         Vsaka izpostavljenost se razporedi v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)     terjatve ali pogojne terjatve do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(b)     terjatve ali pogojne terjatve do institucij;

(c)     terjatve ali pogojne terjatve do podjetij;

(d)     terjatve ali pogojne terjatve do majhnih dolžnikov;

(e)     terjatve iz naslova lastniških vrednostnih papirjev;

(f)     pozicije listinjenja;

(g)     druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti

2.         Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank:

(a)     izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1;

(b)     izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij, ki jim pripada utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1.

3.         Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij:

(a)     izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1;

(b)     izpostavljenosti do oseb javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij na podlagi pododdelka 1;

(c)     izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki jim ne pripada utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1.

4.         Za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz točke (d) odstavka 1 so primerne izpostavljenosti, ki izpolnjujejo naslednja merila:

(a)     so do posameznika ali posameznikov ali do majhnega ali srednje velikega podjetja, v slednjem primeru pod pogojem, da je kreditna institucija, ki je morala izvesti ustrezne postopke za potrditev stanja, seznanjena, da skupni znesek, ki ga kreditni instituciji in kateremu koli matičnemu podjetju in njegovim hčerinskih podjetjem, dolguje dolžnik ali skupina povezanih dolžnikov, ne presega 1 milijona EUR;

(b)     kreditna institucija jih pri svojem upravljanju s tveganji ves čas obravnava dosledno in na podoben način;

(c)     se ne upravljajo posamezno na način, primerljiv z izpostavljenostmi v kategoriji izpostavljenosti do podjetij;

(d)     vsaka predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se upravljajo na podoben način.

5.         Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov:

(a)     nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno, preostalo terjatev do sredstev ali dohodka izdajatelja;

(b)     dolžniške izpostavljenosti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

6.         V kategoriji izpostavljenosti do podjetij kreditne institucije ločeno opredelijo kot izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev tiste izpostavljenosti, ki imajo naslednje značilnosti:

(a)     izpostavljenost je do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje in/ali upravljanje fizičnih sredstev;

(b)     pogodbeni dogovor daje kreditodajalcu znatno mero kontrole nad sredstvi in dohodkom, ki ga ustvarjajo;

(c)     primarni vir poplačila obveznosti je dohodek, ki ga ustvarijo financirana sredstva, in ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti.

7.         Vsaka kreditna obveznost, ki ni dodeljena v kategorijo izpostavljenosti iz točk (a), (b) in (d) do (f) odstavka 1, se dodeli v kategorijo izpostavljenosti iz točke (c) navedenega odstavka.

8.         Kategorija izpostavljenosti iz točke (g) odstavka 1 vključuje preostalo vrednost zakupljenih nepremičnin, če ni zajeta na drugem mestu v tej direktivi.

9.         Metodologija, ki jo uporablja kreditna institucija za razvrščanje izpostavljenosti v različne kategorije izpostavljenosti je primerna in dosledna.

Člen 87

1.         Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) ali (g) člena 86(1), se izračunavajo, razen če niso izvzete iz lastnih virov sredstev, v skladu z odstavki 1 do 25 v delu 1 Priloge VII.

2.         Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganja razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z odstavkom 26 v delu 1 Priloge VII.

3.         Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje razvodenitve temeljijo na ustreznih parametrih, povezanih z zadevno izpostavljenostjo. Ti vključujejo verjetnost neplačila (PD), izgubo ob neplačilu (LGD), zapadlost (M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD se lahko obravnavata posebej ali skupaj v skladu z delom 2 v Prilogi VII.

4.         Ne glede na odstavek 3 se izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), ob upoštevanju dovoljenja pristojnih organov, izračunajo v skladu z odstavki 15 do 24 v delu 15 Priloge VII. Pristojni organi dovolijo, da kreditna institucija uporablja pristop iz odstavkov 24 do 25 v delu 1 Priloge VII samo, če kreditna institucija izpolnjuje minimalne zahteve iz odstavkov 114 do 122 v delu 4 Priloge VII.

5.         Ne glede na odstavek 3 se izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditna tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev lahko izračunajo v skladu z odstavkom 5 v delu 1 Priloge VII. Pristojni organi objavijo navodila, kako naj institucije dodeljujejo uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev na podlagi odstavka 5 v delu 1 Priloge VII, in odobrijo metodologije dodeljevanja institucij.

6.         Za izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) člena 86(1), kreditne institucije zagotovijo svoje ocene PD v skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII.

7.         Za izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točke (d) člena 86(1) kreditne institucije zagotovijo svoje ocene LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII.

8.         Za izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) člena 86(1), kreditne institucije uporabljajo vrednosti LGD, navedene v odstavku 8 v delu 2 Priloge VII in konverzijske faktorje iz točk (a) do (c) odstavka 11 v delu 3 Priloge VII.

9.         Ne glede na odstavek 8, za vse izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) člena 86(1), lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam uporabo svojih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII.

10.       Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti in izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti iz točke (f) člena 86(1) se izračunajo v skladu s pododdelkom 4.

11.       Če izpostavljenosti do investicijskih skladov (CIU) izpolnjujejo merila iz odstavkov 74 do 75 dela 1 Priloge VI in če kreditna institucija pozna vse osnovne izpostavljenosti CIU, kreditna institucija pregleda navedene osnovne izpostavljenosti in izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu z metodami iz tega pododdelka.

Če kreditna institucija ne izpolnjuje pogojev za uporabo metod iz tega pododdelka, se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunajo v skladu z naslednjimi pristopi:

(a)     za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), pristop iz odstavkov 17 do 19 dela 1 v Prilogi VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

(b)     za vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

(i)      izpostavljenosti so razvrščene v ustrezno kategorijo izpostavljenosti in določena jim je utež tveganja stopnje kreditne kvalitete, ki je tik nad stopnjo kreditne kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenosti;

(ii)     izpostavljenosti, razvrščene v višje stopnje kreditne kvalitete, katerim bi se običajno dodelila utež tveganja 150 %, prejmejo utež tveganja 200 %.

12.       Če izpostavljenosti do CIU ne izpolnjujejo meril iz odstavkov 74 do 75 dela 1 v Prilogi VI, in če kreditna institucija ne pozna vseh osnovnih izpostavljenosti CIU, kreditna institucija pregleda osnovne izpostavljenosti in izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu z metodami iz odstavkov 17 do 19 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. Za te namene se izpostavljenosti, ki niso izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razporedijo v kategorije (zasebni lastniški instrumenti, lastniški instrumenti, s katerimi se trguje na borzi in drugi lastniški instrumenti) iz odstavka 17 dela 1 v Prilogi VII, neznane izpostavljenosti pa se dodelijo kategoriji drugih lastniških instrumentov.

Namesto zgoraj opisane metode se lahko kreditne institucije zanašajo na tretjo osebo za izračun in poročanje povprečnih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti na podlagi osnovnih izpostavljenosti CIU, izračunanih v skladu z naslednjimi pristopi, če se ustrezno zagotovi pravilnost izračuna in poročila:

(a)     za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), pristop iz odstavkov 17 do 19 dela 1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

(b)     za vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

(i)      izpostavljenosti so razvrščene v ustrezno kategorijo izpostavljenosti in določena jim je utež tveganja stopnje kreditne kvalitete, ki je tik nad stopnjo kreditne kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenosti;

(ii)     izpostavljenosti, razvrščene v višje stopnje kreditne kvalitete, katerim bi se običajno dodelila utež tveganja 150 %, prejmejo utež tveganja 200 %.

Člen 88

1.         Pričakovani zneski izgub za izpostavljenosti, ki spadajo v eno izmed kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) člena 86(1), se izračunajo v skladu z metodami iz odstavkov 27 do 33 dela 1 v Prilogi VII.

2.         Izračun zneskov pričakovanih izgub v skladu z odstavki 27 do 33 dela 1 v Prilogi VII temelji na istih vhodnih vrednostih PD, LGD in vrednosti izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, kakor se uporabljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 87.

3.         Zneski pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti se izračunajo v skladu s pododdelkom 4.

4.         Znesek pričakovane izgube za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz točke (g) člena 86(1), je nič.

5.         Zneski pričakovanih izgub za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z metodami iz odstavka 33 v delu 1 Priloge VII.

6.         Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz člena 87(11) in (12) se izračunajo v skladu z metodami iz odstavkov 27 do 33 dela 1 v Prilogi VII.

Člen 89

1.         Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditne institucije z dovoljenjem za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovane izgube za eno ali več kategorij izpostavljenosti uporabijo pododdelek 1 za naslednje:

(a)     kategorija izpostavljenosti iz točke (a) člena 86(1), kjer je število bistvenih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila za kreditno institucijo pretirano obremenitev;

(b)     kategorija izpostavljenosti iz točke (b) člena 86(1), kjer je število bistvenih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke kreditno institucijo pretirano obremenitev;

(c)     izpostavljenosti v poslovnih enotah, ki niso štete med pomembne, kakor tudi kategorije izpostavljenosti, ki niso bistvene glede na velikost in zaznani profil tveganja;

(d)     izpostavljenosti do enot centralne ravni države v matični državi članici ter do enot regionalne in lokalne ravni države ter upravnih organov, če:

(i)      ni razlike v tveganjih med izpostavljenostmi do navedenih enot centralne ravni države in navedenimi drugimi izpostavljenostmi zaradi posebnih javnih ureditev;

(ii)     so izpostavljenosti do enot centralne ravni države povezane s stopnjo 1 ocene kreditne kvalitete iz pododdelka 1.

(e)     izpostavljenosti kreditne institucije do nasprotne stranke, ki je njeno matično podjetje, hčerinsko podjetje ali hčerinsko podjetje njenega matičnega podjetja, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katerega veljajo ustrezne bonitetne zahteve.

(f)     izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov, katerih kreditne obveznosti so upravičene do uteži tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1 (vključno z javno financiranimi subjekti, pri katerih se lahko uporablja utež tveganja 0 %).

(g)     izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki kreditnim institucijam zagotavljajo znatne subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente. To izvzetje je omejeno na skupaj 10 % temeljnega kapitala, skupaj z dodatnim kapitalom.

Ta odstavek ne preprečuje pristojnim organom drugih držav članic, da dovolijo uporabo pravil iz pododdelka 1 za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki imajo dovoljenje za to obravnavo v drugih državah članicah.

2.         Za namene točke (c) se šteje, da je kategorija izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov kreditne institucije bistven, če njihova skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastalih na podlagi zakonsko določenih programov iz točke (g), v povprečju v preteklem letu presega 10 % lastnih virov sredstev kreditne institucije. Če je število navedenih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov manjše od 10 posameznih deležev, znaša navedeni prag 5 % lastnih virov sredstev kreditne institucije.

pododdelek 3 – Zmanjševanje kreditnega tveganja

Člen 90

Za namene tega pododdelka „posojilna kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, ki ima zadevno izpostavljenost, ne glede na to, ali je nastala zaradi posojila ali ne.

Člen 91

Kreditne institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop na podlagi členov 78 do 83, ali ki uporabljajo pristop IRB na podlagi členov 84 do 89, vendar ne uporabljajo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev iz členov 87 in 88, lahko priznavajo zmanjševanje kreditnega tveganja v skladu s tem pododdelkom pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene točke (a) člena 75 oziroma zneskov pričakovane izgube za namene izračuna iz točke (q) člena 57 in člena 63(3).

Člen 92

1.           Tehnika, ki se uporablja za zagotavljanje kreditnega zavarovanja, skupaj s sprejetimi ukrepi ter postopki in politikami, ki jih izvaja posojilna kreditna institucija, zagotavlja pravno učinkovite ureditve kreditnega zavarovanja, ki so izvršljive v vseh ustreznih jurisdikcijah.

2.           Posojilna kreditna institucija sprejme vse ustrezne ukrepe, da zagotovi učinkovitost kreditnega zavarovanja in obravnavanje povezanih tveganj.

3.           V primeru stvarnega kreditnega zavarovanja morajo biti sredstva, na katere se nanaša, da so upravičena do priznanja, dovolj likvidna, njihova vrednost pa dalj časa dovolj stabilna, da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja. Primernost je omejena na sredstva iz Priloge VIII, del 1.

4.           V primeru stvarnega kreditnega zavarovanja ima posojilna kreditna institucija pravico, da pravočasno unovči ali zadrži sredstva, iz katerih izhaja zavarovanje, v primeru neplačila, nesolventnosti ali stečaja dolžnika in, če je primerno, depozitarja zavarovanja s premoženjem, ali v primeru drugega kreditnega dogodka iz dokumentacije o poslu. Stopnja korelacije med vrednostjo sredstev, na katera se nanaša zavarovanje, in kreditno kvaliteto dolžnika, ne sme biti neprimerna.

5.           V primeru osebnega kreditnega zavarovanja mora biti stranka, ki se zavezuje, da je upravičena do priznanja, dovolj zanesljiva, pogodba o zavarovanju pa pravno veljavna v ustreznih jurisdikcijah, da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja. Primernost je omejena na izdajatelje zavarovanja in vrste pogodb o zavarovanju, navedene v Prilogi VIII, del 1.

6.           Minimalne zahteve iz dela 2 Priloge VIII so izpolnjene.

Člen 93

1.           Če so izpolnjene zahteve iz člena 92, se lahko izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov pričakovanih izgub, spremeni v skladu z deli 3 do 6 Priloge VIII.

2.           Nobena izpostavljenost, za katero se pridobi zmanjševanje kreditnega tveganja, ne povzroča višjega zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti kakor sicer enaka izpostavljenost, za katero se ne uporablja zmanjševanje kreditnega tveganja.

3.           Če znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti upošteva kreditno zavarovanje na podlagi členov 78 do 83 oziroma členov 84 do 93, izračun kreditnega zavarovanja ni več priznan na podlagi tega pododdelka.

Pododdelek 4 – Listinjenje

Člen 94

Če kreditna institucija uporablja standardizirani pristop iz pododdelka 1 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kategorijo izpostavljenosti, v katero bi bile na podlagi člena 79 dodeljene listinjene izpostavljenosti, izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo listinjenja v skladu z odstavki 6 do 35 dela 4 Priloge 35.

V vseh drugih primerih izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavki 36 do 74 dela 4 Priloge IX.

Člen 95

1.         Če se pomemben delež kreditnega tveganja, povezanega z listinjenimi izpostavljenostmi, prenese iz kreditne institucije v vlogi originatorja v skladu s pogoji dela 2 v Prilogi IX, lahko navedena kreditna institucija:

(a)     v primeru tradicionalnega listinjenja izpostavljenosti, ki jih je listinila, izključi iz svojega izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi iz zneskov pričakovanih izgub;

(b)     v primeru sintetičnega listinjenja za listinjene izpostavljenosti izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi zneske pričakovanih izgub v skladu z delom 2 Priloge IX.

2.         Če se uporablja odstavek 1, kreditna institucija v vlogi originatorja izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, predpisane v Prilogi IX, za pozicije, ki jih lahko ima v listinjenju.

Če kreditna institucija v vlogi originatorja ne prenese pomembnega deleža kreditnega tveganja v skladu z odstavkom 1, ji ni treba izračunavati zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za nobeno pozicijo, ki jo lahko ima v zadevnem listinjenju.

Člen 96

1.         Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz naslova pozicije listinjenja se v skladu s Prilogo IX za vrednost izpostavljenosti iz naslova zadevne pozicije uporabijo uteži tveganja na podlagi kreditne kvalitete zadevne pozicije, ki se lahko določi glede na bonitetno oceno ECAI ali drugače, kakor je navedeno v Prilogi IX.

2.         Če je izpostavljenost v listinjenju vezana na različne tranše, se izpostavljenost do vsake tranše obravnava kot posamezna pozicija listinjenja. Izdajatelji kreditnega zavarovanja za pozicije listinjenja se obravnavajo kot imetniki pozicij v listinjenju. Pozicije listinjenja vključujejo izpostavljenosti iz naslova listinjenja, ki nastanejo zaradi pogodb na obrestno mero ali na valutne izvedene finančne instrumente.

3.         Če se za pozicijo listinjenja uporablja stvarno ali osebno kreditno zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporabi za navedeno pozicijo spremeni v skladu s členi 90 do 93, branih v povezavi s Prilogo IX.

4.         Ob upoštevanju točke (r) člena 57 in člena 66(2) se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi v skupne zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije za namene člena 75(a).

Člen 97

1.         Za določitev uteži tveganja pozicije listinjenja v skladu s členom 96 se lahko uporabi bonitetna ocena ECAI samo, če je ECAI priznana kot primerna za navedene namene s strani pristojnih organov (v nadaljnjem besedilu primerna ECAI).

2.         Pristojni organi priznajo ECAI za primerno za namene odstavka 1 le, če ugotovijo, da izpolnjuje zahteve iz člena 81, ob upoštevanju tehničnih meril v delu 2 Priloge VI, in če je dokazala sposobnost na področju listinjenja, ki jo je mogoče utemeljiti na podlagi širokega tržnega sprejemanja.

3.         Če pristojni organi države članice priznajo ECAI kot primerno za namene odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno ECAI kot primerno za navedene namene, ne da bi opravili lasten proces ovrednotenja.

4.         Pristojni organi javno objavijo razlago procesa priznanja in seznam primernih ECAI.

5.         Da se bonitetna ocena primerne ECAI lahko uporablja za ta namen, mora izpolnjevati načela verodostojnosti in preglednosti, ki so razdelana v delu 3 Priloge IX.

Člen 98

1.         Za namene uporabe uteži tveganja za pozicije listinjenja pristojni organi določijo, s katero stopnjo kreditne kvalitete iz Priloge IX so povezane ustrezne bonitetne ocene primerne ECAI. Navedene določitve so objektivne in dosledne.

2.         Če pristojni organi države članice sprejmejo določitev na podlagi odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno določitev brez lastnega procesa določanja.

Člen 99

Uporaba bonitetnih ocen ECAI za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije na podlagi člena 96 je dosledna in skladna z delom 3 Priloge IX. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno.

Člen 100

1.           Pri listinjenju obnavljajočih se izpostavljenosti, za katere se uporablja določba o predčasnem odplačilu, kreditna institucija v vlogi originatorja ali sponzorja v skladu s Prilogo IX izračuna dodatni znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti zaradi tveganja, da bi se ravni kreditnega tveganja, kateremu je izpostavljena, povečale po uporabi določbe o predčasnem odplačilu.

2.           Za navedene namene je obnavljajoča se izpostavljenost tista izpostavljenost, pri kateri lahko stranka spreminja črpani znesek v dogovorjenih mejah, določba o predčasnem odplačilu pa je pogodbena klavzula, ki zahteva, da se ob nastopu določenih dogodkov pozicije investitorjev izplačajo pred prvotno navedeno zapadlostjo izdanih vrednotnih papirjev.

3.           V primeru listinjenj, pri katerih se uporablja določba o predčasnem odplačilu in ki se nanašajo na izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, ki so nezavezujoče in brezpogojno preklicne brez predhodnega obvestila, pri katerih se predčasno odplačilo sproži s kvantitativno vrednostjo nečesa drugega in ne trimesečnega povprečnega dodatnega razpona, lahko pristojni organi uporabijo obravnavo, ki se precej približa tisti, ki je predpisana v odstavkih 27 do 30 dela 4 v Prilogi IX, za določitev navedenega konverzijskega odstotka.

4.           Če namerava pristojni organ uporabljati obravnavo v skladu z odstavkom 3 za določeno listinjenje, najprej obvesti ustrezne pristojne organe vseh drugih držav članic. Preden uporaba take obravnave za zadevne vrste listinjenja, ki vsebujejo določbe o predčasnem odplačilu, postane del pristopa splošne politike pristojnega organa, se pristojni organ posvetuje z ustreznimi pristojnimi organi vseh drugih držav članic in upošteva izražena stališča. Stališča, izražena v takem posvetovanju, in sprejeto obravnavo javno razkrije zadevni pristojni organ.

Člen 101

1.         Kreditna institucija v vlogi originatorja ali sponzorja ne zagotavlja podpore za zmanjšanje morebitnih ali dejanskih izgub investitorjev pri listinjenju, ki presega njene pogodbene obveznosti.

2.         Če kreditna institucija v vlogi originatorja ali sponzorja pri listinjenju ne izpolnjuje odstavka 1, pristojni organ zahteva najmanj, da zadrži toliko kapitala za vse listinjene izpostavljenosti, kakor da ne bi bile listinjene. Kreditna institucija javno razkrije, da je zagotovila izvenpogodbeno podporo, in kako to dejanje vpliva na regulatorni kapital.

Oddelek 4

Zahteve po minimalnih lastnih virih sredstev za operativno tveganje

Člen 102

1.         Pristojni organi od kreditnih institucij zahtevajo, da vzdržujejo lastne vire sredstev za operativna tveganja v skladu s pristopi iz členov 103, 104 in 105.

2.         Brez poseganja v odstavek 4 se kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz člena 104, ne vrnejo na uporabo pristopa iz člena 103, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

3.         Brez poseganja v odstavek 4 se kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz člena 105, ne vrnejo na uporabo pristopov iz členov 103 ali 104, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi.

4.         Pristojni organi lahko kreditnim institucijam dovolijo uporabo kombinacije pristopov v skladu z delom 4 Priloge X.

Člen 103

Kapitalska zahteva za operativno tveganje na podlagi enostavnega pristopa je določen odstotek ustreznega kazalca, v skladu s parametri iz dela 1 Priloge X.

Člen 104

1.           V okviru standardiziranega pristopa kreditne institucije razdelijo svoje dejavnosti v določeno število poslovnih področij iz dela 2 Priloge X.

2.           Za vsako poslovno področje kreditne institucije izračunajo kapitalsko zahtevo za operativno tveganje kot določen odstotek ustreznega kazalca, v skladu s parametri iz dela 2 Priloge X.

3.           Za nekatera poslovna področja lahko pristojni organi pod določenimi pogoji dovolijo kreditni instituciji uporabo alternativnega kazalca za določanje svojih kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

4.           Kapitalska zahteva za operativno tveganje na podlagi standardiziranega pristopa je vsota kapitalskih zahtev za operativno tveganje vseh posameznih poslovnih področij.

5.           Parametri za standardizirani pristop so v delu 2 Priloge X.

6.           Kreditna institucija se kvalificira za uporabo standardiziranega pristopa, če izpolnjuje kriterije iz dela 2 Priloge X.

Člen 105

1.         Kreditne institucije lahko uporabljajo napredne pristope za merjenje operativnega tveganja na podlagi lastnih notranjih sistemov merjenja tveganja, če pristojni organ izrecno odobri uporabo zadevnih modelov za izračun zahtev po lastnih virih sredstev.

2.         Kreditne institucije morajo pristojnim organom dokazati, da izpolnjujejo kvalifikacijske kriterije iz dela 3 Priloge X.

3.         Če matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali hčerinska podjetja matičnega finančnega holdinga EU nameravajo začeti uporabljati napredni pristop za merjenje operativnega tveganja, pristojni organi različnih pravnih subjektov tesno sodelujejo, kakor je predvideno v členih 128 do 132. Vloga vsebuje elemente, naštete v delu 3 Priloge X.

4.         Če matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali matična finančna institucija EU in njena hčerinska podjetja uporabljajo napredni pristop za merjenje operativnega tveganja na enotni osnovi za matično podjetje in za hčerinska podjetja, lahko pristojni organi dovolijo, da matično podjetje in njegova hčerinska podjetja skupaj izpolnjujejo kvalifikacijske kriterije iz dela 3 Priloge X.

ê2000/12/ES

Oddelek 35

Velike izpostavljenosti

ê 2000/12/ES člen 1(24) (prilagojeno)

ð novo

Člen 106

1.           „iIzpostavljenosti“ za uporabo členov 48, 49 in 50 Ö tega oddelka Õ pomenijo Ö katero koli Õ aktivo in zunajbilančneo postavkeo iz člena 43 ter prilog II in IV k temu členu Ö pododdelka 1 v oddelku 3 Õ , brez Ö tam predpisanih Õ uteži Ö tveganja Õ ali stopenj tveganja, predpisanih v prilogah;.

tveganja Ö Izpostavljenosti iz naslova postavk Õ iz Priloge IV je treba zračunati Ö se izračunajo Õ z eno od metod, določenih v Prilogi III,.

brez uteži tveganja neizpolnitve obveznosti sodelujoče stranke; vse Ö Vse Õ elemente, ki so povsem kriti z lastnimi viri sredstev, se lahko v dogovoru s pristojnimi organi izključi iz opredelitve izpostavljenosti, če ti lastni viri sredstev niso vključeni v ð lastne vire sredstev kreditne institucije ï izračun stopnje solventnosti ð za namene člena 75 ï ali ð v izračun ï drugih finančnih kazalcev, ki jih predpisuje ta direktiva in drugi akti Skupnosti;.

2.           iIzpostavljenosti ne vključujejo:

(a)     pri menjalniških poslih izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v 48 urah po plačilu, ali Ö ; Õ

(b)     pri trgovanju z vrednostnimi papirji izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v petih dneh od plačila ali dostave vrednostnih papirjev, kar pač nastopi prej;.

ê 2000/12/ES člen 1(1), tretji pododstavek (prilagojeno)

Člen 107

Za izvajanje nadzora in kontrole velikih izpostavljenosti Ö tega oddelka Õ se za kreditno institucijo šteje Ö izraz „kreditna institucija“ obsega naslednje: Õ

(a)          kreditna institucija v skladu s prvim odstavkom, vključno Ö z njenimi Õ podružnicami kreditne institucije v tretjih državah; in

(b)          katero koli zasebno ali javno podjetje, vključno z njegovimi podružnicami, ki ustreza opredelitvi iz prvega odstavka Ö „kreditne institucije“Õ in ki je pridobilo dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi;.

ê 2000/12/ES člen 48(1) (prilagojeno)

ð novo

Člen 108

Poročanje o velikih izpostavljenostih

1.         Izpostavljenost kreditne institucije do stranke ali skupine povezanih strank se šteje za veliko izpostavljenost, če je njena vrednost enaka ali večja od 10 % lastnih virov sredstev te kreditne institucije.

ðZa navedene namene se oddelek 1 lahko bere brez vključitve točke (q) člena 57 in člena 63(3) ter se bere brez vključitve člena 66(2). ï

ê 2000/12/ES člen 48(4) prvi odstavek (prilagojeno)

Člen 109

Pristojni organi zahtevajo, da ima vsaka kreditna institucija varne upravne in računovodske postopke ter ustrezne mehanizme notranje kontrole za identificiranje in registriranje vseh velikih izpostavljenosti ter njihovih naknadnih sprememb, kakor opredeljuje in zahteva Ö v skladu sÕ to direktivo, in za spremljanje izpostavljenosti vsake kreditne institucije glede na njeno lastno politiko izpostavljenosti.

ê 2000/12/ES člen 48(2) (prilagojeno)

Člen 110

Poročanje o velikih izpostavljenostih

21.       Kreditna institucija pristojnim organom poroča o vsaki veliki izpostavljenosti po odstavku 1.

Države članice po svoji presoji poskrbijo, da se poroča v skladu z eno izmed naslednjih dveh metod:

(a)          poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj enkrat letno, skupaj s poročanjem med letom o vseh novih velikih izpostavljenostih in o vsakem povečanju obstoječih velikih izpostavljenosti, ki vsaj za 20 % presegajo vrednosti iz prejšnjega poročila;

(b)          poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj štirikrat letno.

ê 2000/12/ES člen 48.3 (prilagojeno)

ð novo

3.2 ð Razen v primeru kreditnih institucij, ki uporabljajo člen 114 za priznavanje zavarovanja pri izračunu vrednosti izpostavljenosti za namene odstavkov 1, 2 in 3 člena 111, ï Oo izpostavljenostih, ki so izvzete v skladu s členom 49 Ö 111 Õ(7) ð (3) ï (a), (b), (c), (d), (f), (g) in (h), ni treba poročati, kakor določa odstavek ð 1, ï 2.in Ppogostost poročanja, določena v ð točki (b) ï drugi alinei odstavka ð 1 ï 2, se lahko pri izpostavljenostih iz člena 49 Ö 111 Õ(7) ð (3) ï (e) in (i) in tudi iz odstavkov 8, 9 in 10 ð členov 115 in 116 ï zmanjša na dvakrat letno.

ê 2000/12/ES člen 48(4), drugi pododstavek (prilagojeno)

Če se kreditna institucija sklicuje na odstavek Ö 2 Õ 3, mora hraniti evidenco navedenih razlogov vsaj eno leto po dogodku, zaradi katerega je prišlo do izvzetja, zato da lahko pristojni organi ugotovijo, ali je bilo to upravičeno.

ò novo

3. Države članice lahko zahtevajo poročanje o koncentracijah izpostavljenosti do izdajateljev zavarovanj s premoženjem, ki jih prejmejo kreditne institucije.

ê 2000/12/ES člen 49(1) do (5) (prilagojeno)

è1 2004/xx/ES člen 3.7

ð novo

Člen 111

Zgornje meje velikih izpostavljenosti

1.           Kreditna institucija ne sme prevzeti izpostavljenosti do stranke ali skupine povezanih strank, katere vrednost presega 25% njenih lastnih virov sredstev ð . Za te namene in za namene drugih določb tega člena se oddelek 1 lahko bere brez upoštevanja točke (q) člena 57 in člena 63(3) ter se bere brez vključitve člena 66(2). ï

2.           Če je stranka ali skupina povezanih strank matično podjetje ali hčerinsko podjetje kreditne institucije in/ali eno ali več hčerinskih podjetij tega matičnega podjetja, se odstotek, določen v odstavku 1, zmanjša na 20 %. Države članice pa lahko izvzamejo izpostavljenosti do takih strank iz 20% zgornje meje, če zagotovijo posebno spremljanje takih izpostavljenosti z drugimi ukrepi ali postopki. 1Komisijo in è1 Evropski odbor za bančništvo ç morajo obvestiti o vsebini takih ukrepov ali postopkov.

3.           Kreditna institucija ne sme imeti velikih izpostavljenosti, ki bi skupaj presegle 800 % njenih lastnih virov sredstev.

ê 2000/12/ES člen 49.4 (prilagojeno)

4. Države članice lahko naložijo strožje zgornje meje od tistih, določenih v odstavkih 1, 2 in 3.

ê 2000/12/ES člen 49(1) do (5)

54.         Kreditna institucija mora glede svojih izpostavljenosti vedno upoštevati zgornje meje, določene v odstavkih 1, 2 in 3. Če v izjemnem primeru izpostavljenosti presežejo te zgornje meje, je treba o tem nemudoma obvestiti pristojne organe, ki lahko, če to dopuščajo okoliščine, kreditni instituciji odobrijo neko časovno obdobje, v katerem se mora uskladiti z navedenimi zgornjimi mejami.

ò novo

Člen 112

1.           Za namene členov 113 do 117 „osebno jamstvo“ vključuje kreditne izvedene finančne instrumente, priznane na podlagi členov 90 do 93, razen kreditnih zapisov.

2.           Ob upoštevanju odstavka 3, kjer se na podlagi členov 113 do 117 lahko dovoli priznanje stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, se za to zahteva izpolnjevanje vseh zahtev za primernost in drugih minimalnih zahtev iz členov 90 do 93 za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83.

3.           Če kreditna institucija uporablja člen 114(2), se za priznanje kreditnega zavarovanja uporabljajo ustrezne zahteve iz členov 84 do 89.

ê 2000/12/ES člen 49(4) in (6) prilagojen (prilagojeno)

Člen 113

1.         Države članice lahko naložijo strožje zgornje meje od tistih, določenih v Ö členu 111 Õ odstavkih 1, 2 in 3.

62.       Države članice lahko iz uporabe Ö člena 111 Õ odstavkov 1, 2 in 3 v celoti ali delno izvzamejo izpostavljenosti kreditne institucije do matičnega podjetja, drugih hčerinskih podjetij tega matičnega podjetja ali lastnih hčerinskih podjetij, če so ta podjetja in tudi sama kreditna institucija vključeni v nadzor na konsolidirani osnovi, v skladu s to direktivo ali z enakovrednimi standardi, ki veljajo v tretji državi.

ê 2000/12/ES člen 49(7) (prilagojeno)

ð novo

73. Države članice lahko v celoti ali delno izvzamejo iz uporabe odstavkov 1, 2 in 3 Ö člena 111 Õ naslednje izpostavljenosti:

(a) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni države ali centralnih bank v Coni A; ð enot centralne ravni držav ali centralnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %; ï

(b) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Evropskih skupnostið mednarodnih organizacij ali mednarodnih razvojnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %; ï

(c) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi garancijami Ö osebnimi jamstvi Õ centralne ravni države ali centralnih bank v Coni A ali Evropskih skupnostihð enot centralne ravni držav, centralnih bank, mednarodnih organizacij ali multilateralnih razvojnih bank, če bi nezavarovane terjatve do subjekta, ki zagotavlja osebno jamstvo, na podlagi členov 78 do 83 dosegle utež tveganja 0 %; ï

(d) druge izpostavljenosti do centralne ravni države ali centralnih bank v Coni A ali Evropskih skupnostih, ali za katere te Ö osebno Õ jamčijo ð enote centralne ravni držav, centralne banke, mednarodne organizacije ali multilateralne razvojne banke, če bi nezavarovane terjatve do subjekta, kateremu se pripiše izpostavljenost ali ki osebno jamči za izpostavljenost, na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %ï;

(e) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do Ö enot Õ centralne ravni države ali centralnih bank, v Coni B ð ki niso navedene v odstavku a) zgoraj ï, denominirane in po potrebi vplačane v nacionalnih valutah posojilojemalcev;

(f) aktivne postavke in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z ð dolžniškimi vrednostnimi papirji ïz vrednostnimi papirji, ki jih izdajo Ö enote Õ centralne ravni države ali centralne banke v Coni A ali Evropske skupnosti ali regionalne ali lokalne oblasti države članice, za katere člen 44 določa utež 0 % za izračun stopnje solventnosti ð , mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni države v državah članicah, katerih vrednostni papirji predstavljajo terjatve do izdajatelja, ki bi na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %ï ;

(g) aktivne postavke in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z gotovinskimi vlogami, položenimi pri posojilni Ö kreditni Õ instituciji ali pri kreditni instituciji, ki je matično podjetje ali hčerinsko podjetje te posojilne institucije;

(h) aktivne postavke in druge izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s potrdili o vlogah, ki jih je izdala posojilna Ö kreditna Õ institucija ali kreditna institucija, ki je matično podjetje ali hčerinsko podjetje te posojilne Ö kreditne Õ institucije, in so v hrambi pri eni od njih;

(i) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do kreditnih institucij, z dospelostjo enega leta ali manj, vendar ne predstavljajo lastnih virov sredstev teh institucij;

(j) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti z dospelostjo enega leta ali manj do tistih institucij, ki niso kreditne institucije, vendar pa izpolnjujejo pogoje, opredeljene v členu 45(2)ð odstavku 82 dela 1 Priloge VI ï, in so zavarovane v skladu z istim odstavkom;

(k) trgovske menice in druge podobne menice, z dospelostjo enega leta ali manj, na katerih so podpisi drugih kreditnih institucij;

(l) dolžniške vrednostne papirje, kakor so opredeljeni v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS ð krite obveznice, kakor so opredeljene v členih 78 do 83 ï ;

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

(m) do nadaljnje uskladitve deleže v zavarovalnicah iz člena 51(3) Ö 122(1) Õ do 40% lastnih virov sredstev kreditne institucije, ki pridobi tak delež;

(n) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do regionalnih ali centralnih kreditnih institucij, s katerimi je posojilna Ö kreditna Õ institucija povezana v mrežo v skladu z zakonskimi ali statutarnimi določbami in ki so na podlagi teh določb odgovorne za gotovinsko- klirinško poravnavo v okviru mreže;

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

(o) izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z zavarovanji v obliki drugih vrednostnih papirjev, ne tistih, ki so navedeni pod (f); pod pogojem, da teh vrednostnih papirjev ni izdala kreditna institucija sama, njeno matično podjetje ali eno od njenih hčerinskih podjetij, niti katera koli njena stranka ali z njo skupina povezanih strank. Vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanja, morajo biti vrednoteni po tržni ceni, imeti morajo vrednost, ki presega z garancijo krite izpostavljenosti in s katerimi se mora bodisi trgovati na borzi ali morajo biti dejansko prenosljivi in morajo redno kotirati na trgu, ki deluje pod okriljem priznanih strokovnih izvajalcev, in morajo, pristojni organi države članice, od koder kreditna institucija izvira, omogočiti ugotavljanje objektivne cene, tako da se lahko presežek vrednosti vrednostnih papirjev preveri v vsakem trenutku. Zahtevani presežek vrednosti je 100%, pri delnicah je zahtevani presežek 150% in 50% zahtevani presežek pri dolžniških vrednostnih papirjih, izdanih pri kreditnih institucijah, regionalnih ali lokalnih oblasteh držav članic, razen tistih, ki so navedene v členu 44, in pri dolžniških vrednostnih papirjih, ki jih je izdala Evropska investicijska banka (EIB) in multilateralne razvojne banke.Vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanje, ne morejo sestavljati lastnih virov sredstev kreditne institucije;

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

(p) posojila, zavarovana, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjskih nepremičninah ali z delnicami v finskih stanovanjskih družbah, ki delujejo v skladu s finskim Zakonom o stanovanjskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo in posli najema Ö zakupa Õ , pri katerih najemodajalec Ö zakupodajalec Õ zadrži popolno lastništvo nad stanovanjsko nepremičnino, dano v najem Ö zakupljeno stanovanjsko nepremičnino Õ, vse dokler najemnik Ö zakupnik Õ ne uveljavi svoje opcije do nakupa, v vseh primerih do 50% vrednosti stanovanjske nepremičnine; Vrednost premoženja se, kakor zahtevajo pristojni organi, zračuna na osnovi strogih standardov vrednotenja, določenih z zakonom ali drugim predpisom. Vrednotenje se opravi vsaj enkrat na leto. Za namene te točke stanovanjske nepremičnine pomenijo stanovanjske prostore, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja;

ò novo

(q) naslednje, če prejmejo utež tveganja 50 % na podlagi členov 78 do 83, in le do 50 % vrednosti zadevne nepremičnine:

(i)      izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na pisarne ali druge gospodarske objekte ali z delnicami v finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, za pisarne ali druge gospodarske objekte;

(ii)     izpostavljenosti, ki se nanašajo na posle v zvezi z zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali druge gospodarske objekte;

Za namene točke (ii) lahko pristojni organi vsake države članice do 31. decembra 2011 dovolijo kreditnim institucijam priznavanje 100 % vrednosti zadevnega premoženja. Ob koncu tega obdobja se ta obravnava ponovno pregleda. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi te prednostne obravnave.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

(qr)    50 % zunajbilančnih postavk, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje, navedenih v Prilogi II;

(rs)     pod pogojem, da se s tem strinjajo pristojni organi, drugea garancije Ö osebna jamstva Õ , razen garancij Ö osebnih jamstev Õ za posojila, ki temeljijo na zakonskih in podzakonskih predpisih in jih dajejo za svoje člane vzajemne jamstvene sheme, ki imajo status kreditnih institucij in katerih znesek se tehta z utežjo 20 %.

Države članice morajo Komisijo obvestiti o uporabi te možne izbire, da bi s tem preprečile izkrivljanje konkurence;

(st)     zunajbilančne postavke, ki predstavljajo majhno tveganje, navedene v Prilogi II, če je bil sklenjen sporazum s stranko ali skupino povezanih strank, po katerem je izpostavljenost dovoljena le, kadar se zagotovi, da ne bodo presežene zgornje meje, ki se uporabljajo v skladu Ö s členom 111(1) do (3) Õ z odstavki 1, 2 in 3.

ò novo

Šteje se, da gotovina, prejeta na podlagi kreditnega zapisa, ki ga izda kreditna institucija, ter posojila kreditni instituciji in depoziti nasprotne stranke pri njej, ki so predmet pogodbe o bilančnem pobotu, priznane na podlagi členov 90 do 93, sodijo v točko (g).

ê 2000/12/ES člen 49(o), drugi in tretji stavek (prilagojeno)

ð novo

ÖZa namene točke (o) Õ Vvrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanja, morajo biti vrednoteni po tržni ceni, imeti morajo vrednost, ki presega z garancijo Ö osebnim jamstvom Õ krite izpostavljenosti in s katerimi se mora bodisi trgovati na borzi ali morajo biti dejansko prenosljivi in morajo redno kotirati na trgu, ki deluje pod okriljem priznanih strokovnih izvajalcev, in morajo, pristojni organi države članice, od koder kreditna institucija izvira, omogočiti ugotavljanje objektivne cene, tako da se lahko presežek vrednosti vrednostnih papirjev preveri v vsakem trenutku. Zahtevani presežek vrednosti je 100 %. pPri delnicah je zahtevani presežek 150 % in 50 % zahtevani presežek pri dolžniških vrednostnih papirjih, izdanih pri kreditnih institucijah, regionalnih ali lokalnih oblasteh Ö enotah regionalne ali lokalne ravni Õ držav članic, razen tistih, ki so navedene v členu 44 Ö podtočki (f) Õ , in pri dolžniških vrednostnih papirjih, ki so jih izdale Evropska investicijska banka (EIB) in multilateralne razvojne banke ð razen tistih, ki se jim v standardiziranem pristopu pripisuje utež tveganja 0 %. Če sta zapadlost izpostavljenosti in zapadlost kreditnega zavarovanja neusklajena, se zavarovanje ne prizna. ï Ö Vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanje, ne morejo sestavljati lastnih virov sredstev kreditne institucije Õ .

ÖZa namene točke (p) se Õ Vvrednost premoženja se, kakor zahtevajo pristojni organi, zračuna na osnovi strogih standardov vrednotenja, določenih z zakonom ali drugim predpisom. Vrednotenje se opravi vsaj enkrat na leto. Za namene te točke Ö (p) Õ stanovanjske nepremičnine pomenijo stanovanjske prostore, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja;.

Države članice morajo Komisijo obvestiti o Ö vseh odobrenih izjemah na podlagi točke (s) Õ uporabi te možne izbire, da bi s tem preprečile izkrivljanje konkurence;.

ò novo

Člen 114

1.         Ob upoštevanju odstavka 3, lahko za namene izračunavanja vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3) države članice za kreditne institucije, ki uporabljajo (Razvito metodo za) merjenje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem na podlagi členov 90 do 93, namesto uporabe polnih ali delnih izjem, dovoljenih na podlagi točk (f), (g), (h), in (o) člena 113(3), dovolijo takim kreditnim institucijam uporabo vrednosti, ki je nižja od vrednosti izpostavljenosti, vendar pa ni nižja od vsote popolnoma prilagojenih vrednosti izpostavljenosti do stranke ali skupine povezanih strank.

Za te namene „popolnoma prilagojena vrednost izpostavljenosti“ pomeni vrednost, izračunano na podlagi členov 90 do 93, ob upoštevanju zmanjševanja kreditnega tveganja, prilagoditev za nestanovitnost in morebitno neusklajenost zapadlosti (E*).

Če se ta odstavek uporablja za kreditno institucijo, se točke (f), (g), (h) in (o) člena 113(3) ne uporabljajo za zadevno kreditno institucijo.

2.         Ob upoštevanju odstavka 3 se lahko kreditni instituciji, ki ima na podlagi členov 84 do 89 dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za kategorijo izpostavljenosti, dovoli, če lahko pristojnim organom dokaže, da je zmožna oceniti učinke zavarovanja s finančnim premoženjem na njihove izpostavljenosti ločeno od drugih vidikov, ki so pomembni za LGD, da prizna take učinke pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 113(3).

Pristojni organi se prepričajo o primernosti ocen, ki jih pripravi kreditna institucija za uporabo pri zmanjševanju vrednosti izpostavljenosti za namene skladnosti z določbami člena 111.

Če ima kreditna institucija dovoljenje za uporabo lastnih ocen učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, mora pristojnim organom dokazati, da to izvaja dosledno. Ta pristop je treba zlasti uporabljati za vse velike izpostavljenosti.

Kreditnim institucijam, ki imajo na podlagi členov 84 do 89 dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za kategorijo izpostavljenosti, in ki ne izračunavajo vrednosti svojih izpostavljenosti s pomočjo metode iz prvega pododstavka, se za izračun vrednosti izpostavljenosti lahko dovoli uporaba pristopa iz odstavka 9(1) zgoraj ali pristopa iz točke (o) člena 113(3) zgoraj. Kreditna institucija uporablja samo eno od teh dveh metod.

3.         Kreditna institucija, ki ji je dovoljena uporaba metod iz odstavkov 1 in 2 pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3), opravlja redne teste izjemnih situacij za svoje koncentracije kreditnih tveganj, vključno v zvezi z unovčljivo vrednostjo vsakega sprejetega zavarovanja s premoženjem.

Ti obravnavajo tveganja iz naslova možnih sprememb pogojev na trgu, ki bi lahko škodljivo vplivale na ustreznost lastnih virov sredstev kreditne institucije, in tveganja iz naslova unovčenja zavarovanja s premoženjem v izjemnih situacijah.

Kreditna institucija dokaže pristojnim organom, da so opravljeni testi izjemnih situacij ustrezni in primerni za ocenjevanje takih tveganj.

V primeru, da takšen test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost sprejetega zavarovanja s premoženjem, kakor bi se smela upoštevati na podlagi odstavkov 2 oziroma 3, se ustrezno zmanjša vrednost zavarovanja s premoženjem, ki se sme priznati pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3).

Take kreditne institucije v svoje strategije za obravnavanje koncentracij tveganja vključujejo naslednje:

(a)          politike in postopke za obravnavanje tveganj iz naslova neusklajenosti zapadlosti med izpostavljenostmi in kreditnim zavarovanjem za navedene izpostavljenosti;

(b)          politike in postopke v zvezi s tveganjem koncentracije, ki je posledica uporabe tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja, ter zlasti velikih posrednih kreditnih izpostavljenosti (npr. do enega samega izdajatelja vrednostnih papirjev, sprejetih kot zavarovanje s premoženjem).

4.         Če se učinki zavarovanja s premoženjem priznajo pod pogoji iz odstavka 1 ali 2 zgoraj, lahko države članice obravnavajo kateri koli kriti del izpostavljenosti kakor da je nastal do izdajatelja zavarovanja s premoženjem in ne do stranke.

ê 2000/12/ES člen 49(8) in (9) (prilagojeno)

ð novo

Člen 115

81.       Za namene Ö člena 111(1) do (3) Õ odstavkov 1, 2 in 3 lahko države članice uporabijo utež 20 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Ö enot Õ regionalnihe in lokalnihe Ö ravni Õ oblasti držav članic, ð če bi navedene terjatve prejele utež tveganja 20 % na podlagi členov 78 do 83, ter za druge izpostavljenosti do takih oblasti ali za katere osebno jamčijo take oblasti, terjatve do katerih prejmejo utež tveganja 20 % na podlagi členov 78 do 83. ïin za druge izpostavljenosti do navedenih oblasti ali za garancije, ki so jih izdale take oblasti; vendar pa lahko države članice to utež znižajo na 0 % pod pogoji, določenimi v členu 44.

ð Države članice pa lahko zmanjšajo navedeno stopnjo na 0 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni držav članic, če bi navedene postavke na podlagi členov 78 do 83 dobile utež tveganja 0 %, in za druge izpostavljenosti do takih enot ali za katere osebno jamčijo take oblasti, terjatve do katerih bi dobile na podlagi členov 78 do 83 utež tveganja 0 %. ï

9.2.      Za namene Ö člena 111(1) do (3) Õ odstavkov 1, 2 in 3 lahko države članice uporabijo utež 20 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti do kreditnih institucij z dospelostjo več kakor eno leto in ne več kakor tri leta, in utež 50% za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do kreditnih institucij z dospelostjo več kakor tri leta, pod pogojem, da so te dolžniški instrumenti, ki jih je izdala kreditna institucija, in da so ti dolžniški instrumenti po mnenju pristojnih organov dejansko prenosljivi na trgu, ki ga tvorijo strokovni izvajalci, ter da dnevno kotirajo na tem trgu ali pa so njihovo izdajo odobrili pristojni organi države članice, iz katere izvira kreditna institucija, ki jih je izdala. Nikakor pa te postavke ne morejo predstavljati lastnih virov sredstev.

ê 2000/12/ES člen 49(10) (prilagojeno)

Člen 116

10. Z odstopanjem od odstavkov 7(i) in 9 Ö člena 113(3)(i) in člena 115(2) Õ lahko države članice uporabijo utež 20 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve, in druge izpostavljenosti do kreditnih institucij ne glede na njihovo dospelost.

ê 2000/12/ES člen 49(11) (prilagojeno)

Člen 117

111.       Če je izpostavljenost stranke zavarovana s tretjo stranko ali z zavarovanjem v obliki vrednostnih papirjev, ki jih izda tretja stranka pod pogoji, določenimi v odstavku 7 Ö členu 113(3) Õ(o), lahko države članice:

(a)     obravnavajo izpostavljenost, kakor da je nastala do Ö garanta Õ tretje stranke in ne do stranke, če tretja stranka, kakor zahtevajo pristojni organi, neposredno in brezpogojno jamči za izpostavljenost,;

(b)     obravnavajo izpostavljenost, kakor da je ta nastala do tretje stranke in ne do stranke, če je izpostavljenost, opredeljena v odstavku 7 Ö členu 113(3) Õ (o), zavarovana z zastavo Ö s premoženjem Õ pod pogoji, določenimi v istem odstavku.

ò novo

2.           Če država članica uporabi obravnavo iz točke (a) odstavka 1:

(a)     če je osebno jamstvo denominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je denominirana izpostavljenost, se znesek izpostavljenosti, ki se šteje kot krita, izračuna v skladu z določbami o obravnavi valutne neusklajenosti za osebno zavarovanje v Prilogi VIII;

(b)     neusklajenost med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja se obravnavajo v skladu z določbami o obravnavanju neusklajenosti zapadlosti v Prilogi VIII;

(c)     delno kritje se lahko prizna v skladu z obravnavo iz Priloge VIII.

ê 2000/12/ES člen 49(2) (prilagojeno)

12. Svet najpozneje do 1. januarja 1999 na podlagi poročila Komisije preuči obravnavo medbančnih izpostavljenosti, predvidenih v odstavkih 7(i), 9 in 10. Svet odloči o morebitnih spremembah predloga Komisije.

ê 2000/12/ES člen 50 (prilagojeno)

ð novo

Člen 118

Nadzor velikih izpostavljenosti na konsolidirani ali nekonsolidirani osnovi

1. Če kreditna institucija ni niti matično podjetje niti hčerinsko podjetje, se bo izpolnjevanje obveznosti, ki jih nalagata člena 48 in 49 ali katere koli druge določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za to področje, spremljalo na nekonsolidirani osnovi.

2. V drugih primerih pa se bo izpolnjevanje obveznosti, ki jih nalagata člena 48 in 49 ali katere koli druge določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za to področje, spremljalo na konsolidirani osnovi v skladu s členi 52 do 56.

3. Države članice lahko opustijo spremljanje izpolnjevanja obveznosti na individualni ali delno konsolidirani osnovi, ki jih nalagata člena 48 in 49 ali katere koli druge določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za to področje, pri kreditni instituciji, ki je kot matično podjetje vključena v nadzor na konsolidirani osnovi, in pri katerem koli hčerinskem podjetju take kreditne institucije, ki mu morajo izdati dovoljenje in ga nadzirati in spada pod nadzor na konsolidirani osnovi.

Države članice se lahko prav tako odpovejo takemu nadzoru, če je matično podjetje finančni holding, ki je ustanovljen v isti državi članici kakor kreditna institucija, pod pogojem, da je to podjetje vključeno v enak nadzor kakor kreditne institucije.

V primerih iz prvega in drugega pododstavka.

ð Če se kreditna institucija na posamični ali podkonsolidirani osnovi na podlagi člena 69(1) ni dolžna uskladiti z obveznostmi, določenimi v tem oddelku, ali če se v primeru matičnih kreditnih institucij v državi članici uporabljajo določbe člena 70, ï je treba sprejeti ukrepe za zagotavljanje zadovoljive razporeditve tveganj znotraj skupine.

ò novo

Člen 119

Komisija do 31. decembra 2007 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o učinkovanju tega oddelka skupaj z vsemi ustreznimi predlogi.

ê2000/12/ES

Oddelek 6

Kvalificirani deleži zunaj finančnega sektorja

ê 2000/12/ES člen 51(1) in (2) (prilagojeno)

Člen 120

Zgornje meje nefinančnih kvalificiranih deležev

1.         Nobena kreditna institucija ne sme imeti kvalificiranega deleža v znesku, ki presega 15 % njenih lastnih virov sredstev v podjetju, ki ni niti kreditna niti finančna institucija niti podjetje, ki opravlja dejavnost iz drugega pododstavka člena 43(2)(f) Direktive 86/635/EGS.

2.         Skupni znesek kvalificiranih deležev kreditne institucije v podjetjih, ki niso kreditne institucije, finančne institucije ali podjetja, ki opravljajo dejavnosti iz drugega pododstavka člena 43(2)(f) Direktive 86/635/EGS, ne sme presegati 60 % njihovih lastnih virov sredstev.

ê 2002/87/ES člen 29(5) (prilagojeno)

5. Državam članicam ni treba uporabiti omejitev iz odstavkov1 in 2 za deleže v zavarovalnicah, kakor določata Direktiva73/239/EGS in Direktiva 79/267/EGS, ali vpozavarovalnicah, kakor določa Direktiva 98/78/ES.

ê 2000/12/ES člen 51(4) (prilagojeno)

4. Delnice, ki jih ima kreditna institucija začasno v lasti med finančno sanacijo ali reševalno akcijo ali med opravljanjem storitev odkupa nove izdaje vrednostnih papirjev za nadaljnjo prvo prodajo ali pa jih ima v lasti v svojem imenu in za tuj račun, ne štejejo za kvalificirane deleže za izračunavanje zgornjih mej, določenih v odstavkih 1 in 2. Delnice, ki niso finančna stalna sredstva, kakor jih opredeljuje člen 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene.

ê 2000/12/ES člen 51(5)

53.       Zgornje meje, določene v odstavkih 1 in 2, se lahko presežejo le v izjemnih okoliščinah. V takih primerih pristojni organi od kreditne institucije zahtevajo, da poveča lastne vire sredstev ali sprejme druge enakovredne ukrepe.

ê 2000/12/ES člen 51(6) (prilagojeno)

6. Države članice lahko predpišejo, da pristojni organi ne uporabljajo zgornjih mej, določenih v odstavkih 1 in 2, če zagotovijo, da je 100% zneska, za katerega kvalificirani deleži kreditne institucije presegajo te zgornje meje, pokritih z lastnimi viri sredstev, in da slednji niso vključeni v izračun stopnje solventnosti. Če sta preseženi obe zgornji meji, določeni v odstavkih 1 in 2, je znesek, ki ga morajo pokriti lastni viri sredstev, višji od obeh presežnih zneskov.

ê 2000/12/ES člen 51(4)

Člen 121

Delnice, ki jih ima kreditna institucija začasno v lasti med finančno sanacijo ali reševalno akcijo ali med opravljanjem storitev odkupa nove izdaje vrednostnih papirjev za nadaljnjo prvo prodajo ali pa jih ima v lasti v svojem imenu in za tuj račun, ne štejejo za kvalificirane deleže za izračunavanje zgornjih mej, določenih v odstavkih 1 in 2. Delnice, ki niso finančna stalna sredstva, kakor jih opredeljuje člen 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene.

ê 2002/87/ES člen 29(5)

Člen 122

31.         Državam članicam ni treba uporabiti omejitev iz odstavkov1 in 2 za deleže v zavarovalnicah, kakor določata Direktiva 73/239/EGS in Direktiva 79/267/EGS, ali v pozavarovalnicah, kakor določa Direktiva 98/78/ES.

ê 2000/12/ES člen 51(6) (prilagojeno)

62.         Države članice lahko predpišejo, da pristojni organi ne uporabljajo zgornjih mej, določenih v Ö členu 120(1) in (2) Õ odstavkih 1 in 2, če zagotovijo, da je 100 % zneska, za katerega kvalificirani deleži kreditne institucije presegajo te zgornje meje, pokritih z lastnimi viri sredstev, in da slednji niso vključeni v izračun stopnje solventnosti. Če sta preseženi obe zgornji meji, določeni v Ö členu 120(1) in (2) Õ odstavkih 1 in 2, je znesek, ki ga morajo pokriti lastni viri sredstev, višji od obeh presežnih zneskov.

ò novo

POGLAVJE 3

PROCES OCENJEVANJA KREDITNIH INSTITUCIJ

Člen 123

Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive, učinkovite in popolne strategije in procese za trajno ocenjevanje in vzdrževanje zneskov, vrst in razporeditve notranjega kapitala, za katerega menijo, da je ustrezen za kritje narave in stopnje tveganj, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene.

Strategije in procesi se redno notranje pregledujejo, da se zagotovi, da ostajajo izčrpni in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti zadevne kreditne institucije.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

POGLAVJE 34

NADZOR Ö IN RAZKRITJE PRISTOJNIH ORGANOV Õ NA KONSOLIDIRANI OSNOVI

ê 2000/12/ES (novo)

è1 2002/87/ES člen 29.6

Člen 52

Nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi

1. Vsako kreditno institucijo, katere hčerinsko podjetje je kreditna institucija ali finančna institucija ali ki je udeležena v kapitalu takih institucij, se v obsegu in na način, predpisan v členu 54, nadzoruje na osnovi njenega konsolidiranega finančnega stanja. Tak nadzor se izvaja vsaj na področjih, navedenih v odstavkih 5 in 6.

2. Vsaka kreditna institucija, katere matično podjetje je finančni holding, se v obsegu in na način, predpisan v členu 54, nadzoruje na osnovi konsolidiranega finančnega stanja tega finančnega holdinga. Tak nadzor se izvaja vsaj na področjih, navedenih v odstavkih 5 in 6. è1 Brez poseganja v člen 54a konsolidacija finančnega položaja finančnega holdinga v nobenem primeru ne pomeni, da morajo pristojni organi opravljati nadzorno vlogo v finančnem holdingu na solo osnovi.ç

ê2000/12/ES člen 52.3

3. Države članice ali pristojni organi, ki so v skladu s členom 53 odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, se lahko na podlagi spodaj naštetih primerov odločijo, da kreditnih institucij, finančnih institucij ali podjetij za pomožne bančne storitve, ki so bodisi hčerinska podjetja bodisi ima kdo drug delež v njih, ne vključijo v konsolidacijo, če:

– je podjetje, ki bi moralo biti vključeno, v tretji državi, v kateri veljajo zakonske ovire za prenos potrebnih informacij,

– podjetje, ki bi moralo biti vključeno, po mnenju pristojnih organov zanemarljivo vpliva na cilje nadzorovanja kreditnih institucij in v vseh primerih, ko je bilančna vsota podjetja, ki bi moralo biti vključeno, nižja od manjšega od naslednjih dveh zneskov: 10 milijonov EUR ali 1 % bilančne vsote matičnega podjetja ali podjetja, ki je imetnik deleža. Če zgornja merila izpolni več podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na prej navedene cilje, ali

– bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, konsolidacija finančnega stanja podjetja, ki bi moralo biti vključeno, neustrezna ali zavajajoča glede na cilje nadzorovanja kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES člen 52(5) do (8)

5. Nadzor nad solventnostjo in ustreznostjo lastnih virov sredstev za pokrivanje tržnega tveganja in kontrola velikih izpostavljenosti se izvajata na konsolidirani osnovi v skladu s tem členom in členi 53 do 56. Kjer je primerno, države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za vključitev finančnega holdinga v konsolidiran nadzor v skladu z odstavkom 2.

Upoštevanje omejitev iz člena 51(1) in (2) se nadzoruje in preverja na podlagi konsolidiranega ali podkonsolidiranega finančnega stanja kreditne institucije.

6. Pristojni organi zagotovijo, da v vseh podjetjih, ki so vključena v okvir nadzora na konsolidirani osnovi nad kreditno institucijo v skladu z odstavkoma 1 in 2, delujejo ustrezni interni kontrolni mehanizmi za zbiranje kakršnih koli podatkov in informacij, pomembnih za nadzor na konsolidirani osnovi.

7. Brez poseganja v posebne določbe iz drugih direktiv lahko države članice, bodisi na posamični bodisi na podkonsolidirani osnovi, opustijo uporabo pravil iz odstavka 5 za kreditno institucijo, ki bi kot matično podjetje morala biti vključena v nadzor na konsolidirani osnovi, ter katero koli hčerinsko podjetje take kreditne institucije, kateri so izdale dovoljenje in jo nadzorujejo, ter ki je vključena v nadzor na konsolidirani osnovi kreditne institucije, ki je njena matična družba. Enaka možnost izjeme se dovoli, če je matično podjetje finančni holding in ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija, pod pogojem, da je vključeno v enak nadzor kakor kreditne institucije in zlasti, da zanj veljajo standardi, določeni v odstavku 5.

V obeh primerih iz prvega pododstavka je treba izvesti ukrepe za zagotavljanje ustrezne razporeditve kapitala znotraj bančne skupine.

Če pristojni organi uporabijo ta pravila posamično za take kreditne institucije, lahko pri izračunu lastnih virov sredstev uporabijo določbo iz zadnjega pododstavka člena 3(2).

8. Če je kreditna institucija, katere matično podjetje je kreditna institucija, pridobila dovoljenje in je v drugi državi članici, lahko pristojni organi, ki so izdali to dovoljenje, uporabijo za to institucijo pravila, opredeljena v odstavku 5, na posamični ali, kadar je primerno, tudi na podkonsolidirani osnovi.

ê 2000/12/ES člen 52.9 (prilagojeno)

è1 2004/xx/ES člen 3.9

9. Ne glede na zahteve odstavka 8 lahko pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenja hčerinskemu podjetju, katerega matično podjetje je kreditna institucija, z dvostranskim sporazumom prenesejo svojo odgovornost nadzora na pristojne organe, ki so matičnemu podjetju izdali dovoljenje in ga nadzorujejo, tako da prevzamejo odgovornost nadzora hčerinskega podjetja v skladu s to direktivo. O obstoju in vsebini takih sporazumov je treba obveščati Komisijo. è1 Zadevni pristojni organ posreduje take informacije pristojnim organom drugih držav članic. ç

ò novo

Oddelek 1 - Nadzor

Člen 124

1.           Ob upoštevanju tehničnih kriterijev iz Priloge XI pristojni organi pregledajo ureditve, strategije, procese in mehanizme, ki jih izvajajo kreditne institucije za uskladitev s to direktivo ter ovrednotijo tveganja, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene kreditne institucije.

2.           Cilj pregleda in ovrednotenja iz odstavka 1 je enak zahtevam te direktive.

3.           Na podlagi pregleda in ovrednotenja in odstavka 1 pristojni organi določijo, ali ureditve, strategije, procesi in mehanizmi, ki jih izvajajo kreditne institucije, ter lastni viri sredstev kreditnih institucij zagotavljajo zanesljivo upravljanje in kritje njihovih tveganj.

4.           Pristojni organi določijo pogostost in intenzivnost pregleda in ovrednotenja iz odstavka 1, ob upoštevanju sistemskega pomena, narave, obsega in kompleksnosti dejavnosti zadevne kreditne institucije. Pregled in ovrednotenje se posodabljata vsaj vsako leto.

5.           Pregled in ovrednotenje, ki ju opravijo pristojni organi, obsegajo izpostavljenosti kreditnih institucij tveganju spremembe obrestne mere, ki je posledica netrgovalnih dejavnosti. Zahtevajo se ukrepi v primeru institucij, katerih ekonomska vrednost se zmanjša za več kakor 20 % lastnih virov sredstev zaradi nenadne in nepričakovane spremembe obrestne mere, katere obseg predpišejo pristojni organi in se med kreditnimi institucijami ne razlikuje.

ê 2000/12/ES člen 53(1) in (2) prvi pododstavek (prilagojeno)

ð novo

Člen 125

Pristojni organi, odgovorni za izvajanje

1.           Če je matično podjetje ð matična ï kreditna institucija ð v državi članici ali matična kreditna institucija EU ï , nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so mu izdali dovoljenje v skladu s členom 4 Ö 6 Õ .

2.           Če je matično podjetje kreditne institucije ð matični ï finančni holding ð v državi članici ali matični finančni holding v EU ï , nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so kreditni instituciji izdali dovoljenje v skladu s členom 4 Ö 6 Õ .

ê 2000/12/ES člen 53(2) drugi in tretji pododstavek ter (3)

ð novo

Člen 126

3.1.        Toda čČe je matično podjetje kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v dveh ali več državah članicah, isti ð matični ï finančni holding ð v državi članici ali isti matični finančni holding EU ï , nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi za kreditno institucijo, ki je pridobila dovoljenje v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni holding.

Če ni v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni holding, pridobilo dovoljenja nobeno hčerinsko podjetje kreditne institucije, se pristojni organi v državah članicah (vključno s tistimi v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni holding) poskušajo dogovoriti o tem, kdo med njimi bo izvajal nadzor na konsolidirani osnovi. Če takega dogovora ni, nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so izdali dovoljenje kreditni instituciji z najvišjo bilančno vsoto;če je ta vsota enaka, nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so prvi izdali dovoljenje iz člena 4.

3. Zadevni pristojni organi se lahko medsebojno sporazumejo, da ne bodo upoštevali pravil, določenih v prvem in drugem pododstavku odstavka 2.

ò novo

Če so matična podjetja kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v dveh ali več državah članicah, več kakor en finančni holding s sedeži v različnih državah članicah, in je v vsaki od teh držav ena kreditna institucija, nadzor na konsolidirani osnovi izvaja pristojni organ kreditne institucije z največjo bilančno vsoto.

2.           Če je matično podjetje več kakor ene kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v Skupnosti, isti finančni holding, nobena od teh kreditnih institucij pa ni pridobila dovoljenja v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni holding, nadzor na konsolidirani osnovi izvaja pristojni organ, ki je izdal dovoljenje kreditni instituciji z največjo bilančno vsoto, ki se za namene te direktive šteje kot kreditna institucija, ki jo obvladuje matični finančni holding EU.

ê 2000/12/ES člen 53(4)

4. Dogovori, navedeni v tretjem pododstavku odstavka 2 in v odstavku 3, določijo postopke za sodelovanje in prenos informacij, tako da se lahko doseže cilje nadzora na konsolidirani osnovi.

ò novo

3.           V posebnih primerih lahko pristojni organi sporazumno opustijo kriterije iz odstavkov 1 in 2, če bi bila njihova uporaba neprimerna, ob upoštevanju kreditnih institucij in pomena njihovih dejavnosti v različnih državah, ter imenujejo drugi pristojni organ, ki bo izvajal nadzor na konsolidirani osnovi. V teh primerih pristojni organ, preden sprejme odločitev, ponudi matični kreditni instituciji EU ali matičnemu finančnemu holdingu EU oziroma kreditni instituciji z največjo bilančno vsoto možnost, da izrazi svoje mnenje o navedeni odločitvi.

4.           Pristojni organi obvestijo Komisijo o dogovoru v okviru odstavka 3

ê 2000/12/ES člen 52(2) zadnji stavek (prilagojeno)

ð novo

Člen 127

1.           ðKjer je primerno, države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za vključitev finančnih holdingov v konsolidiran nadzor. Brez poseganja v člen 135 ï konsolidacija finančnega stanja finančnega holdinga nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v finančnem holdingu Ö na solo osnovi Õ , ki posluje samostojno.

ê 2000/12/ES člen 52(4) (prilagojeno)

42.         Kadar pristojni organi v državi članici ne vključijo hčerinskega podjetja kreditne institucije v nadzor na konsolidirani osnovi v skladu z enim od primerov iz druge in tretje alinee odstavka 3 Ö točk (b) in (c) člena 73(1) Õ , lahko pristojni organi v državi članici, v kateri je to hčerinsko podjetje kreditne institucije, od matičnega podjetja zahtevajo informacije, ki bi jim lahko olajšale nadzor nad to kreditno institucijo.

ê 2000/12/ES člen 52(10) (prilagojeno)

103.       Države članice omogočijo, da njihovi pristojni organi, odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, lahko zahtevajo od hčerinskih podjetij kreditne institucije ali finančnega holdinga, ki niso vključena v nadzor na konsolidirani osnovi, informacije iz člena 55 Ö 137 Õ . V takem primeru se uporabijo postopki za prenos in preverjanje informacij, opredeljeni v navedenem členu.

ê 2000/12/ES člen 53(5)

Člen 128

5. Če imajo države članice več kakor en pristojni organ za bonitetni nadzor kreditnih institucij in finančnih institucij, lahko države članice izvedejo potrebne ukrepe za organizacijo usklajevanja teh organov.

ò novo

Člen 129

1.           Pristojni organ, ki je odgovoren za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi matičnih kreditnih institucij EU in kreditnih institucij, ki jih obvladujejo matični finančni holdingi EU, opravlja naslednje naloge:

(a)     nadzorniški pregled in ocena usklajenosti z zahtevami iz členov 71, 72(1), 72(2) in 73(3);

(b)     usklajevanje zbiranja in posredovanja pomembnih ali nujnih informacij v okviru rednega poslovanja in v izrednih razmerah;

(c)     načrtovanje in usklajevanje nadzorniškh dejavnosti v okviru rednega poslovanja, kakor tudi v izrednih razmerah, vključno z dejavnostmi iz člena 124, v sodelovanju z vključenimi pristojnimi organi, ter glede člena 43 in 141.

2.           V primeru vlog za dovoljenja iz členov 84(1), 87(9) oziroma 105, ki jih predložijo matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja, ali hčerinska podjetja matičnega finančnega holdinga EU skupaj, pristojni organi sodelujejo in se posvetujejo, da odločijo, ali bodo izdali zahtevano dovoljenje, ter da določijo morebitne pogoje, ki se bodo uporabljali za tako dovoljenje.

Vloga iz prvega pododstavka se vloži samo pri pristojnem organu iz odstavka 1.

Pristojni organi se v največ šestih mesecih v enotnem dokumentu dogovorijo glede odločitve o vlogi. Ta dokument se pošlje vlagatelju. Če odločitev ni sprejeta v šestih mesecih, pristojni organ iz odstavka 1 sprejme lastno odločitev o vlogi.

Člen 130

1.           Ob nastopu izrednih razmer, ki bi lahko ogrozile stabilnost finančnega sistema, vključno z njegovo celovitostjo, pristojni organi, odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, takoj, ko je mogoče, ob upoštevanju oddelka 2 v Poglavju 1 Naslova IV obvestijo organe oblasti iz člena 49(a) in člena 50. Ta obveznost se uporablja za vse pristojne organe, navedene v členih 125 in 126 glede določene skupine, ter za pristojne organe, navedene v odstavku 1 člena 129.

2.           Če pristojni organ, odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, potrebuje informacije, ki so že bile poslane drugemu pristojnemu organu, kadar koli je mogoče stopi v stik s tem organom, da prepreči podvajanje poročanja različnim organom, ki so vključeni v nadzor.

Člen 131

Za pospeševanje in vzpostavitev učinkovitega nadzora pristojni organ, odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, in drugi pristojni organi, sprejmejo pisne dogovore o usklajevanju in sodelovanju.

Na podlagi teh dogovorov se lahko pristojnemu organu, ki je odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, zaupajo dodatne naloge in navedejo postopki za proces sprejemanja odločitev in sodelovanje z drugimi pristojnimi organi.

ê 2000/12/ES člen 52(9) (prilagojeno)

Ne glede na zahteve odstavka 8 lahko pPristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenja hčerinskemu podjetju, katerega matično podjetje je kreditna institucija, Ö lahko Õ z dvostranskim sporazumom prenesejo svojo odgovornost nadzora na pristojne organe, ki so matičnemu podjetju izdali dovoljenje in ga nadzorujejo, tako da prevzamejo odgovornost nadzora hčerinskega podjetja v skladu s to direktivo. O obstoju in vsebini takih sporazumov je treba obveščati Komisijo. Ta posreduje te informacije pristojnim organom v drugih državah članicah in Svetovalnemu odboru za bančništvo.

ò novo

Člen 132

1.           Pristojni organi tesno sodelujejo med seboj. Izmenjujejo si vse podatke, ki so drugemu organu bistveni ali pomembni za izvajanje nadzornih nalog na podlagi te direktive. Glede tega pristojni organi na zahtevo sporočijo vse pomembne podatke in na lastno pobudo vse bistvene podatke.

Pristojni organi, odgovorni za konsolidirani nadzor gospodarskih družb EU, zlasti zagotovijo, da se ustrezni podatki zagotovijo pristojnim organom drugih držav članic, ki nadzorujejo hčerinska podjetja teh matičnih družb. Pri ugotavljanju obstoja ustreznih podatkov se upošteva pomen teh hčerinskih podjetjih v finančnem sistemu navedenih držav članic.

Bistveni podatki iz prvega pododstavka vključujejo zlasti naslednje podatke:

(a)     identifikacijo sestave skupine z navedbo vseh glavnih kreditnih institucij v skupini ter pristojnih organov kreditnih institucij v skupini;

(b)     postopke za zbiranje informacij od kreditne institucije v skupini ter preverjanje navedenih informacij;

(c)     neugoden razvoj v kreditnih institucijah ali drugih subjektih v skupini, ki bi lahko resno škodoval kreditnim institucijam;

(d)     večje kazni in izjemne ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi v skladu s to direktivo, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih virih sredstev na podlagi člena 105.

2.           Pristojni organi, odgovorni za nadzor kreditnih institucij, ki jih obvladujejo matične kreditne institucije EU, stopijo v stik s pristojnim organom iz člena 129(1), kadar potrebujejo podatke v zvezi z izvajanjem pristopov in metodologij iz te direktive, ki bi lahko že bili na razpolago navedenemu pristojnemu organu.

3.           Preden zadevni pristojni organi sprejmejo odločitev, se posvetujejo med seboj glede naslednjih postavk, če so te odločitve pomembne za nadzorne naloge drugih pristojnih organov:

(a)     spremembe strukture delničarjev, organizacije ali uprave kreditne institucije v skupini, ki zahtevajo odobritev ali dovoljenje pristojnih organov;

(b)     večje kazni in izjemni ukrepi, ki jih sprejmejo pristojni organi, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih virih sredstev na podlagi člena 105.

Za namene točke (b) se vedno zahteva mnenje pristojnega organa, odgovornega za nadzor na konsolidirani osnovi.

Pristojni organ pa lahko sklene, da se ne bo posvetoval v nujnih primerih ali v primerih, ko bi tako posvetovanje lahko ogrozilo učinkovitost odločitev. V tem primeru pristojni organ nemudoma obvesti druge pristojne organe.

ê 2000/12/ES člen 54(1) (prilagojeno)

Člen 133

Oblika in obseg konsolidacije

1.           Pristojni organi, odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, morajo za nadzor zahtevatijo popolno konsolidacijo vseh kreditnih institucij in finančnih institucij, ki so hčerinska podjetja matičnega podjetja.

Vendar pa Ö lahko pristojni organi zahtevajo samo Õ se lahko predpiše tudi sorazmerno konsolidacijo, če je po Ö njihovem Õ mnenju pristojnih organov odgovornost matičnega podjetja, ki je udeleženo v kapitalu, omejena glede na delež kapitala zaradi odgovornosti drugih delničarjev ali članov, katerih solventnost je zadovoljiva. Odgovornost drugih delničarjev in članov mora biti jasno opredeljena, če je treba tudi s formalno podpisanimi obveznostmi.

ê 2002/87/ES člen 29(7)(a)

Če so podjetja povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS, pristojni organi določijo, kako naj se konsolidacija izvede.

ê 2000/12/ES člen 54(2) in (3) (prilagojeno)

2.           Pristojni organi, odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, morajo v ta namen zahtevatijo sorazmerno konsolidacijo udeležbe v kapitalu v kreditnih institucijah in finančnih institucijah, ki jih upravlja podjetje, vključeno v konsolidacijo skupaj z enim ali več podjetji zunaj konsolidacije, če je odgovornost teh podjetij omejena z višino njihovega deleža v kapitalu.

3.           Pri udeležbi v kapitalu ali kapitalskih povezav, razen tistih iz odstavkov 1 in 2, se pristojni organi odločijo, ali je treba izvesti konsolidacijo in kako. Zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo kapitalske metode. Vendar pa ta metoda ni podlaga za vključitev podjetij v nadzor na konsolidirani osnovi.

ê 2000/12/ES člen 54(4), prvi odstavek (prilagojeno)

Člen 134

41.       Brez poseganja v Ö člen 133 Õ odstavke 1, 2 in 3 se pristojni organi odločijo, ali je treba izvesti konsolidacijo in kako, če:

(a)     po mnenju pristojnih organov kreditna institucija pomembno vpliva na eno ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij, vendar pa ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni kapitalsko povezana,;

(b)     imata dve ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij isto upravo, razen tiste, določene v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

ê 2002/87/ES člen 29(7)(b)

---------

ê 2000/12/ES člen 54(4) drugi odstavek

Pristojni organi zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo metode iz člena 12 Direktive 83/349/EGS. Vendar pa ta metoda ni podlaga za vključitev podjetij v nadzor na konsolidirani osnovi.

ê 2000/12/ES člen 54(5) (prilagojeno)

ð novo

52        Kadar se zahteva konsolidiran nadzor v skladu s členom 52(1) in (2) Ö členoma 125 in 126 Õ , se podjetja za pomožne bančne storitve ð in družbe za upravljanje s premoženjem, kakor so opredeljene v Direktivi 2002/87/ES ï vključijo v konsolidacijo v primerih in v skladu z metodami iz Ö člena 133 in odstavka Õ odstavkov 1 do 4 tega člena.

ê 2002/87/ES člen 29(8) (prilagojeno)

Člen 135

Upravni organ finančnih holdingov

Države članice zahtevajo, da so osebe, ki dejansko upravljajo poslovanje finančnega holdinga, na dovolj dobrem glasu in imajo zadosti izkušenj za opravljanje teh nalog.

ò novo

Člen 136

1.         Pristojni organi zahtevajo, da kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo zahtev iz te direktive, dovolj zgodaj sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev razmer.

Za navedene namene ukrepi, ki so na voljo pristojnim organom, vključujejo naslednje:

(a)          primoranje kreditnih institucij, da vzpostavijo lastne vire sredstev, ki presegajo minimalno raven, določeno v členu 75;

(b)          okrepitev ureditev in strategij, ki se izvajajo zaradi skladnosti s členoma 22 in 123;

(c)          zahteva, da kreditne institucije uporabljajo posebno politiko oblikovanja rezervacij ali obravnavo sredstev glede na zahteve po lastnih virih sredstev;

(d)          omejitev poslovanja, dejavnosti ali mreže kreditnih institucij;

(e)          zmanjševanje tveganja, ki ga vsebujejo dejavnosti, produkti in sistemi kreditnih institucij.

Za sprejetje teh ukrepov se uporablja oddelek 2 poglavja 1 v naslovu V.

2.         Pristojni organi določijo posebno zahtevo po lastnih virih sredstev, ki presegajo minimalne ravni iz člena 75, vsaj za tiste kreditne institucije, ki imajo vzpostavljene neprimerne ureditve, procese, mehanizme in strategije za obvladovanje in kritje svojih tveganj, če ni verjetno, da bi sama uporaba drugih ukrepov okrepila navedene ureditve v primernem času.

ê 2000/12/ES člen 55(1) (prilagojeno)

Člen 137

Informacije, ki jih morajo posredovati mešani holdingi in njihova hčerinska podjetja

1.           Do nadaljnje uskladitve konsolidacijskih metod države članice uredijo, da takrat, ko je matično podjetje ene ali več kreditnih institucij mešani holding, pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenja in nadzor teh kreditnih institucij, zahtevajo bodisi neposredno od mešanega holdinga ali njegovih hčerinskih podjetij bodisi prek hčerinskih podjetij kreditne institucije posredovanje vseh informacij, ki bi lahko bile pomembne za nadzor hčerinskih podjetij kreditnih institucij.

ê 2000/12/ES člen 55(2) (prilagojeno)

2.           Države članice uredijo, da njihovi pristojni organi lahko izvajajo ali pa so izvedli s pomočjo zunanjih inšpektorjev inšpekcijske preglede na kraju samem, s katerimi preverijo informacije, ki so jih dobili od mešanih holdingov in njihovih hčerinskih podjetij. Če je mešani holding ali eno izmed njegovih hčerinskih podjetij zavarovalnica, se lahko uporabi tudi postopek iz člena 56(4) Ö 140(1) Õ . Če je mešani holding ali eno izmed njegovih hčerinskih podjetij v državi članici, razen državi, v kateri je hčerinsko podjetje kreditne institucije, se preverjanje informacij na kraju samem opravi v skladu s postopkom, določenim v členu 56(7) Ö 140(1) Õ .

ê 2002/87/ES člen 29(9) (prilagojeno)

Člen 138

Posli v skupini z mešanimi holdingi

1.         Brez poseganja v določbe naslova 4, poglavjae 2, oddelkaek 3 Ö 5 Õ te direktive države članice poskrbijo, da pristojni organi, ki so pooblaščeni za nadzorovanje kreditnih institucij, izvajajo splošen nadzor poslov med kreditno institucijo in mešanim holdingom ter njegovimi hčerinskimi podjetji, če je matično podjetje ene ali več kreditnih institucij mešani holding.

2.         Pristojni organi zahtevajo, da imajo kreditne institucije vzpostavljene ustrezne postopke za upravljanje s tveganji in mehanizme notranjih kontrol, vključno z zanesljivimi postopki poročanja in računovodenja za ustrezno prepoznavanje, merjenje, spremljanje in nadzor poslov z matičnim mešanim holdingom in njegovimi hčerinskimi podjetji. Pristojni organi zahtevajo, da kreditne institucije poročajo o pomembnejših poslih s temi osebami, ki niso posli iz člena 48 Ö 110 Õ . Te postopke in pomembnejše posle pregledujejo pristojni organi.

Če posli v skupini ogrožajo finančni položaj kreditne institucije, pristojni organ, pooblaščen za nadzor institucije, sprejme ustrezne ukrepe.

ê 2000/12/ES člen 56(1) do (3) (prilagojeno)

Člen 139

Ukrepi za olajšanje nadzora na konsolidirani osnovi

1.         Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ni nobenih zakonskih ovir, ki bi podjetjem, vključenim v nadzor na konsolidirani osnovi, mešanim holdingom in njihovim hčerinskim podjetjem ali vrstam hčerinskih podjetij iz člena 52(10) Ö 127(3) Õ preprečile medsebojno izmenjavo kakršnih koli informacij, pomembnih za nadzor v skladu s členi 52 do 55 Ö 124 do 138 Õ in tem členom.

2.         Če je matično podjetje in katero koli od njegovih hčerinskih podjetij, ki je kreditna institucija, v raznih državah članicah, si pristojni organi iz vsake države članice medsebojno izmenjajo vse pomembne informacije, ki lahko omogočijo izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi ali pa so mu v pomoč.

Če pristojni organi države članice, v kateri je matično podjetje, ne izvajajo sami nadzora na konsolidirani osnovi v skladu s členom 53 Ö členoma 125 in 126 Õ , jih lahko pristojni organi, odgovorni za izvajanje takega nadzora, pozovejo, da od matičnega podjetja pridobijo kakršne koli informacije, pomembne za nadzor na konsolidirani osnovi, in jih posredujejo tem pristojnim organom.

3.         Države članice dovolijo, da si njihovi pristojni organi med seboj izmenjujejo informacije iz odstavka 2, ob predpostavki, da pri finančnih holdingih, finančnih institucijah ali podjetjih za pomožne bančne storitve zbiranje ali posedovanje informacij nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v zvezi s temi institucijami ali podjetji, ki poslujejo samostojno.

Podobno države članice dovolijo svojim pristojnim organom izmenjavo informacij iz člena 55 Ö 137 Õ , ob predpostavki, da zbiranje ali posedovanje informacij nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor zveze z mešanim holdingom in tistimi njegovimi hčerinskimi podjetji, ki niso kreditne institucije, ali v zvezi z vrstami hčerinskih podjetij iz člena 52(10) Ö 127(3) Õ .

ê 2000/12/ES člen 56(4) do (6) (prilagojeno)

Člen 140

41.       Če kreditna institucija, finančni holding ali mešani holding upravlja eno ali več hčerinskih podjetij, ki so zavarovalnice, ali druga podjetja za investicijske storitve, ki so pridobila dovoljenje, pristojni organi in organi, odgovorni za javni nadzor zavarovalnic, ali druga podjetja za investicijske storitve vzpostavijo tesno sodelovanje. Brez poseganja v njihove konkretne odgovornosti si ti pristojni organi medsebojno izmenjujejo vse informacije, ki utegnejo poenostaviti njihovo delo in omogočiti nadzor nad dejavnostjo in splošnim finančnim stanjem podjetij, ki jih nadzirajo.

52.       Za informacije, pridobljene na podlagi nadzora na konsolidirani osnovi, zlasti pa za kakršno koli izmenjavo informacij med pristojnimi organi, kakor je določeno v tej direktivi, velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti, opredeljena v Ö oddelku 2 poglavja 1 naslova V Õ členu 30.

63.       Pristojni organi, odgovorni za nadzor na konsolidirani osnovi, sestavijo sezname finančnih holdingov iz člena 52(2) Ö 71(2) Õ . Te sezname posredujejo pristojnim organom v drugih državah članicah in Komisiji.

ê 2000/12/ES člen 56(7) (prilagojeno)

è1 2002/87/ES člen 29.10

Člen 141

Če pri izvajanju te direktive pristojni organi ene države članice v posebnih primerih želijo preveriti informacije o kreditni instituciji, finančnem holdingu, finančni instituciji, podjetju za pomožne bančne storitve, mešanem holdingu, vrsti hčerinskih podjetij iz člena 55 Ö 137 Õ ali vrsti hčerinskih podjetij iz člena 52(10) Ö 127(3) Õ , ki so v drugi državi članici, morajo zahtevati Ö zahtevajo Õ od pristojnih organov v drugi državi članici, naj opravijo to preverjanje. 1Organi, ki prejmejo tak zahtevek, ga morajo v okviru svoje pristojnosti izpolniti, bodisi tako, da sami opravijo preverjanje, bodisi da preverjanje dovolijo organom, ki so postavili zahtevek, bodisi revizorju ali ustreznemu strokovnjaku. è1 Pristojni organ, ki je podal zahtevek, lahko, če želi, sodeluje pri preverjanju, če preverjanja ne izvaja sam ç .

ê 2000/12/ES člen 56(8) (prilagojeno)

Člen 142

8. Brez poseganja v določbe svojega kazenskega prava države članice zagotovijo, da se kazni ali ukrepi za preprečevanje opaženih kršitev ali vzrokov takih kršitev lahko naložijo finančnim holdingom in mešanim holdingom ali njihovim operativnim vodjem, ki kršijo zakone ali druge predpise, predpisane zaradi izvajanja členov 52 do 55 Ö 124 do 141 Õ in tega člena. V nekaterih primerih lahko taki ukrepi zahtevajo posredovanje sodišč.

Pristojni organi med seboj tesno sodelujejo, s čimer zagotovijo, da zgoraj navedene kazni ali ukrepi obrodijo želene rezultate, zlasti kadar osrednja uprava ali glavne enote finančnega holdinga ali mešanega holdinga niso na sedežu holdinga.

ê 2002/87/ES člen 29(11) (prilagojeno)

è1 2004/xx/ES člen 3.10

Člen 143

Matična podjetja iz tretjih držav

1.         Če kreditna institucija, katere matično podjetje je kreditna institucija ali finančni holding s sedežem Ö v tretji državi Õ zunaj Skupnosti, ni predmet konsolidiranega nadzora v skladu s členom 52 Ö členoma 125 in 126 Õ , pristojni organi preverijo, ali je kreditna institucija predmet konsolidiranega nadzora s strani pristojnih organov tretje države, ki je enak nadzoru, ki ga predpisujejo določbe člena 52 Ö te direktive Õ .

Preverjanje opravi pristojni organ, ki bi bil odgovoren za konsolidirani nadzor, če bi se uporabil četrti odstavek Ö 3 Õ , na zahtevo matičnega podjetja ali katere koli regulirane osebe z dovoljenjem za poslovanje v Skupnosti ali na lastno pobudo. Ta pristojni organ se posvetuje z drugimi vključenimi pristojnimi organi.

2.         è1 Komisija lahko zahteva, naj Evropski odbor za bančništvo ç da splošno navodilo, v katerem navede, ali bodo načini konsolidiranega nadzora pristojnih organov v tretjih državah dosegli cilje konsolidiranega nadzora iz tega poglavja, kar zadeva kreditne institucije, katerih matično podjetje ima sedež Ö v tretji državi Õ zunaj Skupnosti. Odbor redno pregleduje ta navodila in upošteva vse spremembe konsolidiranega nadzora, ki ga opravljajo pristojni organi.

Pristojni organi, ki opravljajo preverjanje iz Ö prvega Õ drugega pododstavka Ö odstavka 1 Õ , upoštevajo ta navodila. Za ta namen se pristojni organ posvetuje z Odborom preden sprejetjem odločitve.

3.         Če takega enakega nadzora ni, države članice smiselno uporabijo določbe člena 52 Ö te direktive Õ za kreditno institucijo Ö ali dovolijo svojim pristojnim organom, da uporabijo druge ustrezne nadzorne tehnike, s katerimi dosežejo cilje nadzora kreditnih institucij na konsolidirani osnovi Õ .

Kot alternativo države članice dovolijo pristojnim organom, da uporabijo druge ustrezne tehnike nadzora, ki dosegajo cilje konsolidiranega nadzora kreditnih institucij.

S temi Ö nadzornimi tehnikami Õ tehnikami se mora Ö po posvetovanju z drugimi vključenimi pristojnimi organi Õ strinjati pristojni organ, ki bi bil odgovoren za konsolidirani nadzor, po posvetovanju s drugimi vključenimi pristojnimi organi.

Pristojni organi lahko predvsem zahtevajo ustanovitev finančnega holdinga s sedežem v Skupnosti, in uporabijo določbe o konsolidiranem nadzoru za konsolidiran položaj tega finančnega holdinga.

Te Ö nadzorne tehnike Õ metode morajo Ö biti pripravljene tako, da dosežejo Õ dosegati cilje konsolidiranega nadzora, ki so določeni v tem poglavju, in je o njih treba obvestiti druge pristojne organe in Komisijo.

ò novo

oddelek 2

Razkritje pristojnih organov

Člen 144

1.         Pristojni organi razkrijejo naslednje podatke:

(a)          besedila zakonov in drugih predpisov ter splošna navodila, sprejeta v njihovi državi članici na področju bonitetne ureditve;

(b)          način izvajanja možnosti in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v zakonodaji Skupnosti;

(c)          splošne kriterije in metodologije, ki jih uporabljajo pri pregledu in ovrednotenju iz člena 124;

(d)          brez poseganja v določbe iz oddelka 2 v poglavju 1 naslova V, skupne statistične podatke o ključnih vidikih izvajanja bonitetnega okvira v vsaki državi članici.

Razkritja, predvidena v prvem pododstavku, zadostujejo, da omogočijo smiselno primerjavo pristopov, ki so jih sprejeli pristojni organi različnih držav članic.

POGLAVJE 5

RAZKRITJE KREDITNIH INSTITUCIJ

Člen 145

1.         Za namene te direktive kreditne institucije javno razkrijejo informacije iz dela 2 v Prilogi XII, ob upoštevanju določb iz člena 146.

2.         Pristojni organi na podlagi pododdelkov 2 in 3 oddelka 3 v poglavju 2 in člena 105 razkrijejo instrumente in metodologije iz dela 3 v Prilogi XII ob upoštevanju javnega razkritja tam določenih informacij s strani kreditnih institucij.

3.         Kreditne institucije sprejmejo formalno politiko za izpolnjevanje zahtev po razkritju iz odstavkov 1 in 2 ter vzpostavijo politike za ocenjevanje primernosti njihovih razkritij, vključno s preverjanjem in pogostostjo.

Člen 146

1.         Ne glede na člen 145 pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da ne opravijo enega ali več razkritij iz dela 2 v Prilogi XII, če zadevna kreditna institucija meni, da se informacije, ki jih navede s takim razkritjem, glede na kriterij iz odstavka 1 dela 1 v Prilogi XII, ne morejo šteti kot bistvene.

2.         Ne glede na člen 145 pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da ne objavijo enega ali več podatkov, ki so vključeni v razkritja iz dela 2 in 3 v Prilogi XII, če zadevna kreditna institucija meni, da bi navedeni podatki vsebovali informacije, ki so glede na kriterije iz odstavka 2 in 3 dela 1 v Prilogi XII, lahko štejejo kot lastni ali zaupni.

3.         V izjemnih primerih iz odstavka 2 zadevna kreditna institucija v svojih razkritjih navede, da določeni podatki niso razkriti, razlog za nerazkritje, ter objavi splošnejše podatke o zadevi, ki je predmet zahteve po razkritju.

Člen 147

1.         Kreditne institucije objavijo razkritja, zahtevana po členu 145, najmanj vsako leto. Razkritja se objavijo, takoj ko je mogoče.

2.         Kreditne institucije tudi ugotovijo, ali je glede na kriterije iz odstavka 4 dela 1 v Prilogi XII potrebno pogostejše objavljanje, kakor je določeno v odstavku 1.

Člen 148

1.         Pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da določijo primeren medij, kraj in način preverjanja, da učinkovito izpolnijo zahteve po razkritju iz člena 145. Kolikor je izvedljivo, se vsa razkrijta zagotovijo na enem mediju ali kraju.

2.         Enakovredna razkritja, ki jih opravijo kreditne institucije, da bi izpolnile zahteve za računovodstvo, kotiranje na borzi ali druge zahteve, se lahko štejejo za namene skladnosti s členom 145. Če razkritja niso vključena v finančne izkaze, kreditne institucije navedejo, kje so navedena.

Člen 149

Ne glede na člene 146 do 148 države članice pooblastijo pristojne organe, da od kreditnih institucij zahtevajo:

(a)          izvedbo enega ali več razkritij iz delov 2 in 3 Priloge XII;

(b)          objavo enega ali več razkritij pogosteje kakor enkrat na leto in določijo roke za objavo;

(c)          uporabo posebnih medijev in mest za druga razkritja poleg finančnih izkazov;

(d)          uporabo posebnih načinov preverjanja za razkritja, ki jih ne krije zakonsko predpisana revizija.

ê 2004/xx/ES člen 3.11

-----

ê 2000/12/ES

NASLOV VI

IZVRŠILNA PRISTOJNOST

ê 2000/12/ES člen 60 (prilagojeno)

ð novo

Člen 150

Tehnične prilagoditve

1.           V zvezi z lastnimi viri sredstev, ne glede na poročilo, navedeno v drugem pododstavku člena 34(3) ð predlog, ki naj ga Komisija predloži v skladu s členom 62 ï , morajo biti v skladu s postopkom iz Ö člena 151 Õ odstavka 2 sprejete tehnične prilagoditve ð spremembe ï na naslednjih področjih:

(a)     razjasnitev opredelitev, tako da se pri uporabi te direktive upošteva razvoj dogodkov na finančnih trgih;

(b)     razjasnitev opredelitev, zato da bi se zagotovila enotna uporaba te direktive v Skupnosti;

(c)     uskladitev terminologije in oblikovanje opredelitev v skladu s poznejšimi pravnimi akti na področju kreditnih institucij in sorodnimi zadevami;

opredelitev termina „Cona A“ v členu 1(14),

opredelitev termina „multilateralne razvojne banke“ v členu 1(19),

(d)     spremembe seznama v členu 2

(e)     sprememba višine ustanovnega kapitala, predpisanega v členu Ö 9 Õ 5, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na gospodarskem in monetarnem področju;

(f)      razširitev seznama, navedenega v členih Ö 23 in 24 Õ 18 in 19 ter opredeljenega v Prilogi I, ali prilagoditev terminologije, uporabljene za ta seznam, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih;

(g)     področja, o katerih si morajo pristojni organi izmenjati informacije, naštete v členu Ö 42 Õ 28,

(h)     ðspremembe členov 56 do 67, da se upošteva razvoj računovodskih standardov ali zahteve, navedene v zakonodaji Skupnosti; ï

(i)      spremembe Ö seznama Õ opredelitev za aktivo Ö kategorij izpostavljenosti Õ , naštetih v členu 43 Ö iz členov 79 in 86 Õ , zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih;

(j)      ð znesek, naveden v členu 79(2)(c) in v členu 86(4)(a), da bo upošteval učinke inflacije; ï

(k)     seznam in klasifikacija zunajbilančnih postavk v prilogah II in IV ter njihova uporaba pri izračunavanju stopnje, opisane v členih 42, 43 in 44 ter Prilogi III ð pri določanju vrednosti izpostavljenosti za namene oddelka 3 v poglavju 2 naslova V ï ;

(l)      ðprilagoditev določb v Prilogah V do XII, da bodo upoštevale dogajanja na finančnih trgih v posebnih novih finančnih produktih, ali v računovodskih standardih ali zahtevah, določenih v zakonodaji Skupnosti. ï

Ö 2.     Komisija lahko sprejme naslednje izvedbene ukrepe v skladu s postopkom iz člena . Õ

(a)     ðnavedba velikosti nenadnih in nepričakovanih sprememb obrestnih mer iz člena 124(5); ï

(b)     začasno znižanje minimalne stopnje Ö lastnih virov sredstev iz člena Õ ki jo določa člen 47 Ö 75 Õ , ali tehtanja Ö uteži tveganja iz Õ , ki ga določa člen 43 Ö oddelka 3 poglavja 2 v naslovu V Õ , zaradi upoštevanja posebnih okoliščin;

(c)     ðbrez poseganja v poročilo iz člena 119 ï, pojasnitev izjem, opredeljenih v členu 49(5) do (10) Ö 111(4), 113, 115 in 116 Õ ;

(d)     ðnavedba ključnih vidikov, v zvezi s katerimi je treba razkriti skupne statistične podatke na podlagi člena 144(1)(d) ï;

(e)     ðnavedba oblike, strukture, seznama vsebine in letna objava podatkov razkritja iz člena 114; ï

ê 2004/xx/ES člen 3.12 (prilagojeno)

Člen 151

1.           Komisiji pomaga Evropski odbor za bančništvo, ustanovljen s Sklepom Komisije 2004/10/ES (v nadaljnjem besedilu „Odbor“), ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, predseduje pa mu predstavnik Komisije.

2.           Pri sklicevanju na ta odstavek Ö člen Õ se uporabi postopek „komitologije“ iz člena 5 Sklepa 1999/468/ES, v skladu s členom 7(3) in členom 8 Sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES traja tri mesece.

ê 2000/12/ES

NASLOV VII

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

PREHODNE DOLOČBE

ê 2000/12/ES člen 60(2) (prilagojeno)

Člen 61

Prehodne določbe glede člena 36

Danska lahko dovoli svojim hipotekarnim kreditnim institucijam, ki so bile pred 1. januarjem 1990 organizirane kot zadruge ali skladi in ki so se preoblikovale v delniške družbe, da v svoje lastne vire sredstev še naprej vključujejo solidarne obveznosti članov ali posojilojemalcev iz člena 36(1), terjatve, do katerih se obravnavajo enako kot take solidarne obveznosti, z upoštevanjem naslednjih omejitev:

(a)        osnova za izračun dela solidarnih obveznosti posojilojemalcev je vsota postavk iz člena 35(2), točk (1) in (2), od katerih se odštejejo postavke iz člena 35(2), točk (9), (10) in (11);

(b)        osnova za izračun na dan 1. januarja 1991 ali, če so se preoblikovale pozneje, na datum preoblikovanja, predstavlja najvišjo osnovo za izračun. Osnova za izračun ne sme nikoli preseči najvišje osnove za izračun

(c)        najvišja osnova za izračun se od 1. januarja 1997 zmanjša za polovico iztržka od katere koli izdaje novega kapitala, kakor je opredeljeno v členu 35(2)(1), po tem datumu; in

(d)       najvišji znesek solidarnih obveznosti posojilojemalcev, katerega se vključi med lastne vire sredstev, ne sme nikoli preseči:

            50 % v letih 1991 in 1992,

            45 % v letih 1993 in 1994,

            40 % v letih 1995 in 1996,

            35 % v letu 1997,

            30 % v letu 1998,

            20 % v letu 1999,

            10 % v letu 2000 in

            0 % po 1. januarju 2001 osnove za izračun.

ê 2000/12/ES

Člen 62

Prehodne določbe glede člena 43

1. Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi držav članic dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabljajo 50 % utež za tveganja pri posojilih, ki so v celoti in povsem zavarovana v njihovo korist s hipotekami na pisarne ali večnamenske poslovne prostore na ozemlju tistih držav članic, ki dovoljujejo 50 % tehtanje tveganosti, pod naslednjimi pogoji:

(i)         50 % tehtanje tveganosti velja za del posojila, ki ne presega omejitve, zračunane v skladu z (a) ali (b):

(a)     50 % tržne vrednosti zadevnega premoženja;

         Tržno vrednost premoženja morata zračunati dva neodvisna ocenjevalca, ki pripravita neodvisni oceni v času odobritve posojila. Posojilo mora temeljiti na nižji od obeh ocen.

         Najmanj enkrat letno premoženje ponovno oceni en ocenjevalec. Za posojila, ki ne presežejo 1 milijon EUR in 5% lastnih virov sredstev kreditne institucije, premoženje najmanj vsaka tri leta oceni en ocenjevalec;

(b)     50 % tržne vrednosti premoženja ali 60% ocenjene hipotekarne vrednosti, katera koli je nižja, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali podzakonskih predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne vrednosti.

         Ocenjena hipotekarna vrednost pomeni vrednost premoženja, kakor jo določi ocenjevalec s preudarno oceno tržljivosti premoženja v prihodnosti, tako da upošteva dolgoročne trajnostne vidike premoženja, običajne in lokalne razmere na trgu, trenutno uporabo in alternativne primerne uporabe premoženja. Pri ocenjevanju hipotekarne vrednosti se špekulativni elementi ne upoštevajo. Ocenjena hipotekarna vrednost se dokumentira pregledno in jasno.

         Najmanj vsako tretje leto ali če pride do padca tržnih cen za več kakor 10% se ponovno oceni hipotekarna vrednost in zlasti temeljne predpostavke o bodočih tržnih gibanjih na upoštevnem trgu.

            V (a) in (b) „tržna vrednost“ pomeni ceno, po kateri se premoženje lahko proda na podlagi zasebne pogodbe, sklenjene med prodajalcem in kupcem na čisti poslovni podlagi na dan ocenjevanja, pri čemer se predpostavlja, da je premoženje ponujeno na javni dražbi, da tržni pogoji omogočajo urejeno odprodajo in da je za dogovore o prodaji na razpolago dovolj dolgo obdobje glede na naravo premoženja;

(ii)        100 % tehtanje tveganosti velja za del posojila, ki presega omejitve iz (i);

(iii)       lastnik mora premoženje uporabljati ali oddajati v najem.

Prvi pododstavek pristojnim organom v državi članici, na ozemlju katere se uporablja višja utež za tveganje, ne preprečuje, da pod zgoraj navedenimi pogoji dovolijo 50% tehtanje tveganosti pri tej vrsti kreditiranja na ozemlju tistih držav članic, ki dovoljujejo 50% tehtanje tveganosti.

Pristojni organi držav članic lahko svojim kreditnim institucijam dovolijo 50% tehtanje tveganosti posojil, ki so na dan 21. julija 2000 še neodplačana, če so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka. V takem primeru se premoženje oceni v skladu z zgoraj določenimi merili za ocenjevanje, vendar le do 21. julija 2003.

Za posojila, odobrena pred 31. decembrom 2006, velja 50% tehtanje tveganosti do njihove zapadlosti, če mora kreditna institucija upoštevati pogodbene pogoje.

Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi v državi članici dovolijo svojim kreditnim institucijam, da 50% tehtajo tveganje pri delu posojila, ki je v celoti in povsem zavarovano v njihovo korist z deleži v finskih stanovanjskih podjetjih, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o stanovanjskih podjetjih iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, če so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka.

Države članice obvestijo Komisijo o uporabi tega odstavka.

2. Države članice lahko 50% tehtajo tveganost pri poslih lizinga premoženja, ki so bili sklenjeni pred 31. decembrom 2006 za premoženje za poslovno uporabo v državi, v kateri je sedež, in ki jih urejajo zakonski predpisi, pri čemer pa najemodajalec ohrani popolno lastništvo nad premoženjem, danim v najem, dokler najemodajalec ne izkoristi svoje pravice do nakupa. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi tega odstavka.

3. Člen 43(3) ne vpliva na priznavanje dvostranskih pogodb za novacijo pristojnih organov, ki zadevajo in so bile sklenjene z:

– Belgijo pred 23. aprilom 1996,

– Dansko pred 1. junijem 1996,

– Nemčijo pred 30. oktobrom 1996,

– Grčijo pred 27. marcem 1997,

– Španijo pred 7. januarjem 1997,

– Francijo pred 30. majem 1996,

– Irsko pred 27. junijem 1996,

– Italijo pred 30. julijem 1996,

– Luksemburgom pred 29. majem 1996,

– Nizozemsko pred 1. julijem 1996,

– Avstrijo pred 30. decembrom 1996,

– Portugalsko pred 15. januarjem 1997,

– Finsko pred 21. avgustom 1996,

– Švedsko pred 1. junijem 1996, in

– Združenim kraljestvom pred 30. aprilom 1996.

Člen 63

Prehodne določbe glede člena 47

1. Kreditna institucija, katere minimalna stopnja do 1. januarja 1991 ni dosegla 8%, predpisanih v členu 47(1), se mora postopno približati tej ravni, z zaporednimi stopnjami. Ne sme dopustiti, da stopnja pade pod že doseženo raven, preden je bil ta cilj dosežen. Kakršno koli nihanje je lahko samo začasne narave, pristojni organi pa morajo biti obveščeni o njegovih vzrokih.

ê 2000/12/ES člen 62(2) in (3) (prilagojeno)

2. Za največ sedem let po 1. januarju 1993 lahko države članice določijo 10% tehtanje obveznic, opredeljenih v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS, in ga ohranijo za kreditne institucije, kadar in če se jim to zdi potrebno, s čimer preprečijo resnejše motnje v delovanju svojih trgov. O takih izjemah je treba poročati Komisiji.

3. Za največ sedem let po 1. januarju 1993 se člen 47(1) ne uporablja za Kmetijsko banko Grčije. Vendar pa se mora navedena banka približevati ravni, predpisani v členu 47(1), z zaporednimi stopnjami in v skladu z metodo, opisano v odstavku 1 tega člena.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

è1 2004/xx/ES člen 3.13

Člen 64

Prehodne določbe glede člena 49

1. Če je 5. februarja 1993 kreditna institucija že imela izpostavljenost ali so njene izpostavljenosti prekoračile zgornjo mejo velike izpostavljenosti ali zgornjo mejo skupne velike izpostavljenosti, kakor je določeno v členu 49, pristojni organi od te kreditne institucije zahtevajo, da ukrepa in to izpostavljenost ali več izpostavljenosti zniža na raven iz člena 49.

2. Postopek, s katerim se taka izpostavljenost ali več izpostavljenosti znižuje na predpisano raven, se načrtuje, sprejme, izvaja in zaključi v obdobju, za katerega pristojni organi menijo, da je v skladu z načelom varnega poslovanja in lojalne konkurence. 1Pristojni organi obvestijo Komisijo in è1 Evropski odbor za bančništvo ç o načrtu sprejetega splošnega postopka.

3. Kreditna institucija ne sme izvesti nobenega ukrepa, zaradi katerega bi izpostavljenosti iz odstavka 1 presegle višino, ki so jo imele na dan 5. februarja 1993.

4. Obdobje, določeno na podlagi odstavka 2, traja največ do 31. decembra 2001. Izpostavljenosti z daljšo zapadlostjo, pri katerih mora kreditna institucija upoštevati pogodbene pogoje, pa se lahko nadaljujejo do zapadlosti.

ê 2000/12/ES člen 64(5) do (7) (novo)

è1 2004/xx/ES člen 3.13

5. Do 31. decembra 1998 lahko države članice zvišajo zgornjo mejo iz člena 49(1) na 40 % in zgornjo mejo iz člena 49(2) na 30 %. V takih primerih in v skladu z odstavki 1 do 4 se obdobje, v katerem je treba izpostavljenosti, ugotovljene na koncu tega obdobja, znižati na raven iz člena 49, zaključi 31. decembra 2001.

6. Pri kreditnih institucijah, katerih lastni viri sredstev ne presegajo 7 milijonov EUR, in samo pri takih institucijah, lahko države članice podaljšajo časovno omejitev iz odstavka 5 za pet let. 1Države članice, ki izkoristijo možnost iz tega odstavka, ukrepajo tako, da preprečijo izkrivljanje konkurence, in o tem obvestijo Komisijo in è1 Evropski odbor za bančništvo ç .

7. V primerih iz odstavkov 5 in 6 se lahko izpostavljenost šteje za veliko, če je njena višina enaka ali presega 15% lastnih virov sredstev.

ê 2000/12/ES člen 64(8) (prilagojeno)

8. Do 31. decembra 2001 se lahko države članice namesto pogostosti obveščanja o veliki izpostavljenosti, ki je najmanj dvakrat letno, odločijo za pogostost iz druge alinee člena 48(2).

ê 2000/12/ES člen 64(9)

9. Države članice so lahko popolnoma ali deloma izvzete iz člena 49(1), (2) in (3) pri izpostavljenostih, ki jih ima kreditna institucija zaradi hipotekarnih posojil, opredeljenih v členu 62(1), ki so bila odobrena pred 1. januarjem 2002, in poslov najema premoženja iz člena 62(2), ki so bili sklenjeni pred 1. januarjem 2002, v obeh primerih pa le do 50 % vrednosti zadevnega premoženja.

Enako se obravnavajo posojila, zavarovana v korist pristojnih organov z deleži v finskih stanovanjskih podjetjih, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o stanovanjskih podjetjih iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in so podobna hipotekarnim posojilom iz prvega pododstavka.

ê 2000/12/ES člen 65 (prilagojeno)

Člen 65

Prehodne določbe glede člena 51

Kreditne institucije, ki so 1. januarja 1993 prekoračile zgornje meje, določene v členu 51(1) in (2), se morajo uskladiti s temi zgornjimi mejami do 1. januarja 2003.

ò novo

Člen 152

1.         Kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89 ali uporabljajo napredne metode za merjenje, kakor je navedeno v členu 105, za izračun svojih kapitalskih zahtev za operativna tveganja v prvem, drugem in tretjem dvanajstmesečnem obdobju po datumu, navedenem v členu 157, zagotovijo lastne vire sredstev, ki so vedno večja ali enaka zneskom, navedenim v odstavkih 2, 3 in 4.

2.         Za prvo dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih virov sredstev 95 % skupnega minimalnega zneska lastnih virov sredstev, ki bi ga morale imeti kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive 93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kot je veljalo pred datumom iz člena 157 te direktive.

3.         Za drugo dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih virov sredstev 90 % skupnega minimalnega zneska lastnih virov sredstev, ki bi ga morale imeti kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive 93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kot je veljalo pred datumom iz člena 157 te direktive.

4.         Za tretje dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih virov sredstev 80 % skupnega minimalnega zneska lastnih virov sredstev, ki bi ga morale imeti kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive 93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kot je veljalo pred datumom iz člena 157 te direktive.

5.         Skladnost z zahtevami iz odstavkov 1 do 4 temelji na zneskih lastnih virov sredstev, ki so v celoti prilagojeni tako, da odražajo razliko med izračuni lastnih virov sredstev na podlagi direktive 2000/12/ES in direktive 93/6/EGS, v besedilu navedenih direktiv, kot je veljalo pred datumom z člena 157 te direktive, in izračunom lastnih virov sredstev na podlagi te direktive, ki je posledica različnih obravnav pričakovane izgube in nepričakovane izgube iz členov 84 do 89 te direktive.-

6.         Za namene odstavkov 1 do 5 tega člena se uporabljajo členi 68 do 73.

7.         Do 31. decembra 2007 lahko kreditne institucije obravnavajo člene, ki predstavljajo standardizirani pristop iz pododdelka 1 oddelka 3 v poglavju 2 naslova V, kot da so nadomeščeni s členi 42 do 46 Direktive 2000/12/ES, v besedilu navedenih členov, kot je veljalo pred datumom iz člena 157.

8.         Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se uporablja naslednje v zvezi z določbami iz Direktive 2000/12/ES:

(a)     določbe navedene direktive iz členov 42 do 46 se uporabljajo v besedilu, kot je veljalo pred datumom iz člena 157;

(b)     „tveganju prilagojena vrednost“ iz člena 42(1) navedene direktive pomeni „znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti“;

(c)     zneski iz člena 42(2) navedene direktive še obravnavajo kot zneski tveganju prilagojene izpostavljenosti;

(d)     „kreditni izvedeni finančni instrumenti“ se vključijo v seznam postavk „visokega tveganja“ v Prilogi II navedene direktive;

(e)     obravnava iz člena 43(3) navedene direktive se uporablja za izvedene finančne instrumente iz Priloge IV navedene direktive, ne glede na to, ali so bilančni ali zunajbilančni, zneski, dobljeni z obravnavo iz navedene priloge pa se štejejo kot zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti;

9.         Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se uporablja naslednje v zvezi z obravnavo izpostavljenosti, za katere se uporablja standardizirani pristop:

(a)     pododdelek 3 oddelka 3 poglavja 2 naslova V v zvezi s priznavanjem zmanjševanja kreditnega tveganja, se ne uporablja;

(b)     pristojni organi lahko prenehajo uporabljati pododdelek 4 oddelku 3 poglavja 2 naslova V v zvezi z obravnavo listinjenja;

(b)     Naslednje določbe iz Priloge XII, ki določajo zahteve po razkritju za kreditne institucije, se ne uporabljajo:

(i)      odstavek 4(b) v delu 2,

(ii)     odstavek 6 v delu 2,

(iii)    odstavek 10 v delu 2.

10.       Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se kapitalska zahteva za operativno tveganje iz člena 75(e) zmanjša za odstotek, ki predstavlja razmerje med vrednostjo izpostavljenosti kreditne institucije, za katere se izračunajo zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z diskrecijsko pravico iz odstavka 7, in skupno vrednostjo njenih izpostavljenosti.

11.       Če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vse svoje izpostavljenosti v skladu z diskrecijsko pravico iz odstavka 7, se lahko uporabljajo členi 48 do 50 Direktive 2000/12/ES v zvezi z velikimi izpostavljenostmi, v besedilu, kot je veljalo pred datumom iz člena 157;

12.         Če se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se sklici na člene 46 do 52 te direktive berejo kot sklici na člene 42 do 46 Direktive 2000/12/ES, v besedilu, kot je veljalo pred datumom iz člena 157.

Člen 153

Pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova poslov zakupa nepremičnin, ki so pisarne ali drugi gospodarski objekti, ki se nahajajo na njihovem ozemlju in izpolnjujejo kriterije iz odstavka 51 dela 1 Priloge VI, lahko pristojni organi do 31. decembra 2012 dovolijo uporabo uteži tveganja 50 % brez uporabe odstavkov 55 in 56 v delu 1 Priloge VI.

Do 31. decembra 2010 lahko pristojni organi za namen opredelitve zavarovanega dela zapadlega posojila za namene Priloge VI priznajo zavarovanje s premoženjem, ki se razlikuje od primernega zavarovanja s premoženjem iz členov 90 do 93.

Člen 154

1.           Zahteve iz člena 84(3) in (4) se uporabljajo od 31. decembra 2009.

2.           Do 31. decembra 2010 z izpostavljenostjo tehtano povprečje LGD za vse izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami brez osebnih jamstev enot centralne ravni države, ni nižje od 10 %.

3.           Do 31. decembra 2017 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo iz pristopa IRB obravnavo nekaterih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki jih ima v lasti na dan 31. decembra 2007.

Izvzeta pozicija se meri kot število delnic, posedovanih na navedeni datum, in dodatnih delnic, ki so neposredno posledica lastništva prvo omenjenih, vendar le, dokler ne povečajo sorazmernega deleža lastništva v zadevnem podjetju.

Če prevzem poveča sorazmerni delež lastništva v določenem podjetju, presežnega deleža lastništva ni mogoče izvzeti. Prav tako se izvzetje ne uporablja za lastništva, ki so prvotno bila izvzeta, nato pa so bila prodana in ponovno odkupljena.

Za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, zajete v to prehodno določbo, se uporabljajo kapitalske zahteve, izračunane v skladu s pododdelkom 1 v naslovu V, poglavje 2, oddelek 3.

4.           Do 31. decembra 2011 lahko pristojni organi vsake države članice za izpostavljenosti do podjetij določijo število dni zapadlosti, ki ga upoštevajo vse kreditne institucije v njeni pristojnosti na podlagi opredelitve neplačila iz odstavka 44 v delu 4 Priloge VII za izpostavljenosti do nasprotnih strank s sedežem v tej državi članici. Če je primerno glede na lokalne razmere, to število znaša med 90 do 180 dni. Za izpostavljenosti do nasprotnih strank, s sedežem na ozemljih drugih držav članic, pristojni organi določijo število dni zamude, ki ni višje od števila, ki so ga določili pristojni organi zadevne države članice.

5.           Države članice lahko za obdobje opazovanja iz odstavka 66 v delu 4 Priloge VII dovolijo kreditnim institucijam, ki nimajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev, da imajo ob uvajanju pristopa IRB, najkasneje pa do 31. decembra 2007, ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Do 31. decembra 2010 se obdobje, ki ga je treba pokriti, poveča vsako leto za eno leto.

6.           Države članice lahko za obdobje opazovanja iz odstavkov 71, 85 in 94 v delu 4 Priloge VII dovolijo kreditnim institucijam, da imajo ob uvajanju pristopa IRB, vendar pa najkasneje do 31. decembra 2007, ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Do 31. decembra 2010 se obdobje, ki ga je treba pokriti, poveča vsako leto za eno leto.

Člen 155

Do 31. decembra 2012 lahko države članice za kreditne institucije, katerih ustrezni kazalci za posle trgovanja in prodaje predstavljajo vsaj 50 % skupne vrednosti ustreznih kazalcev za vsa poslovna področja v skladu z odstavki 1 do 8 v delu 3 Priloge X, uporabijo odstotek 15 % za poslovno področje „trgovanje in prodaja“.

ê 2000/12/ES

POGLAVJE 2

KONČNE DOLOČBE

ò novo

Člen 156

Komisija v sodelovanju z državami članicami in ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke redno spremlja, ali ta direktiva v celoti, skupaj z direktivo [93/6/EGS], znatno vpliva na gospodarski cikel, in glede na navedeni pregled obravnava, ali so upravičeni morebitni popravni ukrepi.

Na podlagi analize in ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke, Komisija sestavi dvoletno poročilo in ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, skupaj z morebitnimi ustreznimi predlogi.

Člen 157

1.         Države članice najpozneje do 31. decembra 2006 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 4, 22, 57, 61, 62, 63, 64, 66, 68 do 106, 108, 110 do 115, 117 do 119, 123 do 127, 129 do 132, 133, 136, 144 do 149, 152 do 155 in Prilogami II, III, V do XII. Besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo takoj posredujejo Komisiji.

Ne glede na odstavek 2 se navedeni predpisi začnejo uporabljati od 31. decembra 2006.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklici na direktive, razveljavljene s to direktivo, razlagajo kot sklici na to direktivo. Države članice določijo način sklicevanja in obliko izjave.

Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

2.         Države članice najkasneje do 31. decembra 2007, in ne prej, začnejo uporabljati zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 87(9) in členom 105.

ê 2000/12/ES člen 66 (prilagojeno)

Člen 66

Informacije za Komisijo

Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov Ö določb nacionalne zakonodaje Õ , sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

ê 2000/12/ES člen 67 (prilagojeno)

Člen 158

1. Direktive 73/183/EGS, 77/780/EGS, 89/299/EGS, 89/646/EGS, 89/647/EGS, 92/30/EGS in 92/121/EGS, Ö Direktiva 2000/12/ES Õ kakor soje bila spremenjenea z direktivami iz Priloge V Ö XV Õ , del A, se razveljavijo brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos navedenih direktiv iz Priloge V Ö XV Õ , del B.

2. Sklicevanje na razveljavljene direktive se razlaga kot sklicevanje na to direktivo in se tolmači v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge VI Ö XVI Õ .

ê 2000/12/ES člen 68 (prilagojeno)

Člen 159

Izvajanje

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Ö Evropske unije Õ Evropskih skupnosti.

ê 2000/12/ES člen 69 (prilagojeno)

Člen 160

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, […].

                                                                       Za Evropski parlament

                                                                       Predsednik

                                                                      

                                                                       Za Svet

                                                                       Predsednik

                                                                      

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

PRILOGA I

SEZNAM DEJAVNOSTI, ZA KATERE VELJA VZAJEMNO PRIZNAVANJE

1. Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev

2. Kreditiranje vključujoč med drugim: potrošniški kredit, hipotekarni kredit, faktoring, z regresom ali brez njega, financiranje trgovinskih poslov (vključno s forfetiranjem).[33]

3. Finančni leasing Ö zakup Õ

4. Storitve prenosa denarja

5. Izdajanje in upravljanje plačilnih sredstev (npr. kreditnih kartic, potovalnih čekov in bančnih menic)

6. Garancije Ö Osebna jamstva Õ in obveznosti

7. Trgovanje za svoj ali tuj račun:

(a)        z instrumenti denarnega trga (čeki, blagajniškimi zapisi, potrdili o vlogi itd.)

(b)        s tujo valuto;

(c)        s finančnimi standardiziranimi terminskimi pogodbami in opcijami;

(d)       z valutnimi in obrestnimi instrumenti;

(e)        s prenosljivimi vrednostnimi papirji

8. Udeležba v izdaji vrednostnih papirjev in opravljanje s tem povezanih storitev

9. Svetovanje podjetjem na področju strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve, povezane z združitvami in nakupi podjetij

10. Denarnoposredniški posli

11. Upravljanje premoženja in svetovanje

12. Hramba in upravljanje z vrednostnimi papirji

13. Storitve na področju kreditiranja

14. Oddajanje sefov

ê 2004/39/ES člen 68 (prilagojeno)

Storitve in dejavnosti iz oddelka A in B Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov[34] so, če se nanašajo na finančne instrumente iz oddelka C Priloge I navedene direktive, predmet vzajemnega priznavanja v skladu s to direktivo.

ê 2000/12/ES

PRILOGA II

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ð novo

KLASIFIKACIJA ZUNAJBILANČNIH POSTAVK

Visoko tveganje:

– garancije Ö osebna jamstva Õ , ki imajo značaj kreditnih nadomestkov,

– ðKreditni izvedeni finančni instrumenti ï

– akcepti,

– zaznamki na blagajniških zapisih brez navedbe imena druge kreditne institucije,

– regresni posli,

– nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki imajo značaj kreditnih nadomestkov,

– sredstva, kupljena na podlagi dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupov,

– terminski depoziti,

– neplačani del delno plačanih delnic in vrednostnih papirjev,

– ðpogodbe o prodaji in ponovnem nakupu sredstev, kakor je opredeljeno v členu 12(3) in (5) Direktive 86/635/EGS, ï

– druge postavke, ki predstavljajo veliko tveganje.

Srednje tveganje:

– izdani in potrjeni dokumentarni akreditivi (glej tudi srednje/nizko tveganje),

– jamstva in garancije (vključno z garancijo za resnost ponudbe, garancijo za dobro izvedbo posla, carinsko garancijo in garancijo za plačilo davka) ter garancije Ö osebna jamstva Õ , ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov,

– pogodbe o prodaji sredstev in povratnem odkupu, kakor je opredeljeno v členu 12(3) in (5) Direktive 86/635/EGS,

– nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov,

– neporabljeni kreditni aranžmaji (pogodbe o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji garancije Ö osebnih jamstev Õ ali akceptih) s prvotno zapadlostjo prek enega leta,

– evropski vrednostni papirji (NIF) in evrokomercialni zapisi (RUF),

– druge postavke, ki predstavljajo srednje tveganje ð in kakor je obveščena Komisija ï .

Srednje/nizko tveganje:

– dokumentarni akreditivi, pri katerih predmet trgovanja predstavlja zavarovanje, in druga kratkoročna posojila z avtomatskim poplačevanjem iz prihodkov,

– ðneporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) s prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki ne učinkovito predvidevajo samodejnega preklica zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca, ï

– druge postavke, ki predstavljajo srednje/nizko tveganje ð in kakor je obveščena Komisija ï .

Nizko tveganje:

– neporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji garancije ali akceptih) s prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ð neporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) z možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki učinkovito predvidevajo samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca. Kreditne postavke do majhnih dolžnikov se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji dovoljujejo kreditni instituciji, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo; ï

– druge postavke, ki predstavljajo nizko tveganje ð in kakor je obveščena Komisija ï .

Države članice se obvežejo, da bodo obvestile Komisijo, takoj ko se dogovorijo o vključitvi nove zunajbilančne postavke v katero koli od zadnjih alinej pod katero koli kategorijo tveganja. Take postavke bodo dokončno vključene v klasifikacijo na ravni Skupnosti, ko bo postopek iz člena 59 zaključen.

ê 2000/12/ES

PRILOGA III

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ð novo

OBRAVNAVA ZUNAJBILANČNIH POSTAVK ð IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTOV ï

1. IZBIRA METODE

Za merjenje kreditnega tveganja, povezanega s ð določanje vrednosti izpostavljenosti ï pogodbami iz točk 1 in 2 Priloge IV, lahko kreditne institucije s soglasjem pristojnih organov izberejo eno od spodnjih metod Ö iz te priloge Õ . Kreditne institucije morajo ravnati v skladu s členom 6(1) Ö 33(1) in (2) Õ Direktive 93/6/EGS[35] in uporabljati spodaj opisano 1. metodo Ö iz te priloge Õ . Za merjenje kreditnega tveganja, povezanega s ð določanje vrednosti izpostavljenosti za ï pogodbamie iz točke 3 Priloge IV, morajo vse kreditne institucije uporabljati spodaj opisano 1. metodo Ö iz te priloge Õ .

ò novo

Pogodbe, s katerimi se trguje na priznanih borzah, in pogodbe na tujo valuto (razen pogodb za zlato) s prvotno zapadlostjo 14 koledarskih dni ali manj, se izvzamejo iz uporabe metod iz te priloge in se jim dodeli vrednost izpostavljenosti nič.

Pristojni organi lahko oprostijo uporabo metod, določenih v tej prilogi, in dodelijo vrednost izpostavljenosti nič za pogodbe, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnave klirinška hiša, ki deluje tudi kot pravna nasprotna stranka, in če vsi udeleženci dnevno v celoti s premoženjem zavarujejo izpostavljenost, ki jo predložijo klirinški hiši, ter tako zagotovijo varstvo tekoče izpostavljenosti in potencialne prihodnje izpostavljenosti.

Predloženo zavarovanje s premoženjem mora biti:

(a)     upravičeno do uteži tveganja 0 %, ali

(b)     gotovinske vloge pri posojilni kreditni instituciji, ali

(c)     potrdila o vlogah ali podobni instrumenti, ki jih je slednja izdala in so pri njej vloženi

Pristojni organ se mora prepričati, da je odpravljeno tveganje, ki nastane zaradi seštevanja izpostavljenosti klirinških hiš, ki presežejo tržno vrednost predloženih zavarovanj s premoženjem.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

2. METODE

1. metoda: pristop „izračunavanja glede na tržno vrednost“

Korak (a):        s pripisovanjem tekočih tržnih vrednosti pogodbam (izračunavanje glede na tržno vrednost) se zračunajo tekoči nadomestitveni stroški vseh pogodb s pozitivno vrednostjo.

Korak (b):        pri izračunavanju potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti[36], Ö razen pri „drsečih/drsečih“ enovalutnih zamenjavah obrestne mere, pri katerih se zračunajo le tekoči nadomestitveni stroški Õ se evidenčni zneski glavnice ali osnovne vrednosti pomnožijo z naslednjimi odstotki Ö v tabeli 1 Õ :

TABELA 1[37] [38]

Preostala zapadlost[39] || Pogodbe na obrestno mero || Pogodbe na tujo valuto in zlato || Pogodbe na lastniške instrumente || Pogodbe na plemenite kovine, razen zlata || Pogodbe na blago, razen plemenitih kovin

Eno leto ali manj || 0% || 1% || 6% || 7% || 10%

Več kakor eno leto, manj kakor pet let || 0,5% || 5% || 8% || 7% || 12%

Več kakor pet let || 1,5% || 7,5% || 10% || 8% || 15%

Za izračunavanje potencialne bodoče izpostavljenosti v skladu s korakom (b) lahko pristojni organi do 31. decembra 2006 dovolijo kreditnim institucijam uporabo naslednjih odstotkov, namesto tistih iz tabele 1, pod pogojem, da institucije pri teh pogodbah izkoristijo možnost iz člena 11a Direktive 93/6/EGS po odstavku 3(b) in (c) Priloge IV:

TABELA 1a

Preostala zapadlost || Plemenite kovine (razen zlata) || Neplemenite kovine || Kmetijski izdelki (blago, s katerim se trguje na londonski borzi) || Drugo, vključno z energenti

Eno leto ali manj || 2 % || 2,5 % || 3 % || 4 %

Več kakor eno leto, manj kakor pet let || 5 % || 4 % || 5 % || 6 %

Več kakor pet let || 7,5 % || 8 % || 9 % || 10 %

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

Korak (c)         vsota tekočih nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti se pomnoži z utežmi tveganja, ki veljajo za sodelujoče stranke iz člena 43 Ö je vrednost izpostavljenosti Õ .

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

2. metoda: pristop „prvotna izpostavljenost“

Korak (a):        evidenčni znesek glavnice vsakega instrumenta se pomnoži z naslednjimi odstotki Ö iz tabele 2 Õ :

TABELA 2

Prvotna zapadlost[40] || Pogodbe na obrestno mero || Pogodbe na tujo valuto in zlato

Eno leto ali manj || 0,5 % || 2 %

Več kakor eno leto, vendar manj kakor dve || 1 % || 5 %

Dodatno nadomestilo za vsako naknadno leto || 1 % || 3 %

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ð novo

Korak (b):        tako dobljena prvotna izpostavljenost se pomnoži z utežmi tveganja, ki veljajo za sodelujoče stranke iz člena 43 ð je vrednost izpostavljenosti ï.

Pri 1. in 2. metodi morajo pristojni organi zagotoviti, da je upoštevani evidenčni znesek primerno merilo tveganja, vsebovanega v pogodbi. Če pogodba predvideva pomnožitev denarnih tokov, se evidenčni znesek prilagodi, in sicer tako, da se upošteva učinke pomnožitve na strukturo tveganja pogodbe.

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

3. POGODBE O NETO IZRAVNAVAH (POGODBE O NOVACIJI IN DRUGI DOGOVORI O NETO IZRAVNAVAH)

(a) Vrste neto izravnav, ki jih pristojni organi lahko priznajo

V tej točki 3 Ö tem oddelku Õ „sodelujoča stranka“ pomeni kateri koli subjekt (vključno s fizičnimi osebami), ki je sposoben skleniti dogovor o neto izravnavah.

Pristojni organi lahko za naslednje vrste pogodb o neto izravnavah priznajo, da zmanjšujejo tveganje:

(i)           dvostranska pogodba o novaciji, sklenjena med kreditno institucijo in njeno sodelujočo stranko, v kateri so terjatve in obveznosti avtomatično združene, tako da novacija vsakič znova določi en sam neto znesek in s tem nastane nova, pravno zavezujoča pogodba, ki nadomesti vse prejšnje pogodbe;

(ii)          drugi dvostranski dogovori med kreditno institucijo in njenimi sodelujočimi strankami.

(b) Pogoji za priznavanje zmanjšanja tveganja

Pristojni organi lahko za pogodbe o neto izravnavah priznajo, da zmanjšujejo tveganje, le pod naslednjimi pogoji:

(i)           kreditna institucija mora s svojo sodelujočo stranko skleniti dogovor o neto izravnavah, s katerim vzpostavi eno pravno obveznost, ki zajema vse transakcije, tako da ima v primeru, da sodelujoča stranka ne izpolni obveznosti zaradi dolžniške zamude, stečaja, likvidacije ali katerih koli podobnih okoliščin, kreditna institucija odprto terjatev ali pa je dolžna plačati samo neto znesek pozitivne in negativne vrednosti vključenih posameznih transakcij, zračunane glede na tržno vrednost;

(ii)          kreditna institucija mora podati pristojnim organom pisno in obrazloženo pravno mnenje, s čimer bi pri pravni preveritvi pristojna sodišča in upravni organi v točki (i) ugotovili, da so terjatve in obveznosti kreditne institucije omejene na neto znesek, kakor je opisano v (i), in sicer v skladu s:

– pristojnostjo, pod katero je sodelujoča stranka ustanovljena, in če je v zadevo vpletena tuja podružnica podjetja, tudi pristojnost, pod katero posluje tuja podružnica;

– pravom, ki ureja posamezne vključene transakcije; , in

– pravom, ki ureja katero koli pogodbo ali dogovor, ki je podlaga za izvajanje pogodb o neto izravnavah;

(iii)         kreditna institucija mora imeti opredeljene postopke, s katerimi zagotavlja, da se preverja pravna veljavnost pogodb o neto izravnavah z vidika morebitnih sprememb v pravnih predpisih.

Pristojni organi se morajo strinjati s tem, da so pogodbe o neto izravnavah pravno veljavne po pravu vsake upoštevane pristojnosti, če je treba, se o tem posvetujejo z drugimi zadevnimi pristojnimi organi. Če se kateri koli pristojni organ ne strinja s tem, se dogovoru o neto izravnavah ne prizna, da zmanjšuje tveganje za katero koli sodelujočo stranko.

Pristojni organi lahko sprejmejo obrazložena pravna mnenja, ki so sestavljena glede na vrsto pogodb o neto izravnavah.

Pogodbi se ne more priznati, da zmanjšuje tveganje, kadar vsebuje določilo, s katerim je sodelujoči stranki, ki ni v zaostanku z izpolnitvijo, dovoljeno, da plačuje omejene zneske ali sploh ne plačuje v korist stranke, ki zaostaja z izpolnitvijo, čeprav je ta neto upnik (odpovedna klavzula).

Pristojni organi lahko dogovorom o neto izravnavah, ki zajemajo pogodbe o deviznem trgovanju s prvotno zapadlostjo 14 koledarskih dni ali manj, priznajo, da zmanjšujejo tveganje pri pisnih opcijah ali podobnih zunajbilančnih postavkah, za katere ta Priloga ne velja, ker predstavljajo le zanemarljivo majhno kreditno tveganje ali nikakršnega. V odvisnosti od pozitivne ali negativne tržne vrednosti teh pogodb, če njihova vključitev v drugi dogovor o neto izravnavah povzroči povišanje ali zmanjšanje kapitalskih zahtev, morajo pristojni organi obvezati svoje kreditne institucije, da metodo uporabljajo dosledno.

(c) Učinki priznanja

(i) Pogodbe o novaciji

Tehta se enotni neto znesek, ki je določen v pogodbi o novaciji, ne pa bruto zneski. Zato so pri 1. metodi pri

– koraku (a): tekoči nadomestitveni stroški in pri

– koraku (b): evidenčni zneski glavnice ali osnovne vrednosti

lahko zračunani z upoštevanjem pogodbe o novaciji. Pri uporabi 2. metode se lahko pri koraku (a) zračuna evidenčni znesek glavnice z upoštevanjem pogodbe o novaciji; uporabijo se odstotki iz tabele 2.

(ii) Drugi dogovori o neto izravnavah

Pri uporabi 1. metode se:

– pri koraku (a) lahko zračunajo tekoči nadomestitveni stroški za pogodbe, vključene v dogovor o neto izravnavah tako, da se upoštevajo dejanski pogojni neto nadomestitveni stroški, ki izhajajo iz dogovora; kadar neto izravnave povzročijo neto obveznost kreditne institucije, ki zračunava neto nadomestitvene stroške, se tekoči nadomestitveni stroški zračunajo kot „0“,

– pri koraku (b) potencialna bodoča kreditna izpostavljenost pri vseh pogodbah, vključenih v dogovor o neto izravnavah, lahko zmanjša z naslednjo enačbo: PKIzmanj= 0,4 * PKIbruto +0,6* RNB * PKIbruto

kjer so:

— || PKIzmanj || = || zmanjšana višina potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za vse pogodbe, sklenjene s sodelujočo stranko, ki so vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah

— || PKIbruto || = || vsota višin potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za vse pogodbe, sklenjene s sodelujočo stranko, ki so vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah in so zračunane s pomnožitvijo evidenčnih zneskov glavnice in odstotkov iz tabele 1

— || RNB || = || „razmerje neto/bruto“: po presoji pristojnih organov: (i)           ločen izračun: količnik neto nadomestitvenih stroškov za vse pogodbe, vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah, sklenjen s sodelujočo stranko (števec), in bruto nadomestitveni stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah, sklenjen s to sodelujočo stranko (imenovalec), bodisi (ii)          agregatni izračun: količnik vsote neto nadomestitvenih stroškov, zračunanih na dvostranski osnovi za vse sodelujoče stranke, ob upoštevanju pogodb, vključenih v pravno veljavne dogovore o neto izravnavah (števec), in bruto nadomestitvenih stroškov za vse pogodbe, vključene v pravno veljavne dogovore o neto izravnavah (imenovalec).               Če države članice kreditnim institucijam dovolijo izbiro metode, morajo te izbrano metodo uporabljati dosledno.

Za izračun potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti v skladu z zgornjo formulo se lahko popolnoma enakovredne pogodbe, vključene v dogovor o neto izravnavah, upoštevajo kot enotna pogodba, katere evidenčna glavnica je enaka čistim prejemkom. Popolnoma enakovredne pogodbe so nestandardizirane terminske pogodbe na tujo valuto ali podobne pogodbe, v katerih je evidenčna glavnica enaka denarnim tokovom, če ti zapadejo na isti dan ter so v celoti ali delno v isti valuti.

Pri uporabi 2. metode se pri koraku (a)

– popolnoma enakovredne pogodbe, vključene v dogovor o neto izravnavah, lahko štejejo kot enotna pogodba, katere evidenčna glavnica je enaka čistim prejemkom; evidenčni zneski glavnice se pomnožijo z odstotki iz tabele 2,

– lahko pri vseh drugih pogodbah, vključenih v dogovor o neto izravnavah, veljavni odstotki znižajo v skladu s tabelo 3:

TABELA 3

Prvotna zapadlost[41] || Pogodbe na obrestno mero || Pogodbe na tujo valuto

Eno leto ali manj || 0,35 % || 1,50 %

Več kakor eno leto, vendar manj kakor dve || 0,75 % || 3,75 %

Dodatno nadomestilo za vsako naknadno leto || 0,75 % || 2,25 %

ê 2000/12/ES

PRILOGA IV

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

ð novo

VRSTE ZUNAJBILANČNIH POSTAVK ð IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTOV ï

ê 2000/12/ES (prilagojeno)

1. Pogodbe na obrestno mero:

(a)        enovalutne zamenjave obrestnih mer;

(b)        zamenjave osnove;

(c)        dogovori o obrestni meri;

(d)       terminske pogodbe na obrestno mero;

(e)        kupljene obrestne opcije;

(f)        druge pogodbe podobnega značaja.

2. Pogodbe na tujo valuto in pogodbe na zlato:

(a)        medvalutne zamenjave obrestnih mer;

(b)        nestandardizirane terminske pogodbe na tujo valuto;

(c)        standardizirane terminske pogodbe na tujo valuto;

(d)       kupljene valutne opcije;

(e)        druge pogodbe podobnega značaja;

(f)        pogodbe na zlato, podobnega značaja kakor tiste od (a) do (e).

3. Pogodbe podobnega značaja kakor tiste v točkah 1(a) do (e) in 2(a) do (d) o drugih referenčnih postavkah, ki zadevajo:

(a)        lastniške instrumente;

(b)        plemenite kovine, razen zlata;

(c)        blago, razen plemenitih kovin;

(d)       druge pogodbe podobnega značaja; Korak (b):          pri izračunavanju potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti[42] se evidenčni zneski glavnice ali osnovne vrednosti pomnožijo z naslednjimi odstotki:

é

ò novo

PRILOGA V K XII

[OPUSTITI]

ò novo

PRILOGA XIII

DEL A

RAZVELJAVLJENE DIREKTIVE SKUPAJ Z NAKNADNIMI SPREMEMBAMI

(iz člena 158)

Direktiva 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij

Direktiva 2000/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o spremembi Direktive 2000/12/ES o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij

Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta,

Samo člen 29.1(a)(b), člen 29.2, člen 29.4(a)(b), člen 29.5, člen 29.6, člen 29.7 (a) (b), člen 29.8, člen 29.9, člen 29.10, člen 29.11

Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah Direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS

Samo člen 68

Direktiva Komisije 2004/69/ES z dne 27. aprila 2004 o spremembi Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z opredelitvijo „multilateralnih razvojnih bank“ (besedilo velja za EGP)

Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah Direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS, za vzpostavitev nove organizacijske strukture odborov za finančne storitve.

Samo člen 3

NERAZVELJAVLJENE SPREMEMBE

Akt o pristopu 2003

DEL B

IZVEDBENI ROKI

(iz člena 158)

Direktiva || || Izvedbeni rok

Direktiva 2000/12/ES || || -----

Direktiva 2000/28/ES || || 27. 4. 2002

Direktiva 2002/87/ES, || || 11. 8. 2004

Direktiva 2004/39/ES || || Še ni na voljo

Direktiva 2004/69/ES || || 30. 6. 2004

Direktiva 2004/xx/ES || || Še ni na voljo

PRILOGA XIV

KORELACIJSKA TABELA

Ta direktiva || Direktiva 2000/12/ES || Direktiva 2000/28/ES || Direktiva 2001/87/ES || Direktiva 2004/69/ES || Direktiva 2004/xx/ES

Člen 1 || Člen 2(1) in (2) || || || ||

Člen 2(1) || Člen 2(3) Akt o pristopu || || || ||

Člen 2(2) || Člen 2(4) || || || ||

Člen 3 || Člen 2(5) in (6) || || || ||

Člen 3(1) zadnji stavek || || || || || Člen 3.2

Člen 4.1(1) || Člen 1(1) || || || ||

Člen 4.1(2) do (5) || || Člen 1(2) do (5) || || ||

Člen 4.1(7) do (9) || || Člen 1(6) do (8) || || ||

Člen 4 .1(10) || || || Člen 29.1(a) || ||

Člen 4.1(11) do (14) || Člen 1(10), (12) in (13) || || || ||

Člen 4.1(21) in (22) || || || Člen 29.1(b) || ||

Člen 4.1(23) || Člen 1(23) || || || ||

Člen 4.1(45 do 47) || Člen 1(25 do 27) || || || ||

Člen 4.2 || Člen 1(1), drugi pododstavek || || || ||

Člen 5 || Člen 3 || || || ||

Člen 6 || Člen 4 || || || ||

Člen 7 || Člen 8 || || || ||

Člen 8 || Člen 9 || || || ||

Člen 9(1) || Člen 5(1) in 1(11) || || || ||

Člen 9(2) || Člen 5(2) || || || ||

Člen 10 || Člen 5(3) do (7) || || || ||

Člen 11 || Člen 6 || || || ||

Člen 12 || Člen 7 || || || ||

Člen 13 || Člen 10 || || || ||

Člen 14 || Člen 11 || || || ||

Člen 15(1) || Člen 12 || || || ||

Člen 15(2) in (3) || || || Člen 29.2 || ||

Člen 16 || Člen 13 || || || ||

Člen 17 || Člen 14 || || || ||

Člen 18 || Člen 15 || || || ||

Člen 19(1) || Člen 16(1) || || || ||

Člen 19(2) || || || Člen 29.3 || ||

Člen 20 || Člen 16(3) || || || ||

Člen 21 || Člen 16(4) do (6) || || || ||

Člen 22 || Člen 17 || || || ||

Člen 23 || Člen 18 || || || ||

Člen 24(1) || Člen 19, odstavki (1) do (3) || || || ||

Člen 24(2) || Člen 19, odstavek (6) || || || ||

Člen 24(3) || Člen 19, odstavek (4) || || || ||

Člen 25(1) do (3) || Člen 20(1) do (3), prvi in drugi pododstavek || || || ||

Člen 25(3) || Člen 19, odstavek (5) || || || ||

Člen 25(4) || Člen 20(3), tretji pododstavek || || || ||

Člen 26 || Člen 20(4) do (7) || || || ||

Člen 27 || Člen 1(3) zadnji stavek || || || ||

Člen 28 || Člen 21 || || || ||

Člen 29 || Člen 22 || || || ||

Člen 30 || Člen 22(2) do (4) || || || ||

Člen 31 || Člen 22(5) || || || ||

Člen 32 || Člen 22(6) || || || ||

Člen 33 || Člen 22(7) || || || ||

Člen 34 || Člen 22(8) || || || ||

Člen 35 || Člen 22(9) || || || ||

Člen 36 || Člen 22(10) || || || ||

Člen 37 || Člen 22(11) || || || ||

Člen 38 || Člen 24 || || || ||

Člen 39(1) in (2) || Člen 25 || || || ||

Člen 39(2) || || || || || Člen 3.8

Člen 40 || Člen 26 || || || ||

Člen 41 || Člen 27 || || || ||

Člen 42 || Člen 28 || || || ||

Člen 43 || Člen 29 || || || ||

Člen 44 || Člen 30(1) do (3) || || || ||

Člen 45 || Člen 30(4) || || || ||

Člen 46 || Člen 30(3) || || || ||

Člen 47 || Člen 30(5) || || || ||

Člen 48 || Člen 30(6) in (7) || || || ||

Člen 49 || Člen 30(8) || || || ||

Člen 50 || Člen 30(9), prvi in drugi odstavek || || || ||

Člen 51 || Člen 30(9), tretji odstavek || || || ||

Člen 52 || Člen 30(10) || || || ||

Člen 53 || Člen 31 || || || ||

Člen 54 || Člen 32 || || || ||

Člen 55 || Člen 33 || || || ||

Člen 56 || Člen 34(1) || || || ||

Člen 57 || Člen 34(2), prvi odstavek Člen 34(1), točka 2, zadnji stavek || || Člen 29.4(a) || ||

Člen 58 || || || Člen 29.4(b) || ||

Člen 59 || || || Člen 29.4(b) || ||

Člen 60 || || || Člen 29.4(b) || ||

Člen 61 || Člen 34(3) in (4) || || || ||

Člen 63 || Člen 35 || || || ||

Člen 64 || Člen 36 || || || ||

Člen 65 || Člen 37 || || || ||

Člen 66(1) in (2) || Člen 38(1) in (2) || || || ||

Člen 67 || Člen 39 || || || ||

Člen 73 || Člen 52(3) || || || ||

Člen 106 || Člen 1(24) || || || ||

Člen 107 || Člen 1(1), tretji pododstavek || || || ||

Člen 108 || Člen 48(1) || || || ||

Člen 109 || Člen 48(4), prvi odstavek || || || ||

Člen 110 || Člen 48(2) do (4), drugi pododstavek || || || ||

Člen 111 || Člen 49(1) do (5) || || || ||

Člen 113(1) do (3) || Člen 49(4), (6) in (7) || || || ||

Člen 115(1) in (2) || Člen 49(8) in (9) || || || ||

Člen 116 || Člen 49(10) || || || ||

Člen 117 || Člen 49(11) || || || ||

Člen 118 || Člen 50 || || || ||

Člen 120 || Člen 51(1)(2)(5) || || || ||

Člen 121 || Člen 51(4) || || || ||

Člen 122(1) in (2) || Člen 51(6) || || Člen 29(5) || ||

Člen 125 || Člen 53(1) in (2) || || || ||

Člen 126 || Člen 53(3) || || || ||

Člen 128 || Člen 53(5) || || || ||

Člen 133(1) || Člen 54(1) || || Člen 29(7)(a) || ||

Člen 133(2) in (3) || Člen 54(2) in (3) || || || ||

Člen 134(1) || Člen 54(4), prvi odstavek || || || ||

Člen 134(2) || Člen 54(4), drugi odstavek || || || ||

Člen 135 || || || Člen 29(8) || ||

Člen 137 || Člen 55(1) in (2) || || || ||

Člen 138 || || || Člen 29(9) || ||

Člen 139 || Člen 56(1) do (3) || || || ||

Člen 140 || Člen 56(4) do (6) || || || ||

Člen 141 || Člen 56(7) || || Člen 29(10) || ||

Člen 142 || Člen 56(8) || || || ||

Člen 143 || || || Člen 29(11) || || Člen 3.10

Člen 150 || Člen 60(1) || || || ||

Člen 151 || Člen 60(2) || || || || Člen 3.10

Člen 158 || Člen 67 || || || ||

Člen 159 || Člen 68 || || || ||

Člen 160 || Člen 69 || || || ||

Priloga I || Priloga I || || || ||

Priloga I, zadnji stavek || || || || Člen 68 ||

Priloga II || Priloga II || || || ||

Priloga III || Priloga III || || || ||

Priloga IV || Priloga IV || || || ||

[1]               Bazelski odbor za bančni nadzor so ustanovili guvernerji centralnih bank skupine desetih držav G-10. Sestavljajo ga predstavniki organa, pristojnega za bonitetni nadzor bank iz naslednjih držav: Belgija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska, Švica, Združeno kraljestvo in Združene države. Evropska komisija in Evropska centralna banka sodelujeta kot opazovalki.

[2]               Kljub temu, da so ga formalno sklenili organi oblasti skupine industrijskih držav G-10 za uporabo v mednarodno aktivnih bankah, se je sporazum iz leta 1988 začel uporabljati po vsem svetu v bankah vseh velikosti in stopenj kompleksnosti.

[3]               UL S 167, 29.8.2002,

[4]               Na voljo na spleni strani Komisije - http://europa.eu.int/comm/internal_market/regcapital/index_en.htm

[5]               UL C 157, 25.5.1998, p. 13 Ö […] Õ .

[6]               Mnenje Evropskega parlamenta z dne 18. januarja 2000 (še neobjavljeno v Uradnem listu) Ö […] Õ in Sklep Sveta z dne 13. marca 2000 (še ni objavljen v Uradnem listu) Ö […] Õ.

[7]               UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[8]               UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[9]               UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[10]             UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[11]             UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[12]             UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[13]             UL L 126, 26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003

[14]             UL L 126, 26.5.2000 str. 1, nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/xx/ES (UL L, […])

[15]             UL L 3, 7.1.2004, str. 28.

[16]             UL L 372, 31.12.1986, str. 1.

[17]             UL L 193, 18.7.1983, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Ö2003/51/ES (UL L 178, 17.7.2003, str. 16.)Õ

[18]             UL L 243, 11.9.2002, str. 1.

[19]             ÖUL L 184, 17.7.1999, str. 23.Õ

[20]             UL L 275, 27.10.2000, str. 39.

[21]             UL L 141, 11.6.1993, str. 1.

[22]             UL L 222, 14.8.1978, str. 11.

[23]             UL L 35, 11.2.2003, str. 1.

[24]             Direktiva Sveta 88/627/EGS z dne 12. decembra 1988 o informacijah, ki jih je treba objaviti ob pridobitvi ali prodaji večinskega deleža v podjetju, ki kotira na borzi ( UL L 348, 17.12.1988, str. 62).

[25]             UL L 184, 6.7.2001, str. 1.

[26]             UL L 126, 12.5.1984, str. 20.

[27]             UL L 222, 14.8.1978, str. 11, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 1999/60/ES (UL L 62, 26.6.1999, str. 65).

[28]             UL L 375, 31.12.1985, str. 3, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 95/26/ES (UL L 168, 18.7.1995, str. 7).

[29]             ÖUL L 228, 16.8.1973, str. 3.Õ

[30]             ÖUL L 63, 13.3.1979, str. 1.Õ

[31]             UL L 330, 5.12.1998, str. 1.

[32]             Direktiva Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL L 141, 11.6.1993, str. 27). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 97/9/ES (UL L 84, 26.3.97, str. 22).

[33]             Vključujoč med drugim: potrošniški kredit, hipotekarni kredit, faktoring, z regresom ali brez njega, financiranje trgovinskih poslov (vključno s forfetiranjem).

[34]             UL L št. 145, 30.4.2004, str. 1

[35]             Direktiva Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij (UL L 141, 11.6.1993, str. 1). Direktiva je bila spremenjena z Direktivo 98/33/ES (UL L 204, 21.7.1998, str. 29).

[36]             Razen pri «drsečih/drsečih» enovalutnih zamenjavah obrestne mere, pri katerih se zračunajo le tekoči nadomestitveni stroški.

[37]             Pogodbe, ki ne spadajo v eno izmed petih kategorij iz te tabele, se obravnavajo kakor pogodbe na blago, razen plemenitih kovin.

[38]             Pri pogodbah, pri katerih se glavnica večkrat zamenja, se odstotki pomnožijo s številom preostalih neopravljenih plačil po pogodbi.

[39]             Pri pogodbah, ki so sestavljene za poravnavanje zapadlih zneskov glede na določene plačilne datume in v katerih so pogoji ponovno opredeljeni, tako da je tržna vrednost pogodbe na te določene datume «nič», je preostala zapadlost enaka času do naslednje ponovne opredelitve. Pri pogodbah na obrestno mero, ki izpolnjujejo ta merila in pri katerih je preostala zapadlost daljša od enega leta, odstotek ne sme biti nižji od 0,5%.

[40]             Pri pogodbah na obrestno mero lahko kreditne institucije s soglasjem svojih pristojnih organov izberejo bodisi preostalo zapadlost bodisi prvotno zapadlost.

[41]             Pri pogodbah na obrestno mero lahko kreditne institucije s soglasjem svojih pristojnih organov izberejo bodisi preostalo zapadlost bodisi prvotno zapadlost.

[42]             Razen pri «drsečih/drsečih» enovalutnih zamenjavah obrestne mere, pri katerih se zračunajo le tekoči nadomestitveni stroški.

SL

|| KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI

Bruselj, 14.7.2004

COM(2004) 486 konč.

2004/0155 (COD) 2004/0159 (COD) Zvezek II

 

Predlog

DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij.

(predložila Komisija) {SEC(2004) 921}

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

2004/0159 (COD)

Predlog

DIREKTIVA SVETA Ö EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Õ

o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij

(preoblikovana)

Ö EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA – Õ

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in zlasti prvega in tretjega stavka člena 57 Ö 47 Õ (2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[1],

v sodelovanju z Evropskim parlamentom[2],

ob upoštevanju mnenja evropskega Ekonomsko-socialnega odbora[3],

Ö ob upoštevanju mnenja Odbora regij[4], Õ

Ö v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[5], Õ

ob upoštevanju naslednjega:

ò novo

(1) Direktiva Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij[6] je bila nekajkrat znatno spremenjena. Ker so potrebne nadaljnje spremembe, jo je treba zaradi jasnosti preoblikovati.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 1 (prilagojeno)

(2) ker je temeljni Ö Eden od Õ ciljev Direktive Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev[7] Ö 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov ter o spremembi Direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[8] in o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS[9] Õ, da investicijskim družbam, ki so jih pooblastili pristojni organi matičnih držav članic in so pod njihovim nadzorom, omogoči ustanavljanje podružnic in prosto zagotavljanje storitev v drugih državah članicah;. ker tTa direktiva predvideva uskladitev pravil o pooblastitvi in opravljanje dejavnosti investicijskih družb.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 2 (prilagojeno)

(3) ker tTa direktiva ne vzpostavlja skupnih standardov za lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ investicijskih družb niti ne določa zneskov ustanovitvenega kapitala takšnih družb; ker ne Ö niti ne Õ vzpostavlja skupnega okvira za spremljanje tveganj, izhajajočih iz poslovanja navedenih družb;. ker se njene določbe nanašajo na drugo pobudo Skupnosti, katere cilj naj bi bil sprejetje usklajenih ukrepov na teh področjih;

ê 93/6/ES uvodna izjava 3 (prilagojeno)

(4) ker naj bi izbrani pristop Ö Primerno je, da se Õ vplival samo na bistveno uskladitev, ki je potrebna in zadostna za zagotovitev vzajemnega priznavanja dovoljenj in nadzornih sistemov; ker so sprejetje Ö da bi dosegli vzajemno priznavanje v okviru notranjega finančnega trga, Õ Ö je treba določiti Õ ukrepove za uskladitev opredelitve lastnih Ö virov Õ sredstev investicijskih družb, določitev zneskov njihovega ustanovitvenega kapitala in vzpostavitev skupnega okvira za spremljanje nevarnosti, ki izhajajo iz poslovanja investicijskih družb, bistveni vidiki uskladitve, potrebne za doseganje vzajemnega priznavanja v okviru notranjega finančnega trga;.

ò novo

(5) Ker države članice same ne morejo v zadostni meri doseči cilj predlaganih ukrepov, pri čemer ga je zaradi obsega in učinkov ukrepa mogoče bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena se ta direktiva omejuje na minimalne zahteve za doseganje navedenih ciljev in ne presega tistega, kar je potrebno za navedeni namen.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 4 (prilagojeno)

(6) ker jeUstrezno Ö je Õ določiti različne zneske ustanovitvenega kapitala, odvisne od obsega dejavnosti, za opravljanje katerih so investicijske družbe pooblaščene;.

ê 93/6/ES uvodna izjava 5 (prilagojeno)

(7) ker bi moralo bitiObstoječim investicijskim družbam Ö bi moralo biti Õ pod določenimi pogoji dovoljeno nadaljevanje njihovega poslovanja, čeprav ne dosegajo minimalnega zneska ustanovitvenega kapitala, določenega za nove Ö investicijske Õ družbe;.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 6 (prilagojeno)

(8) kerDržave članice lahko Ö bi morale imeti možnost, da Õ določijo strožja pravila od tistih, ki jih predvideva ta direktiva;.

ê 93/6/ES uvodna izjava 7 (prilagojeno)

ker je ta direktiva del širšega mednarodnega prizadevanja za doseganje približevanja veljavnih pravil o nadzoru nad investicijskimi družbami in kreditnimi institucijami (v nadaljevanju skupaj «institucije»);

ò novo

(9) Za nemoteno delovanje notranjega trga sta poleg zakonskih pravil potrebna tudi tesno in stalno sodelovanje ter znatno okrepljena konvergenca regulatornih in nadzorniških praks med pristojnimi organi držav članic.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 8 (prilagojeno)

ker so skupni osnovni standardi za lastna sredstva institucij temeljna značilnost notranjega trga na področju investicijskih storitev, saj lastna sredstva služijo za zagotovitev kontinuitete institucij in zaščito investitorjev;

ò novo

(10) Ker se investicijske družbe pri svojih poslih trgovanja soočajo z enakimi tveganji kot kreditne institucije, je ustrezno, da zadevne določbe Direktive 2000/12/ES na enak način veljajo tudi za investicijske družbe.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 9 (prilagojeno)

ð novo

(11) Ker si na skupnem finančnem trgu institucije, bodisi ð Lastni viri sredstev ï investicijskih družb ali kreditnih institucij, ð (v nadaljevanju skupaj "institucije") omogočajo absorpcijo izgub, ki niso pokrite z zadostnim dobičkom, za zagotovitev kontinuitete institucij in zaščito investitorjev. Lastni viri sredstev se tudi uporabljajo kot pomembno merilo za pristojne organe, predvsem pri ocenjevanju solventnosti institucij in za druge namene preudarnega ravnanja. Poleg tega si na notranjem trgu institucije ï, bodisi investicijske družbe, bodisi kreditne institucije neposredno konkurirajo druga drugi. ð Zato je zaradi krepitve finančnega sistema Skupnosti in preprečevanja izkrivljanja konkurence ustrezno določiti skupne osnovne standarde za lastne vire sredstev. ï

ê 93/6/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

ker je zato zaželeno doseči enakopravnost pri obravnavanju kreditnih institucij in investicijskih družb;

ò novo

(12) Za te namene je ustrezno, da se opredelitev lastnih virov sredstev uporabi kot podlaga v Direktivi 2000/12/ES, in da se določijo posebna dopolnilna pravila, ki upoštevajo različne sklope tržnega tveganja, povezane s kapitalskimi zahtevami.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 11 (prilagojeno)

(13) Ker sovV zvezi s kreditnimi institucijami Ö so bili Õ že določeni skupni standardi za nadzor in spremljanje Ö različnih vrst Õ kreditnih tveganj z Direktivo Sveta 89/647/EGS z dne 18. decembra 1989 o stopnji plačilne sposobnosti za kreditne institucije[10] Ö z Direktivo 2000/12/ES Õ;.

ò novo

(14) S tega vidika bi bilo treba določbe o minimalnih kapitalskih zahtevah upoštevati v povezavi z drugimi posebnimi instrumenti, ki so prav tako namenjeni usklajevanju temeljnih tehnik nadzora institucij.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 12 (prilagojeno)

(15) ker jeTreba Ö je Õ razviti skupne standarde za tveganja na trgu, ki izhajajo iz poslovanja kreditnih institucij, in določiti dopolnilni okvir za nadzor nad tveganji, ki izhajajo iz poslovanja institucij, zlasti tveganj na trgu, in podrobneje pozicijskih tveganj, tveganj neizpolnitve nasprotne stranke in valutnih tveganj;.

ê 93/6/ES uvodna izjava 13 (prilagojeno)

(16) ker jepPotrebno je uvesti Ö določiti Õ pristop "postavke trgovanja" Ö "tržne knjige" Õ , ki vključuje položaje Ö pozicije Õ v vrednostnih papirjih in ostalih finančnih instrumentih za namene trgovanja, in ki so predmet zlasti tveganj na trgu in izpostavljenosti v zvezi z določenimi finančnimi storitvami za stranke;.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 14 (prilagojeno)

(17)             ker je zaželeno, da naj bi Ö S ciljem zmanjšati upravne ovire Õ institucije z zanemarljivimi trgovinskimi posli tako v absolutnem kot relativnem pomenu, Ö naj bi te institucije Õ namesto zahtev iz prilog I in II k tej direktivi uporabile Direktivo 89/647/EG Ö [2000/12/ES] Õ;.

ê 93/6/ES uvodna izjava 15 (prilagojeno)

(18) ker je Pomembno Ö je Õ, da naj bi spremljanje tveganj izpolnitve upoštevalo obstoj sistemov z ustrezno zaščito in zmanjševanjem Ö , ki zmanjšuje Õ to tveganje;.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 16 (prilagojeno)

(19) ker morajo Institucije Ö naj bi Õ v vsakem primeru upoštevale določbe te direktive glede kritja valutnih tveganj celotnega poslovanja; Ö . Õ ker naj bi se uUvedle Ö naj bi se Õ nižje kapitalske zahteve za položaje Ö pozicije Õ v tesno soodvisnih valutah, ki so bodisi statistično potrjene bodisi izhajajo iz medvladnih sporazumov, predvsem zaradi ustanavljanja Evropske monetarne unije;.

ê 93/6/ES uvodna izjava 17 (prilagojeno)

(20) ker je v vseh institucijahoObstoj notranjih sistemov za spremljanje in nadzor tveganj sprememb obrestne mere celotnega poslovanja Ö institucij je Õ posebej pomemben način zmanjševanja takšnih tveganj; Ö . Õ ker morajo Takšne sisteme Ö naj bi nadzorovali Õ pregledati pristojni organi;.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 18 (prilagojeno)

(21) ker cilj Direktive Sveta 92/121/EGS z dne 21. decembra 1992 o spremljanju in nadzoru velikih izpostavljenosti kreditnih institucij[11] Ö Ker Direktiva [2000/12/ES] Õ ni vzpostavitev Ö ne vzpostavlja Õ skupnih pravil za spremljanje Ö in nadzor Õ velikih izpostavljenosti v dejavnostih, ki so zlasti predmet tveganj na trgu Ö , bi bilo ustrezno določiti taka pravila Õ ; ker se ta direktiva nanaša na drugo pobudo Skupnosti, ki je namenjena sprejetju potrebne uskladitve na tem področju;.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 19 (prilagojeno)

ker je treba sprejeti skupna pravila za spremljanje in nadzor velikih izpostavljenosti, ki izhajajo iz poslovanja investicijskih družb;

ò novo

(22) Operativno tveganje je pomembno tveganje, s katerim se soočajo kreditne institucije, in zahteva kritje z lastnimi viri sredstev. Ob tem je pomembno upoštevati raznolikost institucij v EU tako, da se zagotovijo različni pristopi.

ê 93/6/EGS Uvodne izjave 20 do 22 (prilagojeno)

ker so bila lastna sredstva kreditnih institucij že opredeljena v Direktivi Sveta 89/299/EGS z dne 17. aprila 1989 o lastnih sredstvih kreditnih institucij[12];

ker naj bi bila osnova za opredelitev lastnih sredstev ta opredelitev;

ker obstajajo razlogi, zaradi katerih se za namene te direktive opredelitev lastnih sredstev institucij lahko razlikuje od opredelitve iz zgoraj navedene direktive zato, da se upošteva posebne značilnosti dejavnosti, ki jih izvajajo te institucije in ki pretežno vključujejo tveganja na trgu;

ê 93/6/EGS uvodna izjava 23 (prilagojeno)

(23) ker Direktiva Sveta 92/30/EGS z dne 6. aprila 1992 o nadzoru kreditnih institucij na konsolidirani osnovi[13] Ö Direktiva [2000/12/ES] Õ določa načelo konsolidacije; Ö . Õ ker nNe vzpostavlja skupnih pravil za konsolidacijo finančnih institucij, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki so pretežno predmet tveganj na trgu;. ker se ta direktiva nanaša na drugo pobudo Skupnosti, ki je namenjena sprejetju potrebne uskladitve na tem področju;

ò novo

(24) Za zagotovitev primerne solventnosti institucij znotraj skupine, je bistveno, da se minimalne kapitalske zahteve upoštevajo na podlagi konsolidiranega finančnega stanja skupine. Za zagotovitev ustrezne razporeditve in razpoložljivosti lastnih virov sredstev znotraj skupine za namene zavarovanje investicij tam, kjer je potrebno, bi morale minimalne kapitalske zahteve veljati za posamezne institucije znotraj skupine, razen če je ta cilj možno učinkovito doseči na drugačen način.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 24 (prilagojeno)

(25) ker se Direktiva 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] se Õ ne uporablja za skupine, ki vključujejo eno ali več investicijskih družb in nobene kreditne institucije;. ker je bilo vendarle zaželeno zagotoviti Ö Zato naj se določi Õ skupni okvir za uvedbo nadzora investicijskih podjetij na konsolidirani osnovi;.

ò novo

(26) Institucije bi morale zagotoviti notranje vire sredstev, ki so glede na tveganja, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene, primerna po obsegu, kvaliteti in razporejenosti. V skladu s tem bi institucije morale imeti strategije in procese za ocenjevanje in ohranjevanje ustreznosti svojih notranjih virov sredstev.

(27) Pristojni organi naj bi ocenili ustreznost lastnih virov sredstev institucij, ob upoštevanju tveganj, katerim so slednje izpostavljene.

(28) Za učinkovito delovanje notranjega trga je bistvena znatna okrepitev konvergence pri izvajanju in uporabi določb usklajene zakonodaje Skupnosti.

(29) Iz istega razloga ter zato, da se zagotovi, da institucije Skupnosti, ki so dejavne v več državah članicah, niso nesorazmerno obremenjene zaradi neprekinjenih pristojnosti pristojnih organov posameznih držav članic za izdajanje dovoljenj in nadzor, je nujno, da se znatno okrepi sodelovanje med pristojnimi organi. V tem okviru bi bilo treba okrepiti vlogo konsolidiranega nadzornika.

(30) Da bi notranji trg deloval vedno bolj učinkovito in da bi bile državljanom Skupnosti zagotovljene primerne stopnje preglednosti, je potrebno, da pristojni organi javno in na način, ki omogoča smiselno primerjavo, razkrijejo način izvajanja te direktive.

(31) Da bi okrepili tržno disciplino in spodbujali institucije, naj izboljšajo svojo tržno strategijo, kontrolo tveganj in notranjo upravno organizacijo, bi bilo treba predvideti primerno javno razkritje institucij.

ê 93/6/EGS uvodna izjava 25 (prilagojeno)

ð novo

(32) ker bodo občasno potrebne tehnične prilagoditve za izvedbena pravila, opredeljena v tej direktivi, s čimer se bodo upoštevala nova dogajanja na področju investicijskih storitev; ker Komisija skladno s tem predlaga, da takšne prilagoditve postanejo obvezne ð Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o postopkih za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji[14] ï;

ê 93/6/EGS uvodna izjava 26

ker naj bi Svet kasneje sprejel določbo za prilagoditev te direktive tehničnemu napredku v skladu s Sklepom Sveta 87/373/EGS z dne 13. julija 1987 o določitvi postopka za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji[15]; ker naj bi medtem Svet sam na predlog Komisije izvajal takšne prilagoditve;

ê 93/6/EGS uvodna izjava 27 (prilagojeno)

ker je treba predvideti ponovni pregled te direktive v treh letih od dneva začetka njene veljavnosti zaradi pridobljenih izkušenj pri njenem izvajanju, novih dogajanj na finančnih trgih in dela upravnih organov v mednarodnih krogih; ker naj bi pregled vključeval tudi možne preglede seznama področij, ki so lahko predmet tehničnih prilagoditev;

ê 93/6/EGS uvodna izjava 28

ker sta ta direktiva in Direktiva 93/22/EGS o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev med seboj tesno povezani, da bi to, če bi začeli veljati na različna dneva, lahko pripeljalo do izkrivljanja konkurence,

ò novo

(33) Za preprečevanje motenj na trgih in zagotavljanje kontinuitete v skupnih stopnjah lastnih virov sredstev je primerno, da se predvidijo posebne prehodne ureditve.

(34) Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kot splošna načela zakonodaje Skupnosti.

(35) Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo naj bo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki predstavljajo znatno spremembo v primerjavi s predhodnimi direktivami. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodnih direktiv.

(36) Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo, ki so navedeni v delu B Priloge VIII.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Ö POGLAVJE I Õ

Ö Vsebina, področje uporabe in opredelitve Õ

Ö Oddelek 1 Õ

Ö Vsebina in področje uporabe Õ

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Člen 1

1.         Ö Ta direktiva določa zahteve kapitalske ustreznosti, ki se uporabljajo za investicijske družbe in kreditne institucije, pravila za njihov izračun in pravila za njihov bonitetni nadzor. Õ Države članice zahteve iz te direktive uporabljajo za investicijske družbe in kreditne institucije, opredeljene v členu 2.

2.         Država članica lahko investicijskim družbam in kreditnim institucijam, ki jih je pooblastila, naloži dodatne ali strožje zahteve.

ò novo

Člen 2

1.         V skladu s členi 18, 20, 28 to 32, 34 in 39 te direktive se členi 68 do 73 Direktive [2000/12/ES] smiselno uporabljajo za investicijske družbe.

Poleg tega se členi 71 do 73 Direktive [2000/12/ES] uporabljajo v naslednjih okoliščinah:

(a)     investicijska družba ima kot matično podjetje matično kreditno institucijo v eni od držav članic;

(b)     kreditna institucija ima kot matično podjetje matično investicijsko družbo v eni od držav članic;

Če ima finančni holding kot hčerinsko podjetje tako kreditno institucijo kot investicijsko družbo, se za kreditno institucijo uporabljajo zahteve na podlagi konsolidiranega finančnega stanja finančnega holdinga.

ê 93/6/EGS člen 7 (1) in (2) (prilagojeno)

Člen 7

Splošna načela

1.         Kapitalske zahteve iz členov 4 in 5 za institucije, ki niso ne matična ne hčerinska podjetja, se uporabljajo za vsako institucijo posebej.

2.         Zahteve iz členov 4 in 5 za:

– vsako institucijo, ki ima kot hčerinsko podjetje kreditno institucijo v smislu Direktive 92/30/EGS, investicijsko podjetje ali drugo finančno institucijo, ali je v takšnem gospodarskem subjektu soudeležena, in

– vsako institucijo, katere matično podjetje je finančni holding

se uporabljajo na konsolidirani osnovi v skladu z metodami iz zgoraj navedene direktive in odstavkov 7 do 14 tega člena.

ê 93/6/EGS člen 7 (3) (prilagojeno)

è1 2004/xx/ES člen 1

ð novo

2.         Če skupina iz odstavka 2 Ö odstavka 1 Õ ne vključuje kreditne institucije, se uporabi Direktiva 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ v skladu z naslednjimi prilagoditvami:

– finančni holding pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so izključno ali pretežno investicijske družbe ali druge finančne institucije, med katerimi je najmanj ena investicijska družba, in ki ni mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu[16],

– mešani holding pomeni matično podjetje, ki ni finančni holding ali investicijska družba ali mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES, katerega hčerinska podjetja zajemajo najmanj eno investicijsko družbo,

– -         pristojni organi pomenijo nacionalne organe, ki so z zakonom ali podzakonskim aktom pooblaščeni za nadzorovanje investicijskih družb,

– drugi pododstavek člena 3(5) Direktive 92/30/EGS se ne uporablja,

ð (a) vsako sklicevanje na kreditne institucije se nadomesti s sklicevanjem na investicijske družbe; ï

(b)     v členih 4 Ö 125 Õ (1) in (2) in 7 Ö 140 (2) Õ (5) Direktive 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ se vsako sklicevanje na Ö druge člene Õ Direktive 77/780/EGS Ö [2000/12/ES] Õ Örazlaga kotÕ nadomesti s sklicevanjem na Direktivo 93/22/EGS Ö 2004/39/ES Õ ;

(c)     za namene člena 3 (9) in 8 Ö 39(3) Õ Direktive 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ se sklicevanje na è1 Evropski odbor za bančništvo ç Ö razume kot Õ nadomesti s sklicevanjem na Svet in Komisijo;

(d)     Ö z odstopanjem od člena 140(1) Direktive [2000/12/ES], če skupina ne vključuje kreditne institucije, Õ prvi stavek Ö navedenega Õ člena 7 Ö se Õ nadomesti z naslednjim: "Če investicijska družba, finančni holding ali mešani holding nadzoruje eno ali več hčerinskih podjetij, ki so zavarovalne družbe, pristojni organi in organi, pooblaščeni za izvajanje naloge nadzorovanja zavarovalnih družb, tesno sodelujejo."

ê 93/6/EGS člen 7 (4)

4. Pristojni organi, ki imajo nalogo, da nadzorujejo skupine iz odstavka 3 na konsolidirani osnovi, lahko do nadaljnje uskladitve nadzora takšnih skupin na konsolidirani osnovi in če to opravičujejo okoliščine, oprostijo te obveznosti, pod pogojem, da vsaka investicijska družba v takšni skupini:

(i)           uporablja opredelitev lastnih sredstev iz odstavka 9 Priloge V;

(ii)          izpolnjuje zahteve iz členov 4 in 5 na posamezni osnovi;

(iii)         vzpostavi sisteme za spremljanje in nadzor virov kapitala in financiranja vseh preostalih finančnih institucij skupine.

ê 93/6/ES člen 7 (5) in (6) (prilagojeno)

5. Pristojni organi zahtevajo, da jih investicijske družbe v skupini, kateri je bila priznana oprostitev obveznosti iz odstavka 4, obvestijo o vseh tveganjih, vključno s tistimi, ki so povezani s sestavo in viri njihovega kapitala in financiranja, ki bi lahko oslabili njihove finančne položaje, vključno s tistimi, ki so povezani s sestavo in viri njihovega kapitala in financiranja. Če pristojni organi nato ocenijo, da finančni položaji teh investicijskih družb niso ustrezno zaščiteni, od njih zahtevajo, da sprejmejo ukrepe, ki po potrebi vključujejo tudi omejitve prenosa kapitala od teh družb na subjekte skupine.

6. Če pristojni organi izvzamejo celotno skupino, vključno s podjetji, ki se ne nahajajo na ozemlju države članice od obveznosti nadzora na konsolidirani osnovi iz odstavka 4, sprejmejo druge ustrezne ukrepe za spremljanje tveganj oziroma velikih izpostavljenosti

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Oddelek 2 Õ

OPREDELITVE

ê 93/6/EGS člen 2 (1) (prilagojeno)

ð novo

Člen 3

1.         V tej direktivi ð se uporabljajo naslednje opredelitve: ï

(a)1. kreditne institucije Ö pomenijo kreditne institucije, opredeljene v členu 4(1) Direktive [2000/12/ES]; Õ vse institucije, ki ustrezajo opredelitvi iz prve alinee člena 1 Prve direktive Sveta (77/780/EGS) z dne 12. decembra 1977 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[17], 2 za katere veljajo zahteve iz Direktive 89/647/EGS;

ê 2004/39/ES člen 67.2 (prilagojeno)

ð novo

(b)     investicijske družbe pomenijo vse institucije, ki ustrezajo opredelitvi iz Ö kakor so opredeljene v členu 4(1) Direktive 2004//39/ES Õ Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov, za katere veljajo zahteve, določene z isto Ö navedeno Õ direktivo, z izjemo:

(a)(i)  kreditnih institucij;

(b)(ii) lokalnih družb opredeljenih pod številko 20 Ö točko (p) odstavka 1 tega člena Õ, in

(c)(iii)   družb, ki ð so ï zgolj ð pooblaščene za opravljanje storitve investicijskega svetovanja in/ali ï sprejemajo in posredujejo naročila investitorjev, brez posedovanja denarja ali vrednostnih papirjev strank, in ki zaradi tega ne morejo stopiti v dolžniško razmerje s svojimi strankami;

ê 93/6/EGS člen 2(3) to (4) (prilagojeno)

3. (c) institucije pomenijo kreditne institucije in investicijske družbe;

4. (d) priznane investicijske družbe tretje države pomenijo družbe, Ö ki izpolnjujejo naslednje pogoje: Õ

Ö (i)   družbe, Õ ki bi, če bi bile ustanovljene znotraj Skupnosti, spadale v okvir opredelitve investicijske družbe;

Ö (ii)  družbe, Õ opredeljene pod številko 2, ki so pooblaščene v tretji državi;

Ö (iii) družbe, Õ in za katere veljajo pravila, ki so pred pristojnimi organi vsaj tako stroga kot tista, določena v tej direktivi;

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

ð novo

5. (e) finančni instrumenti pomenijo instrumente iz oddelka B Priloge k Direktivi 93/22/EGSð instrumente, ki eni stranki prinašajo finančno terjatev, drugi stranki pa finančno obveznost ali lastniški instrument ï;

ê 93/6/EGS člen 2(6) (7) (prilagojeno)

ð novo

6.           postavke trgovanja institucije so sestavljene iz:

(a)     lastnih položajev v finančnih sredstvih, borznem blagu in izvedenih finančnih sredstvih na borzno blago, ki jih ima institucija zaradi ponovne prodaje in/ali jih je institucija pridobila z namenom v kratkem roku zaslužiti na račun dejanskih in/ali pričakovanih razlik med njihovo prodajno in nakupno ceno, ali na račun drugih sprememb cene ali obrestne mere in pozicij v finančnih instrumentih, borznem blagu in izvedenih finančnih sredstvih na borzno blago, iz naslova simultane prodaje oziroma nakupa za lasten račun, ali položajev, za namen varovanja pred tveganji drugih elementov postavk trgovanja;

(b)     izpostavljenosti zaradi neporavnanih terjatev iz poslov trgovanja, brezplačnih izročitev in OTC izvedenih finančnih sredstev iz odstavkov 1, 2, 3 in 5 Priloge II, izpostavljenosti iz sklenjenih pogodb o prodaji in povratnem odkupu ter o posoji vrednostnih papirjev in borznega blaga, ki temelji na vrednostnih papirjih in borznem blagu iz postavk trgovanja opredeljenih v točki (a) iz odstavka 4 Priloge II, tistih izpostavljenosti iz naslova sklenjenih pogodb o odkupu in povratni prodaji ter izposoji vrednostnih papirjev in borznega blaga iz istega odstavka, če to odobrijo pristojni organi, in ki ustrezajo pogojem (i), (ii), (iii) in (v) ali pogojema (iv) in (v), kot sledi:

(i)      izpostavljenost se vrednoti dnevno glede na stanje na trgu v skladu s postopki iz Priloge II;

(ii)     zavarovanje se prilagaja večjim spremembam vrednosti vrednostnih papirjev ali borznega blaga, ki so vključeni v pogodbo ali transakcijo, v skladu s pravilom sprejemljivim za pristojne organe;

(iii)    pogodba ali transakcija zagotavlja avtomatično in takojšnje pobotanje terjatev institucije s terjatvami nasprotne stranke v primeru stečaja slednje;

(iv)    pogodba ali transakcija je medpodročna;

(v)     takšne pogodbe ali transakcije so predmet sprejete in ustrezne uporabe in navidezne transakcije, zlasti tiste, ki niso kratkoročne narave, se izključijo;

(c)     drugih izpostavljenosti institucije, ki izvirajo iz nadomestil, provizij, obresti, dividend in kritij iz trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na organiziranem trgu (borzi) in ki so neposredno povezane s postavkami trgovanja iz odstavka 6 Priloge II.

              Posebne postavke se vključijo ali izključijo iz postavk trgovanja v skladu z objektivnimi postopki, ki po potrebi vključujejo računovodske standarde v zadevni instituciji, pri čemer so takšni postopki in njihovo dosledno izvajanje predmet revizije s strani pristojnih organov.

ê 93/6/EGS člen 2(7) (prilagojeno)

7.           matično podjetje, hčerinsko podjetje in finančna institucija so opredeljeni v skladu s členom 1 Direktive 92/30/EGS;

ê 93/6/EGS člen 2(8) (prilagojeno)

8.           finančni holding pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so izključno ali pretežno kreditne institucije, investicijske družbe ali druge finančne institucije, od katerih je najmanj ena kreditna institucija ali investicijska družba;

ò novo

(f)     matična investicijska družba v državi članici pomeni investicijsko družbo, ki ima kot hčerinsko družbo institucijo ali finančno institucijo ali delež v taki instituciji, in ki sama ni hčerinska družba druge institucije z dovoljenjem za opravljanje storitev v isti državi članici, ali finančni holding, ustanovljen v isti državi članici, in v kateri nima deleža nobena druga institucija z dovoljenjem za opravljanje storitev v isti državi članici;

(g)     matična investicijska družba EU pomeni matično investicijsko družbo v državi članici, ki ni hčerinska družba druge institucije z dovoljenjem za opravljanje storitev v kateri koli državi članici, ali finančni holding, ustanovljen v kateri koli državi članici, in v kateri nima deleža nobena druga institucija z dovoljenjem za opravljanje storitev v kateri koli državi članici;

ê 93/6/EGS člen 2 (9) (prilagojeno)

9.           uteži za tehtanje tveganj pomenijo stopnje kreditnega tveganja, ki velja za ustrezne nasprotne stranke v skladu z Direktivo 89/647/EGS. Vendar pa se za sredstva, sestavljena iz terjatev do in drugih izpostavljenosti do investicijskih družb ali priznanih investicijskih družb tretjih držav ter kreditna tveganja iz poslovanja priznanih klirinških družb in borz, dodeli ista utež, kot je dodeljena, če je ustrezna nasprotna stranka kreditna institucija;

ê 98/33/ES člen 3.1 (prilagojeno)

10(h) izvedena finančna sredstva, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) pomeni izvenbilančne postavke, Ö ki spadajo v seznam Priloge IV k Direktivi [2000/12/ES], razen postavk, katerim se dodeli vrednost izpostavljenosti nič v skladu z odstavkom 2 Priloge III navedene direktive; Õ za katere se v skladu s prvim pododstavkom člena 6(3) Direktive 89/647/EGS uporabljajo metode iz Priloge II k navedeni direktivi;

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

11.(i) organizirani trg pomeni trg, ki ustreza opredelitvi iz člena 1(13) Direktive 93/22/EGS; Ö opredeljen v členu 4(14) Direktive 2004/39/ES Õ;

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

12.         postavke kvalificiranih izdajateljev pomenijo dolge in kratke položaje v sredstvih iz člena 6 (1)(b) Direktive 89/647/EGS in dolžniških finančnih instrumentih, ki so jih izdale investicijske družbe ali priznane investicijske družbe tretje države. Pomenijo tudi dolge in kratke položaje v dolžniških instrumentih, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: prvič, takšni instrumenti morajo kotirati na vsaj enem urejenem trgu v državi članici ali na borzi v tretji državi, pod pogojem, da je borza priznana s strani pristojnih organov države članice; in drugič, da obe veljata za dovolj likvidni in da sta zaradi plačilne sposobnosti izdajatelja predmet stopnje stečajnega tveganja, ki je primerljiva z ali nižja od tiste, ki velja za sredstva iz člena 6(1)(b) Direktive 89/647/EGS; način ocenjevanja finančnih instrumentov je predmet nadzora pristojnih organov, ki ovržejo presojo institucije, če menijo, da so zadevni finančni instrumenti predmet previsoke stopnje stečajnega tveganja, da bi bili postavke kvalificiranih izdajateljev.

              Ne glede na zgoraj navedeno in do nadaljnje uskladitve imajo pristojni organi pooblastilo, da med postavke kvalificiranih izdajateljev prištevajo instrumente, ki so dovolj likvidni in ki so zaradi plačilne sposobnosti izdajatelja predmet stečajnega tveganja, ki je primerljivo ali nižje od stečajnega tveganja sredstev iz člena 6(1)(b) Direktive 89/647/EGS. Stečajno tveganje, ki je povezano s takšnimi instrumenti, sta na takšnem nivoju morali oceniti vsaj dve agenciji za ocenjevanje kreditne sposobnosti, priznani s strani pristojnih organov, ali vsaj ena takšna agencija, v kolikor jih ocena katere koli druge agencije za ocenjevanje kreditne sposobnosti ne uvrsti pod takšno raven.

              Pristojni organi lahko pogoj iz predhodnega stavka opustijo, če ga, na primer, zaradi značilnosti trga, izdajatelja, izdaje ali določenih kombinacij teh značilnosti ocenijo kot neustreznega.

              Nadalje pristojni organi od institucij zahtevajo, da za instrumente, ki kažejo posebno tveganje zaradi nezadostne plačilne sposobnosti izdajalca ali likvidnosti, uporabijo najvišjo utež iz Tabele 1 odstavka 14 Priloge I.

              Pristojni organi vsake države članice redno predložijo Svetu in Komisiji informacije o načinih ocenjevanja postavk kvalificiranih izdajateljev, zlasti načinov, uporabljenih za ocenitev stopnje likvidnosti izdaje in plačilne sposobnosti izdajatelja;

13.         postavke brez posebnih tveganj pomenijo dolge in kratke izpostavljenosti v sredstvih iz člena 6(1)(a) Direktive 89/647/EGS in tiste, za katere je bila dodeljena utež 0 % iz člena 7 iste direktive;

ê 93/6/EGS člen 2 (14) (prilagojeno)

14.(j) zamenljivi vrednostni papir pomeni vrednostni papir, ki se lahko po izbiri imetnika zamenja za drugi vrednostni papir, ponavadi delnico izdajatelja;

ê 98/31/ES člen 1.1(b) (prilagojeno)

15.(k)  "nakupni bon" pomeni vrednostni papir, ki imetniku daje pravico, da do dne ali na dan zapadlosti nakupnega bona po vnaprej določeni ceni kupi osnovno sredstvo listine. Poravnava se lahko izvede bodisi z izročitvijo osnovnega sredstva bodisi z gotovinskim plačilom;

16. (l)            "financiranje zalog" pomeni položaje Ö pozicije Õ , ko se zaloge terminsko prodajo in se stroški financiranja vežejo do dne terminske prodaje;

ê 98/31/ES člen 1.1(c) (prilagojeno)

17.(m) "pogodba o prodaji in povratnem odkupu" in "pogodba o odkupu in povratni prodaji" pomenita Ö pomenita Õ vsako pogodbo, s katero institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali borzno blago ali zajamčene pravice, vezane na lastništvo vrednostnih papirjev ali borznega blaga, če to jamstvo izda priznana borza, s pravicami do vrednostnih papirjev in borznega blaga in če dogovor ne dopušča instituciji, da bi prenesla ali zastavila določen vrednostni papir ali določeno borzno blago več kot eni nasprotni stranki hkrati, pod obvezo, da jih ponovno odkupi - (ali nadomestne vrednostne papirje ali borzno blago iste vrste) - po določeni ceni na določen dan v prihodnosti, ali ki bo določen s strani prenosnika, pri čemer gre v primeru institucije, ki prodaja vrednostne papirje ali borzno blago za pogodbo o prodaji in povratnem nakupu, in v primeru institucije, ki kupuje vrednostne papirje, za pogodbo o odkupu in povratni prodaji;

ê 93/6/EGS člen 2(17) 2. odstavek

              Pogodba o odkupu in povratni prodaji se obravnava kot medpodročna transakcija, če za nasprotno stranko velja usklajen nadzor na ravni Skupnosti ali če kreditna institucija spada v Cono A, kot določa Direktiva 89/647/EGS ali če je investicijsko podjetja iz tretje države priznano ali če je sporazum sklenjen s priznano klirinško družbo ali borzo;

ê 98/31/ES člen 1.1(d) (prilagojeno)

18.(n)            "posoja vrednostnih papirjev" ali borznega blaga in "izposoja vrednostnih papirjev ali borznega blaga" pomenita Ö pomenita Õ transakciji, pri kateri institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali borzno blago ob pridobitvi ustreznega zavarovanja in kjer se izposojevalec zaveže vrniti enakovredne vrednostne papirje ali enakovredno borzno blago na dogovorjen dan v prihodnosti ali na zahtevo prenosnika, pri čemer gre s strani institucije, ki prenaša vrednostne papirje ali borzno blago za posojo vrednostnih papirjev ali borznega blaga, in s strani institucije, na katero se ti prenesejo, za izposojo vrednostnih papirjev ali borznega blaga;

ê 98/31/ES člen 1.1(d)

              Izposoja vrednostnih papirjev ali borznega blaga se šteje za medpodročno transakcijo, če za nasprotno stranko velja usklajen nadzor na ravni Skupnosti ali če kreditna institucija spada v Cono A, kakor to določa Direktiva 89/647/EGS, ali če je priznana investicijska družba iz tretje države ali če je transakcija sklenjena s priznano klirinško družbo ali borzo;

ê 93/6/EGS člen 2(19) (prilagojeno)

19.(o)            klirinški član pomeni člana borze ali klirinške družbe, ki je v neposrednem pogodbenem odnosu z osrednjo nasprotno stranko (tržni garant); neklirinški člani morajo poslovati prek klirinškega člana;

ê 93/6/EGS člen 2(20) (prilagojeno)

ð novo

20.(p)            lokalna družba pomeni družbo, ki posluje zgolj na lasten račun ð na trgih ï s finančnimi terminskimi pogodbami ali opcijami na borzið ali z drugimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter na gotovinskih trgih izključno z namenom varovanja pred tveganji na trgih izvedenih finančnih instrumentov, ali ki poslujeï za račune drugih članov iste borzeð teh trgov ï ali katerim določa ceno in za katero jamčijo klirinški člani isteih borze ð trgov, če ï Oodgovornost za zagotavljanje izvajanja sklenjenih pogodb takšneih družbe mora prevzeti Ö prevzamejo Õ klirinški člani isteih borze ð trgov; ï , in takšne pogodbe se morajo upoštevati pri izračunavanju skupnih kapitalskih zahtev klirinškega člana, samo če so pozicije lokalne družbe v celoti ločene od pozicij klirinškega člana;

ê 93/6/EGS člen 2(21)

21.(q)            delta pomeni pričakovano spremembo cene opcije kot dela majhne spremembe cene osnovnega finančnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša;

ê 93/6/EGS člen 2(22) (prilagojeno)

22.         za namene odstavka 4 Priloge I dolgi položaj pomeni položaj, v kateri je institucija fiksirala obrestno mero, ki jo bo prejela enkrat v prihodnosti, in kratki položaj pomeni položaj, v kateri je fiksirala obrestno mero, ki jo bo enkrat v prihodnosti plačala;

ê 93/6/EGS člen 2(23) (prilagojeno)

23.(r) lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ pomenijo lastna sredstva, opredeljena Ö lastni viri sredstev, opredeljeni Õ v Direktivi 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ. Ta opredelitev se lahko v posebnih okoliščinah iz Priloge V spremeni;

ê 93/6/ES člen 2 (24) in (25) (prilagojeno)

24.       ustanovitveni kapital pomeni postavki 1 in 2 člena 2(1) Direktive 89/299/EGS;

25        prvotna lastna sredstva pomenijo vsoto postavk 1, 2 in 3, od katere odštejemo vsoto postavk 9, 10 in 11 člena 2(1) Direktive 89/299/EGS;

ê 93/6/EGS člen 2 (26) (prilagojeno)

26.(s) kapital pomeni lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ ;.

ê 93/6/EGS člen 2(27) (prilagojeno)

27.     modificirano trajanje se izračuna z uporabo formule iz odstavka 26 Priloge I.

ò novo

Za namene uporabe nadzora na konsolidirani osnovi izraz investicijska družba vključuje priznane investicijske družbe tretje države.

Za namene točke (e) prvega pododstavka finančni instrumenti vključujejo tako osnovne finančne instrumente ali denarne instrumente kot izvedene finančne instrumente, katerih vrednost je vezana na ceno osnovnega finančnega instrumenta ali tečaj ali indeks ali ceno druge osnovne postavke, in vključuje najmanj instrumente, navedene v oddelku C Priloge I Direktive 2004/39/ES.

ê 93/6/EGS člen 2 (7) in (8) (prilagojeno)

2.         Ö Izrazi Õ"matično podjetje", "hčerinsko podjetje", Ö "upravljanje sredstev" Õ in "finančna institucija" so Ö zajemajo podjetja, Õ opredeljenia v skladu s Ö kot taka v členu 4 Õ členom 1 Direktive 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ .

Ö Izrazi Õ "finančni holding", Ö "matični finančni holding v državi članici", “matični finančni holding EU" in "podjetje za pomožne storitve"Õ pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so izključno ali pretežno kreditne institucije, investicijske družbe ali druge finančne institucije, od katerih je najmanj ena kreditna institucija ali investicijska družba Ö zajemajo podjetja, opredeljena kot taka v členu 4 Direktive [2000/12/ES], pri čemer se vsako sklicevanje na kreditne institucije razume kot sklicevanje na institucije. Õ

ò novo

3.         Za namene uporabe Direktive [2000/12/ES] za skupine, zajete v členu 2(1), ki ne vključujejo kreditne institucije, se uporabljajo naslednje opredelitve:

ê 2002/87/ES člen 26 (prilagojeno)

1.(a)  "finančni holding" pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so izključno ali pretežno investicijske družbe ali druge finančne institucije, med katerimi je najmanj ena investicijska družba, in ki ni mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES[18] Evropskega parlamenta in Sveta;

2. (b) "mešani holding" pomeni matično podjetje, ki ni finančni holding ali investicijska družba ali mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES, katerega hčerinska podjetja zajemajo najmanj eno investicijsko družbo;

3. (c) “pristojni organi” pomenijo nacionalne organe, ki so z zakonom ali podzakonskim aktom pooblaščeni za nadzorovanje investicijskih družb.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö POGLAVJE II Õ

USTANOVITVENI KAPITAL

ê 93/6/EGS člen 2(24) (prilagojeno)

Člen 4

1. Začetni kapital pomeni Ö točki (a) in (b) Õ postavki 1 in 2 člena Ö 57 Õ 2(1) Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ.

ê 93/6/EGS člen 3(1) in (2) (prilagojeno)

Člen 5

1.         Investicijske družbe, Ö ki ne poslujejo s finančnimi instrumenti za lasten račun ali prevzemajo izdaje finančnih instrumentov z obveznostjo nakupa, vendar Õ ki upravljajo z denarjem strank in/ali vrednostnimi papirji in ki ponujajo eno ali več izmed naslednjih storitev, imajo ustanovitveni kapital v višini 125000 ekujev Ö EUR Õ :

(a)     sprejemanje in prenos naročil vlagateljev za finančne instrumente;

(b)     izvedba naročil vlagateljev za finančne instrumente;

(c)     upravljanje posameznih portfeljev naložb v finančnih instrumentih.

pod pogojem, da se ne ukvarjajo s finančnimi instrumenti za lasten račun ali prevzemajo izdaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa.

Posedovanje položajev, ki ne izhajajo iz postavk poslovanja, v finančnih instrumentih za namen investiranja lastnih sredstev se ne šteje za opravljanje storitev iz odstavka 1 ali storitev iz odstavka 2.

2.         Pristojni organi lahko investicijski družbi, ki izvaja naročila investitorjev za finančne instrumente, dovolijo, da ima takšne instrumente na lasten račun, če Ö so izpolnjeni naslednji pogoji Õ :

(a)     takšni položaji Ö takšne pozicije Õ nastanejo zgolj kot posledica neuspeha družbe, da popolnoma natančno izpolni naročila investitorjev,;

(b)     jeskupna tržna vrednost vseh takšnih položajev Ö pozicij Õ Ö je Õ predmet praga, ki znaša 15 % ustanovitvenega kapitala družbe,;

(c)     družba izpolnjuje zahteve iz Ö , določene v Õ členovih 18, 20 in 28,; in

(d)     so takšni položaji Ö takšne pozicije Õ Ö so Õ po naravi naključni in začasni ter strogo omejeni na čas, ki je potreben za izvedbo transakcije.

Posedovanje položajev Ö pozicij Õ, ki ne izhajajo iz postavk poslovanja, v finančnih instrumentih za namen investiranja lastnih Ö virov Õ sredstev se ne šteje za opravljanje storitev iz odstavka 1 ali storitev iz odstavka 3.

3.2       Države članice lahko znižajo znesek iz odstavka 1 na 50000 ekujev Ö EUR Õ, če družba ni pooblaščena za upravljanje z denarjem ali vrednostnimi papirji strank, za opravljanje storitev na lasten račun ali izvedbo izdaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa.

ê 93/6/EGS člen 3(3) (prilagojeno)

3. Vse druge investicijske družbe imajo ustanovitveni kapital v višini 730000 ekujev.

ê 2004/39/ES člen 67(2) (prilagojeno)

Člen 6

4. Družbe iz točke (b) člena 2(2) Ö Lokalne družbe Õ imajo ustanovitveni kapital 50.000 EUR v kolikor uživajo svobodo ustanavljanja ali opravljanja storitev Ö , določenih v Õ skladu s členih 31 ali 32 Direktive 2004/39/ES.

ê 2004/39/ES člen 67 (3) (prilagojeno)

Člen 7

Do revizije Direktive 93/6/EGS, morajo dDružbe iz točke (b)(iii) člena 2 Ö 3 Õ (1) Ö morajo Õ imeti:

(a)          ustanovitveni kapital 50.000 EUR;

(b)          zavarovanje poklicne odgovornosti, ki velja za celo ozemlje Skupnosti, ali kakšno drugo primerljivo jamstvo proti odgovornosti za poklicno malomarnost, ki pomeni vsaj 1.000.000 EUR za vsak zahtevek in skupaj 1.500.000 EUR na leto za vse zahtevke;

(c)          kombinacijo ustanovitvenega kapitala in zavarovanja poklicne odgovornosti v obliki, ki omogoča stopnjo kritja, enakovredno točkam (a) ali (b).

Komisija periodično revidira zneske iz tega odstavka, da bi upoštevala spremembe evropskega indeksa cen življenjskih potrebščin, kakor ga objavlja Eurostat, v skladu in hkrati s prilagoditvami po členu 4(7) Direktive 2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta[19] (*)

Ö Člen 8 Õ

Če je investicijska družba iz točke b(iii) člena 2 Ö 3 Õ (1) registrirana tudi v skladu z Direktivo 2002/92/ES, mora izpolnjevati zahteve iz člena 4(3) navedene direktive in mora poleg tega imeti:

(a)          ustanovitveni kapital 25.000 EUR;

(b)          zavarovanje poklicne odgovornosti, ki velja za celo ozemlje Skupnosti, ali kakšno drugo primerljivo jamstvo proti odgovornosti za poklicno malomarnost, ki pomeni vsaj 500.000 EUR za vsak zahtevek in skupaj 750.000 EUR na leto za vse zahtevke;

(c)          kombinacijo ustanovitvenega kapitala in zavarovanja poklicne odgovornosti v obliki, ki omogoča stopnjo kritja, enakovredno točkam (a) ali (b).

ê 93/6/EGS člen 3(3) (prilagojeno)

Člen 9

Vse druge investicijske družbe imajo ustanovitveni kapital v višini 730000 ekujev Ö EUR Õ .

ê 93/6/EGS člen 3(5) to (8) (prilagojeno)

Člen 10

1.         Ö Z odstopanjem od členov 5(1), 5(3), 6 in 9, Õ Ne glede na odstavke 1 do 4 države članice lahko še naprej izdajajo pooblastila investicijskim družbam in družbam iz Ö člena 6 Õ odstavka 4, ki so obstajala pred Ö 31. decembrom 1995 Õ začetkom veljavnosti te direktive, in katerih lastna sredstva so manjša Ö lastni viri sredstev so manjši Õ od nivoja ustanovitvenega kapitala, ki je zanje določen v Ö členih 5(1), 5(3), 6 in 9 Õ odstavkih 1 do 4.

Lastna sredstva Ö Lastni viri sredstev Õ takšnih družb ne smejo pasti pod najvišjo referenčno stopnjo, izračunano po dnevu uradnega obvestila o tej dDirektivi Ö 1993/6/EGS Õ. Referenčna stopnja je povprečna dnevna stopnja lastnih Ö virov Õ sredstev, izračunana za obdobje šestih mesecev pred dnem izračuna. Referenčna stopnja se izračuna vsakih šest mesecev za ustrezno predhodno obdobje.

2.         Če nadzor družbe iz odstavka 5Ö 1 Õ prevzame fizična ali pravna oseba, ki ni oseba, ki jo je predhodno nadzorovala, morajo lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ te družbe doseči najmanj stopnjo, ki je zanjo določena v Ö členih 5(1), 5(3), 6 in 9 Õ odstavkih 1 do 4, razen v naslednjih razmerah:

(i)         v primeru prvega prenosa z dedovanjem po Ö 31. decembru 1995 Õ uporabi te direktive z odobritvijo pristojnih organov za največ 10 let po tem prenosu.;

(ii)          v primeru spremembe sestave partnerstva, če vsaj eden od družbenikov na dan začetka veljavnosti te direktive ostaja v partnerstvu, za največ 10 let po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

3.         V nekaterih posebnih okoliščinah in ob soglasju pristojnih organov v primeru združitve dveh ali več investicijskih družb in/ali družb iz Ö člena 6 Õ odstavka 4 pa ni potrebno, da lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ družbe, nastale z združitvijo, dosežejo stopnjo iz odstavkov 1 do 4Ö členov 5(1), 5(3), 6 in 9 Õ. Vendar pa v vsakem obdobju, v katerem niso bile dosežene stopnje iz odstavkov 1 do 4 Ö členov 5(1), 5(3), 6 in 9 Õ, lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ nove družbe ne smejo pasti pod skupna lastna sredstva Ö skupne lastne vire sredstev Õ združenih družb ob njihovi združitvi.

4.         Lastna sredstva Ö Lastni viri sredstev Õ investicijskih družb in družb iz odstavka 4Ö člena 6 Õ ne smejo pasti pod stopnjo iz odstavkov 1 do 5 in 7 Ö členov 5(1), 5(3), 6, 9, 10(1) in 10(3)Õ.

Če pa se to zgodi, lahko pristojni organi, kjer to opravičujejo okoliščine, takšnim družbam odobrijo omejeno obdobje, da popravijo nastale razmere ali prenehajo opravljati svoje dejavnosti.

ò novo

POGLAVJE III

TRŽNA KNJIGA

Člen 11

1.         Tržna knjiga institucije zajema vse pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki so namenjene trgovanju ali varovanju drugih elementov v okviru tržne knjige, ki morajo biti prosti vseh bremen, da se lahko z njimi prosto trguje, ali za katere obstaja možnost varovanja pred tveganji.

2.         Pozicije za namene trgovanja so tiste kratkoročne pozicije, ki jih institucija ima za ponovno prodajo in/ali katerih namen je ustvariti zaslužek od dejanskih ali pričakovanih kratkoročnih sprememb med nakupno in prodajno ceno ali od drugih sprememb cene ali obrestne mere. Izraz "pozicije" zajema lastne pozicije, pozicije, ki izhajajo iz servisiranja strank, in vzdrževanje trga.

3.         Namen trgovanja se dokaže na podlagi strategij, politik in postopkov, ki jih vzpostavi institucija za upravljanje pozicije ali portfelja v skladu z delom A priloge VII.

4.         Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in nadzore za upravljanje svoje tržne knjige v skladu z delom B Priloge VII.

5.         V tržno knjigo se lahko vključijo notranja varovanja pred tveganji; v tem primeru se uporablja del C Priloge VII.

ò novo

POGLAVJE IV

LASTNI VIRI SREDSTEV

ê 93/6/EGS člen 2 (25) (prilagojeno)

Člen 12

Prvotna lastna sredstva Ö Prvotni lastni viri sredstev Õ pomenijo vsoto postavk 1, 2 in Ö točk (a) do (c) Õ, od katere odštejemo vsoto postavk 9, 10 in 11 Ö točk (i) do (k) Õ člena 2(1) Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ.

ò novo

Komisija najpozneje do 1. januarja 2009 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ustrezen predlog za spremembo tega poglavja.

ê 93/6/EGS Priloga V prvi in drugi pododstavek (prilagojeno)

ð novo

Člen 13

1.         ð V skladu z odstavki 2 do 5 tega člena in členi 14 do 17 ï se Lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ investicijskih družb in kreditnih institucij se opredelijo Ö določijo Õ v skladu z Direktivo 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ .

Poleg tega se prvi pododstavek uporablja tudi za investicijske družbe, ki nimajo ene izmed pravnih oblik iz člena 1(1) Četrte direktive Sveta 78/660/EGS.

ê 93/6/EGS Priloga V (1) 2. pododstavek (2) to (5) (prilagojeno)

è1 98/31/ES člen 1.7 in Priloga 4(a) (b)

2.         è1 Ne glede na odstavek Ö Z odstopanjem od odstavka Õ 1, lahko pristojni organi tistim institucijam, ki so obvezane zadostiti zahteve za lastna sredstva iz Ö členov 21 in 28 do 32 ter Õ iz Prilog I, II, III, IV, VI, VII in VIII Ö in III do VI Õ dovolijo uporabo alternativne opredelitve zgolj za izpolnjevanje teh kapitalskih zahtev Ö določitve Õ za lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ . ç Noben del tako pridobljenih lastnih Ö virov Õ sredstev se ne sme istočasno uporabiti za izpolnjevanje drugih zahtev za lastna sredstva.

Ta alternativna opredelitev Ö določitev Õ vsebuje naslednje postavke (a), (b) in (c) minus postavka (d), z vključitvijo naslednjih postavk (a), (b) in (c) minus postavka (d), pri čemer je odštetje te postavke prepuščeno presoji pristojnih organov:

(a)     lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ iz Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, med katera nistao vključenie zgolj postavki (12) Ö točke (l) do (p) Õ in (13) člena 2(1) Ö 57 Õ iste direktive, za tiste investicijske družbe, ki morajo odšteti postavko (d) tega odstavka od vsote postavk (a), (b) in (c) tega odstavka;

(b)     čisti dobički iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ institucije po odbitku vseh predvidenih odhodkov in dividend ob odštetju čistih izgub iz drugega poslovanja, pod pogojem, da ni noben od teh zneskov že vključen v postavko (a) tega odstavka pod postavko 2 ali 11 Ö točkama (b) ali (k) Õ člena 2(1) Direktive 89/299/EGS Ö 57 Direktive [2000/12/ES] Õ ;

(c)     podrejeni tuji kapital in/ali postavke iz odstavka 5, za katere veljajo pogoji iz odstavkov 3 do 7 Ö in 4 ter člena 14 Õ ;

(d)     nelikvidna sredstva Ö , Õ iz Ö navedena Õ v odstavka 8 Ö členu 15 Õ .

3.         Podrejeni tuji kapital iz Ö točke (c) Õ odstavka 2 ima najmanj dveletno začetno zapadlost. Ta kapital je v celoti vplačan in posojilna pogodba ne vključuje nobene klavzule, ki določa, da v posebnih okoliščinah razen v primeru prenehanja institucije postane dolg odplačljiv pred dogovorjenim rokom vračila, razen če pristojni organi ne odobrijo vračila. Niti glavnica niti obresti na takšen podrejeni tuji kapital se ne moreta odplačati, če bi takšno odplačilo pomenilo, da bi v tem primeru lastna sredstva institucije znašala Ö lastni viri sredstev institucije znašali Õ manj kot 100 % celotnih zahtev Ö navedene Õ institucije.

Poleg tega institucija pristojne organe obvesti o vseh vračilih takšnega podrejenega tujega kapitala takoj ko se njena lastna sredstva Ö njeni lastni viri sredstev Õ spustijo pod 120 % njenih celotnih Ö kapitalskih Õ zahtev.

4.         Podrejeni tuji kapital iz Ö točke (c) Õ odstavka 2 ne sme preseči maksimuma 150 % prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev, ki ostanejo na razpolago za izpolnjevanje zahtev, Ö izračunanih v skladu s členi 21 in 28 do 32 Õ navedenih v Prilogah I, II, III, IV, VI, VII in VIII Ö do VI Õ, in se lahko maksimumu približa le v posebnih okoliščinah, ki so sprejemljive za pristojne organe.

5.         Pristojni organi lahko dovolijo, da institucije zamenjajo podrejeni tuji kapital iz Ö točke (c) odstavka 2Õ odstavkov 3 in 4 s postavkami 3 in 5 do 8 Ö točkami (d) do (h) Õ člena 2 (1) Direktive 89/299/EGS Ö 57 Direktive [2000/12/ES] Õ.

ê 98/31/ES Priloga .4(c) (prilagojeno)

Člen 14

1.         Pristojni organi lahko dovolijo investicijskim podjetjem, da prekoračijo prag za podrejen tuj kapital, Ö določen Õ predpisan v odstavku 4 Ö členu 13(4), Õ če presodijo, da je po smotrnosti ustrezen in pod pogojem, da skupni znesek takšnega podrejenega tujega kapitala in postavk iz odstavka 5 Ö člena 13(5) Õ ne presega 200 % prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev, ki ostane na razpolago za izpolnjevanje zahtev, izračunanih v skladu s navedenih v Ö členih 21, 28 do 32 in Õ Prilogahmi I, II, III, IV, VI, VII in VIII Ö in III do VI Õ ali 250 % istega zneska v primeru, če investicijske družbe pri izračunavanju lastnih Ö virov Õ sredstev odštejejo postavko (d) Ö člena 13(2) Õ.

2.         Pristojni organi lahko dovolijo, da kreditna institucija prekorači prag za podrejeni tuji kapital, Ö določen Õ predpisan v odstavku 4 Ö členu 13(4) Õ, če presodijo, da je po smotrnosti ustrezen in pod pogojem, da skupni znesek takšnega podrejenega tujega kapitala in postavk (4) do (8) Ö točk (d) do (h) Õ člena 35(2) Ö 57 Õ Direktive [2000/12/ES] iz odstavka 5 ne presega 250 % prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev, ki ostanejo na razpolago za izpolnjevanje zahtev, izračunanih v skladu s členi Ö 28 do 32 in Õ navedenih v Prilogahmi I, II, III, IV, V in VI Ö in III do VI Õ.

ê 93/6/EGS Priloga V (8) (prilagojeno)

Člen 15

Nelikvidna sredstva Ö iz točke (d) člena 12(2) vključujejo naslednje: Õ

(a)     opredmetena osnovna sredstva (razen do te mere, da so zemljišča in zgradbe vštete v posojila, katere varujejo),

(b)     kapitalski deleži, vključno s podrejenimi terjatvami do, kreditnih ali finančnih institucij, ki se lahko vključijo v lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ Ö navedenih Õ takšnih institucij, razen če so bili odšteti skladno s postavkama 12 Ö točkami (l) do (p) Õ člena 2(1) Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ ali skladno s členom 15(d) te priloge Ö direktive Õ ;

(c)     kapitalski deleži in druge naložbe v podjetja, ki niso kreditne institucije in druge finančne institucije, in ki niso takoj prodajni,

(d)     izgube v hčerinskih podjetjih;

(e)     depoziti, z izjemo tistih, ki so na razpolago za vračilo v 90 dneh, in ki prav tako izključujejo plačila v zvezi z diferenčnimi terminskimi posli z vrednostnimi papirji in možnostmi Ö opcijami Õ;

(f)     posojila in druge terjatve, z izjemo tistih, ki bodo odplačana/e v 90 dneh;

(g)     zaloge, razen če so Ö že Õ predmet kapitalskih zahtev, iz člena 4(2) in pod pogojem, da te zahteve niso manj stroge od tistih iz člena 4(1)(iii) Ö ki niso manj stroge od tistih iz členov 18 do 20 Õ .

ê 93/6/EGS Priloga V(8) druga alinea, drugi pododstavek (prilagojeno)

Ö Za namene točke (b), Õ Čče imajo institucije deleže v kreditni ali finančni instituciji samo začasno za namen finančne podpore za reorganizacijo ali rešitev te institucije, lahko pristojni organi to določbo opustijo. Ravno tako jo lahko opustijo v zvezi s tistimi delnicami, ki so vključene v postavke trgovanja Ö tržno knjigo Õ investicijske družbe,.

ê 93/6/EGS Priloga V (9) (prilagojeno)

Člen 16

9. Tiste i Investicijske družbe, ki so del skupine, za katero velja Ö ki ji je bila dovoljena Õ opustitev določb, ki je opisana v členu Ö iz člena Õ 7(4) 22, izračunajo svoja lastna sredstva Ö svoje lastne vire sredstev Õ v skladu z s odstavki 1 do 8 Ö členi 13 do 15 Õ ob upoštevanju Ö naslednjega Õ naslednjih prilagoditev:

(a)(i)  nelikvidna sredstva iz odstavka 2 Ö točke (d) člena 13(2) Õ se odštejejo;

(b)(ii) izključitev iz odstavka 2 Ö točke (a) člena 12(2) Õ ne zajema tistih komponent postavk 12 Ö točk (l) do (p) Õ člena 2(1) Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, ki jih poseduje investicijska družba v zvezi s podjetji, vključenimi v obseg konsolidacije iz člena Ö 2(1) Õ te direktive;

(c)(iii) omejitve iz točk (a) in (b) člena 6 Ö 66 Õ (1)(a) in (b) Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ se izračunajo v zvezi z s prvotnimi lastnimi sredstvi Ö lastnimi viri sredstev Õ , od katerih so odštete tiste komponente postavk 12 Ö točk (l) do (p) Õ člena 2(1) Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, opisane v (ii) Ö navedene v točki (b) Õ, ki so deli prvotnih sredstev podjetij;

(d)(iv) tistekomponente postavk 12 Ö točk (l) do (p) Õ člena 2(1) Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, ki so omenjene v točki (c), se odštejejo od prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev in ne od vsote vseh postavk, kot je določeno predpisano v točki (c) člena 6 Ö 66 Õ (1)(c) navedene iste direktive za namene zlasti odstavkov 4 do 7 Ö členov 13(4), 13(5) in 14 Õ te priloge Ö direktive Õ .

ò novo

Člen 17

1.         Če institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene Priloge II v skladu z določbami členov 84 do 89 Direktive [2000/12/ES], potem za namene izračuna iz poddela 4 dela 1 Priloge VII Direktive [2000/12/ES] velja naslednje:

(a)     popravki vrednosti, opravljeni zaradi upoštevanja kreditne bonitete nasprotne stranke, se lahko vključijo v vsoto popravkov vrednosti in rezervacij, oblikovanih zaradi izpostavljenosti iz Priloge II;

(b)     na podlagi odobritve pristojnih organov, če je kreditno tveganje nasprotne stranke ustrezno upoštevano v vrednotenju pozicije, vključene v tržno knjigo, je znesek pričakovane izgube za izpostavljenost tveganju nasprotne stranke enak nič.

Za namene točke (a) se za take institucije te popravke vrednosti ne vključijo v lastne vire sredstev, razen v skladu s tem pododstavkom.

2.         Za namene tega člena se uporabljata člena 153 in 154 Direktive [2000/12/ES].

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö POGLAVJE Õ

Ö Oddelek 1 Õ

REZERVACIJE ZA TVEGANJA

ê 93/6/EGS člen 4(1) 1. pododstavek (prilagojeno)

ð novo

Člen 18

1.         Pristojni organi zahtevajo, da iInstitucije ð imajo ï oblikujejo lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ , ki so vedno višja od ali enaka vsoti Ö naslednjega Õ :

ê 98/31/ES člen 1.2 (prilagojeno)

i) (a)  kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z Ö metodami in možnostmi iz členov 28 do 32 Õ in s Prilogami I, II in VI in, če je primerno, s Prilogo VIII, za posle trgovanja;

ii) (b) kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z Ö metodami in možnostmi, določenimi v Õ Prilogah III in VII Ö IV Õ in, če je primerno, s Prilogo VIII, za celotno poslovanje.

ê 93/6/EGS člen 4.1 (iii) in (iv) (prilagojeno)

(iii)         kapitalskih zahtev iz Direktive 89/647/EGS za vse poslovanje, ki izključuje tako posle trgovanja kot tudi nelikvidna sredstva, če so odšteta od lastnih sredstev v skladu z odstavkom 2(d) Priloge V;

(iv)         kapitalskih zahtev iz odstavka 2.

ê 93/6/EGS člen 4.1 (iii) do (iv), drugi pododstavek

Ne glede na znesek kapitalske zahteve od (i) do (iv), zahteva za lastna sredstva investicijske družbe ni nikoli nižja od zneska iz Priloge IV.

ê 93/6/EGS člen 4 (2) to (5)

2. Pristojni organi zahtevajo, da institucije krijejo tveganja iz poslovanja izven področja uporabe tako te direktive kot tudi Direktive 89/647/EGS in za katera velja, da so podobna tveganjem iz teh direktiv z ustreznimi lastnimi sredstvi.

3. Če lastna sredstva institucije padejo pod zahtevo za lastna sredstva iz odstavka 1, pristojni organi zagotovijo, da zadevna institucija sprejme potrebne ukrepe za čimprejšnje popravilo nastale situacije.

4. Pristojni organi zahtevajo, da institucije vzpostavijo sisteme za spremljanje in nadzor tveganja spremembe obrestne mere celotnega poslovanja, te sisteme pregledajo pristojni organi.

5. Pristojni organi zahtevajo, da institucije izpolnijo zahtevo za uporabo sistemov, s katerimi lahko kadarkoli izračunajo njihova finančna stanja z zadostno natančnostjo.

ê 93/6/EGS člen 4(6) (prilagojeno)

2.         Ne glede na odstavek Ö Z odstopanjem od odstavka Õ 1 lahko pristojni organi dovolijo, da institucije izračunajo kapitalske zahteve za posle trgovanja v skladu s Direktivo 89/647/EGS namesto v skladu s prilogama I in II k tej direktivi, če Ö členom 75(a) Direktive [2000/12/ES] in odstavki 6, 7, 8 in 10 Priloge II k tej direktivi, Õ namesto v skladu s prilogama I in II k tej direktivi, če Ö obseg poslov trgovanja ustreza naslednjim zahtevam Õ :

i) (a)  posli trgovanja takšnih institucij običajno ne presegajo 5 % njihovega celotnega poslovanja;

ii) (b) njihov skupni položaj Ö njihova skupna pozicija Õ iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ običajno ne presega 15 milijonov ekujev Ö EUR Õ; in

iii)(c) posli trgovanja takšnih institucij nikoli ne presežejo 6 % njihovega celotnega poslovanja in njihov skupni položaj Ö njihova skupna pozicija Õ iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ nikoli ne presega 20 milijonov ekujev Ö EUR Õ .

ê 93/6/EGS člen 4(7) (prilagojeno)

3.         Pri izračunu deleža, ki ga posli trgovanja predstavljajo v celotnem poslovanju kot v Ö točkah (a) in (c) Õ odstavkua 6 Ö 2 Õ (i) in (iii), se lahko pristojni organi sklicujejo ali na obseg kombiniranega bilančnega in zunajbilančnega poslovanja, izkaz uspeha ali lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ institucije ali pa na kombinacijo teh meril. Pri ocenjevanju obsega bilančnega in zunajbilančnega poslovanja se dolžniški vrednostni papirji zajemajo po njihovih tržnih cenah ali vrednostih njihovih glavnic, lastniški vrednostni papirji po njihovih tržnih cenah in izvedeni finančni instrumenti glede na nominalne ali tržne vrednosti njihovih osnovnih instrumentov. Dolgi in kratki položaji Ö Dolge in kratke pozicije Õ se seštejejo ne glede na njihov predznak.

ê 93/6/EGS člen 4(8) (prilagojeno)

4.         V primeru, da institucija dlje časa presega enega od pragov ali oba praga iz odstavka 6 Ö 2(a) in (b) Õ (i) in (ii) ali enega od pragov ali oba praga iz odstavka 6 Ö 2 Õ (iii), se od nje zahteva, da izpolni zahteve iz člena Ö odstavka 1(a) Õ 4(1)(i) namesto zahtev Ö člena 75(a) Õ Direktive 89/647/EGS Ö [2000/12/ES] Õ glede poslov trgovanja in obvesti pristojni organ.

ò novo

Člen 19

1.         Za namene odstavka 14 Priloge I lahko države članice po lastni presoji dodelijo utež 0 % dolžniškim vrednostnim papirjem, ki jih izdajo isti subjekti in so nominirani in vplačani v domači valuti.

ê 93/6/EGS člen 11(2) (prilagojeno)

2.         Ne glede na odstavek Ö Z odstopanjem od odstavkov 13 in Õ 14 Priloge I, lahko države članice določijo zahtevo za posebna tveganja za obveznicez dodeljeno utežjo 10 % iz člena 11(2) Direktive 89/647/EGS, Ö ki spadajo pod odstavke 65 do 67 dela 1 Priloge VI Direktive [2000/12/ES], Õ ki je enaka polovici zahtevei za posebna tveganja za postavke kvalificiranih izdajateljev z enako preostalo dospelostjo kot takšna obveznica Ö , zmanjšani v skladu z odstotki, podanimi v odstavku 68 dela 1 Priloge VI Direktive [2000/12/ES] Õ .

ò novo

3.         Če pristojni organ kot primernega prizna investicijski sklad iz tretje države, kakor je navedeno v odstavku 52 Priloge I, potem pristojni organ v drugi državi članici lahko uporabi to priznanje, ne da bi še sam opravil ocenjevanje.

Člen 20

1.         V skladu z odstavki 2, 3 in 4 tega člena ter členom 34 te direktive se zahteve iz člena 75 Direktive [2000/12/ES] uporabljajo za investicijske družbe.

2.         Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi investicijskim družbam, ki niso pooblaščene za opravljanje investicijskih storitev, navedenih v točki 3 in točki 6 oddelka A Priloge I Direktive 2004/39/ES, dovoli, da oblikujejo lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali enaki naslednjemu:

(a)     vsoti kapitalskih zahtev iz točk (a) do (c) člena 75 Direktive [2000/12/ES];

(b)     znesku, določenemu v členu 21 te direktive.

3.         Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi investicijskim družbam, ki imajo ustanovitveni kapital, določen v členu 9, ki pa spadajo v eno od naslednjih kategorij, dovolijo, da oblikujejo lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali enaki vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z zahtevami iz točk (a) do (c) člena 75 Direktive [2000/12/ES], in zneska, predpisanega v členu 21 te direktive:

(a)     investicijske družbe, ki poslujejo za svoj račun zaradi izpolnjevanja ali izvrševanja naročila stranke ali zaradi pridobivanja vstopa v sistem kliringa in poravnave ali v priznano borzo, če delujejo v funkciji zastopnikov ali izvršujejo naročilo stranke;

(b)     investicijske družbe

(i)      ki ne upravljajo z denarjem ali vrednostnimi papirji strank;

(ii)     ki prevzamejo samo trgovanje za svoj račun;

(iii)    ki nimajo zunanjih kupcev;

(iv)    katerih izvrševanje in poravnava poslov se izvaja pod odgovornostjo klirinške institucije, ki tudi jamči za te posle.

4.         Za investicijske družbe iz odstavkov 2 in 3 se še naprej uporabljajo druge določbe v zvezi z operativnim tveganjem, določenim v Prilogi V Direktive [2000/12/ES].

ê 93/6/EGS Priloga IV (prilagojeno)

Člen 21

Investicijske družbe morajo imeti lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ v višini ene četrtine njihovih stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta.

Pristojni organi lahko to zahtevo uskladijo v primeru materialne spremembe v poslovanju družbe od predhodnega leta.

Če družba še ne posluje eno leto vključno z dnem začetka poslovanja, znaša zahteva četrtino zneska stalnih splošnih stroškov predvidenih v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev na ta načrt.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Oddelek 2 Uporaba zahtev na konsolidirani osnovi Õ

ò novo

Člen 22

1.         Pristojni organi, ki imajo nalogo, da nadzorujejo skupine iz člena 2 na konsolidirani osnovi, lahko od primera do primera opustijo uporabo kapitalskih zahtev na konsolidirani osnovi, pod pogojem, da:

(a)     vsaka investicijska družba v taki skupini uporablja opredelitev lastnih virov sredstev iz člena 16;

(b)     vse investicijske družbe v taki skupini spadajo v kategorije iz odstavkov 2 in 3 člena 20;

(c)     vsaka posamezna investicijska družba v taki skupini izpolnjuje zahteve iz členov 18 in 20 ter hkrati od svojih lastnih virov sredstev odšteje vse pogojne obveznosti v korist investicijskih družb, finančnih institucij, družb za upravljanje in podjetij za pomožne storitve, ki bi bile drugače konsolidirane;

(d)     kateri koli finančni holding, ki je matično podjetje katere koli investicijske družbe v taki skupini upravlja najmanj toliko kapitala, tukaj opredeljenega kot vsota točk (a) do (h) člena 57 Direktive [2000/12/ES], kot je vsota celotne knjigovodske vrednosti katerih koli holdingov, podrejenih terjatev in instrumentov iz člena 57 Direktive [2000/12/ES] v investicijskih družbah, finančnih institucijah, družbah za upravljanje in podjetij za pomožne storitve, ki bi bile drugače konsolidirane, in skupnega zneska kakršnih koli pogojnih obveznosti v korist investicijskih družb, finančnih institucij, družb za upravljanje in podjetij za pomožne storitve, ki bi bile drugače konsolidirane;

Če so izpolnjeni kriteriji iz prvega pododstavka, vsaka investicijska družba ima vzpostavljene sisteme za spremljanje in nadzor virov kapitala in financiranja vseh finančnih holdingov, investicijskih družb, finančnih institucij, družb za upravljanje in podjetij za pomožne storitve v skupini.

2.         Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi finančnim holdingom, ki so v taki skupini matična podjetja investicijskih družb, dovolijo, da uporabijo vrednost, ki je nižja od vrednosti, izračunane v skladu s točko (d) odstavka 1, vendar ni nižja od vsote zahtev iz členov 18 in 20, določene za posamezne investicijske družbe, finančne institucije, družbe za upravljanje in podjetja za pomožne storitve, ki bi bili drugače konsolidirani, in od skupnega zneska vseh pogojnih obveznosti v korist investicijskih družb, finančnih institucij, družb za upravljanje in podjetij za pomožne storitve, ki bi bili drugače konsolidirani. Za namene tega odstavka je kapitalska zahteva za finančne institucije, družbe za upravljanje in podjetja za pomožne storitve evidenčna kapitalska zahteva.

ê 93/6/EGS člen 7(5) & (6) (prilagojeno)

Člen 23

Pristojni organi zahtevajo, da jih investicijske družbe v skupini, kateri je bila priznana oprostitev obveznosti iz člena 20 Ö 22 Õ, obvestijo o vseh tveganjih, vključno s tistimi, ki so povezani s sestavo in viri njihovega kapitala in financiranja, ki bi lahko oslabili njihove finančne položaje. Če pristojni organi nato ocenijo, da finančni položaji teh investicijskih družb niso ustrezno zaščiteni, od njih zahtevajo, da sprejmejo ukrepe, ki po potrebi vključujejo tudi omejitve prenosa kapitala od teh družb na subjekte skupine.

Če pristojni organi izvzamejo celotno skupino, vključno s podjetji, ki se ne nahajajo na ozemlju države članice od obveznosti nadzora na konsolidirani osnovi iz Ö člena 22 Õ odstavka 4, sprejmejo druge ustrezne ukrepe za spremljanje tveganj oziroma velikih izpostavljenosti

ò novo

Če pristojni organi opustijo obveznost nadzora na konsolidirani osnovi iz člena 22, se zahteve iz poglavja 5 naslova V Direktive [2000/12/ES] in zahteve iz člena 124 Direktive [2000/12/ES] še naprej uporabljajo za nadzor posameznih investicijskih družb.

ê 93/6/ES člen 7 (7) to (9)

7. Države članice lahko izvzamejo od uporabe zahtev iz členov 4 in 5 na posamezni ali subkonsolidirani osnovi, tisto institucijo, ki je kot matično podjetje predmet konsolidiranega nadzora, in vsako hčerinsko podjetje takšne institucije, ki si mora pridobiti njihovo dovoljenje in je vključeno v konsolidiran nadzor institucije, ki je njegovo matično podjetje.

Ista pravica do izvzetja od obveznosti se prizna, če je matično podjetje finančni holding s sedežem v isti državi članici kot institucija pod pogojem, da je predmet enakega nadzora kot tistega, ki se izvaja nad kreditnimi institucijami in investicijskimi družbami, zlasti zahtev iz členov 4 in 5.

Če se uveljavlja pravica do izvzetja od obveznosti, morajo biti v obeh primerih sprejeti ukrepi, s katerimi se zagotovi zadovoljiva dodelitev lastnih sredstev v skupini.

8. Če je bila pooblaščena institucija, katere matično podjetje je institucija, in ki se nahaja v drugi državi članici, pristojni organi, ki so izdali to dovoljenje, za institucijo uporabljajo pravila iz členov 4 in 5 na posamezni ali, po potrebi, subkonsolidirani osnovi.

9. Pristojni organi, ki so odgovorni za izdajo dovoljenj hčerinskim podjetjem matičnega podjetja, ki je institucija, lahko na podlagi dvostranskega sporazuma ne glede na odstavek 8 prenesejo svoje odgovornosti za nadzor kapitalske ustreznosti in velikih izpostavljenosti hčerinskega podjetja na pristojne organe, ki so matičnemu podjetju izdale dovoljenje in ga nadzorujejo. O obstoju in vsebini takih sporazumov je treba obveščati Komisijo. Komisija posreduje te podatke pristojnim organom drugih držav članic, Svetovalnemu odboru za bančništvo in Svetu, razen v primeru skupin iz odstavka 3.

ò novo

Člen 24

Z odstopanjem od člena 2(2) lahko pristojni organi izvzamejo investicijske družbe iz vzpostavljene konsolidirane kapitalske zahteve, pod pogojem, da vse investicijske družbe v skupini spadajo v investicijske družbe, določene v členu 20(2), in skupina ne vključuje kreditnih institucij.

Če so izpolnjene zahteve iz prvega pododstavka, se od matične investicijske družbe zahteva, da oblikuje lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali enaki naslednjima dvema konsolidiranima zahtevama, izračunanima v skladu z oddelkom 3 tega poglavja:

(a) vsote kapitalskih zahtev iz točk (a) do (c) člena 75 Direktive [2000/12/ES];

(b) zneska, predpisanega v členu 21.

Člen 25

Z odstopanjem od člena 2(2) lahko pristojni organi izvzamejo investicijske družbe iz vzpostavljene konsolidirane kapitalske zahteve, pod pogojem, da vse investicijske družbe v skupini spadajo v investicijske družbe, določene v členu 20(2), in skupina ne vključuje kreditnih institucij.

Če so izpolnjene zahteve iz prvega pododstavka, se od matične investicijske družbe zahteva, da oblikuje lastne vire sredstev, ki so višji od ali enaki vsoti konsolidiranih kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z oddelkom 3 tega poglavja, zahtevam iz točk (a) do (c) člena 75 Direktive [2000/12/ES] in zneska, predpisanega v členu 21 te direktive.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Oddelek 3 Õ

izračunavanje Ö izračun Õ konsolidiranih zahtev

ê 98/31/ES člen 1.4 (prilagojeno)

Člen 26

1.         Če se pravica do izvzetja od obveznosti iz člena 20 Ö 22 Õ ne uveljavlja, lahko pristojni organi za namen izračunavanja kapitalskih zahtev iz Prilog I in VIII in izpostavljenosti do strank iz Ö členov 28 do 32 in Õ Priloge VI, na konsolidirani osnovi dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ ene institucije pobotajo s položaji Ö pozicijami Õ iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ druge institucije v skladu s pravili, ki so navedena v Ö členih 28 do 32 Õ Prilogah I, VI in VIII.

Poleg tega lahko dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ v tuji valuti ene institucije pobotajo s položaji Ö pozicijami Õ v tuji valuti druge institucije v skladu s pravili navedenimi v Prilogi III in/ali Prilogi VIII. Lahko tudi dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ v borznem blagu ene institucije pobotajo s položaji Ö pozicijami Õ v borznem blagu druge institucije v skladu s pravili navedenimi v Prilogi VII Ö IV Õ in/ali Prilogi VIII.

ê 93/6/EGS člen 7(11) (prilagojeno)

2.         Pristojni organi lahko dovolijo tudi pobotanje postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ in položajev Ö pozicij Õ v tuji valuti ter pozicij v borznem blagu podjetij, ki se nahajajo v tretjih državah, če so bili obenem izpolnjeni naslednji pogoji:

i) (a)  ta podjetja so bila pooblaščena v tretjih državah in bodisi ustrezajo opredelitvi kreditnih institucij iz prve alinee člena 1 Ö 4(1) Õ Direktive 77/780/EGS Ö [2000/12/ES] Õ bodisi so priznane investicijske družbe tretje države;

ii) (b) takšna podjetja na posamezni osnovi ustrezajo predpisom kapitalske ustreznosti, enakim predpisom iz te direktive;

iii)(c) v državah ne obstajajo nobeni predpisi, ki bi lahko znatno vplivali na prenos sredstev znotraj skupine.

ê 93/6/EGS člen 7(12) (prilagojeno)

3.         Pristojni organi lahko dovolijo v odstavku 10 Ö 1 Õ predvideno pobotanje med institucijami znotraj skupine, ki so bile pooblaščene v državi članici, pod pogojem, da:

i) (a)  znotraj skupine obstaja zadovoljiva dodelitev kapitala;

ii) (b) uredbeni, pravni ali pogodbeni okvir, znotraj katerega delujejo, zagotavlja vzajemno finančno podporo znotraj skupine.

ê 93/6/EGS člen 7(13) (prilagojeno)

4.         Nadalje lahko pristojni organi dovolijo pobotanje iz odstavka 10 Ö 1 Õ, med institucijami znotraj skupine, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 12 Ö 3 Õ, in katero koli institucijo, vključeno v isto skupino, ki je bila pooblaščena v drugi državi članici, pod pogojem, da mora ta institucija izpolniti kapitalske zahteve iz členov 4 in 5 Ö 18, 20 in 28 Õ na posamezni osnovi.

ê 93/6/EGS člen 7(14) & (15) (prilagojeno)

Člen 27

1.         Pri izračunu lastnih Ö virov Õ sredstev na konsolidirani osnovi se uporablja člen 5 Ö 65 Õ Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ.

2.         Pristojni organi, odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, lahko priznajo veljavnost posebnih opredelitev lastnih Ö virov Õ sredstev, ki se uporabljajo za zadevne institucije v skladu s Prilogo V pri izračunu njihovih konsolidiranih lastnih Ö virov Õ sredstev.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Oddelek 4 Õ

Ö SPREMLJANJE IN NADZOR VELIKIH IZPOSTAVLJENOSTI Õ

ê 93/6/EGS člen 5(1) (prilagojeno)

Člen 28

1.         Institucije spremljajo in nadzorujejo velike izpostavljenosti v skladu z Direktivo 92/121/EGS Ö s členi 106 do 118 Direktive [2000/12/ES] Õ

ê 98/31/ES člen 1.3 (prilagojeno)

2.         Ö Z odstopanjem od odstavka 1 Õ Ne glede na odstavek 1 institucije, ki računajo kapitalske zahteve za posle trgovanja v skladu s Prilogama I in II, in če je primerno, Prilogo VIII, spremljajo in nadzorujejo svoje velike izpostavljenosti skladno z Direktivo 92/121/EGS Ö s členi 106 do 118 Direktive [2000/12/ES] Õ ob upoštevanju sprememb in dopolnitev iz členov 27 do 30 Ö 29 do 32 Õ te direktive.

ò novo

3.         Komisija do 31. decembra 2007 predloži Evropskemu parlamentu in svetu poročilo o delovanju tega oddelka skupaj z vsemi ustreznimi predlogi.

ê 93/6/EGS Priloga VI (2) (prilagojeno)

ð novo

Člen 29

1.         Tveganje do posameznih oseb iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ se izračunajo kot seštevek naslednjih postavk (i), (ii) in (iii):

i) (a)  presežek – kjer je pozitiven – dolgih položajev Ö pozicij Õ institucije nad kratkimi položaji Ö pozicijami Õ v vseh finančnih sredstvih, ki jih izda zadevna oseba Ö z Õ (neto položaji posameznih finančnih instrumentov Ö , ki Õ se izračunajo v skladu z metodami iz Priloge I);

ii) (b) v primeru izvedbe prodaje z obveznostjo odkupa dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev je tveganje institucije njeno neto tveganje; (ki se izračuna z odštetjem tistih položajev obveznosti odkupa, ki jih je že prenesla na tretje osebe, ki so vrednostne papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu na podlagi uradnega sporazuma), zmanjšana s faktorji iz odstavka 39 Priloge I.

iii)(c) tveganja zaradi transakcij, sporazumov in pogodb iz Priloge II z navedeno osebo, pri čemer se takšna tveganja izračunajo z metodo iz te priloge, ð za izračun vrednosti tveganj ï brez uporabe uteži za tveganje nasprotne stranke.

Ö Za namene točke (b) se neto izpostavljenost izračuna tako, da se odštejejo tiste pozicije obveznosti nakupa, ki so bili že preneseni na tretje osebe, ki so vrednostne papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu na podlagi uradnega sporazuma, zmanjšana s faktorji iz odstavka 41 Priloge I. Õ

Ö Za namene točke (b), Õ Ddo nadaljnje uskladitve pristojni organi zahtevajo, da institucije vzpostavijo sisteme za spremljanje in nadzor njihovih tveganj iz naslova prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa v obdobju med časom začetne obveze in delovnim dnem 1 zaradi narave tveganj, ki izhajajo iz poslovanja na navedenih trgih;

ðZa namene točke (c) se členi 84 do 89 Direktive [2000/12/ES] izključijo iz sklicevanja v odstavku 5 Priloge II te direktive.ï

ê 93/6/EGS Priloga VI (3) (prilagojeno)

2.         V nadaljevanju se tTveganja do skupin povezanih oseb iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ Ö se Õ izračunajo kot seštevek tveganja do posameznih oseb v skupini, kot je izračunano v odstavku 12.

ê 93/6/EGS Priloga VI (4) (prilagojeno)

Člen 30

1.         Skupna tveganja do posameznih oseb ali skupin povezanih oseb se izračunajo kot seštevek tveganj iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ in izpostavljenosti, ki ne izhajajo iz postavk trgovanja Ö iz bančne knjige Õ , ob upoštevanju členova 4 Ö 112 do 117 Õ (6) do (12) Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ .

Pri izračunu tveganj iz drugih postavk, institucije predpostavijo, da je tveganje, ki izhaja iz sredstev, odštetih od njihovih lastnih Ö virov Õ sredstev na podlagi Ö točke (d) člena 13(2) Õ odstavka 2 (d) Priloge V, enaka nič.

ê 93/6/EGS Priloga VI (5) (prilagojeno)

ð novo

2.        

O skupnih tveganjih institucije do posameznih oseb in skupin povezanih oseb, izračunanih v skladu z odstavkom 4, se poroča v skladu s členom 3 Ö 110 Õ Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ .

ðRazen v primeru poslov prodaje in ponovnega nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali borznega blaga, izračun velikih tveganj do oseb in skupin povezanih oseb za namene poročanja ne vključuje priznavanja zmanjšanja kreditnega tveganja. ï

ê 93/6/EGS Priloga VI (6) (prilagojeno)

3.         Ta vVsota tveganj do posamezne osebe ali skupine povezanih oseb Ö iz odstavka 1 Õ se omeji v skladu s členom 4 Ö členi 111 do 117 Õ Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ ob upoštevanju prehodnih določb člena 6 iste direktive.

ê 93/6/EGS Priloga VI (7) (prilagojeno)

4.         Ö Z odstopanjem od odstavka 3 Õ Ne glede na odstavek 6 lahko pristojni organi dovolijo, da se sredstva iz terjatev in drugih tveganj do investicijskih družb, priznanih investicijskih družb tretje države in priznanih klirinških družb ter borz v finančnih sredstvih obravnavajo na enak način kot tista sredstva iz terjatev in drugega tveganja do institucij, Ö določenih Õ v členu Ö členih 113(2)(i), 115(2) in 116 Õ 4 (7)(i), (9) in (10) Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES]. Õ

ê 93/6/EGS Priloga VI (8) (prilagojeno)

Člen 31

Pristojni organi lahko dovolijo, da se presežejo omejitve iz člena 4 Ö členov 111 do 117 Õ Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, če so istočasno izpolnjeni naslednji pogoji:

1. (a)      tveganje iz postavk, ki niso postavke trgovanja Ö bančne knjige Õ , do navedene osebe ali navedene skupine oseb ne presega omejitev iz Direktive 92/121/EGS Ö členov 111 do 117 [Direktive 2000/12/ES] Õ, izračunane v zvezi z lastnimi sredstvi Ö lastnimi viri sredstev Õ , kot je opredeljeno Ö določeno Õ v Direktivi 89/299/EGS Ö [2000/12/ES Õ, tako da je presežek izključno iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ ;

2.(b)       Ö institucijaÕ družba izpolnjuje dodatno kapitalsko zahtevo za presežek v zvezi z omejitvami iz člena 4 Ö 111 Õ (1) in (2) Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES], izračunano v skladu s Prilogo VI te direktiveÕ;

3.(c)       če presežno tveganje obstaja 10 dni ali manj, tveganje iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ do navedene posamezne osebe ali skupine povezanih oseb ne sme preseči 500 % lastnih Ö virov Õ sredstev institucije;

4.(d)       vsi presežki tveganj, ki obstajajo več kot 10 dni, v seštevku ne smejo preseči 600 % lastnih Ö virov Õ sredstev institucije;

5 .(e)      institucije morajo pristojne organe vsake tri mesece obveščati o primerih preseganja omejitev iz člena 4 Ö 111 Õ (1) in (2) Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ v preteklih treh mesecih.

Ö V zvezi s točko (e) je treba Õ Zza vsak primer preseganja omejitev je potrebno sporočiti znesek preseganja in ime osebe, pri kateri je prišlo do preseganja.

ê 93/6/EGS Priloga VI (9) & (12) (prilagojeno)

Člen 32

1.         Pristojni organi vzpostavijo postopke, o katerih obvestijo Svet in Komisijo, s katerimi institucijam onemogočijo, da se namerno izognejo dodatnim kapitalskim zahtevam, ki bi drugače nastale iz tveganj, ki presežejo omejitve iz člena 4 Ö 111 Õ (1) in (2) Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, ko ta tveganja obstajajo več kot 10 dni, z začasnim prenosom omenjenih tveganj na drugo institucijo, ki lahko spada v isto skupino ali ne, in/ali z navideznimi transakcijami za realizacijo tveganj med desetdnevnim obdobjem in ustvarjanjem novega tveganja. Institucije vzdržujejo sisteme, ki zagotavljajo, da se vsak prenos s takšnim učinkom nemudoma sporoči pristojnim organom.

Pristojni organi obvestijo Ö Svet in Õ Komisijo o teh postopkih.

Institucije vzdržujejo sisteme, ki zagotavljajo, da se vsak prenos z učinkom iz prvega pododstavka nemudoma sporoči pristojnim organom.

2.         Pristojni organi lahko institucijam, ki jim je dovoljena uporaba alternativne opredelitve Ö določitve Õ lastnih Ö virov Õ sredstev iz odstavka 2 Priloge V člena 13(2), dovolijo uporabo te opredelitve Ö določitve Õ za namene odstavkov 5, 6 in 8 te priloge Ö členov 30(2) 30(3) in 31 Õ, pod pogojem, da morajo institucije dodatno izpolnjevati vse obveznosti iz členov 3 in 4 Ö 110 do 117 Õ Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ v zvezi s tveganji, ki ne izvirajo iz trgovanja, z uporabo lastnih Ö virov Õ sredstev, kot je opredeljeno v Direktivi 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Oddelek 5 Õ

VREDNOTENJE POZICIJ ZA NAMENE POROČANJA

Člen 33

ò novo

1.         Za vse pozicije iz tržne knjige veljajo pravila preudarnega vrednotenja, kot so določena v delu B Priloge VII. Ta pravila zahtevajo, da institucije zagotovijo, da vrednost, ki se uporabi za vsako od njenih pozicij iz tržne knjige, ustrezno odraža trenutno tržno vrednost. Ta vrednost vsebuje ustrezno stopnjo gotovosti glede na dinamično naravo pozicij iz tržne knjige, glede na zahteve po bonitetni trdnosti in način delovanja ter glede na namen kapitalskih zahtev v zvezi s pozicijami iz tržne knjige.

2.         Pozicije se vrednotijo vsaj dnevno.

ê 93/6/EGS člen 6 (prilagojeno)

ð novo

1. Institucije postavke trgovanja vrednotijo dnevno po tekočih tržnih cenah, razen če za njih velja člen 4(6).

23.       V odsotnosti lahko dostopnih tržnih cen, na primer v primeru trgovanja z novimi izdajami na primarnih trgih, lahko pristojni organi opustijo zahtevo iz odstavkaov 1 Ö in 2 Õ in Ö pri tem Õ zahtevajo, da institucije uporabijo alternativne metode vrednotenja, pod pogojem, da te metode temeljijo na načelu previdnosti in so bile odobrene s strani pristojnih organov.

ê 93/6/EGS

NADZOR NA KONSOLIDIRANI OSNOVI

ò novo

PODROČJE UPORABE

ê 96/3/EGS

Člen 7

Splošna načela

ê 98/31EC člen 7(10)

10. Če se pravica do izvzetja od obveznosti iz odstavkov 7in 9 ne uveljavlja, lahko pristojni organi za namen izračunavanja kapitalskih zahtev iz Prilog I in VIII in izpostavljenosti do strank iz Priloge VI, na konsolidirani osnovi dovolijo, da se položaji postavk trgovanja ene institucije pobotajo s položaji iz postavk trgovanja druge institucije v skladu s pravili, ki so navedena v Prilogah I, VI in VIII.

Poleg tega lahko dovolijo, da se položaji v tuji valuti ene institucije pobotajo s položaji v tuji valuti druge institucije v skladu s pravili navedenimi v Prilogi III in/ali Prilogi VIII. Lahko tudi dovolijo, da se položaji v borznem blagu ene institucije pobotajo s položaji v borznem blagu druge institucije v skladu spravili navedenimi v Prilogi VII in/ali Prilogi VIII.

ò novo

Oddelek 6

Upravljanje s tveganji in ocenjevanje kapitala

Člen 34

Pristojni organi zahtevajo, da vsaka investicijska družba poleg zahtev iz člena 13 Direktive 2004/39/ES izpolni zahteve iz členov 22 in 123 Direktive [2000/12/ES].

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Oddelek 7 Õ

DOLŽNOST POROČANJA

ê 93/6/EGS člen 8 (prilagojeno)

Člen 35

1.         Države članice zahtevajo, da investicijske družbe in kreditne institucije pristojnim organom svojih matičnih držav članic predložijo vse potrebne podatke za presojo njihove skladnosti s pravili, sprejetimi v skladu s to direktivo. Države članice tudi zagotovijo, da mehanizmi notranjega nadzora in upravni ter računovodski postopki institucij kadarkoli omogočajo preverjanje njihove skladnosti s pravili.

2.         Investicijske družbe morajo pristojnim organom poročati Ö poročajo Õ na način, ki ga določijo pristojni organi, vsaj enkrat mesečno v primeru družb iz člena 3(3) Ö 9 Õ, vsaj enkrat vsake tri mesece v primeru družb iz člena 3 Ö 5 Õ (1) in vsaj enkrat vsakih šest mesecev v primeru družb iz člena 3 Ö 5 Õ (2).

3.         Ne glede na odstavek 2 morajo investicijske družbe iz člena 3 Ö 5 Õ (1) in (3) Ö 9 Õ priskrbeti podatke na konsolidirani ali subkonsolidirani osnovi samo enkrat vsakih šest mesecev.

4.         Kreditne institucije morajo poročati na način, ki ga določijo pristojni organi tako pogosto, kakor to določa Direktiva 89/647/EGS Ö [2000/12/ES] Õ .

ê 98/31/ES člen 1.5

5.         Pristojni organi zahtevajo, da jim institucije nemudoma sporočijo, če nasprotne stranke v pogodbah o prodaji in povratnem odkupu in pogodbah o odkupu in povratni prodaji ali transakcijah posoje vrednostnih papirjev ali borznega blaga in izposoje vrednostnih papirjev ali borznega blaga ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Komisija najkasneje v treh letih po dnevu iz člena 12 poroča Svetu o takih primerih ter o učinkih, ki jih imajo na obravnavo takšnih pogodb in transakcij iz te direktive. Nadalje poročilo opisuje tudi način, kako institucije izpolnjujejo pogoje (i) do (v) iz člena 2(6)(b), ki se uporabljajo zanje, zlasti pogoj (v). Nadalje poročilo podrobno opisuje vse spremembe relativnega obsega običajnega posojanja institucij, njihove posoje preko pogodb o odkupu in povratni prodaji ter transakcij vezanih na izposojo vrednostnih papirjev ali borznega blaga. Če Komisija na podlagi tega poročila in drugih podatkov ugotovi, da so za preprečevanje zlorab potrebna dodatna varovala, poda primerne predloge.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Poglavje VI Õ

Ö ODDELEK 1 Õ

PRISTOJNI ORGANI

ê 93/6/EGS člen 9 (prilagojeno)

Člen 36

1.         Države članice določijo organe, Ö ki so pristojni za opravljanje Õ bodo opravljali dolžnosti iz te direktive. Države članice o tem obvestijo Komisijo in navedejo vse razporeditve dolžnosti.

2.         ○Ö Pristojni Õ Oorgani iz odstavka 1 morajo biti Ö so Õ državni organi ali telesa, ki jih nacionalni predpisi ali državni organi uradno priznavajo za del delujočega nadzornega sistema v državi članici.

3.         Ö Pristojnim Õ Oorganom Ö se Õ morajo podeliti podelijo vsa pooblastila, ki so potrebna za izvajanje nalog, zlasti pooblastilo za nadzorovanje sestave postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ .

1. 4. Pristojni organi različnih držav članic tesno sodelujejo pri opravljanju dolžnosti iz te direktive, zlasti kadar se investicijske storitve zagotavljajo na osnovi storitev ali z ustanovitvijo podružnic v eni ali več državah članicah. Pristojni organi si na zahtevo medsebojno posredujejo vse informacije, ki bi lahko olajšale nadzor kapitalske ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij, zlasti preverjanje upoštevanja predpisov, opredeljenih v tej direktivi. Za vsako izmenjavo informacij med pristojnimi organi, ki je v zvezi z investicijskimi družbami predvidena v tej direktivi, velja obveznost varovanja poslovnih skrivnosti iz člena 25 Direktive 93/22/EGS, in za kreditne institucije velja obveznost iz člena 12 Direktive 77/780/EGS, kakor jo spreminja Direktiva 89/646/EGS.

ò novo

ODDELEK 2

Nadzor

Člen 37

1.         Členi 124 do 132, 136 in 144 Direktive [2000/12/ES] se smiselno uporabljajo za nadzor investicijskih družb v skladu z naslednjim:

(a)     sklicevanja na člen 6 Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na člen 5 Direktive 2004/39/ES;

(b)     sklicevanja na člena 22 in 123 Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na člen 34 te direktive;

(c)     sklicevanja na člene 44 do 52 Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na člena 54 in 58 Direktive 2004/39/ES;

Če ima matični finančni holding EU kot hčerinsko podjetje tako kreditno institucijo kot investicijsko družbo, se kot organ, odgovoren za konsolidirani nadzor subjektov, ki jih kontrolira ta matični finančni holding, določi en pristojni organ, odgovoren za nadzor kreditne institucije.

2.         Zahteve iz člena 129(2) Direktive [2000/12/ES] se uporabljajo tudi za priznanje notranjih modelov institucij v skladu s Prilogo V te direktive.

Obdobje za priznanje iz prvega pododstavka je šest mesecev.

ê 93/6/EGS člen 9 (4) (prilagojeno)

Člen 38

1.         Pristojni organi različnih držav članic tesno sodelujejo pri opravljanju dolžnosti iz te direktive, zlasti kadar Ö če Õ se investicijske storitve zagotavljajo na osnovi storitev ali z ustanovitvijo podružnic v eni ali več državah članicah.

Pristojni organi si na zahtevo medsebojno posredujejo vse informacije, ki bi lahko olajšale nadzor kapitalske ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij, zlasti preverjanje upoštevanja predpisov, opredeljenih v tej direktivi.

2.         Za vsako izmenjavo informacij med pristojnimi organi, ki je v zvezi z investicijskimi družbami predvidena v tej direktivi, veljajo Ö naslednje Õ obveznost Ö i Õ varovanja poslovnih skrivnosti Ö : Õ

(a)     Ö za investicijske družbe, tiste Õ obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti iz členaov 25 Ö 54 in 58 Õ Direktive 93/22/EGS Ö 2004/39/ES Õ;

(b)     in Ö za Õ kreditne institucije velja obveznost Ö tiste Õ iz členov Ö 44 do 52 Õ 12 Direktive 77/780/EGS, kakor jo spreminja Direktiva 89/646/EGS Ö Direktive [2000/12/ES] Õ .

ò novo

Poglavje VII

Razkritje

Člen 39

Za investicijske družbe se uporabljajo zahteve iz poglavja 5 naslova V Direktive [2000/12/ES].

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö Poglavje VIII Õ

Ö ODDELEK 1 Õ

ò novo

Člen 40

Za namene izračuna minimalnih kapitalskih zahtev za tveganje nasprotne stranke v skladu s to direktivo in za kreditno tveganje v skladu z Direktivo [2000/12/ES] ter brez poseganja v določbe drugega do šestega odstavka Priloge III Direktive [2000/12/ES], se izpostavljenosti do priznanih investicijskih družb tretjih držav in izpostavljenosti iz poslovanja priznanih klirinških družb in borz obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij.

Člen 41

Komisija do 31. decembra 2008 preveri in po potrebi popravi obravnavo tveganja nasprotne stranke iz Priloge II.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö ODDELEK Õ

ÖIzvršilna pristojnost Õ

ê 93/6/EGS člen 10 (prilagojeno)

ð novo

Člen 42

1.         Do sprejetja naslednje direktive o določbah za prilagoditev te direktive s tehničnim napredkom na spodaj navedenih področjih, Svet na predlog Komisije s kvalificirano večino in v skladu z Odločbo 87/373/EGS sprejme potrebne prilagoditve kot sledi Ö Komisija odloča o vseh spremembah na naslednjih področjih v skladu s postopkom iz člena 43(2). Õ

(a)     pojasnitev opredelitev iz člena 2 Ö 3 Õ za zagotovitev enotne uporabe te direktive v Skupnosti;

(b)     pojasnitev opredelitev iz člena 2 Ö 3 Õ za upoštevanje dogajanja na finančnih trgih;

(c)     preoblikovanje zneskov ustanovitvenega kapitala iz členaov 3 Ö 5 do 9 Õ in zneskov iz člena 4(6) Ö 18(2) Õ za upoštevanje dogajanja na gospodarskem in monetarnem področju;

ð (d) sprememba kategorij investicijskih družb v členu 20(2) in (3) za upoštevanje dogajanja na finančnih trgih; ï

ð (e) pojasnitev opredelitev iz člena 21 za zagotovitev enotne uporabe te direktive v Skupnosti; ï

(f)     uskladitev terminologije in določitev opredelitev v skladu s poznejšimi pravnimi akti o institucijah in povezanih zadevah.;

ð(g) sprememba tehničnih določb v Prilogah I do VII za upoštevanje dogajanja na finančnih trgih, merjenja tveganja, računovodskih standardov ali zahtev, določenih v zakonodaji Skupnosti. ï

ò novo

Člen 43

1.         Komisiji pomaga odbor.

2.         Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabi postopek iz člena 5 Sklepa 1999/468/ES, skladno s členom 7(3) in členom 8 Sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES znaša tri mesece.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Ö ODDELEK 3 Õ

PREHODNE DOLOČBE

ê 93/6/EGS člen 11

Člen 11

1. Države članice lahko pooblastijo investicijske družbe iz člena 30(1) Direktive 93/22/EGS, katerih lastna sredstva so z dnem začetka uporabljanja te direktive manjša od stopenj iz členov 3(1) do (3) te direktive. Vendarle morajo potem lastna sredstva takšnih investicijskih družb izpolniti pogoje iz členov 3(5) do (8) te direktive.

2. Ne glede na odstavek 14 Priloge I lahko države članice določijo zahtevo za posebna tveganja za obveznice z dodeljeno utežjo 10 % iz člena 11(2) Direktive 89/647/EGS, ki je enaka polovici zahteve za posebna tveganja za postavke kvalificiranih izdajateljev z enako preostalo dospelostjo kot takšna obveznica.

ê 98/31/ES člen 1.6 (prilagojeno)

Člen 1

Države članice lahko dovolijo svojim institucijam, da do 31. decembra 2006 namesto mer iz členov 13, 14, 17 in 18 priloge VII uporabljajo minimalne koeficiente razpona, prenosa in končne stopnje, iz spodnje tabele, če po mnenju svojih pristojnih organov:

(i)           opravljajo pomembne posle z borznim blagom,

(ii)          imajo raznovrsten portfelj borznega blaga, in

(iii)         še niso sposobne uporabljati notranjih modelov za izračunavanje kapitalskih zahtev za tveganja v zvezi z borznim blagom v skladu s Prilogo VIII.

Tabela

|| Plemenite kovine (razen zlata) || Neplemenite kovine || Kmetijski izdelki (blago, s katerim se trguje na londonski borzi) || Drugo, vključno z energenti

koeficient razpona (%) || 1.0 || 1.2 || 1.5 || 1.5

stopnja prenosa (%) || 0.3 || 0.5 || 0.6 || 0.6

končna stopnja (%) || 8 || 10 || 12 || 15

Države članice obvestijo Komisijo o uporabi tega člena.

ò novo

Člen 44

Člen 152(1) do (6) Direktive [2000/12/ES] se v skladu s členom 2 in oddelkoma 2 in 3 poglavja V te direktive uporablja za investicijske družbe, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene Priloge II te direktive, v skladu s členi 84 do 89 Direktive [2000/12/ES] ali z uporabo naprednega pristopa za merjenje iz člena 105 navedene direktive za izračun svojih kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

Člen 45

Za investicijske družbe, katerih ustrezni kazalec za poslovno področje trgovanja in prodaje do 31. decembra 2012 predstavlja vsaj 50 % vsote ustreznih kazalcev za vsa poslovna področja, izračunane v skladu s členom 20 te direktive in odstavkov 1 do 8 dela 2 Priloge X Direktive [2000/12/ES], lahko države članice uporabijo odstotek 15 % za poslovno področje "trgovanje in prodaja".

ê 93/6/EGS člen 12 (prilagojeno)

ð novo

Ö ODDELEK Õ

KONČNE DOLOČBE

Člen 46

1.         Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo do dne določenega v odstavku 2 člena 31 Direktive 93/22/EGS. O tem takoj obvestijo Komisijo.

1.         Države članice najpozneje do 31. decembra 2006 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 2, 3, 11, 13, 17, 18, 19, 20, 22, 23, 24, 25, 29, 30, 33, 34, 35, 37, 39, 40, 42, 44, 45, 47 in Prilogami I, II, III, V, VII. Besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo takoj posredujejo Komisiji.

Navedeni predpisi začnejo uporabljati od 31. decembra 2006.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo Ö ali pa jih spremlja tako sklicevanje Õ sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Ö Vključijo tudi izjavo, da se sklicevanja v obstoječih zakonih in drugih predpisih na te direktive, ki jih ta direktiva razveljavlja, štejejo za sklicevanja na to direktivo. Õ Način sklicevanja določijo države članice.

2.         Države članice Komisiji sporočijo ð besedilo ï temeljnihe določbe nacionalnih predpisov sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

ò novo

Člen 47

1.         Člen 152(7) do (12) Direktive [2000/12/ES] se smiselno uporablja za namene te direktive v skladu z naslednjimi določbami, ki se uporabljajo, če se uveljavlja presoja iz člena 152(7) Direktive [2000/12/ES]:

(a)     Sklicevanja v odstavku 6 Priloge II Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na Direktivo 2000/12/ES v obliki navedene direktive, v kakršni je bila pred datumom iz člena 46;

(b)     odstavek 4.1 Priloge II se uporablja v obliki, v kakršni je bil pred datumom iz člena 46.

2.         Člen 157(2) Direktive [2000/12/ES] se smiselno uporablja za namene členov 18 in 20.

ê 93/6/EGS člen 13

Člen 13

Komisija čim prej predloži Svetu predloge za kapitalske zahteve v zvezi s trgovanjem z borznim blagom, izvedenimi finančnimi instrumenti na borzno blago in enotami kolektivnih naložbenih podjemov.

Najkasneje šest mesecev pred začetkom uporabljanja te direktive Svet odloči o predlogih Komisije.

ò novo

Člen 48

Direktiva 93/6/EGS, spremenjena z direktivami, naštetimi v delu A Priloge VIII, se razveljavi brez poseganja v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv iz dela B Priloge VIII v nacionalno zakonodajo.

Sklicevanja na razveljavljene direktive se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge IX.

Člen 49

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

ê 93/6/EGS člen 14

KLAVZULA O PREVERJANJU

Člen 14

V treh letih od dne iz člena 12 Svet na predlog Komisije preuči in po potrebi preveri to direktivo na podlagi izkušenj, pridobljenih pri njenem izvajanju, ob upoštevanju tržnih novosti in zlasti dogajanja v mednarodnih krogih upravnih organov.

ê 93/6/EGS člen 15

Člen 50

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, […]

Za Evropski parlament                                  Za Svet

Predsednik                                                     Predsednik

[…]                                                                […]

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

ð novo

PRILOGA I

ð IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA ï POZICIJSKO TVEGANJE

UVOD Ö SPLOŠNE DOLOČBE Õ

Pobotanje

1. Presežna vrednost dolgih (kratkih) pozicij institucije nad njenimi kratkimi (dolgimi) pozicijami v istih lastniških, dolžniških in zamenljivih vrednostnih papirjih in identičnih finančnih terminskih pogodbah (finančni futures), opcijah, nakupnih bonih, kritnih nakupnih bonih je njena neto pozicija v vsakem od teh različnih instrumentov. Pri izračunavanju neto pozicije pristojni organi dovolijo, da se pozicije v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z odstavki 4 do 7 obravnavajo kot pozicije v osnovnih (ali hipotetičnih) vrednostnih papirjih. Lastni dolžniški instrumenti institucije se pri izračunavanju posebnega tveganja iz odstavka 14 Ö 14 Õ ne upoštevajo.

2. Ne dovoli se nobeno pobotanje med zamenljivim vrednostnim papirjem in nasprotno pozicijo v njegovem osnovnem finančnem instrumentu, razen če pristojni organi izberejo pristop, ki upošteva verjetnost izvršitve zamenjave določenega zamenljivega vrednostnega papirja ali če je izpolnjena kapitalska zahteva za kritje vsakršne izgube, ki bi lahko izhajala iz zamenjave.

3. Vse neto pozicije, ne glede na njihov predznak, je treba vsak dan pred njihovim seštevkom spremeniti v valuto poročanja institucije po tržnem deviznem tečaju pred njegovim agregiranjem

Posebni instrumenti

ê 93/6/ES (prilagojeno)

è1 98/31/EC člen 1.7 in Priloga .1(a)

4. Terminske pogodbe, na obrestno mero, dogovori o terminski obrestni meri ("Forward Rate Agreements" - FRA) in pogodbe o terminskem nakupu ali prodaji dolžniških instrumentov se obravnavajo kot kombinacije dolgih in kratkih pozicij. Dolga pozicija terminske pogodbe na obrestno mero se tako obravnava kot kombinacija sposojenega sredstva, ki zapade na dobavni rok terminske pogodbe, in lastnega sredstva, katerega dan zapadlosti je enak dnevu zapadlosti sredstva ali hipotetičnega položaja Ö hipotetične pozicije Õ, na katero se terminska pogodba nanaša. Podobno se prodan dogovor o terminski obrestni meri obravnava kot dolg položaj Ö dolga pozicija Õ z dnem zapadlosti, ki je enak dnevu poravnave plus pogodbeno obdobje, in kot kratka pozicija s sovpadajočim dnevom zapadlosti in poravnave. Tako sposojena Ö sredstva Õ kot tudi lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ se vključijo v stolpec postavk brez posebnih tveganj Ö prvo kategorijo, določeno v Õ Tabelei 1 v odstavku 14 Ö 14 Õ za izračun potrebnega kapitala v zvezi s posebnim položajnim Ö pozicijskim Õ tveganjem za terminske pogodbe na obrestno mero in dogovore o terminski obrestni meri. Pogodba o terminskem nakupu dolžniškega instrumenta se obravnava kot kombinacija sposojenega instrumenta, ki zapade na dan dobavnega roka, in dolgo (promptno) pozicijo v samem dolžniškem instrumentu.

Sposojeno sredstvo se vključi v stolpec za postavke brez posebnih tveganj Ö prvo kategorijo, določeno v Õ Tabelei 1 Ö v odstavku 14 Õ za namene posebnega tveganja, dolžniško sredstvo pa v zanj ustrezni stolpec v isto tabelo. è1 --- ç

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(a) (prilagojeno)

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za terminske pogodbe, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova terminske pogodbe in da je vsaj enako kapitalski zahtevi za terminsko pogodbo, če se ta izračuna po metodi iz te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.

Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za pogodbo z OTC izvedenimi finančnimi instrumenti, ki upošteva določbe tega odstavka in jo poravna priznana klirinška družba, enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti in je najmanj enako kapitalski zahtevi iz zadevne pogodbe, če se ta izračuna po metodi iz te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.

ê 93/6/EGS člen 2(22) (prilagojeno)

Za namene tega odstavka dolgi položaj Ö dolga pozicija Õ pomeni položaj Ö pozicija Õ , v kateri je institucija fiksirala obrestno mero, ki jo bo prejela enkrat v prihodnosti, in kratki položaj Ö kratka pozicija Õ pomeni položaj Ö pozicija Õ, v kateri je fiksirala obrestno mero, ki jo bo enkrat v prihodnosti plačala;

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

5. Možnosti Ö Opcije Õ na obrestne mere, dolžniška sredstva, lastniška sredstva, delniške indekse, finančne terminske pogodbe, zamenjave in tujo valuto se obravnavajo kot položaji Ö pozicije Õ, katerih vrednost je enaka vrednosti osnovnega finančnega sredstva, na katerega se možnost Ö opcija Õ nanaša, pomnoženega s svojo delto za namene te priloge. Slednji položaji Ö Slednje pozicije Õ se lahko pobotajo z nasprotnimi v istovrstnih osnovnih vrednostnih papirjih ali izvedenih finančnih instrumentih. Uporabljena delta je delta borze, delta, ki jo izračunajo pristojni organi, ali delta, ki jo izračuna institucija sama za OTC opcije ali v primeru, da delta ni na voljo, ob odobritvi pristojnih organov, ki ocenijo, da je institucija uporabila primeren model.

Vendar pristojni organi lahko predpišejo, da morajo institucije svoje delte izračunavati po metodologiji, ki jo določijo pristojni organi.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(b) (prilagojeno)

Pristojni organi zahtevajo, da se zZ izjemo delta tveganj Ö se Õ zavarujejo vsa tveganja iz naslova možnostnih Ö opcijskih Õ pogodb. Pristojni organi lahko dovolijo, da je zahteva za izdano možnost Ö opcijo Õ, s katero se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to zagotavlja natančno merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi do možnosti Ö opcije Õ, če se ta izračuna po metodi, navedeni v tej prilogi ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za OTC možnost Ö opcijo Õ na borzno blago, ki jo poravna priznana klirinška družba, in za katero pristojni organi ugotovijo, da je enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi za OTC možnost Ö opcijo Õ, če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge, ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. Poleg tega pristojni organi lahko dovolijo, da je kritje kupljene možnosti Ö opcije Õ, s katero se trguje na borzi ali OTC možnosti Ö opcije Õ, enako kot za borzno blago, ki je osnovno sredstvo možnosti Ö opcije Õ, pod pogojem, da izračunano kritje ne presega tržne vrednosti možnosti Ö opcije Õ . Zahteva do izdane OTC možnosti Ö opcije Õ se določi v skladu z vrsto borznega blago, ki je osnovno sredstvo možnosti Ö opcije Õ.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(c) (prilagojeno)

6. Nakupni boni, ki so vezani na dolžniške in lastniške instrumente, se obravnavajo na isti način kot možnosti Ö opcije Õ iz odstavka 5.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

7. Zamenjave se zaradi tveganja spremembe obrestne mere obravnavajo na isti osnovi kot bilančna sredstva. Tako se zamenjava obrestne mere, v skladu s katero institucija prejema spremenljivo obrestno mero in plačuje fiksno obrestno mero, obravnava kot istovetna z dolgim položajem Ö dolgo pozicijo Õ pri sredstvih s spremenljivo obrestno mero, katerega rok zapadlosti sovpada z rokom naslednje določitve obrestne mere, in s kratkim položajem Ö kratko pozicijo Õ pri instrumentih s fiksno obrestno mero in isto zapadlostjo, kot jo ima zamenjava sama.

ò novo

8. Razen če ni drugače določeno, se za kreditne izvedene finančne instrumente mora uporabiti evidenčni znesek kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Pri izračunu kapitalske zahteve za tržno tveganje stranke, ki prevzame kreditno tveganje ("prodajalec zavarovanja"), se pozicije določijo na naslednji način:

Zamenjava skupnega donosa ustvari dolgo pozicijio v splošnem tržnem tveganju referenčne obveznosti in kratko pozicijo v splošnem tržnem tveganju državne obveznice, ki ji je dodeljena utež tveganja 0 % v skladu s Prilogo VI Direktive [2000/12/ES]. Ustvari tudi dolgo pozicijo v posebnem tveganju referenčne obveznosti.

Kreditna zamenjava ne ustvari pozicije za splošno tržno tveganje. Za namene posebnega tveganja mora institucija evidentirati sintetično dolgo pozicijo v obveznosti referenčnega subjekta. Če plačilo premije ali obresti zapade po produktu, morajo biti ti denarni tokovi predstavljeni kot hipotetične pozicije v državni obveznici z ustrezno fiksno ali spremenljivo stopnjo.

Kreditni zapis ustvari dolgo pozicijo v splošnem tržnem tveganju samega zapisa, kot obrestni produkt. Za namene posebnega tveganja se ustvari sintetična dolga pozicija v obveznosti referenčnega subjekta. Poleg tega se ustvari dolga pozicija v posebnem tveganju izdajatelja zapisa.

Košara na podlagi neplačila prvega sredstva ustvari pozicijo za evidenčni znesek v obveznosti vsakega referenčnega subjekta. Če je obseg največjega plačila kreditnega dogodka nižji od kapitalske zahteve po metodi iz prvega stavka tega pododstavka, se lahko kot kapitalska zahteva za posebno tveganje uporabi maksimalno plačilo.

Produkt v košari na podlagi drugega neplačila sredstev ustvari pozicijo za evidenčni znesek v obveznosti vsakega referenčnega subjekta, zmanjšane za ena (tiste z najnižjo kapitalsko zahtevo za posebno tveganje). Če je obseg največjega plačila kreditnega dogodka nižji od kapitalske zahteve po metodi iz prvega stavka tega pododstavka, se lahko kot kapitalska zahteva za posebno tveganje uporabi ta znesek.

Če produkt iz košare kreditnih zapisov ima zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje pogoje za dolžniško postavko kvalificiranih izdajateljev, se lahko namesto pozicij s posebnim tveganjem za vse referenčne subjekte evidentira ena sama dolga pozicija s posebnim tveganjem izdajatelja zapisa.

Produkt iz košare, ki zagotavlja sorazmerno zavarovanje ustvari pozicijo v vsakem referenčnem subjektu za namene posebnega tveganja, pri čemer je skupni evidenčni znesek pogodbe razporejen po vseh pozicijah glede na delež v skupnem evidenčnem znesku, ki ga predstavlja vsaka izpostavljenost v odnosu do referenčnega subjekta. Če se lahko izbere več kot ena obveznost referenčnega subjekta, se posebno tveganje določi z obveznostjo z največjo utežjo tveganja. Namesto zapadlosti obveznosti se uporabi zapadlost kreditnih finančnih izvedenih instrumentov

Za stranko, ki prenese kreditno tveganje ("kupec zavarovanja"), se pozicije določijo kot zrcalna slika prodajalca zavarovanja, z izjemo kreditnega zapisa (ki ne določa kratke pozicije v izdajatelju). Če v danem trenutku obstaja prodajna opcija v kombinaciji s stopnjevanjem, se tak trenutek obravnava kot zapadlost zavarovanja. V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na podlagi n-tega neplačila, je kupcem zavarovanja dovoljeno, da izravnajo posebno tveganje za n-1 osnovnih sredstev (tj. n-1 sredstev z najnižjo zahtevo za posebno tveganje).

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

89. Vendar pa iInstitucije, ki tržno vrednotijo in upravljajo tveganje spremembe obrestne mere v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti iz odstavkov 4 do 7 na osnovi diskontiranega denarnega toka, lahko za izračun zgoraj navedenih položajev Ö pozicij Õ uporabijo modele občutljivosti in jih lahko uporabijo za vsako obveznico, ki se amortizira v svojem preostalem trajanju in ne z enim končnim odplačilom glavnice. Pristojni organi morajo odobriti tako model kot njegovo uporabo s strani institucije. Ti modeli naj bi ustvarili položaje Ö pozicije Õ enako občutljive na spremembe obrestne mere kot osnovni denarni tokovi. Ta občutljivost se mora ocenjevati glede na samostojna gibanja z vzorčnimi merami prek krivulje donosnosti, z vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu zapadlosti iz Tabele 2 odstavka 18 Ö 20 Õ . Položaji Ö Pozicije Õ se v skladu z določbami iz odstavkov 15 do 30 Ö 17 do 32 Õ vključijo v izračun kapitalskih zahtev.

910. Institucije, ki ne uporabljajo modelov iz odstavka 8 Ö 9 Õ, lahko namesto tega s soglasjem pristojnih organov obravnavajo kot popolnoma nasprotne vse položaje Ö pozicije Õ v izvedenih finančnih sredstvih iz odstavkov 4 do 7, ki izpolnjujejo vsaj naslednje pogoje:

(ia)    položaji Ö pozicije Õ imajo enako vrednost in se glasijo na isto valuto;

(iib)   referenčna obrestna mera (za pozicije s spremenljivo obrestno mero) in kuponska obrestna mera (za pozicije s fiksno obrestno mero) sta enaki ali podobni;

(iiic)  rok do naslednje določitve obrestne mere oziroma za pozicije s fiksno obrestno mero rok do zapadlosti ustreza naslednjim omejitvam:

(i)      omenjeni rok je krajši od enega meseca: isti dan,;

(ii)     omenjeni rok je med enim mesecem in enim letom: v sedmih dneh,;

(iii)    omenjeni rok je daljši od enega leta: v 30 dneh.

1011. Prenosnik vrednostnih papirjev ali zajamčenih pravic v zvezi z vrednostnimi papirji pri pogodbi o prodaji in povratnem odkupu in posojevalec pri posoji vrednostnih papirjev vključita te vrednostne papirje v izračun svojih kapitalskih zahtev v skladu s to prilogo, če takšni vrednostni papirji izpolnjujejo merila iz člena 2(6)(a) Ö 11 Õ .

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

11. Za položaje v enotah kolektivnih naložbenih podjemov veljajo kapitalske zahteve iz Direktive 89/647/EGS in ne zahteve položajnega tveganja iz te priloge.

Posebna in splošna tveganja

12. Položajno Ö Pozicijsko Õ tveganje v zvezi z dolžniškimi ali lastniškimi finančnimi sredstvi (ali izvedenimi dolžniškimi ali lastniškimi finančnimi sredstvi) se za izračun kapitalske zahteve razdeli na dva sestavna dela. Prvi je posebno tveganje – to je tveganje spremembe cene dolžniškega finančnega sredstva zaradi dejavnikov, ki so povezani z njegovim izdajateljem ali, v primeru izvedenega sredstva, z izdajateljem osnovnega sredstva. Drugi del pokriva splošno tveganje – to je tveganje spremembe cene finančnega sredstva zaradi (v primeru dolžniških finančnih sredstev ali izvedenih dolžniških finančnih sredstev) spremembe ravni obrestnih mer ali (v primeru lastniških finančnih sredstev ali izvedenih lastniških finančnih sredstev) gibanj na trgu delnic, ki niso povezana z značilnostmi posameznih vrednostnih papirjev.

DOLŽNIŠKA FINANČNA SREDSTVA

13.       Institucija razvrsti svoje nNeto položaji Ö pozicije Õ Ö se razvrstijo Õ glede na valuto, na katero se glasijo, in izračuna Ö se Õ kapitalskoa zahtevoa za splošno in posebno tveganje v vsaki valuti posebej.

Posebno tveganje

ê 93/6/ES (prilagojeno)

ð novo

14. Institucija razvrsti vse neto položaje Ö pozicije Õ , izračunane v skladu z odstavkom 1, v ustrezne kategorije v Tabelo 1 glede na preostali čas do zapadlosti in jih nato pomnoži s prikazanimi utežmi. Za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje institucija sešteje vse tehtane položaje (ne glede na to, ali so dolgi ali kratki). ðv tržni knjigi, izračunane v skladu z odstavkom 1, v ustrezne kategorije v Tabeli 1, glede na njihovega izdajatelja/dolžnika, zunanje ali notranje kreditno ocenjevanje ter preostali časa do zapadlosti in jih nato pomnoži s prikazanimi utežmi. Za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje institucija sešteje vse tehtane pozicije (ne glede na to, ali so dolge ali kratke). ï

ê 93/6/EGS

Tabela 1

Postavke brez posebnih tveganj || Postavke kvalificiranih izdajateljev || Druge postavke

|| do 6 mesecev || od 6 do 24 mesecev || nad 24 mesecev ||

0,00 % || 0,25 % || 1,00 % || 1,60 % || 8,00 %

ò novo

Tabela 1

Postavke || Kapitalska zahteva za posebno tveganje

Dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo države, ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic, ki bi prejeli utež tveganja 0 % v skladu s pristopom RSA ali pristopom IRB. || 0%

Dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo države, ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic, ki bi prejeli utež tveganja 20 % ali 50 % v skladu s pristopom RSA. Druge postavke kvalificiranih izdajateljev, opredeljene v odstavku 15 spodaj || 0,25 % (preostali čas do končne zapadlosti šest mesecev ali manj) 1,00 % (preostali čas do končne zapadlosti več kot šest mesecev do in vključno s 24 meseci) 1,60 % (preostali čas do zapadlosti, daljši od 24 mesecev)

Vse ostale || 8,00 %

15.       Za namene odstavka 14 postavke kvalificiranih izdajateljev zajemajo:

(a)     dolge in kratke pozicije v sredstvih, primernih za stopnjo kreditne kvalitete, ki ustreza najmanj naložbenemu razredu v postopku vzporejanja, opisanem v pododdelku 1 oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive [2000/12/ES];

(b)     dolge in kratke pozicije v sredstvih, ki imajo zaradi plačilne sposobnosti izdajatelja PD, ki ni višji od PD sredstev, navedenih pod točko a) zgoraj, v skladu s pristopom, opisanim v pododdelku 2 oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive [2000/12/ES];

(c)     dolge in kratke pozicije v sredstvih, za katera ni na voljo kreditna ocena imenovane institucije za kreditno ocenjevanje in ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(i)      zadevne institucije jih štejejo za dovolj likvidne;

(ii)     njihova investicijska kvaliteta je po lastni presoji institucije najmanj enakovredna investicijski kvaliteti sredstev, navedenih pod točko a);

(iii)    uvrščeni so na najmanj enem organiziranem trgu v eni od držav članic ali na borzi tretje države, pod pogojem, da je borza priznana s strani pristojnih organov zadevne države članice;

(d)     so, po presoji pristojnih organov, dolge in kratke pozicije v sredstvih, ki jih izdajo institucije v skladu z zahtevami za kapitalsko ustreznost, določenimi v Direktivi [2000/12/ES]

Način ocenjevanja dolžniških instrumentov je predmet nadzora pristojnih organov, ki ovržejo presojo institucije, če menijo, da so zadevni instrumenti izpostavljeni previsoki stopnji posebnega tveganja, da bi bili postavke kvalificiranih izdajateljev.

16. Pristojni organi od institucij zahtevajo, da za instrumente, ki kažejo posebno tveganje zaradi nezadostne plačilne sposobnosti izdajatelja ali likvidnosti, uporabijo najvišjo utež iz Tabele 1 odstavka 1 Priloge I.

ê 93/6/EGS

Splošno tveganje

(a) Pristop, ki temelji na zapadlosti

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

1517. Postopek za izračun kapitalskih zahtev za splošno tveganje je sestavljen iz dveh osnovnih korakov. Prvič, za izračun zneska kapitala, ki se zahteva za splošno tveganje, se vse položaje Ö pozicije Õ tehta glede na zapadlost (kot je obrazloženo v odstavku 16 Ö 18 Õ ). Drugič, ta zahteva se lahko zniža, če je tehtan položaj postavljen Ö tehtana pozicija postavljena Õ ob nasprotno tehtan položaj Ö tehtano pozicijo Õ v istem razredu zapadlosti. Znižanje te zahteve se dovoli tudi v primeru, če so nasprotno tehtani položaji uvrščeni Ö tehtane pozicije uvrščene Õ v različne razrede zapadlosti, pri čemer je obseg znižanja odvisen od tega, če sta položaja uvrščena Ö poziciji uvrščeni Õ v isto skupino ali ne, in od posameznih skupin, v katere sta uvrščena Ö uvrščeni Õ. Vsega skupaj obstajajo tri skupine razredov zapadlosti.

1618. Institucija ustrezno razvrsti vse neto položaje Ö pozicije Õ v ustrezne razrede zapadlosti v stolpce 2 ali 3 Tabele 2 iz odstavka 18 Ö 20 Õ . Pri sredstvih s fiksno obrestno mero je merilo preostali čas do zapadlosti, pri sredstvih s spremenljivo obrestno mero pa obdobje do naslednje določitve obrestne mere. Institucija tudi razlikuje med dolžniškimi finančnimi sredstvi z nominalno obrestno mero 3 % ali več in dolžniškimi finančnimi sredstvi z nominalno obrestno mero, manjšo od 3 %, in jih na tej podlagi tudi razvrsti v stolpec 2 ali stolpec 3 Tabele 2. Institucija nato vsakega od njih pomnoži z utežjo za razred zapadlosti iz stolpca 4 Tabele 2.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

1719. Institucija nato izračuna seštevek tehtanih dolgih položajev Ö pozicij Õ in vsoto tehtanih kratkih položajev Ö pozicij Õ v vsakem razredu zapadlosti. Znesek tehtanih dolgih položajev Ö pozicij Õ, ki so izravnanie z zneskom tehtanih kratkih položajev Ö pozicij Õ v določenem razredu zapadlosti, je izravnan tehtan položaj Ö izravnana tehtana pozicija Õ v tem razredu, medtem ko je preostali dolg ali kratki položaj neizravnan tehtan položaj Ö preostala dolga ali kratka pozicija neizravnana tehtana pozicija Õ v istem razredu. Institucija nato izračuna seštevek izravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ v vseh razredih.

1820. Institucija nato za izračun neizravnanega tehtanega dolgega položaja Ö neizravnane tehtane dolge pozicije Õ za vsako skupino sešteje vsote neizravnanih tehtanih dolgih položajev Ö pozicij Õ za razrede vseh skupin Tabele 2. Podobno se za izračun neizravnanega tehtanega kratkega položaja Ö neizravnane tehtane kratke pozicije Õ za določeno skupino seštejejo vsote neizravnanih tehtanih kratkih položajev Ö pozicij Õ za vsak razred v določeni skupini. Izravnan tehtan položaj Ö Izravnana tehtana pozicija Õ določene skupine je tisti del neizravnanega tehtanega dolgega položaja Ö neizravnane tehtane dolge pozicije Õ skupine, ki je izravnan z neizravnanim tehtanim kratkim položajem Ö neizravnano tehtano kratko pozicijo Õ iste skupine. Neizravnan tehtan položaj Ö Neizravnana tehtana pozicija Õ določene skupine je tisti del neizravnanega tehtanega dolgega ali neizravnanega tehtanega kratkega položaja Ö neizravnane tehtane dolge ali neizravnane tehtane kratke pozicije Õ skupine, ki ne more biti tako izravnan Ö izravnana Õ.

Tabela 2

Razred || Skupina || Utež (v %) || Domnevana sprememba obrestne mere (v %)

obrestna mera 3 % ali več || obrestna mera nižja od 3 %

Ena || 0 do 1 mesec || 0 do 1 mesec || 0,00 || —

> 1 do 3 mesecev || > 1 do 3 mesecev || 0,20 || 1,00

> 3 do 6 mesecev || > 3 do 6 mesecev || 0,40 || 1,00

> 6 do 12 mesecev || > 6 do 12 mesecev || 0,70 || 1,00

Dva || >1 do 2 leti || >1,0 do 1,9 let || 1,25 || 0,90

>2 do 3 leta || >1,9 do 2,8 let || 1,75 || 0,80

>3 do 4 leta || >2,8 do 3,6 let || 2,25 || 0,75

Tri || >4 do 5 let || >3,6 do 4,3 let || 2,75 || 0,75

>5 do 7 let || >4,3 do 5,7 let || 3,25 || 0,70

>7 do 10 let || >5,7 do 7,3 let || 3,75 || 0,65

>10 do 15 let || >7,3 do 9,3 let || 4,50 || 0,60

>15 do 20 let || >9,3 do 10,6 let || 5,25 || 0,60

več kot 20 let || >10,6 do 12,0 let || 6,00 || 0,60

|| >12,0 do 20,0 let || 8,00 || 0,60

|| več kot 20 let || 12,50 || 0,60

ê 93/6/ES (prilagojeno)

1921. Institucija nato izračuna vsoto neizravnane tehtane dolge (kratke) položaje Ö pozicije Õ skupine 1, ki je izravnana z neizravnanim tehtanim kratkim (dolgim) položajem Ö neizravnano tehtano kratko (dolgo) pozicijo Õ skupine 2. Ta je v odstavku 23 Ö 25 Õ opredeljen Ö opredeljena Õ kot izravnan tehtan položaj Ö izravnana tehtana pozicija Õ med skupinama 1 in 2. Za izračun izravnanega tehtanega položaja Ö izravnane tehtane pozicije Õ med skupinama 2 in 3 se nato izvede enak izračun za preostali del neizravnanega tehtanega položaja Ö neizravnane tehtane pozicije Õ skupine 2 in neizravnanim tehtanim položajem Ö neizravnano tehtano pozicijo Õ skupine 3.

2022. Institucija lahko po želji spremeni vrstni red v odstavku 19 Ö 21 Õ tako, da izračuna izravnan tehtan položaj Ö izravnano tehtano pozicijo Õ med skupinama 2 in 3 pred izračunom izravnanega tehtanega položaja Ö izravnane tehtane pozicije Õ med skupinama 1 in 2.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

2123. Za izračun izravnanega tehtanega položaja Ö izravnane tehtane pozicije Õ med skupinama 1 in 2 se preostanek neizravnanega tehtanega položaja Ö neizravnane tehtane pozicije Õ skupine 1 izravna s preostankom neizravnane tehtane pozicije skupine 3, potem ko je bil le-ta izravnan Ö bila le-ta izravnana Õ s skupino 2.

2224. Preostali položaji Ö Preostale pozicije Õ se po treh ločenih izravnalnih izračunih iz odstavkov 19, 20 in 21 Ö 21, 22 in 23 Õ seštejejo.

2325. Kapitalska zahteva institucije se izračuna kot seštevek:

(a)          10 % vsote izravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ v vseh razredih zapadlosti;

(b)          40 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ skupine 1;

(c)          30 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ skupine 2;

(d)          30 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ skupine 3;

(e)          40 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ med skupinama 1 in 2 ter med skupinama 2 in 3 (glej odstavek 19 Ö 21 Õ );

(f)          150 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ med skupinama 1 in 3;

(g)          100 % preostalih neizravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ.

(b) Pristop, ki temelji na trajanju

2426. Pristojni organi v državi članici lahko na splošno ali v posameznih primerih institucijam dovolijo, da za izračunavanje kapitalske zahteve za splošno tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi sredstvi uporabijo pristop, ki temelji na trajanju, namesto pristopa, določenega v odstavkih 15 do 23 Ö 17 do 25 Õ , pod pogojem, da institucija izbrani pristop dosledno uporablja.

ê 93/6/ES (prilagojeno)

2527. Pri uporabi takšnega pristopa Ö iz odstavka 26 Õ institucija na podlagi tržne vrednosti za vsako dolžniško finančno sredstvo s stalno obrestno mero izračuna njegov donos do zapadlosti, kar je implicirana diskontna stopnja tega sredstva. Pri sredstvih s spremenljivo obrestno mero institucija na podlagi tržne vrednosti vsakega sredstva izračuna njegov donos do zapadlosti ob predpostavki, da glavnica zapade ob naslednji možni določitvi obrestne mere.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

2628. Institucija nato izračuna modificirano trajanje za vsako dolžniško sredstvo z naslednjo formulo: modificirano trajanje = ((trajanje (D))/(1 + r)), kjer je:

D || = || ((∑t = 1m((t Ct)/((1 + r)t)))/(∑t = 1m((Ct)/((1 + r)t))))

kjer so:

R || = || donos do zapadlosti (glej odstavek 25),

Ct || = || denarni tok v času t,

M || = || celotna zapadlost (glej odstavek 25).

2729. Institucija nato vsako dolžniško finančno sredstvo razvrsti v ustrezno skupino Tabele 3. To stori glede na modificirano trajanje vsakega sredstva.

Tabela 3

Cona || Modificirano trajanje (v letih) || Domnevana sprememba obrestne mere (v %)

1 || > 0 do 1,0 || 1.0

2 || > 1,0 do 3,6 || 0,85

3 || > 3,6 || 0,7

2830. Institucija nato izračuna tehtani položaj Ö tehtano pozicijo Õ za vsak instrument tako, da tržno ceno sredstva pomnoži z njegovim modificiranim trajanjem in domnevano spremembo obrestne mere za sredstvo z določenim modificiranim trajanjem (glej stolpec 3 Tabele 3).

2931. Institucija izračuna svoje tehtane dolge in tehtane kratke položaje Ö pozicije Õ v vsaki skupini. Znesek tehtanih dolgih položajev Ö pozicij Õ, izravnanih s tehtanimi kratkimi položaji Ö pozicijami Õ v okviru posamezne skupine, je izravnan tehtan položaj Ö izravnana tehtana pozicija Õ skupine.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Institucija nato izračuna neizravnane tehtane položaje Ö pozicije Õ za vsako skupino. Institucija nato sledi postopkom, določenim za neizravnane tehtane položaje Ö pozicije Õ v odstavkih 19 do 22 Ö 21 do 24 Õ .

ê 93/6/ES (prilagojeno)

3032. Kapitalska zahteva institucije se izračuna kot seštevek:

(a)          2 % izravnane tehtane položaje Ö pozicije Õ vsake skupine;

(b)          40 % izravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ med skupinama 1 in 2 ter med skupinama 2 in 3;

(c)          150 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ med skupinama 1 in 3;

(d)          100 % preostalih neizravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ.

VREDNOSTNI PAPIRJI

3133. Institucija sešteje vse neto dolge položaje Ö pozicije Õ in vse neto kratke položaje Ö pozicije Õ v skladu z odstavkom 1. Vsota vrednosti le teh je skupni bruto položaj Ö skupna bruto pozicija Õ institucije v lastniških vrednostnih papirjev. Vrednost razlike med vrednostmi vseh neto dolgih in neto kratkih položajev Ö pozicij Õ je skupni neto položaj Ö skupna neto pozicija Õ ustanove v lastniških vrednostnih papirjih.

Posebno tveganje

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

ð novo

32.34ðInstitucija sešteje vse neto dolge pozicije in neto kratke pozicije v skladu z odstavkom 1.ï Za izračun kapitalske zahteve za posebno tveganje institucija pomnoži svoj skupni bruto položaj Ö svojo skupno bruto pozicijo Õ s 4 %.

ê 93/6/ES (prilagojeno)

3335. Ne glede na odstavek 35 Ö Z odstopanjem od odstavka 34 Õ lahko pristojni organi dovolijo, da kapitalska zahteva za posebno tveganje namesto 4 % znaša 2 % za tiste portfelje lastniških vrednostnih papirjev, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(d)

(ia)         lastniška finančna sredstva ne smejo biti lastniška finančna sredstva izdajateljev, ki so izdali tržna dolžniška sredstva, za katere trenutno velja 8 % kapitalska zahteva po tabeli 1 iz odstavka 14 ali zanje velja nižja zahteva le zato, ker so zavarovani z jamstvom ali poroštvom;

ê 93/6/EGS

(iib)        lastniške vrednostne papirje morajo pristojni organi skladno z objektivnimi merili oceniti kot visoko likvidne;

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

(iiic)       noben posamezni položaj Ö nobena posamezna pozicija Õ ne vključuje več kot 5 % vrednosti celotnega portfelja lastniških vrednostnih papirjev institucije. Vendar pa

Ö Za namene točke (c) Õ pristojni organi lahko odobrijo posamezne položaje Ö pozicije Õ v višini do 10 %, pod pogojem, da vsota takšnih položajev Ö pozicij Õ ne presega 50 % portfelja.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Splošno tveganje

3436. Kapitalska zahteva za splošno tveganje institucije je njen skupni neto položaj, pomnožen Ö njena skupna neto pozicija, pomnožena Õ z 8 %.

Terminski posli/pogodbe na delniške indekse

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

3537. Terminske posle/pogodbe na delniške indekse, delta tehtane ekvivalente možnosti Ö opcij Õ v terminskih poslih/pogodbah na delniške indekse in delniški indeksi, v nadaljevanju skupaj «terminski posli/pogodbe na delniške indekse», se lahko razstavi na položaje Ö pozicije Õ delnic, ki sestavljajo indeks, na katerega se terminski posel/pogodba nanaša. Ti položaji Ö Te pozicije Õ se lahko obravnavajo kot osnovni položaji Ö osnovne pozicije Õ lastniških vrednostnih papirjev; Ö in se lahko Õ zato se ti položaji z odobritvijo pristojnih organov lahko pobotajo z nasprotnimi položaji Ö pozicijami Õ v osnovnih lastniških vrednostnih papirjih.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

3638. Pristojni organi zagotovijo, da ima vsaka institucija, ki je pobotala svoje položaje Ö pozicije Õ v eni ali več delnicah, ki sestavljajo indeks, na katerega se terminski posel/pogodba nanaša, z enim ali več položaji Ö eno ali več pozicijami Õ v samem indeksu, ustrezni kapital za pokrivanje tveganja izgube, ki je povzročeno, kadar se vrednost terminskega posla/pogodbe ne giblje popolnoma v skladu z vrednostjo njegovih sestavnih delnic; pristojni organi isto storijo tudi v primeru, če ima institucija v terminskih poslih/pogodbah na delniške indekse nasprotne položaje Ö pozicije Õ, ki niso istovetnie glede na zapadlost ali sestavo ali oboje.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

3739. Ne glede na odstavka Ö Z odstopanjem od odstavkov Õ 35 in 36 Ö 37 in 38 Õ se terminskim poslom/pogodbam na delniške indekse, s katerimi se trguje na borzi in ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo zelo raznovrstne indekse, določi kapitalska zahteva za splošno tveganje, ki znaša 8 %, ne določi pa se jim kapitalska zahteva za posebno tveganje. Takšni terminski posli/pogodbe na delniške indekse so vključeni v izračun skupnega neto položaja Ö skupne neto pozicije Õ iz odstavka 31 Ö 33 Õ, vendar niso upoštevani v izračunu skupnega bruto položaja Ö skupne bruto pozicije Õ iz tega odstavka.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

3840. Če terminski posel/pogodba na delniški indeks ni razstavljen na njegove osnovne položaje Ö pozicije Õ, se ga obravnava tako, kot da je posamezni lastniški finančni instrument. Vendar pa se lahko posebno tveganje tega posameznega lastniškega vrednostnega papirja prezre, če se s terminsko pogodbo na delniške indekse trguje na borzi in če po mnenju pristojnih organov predstavlja zelo raznovrsten indeks.

GARANCIJA OB PREVZEMU

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

3941. Pri izvedbi prodaje z obveznostjo odkupa dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev lahko pristojni organi instituciji dovolijo, da pri izračunu kapitalskih zahtev za položajno Ö pozicijsko Õ tveganje uporabi naslednji postopek. Prvič, institucija izračunan neto položaj Ö izračuna neto pozicijo Õ tako, da odšteje tisti del položaja Ö pozicije Õ, ki ga je že prenesla na tretje osebe, ki so vrednostne papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu na podlagi uradnih pogodb; drugič, Drugič, institucija neto položaje Ö pozicije Õ zmanjša z uporabo naslednjih redukcijskih faktorjev: Ö iz Tabele 4 Õ

Tabela 4

– delovni dan 0: || 100 %

– delovni dan 1: || 90 %

– delovni dan 2 do 3: || 75 %

– delovni dan 4: || 50 %

– delovni dan 5: || 25 %

– po delovnem dnevu 5: || 0 %.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

Delovni dan 0 je delovni dan, s katerim se institucija nepreklicno zaveže prevzeti znano količino vrednostnih papirjev po dogovorjeni ceni.

Tretjič, institucija izračuna kapitalske zahteve z uporabo znižanih položajev Ö pozicij Õ iz izvedbe prodaj vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa.

Pristojni organi zagotovijo, da ima institucija zadosten kapital za tveganje izgube, ki obstaja v času med začetno zavezo in delovnim dnem 1.

ò novo

KAPITALSKE ZAHTEVE ZA POSEBNO TVEGANJE POZICIJ IZ TRŽNE KNJIGE, VAROVANIH S KREDITNIMI IZVEDENIMI FINANČNIMI INSTRUMENTI

42. Dovoli se možnost uporabe zavarovanja, zagotovljenega s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, v skladu z načeli iz odstavkov 43 do 46.

43. Polno dovoljenje se prizna, kadar se vrednosti obeh strani pozicij vedno gibljeta v nasprotno smer in v glavnem v enakem obsegu. Do tega pride v enem od naslednjih dveh primerov:

(a)     obe strani pozicij sta sestavljeni iz identičnih instrumentov;

(b)     dolga denarna pozicija je varovana pred tveganji z zamenjavo skupnih donosov (ali obratno), pri čemer sta referenčna obveznost in osnovne izpostavljenosti (tj. gotovinska pozicija) popolnoma izravnani. Zapadlost zamenjave je lahko drugačna od zapadlosti osnovne izpostavljenosti.

V teh primerih ni potrebno izračunavati kapitalskih zahtev za posebno tveganje za nobeno od strani pozicij.

44. Nadomestitev v višini 80 % se uporabi, če se vrednosti obeh strani vedno gibljeta v nasprotni smeri in če obstaja popolna izravnava med referenčno obveznostjo, zapadlostjo tako referenčne obveznosti kot kreditnega izvedenega finančnega instrumenta in valuto osnovne izpostavljenosti. Poleg tega glavne lastnosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ne smejo povzročiti bistvenega odstopanja cenovnih premikov kreditnega izvedenega finančnega instrumenta od cenovnih premikov denarne pozicije. Če na podlagi posla pride do prenosa tveganja, bo za stran transakcije z večjo kapitalsko zahtevo uporabljena nadomestitev posebnega tveganja v višini 80 %, zahteve, ki se nanašajo na posebno tveganje na drugi strani, pa so enake nič.

45. Delno dovoljenje se prizna, če se vrednosti obeh strani pozicije običajno gibljeta v nasprotno smer. Do tega pride v enem od naslednjih primerov:

(a)     pozicija je obravnavana v odstavku 43(b), vendar obstaja neusklajenost naložb med referenčno obveznostjo in osnovno izpostavljenostjo. Ob tem pa pozicije izpolnjujejo naslednje zahteve:

(i)      referenčna obveznost je enakovredna (uvrščena pari passu) ali podrejena osnovni obveznosti;

(ii)     osnovna obveznost in referenčna obveznost sta podrejeni istemu dolžniku in vsebujeta pravno izvršljivi klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila in o navzkrižni takojšnji zapadlosti;

(b)     pozicija je obravnavana v odstavku 43(a) ali odstavku 44, vendar obstaja valutna neusklajenost ali neusklajenost zapadlosti med kreditnim zavarovanjem in osnovnim instrumentom (valutne neusklajenosti je treba vključiti v običajno poročanje o valutnem tveganju v skladu s Prilogo III;

(c)     pozicija je obravnavana v odstavku 44, vendar obstaja neusklajenost naložb med denarno pozicijo in kreditnim izvedenim finančnim instrumentom. V tem primeru je osnovni instrument vključen v (izročljive) obveznosti v dokumentaciji o kreditnih izvedenih finančnih instrumentih.

V vseh naštetih primerih se namesto dodajanja kapitalskih zahtev za posebno tveganje na vsaki strani posla uporabi samo večja od obeh kapitalskih zahtev.

46. V vseh drugih primerih, ki ne spadajo pod odstavek 45, se kapitalska zahteva za posebno tveganje izračuna za obe strani pozicije.

Kapitalske zahteve za enote premoženja investicijskih skladov v tržni knjigi

47. Kapitalske zahteve za pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih skladov, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 11 za kapitalsko obravnavo v tržni knjigi, se izračunajo v skladu z metodami, določenimi v odstavkih 48 do 56.

48. Brez poseganja v druge določbe tega oddelka so pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih skladov predmet kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) v višini 32 %. Brez poseganja v določbe Priloge III (3)(i) ali Priloge V (13)(v), če je uporabljena spremenjena obravnava naložb v zlatu iz navedenih odstavkov, so pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih skladov predmet kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) in valutno tveganje v višini največ 40 %.

49. Institucije lahko določijo kapitalsko zahtevo za pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih skladov, ki ustrezajo kriterijem iz odstavka 51, z uporabo metod, določenih v odstavkih 53 do 56.

50. Razen če ni drugače določeno, se ne dovoli nikakršno pobotanje med osnovnimi naložbami, ki tvorijo premoženje investicijskega sklada, in drugimi pozicijami institucije.

SPLOŠNI KRITERIJI

51. Splošni kriteriji primernosti za uporabo metod iz odstavkov 53 do 56, za investicijske sklade, ki jih objavijo podjetja, nadzorovana ali ustanovljena v Skupnosti, so:

(a)     prospekt investicijskega sklada ali enakovreden dokument vsebuje:

(i)      vrste naložb, za katere ima investicijski sklad dovoljenje,

(ii)     če so določeni naložbeni limiti, relativne limite in metodologije za njihov izračun;

(iii)    če je dovoljeno zadolževanje, največja stopnja zadolževanja;

(iv)    če je dovoljeno vlaganje v izvedene finančne instrumente ali pogodbe podobne pogodbam o začasni prodaji/začasnem nakupu, politiko omejevanja tveganja nasprotne stranke, ki izhaja iz teh poslov;

(b)     investicijski sklad poroča o svojem poslovanju v obliki polletnih in letnih poročil, da omogoči ocenjevanje sredstev in obveznosti, višine prihodkov in poslovanja v obdobju poročanja.

(c)     enote premoženja/delnice investicijskega sklada so na zahtevo imetnika dnevno izplačljive v denarju iz sredstev sklada;

(d)     premoženje investicijskega sklada je ločeno od premoženja družbe za upravljanje investicijskega sklada;

(e)     naložbena institucija izdela ustrezno oceno tveganosti investicijskega sklada.

52. Investicijski skladi iz tretjih držav so lahko primerni, če izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (e) odstavka 51, s predhodno odobritvijo pristojnega organa institucije.

POSEBNE METODE

53. Če institucija zagotavlja dnevno spremljanje naložb, ki sestavljajo premoženje investicijskega sklada, potem lahko izračuna kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za navedene pozicije v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi ali, na podlagi pridobljenega dovoljenja, v skladu z metodami, določenimi v Prilogi V. Po tem pristopu se pozicije v enotah premoženja investicijskega sklada obravnavajo kot pozicije v osnovnih naložbah investicijskega sklada. Pobot med pozicijami v osnovnih naložbah investicijskega sklada in drugimi pozicijami institucije je dovoljen, če ima institucija zadostno število enot, ki omogoča izplačilo/oblikovanje v zameno za osnovne naložbe.

54. Institucije lahko izračunajo kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za pozicije v enotah premoženja investicijskih skladov v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi ali, na podlagi pridobljenega dovoljenja, v skladu z metodami, določenimi v Prilogi V, za predpostavljene pozicije, ki predstavljajo pozicije, nujne za podvajanje sestave in učinkovitosti obstoječega zunanjega indeksa ali fiksne košarice lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev iz (a), ob upoštevanju naslednjih pogojev:

(a)     namen naložbene politike investicijskega sklada je, da podvoji sestavo in učinkovitost obstoječega zunanjega indeksa ali fiksne košarice lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev;

(b)     med dnevnimi spremembami cen enote premoženja investicijskega sklada in indeksom ali košarico lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih investicijski sklad spremlja, se lahko jasno izrazi minimalna korelacija 0,9 skozi obdobje najmanj šest mesecev. Korelacija v tem primeru pomeni korelacijski koeficient med dnevnimi donosi enote premoženja investicijskega sklada na borzi in indeksom ali košarico lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih investicijski sklad spremlja.

55. Če institucija ni zmožna dnevno spremljati osnovnih naložb investicijskega sklada, lahko izračunava kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi, ob upoštevanju naslednjih pogojev:

(a)     predpostavi se, da investicijski sklad v največjem dovoljenem obsegu in v okviru svoje naložbene politike mandata najprej vlaga v vrste vrednostnih papirjev, za katere obstaja največja kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno), nato pa v padajočem vrstnem redu vlaga v vrste vrednostnih papirjev z manjšo kapitalsko zahtevo, dokler ne doseže skupnih investicijskih limitov. Pozicija v investicijskem skladu bo obravnavana kot neposredna naložba v predpostavljeni poziciji;

(b)     institucije za izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje upoštevajo največjo posredno izpostavljenost, ki jo lahko dosežejo s pozicijami s finančnim vzvodom, da sorazmerno povečajo pozicijo v investicijskem skladu do največje dovoljene izpostavljenosti glede na osnovne naložbene instrumente, ki izhajajo iz naložbene politike;

(c)     če bi kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) po tem pristopu presegla kapitalsko zahtevo iz odstavka 48, se kapitalska zahteva omeji na stopnji, določeni v navedenem odstavku

56. Institucije se lahko zanesejo na tretjo stranko za izračun in poročanje o kapitalskih zahtevah za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za pozicije pri enotah premoženja investicijskega sklada, navedene v odstavkih 53 in 55, v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi, pod pogojem, da se ustrezno zagotovi pravilnost izračuna in poročanja.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

PRILOGA II

Ö IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA Õ TVEGANJE NEIZPOLNITVE NASPROTNE STRANKE

TVEGANJE PORAVNAVE

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .2(a)

1. V primeru, ko nasprotna stranka v transakcijah z dolžniškimi, lastniškimi finančnimi sredstvi in borznim blagom (razen v primeru pogodb o prodaji in povratnem odkupu, o odkupu in povratni prodaji ter posoji in izposoji vrednostnih papirjev in borznega blaga) zamuja s poravnavo, mora institucija izračunati razliko v ceni, ki ji je izpostavljena. Razlika v ceni predstavlja razliko med dogovorjeno poravnalno ceno in med trenutno tržno vrednostjo za zadevni dolžniški, lastniški finančni instrument ali borzno blago, ko bi razlika lahko pomenila izgubo za institucijo. Za izračun kapitalske zahteve mora institucija to razliko pomnožiti z ustreznim faktorjem v stolpcu A tabele iz odstavka 2.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

2. Ne glede na odstavek Ö Z odstopanjem od odstavka Õ 1 lahko institucija ob predhodni odobritvi pristojnih organov izračuna kapitalske zahteve z množenjem dogovorjene poravnalne cene vsake transakcije z zamudo poravnave nasprotne stranke, ki znaša med 5 in 45 delovnimi dnevi z ustreznim faktorjem iz stolpca B spodnje tTabele 1. Po 46 dneh zamude je kapitalska zahteva enaka 100 % razlike v ceni, ki ji je institucija izpostavljena kot v stolpcu A Ö Tabele 1 Õ .

Ö Tabela 1 Õ

Število delovnih dni po dogovorjenem dnevu poravnave || Stolpec A (%) || Stolpec B (%)

5 — 15 || 8 || 0,5

16 — 30 || 50 || 4,0

31 — 45 || 75 || 9,0

46 ali več || 100 || glej odstavek 2

TVEGANJE NASPROTNE STRANKE

ò novo

3. Od institucije se zahteva, da ima lastne vire sredstev proti tveganju nasprotne stranke, ki izhaja iz izpostavljenosti zaradi naslednjega:

(a)     časovne neusklajenosti plačila in izročitve;

(b)     izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov;

(c)     pogodb o prodaji in povratnem odkupu, pogodb o odkupu in povratni prodaji, poslov posoje in izposoje vrednostnih papirjev ali blaga iz tržne knjige;

(d)     izpostavljenosti, ki izvirajo iz nadomestil, opravnin/provizij, obresti, dividend in kritij iz naslova trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na borzi, ki niso zajete niti v tej prilogi in v Prilogi I, niti odštete od lastnih virov sredstev v skladu z odstavkom 2(d) člena 13, in ki so neposredno povezane s tržno knjigo.

4. Za te namene se šteje, da je prišlo do časovne neusklajenosti plačila in izročitve, če je institucija vrednostne papirje ali blago plačala, preden jih je prejela, ali je vrednostne papirje ali blago izročila, preden je zanje prejela plačilo ter, v primeru čezmejnih transakcij, če je od dneva plačila ali izročitve minil en dan ali več.

5. V skladu z odstavki 6 do 9 se vrednosti izpostavljenosti in zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z določbami oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive [2000/12/ES] s sklicevanji na "kreditne institucije" v navedenem oddelku, ki se razumejo kot sklicevanja na "institucije", sklicevanji na "matične kreditne institucije", ki se razumejo kot sklicevanja na "matične institucije" in spremljajočimi izrazi z ustrezno razlago.

6. Za namene odstavka 5:

se šteje, da je Priloga IV Direktive [2000/12/ES] spremenjena tako, da za točko 3(d) doda besede "in kreditne izvedene finančne instrumente";

se šteje, da je Priloga III Direktive [2000/12/ES] spremenjena tako, da se za Tabelo 1(a) doda naslednje besedilo:

Pri izračunavanju morebitne bodoče kreditne izpostavljenosti pri kreditnih izvedenih finančnih instrumentih z zamenjavo skupnega donosa in zamenjavo neplačil, se nominalni znesek instrumenta pomnoži z naslednjimi odstotki:

Če je referenčna obveznost taka, da bi bila, če bi sprožila neposredno izpostavljenost institucije, postavka kvalificiranih izdajateljev za namene Priloge I - 5 %;

Če je referenčna obveznost taka, da če bi sprožila neposredno izpostavljenost institucije, ne bi bila postavka kvalificiranih izdajateljev za namene Priloge I -10 %;

V primeru zamenjave neplačil pa se instituciji, katere izpostavljenost, ki izhaja iz te zamenjave, predstavlja dolgo pozicijo v osnovnem instrumentu, dovoli, da uporabi odstotek 0 % za morebitno bodočo kreditno izpostavljenost, razen če je zamenjava neplačil predmet „razprodaje“ v primeru nesolventnosti subjekta, katerega izpostavljenost, ki izhaja iz kreditne zamenjave, predstavlja kratko pozicijo v osnovnem instrumentu, tudi če osnovni instrument ni v neplačilu.”

Če kreditni izvedeni finančni instrument zagotavlja zavarovanje v zvezi z "n-tim neplačilom" med več osnovnimi obveznostmi, se odstotek, ki se uporabi med zgoraj predpisanimi, določi z obveznostjo z n-to najnižjo kreditno kvaliteto, ki se določi tako, da se ugotovi, ali bi bila ta obveznost, če bi nastala pri instituciji, postavka kvalificiranega izdajatelja za namene Priloge I.’

7. Za namene odstavka 5 se institucijam pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne dovoli uporaba enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, določene v odstavkih 25 do 30 dela 3 Priloge VIII Direktive [2000/12/ES], za priznanje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

8. Za namene odstavka 5 se lahko, v primeru poslov začasnega nakupa in poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vsi finančni instrumenti in blago, ki so primerni za vključitev v tržno knjigo, priznajo kot primerni instrumenti zavarovanja. Za izpostavljenosti zaradi izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu, ki so vključeni v tržno knjigo, se lahko kot primerno zavarovanje prizna tudi blago, vključeno v tržno knjigo. Za namene izračunavanja prilagoditev za nestanovitnost, če so taki finančni instrumenti ali blago posojeni, prodani ali zagotovljeni, ali izposojeni, kupljeni ali prejeti kot zavarovanje ali kako drugače, se v okviru takega posla taki instrumenti in borzno blago obravnavajo na enak način kot lastniški vrednostni papirji, ki niso uvrščeni v glavnem indeksu, so pa uvrščeni na priznani borzi.

9. Za namene odstavka 5 se v zvezi s priznanjem okvirnih pogodb o pobotu na podlagi poslov začasne prodaje in/ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali drugih poslov z instrumenti kapitalskega trga, pobotanje po pozicijah, ki izhajajo iz tržne knjige in pozicijah iz bančne knjige, prizna samo, če pobotani posli izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)     vsi posli se vrednotijo dnevno z uporabo tekočih tržnih cen;

(b)     vse postavke, ki so posojene, prodane ali zagotovljene, ali izposojene, kupljene ali prejete v okviru poslov, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem v skladu s pododdelkom 3 oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive [2000/12/ES] brez uporabe odstavka 8 te priloge.

10. Če je kreditni izvedeni finančni instrument, vključen v tržno knjigo, sestavni del notranjega varovanja, kreditno zavarovanje pa je priznano v skladu z Direktivo [2000/12/ES], se šteje, da ni nikakršnega tveganja nasprotne stranke, ki bi izhajalo iz pozicije v kreditnem izvedenem finančnem instrumentu.

11. Kapitalska zahteva znaša 8 % skupnih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

ê 93/6/EGS

Brezplačne izročitve

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .2(b)

3.1. Institucija mora izračunavati kapitalske zahteve za tveganje nasprotne stranke, če:

(i)           je vrednostne papirje ali borzno blago plačala pred njihovim prejetjem ali je vrednostne papirje ali borzno blago izročila, preden je prejela plačilo zanje;

              in

(ii)          je, v primeru čezmejnih transakcij, od plačila ali izročitve minil en dan ali več.

3.2. Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke je 8 % vrednosti vrednostnih papirjev ali borznega blaga ali gotovine, ki se dolguje instituciji, pomnožena z utežjo za tehtanje tveganja, ki velja za določeno nasprotno stranko.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .2(c)

Pogodbe o prodaji in povratnem odkupu, o odkupu in povratni prodaji, o posoji in izposoji vrednostnih papirjev in borznega blaga

4.1. Institucija pri pogodbah o prodaji in povratnem odkupu ter pogodbah o posoji vrednostnih papirjev in borznega blaga, ki temeljijo na vrednostnih papirjih in borznem blagu iz postavk trgovanja, izračuna razliko med tržno vrednostjo prodanih oziroma posojenih vrednostnih papirjev ali borznega blaga in zneskom, ki si ga je institucija od nasprotne stranke izposodila ali tržno vrednostjo prejetega zavarovanja, če je ta razlika pozitivna. Institucija pri pogodbah o odkupu in povratni prodaji in izposoji vrednostnih papirjev in borznega blaga izračuna razliko med zneskom, ki ga je posodila ali tržno vrednostjo zavarovanja, ki ga je izročila nasprotni stranki, in tržno vrednostjo odkupljenih oziroma izposojenih vrednostnih papirjev ali borznega blaga, ki ga je prejela od nasprotne stranke, če je ta razlika pozitivna.

ê 93/6/EGS

Pristojni organi sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je dano zavarovanje presežne izpostavljenosti sprejemljivo.

Poleg tega lahko pristojni organi institucijam dovolijo, da v izračune, opisane v prvih dveh stavkih tega odstavka, ne vključijo zneska zavarovanja presežne izpostavljenosti, če je znesek zavarovanja presežne izpostavljenosti zajamčen na tak način, da je prenosnik vedno prepričan, da mu bo zavarovanje presežne izpostavljenosti povrnjeno tudi v primeru neizpolnitev s strani nasprotne stranke.

Obračunane obresti so vključene v izračun tržnih vrednosti posojenih in izposojenih zneskov, ter zavarovanj.

4.2. Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke je 8 % zneska, izračunanega v skladu z odstavkom 4.1, in pomnoženega z ustrezno utežjo.

Izvedeni finančni instrumenti na prostem trgu

ê 98/33/ES člen 3.2

5. Za izračunavanje kapitalskih zahtev do svojih OTC izvedenih finančnih sredstev institucije uporabljajo Prilogo II k Direktivi 89/647/EGS. Uteži tveganja, ki se uporabljajo za ustrezne nasprotne stranke, se določijo v skladu s členom 2(9) te direktive.

Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo iz uporabe metod iz Priloge II OTC pogodbe, ki jih obračuna klirinška hiša, če ta deluje kot pravna nasprotna stranka in če vse stranke vsakodnevno zavarujejo izpostavljenost do klirinške hiše ter tako zagotavljajo zaščito pred trenutno in morebitno prihodnjo izpostavljenostjo. Pristojnim organom je treba dokazati, da v zavarovanje položena sredstva zagotavljajo enako stopnjo zaščite kot zavarovanje po členu 6(1)(a)(7) Direktive 89/647/EGS in da je izključeno tveganje, da bi izpostavljenost klirinške hiše presegla tržno vrednost zavarovanja. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi te možnosti.

ê 93/6/EGS

DRUGO

6. Kapitalske zahteve Direktive 89/647/EGS se uporabljajo za tiste izpostavljenosti v obliki nadomestil, provizij, obresti, dividend in kritij iz trgovanja s terminskimi pogodbami ali možnostmi na borzi, ki jih ne pokriva ta Priloga ali Priloga I in ki niso odšteti iz lastnih sredstev v skladu z odstavkom 2 (d) Priloge V ter ki so neposredno povezane s postavkami trgovanja.

Uteži za tehtanje tveganja, ki se bodo uporabljale za ustrezne nasprotne stranke, se določijo v skladu s členom 2(9) te direktive.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

PRILOGA III

Ö IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA Õ VALUTNO TVEGANJE

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(a) (prilagojeno)

1. Če seštevek skupnega neto položaja Ö skupne neto pozicije Õ v tuji valuti in neto položaja Ö pozicije Õ v zlatu, ki ga institucija izračuna v skladu s spodaj navedenim postopkom, Ö navedenim v odstavku 2, Õ presega 2 % skupnih lastnih Ö virov Õ sredstev institucije, institucija seštevek neto položaja Ö pozicije Õ v tuji valuti in neto položaja Ö pozicije Õ v zlatu pomnoži z 8 %, da izračuna zahtevo za lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ za valutna tveganja.

Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da do 31. decembra 2004 izračunavajo zahteve za lastna sredstva tako, da z 8 % pomnožijo znesek, za katerega seštevek skupnega neto položaja v tuji valuti in neto položaja v zlatu presega 2 % skupnih lastnih sredstev institucije.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

2. Uporabi se dvostopenjski izračun Ö za kapitalske zahteve za valutno tveganje Õ.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(b) (prilagojeno)

32.1. Prvič, izračuna se neto odprti položaji Ö odprte pozicije Õ institucije za vsako posamezno valuto (tudi valuto poročanja) in za zlato.

Ta Ö neto odprta Õ položaj Ö pozicija Õ je sestavljena iz vsote naslednjih postavk (pozitivnih ali negativnih):

-(a)    neto promptnih položajev Ö pozicij Õ (t.j. vse aktivne postavke, zmanjšane za vse pasivne postavke, vključno z obračunanimi obrestmi v valuti ali, za zlato, neto promptni položaj Ö promptna pozicija Õ v zlatu),

-(b)    neto terminske položaje Ö pozicije Õ (t.j. vse predvidene terjatve oziroma prejeta plačila, zmanjšana za vse predvidene obveznosti oziroma plačila v zvezi s terminskimi valutnimi transakcijami in terminskimi transakcijami v zlatu, vključno s terminskimi pogodbami na tuje valute in zlato in glavnico valutnih zamenjav izključenimi iz promptne pozicije),

-(c)    nepreklicne garancije (in podobna sredstva), ki bodo z veliko verjetnostjo vnovčena in za katera obstaja majhna verjetnost poplačila

-(d)   neto prihodnjih prilivov/odlivov, ki še niso obračunani, a so že v celoti varovani pred tveganjem (institucija po lastni presoji in s predhodnim soglasjem pristojnih organov lahko sem vključi neto prihodnje prilive/odlive, ki še niso vknjiženi, vendar so že v celoti varovani pred tveganjem s terminskimi valutnimi transakcijami). Institucija mora takšno politiko vključevanja dosledno uporabljati,

-(e)    neto delte (ali na delti osnovana) vrednosti za celotni znesek opcij na posamezne tuje valute in opcij na zlato,

-(f)    tržne vrednosti drugih (brez opcij na tuje valute in zlato) opcij,.

- vVseh pozicije institucije, ki jih je ta namenoma prevzela za varovanje pred neugodnimi učinki menjalnega tečaja na njen kapitalski koeficient, se lahko izključijo iz izračuna neto odprtih pozicij v valutah. Takšne pozicije naj bodo netržne ali strukturne narave in za njihovo izključitev in vsako spremembo pogojev za izključitev je potrebno soglasje pristojnih organov. Pod enakimi pogoji kot zgoraj se lahko obravnavajo tudi pozicije institucije v zvezi s postavkami že odštetimi pri izračunu lastnih Ö virov Õ sredstev.

ò novo

Za namene izračuna iz prvega pododstavka se v primeru investicijskih skladov upoštevajo dejanske pozicije v tuji valuti v enotah premoženja investicijskega sklada. Institucije se lahko zanesejo na poročanje tretje osebe o pozicijah v tuji valuti v enotah premoženja investicijskega sklada, pri čemer se pravilnost tega poročila ustrezno zagotovi. Če institucija ni zmožna oceniti pozicij v tuji valuti v enotah premoženja investicijskega sklada, se predpostavlja, da je investicijski sklad v skladu z naložbeno politiko investicijskega sklada investiral do največjega dovoljenega obsega v tuji valuti, tako da institucije za pozicije iz tržne knjige upoštevajo največjo posredno izpostavljenost, ki bi jo lahko dosegle s pozicijami s finančnim vzvodom pri izračunavanju svoje kapitalske zahteve za valutno tveganje. To opravijo tako, da pozicijo v enotah premoženja investicijskega sklada sorazmerno povečajo do najvišje izpostavljenosti v osnovnih naložbenih postavkah, ki jo dovoljuje naložbena politika. Predpostavljena pozicija v enotah premoženja investicijskega sklada v tuji valuti se obravnava kot ločena valuta glede na obravnavo naložb v zlatu, ob upoštevanju določenih popravkov, in sicer se lahko skupna dolga pozicija, če je na voljo smer naložbe investicijskega sklada, doda skupni dolgi odprti poziciji v tuji valuti, skupna kratka pozicija pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tuji valuti. Pred izračunom ni dovoljeno nikakršno pobotanje med temi pozicijami.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(b)

3.2 Pristojni organi lahko presodijo, ali bodo institucijam dovolili, da za izračunavanje neto odprtih pozicij v vsaki valuti in v zlatu uporabljajo neto sedanjo vrednost.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

è1 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(c)

è1 42.2. Drugič, neto kratke in dolge pozicije v vsaki valuti razen valuti poročanja in neto dolge in kratke pozicije v zlatu se pretvorijo v valuto poročanja po promptnem tečaju. ç Nato se ločeno sešteje vse neto kratke in neto dolge položaje Ö pozicije Õ, tako da se ugotovi posebej vsota vseh neto kratkih in posebej vsota vseh neto dolgih položajev Ö pozicij Õ. Večja od obeh navedenih vsot predstavlja skupni neto položaj Ö skupno neto pozicijo Õ v valuti institucije.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

53. Ne glede na odstavke Ö Z odstopanjem od odstavkov Õ 1 do 4 Ö in 2 Õ in do nadaljnje uskladitve lahko pristojni organi institucijam predpišejo ali dovolijo uporabo alternativnih Ö naslednjih Õ postopkov za namene te priloge.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

63.1. Prvič, pPristojni organi lahko institucijam dovolijo, da določijo nižje kapitalske zahteve za položaje Ö pozicije Õ v tesno soodvisnih valutah od tistih, ki bi izhajale iz uporabe odstavkov 1 do 4 Ö in 2 Õ . Pristojni organi lahko presodijo, da sta dve valuti tesno soodvisni le tedaj, če je verjetnost izgube – izračunana na podlagi podatkov o dnevnih obrestnih merah za obdobje zadnjih treh ali petih let – enakih ali nasprotnih položajev Ö pozicij Õ v takšnih valutah v naslednjih 10 delovnih dneh, ki je 4 % ali manj od vrednosti izravnanega zadevnega položaja Ö izravnane zadevne pozicije Õ (ocenjena v valuti poročanja), ima verjetnost vsaj 99 %, če je bila uporabljena triletna opazovalna doba, ali 95 %, če je bila uporabljena petletna opazovalna doba. Zahteva za lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ za izravnano pozicijo v dveh tesno soodvisnih valutah je 4 %, pomnožena z vrednostjo izravnanega položaja Ö izravnane pozicije Õ. Kapitalska zahteva za neizravnane položaje Ö pozicije Õ v tesno soodvisnih valutah in vseh položajev Ö pozicij Õ v drugih valutah je 8 %, pomnožena z višjo od vsot neto kratkih ali neto dolgih položajev Ö pozicij Õ v teh valutah, po umiku izravnanih položajev Ö pozicij Õ v tesno soodvisnih valutah.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(d) (prilagojeno)

7. Drugič, do 31. decembra 2004 lahko pristojni organi dovolijo institucijam, da poleg metod, opisanih v odstavkih 1 do 6, za namen te Priloge uporabljajo tudi drugo metodo. Na ta način izračunana kapitalska zahteva je primerna, če presega 2 % neto odprte pozicije, izračunanih skladno z odstavkom 4 in če se na podlagi analiz tečajnih gibanj med vsemi odvijajočimi se obdobji 10 delovnih dni v preteklih treh letih ugotovi, da 99 % in več časa presega verjetno izgubo.

Druga metoda, opisana v pododstavku 1, se uporablja le pod naslednjimi pogoji:

(i)           formulo za izračun in korelacijske koeficiente določijo pristojni organi na podlagi lastnih analiz tečajnih gibanj;

(ii)          pristojni organi redno pregledujejo korelacijske koeficiente glede na gibanja na deviznih trgih.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

83.2. Tretjič, pPristojni organi lahko institucijam dovolijo, da odpravijo položaje Ö pozicije Õ v vsaki valuti, ki je predmet pravno zavezujočega medvladnega sporazuma, da omejijo njeno variranje v razmerju do drugih valut, ki jih ureja isti sporazum, iz katere koli metode, opisane v odstavkih 1 do 7 Ö , 2 in 3.1 Õ , ki jih uporabljajo. Institucije izračunajo svoje izravnane položaje Ö pozicije Õ v takšnih valutah in zanje določijo kapitalsko zahtevo, ki ni nižja od polovice največje dovoljene variacije iz navedenega medvladnega sporazuma v zvezi z valutami. Neizravnani položaji Ö Neizravnane pozicije Õ v teh valutah se obravnavajo na isti način kot druge valute.

Ne glede na prvi odstavek Ö Z odstopanjem od prvega pododstavka Õ lahko pristojni organi dovolijo, da kapitalska zahteva za izravnane položaje Ö pozicije Õ v valutah držav članic udeleženk v drugi fazi Evropske monetarne unije, znaša 1,6 %, pomnožena z vrednostjo takšnih izravnanih položajev Ö pozicij Õ.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

9. Pristojni organi obvestijo Svet in Komisijo o metodah, ki jih predpisujejo ali dovoljujejo v zvezi z odstavki 6 do 8.

10. Komisija Svetu poroča o metodah iz odstavka 9 in po potrebi ter ob primernem upoštevanju mednarodnih dogajanj predlaga bolj usklajeno obravnavanje valutnega tveganja.

ê 93/6/EGS (prilagojeno)

114. Neto položaji Ö pozicije Õ v sestavljenih valutah se lahko razdelijo na sestavne valute v skladu z veljavnimi kvotami.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

PRILOGA VIII Ö IV Õ

Ö IZRAČUN KAPITALSKIH TAHTEV ZA Õ TVEGANJE V ZVEZI Z BORZNIM BLAGOM

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

1. Vsak položaj Ö Vsaka pozicija Õ v borznem blagu ali izvedenih finančnih sredstvih na borzno blago se izrazi v standardni merski enoti. Promptna cena za vsako vrsto borznega blaga se izrazi v valuti poročanja.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

2. Položaji Ö Pozicije Õ v zlatu ali v izvedenih finančnih sredstvih na zlato se obravnavajo kot izpostavljene valutnemu tveganju in se za namen izračunavanja tržnega tveganja obravnavajo v skladu s Prilogo III ali Prilogo VIII, kot je to primerno.

3. Za namen te priloge se lahko položaji, namenjeni Ö pozicije, namenjene Õ izključno financiranju zalog, izvzamejo le iz izračuna tveganj v zvezi z borznim blagom.

4. Tveganja spremembe obrestne mere in valutna tveganja, ki jih ne pokrivajo druge določbe te priloge, se upoštevajo v izračunu splošnega tveganja iz naslova tržnih dolžniških instrumentov in v izračunu valutnega tveganja.

5. Če kratki položaj Ö kratka pozicija Õ zapade pred dolgim položajem Ö dolgo pozicijo Õ, se mora institucija varovati pred tveganjem zmanjšane likvidnosti, ki se lahko pojavi na nekaterih trgih.

6. Za namen iz odstavka 19 mora presežek dolgega (kratkega) položaja Ö dolge (kratke) pozicije Õ nad kratkim (dolgim) položajem Ö kratko (dolgo) pozicijo Õ institucije za isto vrsto borznega blaga in enakovredne terminske pogodbe na borzno blago, možnosti Ö opcije Õ in nakupne bone ustrezati neto položaju Ö poziciji Õ za vsako vrsto borznega blaga.

Pristojni organi dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ v izvedenih finančnih sredstvih obravnavajo v skladu z odstavki 8, 9 in 10 kot položaji Ö pozicije Õ v osnovnem finančnem sredstvu.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

7. Pristojni organi obravnavajo kot položaje Ö pozicije Õ v istovrstnem blagu naslednje položaje Ö pozicije Õ:

-(a)         položaje Ö pozicije Õ v različnih podkategorijah borznega blaga v primerih, ko so podkategorije medsebojno izročljive,

              in

-(b)         položaje Ö pozicije Õ v podobnih vrstah borznega blaga, če so bližnji nadomestki in če je minimalno korelacijo 0,9 med cenovnimi gibanji mogoče jasno vzpostaviti najmanj v obdobju enega leta.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

Posebni instrumenti

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

8. Terminske pogodbe na borzno blago in obveze za terminski nakup ali prodajo posameznega borznega blaga se pri merjenju upoštevajo kot hipotetični zneski, izraženi v standardnih merskih enotah, in se jim glede na rok trajanja določi zapadlost.

Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za terminske pogodbe, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja terminske pogodbe in je najmanj enako kapitalski zahtevi za terminsko pogodbo, če se ta izračuna po metodi, navedeni v tej prilogi ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.

Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za pogodbo v zvezi z OTC izvedenimi finančnimi instrumenti, ki upošteva določbe tega odstavka in jo poravna priznana klirinška družba, enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti in je najmanj enako kapitalski zahtevi iz zadevne pogodbe, če se ta izračuna po metodi, iz te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

9. Blagovne zamenjave, pri katerih je ena stran transakcije fiksna cena in druga trenutna tržna cena, se vključijo v pristop, ki temelji na zapadlosti Ö , kakor je določen v odstavkih 13 do 18, Õ kot serije položajev Ö pozicij Õ enakih nominalnemu znesku pogodbe, pri čemer en položaj Ö ena pozicija Õ ustreza posameznemu plačilu v okviru zamenjave in se kot taka vnese v lestvico zapadlosti natančneje opredeljeno v tTabeli iz odstavka 13 Ö 1 Õ . Če institucija plačuje po fiksni ceni in prejema po spremenljivi ceni, gre za dolge položaje Ö pozicije Õ, pri kratkih položajih Ö pozicijah Õ pa institucija prejema po fiksni ceni in plačuje po spremenljivi ceni.

Blagovne zamenjave, pri katerih sta strani transakcije v različnih vrstah borznega blaga, je treba evidentirati v primerni lestvici poročanja po pristopu, ki temelji na zapadlosti.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

10. Za namene te priloge se možnosti Ö opcije Õ na borzno blago ali izvedena finančna sredstva na borzno blago obravnavajo kot položaji Ö pozicije Õ, katerih vrednost je enaka znesku osnovnega sredstva na katerega se možnost Ö opcija Õ nanaša, pomnoženega z njegovo delto. Slednje položaje Ö pozicije Õ je mogoče pobotati s katerimi koli drugimi nepobotanimi položaji Ö pozicijami Õ v istih vrstah borznega blaga ali izvedenega sredstva kot osnovnega. Uporabljeno delto izračuna borza, pristojni organi ali, če nobeden od teh ni na voljo ali za OTC možnosti Ö opcije Õ, institucija sama, če so pristojni organi prepričani, da je model, ki ga institucija uporablja, primeren.

Vendar pristojni organi lahko predpišejo, da morajo institucije svoje delte izračunavati po metodologiji, ki jo določijo pristojni organi.

Pristojni organi zahtevajo, da se zZ izjemo delta tveganj Ö se Õ zavarujejo vsa tveganja iz naslova možnostnih Ö opcijskih Õ pogodb.

Pristojni organi lahko dovolijo, da je zahteva za izdane opcije na borzno blago, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi do možnosti Ö opcije Õ, če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.

Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za OTC možnost Ö opcijo Õ na borzno blago, ki jo poravna priznana klirinška družba, in za katero pristojni organi ugotovijo, da je enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi za OTC možnost, če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge, ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.

Poleg tega pristojni organi lahko dovolijo, da je zahteva do kupljene možnosti Ö opcije Õ na borzno blago, s katero se trguje na borznem ali OTC trgu, enaka kot za borzno blago, ki je osnovni instrument možnosti Ö opcije Õ, pod pogojem, da izračunana zahteva ne presega tržne vrednosti možnosti Ö opcije Õ. Zahteva za izdane OTC možnosti Ö opcije Õ se določi v skladu z vrsto borznega blaga, ki je osnovni instrument možnosti Ö opcije Õ.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

11. Nakupni boni za borzno blago se obravnavajo enako kot možnosti Ö opcije Õ na borzno blago iz odstavka 10.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

12. Prenosnik borznega blaga ali zajamčenih pravic, ki ustrezajo borznemu blagu v pogodbi o prodaji in povratnem odkupu, in posojevalec borznega blaga v dogovoru o posoji borznega blaga, vključita to borzno blago v izračun svojih kapitalskih zahtev v skladu s to prilogo.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

(a) Pristop, ki temelji na zapadlosti

13. Institucija za vsako borzno blago uporabi posebno lestvico zapadlosti v skladu s spodnjo tTabelo 1. Vsi položaji Ö Vse pozicije Õ v tem borznem blagu in vsi položaji Ö vse pozicije Õ skladno z odstavkom 7 obravnavani kot položaji Ö obravnavane kot pozicije Õ v istem borznem blagu, se vnesejo v ustrezen razred preostale zapadlosti. Zaloge se vnesejo v prvi razred preostale zapadlosti.

Ö Tabela 1 Õ

Preostala zapadlost (1) || Stopnja razpona (v %) (2)

0 ≤ 1 mesec || 1.50

> 1 ≤ 3 mesece || 1.50

> 3 ≤ 6 mesecev || 1.50

> 6 ≤ 12 mesecev || 1.50

> 1 ≤ 2 leti || 1.50

> 2 ≤ 3 leta || 1.50

nad 3 leta || 1.50

14. Pristojni organi lahko dovolijo, da se položaji skladni Ö pozicije skladne Õ z odstavkom 7 obravnavajo kot položaji Ö pozicije Õ v istem borznem blagu, pobotajo in na podlagi čiste vrednosti vnesejo v primeren razred zapadlosti, pri čemer dovoljenje velja za Ö naslednje Õ :

- (a)      položaje Ö pozicije Õ v pogodbah z istim dnevom zapadlosti,

in

- (b)        položaje Ö pozicije Õ v pogodbah, med katerih dnevi zapadlosti ne preteče več kot 10 dni, če se s pogodbami trguje na trgih, ki imajo dnevni dobavni rok.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

15. Institucija nato pripravi seštevek dolgih in seštevek kratkih položajev Ö pozicij Õ v vsakem razredu zapadlosti. Znesek prvih ustrezajoč znesku slednjih v določenem razredu zapadlosti, je izravnan položaj Ö izravnana pozicija Õ tega razreda zapadlosti, medtem ko preostali dolgi in kratki položaji Ö preostale dolge in kratke pozicije Õ, ki jih na ta način ni mogoče izravnati, ostajajo neizravnani položaji Ö neizravnane pozicije Õ tega razreda.

16. Tisti del neizravnanih dolgih (kratkih) položajev Ö pozicij Õ za določeni razred zapadlosti, ki se izravna z neizravnanim kratkim (dolgim) položajem Ö neizravnano kratko (dolgo) pozicijo Õ v naslednjem razredu zapadlosti, je izravnan položaj Ö izravnana pozicija Õ med dvema razredoma zapadlosti. Tisti del neizravnanega dolgega ali neizravnanega kratkega položaja Ö neizravnane dolge ali neizravnane kratke pozicije Õ, ki ga na ta način ni mogoče izravnati, je neizravnan položaj Ö neizravnana pozicija Õ.

17. Kapitalska zahteva institucije za vsako vrsto borznega blaga se izračuna na podlagi ustrezne lestvice zapadlosti kot seštevek naslednjih:

(ia)         seštevka izravnanih dolgih in kratkih položajev Ö pozicij Õ, pomnoženih s primernim koeficientom razpona, ki je naveden v drugem stolpcu tabele iz odstavka 13 za vsak razred zapadlosti, in s promptno ceno za borzno blago;

(iib)        izravnan položaj Ö izravnane pozicije Õ med dvema razredoma zapadlosti za vsak razred zapadlosti, v katerega se neizravnan položaj Ö neizravnana pozicija Õ prenese, pomnožen z 0,6 % in s promptno ceno za borzno blago;

(iiic)       preostale neizravnane položaje Ö pozicije Õ, pomnožene s 15 % in s promptno ceno za borzno blago.

18. Skupna kapitalska zahteva institucije za tveganja v zvezi z borznim blagom se v skladu z odstavkom 17 izračuna kot seštevek kapitalskih zahtev za vsako vrsto borznega blaga.

(b) Poenostavljen pristop

19. Kapitalska zahteva institucije za vsako vrsto borznega blaga se izračuna kot seštevek:

(ia)         15 % neto položaja, dolgega ali kratkega, pomnoženega Ö pozicije, dolge ali kratke, pomnožene Õ s promptno ceno za borzno blago;

(iib)        3 % bruto položaja, dolgega plus kratkega, pomnoženega Ö pozicije, dolge plus kratke, pomnožene Õ s promptno ceno za borzno blago.

20. Skupna kapitalska zahteva institucije za tveganja v zvezi z borznim blagom se v skladu z odstavkom 19 izračuna kot seštevek kapitalskih zahtev za vsako vrsto borznega blaga.

ê 93/6/EGS člen 11a (prilagojeno)

Ö (c) Razširjeni pristop, ki temelji na zapadlosti Õ

Države članice Ö Pristojni organi Õ lahko dovolijo svojim institucijam, da do 31. decembra 2006 namesto mer iz členov 13, 14, 17 in 18 priloge VII uporabljajo minimalne koeficiente razpona, prenosa in končne stopnje, iz spodnje tabele, če po mnenju svojih pristojnih organov:

(a)     opravljajo pomembne posle z borznim blagom,

(b)     imajo raznovrsten portfelj borznega blaga, in

(c)     še niso sposobne uporabljati notranjih modelov za izračunavanje kapitalskih zahtev za tveganja v zvezi z borznim blagom v skladu s Prilogo Ö V Õ VIII.

Tabela 2

|| Plemenite kovine (razen zlata) || Neplemenite kovine || Kmetijski izdelki (blago, s katerim se trguje na londonski borzi) || Drugo, vključno z energenti

koeficient razpona (%) || 1,0 || 1,2 || 1,5 || 1,5

stopnja prenosa (%) || 0,3 || 0,5 || 0,6 || 0,6

končna stopnja (%) || 8 || 10 || 12 || 15

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

è1 93/6/ES uvodna izjava 16

PRILOGA VIII

Ö UPORABA Õ NOTRANJIH MODELIOV Ö ZA IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV Õ

1. Pristojni organi lahko ob upoštevanju pogojev iz te priloge institucijam dovolijo, da izračunajo lastne kapitalske zahteve za položajno Ö pozicijsko Õ tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje v zvezi z borznim blagom po lastnih modelih za obvladovanje tveganj namesto ali v kombinaciji z metodami, ki so navedene v Prilogah I, III in VII Ö IV Õ . V vsakem primeru mora biti uporaba modelov za izvajanje nadzora nad kapitalom priznana s strani pristojnih organov.

2. Pristojni organi priznajo instituciji sistem obvladovanja tveganj, če so prepričani, da je konceptualno ustrezen, se dosledno izvaja in, da predvsem izpolnjuje naslednje pogoje:

(ia)    notranji model merjenja tveganj je tesno povezan z procesom vsakodnevnega obvladovanja tveganj institucije in je podlaga za obveščanje višjih vodstvenih delavcev institucije o izpostavljenosti tveganju;

(iib)   institucija ima enoto za upravljanje s tveganji, ki deluje neodvisno od enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem in poroča neposredno višjim vodstvenim delavcem institucije. Enota mora biti odgovorna za oblikovanje in izvajanje sistema za obvladovanje tveganj. Pripravlja in analizira dnevna poročila o rezultatih, ki jih dosega model merjenja tveganj, ter o primernih ukrepih glede omejitev trgovanja;

(iiic)  upravni odbor in višji vodstveni delavci institucije aktivno sodelujejo v procesu upravljanja s tveganji, in dnevna poročila, ki jih pripravi enota za upravljanje s tveganji, pregledajo vsi vodilni delavci, ki imajo ustrezna pooblastila, da lahko zahtevajo zmanjševanje položajev Ö pozicij Õ posameznih trgovcev kot tudi zmanjševanje celotne izpostavljenosti institucije;

(ivd)  institucija ima dovolj zaposlenih, ki so usposobljeni za uporabo visoko razvitih modelov na področju trgovanja, obvladovanja tveganji, revizije in zalednih služb;

(ve)   institucija ima vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti z dokumentiranimi internimi politikami in nadzorom na področju splošnega delovanja sistema za merjenje tveganj;

(vif)  modeli institucije morajo dajati zanesljive dokaze, ki kažejo zadostno natančnost pri merjenju tveganj;

(viig) institucija pogosto izvede strog program testiranja izjemnih situacij in rezultate teh testov pregledajo višji vodstveni delavci in jih upoštevajo pri sprejetih politikah in limitih trgovanja;

(viii h) kot del lastne notranje revizije mora institucija opraviti neodvisen pregled svojega sistema za merjenje tveganj.

Ta pPregled Ö iz točke (h) prvega pododstavka Õ mora pokrivati tako delovanje enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem in neodvisne enote za upravljanje s tveganji. Najmanj enkrat na leto mora institucija opraviti celovit pregled procesov upravljanja s tveganji.

Pregled mora vsebovati Ö vsebuje naslednje Õ :

- (a)   ustreznost dokumentiranosti sistema in procesov upravljanja s tveganji in organiziranosti enote za upravljanje s tveganji,

- (b)   vključenost merjenja tržnih tveganj v dnevno upravljanje s tveganji in celovitost poslovodnega informacijskega sistema,

- (c)   proces, ki ga institucija uporablja za odobravanje cenovnih modelov in modelov vrednotenja, ki jih uporabljajo zaposleni v enoti za trgovanje in zaledni službi,

- (d)  obseg tržnih tveganj, ki jih vključuje model za merjenje tveganj in potrjevanje večjih sprememb v procesu merjenja tveganj,

- (e)   natančnost in popolnost podatkov o pozicijah, natančnost in primernost predpostavk o nestanovitnosti in korelaciji in natančnost vrednotenja in občutljivosti na tveganje,

- (f)   proces preverjanja, s katerim institucija ocenjuje doslednost, pravočasnost in zanesljivost virov podatkov, na katerih temeljijo notranji modeli, vključno z neodvisnostjo od teh virov podatkov,

         in

- (g)   proces za preverjanje, testiranja za nazaj, s pomočjo katerega se ocenjuje natančnost modela.

3. Institucija natančnost in izvajanje svojega modela spremlja s testiranjem za nazaj. Testiranje za nazaj mora za vsak delovni dan zagotoviti primerjavo med enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano na podlagi è1 modela institucije za izračun pozicije tveganja portfelja ob koncu dneva in enodnevno spremembo vrednosti portfelja ç .

Pristojni organi preverijo sposobnost institucije, da izvaja testiranje za nazaj za dejanske in hipotetične spremembe vrednosti portfelja. Testiranje hipotetične spremembe vrednosti portfelja za nazaj temelji na primerjavi med zaključno dnevno vrednostjo portfelja in, ob nespremenjenih pozicijah, njegovo vrednost ob koncu naslednjega dne. Pristojni organi od institucij zahtevajo, da sprejmejo potrebne ukrepe za izboljšanje svojih programov testiranja za nazaj, če so ti pomanjkljivi.

4. Za izračunavanje kapitalskih zahtev za posebna tveganja iz naslova tržnih dolžniških in lastniških pozicij lahko pristojni organi priznajo instituciji uporabo notranjega modela, če model v skladu s pogoji iz te priloge Ö izpolnjuje naslednje pogoje Õ :

- (a)   obrazloži pretekle spremembe cen v portfelju,

- (b)   zbira podatke o velikosti in spremembah sestave portfelja,

- (c)   ustrezno deluje v škodljivem okolju,

- (d)  se potrjuje skozi testiranje za nazaj, katerega namen je oceniti, ali se posebno tveganje obravnava na pravilen način. Če pristojni organi dovolijo, da se to testiranje za nazaj izvaja na podlagi ustreznih podportfeljev, mora biti izbira teh dosledna.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

5. Institucije, ki uporabljajo notranje modele, ki niso priznani v skladu z odstavkom 4, so predmet dodatnih kapitalskih zahtev za posebna tveganja, ki se izračunajo v skladu s Prilogo I.

6. Za namen odstavka 10(ii) se rezultati lastnih izračunov institucije razvrstijo po multiplikatorju, ki je najmanj 3.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

7. Multiplikator se zveča za plus faktor, ki je glede na spodnjo tTabelo Ö 1 Õ med 0 in 1, odvisno od števila preseganj za zadnjih 250 delovnih dni, ugotovljenih s testiranjem za nazaj, ki ga opravi institucija.

Pristojni organi zahtevajo, da institucije dosledno izračunavajo ta preseganja s testiranjem za nazaj bodisi dejanskih ali hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja.

Preseganje je enodnevna sprememba vrednosti portfelja, ki preseže ustrezno enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano z notranjim modelom institucije. Za določitev plus faktorja je treba število preseganj oceniti vsaj vsake tri mesece.

Ö Tabela 1 Õ

Število preseganj || Plus faktor

manj kot 5 || 0,0

5 || 0,40

6 || 0,50

7 || 0,65

8 || 0,75

9 || 0,85

10 ali več || 1,00

V posameznih primerih in zaradi izjemnih razmer se lahko pristojni organi odpovejo uveljavljanju zahteve, da se multiplikator poveča za vrednost plus faktorja v skladu sz zgornjo tTabelo Ö 1 Õ, če je institucija pristojnim organom dokazala, da je tako povečanje neupravičeno in da je model dobro premišljen.

Če veliko število preseganj kaže, da model ni zadosti natančen, pristojni organi lahko modelu odvzamejo soglasje o primernosti modela ali uveljavijo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo primerno izboljšanje modela.

Zaradi možnosti pristojnih organov, da stalno spremljajo ustreznost plus faktorja, morajo institucije nemudoma in v vsakem primeru najkasneje v petih delovnih dneh obvestiti pristojne organe o preseganjih, ki so razvidni iz testiranja za nazaj in ki bi po zgornji tabeli pomenili povečanje plus faktorja.

8. Če pristojni organi v skladu z odstavkom 4 priznajo notranji model institucije za namen izračunavanja kapitalskih zahtev za posebna tveganja, morajo te institucije povečati kapitalske zahteve, izračunane v skladu z odstavki 6, 7 in 10, z dodatno obremenitvijo v znesku, ki ustreza Ö enemu od naslednjih dveh Õ :

(ia)         deležu posebnega tveganja v meri tvegane vrednosti, ki jo je treba izločiti v skladu z navodili za nadzor; ali na izbiro institucije,

(iib)        meri tvegane vrednosti podportfeljev za pozicije dolžniških in lastniških finančnih instrumentov, ki vsebujejo posebno tveganje.

Institucije, ki uporabijo možnost (ii Ö b Õ ), morajo vnaprej predstaviti sestavo podportfeljev in je ne smejo spremeniti brez soglasja pristojnih organov.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

9. Pristojni organi se lahko odpovejo uveljavljanju zahteve iz odstavka 8 po dodatni obremenitvi, če institucija prikaže, da skladno z veljavnimi mednarodnimi standardi njen model natančno zajema tudi tveganje dogodka (event risk) in tveganje neizpolnitve obveznosti stranke (default risk) za svoje tržne dolžniške in lastniške pozicije.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

10. Vsaka institucija mora izpolniti kapitalsko zahtevo, ki je izražena kot višji izmed:

(ia)         tvegane vrednosti, izračunane za prejšnji dan, izmerjene po parametrih iz te priloge;

(iib)        povprečja dnevnih mer tveganih vrednosti preteklih 60 delovnih dni, pomnoženega z multiplikatorjem iz odstavka 6, ki se prilagodi vrednosti multiplikatorja iz odstavka 7.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

11. Za izračunavanje tvegane vrednosti veljajo naslednji minimalni standardi:

(ia)         tvegana vrednost se izračunava vsaj dnevno;

(iib)        99 % enostranski interval zaupanja;

(iiic)       uporaba faktorja, ki odraža nestanovitnost cen za obdobje 10 dni (holding period);

(ivd)       učinkovita metoda za opazovanje preteklih dogodkov za vsaj eno leto, razen če je krajše obdobje upravičeno zaradi večjega povečanja cenovne nestanovitnosti;

(ve)        ažuriranje podatkov vsake tri mesece.

12. Pristojni organi zahtevajo, da model natančno zajema vsa večja cenovna tveganja iz naslova opcij ali opcijam podobnih pozicij in da se druga tveganja, ki jih model ne zajema, ustrezno krijejo iz lastnih Ö virov Õ sredstev institucije.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

13. Pristojni organi zahtevajo, da mModel za merjenje tveganj zajema zadostno število faktorjev tveganja, odvisno od stopnje aktivnosti institucije na teh trgih Ö in zlasti od naslednjega Õ.

Zahteva se upoštevanje vsaj naslednjih določb:

Ö Tveganje spremembe obrestne mere Õ

(i)         za tveganje spremembe obrestne mere mModel za merjenje tveganj vključi skupino faktorjev tveganja spremembe obrestne mere vseh valut, v katerih ima institucija na tveganje občutljive bilančne ali zunajbilančne pozicije. Institucija z eno od splošno uveljavljenih metod izdela krivulje donosnosti. Za večjo izpostavljenost tveganju spremembe obrestne mere v glavnih valutah in na glavnih trgih, se krivulja donosnosti po zapadlosti razdeli na najmanj šest razredov, ki zajamejo spremenljivosti tečajev vzdolž krivulje donosnosti. Sistem za merjenje tveganj mora zajeti tudi tveganje ne popolnoma soodvisnih premikov med različnimi krivuljami donosnosti;.

Ö Valutno tveganje Õ

(ii)        za valutno tveganje mModel za merjenje tveganj vključi faktorje tveganja za zlato in tiste tuje valute, v katerih so pozicije institucije denominirane;.

ò novo

Za investicijski sklad se upoštevajo dejanske pozicije v tuji valuti investicijskega sklada. Institucije se lahko zanesejo na poročanje tretje stranke o pozicijah v tuji valuti v investicijskem skladu, pri čemer se ustrezno zagotovi pravilnost tega poročila. Če institucija ni zmožna oceniti pozicij v tuji valuti v enotah premoženja investicijskega sklada, se predpostavlja, da je investicijski sklad v skladu z naložbeno politiko investicijskega sklada investiral do največjega dovoljenega obsega v tuji valuti, tako da institucije za pozicije iz tržne knjige upoštevajo največjo posredno izpostavljenost, ki bi jo lahko dosegle s pozicijami s finančnim vzvodom pri izračunavanju svoje kapitalske zahteve za valutno tveganje. To opravijo tako, da pozicijo v investicijskem skladu sorazmerno povečajo do največje izpostavljenosti do osnovnih naložbenih postavk, ki izhajajo iz naložbenega mandata. Predpostavljena pozicija investicijskem skladu v tuji valuti se obravnava kot ločena valuta v skladu z obravnavo naložb v zlatu. Če pa je na voljo smer naložbe investicijskega sklada, se lahko skupna dolga pozicija doda skupni dolgi odprti poziciji v tuji valuti, skupna kratka pozicija pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tuji valuti. Pred izračunom ni dovoljeno nikakršno pobotanje med takimi pozicijami.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno)

Ö Tveganje v zvezi z lastniškimi instrumenti Õ

(iii)       za tveganje v zvezi z lastniškimi instrumenti sSistem uporablja poseben faktor tveganja za vsaj dva trga lastniških vrednostnih papirjev, na katerih institucija drži velike pozicije;.

Ö Tveganje v zvezi z borznim blagom Õ

(iv)       za tveganja v zvezi z borznim blagom sSistem za merjenje tveganj uporablja poseben faktor tveganja za vsaj vsako vrsto borznega blaga, s katero institucija veliko trguje. Sistem za merjenje tveganj mora zajemati tveganja ne popolnoma soodvisnih premikov med podobnimi, toda ne identičnimi vrstami borznega blaga in izpostavljenost spremembam bodočih cen zaradi neusklajenih zapadlosti. Upoštevati mora tudi značilnosti trga, predvsem znane roke dobave in obseg, ki je trgovcem na voljo za zapiranje pozicij;.

ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5

14. Pristojni organi lahko dovolijo, da institucije uporabljajo empirične povezave v razredih tveganj in med njimi, če se prepričajo, da ima institucija ustrezen sistem za merjenje tveganj, ki se dosledno izvaja.

ê 93/6/EGS Priloga VI (8) (2) drugi stavek (prilagojeno)

PRILOGA VI

Ö IZRAČUN KAPITALSKIH TAHTEV ZA Õ VELIKO TVEGANJE

1. Presežek iz člena 29 Ö 31 Õ (b) se izračuna tako, da se izberejo tisti deli skupnega tveganja iz trgovanja do osebe ali skupine povezanih oseb, ki so predmet največjih zahtev za posebno tveganje iz Priloge I in/ali zahtev iz Priloge II, katerih vsota je enaka znesku presežnega tveganja iz 29 Ö 31 Õ (a);

2. Kjer presežno tveganje ni obstajalo več kot 10 dni, je dodatna kapitalska zahteva enaka 200 % zahtev iz odstavka 1 za te komponente.

3. Po 10 dneh od nastanka presežnega tveganja se posamezne komponente presežnega tveganja izbrane v skladu z zgoraj navedenimi kriteriji, razvrstijo v ustrezno vrstico v stolpec 1 spodnje tabele v naraščajočem vrstnem redu zahtev za posebna tveganja iz Priloge I in/ali zahtev iz Priloge II. Institucija nato izpolnjuje dodatno kapitalsko zahtevo, ki je enaka vsoti zahtev za posebno tveganje iz Priloge I in/ali zahtev za te komponente iz Priloge II, pomnoženih z ustreznim faktorjem v stolpcu 2.

Ö Tabela 1 Õ

Preseganje omejitev (kot delež v lastnih sredstvih Ö lastnih virih sredstev Õ ) || Faktorji

Do 40 % || 200 %

od 40 % do 60 % || 300 %

od 60 % do 80 % || 400 %

od 80 % do 100 % || 500 %

od 100 % do 250 % || 600 %

nad 250 % || 900 %

é

ò novo

PRILOGA VII

TRGOVANJE

Del A – Namen trgovanja

1. Pozicije/portfelji za namene trgovanja ustrezajo naslednjim zahtevam:

(a)     obstajati mora jasno dokumentirana strategija trgovanja za pozicijo/instrument ali portfelje, ki jo odobri višje vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje posedovanja;

(b)     obstajati morajo jasno opredeljene politike in postopki za aktivno upravljanje pozicije, ki vključujejo naslednje:

(i)      pozicije so odprte prek trgovalne enote;

(ii)     pozicijski limiti so določeni, njihova ustreznost pa se spremlja;

(iii)    trgovci so neodvisni pri sklepanju/upravljanju pozicije v okviru dogovorjenih limitov in v skladu z dogovorjeno strategijo;

(iv)    pozicije se sporočajo višjemu vodstvu kot sestavni del procesa institucije za upravljanje s tveganji;

(v)     pozicije se aktivno spremljajo glede na vire tržnih informacij in oceno tržljivosti ali zmožnosti varovanja pozicije ali njenih tveganj, vključno zlasti s kvaliteto in razpoložljivostjo vhodnih tržnih podatkov v procesu vrednotenja, obsegom tržnega prometa in obsegom pozicij, ki so predmet trgovanja;

(c)     obstajati morajo jasno opredeljeni politika in postopki za spremljanje pozicije v skladu s strategijo trgovanja institucije, vključno s spremljanjem prometa in prodajnih pozicij v tržni knjigi institucije.

Del B – Sistemi in kontrole

1. Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in kontrole, ustrezne za zagotavljanje preudarnih in zanesljivih ocen vrednotenja.

2. Sistemi in kontrole vključujejo vsaj naslednje elemente:

(a)     dokumentirane politike in postopke za proces vrednotenja. To vključuje jasno opredeljene odgovornosti različnih področij, vključenih v določanje vrednotenja, vire tržnih informacij in preverjanje njihove primernosti, pogostost neodvisnega vrednotenja, časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje vrednotenj, postopke potrjevanja ob koncu meseca in izredne postopke potrjevanja;

(b)     jasno in neodvisno (tj. neodvisno od trgovalne enote) poročanje za oddelek, ki je odgovoren za proces vrednotenja.

Poročanje se izvaja navzgor vse do izvršilnega direktorja uprave.

Metode preudarnega vrednotenja

3. Vrednotenje na podlagi tekočih tržnih cen je vsaj dnevno vrednotenje pozicij po lahko dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih od neodvisnih virov. Primeri vključujejo borzne cene, elektronske kotacije ali kotacije več neodvisnih uglednih borznih posrednikov.

4. Pri uporabi vrednotenja na podlagi tekočih tržnih cen se uporabi preudarnejša stran nakupnega/prodajnega tečaja, razen če je institucija pomemben vzdrževalec trga za določeno vrsto finančnega instrumenta ali blaga in lahko zaključi trgovanje pri srednjem tečaju.

5. Če uporaba tekočih tržnih cen ni možna, morajo institucije pred obravnavo kapitala iz tržne knjige uporabiti svoj lastni model za vrednotenje pozicij/portfeljev. Uporaba notranjega modela je opredeljena kot vsakršno vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi vhodnih tržnih podatkov.

6. Pri uporabi notranjega modela vrednotenja morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

(a)          višje vodstvo je seznanjeno s tržno knjigo, ki so predmet vrednotenja, opravljenega z uporabo notranjega modela, in razume pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane pri poročanju o tveganju/učinkovitosti poslovanja;

(b)          vhodni tržni podatki so po možnosti usklajeni s tržnimi cenami, primernost vhodnih tržnih podatkov določene pozicije, ki se vrednoti, in parametri modela, pa se ocenjujejo dnevno;

(c)          če so na voljo, se uporabljajo metodologije vrednotenja, ki so sprejeta tržna praksa za določene finančne instrumente ali blago;

(d)          če institucija model razvije sama, temelji slednji na ustreznih predpostavkah, ki so jih ocenili in preskusili ustrezno usposobljeni subjekti, ki niso sodelovali v razvojnem procesu;

(e)          vzpostavljeni so uradni postopki za kontrolo sprememb, varna kopija modela pa se shrani in občasno uporabi za preverjanje vrednotenj;

(f)          upravljalec s tveganji se mora zavedati slabosti uporabljenih modelov in mora vedeti, kako jih na najboljši možni način upoštevati v rezultatih vrednotenja;

(g)          model se redno pregleduje, da se določi natančnost njegovega delovanja (npr. pri ocenjevanju kontinuirane ustreznosti predpostavk, analizi dobičkov/izgub glede na faktorje tveganja, primerjavi dejanskih končnih vrednosti z rezultati modela).

Za namene točke (d) se model razvije ali odobri neodvisno od trgovalne enote. Model se neodvisno preskusi. To vključuje potrditev matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme

7. Poleg dnevnega vrednotenja z uporabo tekočih tržnih cen ali vrednotenja z uporabo notranjega modela se opravi tudi neodvisen pregled cen. To je proces, s katerim se redno potrjujeta natančnost in neodvisnost tržnih cen ter vhodnih tržnih podatkov. Dnevno vrednotenje z uporabo tekočih tržnih cen lahko opravljajo trgovci, potrjevanje tržnih cen in vhodnih podatkov za model pa naj opravlja enota, ki je neodvisna od trgovalne enote, najmanj enkrat mesečno (ali pogosteje, glede na naravo tržne/trgovalne dejavnosti). Če neodvisni viri oblikovanja cen niso na voljo ali so bolj subjektivni, bi lahko bila primerna uporaba preudarnejših ukrepov, kot so popravki vrednotenja.

Popravki vrednotenja ali rezervacije

8. Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za upoštevanje popravkov vrednotenja/rezervacij.

Splošni standardi

9. Pristojni organi zahtevajo formalno upoštevanje naslednjih popravkov vrednotenja/rezervacij: pričakovanih neplačil iz naslova kreditnega razpona, stroškov izravnave, operativnih tveganj, predčasnega prenehanja, stroškov investiranja in financiranja, prihodnjih administrativnih stroškov in po potrebi tveganja modela.

Standardi za manj likvidne postavke

10. Manj likvidne pozicije izhajajo tako iz tržnih dogodkov kot iz razmer, povezanih z institucijo, npr. združene in/ali zastarele pozicije.

11. Institucije upoštevajo več dejavnikov pri ugotavljanju, ali je za manj likvidne postavke potrebna rezervacija iz vrednotenja. Ti dejavniki vključujejo časovno obdobje, potrebno za varovanje pozicij/tveganj znotraj pozicije, nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja, razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga) ter nestanovitnost in povprečje trgovalnih količin.

12. Pri uporabi vrednotenja, ki ga opravi tretja oseba, ali vrednotenja z uporabo notranjega modela institucije same ocenijo, ali bodo uporabile popravke vrednotenja. Poleg tega institucije preučijo potrebo po oblikovanju rezervacij za manj likvidne pozicije in redno preverjajo njihovo ustreznost.

13. Če popravki vrednotenja/rezervacije povzročijo bistvene izgube v tekočem finančnem letu, se slednje odštejejo od lastnih virov sredstev institucije v skladu s točko (k) člena 57 Direktive [2000/12/ES].

14. Drugi dobički/izgube iz naslova popravkov vrednotenja/rezervacij se vključijo v izračun "čistih dobičkov iz tržne knjige", navedenih v točki (2)(b) člena 13, in se v skladu z navedenimi določbami dodajo/odštejejo od dodatnih lastnih virov sredstev, primernih za kritje zahtev za tržna tveganja.

Del C – Notranje varovanje pred tveganji

1. Notranje varovanje pred tveganji je pozicija, ki bistveno ali povsem izloči tveganje, vsebovano v poziciji ali nizu pozicij, ki ne izhajajo iz tržne knjige,. Pozicije, ki izhajajo iz notranjih varovanj pred tveganji, so primerne za obravnavo kapitala iz tržne knjige, pod pogojem, da se hranijo za namen trgovanja in da so izpolnjeni splošni kriteriji, ki se nanašajo na namen trgovanja in preudarno vrednotenje, določeni v delih A in B. Pri tem se upošteva zlasti naslednje:

(a)     prvotni namen notranjih varovanja pred tveganjem ni izogibanje ali zmanjšanje kapitalskih zahtev;

(b)     notranja varovanja pred tveganji so ustrezno dokumentirana in so predmet posebne notranje odobritve in revizijskih postopkov;

(c)     notranji posli se opravljajo po tržnih pogojih;

(d)     pretežni del tržnega tveganja, ki izhaja iz notranjega varovanja pred tveganjem, se upravlja dinamično znotraj dovoljenih limitov v tržni knjigi;

(e)     notranji posli se skrbno spremljajo.

Tako spremljanje se zagotovi z ustreznimi postopki.

2. Obravnava iz odstavka 1 se uporablja brez poseganja v izračun kapitalskih zahtev, ki veljajo za "stran pozicije notranjega varovanja pred tveganji iz bančne knjige".

PRILOGA VIII

RAZVELJAVLJENE DIREKTIVE

DEL A

RAZVELJAVLJENE DIREKTIVE SKUPAJ Z NJIHOVIMI SPREMEMBAMI V ZAPOREDNEM VRSTNEM REDU

(določene v členu 48)

Direktiva Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij

Direktiva 98/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o spremembi Direktive Sveta 93/6/EGS o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij

Direktiva 98/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o spremembi člena 12 Direktive Sveta 77/780/EGS o začetku upravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij, členov 2, 5, 6, 7, 8 Prilog II in III Direktive Sveta 89/647/EGS o stopnji plačilne sposobnosti za kreditne institucije ter člen 2 in Priloga II Direktive Sveta 93/6/EGS o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij

Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu in o spremembi Direktiv Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter Direktiv 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta,

Samo člen 26

Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembi Direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS ter Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS

Samo člen 67

DEL B

ROKI ZA IZVEDBO

(določeni v členu 48)

Direktiva || || Rok za izvedbo

Direktiva Sveta 93/6/EGS || || 1.7.1995

Direktiva 98/31/ES || || 21.7.2000

Direktiva 98/33/ES || || 21.7.2000

Direktiva 2002/87/ES || || 11.8.2004

Direktiva 2004/39/ES || || Še ni na voljo

Direktiva 2004/xx/ES || || Še ni na voljo

ò novo

PRILOGA IX

KORESPONDENČNA TABELA

Ta direktiva || Direktiva 93/6/EGS || Direktiva 98/31/ES || Direktiva 98/33/ES || Direktiva 2002/87/ES || Direktiva 2004/39/ES

Prvi stavek člena 1(1) || || || || ||

Drugi stavek in (2) člena 1(1) || Člen 1 || || || ||

Člen 2(1) || || || || ||

Člen 2(2) || Člen 7(3) || || || ||

Člen 3(1) (a) || Člen 2(1) || || || ||

Člen 3(1) (b) || Člen 2(2) || || || || Člen 67(1)

Člen 3(1)(c) do (e) || Člen 2(3) do (5) || || || ||

Člen 3(1)(f) do (g) || || || || ||

Člen 3(1)(h) || Člen 2(10) || || || ||

Člen 3(1)(i) || Člen 2(11) || || Člen 3(1) || ||

Člen 3(1)(j) || Člen 2(14) || || || ||

Člen 3(1) (k) in (l) || Člen 2(15) in (16) || Člen 1(1)(b) || || ||

Člen 3(1)(m) || Člen 2(17) || Člen 1(1)(c) || || ||

Člen 3(1)(n) || Člen 2(18) || Člen 1(1)(d) || || ||

Člen 3(1) (o) do (q) || Člen 2(19) do (21) || || || ||

|| || || || ||

Člen 3(1)(r) || Člen 2(23) || || || ||

Člen 3(1)(s) || Člen 2(26) || || || ||

Člen 3(2) || Člen 2(7) in (8) || || || ||

Člen 3(3)(a) in (b) || Člen 7(3) || || || Člen 26 ||

Člen 3(3)(c) || Člen 7(3) || || || ||

Člen 4 || Člen 2(24) || || || ||

Člen 5 || Člen 3(1) in (2) || || || ||

Člen 6 || Člen 3(4) || || || || Člen 67(2)

Člen 7 || Člen 3(4a) || || || || Člen 67(3)

Člen 8 || Člen 3(4b) || || || || Člen 67(3)

Člen 9 || Člen 3(3) || || || ||

Člen 10 || Člen 3(5) do (8) || || || ||

Člen 11 || Člen 2(6) || || || ||

Prvi pododstavek člena 12 || Člen 2(25) || || || ||

Drugi pododstavek člena 12 || || || || ||

Prvi pododstavek člena 13 (1) || Prvi pododstavek Priloge V(1) || || || ||

Drugi pododstavek in (2) do (5) člena 13(1) || Drugi pododstavek in (2) do (5) Priloge V(1) || Člen 1(7) in Priloga 4(a)(b) || || ||

Člen 14 || Priloga V(6) in (7) || Priloga 4(c) || || ||

Člen 15 || Priloga V(8) || || || ||

Člen 16 || Priloga V(9) || || || ||

Člen 17 || || || || ||

Prvi pododstavek člena 18(1) || Prvi pododstavek člena 4(1) || || || ||

Člen 18(1)(a) in (b) || Člen 4(1)(i) in (ii) || Člen 1(2) || || ||

Člen 18(2) do (4) || Člen 4(6) do (8) || || || ||

Člen 19(1) || || || || ||

Člen 19(2) || Člen 11(2) || || || ||

Člen 19(3) || || || || ||

Člen 20 || || || || ||

Člen 21 || Priloga IV || || || ||

Člen 22 || || || || ||

Prvi in drugi pododstavek člena 23 || Člen 7(5) in (6) || || || ||

Tretji pododstavek člena 23 || || || || ||

Člen 24 || || || || ||

Člen 25 || || || || ||

Člen 26(1) || Člen 7(10) || Člen 1(4) || || ||

Člen 26(2) do (4) || Člen 7(11) do (13) || || || ||

Člen 27 || Člen 7(14) in (15) || || || ||

Člen 28(1) || Člen 5(1) || || || ||

Člen 28(2) || Člen 5(2) || Člen 1(3) || || ||

Člen 28(3) || || || || ||

Člen 29(1)(a) do (c) in naslednja dva pododstavka || Priloga VI(2) || || || ||

Zadnji pododstavek člena 29(1) || || || || ||

Člen 29(2) || Priloga VI(3) || || || ||

Prvi pododstavek člena 30(1) in (2) || Priloga VI(4) in (5) || || || ||

Drugi pododstavek člena 30(2) || || || || ||

Člen 30(3) in (4) || Priloga VI(6) in (7) || || || ||

Člen 31 || Priloga VI(8)(1), (2) prvi stavek, (3) do (5) || || || ||

Člen 32 || Priloga VI(9) in (10) || || || ||

Člen 33(1) in (2) || || || || ||

Člen 33(3) || Člen 6(2) || || || ||

Člen 34 || || || || ||

Člen 35(1) do (4) || Člen 8(1) do (4) || || || ||

Člen 35(5) || Prvi stavek člena 8(5) || Člen 1(5) || || ||

Člen 36 || Člen 9(1) do (3) || || || ||

Člen 37 || || || || ||

Člen 38 || Člen 9(4) || || || ||

Člen 39 || || || || ||

Člen 40 || Člen 2(9) || || || ||

Člen 41 || || || || ||

Člen 42(1)(a) do (c) || Prva, druga in tretja alinea člena 10 || || || ||

Člen 42(1)(d) in (e) || || || || ||

Člen 42(1)(f) || Četrta alinea člena 10 || || || ||

Člen 42(1)(g) || || || || ||

Člen 43 || || || || ||

Člen 44 || || || || ||

Člen 45 || || || || ||

Člen 46 || Člen 12 || || || ||

Člen 47 || || || || ||

Člen 48 || || || || ||

Člen 49 || || || || ||

Člen 50 || Člen 15 || || || ||

|| || || || ||

Priloga I(1) do (4) || Priloga I(1) do (4) || || || ||

Zadnji pododstavek Priloge I(4) || Člen 2(22) || || || ||

Priloga I(5) do (7) || Priloga I(5) do (7) || || || ||

Priloga I(8) || || || || ||

Priloga I(9) do (11) || Priloga I(8) do (10) || || || ||

Priloga I(12) do (14) || Priloga I(12) do (14) || || || ||

Priloga I(15) in (16) || Člen 2(12) || || || ||

Priloga I(17) do (41) || Priloga I(15) do (39) || || || ||

Priloga I(42) do (56) || || || || ||

Priloga II(1) in (2) || Priloga II(1) in (2) || || || ||

Priloga II(3) do (11) || || || || ||

Priloga III(1) || Prvi pododstavek Priloge III(1) || Člen 1(7) in Priloga 3(a) || || ||

Priloga III(2) || Priloga III(2) || || || ||

Prvi do tretji pododstavek Priloge III(2.1) || Priloga III(3.1) || Člen 1(7) in Priloga 3(b) || || ||

Četrti pododstavek Priloge III(2.1) || || || || ||

Peti pododstavek Priloge III(2.1) || Priloga III(3.2) || Člen 1(7) in Priloga 3(b) || || ||

Priloga III(2.2), (3), (3.1) || Priloga III(4) do (6) || Člen 1(7) in Priloga 3(c) || || ||

Priloga III(3.2) || Priloga III(8) || || || ||

Priloga III(4) || Priloga III(11) || || || ||

Priloga IV(1) do (20) || Priloga VII(1) do (20) || Člen 1(7) in Priloga 5 || || ||

Priloga IV(21) || Člen 11a || Člen 1(6) || || ||

Tretji pododstavek Priloge V(1) do (13) || Priloga VIII(1) do (13)(ii) || Člen 1(7) in Priloga 5 || || ||

Četrti pododstavek Priloge V(13) || || || || ||

Peti pododstavek Priloge V(13) || Priloga VIII(13)(iii) do (14) || Člen 1(7) in Priloga 5 || || ||

Priloga VI || Priloga VI(8)(2) po prvem stavku || || || ||

Priloga VII || || || || ||

Priloga VIII || || || || ||

Priloga IX || || || || ||

[1]               UL C […], […], str. […].

[2]               UL C

[3]               UL C […], […], str. […].

[4]               UL C […], […], str. […].

[5]               UL C […], […], str. […].

[6]               UL L št. 141, 11.6.1993 str. 1, nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/xx/ES, UL […]

[7]               UL L št. 141, 11.6.1993, nazadnje spremenjena z Direktivo [2004/…/ES (UL ………..]

[8]               UL št. 126, 26.5.2000, str. 1

[9]               UL L št. 145, 30.04.2004, str. 1

[10]             UL št. L 386, 30. 12. 1989, str. 14. Direktiva, spremenjena z Direktivo 92/30/EGS (UL L 110, 28.. 4. 1992, str. 52).

[11]             UL L 29, 5.2.1993, str. 1.

[12]             UL št. L 124, 5. 5. 1989, str. 16. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 92/30/EGS (UL L 110, 28.4. 9. 1992, str. 52).

[13]             UL L 110, 28.4.1992, str. 52.

[14]             UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

[15]             UL št. L 197, 18. 7. 1987, str. 33.

[16]             UL L 35, 11.2.2003, str. 1

[17]             UL L št. 322, 17.12.1977, str. 30. Direktiva, spremenjena z Direktivo 89/646/EGS (UL L št. 386, 30.12.1989, str. 1).

[18]             UL L 35, 11.2.2003, str. 1

[19]             UL L 9, 15.1.2003, str. 3.

SL

|| KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI

Bruselj, 14. 7. 2004

COM(2004) 486 konč.

2004/0155 (COD) 2004/0159 (COD) Tehnične priloge

Predlog

DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij.

(predložila Komisija) {SEC(2004) 921}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

-

Predlog

DIREKTIVA SVETA

z dne […]

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena […] Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[1],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[2],

ob upoštevanju mnenja evropskega Ekonomsko-socialnega odbora[3],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[4],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) [Velika začetnica…].

(2) [Velika začetnica…] –

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

[…]

Člen […]

Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do […]. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen […]

Ta direktiva začne veljati […] dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen […]

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, […]

                                                                       Za Svet

                                                                       Predsednik

                                                                       […]

PRILOGA

ònovo

Priloga V - Tehnična merila za organizacijo in obravnavo tveganj

1. Upravljanje

1. Uprava iz člena 11 opredeli ukrepe v zvezi z ločevanjem dolžnosti v organizaciji in preprečevanjem navzkrižnih interesov.

2. Obravnava tveganj

2. Uprava iz člena 11 odobri in redno pregleduje strategije in politike za prevzemanje, upravljanje, spremljanje in zmanjševanje tveganj, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena kreditna institucija, vključno s tveganji, ki jih predstavlja makroekonomsko okolje, v katerem institucija posluje, glede na stanje poslovnega cikla.

3. Kreditno tveganje in tveganje nasprotne stranke

3. Odobritev kreditov temelji na zanesljivih in natančno opredeljenih merilih. Proces odobravanja, spreminjanja, obnavljanja in refinanciranja kreditov je jasno določen.

4. Stalno upravljanje in spremljanje portfeljev in izpostavljenosti, občutljivih na kreditno tveganje, vključno z ugotavljanjem in upravljanjem problematičnih kreditov ter oblikovanjem primernih popravkov vrednosti in rezervacij, se izvaja s pomočjo učinkovitih sistemov.

5. Razpršenost kreditnih portfeljev je ustrezna glede na ciljne trge in splošno strategijo kreditne institucije.

4. Preostalo tveganje

6. Tveganje, da bi se lahko priznane tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki jih uporablja kreditna institucija, izkazale za manj učinkovite od pričakovanj, se obravnava in kontrolira v skladu s pisnimi politikami in postopki.

5. Tveganje koncentracije

7. Tveganje koncentracije zaradi izpostavljenosti do nasprotnih strank, skupin povezanih nasprotnih strank ter nasprotnih strank v istem gospodarskem sektorju, v isti geografski regiji ali v isti dejavnosti ali na področju istega blaga, uporaba tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja, vključno zlasti z velikimi posrednimi kreditnimi izpostavljenostmi (npr. enemu samemu izdajatelju zavarovanja s premoženjem), se obravnavajo in kontrolirajo v skladu s pisnimi politikami in postopki.

6. Tveganja listinjenja

8. Tveganja zaradi poslov listinjenja, v okviru katerih so kreditne institucije v vlogi originatorja ali sponzorja, se ovrednotijo in obravnavajo s primernimi politikami in postopki, s katerimi se zlasti zagotovi, da se ekonomska vsebina posla v celoti odraža v oceni tveganja in odločitvah uprave.

9. Kreditne institucije, ki so originatorji obnavljajočih se poslov listinjenja, ki vsebujejo določbe o predčasnem odplačilu dolga, vzpostavijo likvidnostne načrte za odpravljanje posledic načrtovanega in predčasnega odplačila.

7. Tveganje spremembe obrestne mere iz naslova bančnih aktivnosti

10. Vzpostavijo se sistemi za ovrednotenje in upravljanje s tveganjem zaradi morebitnih sprememb obrestnih mer, ki vplivajo na bančne aktivnosti kreditne institucije.

8. Operativno tveganje

11. Izvajajo se politike in procesi za ovrednotenje in upravljanje izpostavljenosti operativnemu tveganju, ki upoštevajo tudi dogodke vrste „majhna frekvenca – velik vpliv“. Kreditne institucije brez poseganja v opredelitev iz člena 4(22) določijo, kaj predstavlja operativno tveganje za namene navedenih politik in postopkov.

12. Pripravijo se krizni načrti in načrti neprekinjenega poslovanja, ki kreditni instituciji zagotovijo možnost neprekinjenega poslovanja in omejitev izgub v primeru resne motnje poslovanja.

9. Likvidnostno tveganje

13. Vzpostavijo se trajne in v prihodnost usmerjene politike in procesi za merjenje in upravljanje neto pozicije sredstev ter zahteve. Preučijo se različni scenariji, predpostavke, ki so podlaga za odločitve v zvezi z neto pozicijami sredstev, pa se redno pregledujejo.

14. Pripravijo se krizni načrti za ravnanje v primerih likvidnostnih kriz.

PRILOGA VI Standardizirani pristop Del 1 - Uteži tveganja

1. IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT CENTRALNE RAVNI DRŽAV ALI CENTRALNIH BANK 1.1. Obravnava

1. Brez poseganja v odstavke 2 do 8 se izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank dodeli utež tveganja 100 %.

2. Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane zunanje bonitetne institucije (ECAI), se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 1, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 1

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja || 0 % || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 150 %

3. Izpostavljenostim do Evropske centralne banke se dodeli utež tveganja 0 %.

1.2. Izpostavljenosti v nacionalni valuti kreditojemalca

4. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se lahko izpostavljenostim do enot centralne ravni domače države in centralne banke, denominiranim in financiranim v domači valuti, dodeli utež tveganja, ki je nižja od uteži, navedene v odstavku 2.

5. Če pristojni organi ene države članice uporabijo diskrecijsko pravico iz odstavka 4, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo enako utež tveganja za izpostavljenosti do enot centralne ravni navedene države ali centralne banke, denominirane in financirane v navedeni valuti.

6. Če pristojni organi tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, dodelijo utež tveganja, ki je nižja od uteži, navedene v odstavkih 1 do 2, izpostavljenostim do enot centralne ravni svoje države in centralne banke, denominiranim in financiranim v domači valuti, lahko države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da takim izpostavljenostim dodelijo uteži tveganja na enak način.

1.3. Uporaba bonitetnih ocen izvoznih agencij

7. Bonitetna ocena, ki jo pripravi izvozna agencija, se lahko prizna samo, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)     bonitetna ocena je soglasna ocena izvozne agencije, ki sodeluje v „Dogovoru o smernicah za uradno podprte izvozne kredite“ OECD

(b)     izvozna agencija objavlja svoje bonitetne ocene in je zavezana k uporabi dogovorjene metodologije OECD, bonitetna ocena pa je povezana z eno od sedmih minimalnih premij za zavarovanje izvoza (MEIP), ki jih določa dogovorjena metodologija OECD.

8. Izpostavljenostim, za katere je za namene tehtanja tveganosti priznana bonitetna ocena izvozne agencije, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 2.

Tabela 2

MEIP || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 || 7

Utež tveganja || 0 % || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 100 % || 150 %

2. IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT REGIONALNE ALI LOKALNE RAVNI DRŽAV

9. Brez poseganja v odstavke 10 do 12 se izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni držav dodeli utež tveganja na enak način kakor se izpostavljenostim do institucij. Pristojni organi uveljavljajo to diskrecijsko pravico neodvisno od uveljavljanja diskrecijske pravice pristojnih organov iz člena 80. Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 30, 31 in 36 se ne uporablja.

10. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, če ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zato ker imajo enote regionalne in lokalne ravni države moč pridobivanja prihodkov ter zaradi obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganja neplačila.

11. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 10, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo enako utež tveganja za izpostavljenosti do navedenih enot regionalne ali lokalne ravni države.

12. Če pristojni organi pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države kot izpostavljenosti do enot centralne ravni svoje države, lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih enot regionalne in lokalne ravni države uteži tveganja na enak način.

3. IZPOSTAVLJENOSTI DO UPRAVNIH ORGANOV IN NEKOMERCIALNIH PODJETIJ 3.1. Obravnava

13. Brez poseganja v odstavke 14 do 18 se izpostavljenostim do upravnih organov in nekomercialnih podjetij dodeli utež tveganja 100 %.

3.2. Osebe javnega sektorja

14. Brez poseganja v odstavke 15 do 17 se izpostavljenostim do oseb javnega sektorja dodeli utež tveganja 100 %.

15. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se lahko izpostavljenosti do oseb javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij. Pristojni organi uveljavljajo to diskrecijsko pravico neodvisno od uveljavljanja diskrecijske pravice pristojnih organov iz člena 80. Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 30, 31 in 36 se ne uporablja.

16. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico in tako obravnavajo izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij, lahko pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da dodelijo uteži tveganja za izpostavljenosti do takih oseb javnega sektorja na enak način.

17. Če pristojni organi pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij, lahko države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih oseb javnega sektorja uteži tveganja na enak način.

3.3. Cerkve in verske skupnosti

18. Izpostavljenosti do cerkva in verskih skupnosti, ustanovljenih v obliki pravnih oseb javnega prava, se, če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico, obravnavajo kot izpostavljenosti do oseb javnega sektorja.

4. IZPOSTAVLJENOSTI DO MULTILATERALNIH RAZVOJNIH BANK 4.1. Področje uporabe

19. Za namene členov 78 do 83 se Korporacija za zavarovanje naložb v Ameriki obravnava kot multilateralna razvojna banka (MDB).

4.2. Obravnava

20. Brez poseganja v odstavka 21 in 22 se izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank obravnavajo na enak način kot izpostavljenosti do kreditnih institucij v skladu z odstavki 28 do 31. Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 30, 31 in 36 se ne uporablja.

21. Izpostavljenostim do naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %:

(a) Mednarodna banka za obnovo in razvoj (International Bank for Reconstruction and Development);

(b) Mednarodna finančna korporacija (International Finance Corporation);

(c) Medameriška razvojna banka (Inter-American Development Bank);

(d) Azijska razvojna banka (Asian Development Bank);

(e) Afriška razvojna banka (African Development Bank);

(f) Razvojna banka Sveta Evrope (Council of Europe Development Bank);

(g) Nordijska investicijska banka (Nordic Investment Bank);

(h) Karibska razvojna banka (Caribbean Development Bank);

(i) Evropska banka za obnovo in razvoj (European Bank for Reconstruction and Development);

(j) Evropska investicijska banka (European Investment Bank);

(k) Evropski investicijski sklad (European Investment Fund);

(l) Multilateralna agencija za zavarovanje investicij (Multilateral Investment Guarantee Agency)

22. Deležu neplačanega kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se dodeli utež tveganja 20 %.

5. IZPOSTAVLJENOSTI DO MEDNARODNIH ORGANIZACIJ

23. Izpostavljenostim do naslednjih mednarodnih organizacij se dodeli utež tveganja 0 %:

(a) Evropska skupnost;

(b) Mednarodni denarni sklad;

(c) Banka za mednarodne poravnave.

6. IZPOSTAVLJENOST DO INSTITUCIJ 6.1. Obravnava

24. Pri določanju uteži tveganja za izpostavljenosti do institucij se uporablja ena od dveh metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 28 do 31.

6.2. Spodnja meja uteži tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij

25. Izpostavljenostim do neocenjene institucije se ne dodeli nižja utež tveganja od tiste, ki se uporablja za izpostavljenosti do enot centralne ravni njene države.

6.3. Metoda na osnovi uteži tveganja enot centralne ravni države

26. Izpostavljenostim do institucij se dodelijo uteži tveganja v skladu s stopnjo kreditne kvalitete, ki se v skladu s tabelo 3 dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere je ustanovljena institucija.

Tabela 3

Stopnja kreditne kvalitete, dodeljena enotam centralne ravni države || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja izpostavljenosti || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 100 % || 150 %

27. Utež tveganja za izpostavljenosti do institucij, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, ne presega 100 %.

6.4. Metoda na osnovi bonitetne ocene

28. Izpostavljenostim do institucij s prvotno dejansko zapadlostjo več kakor tri mesece, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 4, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 4

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja || 20 % || 50 % || 50 % || 100 % || 100 % || 150 %

29. Izpostavljenostim do neocenjenih institucij se dodeli utež tveganja 50 %.

30. Izpostavljenostim do institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 5, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 5

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja || 20 % || 20 % || 20 % || 50 % || 50 % || 150 %

31. Izpostavljenostim do neocenjenih institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj se dodeli utež tveganja 20 %.

6.5. Interakcija s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami

32. Če se za izpostavljenosti do institucij uporabi metoda iz odstavkov 28 do 31, je interakcija s kratkoročnimi ocenami posameznih izpostavljenosti naslednja.

33. Če ocene kratkoročne izpostavljenosti ni, se splošna prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30, uporablja za vse izpostavljenosti do institucij z začetno zapadlostjo do tri mesece.

34. Če obstaja kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo ugodnejše ali popolnoma enake uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30, potem se kratkoročna ocena uporablja samo za navedeno ocenjeno izpostavljenost. Za druge kratkoročne izpostavljenosti se uporablja splošna prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30.

35. Če obstaja kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo manj ugodne uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30, potem se splošna prednostna obravnava kratkoročnih izpostavljenosti ne uporablja in se vsem neocenjenim kratkoročnim terjatvam dodeli enaka ocena tveganja kakor se uporablja v skladu z obstoječo kratkoročno oceno.

6.6. Kratkoročne izpostavljenosti v nacionalni valuti kreditojemalca

36. Če pristojni organi za izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank sprejmejo metodo, opisano v odstavkih 4 do 6, se ob upoštevanju njihove diskrecijske pravice izpostavljenostim do institucij s prvotno dejansko zapadlostjo 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti, lahko na podlagi metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 28 do 31, dodeli utež tveganja, ki je eno kategorijo manj ugodna od prednostne uteži tveganja, kakor je opisano v odstavkih 4 do 6 in ki je dodeljena izpostavljenostim do enot centralne ravni države.

37. Izpostavljenostim s prvotno dejansko zapadlostjo 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se dodeli utež tveganja manj kakor 20 %.

6.7     Naložbe v instrumente regulatornega kapitala

38. Naložbam v instrumente lastniškega ali regulatornega kapitala, ki jih izdajo institucije, se dodeli utež tveganja 100 %, razen če se ne odštejejo od lastnih virov sredstev.

7. IZPOSTAVLJENOSTI DO PODJETIJ 7.1. Obravnava

39. Izpostavljenostim, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 5, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 5

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 150 % || 150 %

40. Izpostavljenostim, za katere taka bonitetna ocena ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v višini 100 % ali v višini, kot se dodeli enotam centralne ravni države podjetja, če je slednja višja.

8. IZPOSTAVLJENOSTI DO MAJHNIH DOLŽNIKOV

41. Izpostavljenostim, ki izpolnjujejo merila iz člena 79(2), se ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov lahko dodeli utež tveganja 75 %.

9. IZPOSTAVLJENOSTI, ZAVAROVANE Z NEPREMIČNINAMI

42. Brez poseganja v odstavke 43 do 57 se izpostavljenostim, ki so v celoti zavarovane z nepremičninami, dodeli utež tveganja 100 %.

9.1. Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine

43. Izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %.

44. Izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %.

45. Pri izvajanju svoje presoje pristojni organi ugotovijo, da so njihove zahteve izpolnjene le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     vrednost nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko popolnoma makroekonomski dejavniki vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)     tveganje kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov. Odplačilo posojila kot tako ni v veliki meri odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje;

(c)     minimalne zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz odstavkov 63 do 66 v delu 3 Priloge VIII so izpolnjeni;

(d)     vrednost nepremičnine znatno presega izpostavljenosti.

46. Pristojni organi lahko opustijo pogoj iz odstavka 45(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem so stopnje izgub dovolj nizke, da upravičijo tako obravnavo.

47. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 46, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 35 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine.

9.2. Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine

48. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov, se izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na pisarne ali druge poslovne prostore, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, lahko dodeli utež tveganja 50 %.

49. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki so v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo se na pisarne ali druge poslovne prostore, lahko dodeli utež tveganja 50 %.

50. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki se nanašajo na posle v zvezi z zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali druge gospodarske objekte, ki se nahajajo na njihovem ozemlju in jih urejajo zakonske določbe ter pri katerih zakupodajalec zadrži popolno lastništvo nad premoženjem, dokler zakupnik ne izkoristi svoje pravice do nakupa, lahko dodeli ocena tveganja 50 %.

51. Odstavki 48 do 50 se uporabljajo ob upoštevanju naslednjih pogojev:

(a)     vrednost nepremičnine ne sme biti v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko popolnoma makroekonomski dejavniki vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)     tveganje kreditojemalca ne sme biti v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov. Odplačilo posojila kot tako ne sme biti v veliki meri odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje;

(c)     minimalne zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz odstavkov 63 do 66 v delu 3 Priloge VIII so izpolnjeni.

52. Utež tveganja 50 % se uporablja za del posojila, ki ne presega omejitve, izračunane v skladu z enim od naslednjih pogojev:

(a)     50 % tržne vrednosti zadevnega premoženja;

(b)     50 % tržne vrednosti premoženja ali 60 % hipotekarne posojilne vrednosti, če je slednje nižje, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali podzakonskih predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne vrednosti.

53. Utež tveganja 100 % se uporablja za del posojila, ki presega omejitve iz odstavka 52.

54. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 48 do 50, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

55. Pristojni organi lahko opustijo pogoj iz odstavka 51(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

(a)     do 50 % tržne vrednosti (ali, če je razpoložljivo in če je manj, 60 % hipotekarne posojilne vrednosti (MLV)) ne sme presegati 0,3 % neodplačanih posojil v danem letu;

(b)     skupne izgube iz naslova kreditiranja, zavarovanega s poslovnimi nepremičninami, ne smejo presegati 0,5 % neodplačanih posojil v danem letu.

56. Če katera koli omejitev iz odstavka 55 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe te obravnave preneha in ponovno je treba izpolniti drugi pogoj iz odstavka 51(b), preden ga je mogoče spet uporabljati.

57. Če pristojni organi ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 55, lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

10. ZAPADLE POSTAVKE

58. Nezavarovanemu delu postavke, ki je zapadla več kakor 90 dni, se brez poseganja v določbe iz odstavkov 59 do 62 dodeli utež tveganja:

(a)     150 %, če so popravki vrednosti manjši od 20 % nezavarovanega dela izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti;

(b)     100 %, če popravki vrednosti niso manjši od 20 % nezavarovanega dela izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti;

(c)     50 %, ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov, če popravki vrednosti niso manjši od 50 % nezavarovanega dela izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti.

59. Za namen opredelitve zavarovanega dela zapadle postavke so primerna zavarovanja s premoženjem in osebna jamstva, ki so primerna za namene zmanjševanja kreditnega tveganja.

60. Ko pa je zapadla postavka v celoti zavarovana z oblikami zavarovanj razen tistih, ki so primerne za namene zmanjševanja kreditnega tveganja, se lahko uporabi utež tveganja 100 % ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov na podlagi strogih operativnih meril, da se zagotovi kakovost zavarovanja s premoženjem, če popravki vrednosti dosežejo 15 % izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti.

61. Izpostavljenostim iz odstavkov 43 do 47, zmanjšanim za popravke vrednosti, se dodeli utež tveganja 100 %, če so zapadle več kakor 90 dni. Če popravki vrednosti znašajo najmanj 20 % izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti, se za preostanek izpostavljenosti lahko utež tveganja zmanjša na 50 % po diskrecijski pravici pristojnih organov.

62. Izpostavljenostim iz odstavkov 48 do 57 se dodeli utež tveganja 100 %, če so zapadle več kakor 90 dni.

11. REGULATORNO ZELO TVEGANE KATOGORIJE POSTAVK

63. Ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, povezanim s posebej velikim tveganjem, kakršne so naložbe v podjetja s tveganim kapitalom in naložbe v zasebni kapital, se dodeli utež tveganja 150 %.

64. Pristojni organi lahko dovolijo, da se nezapadlim postavkam, ki imajo utež tveganja 150 % v skladu z določbami prejšnjih oddelkov in za katere so bili oblikovani popravki vrednosti, dodeli utež tveganja:

(a)     100 %, če popravki vrednosti niso manjši od 20 % vrednosti izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti;

(b)     50 %, če popravki vrednosti niso manjši od 50 % vrednosti izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti.

12. IZPOSTAVLJENOSTI IZ NASLOVA NALOŽB V KRITE OBVEZNICE

65. „Krite obveznice“ so obveznice, kakor so opredeljene v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS in ki so zavarovane s katerim koli naslednjimi primernimi sredstvi:

(a)     izpostavljenosti do ali z jamstvom enot centralne ravni držav, centralnih bank, multilateralnih razvojnih bank, mednarodnih organizacij, ki se uvrščajo v prvo stopnjo kreditne kvalitete, kakor je navedeno v tej prilogi;

(b)     izpostavljenosti do ali z jamstvom oseb javnega sektorja, enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se jim dodeli utež tveganja kot za izpostavljenosti do institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank v skladu z odstavki 15, 9 oziroma 10 in ki se uvrščajo v prvo stopnjo kreditne kvalitete, kakor je navedeno v tej prilogi;

(c)     izpostavljenosti do institucij, ki se uvrščajo v prvo stopnjo kreditne kvalitete, kakor je navedeno v tej prilogi. Skupna izpostavljenost te vrste ne presega 10 % nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic kreditne institucije, ki jih je izdala. Izpostavljenosti, nastale s prenosom plačil od dolžnikov iz naslova posojil, zavarovanih z nepremičninami, na imetnike kritih obveznic, niso zajete v izračun omejitve 10 %;

(d)     posojila, zavarovana s stanovanjskimi nepremičninami ali delnicami v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah iz odstavka 44, če pravice do zasega, skupaj z morebitnimi predhodnimi pravicami do zasega, ne presegajo 80 % vrednosti zastavljenih nepremičnin;

(e)     posojila, zavarovana s poslovnimi nepremičninami ali delnicami v finskih nepremičninskih družbah iz odstavka 49, če pravice do zasega, skupaj z morebitnimi predhodnimi pravicami do zasega, ne presegajo 60 % vrednosti zastavljenih nepremičnin. Pristojni organi lahko priznajo kot primerna tudi posojila, zavarovana s poslovno nepremičnino, kadar se razmerje med posojilom in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, ki znaša 60 %, prekorači do največ 70 %, če skupna vrednost vseh sredstev, zastavljenih kot jamstvo za krite obveznice, preseže nominalen znesek obveznosti iz naslova kritih obveznic za vsaj 10 % in če terjatev imetnika obveznic izpolnjuje nekatere zahteve o pravni gotovosti iz Priloge IX. Terjatev imetnika obveznic mora imeti prednost pred vsemi drugimi terjatvami na zavarovanju s premoženjem.

66. Kreditne institucije za nepremičnine, s katerimi so zavarovane krite obveznice, izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz odstavkov 63 do 66 v delu 3 Priloge VIII.

67. Ne glede na odstavke 65 in 66 so krite obveznice, ki ustrezajo opredelitvi iz člena 22(4) Direktive 85/611/EGS in so izdane pred 31. decembrom 2007, prav tako upravičene do prednostne obravnave do njihove zapadlosti.

68. Kritim obveznicam se dodeli utež tveganja na podlagi uteži tveganja, dodeljene nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do kreditne institucije, ki jih je izdala. Uporabljajo se naslednje povezave med utežmi tveganja:

(a)     če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 20 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 10 %;

(b)     če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 50 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 20 %;

(c)     če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 100 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 50 %;

(d)     če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 150 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 100 %;

13. POSTAVKE IZ NASLOVA POZICIJ LISTINJENJA

69. Zneski uteži tveganj izpostavljenosti iz naslova pozicij listinjenja se določijo v skladu z določbami členov 94 do 101.

14. KRATKOROČNE IZPOSTAVLJENOSTI DO KREDITNIH INSTITUCIJ IN PODJETIJ

70. Kratkoročnim izpostavljenostim do institucij ali podjetij, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 6, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI:

Tabela 6

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 150 % || 150 % || 150 %

15. IZPOSTAVLJENOSTI IZ NASLOVA NALOŽB V INVESTICIJSKE SKLADE (CIU)

71. Brez poseganja v odstavke 72 do 78 se izpostavljenostim do investicijskih skladov (CIU) dodeli utež tveganja 100 %.

72. Izpostavljenostim iz naslova naložb v investicijske sklade, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 7, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI.

Tabela 7

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6

Utež tveganja || 20 % || 50 || 100 % || 100 % || 150 % || 150 %

73. Če pristojni organi menijo, da je pozicija v investicijskem skladu povezana s posebej velikimi tveganji, zahtevajo, naj se navedeni poziciji dodeli utež tveganja 150 %.

74. Kreditne institucije lahko določijo utež tveganja za investicijski sklad, kakor je določeno v odstavkih 76 do 78, če so izpolnjeni naslednji kriteriji primernosti:

(a)     investicijski sklad upravlja družba, ki se nadzoruje v državi članici, ali ob pogoju, da pristojni organ kreditne institucije dovoli, če:

(i)      jih upravlja družba, ki se nadzoruje na način, ki se šteje kot enakovreden načinu, določenemu v zakonodaji Skupnosti; in

(ii)     je primerno zagotovljeno sodelovanje med pristojnimi organi;

(b)     prospekt investicijskega sklada ali enakovreden dokument vsebuje:

– kategorije sredstev, v katera ima investicijski sklad dovoljenje za vlaganje,

– če se uporabljajo omejitve naložb, relativne omejitve in metodologije za njihov izračun;

(c)     investicijski sklad poroča o svojem poslovanju vsaj vsako leto, da se omogoči ocena sredstev in obveznosti, dobička in poslovanja v obdobju, ki ga zajema poročilo.

75. Če pristojni organ kot primernega odobri investicijski sklad iz tretje države, kakor je navedeno v točki (a) odstavka 74, potem pristojni organ v drugi državi članici lahko uporabi to priznanje, ne da bi še sam opravil ocenjevanje.

76. Če kreditna institucija pozna osnovne izpostavljenosti investicijskega sklada, lahko navedene osnovne izpostavljenosti obravnava za izračun povprečne uteži tveganja za investicijski sklad v skladu z metodami iz člena 78 do 83.

77. Če kreditna institucija ne pozna osnovnih izpostavljenosti investicijskega sklada, lahko izračuna povprečno utež tveganja za investicijski sklad v skladu z metodami iz členov 78 do 83 ob upoštevanju naslednjih pravil: predpostavlja se, da investicijski sklad najprej vlaga, v največjem dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata, v kategorije izpostavljenosti, ki imajo najvišje kapitalske zahteve, nato pa vlaga v padajočem vrstnem redu, dokler ne doseže skupne omejitve naložb.

78. Kreditnim institucijam lahko izračun uteži tveganja za investicijski sklad in poročilo o njej pripravijo tretje stranke v skladu z metodami iz odstavkov 76 in 77, če je ustrezno zagotovljena pravilnost izračuna in poročila.

16. DRUGE POSTAVKE 16.1. Obravnava

79. Opredmetenim osnovnim sredstvom po členu 4(10) Direktive 86/635/EGS se dodeli utež tveganja 100 %.

80. Aktivnim časovnim razmejitvam, za katere institucija ne more določiti protipostavke v skladu z Direktivo 86/635/EGS, se dodeli utež tveganja 100 %.

81. Denarju na poti se dodeli utež tveganja 20 %. Denarnim sredstvom v blagajni in enakovrednim denarnim postavkam se dodeli utež tveganja 0 %.

82. Države članice lahko dovolijo utež 10 % za izpostavljenosti do institucij, specializiranih za medbančne trge in trge javnega dolga v svojih matičnih državah članicah, ki so pod strogim nadzorom pristojnih organov, če so navedene aktivne postavke v celoti in povsem zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi matičnih držav članic, s postavkami, katerim je dodeljena utež tveganja 0 % ali 20 % in ki jih pristojni organi matičnih držav članic priznajo kot ustrezno zavarovanje s premoženjem.

83. Naložbam v lastniški kapital ali druge kapitalske instrumente, razen če se odštejejo od lastnih virov sredstev, se dodeli utež tveganja vsaj 100 %.

84. Zlatu v lastnem trezorju ali na posebni lokaciji, v količini, ki ustreza obveznostim iz tovrstnega naslova, se dodeli utež tveganja 0 %.

85. Pri pogodbah o prodaji in ponovnem nakupu sredstev in dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupih se uporabijo uteži tveganja, ki veljajo za instrumente, na katere se zadevne pogodbe nanašajo, in ne za nasprotne stranke v poslu.

86. Če kreditna institucija zagotavlja kreditno zavarovanje za vrsto izpostavljenosti pod pogojem, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi povzroči plačilo in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, in če ima produkt zunanjo bonitetno oceno primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja, predpisane v členih 78 do 83. Če produkt nima bonitetne ocene primerne ECAI, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara, seštejejo, razen izpostavljenosti n-1, do največ 1250 % in pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, za pridobitev zneska tveganju prilagojene aktive. Izpostavljenosti n-1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti kakor znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.

Del 2 - Priznanje ECAI in vzporejanje njihovih bonitetnih ocen

1. METODOLOGIJA 1.1. Objektivnost

1. Pristojni organi preverijo, ali je metodologija za dodeljevanje bonitetnih ocen stroga, sistematična, trajna in se potrjuje na podlagi preteklih izkušenj.

1.2. Neodvisnost

2. Pristojni organi preverijo, ali na metodologijo ne vplivajo zunanji politični vplivi ali omejitve ter ekonomski pritiski, ki bi lahko vplivali na bonitetno oceno.

3. Neodvisnost metodologije ECAI ocenjujejo pristojni organi v skladu z dejavniki, kakršni so:

(a)     lastništvo in organizacijska struktura ECAI;

(b)     finančna sredstva ECAI;

(c)     zaposleni in strokovnosti ECAI;

(d)     upravljanje ECAI.

1.3. Nenehno pregledovanje

4. Pristojni organi preverijo, ali se bonitetne ocene ECAI nenehno pregledujejo in se odzivajo na spremembe finančnih pogojev. Taki pregledi potekajo po vseh pomembnejših dogodkih in vsaj enkrat na leto.

5. Pred vsakim priznanjem pristojni organi preverijo, ali je metodologija ocenjevanja za vsak tržni segment vzpostavljena v skladu s standardi, kakršni so naslednji:

(a)     vzpostavljeno mora biti testiranje za nazaj za vsaj eno leto;

(b)     pristojni organi morajo nadzorovati rednost procesa pregledovanja, ki ga opravlja ECAI;

(c)     pristojni organi morajo imeti možnost od ECAI sprejeti podatke o obsegu njenih stikov z višjim vodstvom subjektov, ki jih ocenjuje.

6. Pristojni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe, da jih ECAI takoj obvestijo o vseh bistvenih spremembah metodologije, ki jo uporabljajo za dodeljevanje bonitetnih ocen.

1.4. Transparentnost in razkritje

7. Pristojni organi sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo javno razpoložljivost načel metodologije, ki jo uporablja ECAI za oblikovanje svojih bonitetnih ocen, da se lahko vsi morebitni uporabniki odločijo, ali so pridobljene razumno.

2. POSAMEZNE BONITETNE OCENE 2.1. Verodostojnost in tržno sprejemanje:

8. Pristojni organi preverijo, ali uporabniki bonitetnih ocen na trgu priznavajo posamezne bonitetne ocene ECAI kot verodostojne in zanesljive.

9. Verodostojnost ocenjujejo pristojni organi v skladu z dejavniki, kakršni so:

(a)     tržni delež ECAI;

(b)     prihodki, ki jih ustvarja ECAI, bolj na splošno pa finančna sredstva ECAI;

(c)     obstoj oblikovanja cen na podlagi bonitetne ocene.

2.2. Transparentnost in razkritje

10. Pristojni organi preverijo, ali so posamezne bonitetne ocene dostopne po enakih pogojih vsaj vsem strankam, ki imajo upravičen interes do teh posameznih bonitetnih ocen.

11. Pristojni organi zlasti preverijo, ali so posamezne bonitetne ocene na razpolago strankam, ki niso domače, po enakih pogojih kakor domačim strankam, ki imajo upravičen interes do teh posameznih bonitetnih ocen.

3. „VZPOREJANJE“

12. Za razlikovanje med ustreznimi stopnjami tveganja, ki jih izraža bonitetna ocena, pristojni organi obravnavajo kvantitativne dejavnike, kakršni so dolgoročna stopnja neplačil, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena. Za novo ustanovljene ECAI in za tiste, ki imajo samo kratko evidenco podatkov o neplačilih, pristojni organi vprašajo ECAI, katera je po njihovem mnenju dolgoročna stopnja neplačil, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena.

13. Za razlikovanje med ustreznimi stopnjami tveganja, ki jih izraža bonitetna ocena, pristojni organi obravnavajo kvalitativne dejavnike, kakršni so skupina izdajateljev, ki jih obravnava ECAI, razpon bonitetnih ocen, ki jih dodeljuje ECAI, pomen vsake bonitetne ocene in opredelitev neplačila, ki jo uporablja ECAI.

14. Pristojni organi primerjajo stopnje neplačil za vsako bonitetno oceno določene ECAI in jih primerjajo z merilom, določenim na podlagi stopenj neplačil drugih ECAI v skupini izdajateljev, ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo enakovredno stopnjo tveganja.

15. Če pristojni organi menijo, da so stopnje neplačil za bonitetno ocene določene ECAI bistveno in sistematično višje od določenega merila, dodelijo bonitetni oceni ECAI višjo stopnjo tveganja na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete.

16. Če ECAI v primeru, ko pristojni organi povečajo utež tveganja za določeno bonitetno oceno določene ECAI, dokaže, da stopnje neplačil, ugotovljene za njeno bonitetno oceno niso več bistveno in sistematično višje od sprejetega merila, pristojni organi lahko sklenejo, da vrnejo prvotno stopnjo na lestvici ocene kreditne kvalitete bonitetni oceni ECAI.

Del 3 - Uporaba bonitetnih ocen ECAI za določanje uteži tveganja

1. Obravnava

1. Institucija lahko imenuje eno ali več primernih ECAI, ki se bodo uporabljale za določanje uteži tveganja za aktivo in zunajbilančne postavke.

2. Kreditna institucija, ki sklene uporabljati bonitetne ocene, ki jih je pripravila primerna ECAI za nekatere kategorije postavk, mora navedene bonitetne ocene uporabljati dosledno za vse izpostavljenosti iz navedene kategorije.

3. Institucija, ki sklene uporabljati bonitetne ocene, ki jih je pripravila primerna ECAI, jih mora uporabljati trajno in dosledno.

4. Kreditna institucija lahko uporablja samo bonitetne ocene ECAI, ki upoštevajo vse zneske tako iz naslova glavnice kot iz naslova dolgovanih obresti.

5. Če je za ocenjeno postavko od imenovanih ECAI na razpolago samo ena bonitetna ocena, se za določanje uteži tveganja za navedeno postavko uporablja navedena bonitetna ocena.

6. Če sta od imenovanih ECAI za ocenjeno postavko na razpolago dve bonitetni oceni, ki ustrezata različnim utežem tveganja, se uporabi višja utež tveganja.

7. Če je za ocenjeno postavko od imenovanih ECAI na razpolago več bonitetnih ocen, se uporabita bonitetni oceni, ki dajeta dve najnižji uteži tveganja. Če se najnižji uteži tveganja razlikujeta, se uporabi višja utež tveganja. Če sta najnižji uteži tveganja enaki, se uporabi navedena utež tveganja.

8. Kreditne institucije uporabljajo pooblaščene bonitetne ocene. Pristojni organi lahko kreditnim institucijam dovolijo uporabo nepooblaščenih bonitetnih ocen.

2. Bonitetna ocena izdajatelja in izdaje

9. Če obstaja bonitetna ocena za določen emisijski program ali za odobreno kreditiranje, kateremu pripada postavka, ki predstavlja izpostavljenost, se navedena bonitetna ocena uporabi za določanje uteži tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko.

10. Če za postavko ne obstaja neposredna bonitetna ocena, ampak obstaja bonitetna ocena za določen emisijski program ali za odobreno kreditiranje, kateremu postavka, ki predstavlja izpostavljenost, ne pripada, ali če obstaja splošna bonitetna ocena za izdajatelja, potem se bonitetna ocena uporablja, če daje višjo utež tveganja, kakor bi bila sicer določena, ali če podaja nižjo utež tveganja in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena pari passu ali nadrejeno določenemu emisijskemu programu ali odobrenemu kreditiranju ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do navedenega izdajatelja.

11. Namen odstavkov 9 in 10 ni preprečevati uporabo odstavkov 65 do 68 dela 1 v tej prilogi.

12. Bonitetne ocene za izdajatelje v okviru skupine podjetij se ne morejo uporabljati kot bonitetne ocene drugega izdajatelja v okviru iste skupine podjetij.

3. Dolgoročne in kratkoročne bonitetne ocene

13. Kratkoročne bonitetne ocene se lahko uporabljajo samo za kratkoročno aktivo in zunajbilančne postavke, ki predstavljajo izpostavljenosti do institucij in podjetij.

14. Kratkoročna bonitetna ocena se uporablja samo za postavko, na katero se kratkoročna bonitetna ocena nanaša, in se ne uporablja za izpeljevanje uteži tveganja za katero koli drugo postavko.

15. Ne glede na odstavek 14, če ocenjeno kratkoročno odobreno kreditiranje prejme utež tveganja 150 %, potem vse neocenjene nezavarovane kratkoročne in dolgoročne izpostavljenosti do navedenega dolžnika prav tako dobijo utež tveganja 150 %.

16. Ne glede na odstavek 14, če ocenjeno kratkoročno odobreno kreditiranje prejme utež tveganja 50 %, nobena neocenjena kratkoročna izpostavljenost ne prejme uteži tveganja manj kot 100 %.

4. Postavke v domači in tuji valuti

17. Bonitetna ocena, ki se nanaša na postavko, denominirano v domači valuti dolžnika, se ne more uporabljati za izpeljavo uteži tveganja za drugo izpostavljenost do istega dolžnika, ki je denominirana v tuji valuti.

18. Ne glede na odstavek 17, če izpostavljenost nastane zaradi sodelovanja banke v posojilu, ki ga je odobrila multilateralna razvojna banka, katere status prednostnega upnika je priznan na trgu, pristojni organi lahko dovolijo, da se bonitetna ocena, izdelana za postavko v domači valuti dolžnika, uporabi za namene določitve uteži tveganja.

PRILOGA VII Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB) Del 1 – Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub

1. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje

1. Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri verjetnosti neplačila (PD), izgube ob neplačilu (LGD) in vrednosti zapadlosti (M) določijo kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti pa se določi kakor je navedeno v delu 3.

2. Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost se izračuna v skladu z naslednjimi formulami:

1.1. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank.

3. Ob upoštevanju odstavkov 4 do 8 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Korelacija (R) =       

Faktor zapadlosti (b) =

Utež tveganja (RW) =

N() označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x).  označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da = z).

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti =       RW * vrednost izpostavljenosti

4. Za izpostavljenosti do podjetij, kjer skupna letna prodaja za konsolidirano skupino, v katero spada podjetje, znaša manj kakor 50 milijonov EUR, lahko kreditne institucije uporabijo naslednjo korelacijsko formulo za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij. V tej formuli je S izražen kot skupna letna prodaja v milijonih EUR, s tem da 5 milijonov EUR <= S <= 50 milijonov EUR. Evidentirana prodaja, ki znaša manj kakor 5 milijonov EUR, se obravnava kot enakovredna 5 milijonom EUR. Skupna letna prodaja za odkupljene denarne terjatve je tehtano povprečje posameznih izpostavljenosti v skupini.

Korelacija (R) =

Kreditne institucije nadomestijo bilančno vsoto konsolidirane skupine za skupno letno prodajo, kadar skupna letna prodaja ni pomemben kazalec velikosti podjetja in je bilančna vsota pomembnejši kazalec kakor skupna letna prodaja.

5. Kreditna institucija izpostavljenostim posebnih posojilnih aranžmajev, pri katerih ne more dokazati, da njene ocene PD ustrezajo minimalnim zahtevam iz dela 4, dodeli uteži tveganja v skladu s tabelo 1.

Tabela 1:

Preostala zapadlost || kategorija 1 || kategorija 2 || kategorija 3 || kategorija 4 || kategorija 5

manj kakor 2,5 leta || 50 % || 70 % || 115 % || 250 % || 0 %

enako ali več kakor 2,5 leta || 70 % || 90 % || 115 % || 250 % || 0 %

Pristojni organi lahko dovolijo kreditni instituciji, da na splošno dodeli prednostne uteži tveganja 50 % za izpostavljenosti v kategoriji 1 in uteži tveganja 70 % za izpostavljenosti v kategoriji 2, če so prevzete značilnosti in druge značilnosti tveganj dovolj močne za ustrezno kategorijo.

Pri dodeljevanju uteži tveganj za izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev institucije upoštevajo naslednje dejavnike: finančna trdnost, politično in pravno okolje, značilnosti posla in/ali sredstva, finančno stabilnost sponzorja in izvajalca, vključno z morebitnim pritokom dohodka iz javno-zasebnega partnerstva, zavarovalni paket.

6. Odkupljene denarne terjatve podjetij so upravičene do podjetniške obravnave, če izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavkov 104 do 108 v delu 4. Za odkupljene denarne terjatve podjetij, ki poleg tega izpolnjujejo pogoje iz odstavka 12, in če bi bilo neupravičeno obremenjujoče za kreditno institucijo uporabljati standarde za količinsko opredelitev tveganja za izpostavljenosti do podjetij, kakor je navedeno za te denarne terjatve v delu 4, se lahko uporabljajo standardi za količinsko opredelitev tveganj za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz dela 4.

7. Za odkupljene denarne terjatve podjetij se lahko vračljivi popusti za odkupe, zavarovanja s premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, ali oboje, obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi na podlagi listinjenja v okviru pristopa IRB.

8. Če institucija zagotavlja kreditno zavarovanje za vrsto izpostavljenosti pod pogojem, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi povzroči plačilo, in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, če ima produkt zunanjo bonitetno oceno primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja, predpisane v členih 94 do 101. Če proizvod nima bonitetne ocene primerne ECAI, se uteži tveganja izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara, seštejejo, razen izpostavljenosti n-1, če vsota pričakovanih izgub, pomnožena z 12,5, in zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnožen z 12,5. Izpostavljenosti n-1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti kakor znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.

1.2. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov:

9. Ob upoštevanju odstavkov 10 do 11 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Korelacija (R) =

Utež tveganja:

N() označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x).  označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da = z).

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti =       RW * vrednost izpostavljenosti

10. Za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, zavarovane z nepremičninami, korelacija (R) z vrednostjo 0,15 nadomesti vrednost korelacije, dobljeno s korelacijsko formulo iz odstavka 9.

11. Za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, kakor je opredeljeno v (a) do (e), korelacija (R) z vrednostjo 0,04 nadomesti vrednost korelacije, dobljeno s korelacijsko formulo iz odstavka 9.

Izpostavljenosti se opredelijo kot kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)     izpostavljenosti so do fizičnih oseb

(b)     izpostavljenosti so obnavljajoče, nezavarovane, in če se ne izkoristijo, jih kreditna institucija takoj in brezpogojno prekliče (v tem smislu so obnavljajoče se izpostavljenosti opredeljene kot izpostavljenosti, pri katerih neporavnan saldo strank lahko niha na podlagi njihove odločitve o izposoji in povračilu do omejitve, ki jo določi kreditna institucija). Neizkoriščena odobrena sredstva se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicna, če pogoji kreditni instituciji dovoljujejo, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo.

(c)     Največja izpostavljenost do posamezne fizične osebe v podportfelju znaša 100.000 EUR ali manj.

(d)     Kreditna institucija lahko dokaže, da je uporaba korelacijske formule iz tega odstavka omejena na portfelje, ki so pokazali majhno nestanovitnost stopenj izgub glede na povprečno stopnjo izgub, zlasti znotraj nizkih pasov PD. Nadzorniki pregledajo relativno nestanovitnost stopenj izgub v podporfeljih kvalificiranih obnavljajočih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in skupni podportfelj kvalificiranih obnavljajočih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, ter si izmenjujejo informacije o tipičnih lastnostih stopenj izgub kvalificiranih obnavljajočih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov v raznih jurisdikcijah.

(e)     Pristojni organ zagotovi skladnost obravnave kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov z osnovnimi značilnostmi tveganja podportfelja.

12. Odkupljene denarne terjatve so upravičene do obravnave kot denarne terjatve do majhnih dolžnikov, če izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavkov 104 do 108 v delu 4 in naslednje pogoje:

(a)     Kreditna institucija je odkupila denarne terjatve od nepovezanih, tretjih prodajalcev, njena izpostavljenost do dolžnika odkupljenih denarnih terjatev pa ne vključuje izpostavljenosti, ki neposredno ali posredno izvirajo iz same kreditne institucije.

(b)     Odkupljene denarne terjatve so ustvarjene na strogo poslovni podlagi med prodajalcem in dolžnikom. Denarne terjatve podjetij do drugih podjetij v skupini in denarne terjatve, ki so predmet medsebojnega pobotanja med podjetji, ki kupujejo in prodajajo drugo drugemu, niso primerne.

(c)     Kreditna institucija, ki odkupi denarno terjatev, ima terjatev na vse prihodke od odkupljenih denarnih terjatev ali sorazmerni (pro-rata) delež v prihodkih.

(d)     Portfelj odkupljenih denarnih terjatev je dovolj raznovrsten.

13. Za odkupljene denarne terjatve se lahko vračljivi popusti za nakupe, zavarovanja s premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačila, izgubo zaradi razvodenitve, ali oboje, obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi na podlagi listinjenja v okviru pristopa IRB.

14. Za hibridne skupine odkupljenih denarnih terjatev do majhnih dolžnikov, pri katerih kreditne institucije, ki so jih odkupile, ne morejo ločiti izpostavljenosti, zavarovanih z nepremičninami, in kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov od drugih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, se uporablja utež tveganja do majhnih dolžnikov, ki ustvarja največje kapitalske zahteve za navedene izpostavljenosti.

1.3. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov

15. Ob upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditna institucija uporablja različne pristope za različne portfelje, če kreditna institucija interno tudi sama uporablja različne pristope. Če ima kreditna institucija dovoljenje za uporabo različnih pristopov, dokaže pristojnim organom, da je njena izbira dosledna in da ni odvisna od regulatorne arbitraže.

16. Ne glede na odstavek 15 lahko pristojni organi dovolijo dodelitev zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov podjetjem, ki opravljajo pomožne storitve v skladu z obravnavo drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti.

1.3.1. Pristop enostavnih uteži tveganja

17. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Utež tveganja (RW) = 190 % za izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj raznovrstnih portfeljih.

Utež tveganja (RW) = 290 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi.

Utež tveganja (RW) = 370 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti =       RW * vrednost izpostavljenosti

18. Kratke pozicije denarnih sredstev in izvedeni finančni instrumenti v bančni knjigi se lahko izravnajo z dolgimi pozicijami v istih posameznih zalogah, če so bili ti instrumenti izrecno določeni kot varovanja posebnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in če zagotavljajo varovanje za vsaj še eno leto. Druge kratke pozicije se obravnavajo, kakor da so dolge pozicije z ustreznimi utežmi tveganja, ki se uporabljajo za absolutno vrednost vsake pozicije. V okviru pozicij z neusklajeno zapadlostjo se uporablja metoda za izpostavljenosti do podjetij.

19. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov, v skladu z metodami iz členov 90 do 93.

1.3.2. Pristop PD/LGD

20. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z formulami iz odstavka 3. Če institucije nimajo dovolj informacij za uporabo opredelitve neplačila iz odstavkov 44 do 48 v delu 4, se za uteži tveganja uporabi faktor povečanja 1,5.

21. Na ravni posamezne izpostavljenosti vsota pričakovane izgube, pomnožena z 12,5, in zneska tveganju prilagojene izpostavljenosti, ne presega vrednosti izpostavljenosti, pomnožene z 12,5.

22. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov v skladu z metodami iz členov 90 do 93. Za to se uporablja LGD 90 % za izpostavljenost do ponudnika varovanja. Za izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj raznovrstnih portfeljih se lahko uporabi LGD 65 %. Za te namene M znaša 5 let.

1.3.3. Pristop internih modelov

23. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti so enaki morebitni izgubi iz izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov institucije, dobljeni z uporabo internih modelov tvegane vrednosti ob upoštevanju 99. percentila enostranskega intervala zaupanja za razliko med četrtletnimi donosi in ustrezno netvegano stopnjo, izračunano v dolgoročnem vzorčnem obdobju, pomnoženo z 12,5. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti na ravni posamezne izpostavljenosti niso manjši od vsote minimalnih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, zahtevanih na podlagi pristopa PD/LGD, in ustreznih pričakovanih izgub, pomnoženih z 12,5.

24. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za pozicijo lastniških instrumentov.

1.4. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti

25. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu s formulo:

Znesek tveganju prilagojene izpostavljenost = 100 % * vrednost izpostavljenosti

2. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev

26. Uteži tveganja za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev podjetij in majhnih dolžnikov:

Uteži tveganja se izračunajo v skladu z formulo iz odstavka 3. Vhodni parametri PD in LGD se določijo kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti se določi kakor je navedeno v delu 3, M pa je 1 leto.. Če lahko kreditne institucije dokažejo pristojnim organom, da tveganje razvodenitve ni bistveno, ga ni treba upoštevati.

3. Izračun zneskov pričakovanih izgub

27. Če ni navedeno drugače, se vhodni parametri PD in LGD določijo, kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti pa se določi kakor je navedeno v delu 3.

28. Zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti do majhnih dolžnikov se izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Pričakovana izguba (EL) =   PD × LGD

Znesek pričakovane izgube =           EL × vrednost izpostavljenosti

Premije na odkupljene izpostavljenosti se obravnavajo kot EL.

29. Vrednosti EL za izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev, pri katerih institucije uporabljajo metode iz odstavka 5 za dodeljevanje uteži tveganja, se dodelijo v skladu s tabelo 2.

Tabela 2

Preostala zapadlost || kategorija 1 || kategorija 2 || kategorija 3 || kategorija 4 || kategorija 5

manj kakor 2,5 leta || 0 % || 5 % || 35 % || 100 % || 625 %

enako ali več kakor 2,5 leta EL || 5 % || 10 % || 35 % || 100 % || 625 %

Če pristojni organi dovolijo kreditni instituciji, da na splošno dodeli prednostne uteži tveganja 50 % za izpostavljenosti v kategoriji 1 in uteži tveganja 70 % za izpostavljenosti v kategoriji 2, je za izpostavljenosti v kategoriji 1 vrednost EL 0 %, za izpostavljenosti v kategoriji 2 pa 5 %.

30. Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z metodami iz odstavkov 17 do 19, se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Znesek pričakovane izgube =           EL × vrednost izpostavljenosti

Vrednosti EL so naslednje:

Pričakovana izguba (EL) =   10 % za izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj raznovrstnih portfeljih

Pričakovana izguba (EL) =   10 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi.

Pričakovana izguba (EL) =   30 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

31. Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z metodami iz odstavkov 20 do 22, se izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Pričakovana izguba (EL) =   PD × LGD

Znesek pričakovane izgube =           EL × vrednost izpostavljenosti

32. Zneski pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z metodami iz odstavkov 23 do 24, znašajo 0 %.

33. Zneski pričakovanih izgub zaradi tveganja razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Pričakovana izguba (EL) =   PD × LGD

Znesek pričakovane izgube =           EL × vrednost izpostavljenosti

4. Obravnava zneskov pričakovanih izgub

34. Zneski pričakovanih izgub, izračunani v skladu z odstavki 28, 29 in 33, se odštejejo od vsote popravkov vrednosti in rezervacij za te izpostavljenosti. Popusti na odkupljene izpostavljenosti v skladu z odstavkom 1 v delu 3 se obravnavajo enako kakor popravki vrednosti, premije na odkupljene izpostavljenosti v skladu z odstavkom 1 v delu 3 pa se prištejejo k zneskom pričakovanih izgub. Zneski pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti in popravki vrednosti ter rezervacije za te izpostavljenosti niso vključeni v ta izračun.

Del 2 - PD, LGD in zapadlost

1. Vhodni parametri verjetnost neplačila (PD), izguba ob neplačilu (LGD) in vrednost zapadlosti (M) za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub iz dela 1 so tisti, ki jih je ocenila kreditna institucija v skladu z delom 4, ob upoštevanju naslednjih določb.

1. Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank 1.1. PD

2. PD izpostavljenosti do podjetja ali institucije znaša vsaj 0,03 %.

3. Kar zadeva odkupljene denarne terjatve podjetij, za katere kreditna institucija ne more dokazati, da njene ocene PD izpolnjujejo minimalne zahteve iz dela 4, se PD za te izpostavljenosti ugotavlja v skladu z naslednjo metodo: za nadrejene terjatve na odkupljene denarne terjatve podjetij je PD ocena kreditne institucije za EL, deljena z LGD za te denarne terjatve. Za podrejene terjatve na odkupljene denarne terjatve podjetij je PD ocena kreditne institucije za EL. Če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če kreditna institucija lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve podjetij na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.

4. PD dolžnikov, ki so opredeljeni kot neplačniki, znaša 100 %.

5. Kreditne institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje za PD v skladu z določbami iz členov 90 do 93.

6. Kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo PD ob upoštevanju odstavka 11.

7. Za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev podjetij se določi, da je PD enak oceni EL za tveganje razvodenitve. Če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če lahko kreditna institucija zanesljivo razstavi svoje ocene EL za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev podjetij na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.

1.2. LGD

8. Kreditne institucije uporabljajo naslednje vrednosti LGD:

(a)     nadrejene izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem: 45 %.

(b)     podrejene izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem: 75 %.

(c)     kreditne institucije lahko priznajo stvarno in osebno kreditno zavarovanje v LGD v skladu z določbami iz členov 90 do 93.

(d)     kritim obveznicam, kakor so opredeljene v odstavkih 65 do 67 dela 1 v Prilogi VI se lahko dodeli vrednost LGD 12,5 %.

(e)     za izpostavljenosti nadrejenih odkupljenih denarnih terjatev podjetij, pri katerih kreditna institucija ne more dokazati, da njena ocena PD izpolnjuje minimalne zahteve iz dela 4, 45 %.

(f)     za izpostavljenosti podrejenih odkupljenih denarnih terjatev podjetij, pri katerih kreditna institucija ne more dokazati, da njena ocena PD izpolnjuje minimalne zahteve iz dela 4, 100 %.

(g)     za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev podjetij: 75 %

9. Ne glede na odstavek 8 se za tveganje razvodenitve in neplačila lahko uporablja lastna ocena LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij, če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če kreditna institucija lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD.

10. Ne glede na odstavek 8, če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank, se lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo ocen PD ali LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v delu 4, in odobritve pristojnih organov. Kreditna institucija zavarovanim izpostavljenostim ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila prilagojena utež tveganja nižja od primerljive, neposredne izpostavljenosti do izdajatelja jamstva.

1.3. Zapadlost

11. Kreditne institucije ob upoštevanju odstavka 12 dodelijo izpostavljenostim, ki izhajajo iz poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vrednost zapadlosti (M) 0,5 leta, vsem drugim izpostavljenostim pa M 2,5 leta. Pristojni organi lahko zahtevajo, da vse kreditne institucije v njihovi jurisdikciji uporabljajo M za vse izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 12.

12. Kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo lastnih LGD ali lastnih konverzijskih faktorjev za izpostavljenosti do podjetij, institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank, izračunajo M za vsako od teh izpostavljenosti kakor je navedeno v (a) do (e) in ob upoštevanju odstavkov 13 do 15. M v nobenem primeru ni večji od 5 let.

(a)     Za instrument z razporedom denarnega toka se M izračuna v skladu z naslednjo formulo:

M = MAX{1; MIN{ ; 5}}

kjer so CFt denarni tokovi (plačila glavnice, obresti in opravnin/provizij) ki jih po pogodbi plačuje dolžnik v obdobju t.

(b)     Za izvedene finančne instrumente, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti izpostavljenosti, kjer je M vsaj 1 leto. Nominalni znesek vsake izpostavljenosti se uporablja za tehtanje zapadlosti.

(c)     Za izpostavljenosti, ki nastanejo na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov, kjer je M vsaj 5 dni. Nominalni znesek vsakega posla se uporablja za tehtanje zapadlosti.

(d)     Če ima kreditna institucija dovoljenje za uporabo lastnih ocen PD za odkupljene denarne terjatve do podjetij, je M za izkoriščene zneske enak povprečni tehtani zapadlosti izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev, kjer je M vsaj 1 leto. Enaka vrednost M se uporablja tudi za neizkoriščene zneske na podlagi odobrenega kredita za odkup, če kredit za odkup vsebuje učinkovite dogovore, povode za predčasno odplačilo dolga ali druge določbe, ki ščitijo kreditno institucijo, ki je odkupila denarne terjatve, pred znatnim poslabšanjem kakovosti prihodnjih denarnih terjatev, ki jih mora kupiti v času trajanja kredita. V odsotnosti takih učinkovitih zaščit se M za neizkoriščene zneske izračuna kakor vsota potencialne denarne terjatve z najbolj oddaljenim datumom na podlagi odkupne pogodbe in preostale zapadlosti kredita za odkup, kjer je M najmanj 1 leto.

(e)     Za vse druge instrumente, razen navedenih v tem odstavku, ali če kreditna institucija ne more izračunati M kakor je navedeno v (a), je M največji preostali čas (izražen v letih), ki ga ima dolžnik na voljo, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti, pri čemer je M najmanj 1 leto.

13. Ne glede na odstavek 12(a), (b), (d) in (e) je za kratkoročne izpostavljenosti, ki jih navedejo pristojni organi, s preostalo zapadlostjo manj kakor eno leto, ki niso del tekočega financiranja dolžnika s strani kreditnih institucij, je M vsaj en dan.

14. Pristojni organi lahko za izpostavljenosti do podjetij, ki se nahajajo v Skupnosti in katerih konsolidirana prodaja in konsolidirana sredstva znašajo manj kakor 500 milijonov EUR, dovolijo uporabo M, kakor je navedeno v odstavku 11.

15. Neusklajenosti zapadlosti se obravnavajo kakor je navedeno v členih 90 do 93.

2. Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov 2.1. PD

16. PD izpostavljenosti je najmanj 0,03 %.

17. PD dolžnikov, ali v primeru, da se uporablja obligacijski pristop, za izpostavljenosti v neplačilu, znaša 100 %.

18. Za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev se določi, da je PD enak oceni EL za tveganje razvodenitve. Če lahko kreditna institucija svoje ocene EL za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.

19. Osebno kreditno zavarovanje se lahko prizna s prilagoditvijo PD ob upoštevanju odstavka 21.

2.2. LGD

20. Kreditne institucije določijo lastne ocene LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v delu 4, in odobritve pristojnih organov. Za tveganja razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev se uporablja vrednost LGD 75 %. Če lahko kreditna institucija svoje ocene EL za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.

21. Osebno kreditno zavarovanje se lahko prizna s prilagoditvijo ocen PD ali LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v odstavkih 95 do 103 v delu 4, in odobritvijo pristojnih organov v podporo posameznim izpostavljenostim ali skupini izpostavljenosti. Kreditna institucija izpostavljenostim, zavarovanim z osebnim jamstvom, ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila prilagojena utež tveganja nižja od primerljive, neposredne izpostavljenosti do izdajatelja jamstva.

3. Izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki so predmet metode PD/LGD 3.1. PD

22. PD se določijo v skladu z metodami za izpostavljenosti do podjetij.

Uporabljajo se naslednje minimalne vrednosti PD:

(a)     0,09 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, če je naložba del dolgoročnega odnosa s stranko;

(b)     0,09 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se ne trguje na borzi, če donosi iz naložb temeljijo na rednih in periodičnih denarnih tokovih, ki ne izhajajo iz kapitalskih dobičkov;

(c)     0,40 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, vključno z drugimi kratkimi pozicijami, kakor je navedeno v odstavku 17 dela 1;

(d)     1,25 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, vključno z drugimi kratkimi pozicijami, kakor je navedeno v odstavku 17 dela 1.

3.2. LGD

23. Izpostavljenostim iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj razpršenih portfeljih se lahko dodeli LGD 65 %.

24. Vsem drugim izpostavljenostim se dodeli LGD 90 %.

3.3. Zapadlost

25. Za vse izpostavljenosti se dodeli M 5 let.

Del 3 - Vrednost izpostavljenosti

1. Izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.

1. Če ni navedeno drugače, se vrednost izpostavljenosti bilančnih postavk meri vključno s popravki vrednosti. To pravilo se uporablja tudi za sredstva, kupljena po ceni, ki se razlikuje od dolgovanega zneska. Za odkupljena sredstva je razlika med dolgovanim zneskom in neto vrednostjo, evidentirano v bilanci kreditnih institucij, označena kot diskont, če je dolgovani znesek višji, in kot premija, če je manjši.

2. Če kreditne institucije uporabljajo okvirne pogodbe o pobotu v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega nakupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev, se vrednost izpostavljenosti izračuna v skladu s členi 90 do 93

3. Za bilančni pobot posojil in depozitov kreditne institucije za izračun vrednosti izpostavljenosti uporabljajo metode iz členov 90 do 93.

4. Vrednost izpostavljenosti za zakup je diskontiran tok plačila zakupa.

5. V primeru katere koli postavke iz Priloge IV se vrednost izpostavljenosti določi s pomočjo ene od dveh metod iz Priloge III.

6. Vrednost izpostavljenosti za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev je neporavnan znesek, od katerega se odštejejo kapitalske zahteve za tveganje razvodenitve pred uporabo tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja.

7. Ne glede na odstavek 5 so pogodbe, s katerimi se trguje na priznanih borzah, in pogodbe na tujo valuto (razen pogodb za zlato) s prvotno zapadlostjo 14 koledarskih dni ali manj, oproščene uporabe metod iz Priloge III in dobijo vrednost izpostavljenosti nič.

8. Ne glede na odstavek 5 lahko pristojni organi oprostijo uporabo metod, določenih v Prilogi III, in določijo vrednost izpostavljenosti nič za pogodbe, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnave klirinška hiša, ki deluje tudi kot pravna nasprotna stranka, in če vsi udeleženci dnevno v celoti s premoženjem zavarujejo izpostavljenost, ki jo predložijo klirinški hiši, ter tako zagotovijo varstvo tekočih stroškov zamenjave in potencialne prihodnje izpostavljenosti.

Predloženo zavarovanje s premoženjem:

(a)     je upravičeno do uteži tveganja 0 %

(b)     so gotovinske vloge pri posojilnih kreditnih institucijah

(c)     so potrdila o vlogah ali podobni instrumenti, ki jih je slednja izdala in so pri njej vloženi

Pristojni organ se prepriča, da se odpravi tveganje, ki nastane zaradi seštevanja izpostavljenosti klirinških hiš, ki presežejo tržno vrednost predloženih zavarovanj s premoženjem.

9. Vrednost izpostavljenosti za odkupljene prevzete finančne obveznosti obnavljajočih se izpostavljenosti iz naslova odkupljenih denarnih terjatev do podjetij se izračuna tako, da se odobreni, vendar neizkoriščeni znesek pomnoži s 75 %.

10. Če je izpostavljenost v obliki prodanih vrednostnih papirjev, predloženih ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, je vrednost izpostavljenosti enaka vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, določeni v skladu s členom 74. Če se uporablja razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kakor je navedeno v delu 3 v Prilogi VIII, se vrednost izpostavljenosti poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor so tam navedeni.

11. Vrednost izpostavljenosti za naslednje postavke se izračuna kakor odobren vendar neizkoriščen znesek, pomnožen s konverzijskim faktorjem.

Kreditne institucije uporabljajo naslednje konverzijske faktorje:

(a)     Za nezavezujoče kreditne linije, ki so brezpogojno preklicne, ali ki učinkovito določajo samodejen preklic, ki ga lahko institucija izvede kadar koli brez predhodnega obvestila, se uporablja konverzijski faktor 0 %. Kreditne institucije za uporabo konverzijskega faktorja 0 % aktivno spremljajo finančno stanje dolžnika, njihovi sistemi notranjih kontrol pa jim omogočajo, da takoj odkrijejo poslabšanje kreditne kakovosti dolžnika. Neizkoriščene kreditne linije do majhnih dolžnikov se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji dovoljujejo kreditni instituciji, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo.

(b)     Za kratkoročne akreditive za gibanje blaga, se uporablja konverzijski faktor 20 % tako za institucijo, ki jih izda, kot za tisto, ki jih potrdi.

(c)     Za druge kreditne linije, evropske vrednostne papirje (NIF) in evrokomercialne zapise (RUF) se uporablja konverzijski faktor 75 %.

(d)     Kreditne institucije, ki izpolnjujejo minimalne zahteve za uporabo lastnih ocen konverzijskih faktorjev, kakor je navedeno v delu 4, lahko ob upoštevanju odobritve pristojnih organov uporabljajo lastne ocene konverzijskih faktorjev za različne vrste produktov.

12. Če se sprejeta obveznost nanaša na podaljšanje druge obveznosti, se uporablja nižji od dveh konverzijskih faktorjev, povezanih s posamezno obveznostjo.

13. Za vse druge zunajbilančne postavke, razen tistih, ki so navedene v odstavkih 1 do 11, se vrednost izpostavljenosti določa v skladu s Prilogo II.

2. Izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov

14. Vrednost izpostavljenosti je vrednost, navedena v finančnih izkazih. Dovoljena merila za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov so naslednja:

(a)     Za naložbe, merjene po pošteni vrednosti, katerih spremembe vrednosti pritekajo neposredno preko dohodka v lastne vire sredstev, je vrednost izpostavljenosti poštena vrednost, navedena v bilanci.

(b)     Za naložbe, merjene po pošteni vrednosti, katerih spremembe vrednosti ne pritekajo preko dohodka, ampak v posebno komponento lastniškega kapitala, prilagojeno za davek, je vrednost izpostavljenosti poštena vrednost, navedena v bilanci.

(c)     Za naložbe, merjene po nabavni vrednosti ali po nižji izmed nabavne vrednosti ali tržne vrednosti, je vrednost izpostavljenosti nabavna vrednost ali tržna vrednost, navedena v bilanci.

3. Druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti

15. Vrednost izpostavljenosti drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti je vrednost, navedena v finančnih izkazih.

Del 4 - Minimalne zahteve za pristop IRB

1. Bonitetni sistemi

1. „Bonitetni sistem“ obsega vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine (bonitetna ocena) in količinsko opredelitev ocene neplačila in izgube za določeno vrsto izpostavljenosti.

2. Če kreditna institucija uporablja večvrstne bonitetne sisteme, je načelo razvrščanja dolžnika ali posla v bonitetni sistem dokumentirano in uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja.

3. Z rednimi pregledi meril in procesov razvrščanja se ugotavlja, ali so še naprej primerni za trenutni portfelj in zunanje pogoje.

1.1. Struktura bonitetnih sistemov

4. Če kreditna institucija uporablja neposredne ocene parametrov tveganja, se lahko slednje obravnavajo kot rezultati bonitetnih razredov na zvezni bonitetni lestvici.

1.1.1. Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

5. Bonitetni sistem upošteva značilnosti tveganja dolžnika in posla.

6. Bonitetni sistem vsebuje bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja dolžnikovega neplačila. Bonitetna lestvica dolžnika ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike.

7. „Bonitetni razred dolžnika“ pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnika v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD. Kreditna institucija dokumentira odnos med bonitetnimi razredi dolžnika glede na stopnjo tveganja neplačila, ki ga vsebuje vsak razred, in merila, ki se uporabljajo za določanje navedene stopnje tveganja neplačila.

8. Kreditne institucije s portfelji, osredotočenimi na določen segment trga in razpon tveganja neplačila, imajo dovolj razredov dolžnikov v navedenem razponu, da se lahko izognejo pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnika obsega ustrezno ozek pas PD in da tveganje neplačila, ki ga predstavljajo vsi dolžniki v bonitetnem razredu, sodi v navedeni pas.

9. Pristojni organi priznajo uporabo lastnih ocen LGD za izračun kapitalskih zahtev, če bonitetni sistem vsebuje ločeno bonitetno lestvico produktov, ki izkazuje izključno značilnosti poslov, povezane z LGD.

10. Pristojni organi priznajo uporabo lastnih ocen konverzijskih faktorjev za izračun kapitalskih zahtev, če bonitetni sistem vsebuje jasno bonitetno lestvico produktov, ki izkazuje izključno značilnosti poslov, povezane s konverzijskim faktorjem.

11. „Bonitetni razred produkta“ pomeni kategorijo tveganja v okviru lestvice produkta v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD ali konverzijskih faktorjev. Opredelitev bonitetnega razreda vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za razlikovanje stopenj tveganja med razredi.

12. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda produkta se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred produkta obsega ustrezno ozek pas LGD oziroma konverzijskih faktorjev in da tveganje, ki ga predstavljajo vse izpostavljenosti v bonitetnem razredu, sodi v navedeni pas.

13. Kreditne institucije, ki uporabljajo metode iz odstavka 5 v delu 1 za dodeljevanje uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev, so izvzete iz zahteve, da imajo bonitetno lestvico dolžnikov, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja dolžnikovega neplačila za te izpostavljenosti. Ne glede na odstavek 6 imajo te institucije za te izpostavljenosti vsaj 4 bonitetne razrede za plačnike in vsaj enega za neplačnike.

1.1.2. Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov

14. Bonitetni sistemi izkazujejo tako tveganje dolžnika kot posla in zajemajo vse ustrezne značilnosti dolžnika in posla.

15. Stopnja raznovrstnosti tveganja zagotavlja, da število izpostavljenosti v danem bonitetnem razredu ali skupini omogoča smiselno količinsko opredelitev in ovrednotenje značilnosti izgube na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Izpostavljenosti in dolžniki se med bonitetnimi razredi ali skupinami razporedijo tako, da se preprečijo pretirane koncentracije.

16. Kreditne institucije dokažejo, da razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine zagotavlja smiselno razlikovanje tveganj, ureja razvrščanje dovolj homogenih izpostavljenosti v skupine in omogoča natančno in dosledno ocenjevanje značilnosti izgub na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Za odkupljene denarne terjatve razvrščanje v skupine izkazuje prodajalčeve prevzete prakse in heterogenost njihovih strank.

17. Ob razvrščanju izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, kreditne institucije upoštevajo naslednje dejavnike tveganja:

Značilnosti tveganja dolžnika:

(a)     Značilnosti tveganja posla, vključno s produktom ali vrsto zavarovanja s premoženjem ali oboje. Kreditne institucije izrecno obravnavajo primere, kjer je več izpostavljenosti kritih z istim zavarovanjem s premoženjem.

(b)     Nerednost plačil, razen če kreditna institucija dokaže svojemu pristojnemu organu, da nerednost plačil ni bistven dejavnik tveganja za izpostavljenost

(c)     Razvrščanje v bonitetne razrede ali skupine

18. Kreditna institucija vzpostavi posebne opredelitve, procese in merila za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine v okviru bonitetnega sistema.

(a)     Opredelitve in merila bonitetnih razredov ali skupin so dovolj natančna, da omogočajo osebju, pristojnemu za dodeljevanje bonitetnih ocen, dosledno razvrščanje dolžnikov ali produktov s podobnimi tveganji v iste bonitetne razrede ali skupine. Razvrščanje je dosledno v različnih panogah, oddelkih in geografskih lokacijah.

(b)     Dokumentacija o bonitetnem procesu omogoča tretjim osebam razumevanje razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ponovitev razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine ter ovrednotenje primernosti razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine.

(c)     Merila so tudi skladna z notranjimi posojilnimi standardi kreditne institucije in z njenimi politikami za ravnanje s problematičnimi dolžniki in produkti.

19. Kreditna institucija pri razvrščanju dolžnikov in produktov v bonitetne razrede ali skupine upošteva vse ustrezne informacije. Informacije so najnovejše in omogočajo kreditni instituciji predvidevanje prihodnjega gibanja izpostavljenosti. Manj informacij kot ima kreditna institucija, bolj konzervativne bodo njene razvrstitve izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine dolžnikov in produktov. Če so zunanje bonitetne ocene glavni dejavnik kreditne institucije pri določanju notranjega razvrščanja v bonitetne razrede, kreditna institucija zagotovi obravnavanje drugih ustreznih informacij.

1.2. Razvrščanje izpostavljenosti 1.2.1. Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

20. Vsak dolžnik se razvrsti v bonitetni razred dolžnika v okviru procesa odobritve kredita.

21. Za tiste kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev, se v okviru procesa odobritve kredita vsaka izpostavljenost razvrsti tudi v bonitetni razred produkta.

22. Kreditne institucije, ki uporabljajo metode iz odstavka 5 v delu 1 za dodeljevanje uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev, razvrstijo vsako od teh izpostavljenosti v bonitetni razred v skladu z odstavkom 13.

23. Vsak pravni subjekt, do katerega je izpostavljena kreditna institucija, prejme svojo bonitetno oceno. Kreditna institucija svojemu pristojnemu organu dokaže, da ima sprejemljive politike v zvezi z obravnavo posameznih strank dolžnikov in skupin povezanih strank.

24. Posamezne izpostavljenosti do istega dolžnika se razvrstijo v isti bonitetni razred dolžnika, ne glede na morebitne razlike v naravi vsakega posameznega posla. Izjeme, ko se posamezne izpostavljenosti lahko razvrstijo v več bonitetnih razredov za istega dolžnika, so:

(a)     deželno transferno tveganje, ki je odvisno od tega, ali so izpostavljenosti denominirane v domači ali tuji valuti

(b)     če se obravnava osebnih jamstev, povezanih z izpostavljenostjo, lahko kaže v prilagojeni razvrstitvi v bonitetni razred dolžnika

1.2.2. Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov

25. Vsaka izpostavljenost se razvrsti v bonitetni razred ali skupino v okviru procesa odobritve kredita.

1.2.3. Razveljavitve

26. Kreditne institucije pri razvrstitvah v bonitetne razrede in skupine dokumentirajo okoliščine, v katerih se lahko s človeško presojo razveljavijo vhodni podatki ali izidi procesa razvrščanja, in osebje odgovorno za odobritev teh razveljavitev. Kreditne institucije dokumentirajo te razveljavitve in odgovorno osebje. Kreditne institucije analizirajo gibanje izpostavljenosti, katerih razvrstitve so bile razveljavljene. Ta analiza vključuje presojo gibanja izpostavljenosti, katerih bonitetno oceno je razveljavila določena oseba, ki je pristojna za vso odgovorno osebje.

1.3. Celovitost procesa razvrščanja 1.3.1. Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

27. Razvrščanja in redne preglede razvrščanj dokonča ali odobri neodvisna oseba, ki nima neposrednih koristi od odločitev o odobritvi kredita.

28. Kreditne institucije posodobijo razvrstitve vsaj enkrat letno. Dolžniki visokega tveganja in težavne izpostavljenosti se pregledujejo pogosteje. Kreditne institucije opravijo novo razvrstitev, če dobijo na razpolago pomembne podatke o dolžniku ali izpostavljenosti.

29. Kreditna institucija vzpostavi učinkovit proces za pridobivanje in posodabljanje ustreznih informacij o značilnostih dolžnika, ki vplivajo na PD, in o značilnostih poslov, ki vplivajo na LGD in konverzijske faktorje.

1.3.2. Izpostavljenost do majhnih dolžnikov

30. Kreditna institucija vsaj enkrat letno posodobi razvrstitve dolžnikov in produktov ali pregleda značilnosti izgub in nerednosti plačil vsake opredeljene skupine tveganja, kar je primerno. Kreditna institucija tudi vsaj enkrat letno pregleda status posameznih izpostavljenosti v reprezentativnem vzorcu v vsaki skupini, da bi zagotovila, da se izpostavljenosti še naprej razvrščajo v pravilne skupine.

1.4. Uporaba modelov

31. Če kreditna institucija uporablja statistične modele in druge mehanske metode za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali produktov ali skupine, potem:

(a)     kreditna institucija dokaže pristojnemu organu, da ima model dobro napovedno moč in da kapitalske zahteve zaradi njegove uporabe niso izkrivljene. Vhodne spremenljivke predstavljajo razumno in učinkovito osnovo za napovedovanja. Model je v čim večji meri nepristranski.

(b)     kreditna institucija vzpostavi proces za vrednotenje vhodnih podatkov v model, ki vključuje oceno natančnosti, popolnosti in primernosti podatkov.

(c)     kreditna institucija dokaže, da so uporabljeni podatki za izgradnjo modela reprezentativni za skupino dejanskih dolžnikov ali izpostavljenosti kreditne institucije.

(d)     kreditna institucija vzpostavi redni ciklus preverjanja veljavnosti modela, ki vključuje spremljanje delovanja in stabilnosti modela, pregled specifikacij modela ter testiranje pridobljenih rezultatov modela glede na dejanske izide.

(e)     kreditna institucija dopolnjuje statistični model s človeško presojo in človeškim nadzorom in na ta način pregleduje razvrstitve na podlagi modela ter zagotavlja pravilno uporabo modelov. Cilj postopkov preverjanja je ugotavljanje in omejevanje napak, povezanih s šibkostmi modela. Človeška presoja upošteva vse pomembne informacije, ki jih model ne obravnava. Kreditna institucija dokumentira, kako naj bodo človeška presoja in rezultati modela medsebojno povezani.

1.5. Dokumentacija bonitetnih sistemov

32. Kreditne institucije dokumentirajo podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojih bonitetnih sistemov. Dokumentacija dokazuje skladnost z minimalnimi zahtevami iz tega dela in obravnava vprašanja, kot so razločevanje portfelja, bonitetna merila, odgovornost strank, ki ocenjujejo dolžnike in izpostavljenosti, pogostost preverjanja razvrstitev in nadzor vodstva nad bonitetnim procesom.

33. Kreditna institucija dokumentira načelo za izbor bonitetnih meril in analizo, ki ga podpira. Kreditna institucija dokumentira vse večje spremembe v bonitetnem procesu za tveganja, taka dokumentacija pa pomaga ugotavljati spremembe v bonitetnem procesu za tveganja, ki sledijo zadnjemu pregledu, ki so ga opravili pristojni organi. Dokumentira se tudi organizacija bonitetnega razvrščanja, vključno s procesom bonitetnega razvrščanja in strukturo notranjih kontrol.

34. Kreditne institucije dokumentirajo posebne opredelitve neplačila in izgube, ki se uporabljajo notranje, in dokažejo skladnost z opredelitvami iz te direktive.

35. Če kreditna institucija uporablja statistične modele v bonitetnem procesu, dokumentira njihove metodologije. Ta material:

(a)     zagotovi natančen opis teorije, predpostavk in/ali matematične in empirične osnove za dodelitev ocen bonitetnim razredom, posameznim dolžnikom, izpostavljenostim ali skupinam, ter vir(e) podatkov, ki se uporablja(jo) za ocenjevanje modela;

(b)     določi strog statistični proces (vključno s testom delovanja statističnega modela izven vzorca in izven časa, na/v katerem je bil generiran razvojni vzorec) za ovrednotenje modela; in

(c)     navede okoliščine, v katerih ta model ne deluje učinkovito

36. Uporaba modela, pridobljenega od zunanjega prodajalca, ki vsebuje patentirano tehnologijo, ni opravičilo za izvzetje od obveznosti dokumentiranja ali katere koli druge zahteve za sistem razvrščanja bonitetnih ocen. Dolžnost kreditne institucije je, da dokaže ustreznost pristojnim organom.

1.6. Vzdrževanje podatkov

37. Kreditne institucije zbirajo in shranjujejo podatke o svojih notranjih bonitetnih ocenah, kakor zahtevajo členi 145 do 149.

1.6.1. Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

38. Kreditne institucije zbirajo in hranijo:

(a)     popolne podatke o preteklih bonitetnih ocenah dolžnikov in priznanih izdajateljev osebnih jamstev,

(b)     datume dodelitev bonitetnih ocen,

(c)     ključne podatke in metodologije, uporabljene za pridobivanje bonitetnih ocen,

(d)     podatke o odgovornih osebah za razvrščanje v bonitetne razrede,

(e)     identiteto dolžnikov in izpostavljenosti, pri katerih je nastalo neplačilo,

(f)     datum in okoliščine takih neplačil,

(g)     podatke o PD in dejanskih stopnjah neplačila, povezanih z bonitetnimi razredi in prehodi med bonitetnimi razredi,

(h)     kreditne institucije, ki ne uporabljajo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev, zbirajo in hranijo podatke o primerjavah dejanskih LGD z vrednostmi, navedenimi v odstavku 8 dela 2, ter dejanskih konverzijskih faktorjev z vrednostmi, navedenimi v odstavku 11 dela 3.

39. Kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD in/ali konverzijske faktorje, zbirajo in hranijo:

(a)     popolne podatke o preteklih bonitetnih ocenah produktov ter ocenah LGD in konverzijskih faktorjev, povezanih z vsako bonitetno lestvico,

(b)     datume dodelitev bonitetnih ocen in izdelave ocen,

(c)     ključne podatke in metodologije, uporabljene za pridobivanje bonitetnih ocen produktov ter ocen LGD in konverzijskih faktorjev,

(d)     osebo, ki je dodelila bonitetno oceno produkta in osebo, ki je zagotovila oceno LGD in konverzijskih faktorjev,

(e)     podatke o ocenjenih in dejanskih LGD in konverzijskih faktorjih, povezanih z vsako neplačano izpostavljenostjo,

(f)     podatke o LGD izpostavljenosti pred ovrednotenjem učinkov osebnega jamstva ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in po njem za tiste kreditne institucije, ki upoštevajo učinke zmanjševanja kreditnega tveganja iz naslova osebnih jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, v LGD.

(g)     podatke o sestavnih delih izgube za vsako neplačano izpostavljenost.

1.6.2. Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov

40. Kreditne institucije zbirajo in hranijo:

(a)     podatke, uporabljene v procesu razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine,

(b)     podatke o ocenjenih PD, LGD in konverzijskih faktorjih, povezanih z bonitetnimi razredi ali skupinami izpostavljenosti,

(c)     identiteto dolžnikov in izpostavljenosti, pri katerih je nastalo neplačilo,

(d)     za neplačane izpostavljenosti, podatke o bonitetnih razredih ali skupinah, v katere je bila razvrščena izpostavljenost v letu pred neplačilom, ter realizirane rezultate LGD in konverzijskega faktorja,

(e)     podatke o stopnjah izgub in prihodkih iz naslova kritij za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.

1.7. Testi izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri ocenjevanju kapitalske ustreznosti

41. Kreditna institucija vzpostavi zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij, ki se uporabljajo pri presoji njene kapitalske ustreznosti. Testiranje izjemnih situacij vključuje ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti kreditne institucije, ter presojo zmožnosti kreditne institucije, da vzdrži take spremembe.

42. Kreditna institucija redno opravlja teste izjemnih situacij za kreditna tveganja, s katerimi presoja učinke nekaterih posebnih okoliščin na svoje skupne kapitalske zahteve za kreditna tveganja. Uporabljen test, ki ga izbere kreditna institucija, je predmet nadzorniškega pregleda. Uporabljen test je smiseln in zmerno konzervativen, obravnava pa vsaj učinek scenarijev blage recesije. Kreditna institucija presoja prehod med svojimi bonitetnimi razredi v razmerah, ki jih obravnava test izjemnih situacij. Portfelji v izjemnih situacijah vsebujejo veliko večino skupne izpostavljenosti kreditne institucije.

2. Količinska opredelitev tveganja

43. Kreditne institucije pri ugotavljanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo naslednje zahteve:

2.1. Opredelitev neplačila

44. Šteje se, da „neplačilo“ s strani posameznega dolžnika nastopi, ko se zgodi eden ali oba od naslednjih dogodkov:

(a)     kreditna institucija meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje kreditne obveznosti do kreditne institucije, njenega matičnega podjetja ali katerega koli njenih hčerinskih podjetij v celoti, ne da bi kreditna institucija za poplačilo uporabila ukrepe, kakor so unovčenje zavarovanja (če obstaja).

(b)     dolžnik več kakor 90 dni zamuja s plačilom katere koli bistvene kreditne obveznosti do kreditne institucije, njenega matičnega podjetja ali katerega koli njenih hčerinskih podjetij.

Dnevi zamude začnejo teči, ko dolžnik preseže odobreni znesek razpolaganja, ko je njegov odobreni znesek razpolaganja nižji od vsote tekočih obveznosti, ali izkoristi kredit brez dovoljenja.

Odobreni znesek razpolaganja pomeni znesek razpolaganja, s katerim je bil dolžnik seznanjen.

V primeru izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in izpostavljenosti do oseb javnega sektorja (PSE) pristojni organi določijo število dni zamude, kakor je določeno v odstavku 48.

V primeru izpostavljenosti do podjetij lahko pristojni organi določijo število dni zamude, kakor je določeno v odstavku 4 člena 154.

V primeru izpostavljenosti do majhnih dolžnikov kreditne institucije lahko uporabijo to opredelitev na ravni produkta.

45. Dogodki, ki nakazujejo majhno verjetnost plačila, vključujejo:

(a)     kreditna institucija obravnava kreditno obveznost kot nedonosno.

(b)     kreditna institucija izvede popravek vrednosti, ki je posledica zaznave občutnega poslabšanja kreditne kvalitete potem, ko kreditna institucija prevzame izpostavljenost.

(c)     kreditna institucija proda kreditno obveznost in ob tem utrpi bistveno ekonomsko izgubo, povezano s kreditom.

(d)     kreditna institucija odobri restrukturiranje problematične kreditne obveznosti, kadar je verjetno, da se bodo učinki bistvene opustitve ali odloga plačila glavnice, obresti ali (če je primerno) opravnine(provizij), pokazali v zmanjšani finančni obveznosti dolžnika. To v primeru izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ocenjenih na podlagi pristopa PD/LGD, vključuje tudi restrukturiranje samega problematičnega lastniškega instrumenta.

(e)     kreditna institucija vloži predlog za stečajni postopek zoper dolžnika ali podoben predlog v zvezi z dolžnikovo kreditno obveznostjo do kreditne institucije, njenega matičnega podjetja ali katerega koli njenih hčerinskih podjetij.

(f)     dolžnik razglasi ali je prisiljen začeti stečajni postopek ali podoben postopek zaščite, ki lahko vodi k izognitvi ali odložitvi plačila kreditne obveznosti kreditni instituciji, njenemu matičnemu podjetju ali kateremu koli njenih hčerinskih podjetij.

46. Kreditne institucije, ki uporabljajo zunanje podatke, ki niso sami po sebi skladni z opredelitvijo neplačila, dokažejo pristojnim organom, da so bile sprejete ustrezne prilagoditve, da bi dosegli približno enakovrednost z opredelitvijo neplačila.

47. Če kreditna institucija meni, da je predhodno neplačana izpostavljenost taka, da ne velja več nobeno merilo, ki pokaže nastanek neplačila, kreditna institucija oceni dolžnika ali produkt kakor izpostavljenost, ki ni neplačana. Če naknadno nastopijo razmere, ki ustrezajo opredelitvi neplačila, se šteje, da je ponovno nastopilo neplačilo.

48. Za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in do PSE pristojni organi vsake države članice določijo točno število dni zamude, ki jih upoštevajo vse kreditne institucije v svojih jurisdikcijah na podlagi opredelitve neplačila iz odstavka 44, za izpostavljenosti do takih nasprotnih strank, ki se nahajajo v teh državah članicah. Natančno število je med 90 do 180 dni in se lahko razlikuje med produkti. Za izpostavljenosti do takih nasprotnih strank, ki se nahajajo na ozemljih drugih držav članic, pristojni organi določijo število dni zamude, ki ni višje od števila, ki so ga določili pristojni organi zadevne države članice.

2.2. Splošne zahteve za ocenjevanje

49. Lastne ocene kreditne institucije za parametre tveganja PD, LGD, konverzijske faktorje in EL vsebujejo vse pomembne podatke, informacije in metode. Ocene so izvedene z uporabo preteklih izkušenj in empiričnih dokazov in ne temeljijo izključno na uporabi presoje. Ocene so utemeljene in intuitivne ter temeljijo na bistvenih nosilcih ustreznih parametrov tveganja. Manj podatkov kot ima kreditna institucija, bolj konzervativna je v svojih ocenah.

50. Kreditna institucija je sposobna zagotoviti razčlenitev svojih izgub v smislu pogostosti neplačil, LGD, konverzijskega faktorja ali izgube, če se uporabljajo ocene EL, po dejavnikih, ki jih šteje kot bistvene nosilce ustreznih parametrov tveganja. Kreditna institucija dokaže, da so njene ocene reprezentativne za dolgoročne izkušnje.

51. Upoštevajo se kakršne koli spremembe posojilne prakse ali procesa izvajanja izterjav v opazovanih obdobjih iz odstavkov 66, 71, 81, 85, 92 in 94. Ocene kreditne institucije upoštevajo posledice tehničnega napredka in novih podatkov ter drugih informacij, ko so le-te na razpolago. Kreditne institucije pregledajo svoje ocene, kadar se pojavijo nove informacije, vendar pa vsaj vsako enkrat letno.

52. Populacija izpostavljenosti, zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, posojilni standardi, ki se uporabljajo ob nastanku podatkov, in druge pomembne značilnosti so primerljivi s tistimi, ki jih imajo izpostavljenosti in standardi kreditne institucije. Kreditna institucija tudi dokaže, da so ekonomske in tržne razmere, v katerih so nastali podatki, pomembne za sedanje in predvidljive razmere. Število izpostavljenosti v vzorcu in obdobje, ki ga pokrivajo podatki, ki se uporabljajo za količinsko opredelitev, zadostujejo, da kreditni instituciji zagotovijo zaupanje v natančnost in trdnost njenih ocen.

53. Za odkupljene denarne terjatve ocene odražajo vse pomembne informacije, ki jih ima na razpolago kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, v zvezi s kakovostjo osnovnih denarnih terjatev, vključno s podatki za podobne skupine, ki jih podajo prodajalec, kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, ali zunanji viri. Kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, ovrednoti morebitne podatke, na katere se nanaša prodajalec.

54. Kreditna institucija svojim ocenam prišteje mero konzervativnosti, ki je sorazmerna s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju. Če so metodologije in podatki manj zadovoljivi in je pričakovani obseg napak večji, je tudi mera konzervativnosti večja.

55. Če kreditne institucije uporabljajo različne ocene za izračun uteži tveganja in za notranje namene, to dokumentirajo, njihova utemeljenost pa se dokaže pristojnim organom.

56. Če lahko kreditne institucije dokažejo pristojnim organom, da so bile za podatke, ki so bili zbrani pred datumom začetka izvajanja te direktive, opravljene ustrezne prilagoditve, da se doseže splošna enakovrednost z opredelitvami neplačila ali izgube, pristojni organi lahko dovolijo kreditni instituciji določeno mero prožnosti pri uporabi zahtevanih standardov za podatke.

57. Če kreditna institucija uporablja podatke, ki so zbrani preko več kreditnih institucij, dokaže, da:

(a)     so bonitetni sistemi in merila drugih kreditnih institucij v skupini podobni njenim lastnim;

(b)     je skupina reprezentativna za portfelj, za katerega se uporabljajo zbrani podatki;

(c)     kreditna institucija dosledno uporablja skupne podatke dalj časa za svoje trajne ocene.

58. Če kreditna institucija uporablja podatke, ki so zbrani preko več kreditnih institucij, je odgovorna za integriteto svojih bonitetnih sistemov. Kreditna institucija dokaže pristojnemu organu, da ima dovolj lastnega znanja o svojih bonitetnih sistemih, vključno z učinkovito zmožnostjo nadzora in revizije bonitetnega procesa.

2.2.1. Zahteve, specifične za ocene verjetnosti neplačila (PD)

Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

59. Kreditne institucije ocenjujejo PD za vsaki bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.

60. Kreditne institucije lahko za odkupljene denarne terjatve podjetij ocenjujejo EL za vsaki bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih realiziranih stopenj neplačil.

61. Če kreditna institucija izpeljuje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij iz ocene EL, in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, rezultat pa je skladen s pojmom LGD iz odstavka 73.

62. Kreditne institucije uporabljajo tehnike ocenjevanja PD samo s spremljajočo analizo. Kreditne institucije priznavajo pomen presoje pri sestavljanju rezultatov tehnik in pri prilagajanju zaradi omejitev tehnik in informacij.

63. Če kreditna institucija uporablja podatke o notranjih izkušnjah z neplačili za ocenjevanje PD, v svojih analizah dokaže, da njene ocene izpolnjujejo prevzete standarde in pojasnjujejo morebitne razlike, ki bi nastale med bonitetnim sistemom, ki je generiral te podatke, in trenutnim bonitetnim sistemom. Če se prevzeti standardi ali bonitetni sistemi spremenijo, kreditna institucija prišteje v svojo oceno PD večjo mero konzervativnosti.

64. Če kreditne institucije povezujejo ali vzporejajo svoje notranje bonitetne razrede z lestvico, ki jo uporabljajo ECAI ali podobne organizacije, in dodelijo svojim bonitetnim razredom stopnje neplačila, povzete po razredih zunanje organizacije, vzporejanje temelji na primerjavi notranjih meril za dodeljevanje bonitetnih ocen z merili, ki jih uporablja zunanja organizacija, in na primerjavi notranjih in zunanjih bonitetnih ocen za vsakega skupnega dolžnika. Izogibati se je treba pristranskosti in nedoslednosti v postopku vzporejanja ali v osnovnih podatkih. Merila zunanje organizacije, ki so osnova za uporabljene podatke za količinsko opredelitev tveganja, so usmerjena samo v tveganje neplačila in ne odražajo značilnosti poslov. Analiza kreditne institucije vključuje primerjavo uporabljenih opredelitev neplačila ob upoštevanju odstavkov 44 do 48. Kreditna institucija dokumentira podlago za vzporejanje

65. Če kreditna institucija uporablja statistične modele za napovedovanje neplačil, lahko ocenjuje PD kot enostavno povprečje ocen verjetnosti neplačila za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu. Kreditna institucija pri uporabi modelov za določanje verjetnosti neplačila v ta namen, izpolnjuje standarde iz odstavka 31.

66. Ne glede na to, ali kreditna institucija za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja, in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Ta odstavek se uporablja tudi za pristop PD/LGD do lastniških instrumentov.

Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov

67. Kreditne institucije ocenjujejo PD za vsaki bonitetni razred dolžnika ali skupino na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil.

68. Ne glede na odstavek 67, se lahko ocene PD izpeljujejo tudi iz realiziranih izgub in ustreznih ocen LGD.

69. Kreditne institucije obravnavajo notranje podatke za razvrščanje izpostavljenosti v razrede ali skupine kot primarni vir informacij za ocenjevanje značilnosti izgub. Kreditne institucije lahko uporabljajo zunanje podatke (vključno s skupnimi podatki) ali statistične modele za količinsko opredelitev, če je mogoče dokazati močno povezavo med:

(a)     procesom kreditne institucije za razvrstitev izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in procesom, ki ga uporablja zunanji vir podatkov

(b)     notranjim profilom tveganja kreditne institucije in sestavo zunanjih podatkov.

Za odkupljene denarne terjatve do majhnih dolžnikov lahko kreditne institucije uporabljajo zunanje in notranje referenčne podatke. Za izvedbo primerjave kreditne institucije uporabijo vse ustrezne vire podatkov.

70. Če kreditna institucija izpeljuje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za majhne dolžnike iz ocene skupne izgube, in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, rezultat pa je skladen s pojmom LGD iz odstavka 73.

71. Ne glede na to, ali kreditna institucija za ocenjevanje značilnosti izgub uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja, in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec stopenj izgube.

72. Kreditne institucije ugotovijo in analizirajo pričakovane spremembe parametrov tveganja v življenjskem ciklu kreditnih izpostavljenosti (učinki sezonskosti).

2.2.2. Zahteve, specifične za lastne ocene verjetnosti neplačila (LGD)

73. Kreditne institucije ocenijo LGD po bonitetnih razredih produkta ali skupinah na podlagi povprečne realizirane LGD po bonitetnih razredih ali skupinah z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru podatkovnih virov (z neplačili tehtano povprečje).

74. Kreditne institucije uporabljajo ocene LGD, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Ker se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne realizirane LGD glede na bonitetni razred ali skupino, kreditne institucije sprejemajo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja glede na bonitetni razred ali skupino, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital.

75. Kreditna institucija obravnava obseg medsebojne odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem zavarovanja s premoženjem ali izdajatelja zavarovanja. Primeri, pri katerih je stopnja medsebojne odvisnosti visoka, se obravnavajo na konzervativen način.

76. Valutne neusklajenosti med osnovno obveznostjo in zavarovanjem s premoženjem se obravnavajo konzervativno v oceni LGD kreditne institucije.

77. Če ocene LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, te ocene ne temeljijo izključno na ocenjeni tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem. Ocene LGD upoštevajo učinek potencialne možnosti, da kreditna institucija ne bo sposobna hitro pridobiti kontrole nad njihovim zavarovanjem s premoženjem in ga unovčiti.

78. Če kreditna institucija ne izpolnjuje minimalnih zahtev za zavarovanje s premoženjem iz Priloge VIII, se pričakovani zneski, ki bi se lahko iztržili iz takega zavarovanja s premoženjem, ne upoštevajo v njenih ocenah LGD.

79. V posebnem primeru izpostavljenosti, ki so že neplačane, kreditna institucija uporabi svoje najboljše ocene pričakovane izgube za vsako izpostavljenost glede na trenutne gospodarske razmere in status izpostavljenosti.

80. Če so neplačana zamudna nadomestila in opravnine kapitalizirane v izkazu poslovnega izida kreditne institucije, se prištejejo k meritvi izpostavljenosti in izgube kreditne institucije.

Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

81. Ocene LGD temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj sedem let za vsaj en vir podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.

Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov

82. Ne glede na odstavek 73, se lahko ocene LGD izpeljujejo iz realiziranih izgub in ustreznih ocen PD.

83. Ne glede na odstavek 88 lahko kreditne institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD.

84. Za odkupljene denarne terjatve do majhnih dolžnikov lahko kreditne institucije za ocenjevanje LGD uporabljajo zunanje in notranje referenčne podatke.

85. Ocene LGD temeljijo na podatkih, ki obsegajo vsaj pet let. Ne glede na odstavek 73, kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec stopenj izgube.

2.2.3. Zahteve, specifične za lastne ocene konverzijskih faktorjev

86. Kreditne institucije ocenijo konverzijske faktorje glede na bonitetni razred produkta ali skupino na podlagi povprečnih realiziranih konverzijskih faktorjev na bonitetni razred ali skupino z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru določenega vira podatkov (z neplačili tehtano povprečje).

87. Kreditne institucije uporabljajo ocene konverzijskih faktorjev, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Ker se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne realizirane konverzijske faktorje glede na bonitetni razred ali skupino, kreditne institucije izvedejo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja glede na bonitetni razred ali skupino, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital.

88. Ocene kreditnih institucij za konverzijske faktorje zrcalijo možnost dodatnih črpanj s strani dolžnika do trenutka nastanka neplačila ali po njem.

Ocena konverzijskega faktorja vključuje večjo mero konzervativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja.

89. Pri izdelavi ocen konverzijskih faktorjev kreditne institucije obravnavajo specifične politike in strategije, sprejete za spremljanje računov in obdelavo plačil. Kreditne institucije obravnavajo tudi svojo sposobnost in pripravljenost preprečevati nadaljnja črpanja v okoliščinah, ki ne predstavljajo neplačila, kakor so kršitve dogovorov ali drugi primeri tehničnih neplačil.

90. Kreditne institucije vzpostavijo primerne sisteme in postopke za spremljanje zneskov odobrenih sredstev, tekočega stanja iz naslova kreditnih linij ter sprememb stanja glede na dolžnika in na bonitetni razred. Kreditna institucija je sposobna spremljati stanja na dnevni osnovi.

91. Če kreditne institucije uporabljajo različne ocene konverzijskih faktorjev za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in za notranje namene, ga dokumentirajo, in pristojnim organom dokažejo razumnost takih ocen.

Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

92. Ocene konverzijskih faktorjev temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj sedem let za vsaj en vir podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.

Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov

93. Ne glede na odstavek 88, lahko kreditne institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD.

94. Ocene konverzijskih faktorjev temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let. Ne glede na odstavek 86 kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec črpanj.

2.2.4. Minimalne zahteve za presojo učinkov osebnih jamstev in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov

Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank v primerih, ko se bodo uporabljale lastne ocene LGD in izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.

95. Zahteve iz odstavkov 96 do 103 se ne uporabljajo za osebna jamstva, ki jih zagotavljajo institucije ter enot centralne ravni države in centralne banke, če kreditna institucija prejme dovoljenje za uporabo pravil iz členov 78 do 83 za izpostavljenosti do takih subjektov. V tem primeru se uporabljajo zahteve iz členov 90 do 93.

96. V primeru osebnih jamstev majhnim dolžnikom se te zahteve uporabljajo tudi za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter za oceno PD.

Primerni izdajatelji osebnih jamstev in osebna jamstva

97. Kreditne institucije vzpostavijo jasno navedena merila za vrste izdajateljev osebnega jamstva, ki jih priznavajo za izračun tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

98. Za priznane izdajatelje osebnega jamstva se uporabljajo enaka pravila kakor za dolžnike, kakor je navedeno v odstavkih 18 do 30.

99. Osebno jamstvo se evidentira pisno, za izdajatelja je nepreklicno in velja, dokler obveznost ni v celoti izpolnjena (do zneska in besedila osebnega jamstva), ter je zakonsko izvršljivo v jurisdikciji, kjer ima izdajatelj osebnega jamstva premoženje, ki lahko služi za izvršitev sodbe. Osebna jamstva, ki predpisujejo pogoje, v katerih ni nujno, da jih mora izdajatelj osebnega jamstva izpolniti (pogojna osebna jamstva), se lahko priznajo, če jih odobrijo pristojni organi. Kreditna institucija dokaže, da merila za razvrščanje primerno obravnavajo kateri koli morebitni upad učinka zmanjševanja kreditnega tveganja.

Merila za prilagoditev

100. Kreditna institucija vzpostavi jasno navedena merila za prilagoditev bonitetnih razredov, skupin ali ocen LGD, v primeru denarnih terjatev do majhnih dolžnikov in primernih odkupljenih denarnih terjatev pa procese za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ki odražajo vpliv osebnih jamstev za izračun tveganju prilagojenih sredstev. Ta merila ustrezajo minimalnim zahtevam iz odstavkov od 18 do 30.

101. Merila so utemeljena in intuitivna. Obravnavajo zmožnost in pripravljenost izdajatelja osebnega jamstva, da izpolnjuje pogoje osebnega jamstva, predvideni časovni okvir plačil izdajatelja osebnega jamstva, stopnjo, po kateri je zmožnost izdajatelja osebnega jamstva, da izpolnjuje pogoje osebnega jamstva, povezana z dolžnikovo zmožnostjo poplačila, ter obseg, v katerem preostalo tveganje za dolžnika ostaja.

Kreditni izvedeni finančni instrumenti

102. Minimalne zahteve za osebna jamstva v tem delu se uporabljajo tudi za kreditne izvedene finančne instrumente za eno samo izpostavljenost (single name). Glede neusklajenosti med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ali obveznostjo, ki se uporablja za določanje, ali je nastopil kreditni dogodek, se uporabljajo zahteve iz odstavka 20 v delu 2 Priloge VIII. Kar zadeva izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in primerne odkupljene denarne terjatve se ta odstavek uporablja za proces razvrščanja izpostavljenosti v razrede ali skupine.

103. Merila obravnavajo strukturo izplačil kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in konzervativno presojajo vpliv, ki jo ima na stopnjo in čas izterjav. Kreditna institucija obravnava obseg, v katerem ostajajo druge oblike preostalega tveganja.

2.2.5. Minimalne zahteve za odkupljene denarne terjatve

Pravna gotovost

104. Struktura produkta zagotavlja, da je v vseh predvidljivih okoliščinah kreditna institucija dejanski lastnik in kontrolira vsa denarna nakazila iz denarnih terjatev. Ko dolžnik izvede plačila neposredno prodajalcu ali serviserju, kreditna institucija redno preverja, ali so plačila posredovana v celoti in v rokih, določenih v pogodbi. Serviser je subjekt, ki dnevno upravlja skupino odkupljenih denarnih terjatev ali osnovne kreditne izpostavljenosti. Kreditne institucije sprejmejo postopke, ki zagotavljajo zaščito lastništva denarnih terjatev in denarnih prejemkov pred stečajnimi zadržanji ali pravnimi izzivi, ki bi lahko bistveno zadržali posojilodajalčevo zmožnost unovčiti ali dodeliti denarne terjatve ali obdržati kontrolo nad denarnimi prejemki.

Učinkovitost sistemov spremljanja

105. Kreditne institucije spremljajo kakovost odkupljenih denarnih terjatev ter finančno stanje prodajalca in serviserja. Zlasti:

(a)     Kreditna institucija presoja povezanost med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in finančnim stanjem prodajalca in serviserja, ter ima vzpostavljene notranje politike in postopke, ki zagotavljajo zadostno zaščito pred takimi nepredvidenimi dogodki, vključno z dodeljevanjem notranje bonitetne ocene za vsakega prodajalca in serviserja.

(b)     Kreditna institucija vzpostavi jasne in učinkovite politike ter postopke za določanje primernosti prodajalca in serviserja. Kreditna institucija ali njen zastopnik opravlja redne preglede prodajalcev in serviserjev, da preveri natančnost poročil, ki jih pošiljata prodajalec ali serviser, odkrije goljufije ali operativne pomanjkljivosti ter preveri kakovost kreditnih politik prodajalca in politik in postopkov izterjevanja, ki jih ima serviser. Ugotovitve pri teh pregledih se dokumentirajo.

(c)     Kreditna institucija presoja značilnosti skupin odkupljenih denarnih terjatev, vključno s predplačili; pretekla zaostala plačila prodajalca, problematične terjatve in vnaprej vračunane stroške za problematične terjatve; plačilne pogoje in morebitne medsebojne pobote.

(d)     Kreditna institucija vzpostavi učinkovite politike in postopke za spremljanje koncentracij posameznega dolžnika na zbirni osnovi, tako znotraj skupine odkupljenih denarnih terjatev kot med njimi.

(e)     Kreditna institucija zagotovi, da od serviserja prejme pravočasna in dovolj natančna poročila o zapadlosti in razvodenitvah odkupljenih denarnih terjatev, da se zagotovi skladnost s kriteriji primernosti in politikami financiranja, ki urejajo odkupljene denarne terjatve, ter zagotovi učinkovit način za spremljanje in preverjanje prodajnih pogojev prodajalca in stopnjo razvodenitve.

Učinkovitost razreševalnih sistemov

106. Kreditna institucija vzpostavi sisteme in postopke za zgodnje odkrivanje poslabšanj finančnega stanja prodajalca in kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter za proaktivno obravnavanje nastajajočih težav. Kreditne institucije vzpostavijo zlasti jasne in učinkovite politike, postopke in informacijske sisteme za spremljanje kršitev dogovorov, ter jasne in učinkovite politike in postopke za začetek pravnih postopkov in za ravnanje s problematičnimi odkupljenimi denarnimi terjatvami.

Učinkovitost sistemov za kontrolo zavarovanj s premoženjem, razpoložljivosti kredita in gotovine

107. Kreditna institucija vzpostavi jasne in učinkovite politike in postopke, ki urejajo kontrolo odkupljenih denarnih terjatev, kredita in gotovine. Pisne notranje politike zlasti navajajo vse bistvene elemente programa odkupa denarnih terjatev, vključno s stopnjami predplačil, primernim zavarovanjem s premoženjem, potrebno dokumentacijo, mejami koncentracije in načinom ravnanja z denarnimi prejemki. Ti elementi primerno upoštevajo vse ustrezne in bistvene dejavnike, vključno s finančnim stanjem prodajalca in serviserja, tveganji koncentracij ter gibanji kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter krogom strank prodajalca, notranji sistemi pa zagotavljajo, da se sredstva izplačajo samo proti navedenemu spremnemu zavarovanju s premoženjem in dokumentaciji.

Skladnost z notranjimi politikami in postopki kreditne institucije

108. Kreditna institucija vzpostavi učinkovite notranje procese za presojanje skladnosti z vsemi notranjimi politikami in postopki. Proces vključuje redne revizije vseh kritičnih faz programa kreditne institucije za odkup denarnih terjatev, preverjanje ločevanja nalog med, prvič, presojo prodajalca in serviserja ter presojo dolžnika, in drugič, med presojo prodajalca in serviserja ter revizijo prodajalca in serviserja na kraju samem, ter ovrednotenji operacij zalednih služb, s posebnim poudarkom na kvalifikacijah, izkušnjah, strukturo zaposlenih in avtomatiziranih podpornih sistemih.

3. Ovrednotenje notranjih ocen

109. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive sisteme za ugotavljanje točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov, procesov in ocen vseh zadevnih parametrov tveganja. Kreditne institucije svojemu pristojnemu organu dokažejo, da jim notranji proces ovrednotenja omogoča dosledno in smiselno presojo delovanja notranjega bonitetnega sistema in sistema ocenjevanja tveganja.

110. Kreditne institucije redno primerjajo realizirane stopnje neplačil z ocenjenimi PD za vsaki bonitetni razred in v primerih, ko so realizirane stopnje neplačil izven pričakovanega obsega za navedeni bonitetni razred, kreditne institucije posebej analizirajo razloge za odstopanje. Kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD ali konverzijskih faktorjev, opravijo podobne analize za navedene ocene. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Kreditne institucije dokumentirajo metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se posodabljata vsaj vsako leto.

111. Kreditne institucije uporabljajo tudi druga orodja za količinsko ovrednotenje in primerjave z ustreznimi zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so primerni za portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Notranje presoje delovanja bonitetnih sistemov kreditnih institucij temeljijo na čim daljšem obdobju.

112. Uporabljene metode in podatki za količinsko ovrednotenje so ves čas dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in ovrednotenja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) se dokumentirajo.

113. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko odstopanja realiziranih PD, LGD, konverzijskih faktorjev in skupnih izgub, kjer se EL uporablja na osnovi pričakovanj, postanejo dovolj pomembna, da spodbijajo veljavnost ocen. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne sistematične spremenljivosti pri izkušnjah z neplačili. Če so realizirane vrednosti še naprej višje od pričakovanih vrednosti, kreditne institucije popravijo oceno navzgor, da odrazijo dejansko stanje neplačil in izgub.

4. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v skladu s pristopom na osnovi internih modelov 4.1. Kapitalska zahteva in količinska opredelitev tveganja

114. Kreditne institucije za namene izračunavanja kapitalskih zahtev izpolnjujejo naslednje standarde:

(a)     Ocena potencialne izgube je odporna na negativna gibanja na trgu, ki vplivajo na dolgoročni profil tveganja portfelja lastniških instrumentov kreditne institucije. Podatki, uporabljeni za prikaz porazdelitve donosa, odražajo najdaljše vzorčno obdobje, za katerega so podatki razpoložljivi in smiselni pri predstavitvi profila tveganja posebnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov kreditne institucije. Uporabljeni podatki zadostujejo za izdelavo konzervativnih, statistično zanesljivih in trdnih ocen izgub, ki ne temeljijo izključno na lastni ali subjektivni presoji. Kreditne institucije dokažejo pristojnim organom, da uporabljeni šok zagotavlja konzervativno oceno potencialnih izgub v zadevnem dolgoročnem tržnem ali ekonomskem ciklusu. Kreditna institucija združuje empirične analize razpoložljivih podatkov s prilagoditvami, ki temeljijo na različnih dejavnikih, da bi dosegle dovolj realistične in konzervativne vzorčne rezultate. Pri izdelavi modelov tvegane vrednosti (VaR) za ocenjevanje potencialnih četrtletnih izgub lahko kreditne institucije uporabljajo četrtletne podatke ali pretvarjajo podatke iz krajših časovnih zaporedij na četrtletne protivrednosti z uporabo analitično primernih metod, podprtih z empiričnimi dokazi, in z dobro razvitim in dokumentiranim miselnim procesom in analizo. Takšen pristop se uporablja konservativno in dosledno. Če so na voljo samo omejeni ustrezni podatki, kreditna institucija doda ustrezne mere konzervativnosti.

(b)     Uporabljeni modeli so sposobni primerno zajeti vsa bistvena tveganja, ki jih vsebujejo donosi iz lastniških instrumentov, vključno s splošnim tržnim tveganjem in posebnimi tveganimi izpostavljenostmi portfelja lastniških instrumentov kreditne institucije. Notranji modeli primerno razlagajo pretekle spremembe cen, zajemajo tako razsežnost in spremembe sestave potencialnih koncentracij in so odporni na neugodna tržna okolja. Populacija tveganih izpostavljenosti, ki je zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, ustreza ali je vsaj primerljiva z izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov kreditne institucije.

(c)     Notranji model je primeren za profil tveganja in zahtevnost portfelja lastniških instrumentov kreditne institucije. Če ima kreditna institucija bistvene pozicije z vrednostmi, ki so po svoji naravi zelo nelinearne, se notranji modeli izdelajo tako, da primerno zajamejo tveganja, povezana s takimi instrumenti.

(d)     Vzporejanje posameznih pozicij s približki, tržnimi indeksi in dejavniki tveganja je utemeljeno, intuitivno in konceptualno trdno.

(e)     Kreditne institucije z empiričnimi analizami dokažejo primernost dejavnikov tveganja, vključno z njihovo zmožnostjo zajeti splošno in posebno tveganje.

(f)     Ocene nestanovitnosti donosov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov vsebujejo vse ustrezne in razpoložljive podatke, informacije in metode. Uporabljajo se notranji podatki, ki so bili neodvisno revidirani, ali podatki iz zunanjih virov (vključno s skupnimi podatki).

(g)     Vzpostavljen je temeljit in izčrpen program za testiranje izjemnih situacij.

4.2. Procesi upravljanja s tveganji in kontrole

115. Kreditne institucije za razvoj in uporabo notranjih modelov za namene določanja kapitalskih zahtev izoblikujejo politike, postopke in kontrole, ki bodo zagotavljali celovitost modela in procesa modeliranja. Politike, postopki in kontrole obsegajo naslednje:

(a)     Popolno integracijo notranjega modela v celoten upravljavski informacijski sistem kreditne institucije in v upravljanje s portfeljem lastniških instrumentov, ki so postavke bančne knjige. Interni modeli so popolnoma vpeti v strukturo upravljanja s tveganji kreditne institucije, če se posebej uporabljajo pri: merjenju in presoji delovanja portfelja lastniških instrumentov (vključno s tveganju prilagojenim delovanjem), dodelitvi ekonomskega kapitala za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in ovrednotenju celotne kapitalske ustreznosti ter procesa upravljanja naložb.

(b)     Vzpostavljene sisteme upravljanja ter postopke in kontrolne funkcije za zagotovitev rednega in neodvisnega pregledovanja vseh elementov notranjega modeliranja, vključno z odobritvijo sprememb modela, izbiro vhodnih podatkov in preverjanjem rezultatov modela, kakor je neposredna verifikacija izračunov tveganja. S preverjanji se bo presojala natančnost, popolnost in ustreznost vhodnih in izhodnih podatkov modela, pri čemer se bo potrebno osredotočiti tako na iskanje in omejevanje potencialnih napak, vezanih na znane pomanjkljivosti, kot na identifikacijo neznanih pomanjkljivosti modela. Takšne preglede lahko izvaja neodvisna notranja enota ali neodvisna zunanja tretja oseba.

(c)     Ustrezne sisteme in postopke za spremljanje naložbenih omejitev in tveganih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

(d)     Enote, pristojne za oblikovanje in izvajanje modela, so funkcionalno neodvisne od enot, pristojnih za upravljanje posameznih naložb.

(e)     Osebe, pristojne za kateri koli vidik procesa modeliranja, so ustrezno usposobljene. Vodstvo za funkcijo modeliranja nameni dovolj izkušene in sposobne kadre.

4.3. Ovrednotenje in dokumentacija

116. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive sisteme za ovrednotenje natančnosti in doslednosti svojih notranjih modelov in procesov modeliranja. Vsi bistveni elementi notranjih modelov in procesa modeliranja in ovrednotenja se dokumentirajo.

117. Kreditne institucije uporabljajo proces notranjega ovrednotenja za ocenjevanje delovanja svojih notranjih modelov in procesov na dosleden in smiseln način.

118. Uporabljene metode in podatki za količinsko ovrednotenje so ves čas dosledni. Spremembe metod ocenjevanja in ovrednotenja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in obravnavana obdobja) se dokumentirajo.

119. Kreditne institucije redno primerjajo dejanske donose iz lastniških instrumentov (izračunane z uporabo realiziranih in nerealiziranih dobičkov in izgub) z modeliranimi ocenami. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki pokrivajo čim daljše obdobje. Kreditne institucije dokumentirajo metode in podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se posodabljata vsaj vsako leto.

120. Kreditne institucije uporabljajo tudi druga orodja za količinsko ovrednotenje in primerjave z zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so primerni za portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja. Notranje presoje delovanja modelov kreditnih institucij temeljijo na čim daljšem obdobju.

121. Kreditne institucije vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko primerjava dejanskih donosov iz lastniških instrumentov z ocenami modelov spodbija veljavnost ocen ali modelov kot takih. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne sistematične spremenljivosti pri donosih iz lastniških instrumentov. Vse spremembe notranjih modelov, ki so posledica pregledov modelov, se dokumentirajo in so skladne s standardi kreditnih institucij za pregled modelov.

122. Notranji model in proces modeliranja se dokumentirata, vključno z odgovornostmi strank, ki sodelujejo pri modeliranju, ter odobritvijo in procesi pregleda modela.

5. Upravljanje in nadzor 5.1. Upravljanje

123. Upravni odbor kreditne institucije ali odbor, ki ga imenuje kreditna institucija in višje vodstvo, potrdi vse bistvene vidike bonitetnega procesa in procesa ocenjevanja. Te stranke razpolagajo s splošnim znanjem o delovanju bonitetnega sistema kreditne institucije ter podrobnim razumevanjem izdelanih poročil o tem procesu.

124. Višje vodstvo obvešča upravni odbor ali imenovani odbor o vsaki spremembi ali odstopanju od uveljavljene prakse, ki bo bistveno vplivala na delovanje bonitetnega sistema kreditne institucije.

125. Višje vodstvo razume zgradbo in delovanjem bonitetnega sistema. Višje vodstvo redno zagotavlja pravilno delovanje bonitetnih sistemov. Enote za kontrolo kreditnega tveganja redno obveščajo višje vodstvo o delovanju bonitetnega procesa, o področjih, na katerih so potrebne izboljšave ter o stanju prizadevanj za izboljšanje predhodno ugotovljenih pomanjkljivosti.

126. Analiza IRB profila kreditnega tveganja kreditne institucije je bistveni sestavni del poročila vodstva navedenim strankam. Poročilo vsebuje vsaj profil tveganja po bonitetnih razredih, prehode med bonitetnimi razredi, oceno ustreznih parametrov na bonitetni razred in primerjavo realiziranih stopenj neplačil in lastnih ocen LGD ter konverzijskih faktorjev s pričakovanji in rezultati testa izjemnih situacij. Pogostost poročanja je odvisna od pomembnosti in vrste informacij ter od ravni prejemnika.

5.2. Kontrola kreditnega tveganja

127. Enota za kontrolo kreditnega tveganja je neodvisna od osebja in vodstvenih funkcij, pristojnih za odobravanje ali obnavljanje izpostavljenosti, in poroča neposredno višjemu vodstvu. Enota je pristojna za oblikovanje ali izbiro, izvajanje, nadzor in delovanje bonitetnih sistemov. Enota redno pripravlja in analizira poročila o rezultatih bonitetnih sistemov.

128. Področja pristojnosti enote za kontrolo kreditnega tveganja obsegajo:

(a)     testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in skupin;

(b)     izdelovanje in analizo poročil o bonitetnih sistemih kreditne institucije;

(c)     izvajanje postopkov za preverjanje, ali so opredelitve bonitetnih razredov in skupin uporabljene dosledno v vseh oddelkih in na vseh geografskih območjih;

(d)     preverjanje in dokumentiranje vseh sprememb bonitetnega procesa, vključno z razlogi za spremembe;

(e)     pregledovanje bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj. Spremembe bonitetnega procesa, meril ali posameznih parametrov se dokumentirajo in hranijo;

(f)     aktivno sodelovanje pri oblikovanju ali izbiranju, izvajanju in ovrednotenju modelov, ki se uporabljajo v bonitetnem procesu;

(g)     spremljanje in nadzor modelov, ki se uporabljajo v bonitetnem procesu;

(h)     nenehno pregledovanje in spremembe modelov, ki se uporabljajo v bonitetnem procesu.

129. Ne glede na odstavek 128 lahko kreditne institucije, ki uporabljajo skupne podatke v skladu z odstavkoma 57 in 58, oddajajo naslednje naloge zunanjim izvajalcem:

(a)     pridobivanje informacij, pomembnih za testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in skupin;

(b)     izdelovanje in analizo poročil o bonitetnih sistemih kreditne institucije;

(c)     pridobivanje podatkov v zvezi s pregledovanjem bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj;

(d)     dokumentiranje sprememb bonitetnega procesa, meril ali posameznih parametrov;

(e)     pridobivanje informacij v zvezi z nenehnim pregledovanjem in spremembami modelov, ki se uporabljajo v bonitetnem procesu.

Kreditne institucije, ki uporabljajo ta odstavek, zagotovijo, da imajo pristojni organi dostop do vseh pomembnih informacij od tretjih strank, ki so potrebne za preverjanje skladnosti z minimalnimi zahtevami, in da lahko opravljajo preglede na kraju samem v istem obsegu kakor znotraj kreditne institucije.

5.3. Notranja revizija

130. Notranji revizorji vsaj enkrat na leto pregledajo bonitetne sisteme kreditne institucije in njene dejavnosti, vključno s kreditnimi dejavnostmi in ocenjevanjem PD, LGD, EL in konverzijskih faktorjev. Pregled vključuje izpolnjevanje vseh veljavnih minimalnih zahtev.

PRILOGA VIII – Zmanjševanje kreditnega tveganja Del 1 - Primernost

1. V tem delu so navedene primerne oblike zmanjševanja kreditnega tveganja za namene člena 92.

2. V tej prilogi:

„Zavarovan posojilni posel“ pomeni vsak posel, na podlagi katerega nastane izpostavljenost, ki je zavarovana s premoženjem, in ki ne vključuje določbe, ki kreditni instituciji dodeljuje pravico do rednega vzdrževanja kritja.

„Posel z instrumenti kapitalskega trga“ pomeni vsak posel, na podlagi katerega nastane izpostavljenost, ki je zavarovana s premoženjem, in ki vključuje določbo, ki kreditni instituciji dodeljuje pravico do rednega vzdrževanja kritja.

1. Stvarno kreditno zavarovanje 1.1. Bilančni pobot

3. Bilančni pobot medsebojnih terjatev med kreditno institucijo in njeno nasprotno stranko se lahko prizna.

4. Brez poseganja v odstavek 5 je primernost omejena na vzajemna gotovinska stanja med kreditno institucijo in nasprotno stranko. Zaradi pogodbe o bilančnem pobotu so samo posojila in depoziti lahko predmet spreminjanja zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, pričakovanih zneskov izgub.

1.2. Okvirne pogodbe o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga

5. Za kreditne institucije, ki uporabljajo razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3 te priloge, se lahko priznajo učinki dvostranskih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga z nasprotno stranko. Brez poseganja v Prilogo II Direktive [93/6/EGS] morajo premoženje, sprejeto v zavarovanje, in vrednostni papirji ali blago, izposojeni v okviru takih pogodb, za priznanje izpolnjevati zahteve za primernost za zavarovanje s premoženjem iz odstavkov 7 do 11.

1.3. Zavarovanje s premoženjem

6. Če uporabljena tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja temelji na pravici kreditne institucije do unovčenja ali zadržanja sredstev, je primernost odvisna od tega, ali so zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneski pričakovanih izgub, izračunani na podlagi členov 78 do 83 ali členov 84 do 89. Primernost je tudi odvisna od tega, ali se uporablja enostavna ali razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3. Primernost v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega nakupa in posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga je odvisna tudi od tega, ali je posel vknjižen v bančno ali tržno knjigo.

1.3.1. Primernost po vseh pristopih in metodah

7. Kot primerno zavarovanje s premoženjem se v okviru vseh pristopov in metod lahko priznajo naslednji finančni instrumenti:

(a)     bančne vloge pri posojilni kreditni instituciji ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima posojilna kreditna institucija.

(b)     dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno ECAI ali izvozne agencije, priznane kot primerne za namene členov 78 do 83, ki po določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank na podlagi členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 4 ali nad njo.

(c)     dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do kreditnih institucij na podlagi členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo.

(d)     dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdali drugi subjekti, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij na podlagi členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo.

(e)     dolžniški vrednostni papirji s kratkoročno bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje kratkoročnih izpostavljenosti na podlagi členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo;

(f)     lastniški instrumenti ali zamenljive obveznice, vključeni v glavni borzni indeks;

(g)     zlato.

Za namene pododstavka (b) se šteje, da „dolžniški vrednostni papirji, izdani s strani enot centralne ravni države ali centralne banke“, vključujejo –

(i)      dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani enot regionalne ali lokalne ravni države, izpostavljenost do katerih se v skladu s Prilogo VI obravnava kot izpostavljenost do enot centralne ravni države, na ozemlju katere so ustanovljeni;

(ii)     dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank, za katere se v skladu s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %;

(iii)    dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani mednarodnih organizacij, katerim je v skladu s členi 78 do 83 dodeljena utež tveganja 0 %;

Za namene pododstavka (c) „dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije“, vključujejo

(i)      dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani enot regionalne ali lokalne ravni države, izpostavljenost do katerih v skladu s členi 78 do 83 šteje kot izpostavljenost do enot centralne ravni države, na katere ozemlju so ustanovljene;

(ii)     dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale osebe javnega sektorja, izpostavljenost do katerih se v skladu s členi 78 do 83 šteje kot izpostavljenost do kreditnih institucij;

(iii)    dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank razen tistih, za katere se uporablja utež tveganja 0 %;

8. Dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo bonitetne ocene primerne ECAI, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila:

(a)     so uvrščeni v borzno kotacijo na priznani borzi;

(b)     iz njih izhajajoči dolg se poplačuje prednostno;

(c)     vse ostale ocenjene izdaje tega izdajatelja z enakimi pravicami glede prednosti pri poplačilu, za katere je na razpolago bonitetna ocena priznane ECAI, imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do institucij ali po pravilih za tehtanje kratkoročnih izpostavljenosti na podlagi členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo.

(d)     posojilna kreditna institucija nima nobenih informacij, ki bi kazale, da bi se izdaji lahko upravičeno dodelila nižja bonitetna ocena od navedene pod (c);

(e)     kreditna institucija lahko pristojnim organom dokaže, da tržna likvidnost instrumenta zadostuje za te namene.

9. Enote investicijskih skladov se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     njihova cena je dnevno javno objavljena;

(b)     investicijski sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki so po odstavkih 7 in 8 primerni za priznanje.

Če investicijski sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal) izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot v tem skladu.

10. Če ima vrednostni papir dve bonitetni oceni primernih ECAI, se šteje za namene točk (b) do (e) odstavka 7, da se uporablja manj ugodna bonitetna ocena. V primerih, ko ima vrednostni papir več kakor dve bonitetni oceni primernih ECAI, se šteje, da se uporabita dve najbolj ugodni bonitetni oceni. Če se dve najbolj ugodni bonitetni oceni razlikujeta, se šteje, da se uporablja manj ugodna bonitetna ocena izmed obeh.

1.3.2. Dodatna primernost v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

11. Poleg zavarovanja s premoženjem iz odstavkov 7 do 10, se lahko, če kreditna institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3, kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo naslednje finančne postavke:

(a)     lastniški instrumenti ali zamenljive obveznice, ki niso vključeni v glavni borzni indeks, pač pa so uvrščene v kotacijo na priznani borzi.

(b)     enote investicijskih skladov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(i)      njihova cena je dnevno javno objavljena; in

(ii)     investicijski sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki so primerni za priznanje na podlagi odstavkov 7 in 8, ter v postavke iz točke (a) tega odstavka.

Če investicijski sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal) izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot v navedenem skladu.

1.3.3. Dodatna primernost za izračune v okviru členov 84 do 89

12. Poleg zgoraj navedenega zavarovanja s premoženjem se uporabljajo določbe odstavkov 13 do 22, če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub na podlagi pristopa iz členov 84 do 89:

(a)      Zavarovanje z nepremičninami

13. Stanovanjske nepremičnine, ki jih lastnik zaseda ali jih oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, in poslovne nepremičnine, in sicer pisarne in drugi gospodarski objekti, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     vrednost nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Namen te zahteve ni izključiti okoliščine, ko popolnoma makroekonomski dejavniki vplivajo tako na vrednost nepremičnine kot tudi na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca.

(b)     tveganje kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov. Povračilo posojila kot tako ni v veliki meri odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje s premoženjem.

14. Kreditne institucije lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo tudi delnice v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali jih oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, in jih obravnavajo kot zavarovanje s stanovanjsko nepremičnino, če so ti pogoji izpolnjeni.

15. Pristojni organi lahko svoje kreditne institucije tudi pooblastijo, da kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo delnice v Finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskih Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in jih obravnavajo kot zavarovanje s poslovno nepremičnino, če so ti pogoji izpolnjeni.

16. Pristojni organi lahko opustijo zahtevo, da kreditne institucije izpolnjujejo pogoj (b) iz odstavka 13 za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo na ozemlju njihove države članice, če imajo dokazila, da je zadevni trg dobro razvit in uveljavljen, stopnje izgub pa so dovolj nizke, da to dejanje upravičujejo. To pristojnim organom držav članic, ki ne uporabljajo te opustitve, ne preprečuje priznavanja primernosti stanovanjskih nepremičnin, ki so na podlagi opustitve priznane kot primerne v drugi državi članici. Države članice javno objavijo uporabo te opustitve.

17. Pristojni organi držav članic lahko opustijo zahtevo, da njihove institucije izpolnjujejo pogoj (b) iz odstavka 13 za poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju njihove države članice, če imajo dokazila, da je zadevni trg dobro razvit in uveljavljen, stopnje izgub, ki nastajajo zaradi posojil, zavarovanimi s poslovnimi nepremičninami, pa izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)     do 50 % tržne vrednosti (ali, če je razpoložljivo in če je manj, 60 % hipotekarne posojilne vrednosti) v nobenem letu ne presega 0,3 % neodplačanih posojil, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami;

(b)     skupne izgube iz naslova posojil, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami, v nobenem letu ne presegajo 0,5 % neodplačanih posojil.

18. Če kateri koli od teh pogojev ni izpolnjen v danem letu, upravičenost do uporabe te obravnave preneha, dokler pogoji niso izpolnjeni v enem od naslednjih let.

19. Pristojni organi države članice, ki ne uporabljajo opustitve iz odstavka 17, lahko priznajo primernost poslovnih nepremičnin, ki so na podlagi opustitve priznane kot primerne v drugi državi članici.

(b)     Denarne terjatve

20. Pristojni organi lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo denarne terjatve, povezane s komercialnimi posli ali posli s prvotno zapadlostjo največ eno leto. Primerne denarne terjatve ne vključujejo tistih, ki so povezane z listinjenjem, podudeležbami ali kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ali zneski, ki jih dolgujejo povezane stranke.

(c)      Zavarovanje s premičninami

21. Pristojni organi lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo druge stvari poleg tistih, ki so navedene v odstavkih 13 do 19, če ugotovijo naslednje:

(a)     obstoj likvidnih trgov za prodajo teh zavarovanj na hiter in ekonomsko učinkovit način; in

(b)     obstoj dobro uveljavljenih, javno dostopnih tržnih cen za ta zavarovanja. Institucija mora biti tudi sposobna dokazati, da ni dokazov, da bi neto cene, ki jih doseže ob unovčenju teh zavarovanj, znatno odstopale od tržnih cen.

(d)     Zakup

22. Ob upoštevanju določb odstavka 73 dela 3, če so izpolnjene zahteve iz odstavka 11 dela 2, se izpostavljenosti iz naslova poslov, s katerimi kreditna institucija daje v zakup stvari tretji stranki, obravnavajo enako kakor posojila, zavarovana s stvarmi, oddanimi v zakup.

1.4. Drugo stvarno kreditno zavarovanje 1.4.1. Bančne vloge pri tretji instituciji ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima tretja institucija.

23. Bančne vloge ali denarju podobni instrumenti, ki so pri tretji instituciji na neskrbniški pogodbeni osnovi in so zastavljeni posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.

1.4.2. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji

24. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.

1.4.3. Instrumenti institucij, odkupni na zahtevo

25. Instrumenti, ki jih je izdala tretja institucija in jih bo navedena institucija odkupila na zahtevo, se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.

2. Osebno kreditno zavarovanje 2.1. Primernost izdajateljev zavarovanja v okviru vseh pristopov

26. Naslednje stranke se lahko priznajo kot primerni izdajatelji osebnih kreditnih zavarovanj:

(a)     enote centralne ravni držav in centralne banke;

(b)     enote regionalne ali lokalne ravni držav;

(c)     multilateralne razvojne banke;

(d)     mednarodne organizacije, izpostavljenosti do katerih na podlagi členov 78 do 83 prejmejo utež tveganja 0 %;

(e)     osebe javnega sektorja, terjatve do katerih pristojni organi na podlagi členov 78 do 83 obravnavajo kakor terjatve do institucij;

(f)     institucije;

(g)     druge družbe, vključno z matičnimi podjetji, hčerinskimi podjetji in drugače povezanimi podjetji kreditne institucije, ki

(i)      imajo bonitetno oceno priznane ECAI, za katero je pristojni organ določil, da se po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij iz členov 78 do 83 povezuje s stopnjo kreditne kvalitete 2 ali nad njo;

(ii)     nimajo bonitetne ocene priznane ECAI, imajo pa interno oceno verjetnosti neplačila, ki ustreza bonitetnim ocenam ECAI, za katere so pristojni organi po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij v skladu s členi 78 do 83 določili, da se povezuje s stopnjo kreditne kvalitete 2 ali nad njo – v primeru kreditnih institucij, ki zneske tveganjem prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub izračunavajo na podlagi členov 84 do 89.

27. Kadar se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovane izgube izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, mora biti izdajatelj osebnega jamstva, da bi veljal za primernega, s strani kreditne institucije notranje bonitetno ocenjen v skladu z določbami dela 4 v Prilogi VII.

28. Z odstopanjem od odstavka 26 lahko države članice kot primerne izdajateljice osebnega kreditnega zavarovanja priznajo tudi druge finančne institucije, ki so jim dovoljenje izdali in jih nadzorujejo pristojni organi, odgovorni za izdajanje dovoljenj in nadzor kreditnih institucij, ki so dolžne spoštovati zahteve glede varnega in skrbnega poslovanja, enakovredne tistim, ki se uporabljajo za kreditne institucije.

3. Vrste kreditnih izvedenih finančnih instrumentov

29. Kot primerne se lahko priznajo naslednje vrste kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in instrumentov, ki so lahko sestavljeni iz takih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali pa so jim ekonomsko podobni.

(a)     zamenjave neplačil (credit default swaps)

(b)     zamenjave skupnih donosov (total return swaps)

(c)     kreditni zapisi (credit linked notes) v obsegu, kot so vplačani v denarju

30. Če kreditna institucija kupi kreditno zavarovanje z zamenjavo skupnih donosov in knjiži neto plačila, prejeta na podlagi zamenjave kot neto dohodek, hkrati pa ne knjiži nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti zavarovane aktive (z zmanjšanjem poštene vrednosti ali s prištetjem k rezervam), se kreditno zavarovanje ne prizna.

3.1. Interno varovanje

31. Če kreditna institucija izvaja interno varovanje s pomočjo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, tako da zavaruje kreditno tveganje izpostavljenosti v bančni knjigi s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom iz tržne knjige, je potrebno, da bi bilo zavarovanje priznano za namene te priloge, kreditno tveganje, preneseno v tržno knjigo, prenesti na tretjo stranko ali več tretjih strank. V takih primerih se, ob upoštevanju skladnosti takih prenosov z zahtevami za priznavanje zmanjševanja kreditnega tveganja iz te priloge, uporabljajo pravila za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru pridobitve osebnega kreditnega zavarovanja iz delov 3 do 6.

Del 2 – Minimalne zahteve

1. Kreditna institucija mora dokazati pristojnim organom, da ima ustrezne procese upravljanja s tveganji za kontrolo tistih tveganj, katerim bi lahko bila izpostavljena zaradi izvajanja postopkov zmanjševanja kreditnega tveganja.

2. Ne glede na prisotnost zmanjševanja kreditnega tveganja, upoštevanega za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov pričakovanih izgub, kreditne institucije še naprej izvajajo presojo celotnega kreditnega tveganja osnovne izpostavljenosti in so sposobne dokazati pristojnim organom, da je ta zahteva izpolnjena. V primeru poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga se samo za namene tega odstavka kot osnovna izpostavljenost šteje neto znesek izpostavljenosti.

1. Stvarno kreditno zavarovanje 1.1. Bilančni pobot (razen okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga)

3. Za pogodbe o bilančnem pobotu, razen okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, morajo biti za priznanje za namene členov 90 do 93 izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     morajo imeti trdno osnovano pravno podlago in biti prisilno izvršljive v zadevnem pravnem redu, vključno v primerih nesolventnosti ali stečaja nasprotne stranke;

(b)     kreditna institucija mora biti sposobna v vsakem trenutku določiti tista sredstva in obveznosti, ki so predmet pogodb o pobotu;

(c)     kreditna institucija mora spremljati in kontrolirati tveganja, povezana s prenehanjem kreditnega zavarovanja;

(d)     kreditna institucija mora spremljati in kontrolirati zajete izpostavljenosti na neto osnovi.

1.2. Okvirne pogodbe o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga

4. Okvirne pogodbe o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, se priznajo za namene členov 90 do 93, če:

(a)     imajo trdno osnovano pravno podlago in so prisilno izvršljive v zadevnem pravnem redu, vključno v primerih stečaja ali nesolventnosti nasprotne stranke,

(b)     dajejo pogodbi zvesti stranki pravico, da v primeru neplačila, vključno z nastopom stečaja ali nesolventnosti nasprotne stranke, odstopi od pogodbe in pravočasno zaključi vse posle iz pogodbe,

(c)     predvideva pobot dobičkov in izgub iz poslov, zaključenih na podlagi okvirne pogodbe o pobotu, tako da ena stranka dolguje drugi en sam neto znesek.

5. Poleg tega se izpolnijo minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, določene v odstavku 6.

1.3. Zavarovanje s finančnim premoženjem 1.3.1. Minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem na podlagi vseh pristopov in metod

6. Za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem in zlatom morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     Nizka korelacija

Kreditna kvaliteta dolžnika in vrednost zavarovanja s premoženjem ne smeta biti v bistveni pozitivni korelaciji.

Vrednostni papirji, katerih izdajatelj je dolžnik ali katera koli povezana oseba iz skupine, niso primerni.

(b)     Pravna gotovost

Kreditne institucije izpolnjujejo vse pogodbene in zakonske zahteve v zvezi s prisilno izvršljivostjo zavarovanja s premoženjem v pravnem redu, ki velja za njihova razmerja zavarovanja s premoženjem, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da to prisilno izvršljivost zagotovijo.

Kreditne institucije razpolagajo z dovolj natančnimi pravnimi pregledi, ki potrjujejo prisilno izvršljivost dogovorov o zavarovanjih s premoženjem v vseh zadevnih pravnih redih. Po potrebi, da zagotovijo neprekinjeno prisilno izvršljivost, te preglede ponavljajo.

(c)     Operativne zahteve

Dogovori o zavarovanju s premoženjem so pravilno dokumentirani, z jasnimi in zanesljivimi postopki za pravočasno unovčenje zavarovanja s premoženjem.

Kreditne institucije uveljavijo zanesljive postopke in procese za kontrolo tveganj iz naslova uporabe zavarovanj s premoženjem, vključno s tveganji neučinkovitosti ali zmanjšane učinkovitosti kreditnega zavarovanja, tveganji v zvezi z vrednotenjem, tveganji v zvezi s prenehanjem kreditnega zavarovanja, tveganjem koncentracije, ki nastane zaradi uporabe zavarovanja s premoženjem in medsebojnega vpliva med zavarovanjem in celotnim profilom tveganosti kreditne institucije.

Kreditna institucija ima dokumentirane politike in prakse v zvezi z vrstami in obsegom zavarovanj s premoženjem, ki jih sprejema.

Kreditne institucije izračunavajo tržno vrednost zavarovanja s premoženjem in ga ustrezno prevrednotijo vsaj enkrat na šest mesecev ali kadar koli kreditna institucija meni, da je nastopilo znatno zmanjšanje njegove tržne vrednosti.

Če je zavarovanje s premoženjem pri tretji osebi, mora kreditna institucija sprejeti razumne ukrepe, da zagotovi, da tretja oseba ločuje zavarovanje s premoženjem od lastnih sredstev.

1.3.2. Dodatne minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v okviru enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

7. Poleg zahtev iz odstavka 6 zgoraj, mora biti za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem na podlagi enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem preostala zapadlost zavarovanja vsaj tako dolga kakor preostala zapadlost izpostavljenosti.

1.4. Minimalne zahteve za priznanje zavarovanja z nepremičninami

8. Za priznanje zavarovanja z nepremičninami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     Pravna gotovost

Hipoteka ali druga pravica do poplačila iz vrednosti nepremičnine je prisilno izvršljiva v vseh zadevnih pravnih redih in je pravilno in pravočasno dokumentirana in vknjižena v javnih knjigah. Pogodbe morajo odražati nesporno pravico kreditne institucije na nepremičnini (izpolnjene so vse pravne zahteve za ustanovitev zavarovanja). Pogodba o zavarovanju in pravni postopki unovčitve zavarovanj z nepremičninami omogočata kreditni instituciji unovčitev zavarovanja v razumnem času.

(b)     Spremljanje vrednosti nepremičnin

Vrednost nepremičnine se spremlja redno in vsaj enkrat na leto se izdela ocena njene vrednosti. Pogostejše ponovno ocenjevanje vrednosti se opravlja v primeru pomembnih sprememb pogojev na trgu. Za spremljanje vrednosti nepremičnine in za ugotavljanje, katere nepremičnine je treba prevrednotiti, se lahko uporabljajo statistične metode. Nepremičnino neodvisen cenilec ovrednoti vsakokrat, ko informacije kažejo, da bi se lahko vrednost nepremičnine bistveno zmanjšala glede na splošne tržne cene. Za posojila, ki presegajo 3 milijone EUR ali 5 % lastnih virov sredstev kreditne institucije in so zavarovana z nepremičninami, neodvisen cenilec vsaj vsaka tri leta oceni vrednost teh nepremičnin.

„Neodvisen cenilec“ pomeni osebo, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve, in ki je neodvisen od procesa odločanja o kreditih.

(c)     Dokumentacija

Vrste stanovanjskih in poslovnih nepremičnin, ki jih sprejema kreditna institucija, in njene posojilne politike v tej zvezi so jasno dokumentirane.

(d)     Zavarovanje

Kreditna institucija vzpostavi postopke za spremljanje, da je nepremičnina, ki je prejeta v zavarovanje, primerno škodno zavarovana.

1.5. Minimalne zahteve za priznanje zavarovanja z denarnimi terjatvami

9. Za priznanje zavarovanja z denarnimi terjatvami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     Pravna gotovost

(i)      Pravni mehanizem, s katerim se zagotavlja zavarovanje z denarnimi terjatvami, je zanesljiv in učinkovit ter posojilodajalcu zagotavlja nesporno pravico iz tega zavarovanja.

(ii)     Kreditne institucije morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za izpolnjevanje lokalnih zahtev glede prisilne izvršljivosti pravic iz zavarovanja. Vzpostavljen je okvir, ki omogoča posojilodajalcu, da na denarnih terjatvah, danih v zavarovanje, pridobi pravico z najboljšim vrstnim redom, razen če boljši vrstni red drugih – privilegiranih – upravičencev temelji na zakonu ali podzakonskih predpisih.

(iii)    Kreditne institucije opravijo zadosten pravni pregled, ki potrjuje prisilno izvršljivost zavarovanja z denarnimi terjatvami v vseh zadevnih pravnih redih.

(iv)    Dogovori o zavarovanju z denarnimi terjatvami morajo biti pravilno dokumentirano z jasnimi in zanesljivimi postopki za njegovo pravočasno unovčenje. Postopki kreditnih institucij zagotavljajo spoštovanje pravnih pogojev v zvezi z ugotavljanjem neplačila in pravočasnim unovčenjem zavarovanja z denarnimi terjatvami. V primeru finančnih težav ali neplačila posojilojemalca je kreditna institucija pravno upravičena prodati ali odstopiti denarne terjatve tretjim osebam brez soglasja dolžnikov po denarnih terjatvah.

(b)     Upravljanje s tveganji

(i)      Kreditna institucija mora imeti zanesljiv proces za ugotavljanje kreditnega tveganja, povezanega z denarnimi terjatvami. Tak proces med drugim vsebuje analize kreditojemalčevega poslovanja in gospodarske dejavnosti ter vrst strank, s katerimi kreditojemalec posluje. Če se kreditna institucija opira na kreditojemalčevo oceno kreditne sposobnosti njegovih strank, mora pregledati kreditojemalčevo kreditno prakso, da preveri njihovo zanesljivost in verodostojnost.

(ii)     Razlika med zneskom izpostavljenosti in vrednostjo denarnih terjatev mora odražati vse ustrezne dejavnike, vključno s stroški unovčenja, koncentracijo znotraj skupine denarnih terjatev, ki jih je v zavarovanje dal posamezen kreditojemalec, in potencialno tveganje koncentracije znotraj celotne izpostavljenosti kreditne institucije, ki ni zajeto s splošno metodologijo kreditne institucije. Kreditna institucija mora ohranjati neprekinjen proces spremljanja, ki ustreza denarnim terjatvam. Spremljati je treba upoštevanje omejitev skupne koncentracije za kreditne institucije. Poleg tega je treba redno pregledovati skladnost s posojilnimi klavzulami, okoljskimi omejitvami in drugimi zakonskimi zahtevami.

(iii)    Denarne terjatve, ki jih da v zavarovanje kreditojemalec, so razpršene in niso v prekomerni korelaciji s kreditojemalcem. Če obstaja bistvena pozitivna korelacija, so spremljajoča tveganja ustrezno upoštevana pri določanju presežkov celotnega fonda v zavarovanje danih denarnih terjatev nad izpostavljenostjo.

(iv)    Denarne terjatve do pravnih ali fizičnih oseb, povezanih s kreditojemalcem (vključno s hčerinskimi podjetji in zaposlenimi) se ne priznajo kot instrument zavarovanja.

(v)     Kreditna institucija ima dokumentiran proces za izterjavo plačil po denarnih terjatvah v primerih, ko kreditojemalci zamujajo s plačili ali postanejo neplačniki. Vzpostavljeni so potrebni mehanizmi za izterjavo, tudi če kreditna institucija pričakuje redno poplačilo s strani kreditojemalca.

1.6. Minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s premičninami

10. Za priznanje zavarovanja s premičninami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     Dogovor o zavarovanju s premoženjem je prisilno izvršljiv v vseh zadevnih pravnih redih in omogoča kreditni instituciji realizacijo vrednosti nepremičnine v razumnem času.

(b)     Z izključno izjemo dovoljenih privilegiranih terjatev iz odstavka 9(a)(ii), so dovoljene samo tiste pravice na predmetih zavarovanja, ki imajo najboljši vrstni red. Kreditna institucija ima kot taka prednost do prihodkov iz unovčitve zavarovanja pred vsemu drugimi posojilodajalci.

(c)     Vrednost nepremičnine se spremlja redno in vsaj enkrat na leto. Pogostejše spremljanje se zahteva, če se razmere na trgu zelo spreminjajo.

(d)     Posojilna pogodba vključuje natančen opis zavarovanja in natančno specifikacijo načina in pogostosti prevrednotenja.

(e)     Vrste zavarovanja s premičninami, ki jih sprejema kreditna institucija, ter politike in prakse za ustrezen obseg vsake vrste zavarovanja glede na znesek izpostavljenosti, se jasno dokumentirajo v notranjih kreditnih politikah in postopkih, ki so na razpolago za preverjanje.

(f)     Kreditne politike kreditne institucije v zvezi s strukturo poslov obravnavajo zahteve glede zavarovanja, ki ustrezajo znesku izpostavljenosti, zmožnosti hitrega unovčenja zavarovanja, zmožnosti objektivnega določanja cene ali tržne vrednosti, pogostosti, s katero je mogoče hitro pridobiti vrednost (vključno s strokovno oceno ali vrednotenjem), in nestanovitnosti vrednosti zavarovanja s premoženjem.

(g)     Tako začetno vrednotenje kot tudi prevrednotenje v celoti upoštevata vsa morebitna poslabšanja ali zastarelost zavarovanja. Posebno pozornost je treba pri vrednotenju in prevrednotenju namenjati učinkom minevanja časa na zavarovanja, ki so občutljiva na modo ali datum.

(h)     Kreditna institucija mora imeti pravico do fizičnega pregleda premičnin. Vzpostavljene so politike in postopki, ki obravnavajo uresničevanje pravice do fizičnega pregleda.

(i)      Kreditna institucija mora vzpostaviti postopke za spremljanje, ali so nepremičnine, sprejete v zavarovanje, primerno škodno zavarovane.

1.7. Minimalne zahteve za obravnavanje izpostavljenosti iz naslova zakupa kot zavarovanih s premoženjem

11. Za obravnavo izpostavljenosti iz naslova poslov zakupa kot zavarovanih s stvarmi, danimi v zakup, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     Za priznavanje stvari, danih v zakup, kot zavarovanja s premoženjem, morajo biti izpolnjeni pogoji iz odstavkov 8 oziroma 10;

(b)     Zakupodajalec vzpostavi zanesljivo upravljanje s tveganji glede na lokacijo stvari, uporabo, za katero je bila dana v zakup, starost in načrtovano zastarelost;

(c)     Vzpostavi se zanesljiv pravni okvir, ki določa zakupodajalčevo pravno lastništvo sredstva in njegovo zmožnost pravočasnega uresničevanja pravic, ki jih ima kot lastnik; in

(d)     Razlika med stopnjo zniževanja vrednosti stvari in stopnjo amortizacije plačil po zakupu ne sme biti tako velika, da bi precenila zmanjševanje kreditnega tveganja, ki je pripisano stvarem, danim v zakup.

1.8. Minimalne zahteve za priznanje drugega stvarnega kreditnega zavarovanja 1.8.1. Bančne vloge pri tretji instituciji ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima tretja institucija

12. Za upravičenost do obravnave iz odstavka 80 v delu 3 mora zavarovanje iz odstavka 23 iz dela 1 izpolnjevati naslednje pogoje:

(a)     Terjatev kreditojemalca do tretje institucije je odkrito zastavljena ali prenesena na posojilno kreditno institucijo;

(b)     Tretja institucija se obvesti o zastavi ali prenosu;

(c)     Zaradi obvestila lahko tretja institucija izvede plačila samo posojilni kreditni instituciji ali drugim strankam s privoljenjem kreditne institucije.

(d)     Zastava ali prenos je brezpogojna in nepreklicna.

1.8.2. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji

13. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     družba, ki daje življenjsko zavarovanje, se lahko prizna kot primeren izdajatelj osebnih kreditnih zavarovanj na podlagi odstavka 26 dela 1;

(b)     polica življenjskega zavarovanja je izrecno zastavljena posojilni kreditni instituciji ali je prenešena nanjo

(c)     družba, ki daje življenjsko zavarovanje, je obveščena o zastavi ali dodelitvi in zaradi tega ne more odpovedati pogodbe ali plačati na podlagi pogodbe izplačljivih zneskov brez privoljenja posojilne kreditne institucije;

(d)     polica mora imeti določeno odkupno vrednost, ki je ni mogoče zmanjšati;

(e)     posojilna kreditna institucija mora imeti pravico do odpovedi police in pravočasnega prejetja odkupne vrednosti v primeru kreditojemalčevega neplačila;

(f)     posojilna kreditna institucija se obvesti o vsakem neplačilu po polici s strani imetnika police;

(g)     kreditno zavarovanje se mora zagotavljati do dospelosti posojila; in

(h)     zastava mora biti prisilno izvršljiva v vseh zadevnih pravnih redih.

2. Osebno kreditno zavarovanje in kreditni zapisi 2.1. Zahteve, ki se nanašajo tako na osebna jamstva kot na kreditne izvedene finančne instrumente

14. V skladu z odstavkom 16 morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji za priznanje kreditnega zavarovanja iz naslova osebnega jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta:

(a)     Kreditno zavarovanje je neposredno.

(b)     Obseg kreditnega zavarovanja je jasno opredeljen in nesporen.

(c)     Pogodba o kreditnem zavarovanju ne vsebuje nikakršne klavzule, katere izpolnitev je izven neposrednega nadzora posojilodajalca, ki bi:

(i)      izdajatelju kreditnega zavarovanja dovoljevala, da enostransko prekliče zavarovanje;

(ii)     povečala dejanske stroške zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kvalitete zavarovane izpostavljenosti;

(iii)    lahko preprečila obveznost izdajatelja kreditnega zavarovanja, da pravočasno plača v primeru, da prvotni dolžnik ne poravna zapadlih plačil; ali

(iv)    lahko izdajatelju kreditnega zavarovanja dovoljevala, da skrajša zapadlost kreditnega zavarovanja.

(d)     Biti mora pravno izterljivo v vseh zadevnih pravnih redih.

2.1.1. Operativne zahteve

15. Kreditna institucija izpolni zahteve svojega nadzornika, da ima vzpostavljene sisteme za upravljanje z morebitno koncentracijo tveganja, ki izhaja iz uporabe osebnih jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov. Kreditna institucija mora biti sposobna prikazati, kako je njena strategija uporabe kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in osebnih jamstev povezana z njenim upravljanjem celotnega profila tveganj.

2.2. Posredna osebna jamstva držav in drugih oseb javnega prava

16. Če je izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, za katerega posredno jamči enota centralne ravni države ali centralna banka, regionalna ali lokalna raven države, do katerih terjatve se v skladu s členi 78 do 83 obravnavajo kot terjatve do države, na ozemlju katere nastanejo, multilateralna razvojna banka, za katero se v skladu s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %, ali oseba javnega prava, terjatve do katere se v skladu s členi 78 do 83 obravnavajo kot terjatve do kreditnih institucij, se lahko šteje, da je izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, ki ga je zagotovila zadevna oseba, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     posredno osebno jamstvo krije vse sestavine kreditnega tveganja terjatve;

(b)     tako prvotno jamstvo kot tudi posredno jamstvo izpolnjujeta zahteve za jamstva, določene v odstavkih 14, 15 in 17, razen da se za posredno jamstvo ne zahteva neposrednost;

(c)     izpolni se zahteva pristojnega organa, da je kritje zanesljivo in da v pretekli dokumentaciji ni ničesar, kar bi nakazovalo, da je kritje posrednega osebnega jamstva manj kot dejansko enakovredno kritju neposrednega osebnega jamstva zadevne osebe.

2.3. Dodatne zahteve za osebna jamstva

17. Za priznanje osebnega jamstva morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

(a)     Ob kvalificirani kršitvi/neplačilu nasprotne stranke ima posojilna kreditna institucija pravico, da od izdajatelja osebnega jamstva pravočasno zahteva vse zapadle denarne zneske iz naslova terjatve, v zvezi s katero je zagotovljeno zavarovanje. Plačilo s strani izdajatelja osebnega jamstva ni pogojeno s tem, da mora posojilna kreditna institucija najprej terjati dolžnika.

(b)     Osebno jamstvo je izrecno dokumentirana obveznost, ki jo prevzame izdajatelj jamstva.

(c)     V skladu z naslednjim stavkom osebno jamstvo krije vse vrste plačil, za katere se pričakuje, da jih v zvezi s terjatvijo opravi dolžnik. Če so določene vrste plačil izključene iz osebnega jamstva, se priznana vrednost jamstva prilagodi tako, da so upoštevane omejitve kritja.

18. V primeru osebnih jamstev, zagotovljenih v okviru vzajemnih jamstvenih shem, ki jih v ta namen priznajo pristojni organi ali jih zagotovijo ali za njih posredno osebno jamčijo osebe, navedene v odstavku 16, se lahko šteje, da so zahteve iz odstavka (a) izpolnjene, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)     izpolnjena je zahteva pristojnih organov, da ima posojilna kreditna institucija pravico, da od izdajatelja osebnega jamstva pravočasno pridobi začasno plačilo, izračunano tako, da predstavlja grobo oceno zneska ekonomske izgube, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je kreditojemalec obvezen poravnati, za katere je verjetno, da jih bo imela kreditna institucija sorazmerno z jamstvenim kritjem;

(b)     zahteva pristojnih organov v zvezi z učinki osebnega jamstva, ki se kažejo v varovanju pred izgubami, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je kreditojemalec obvezen poravnati, je izpolnjena na drug način.

2.4. Dodatne zahteve za kreditne izvedene finančne instrumente

19. Za priznanje kreditnega izvedenega finančnega instrumenta morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

(a)     V skladu s točko (b) kreditni dogodki, ki spadajo v okvir kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, obsegajo najmanj:

(i)      neplačilo zapadlih zneskov v skladu s pogoji osnovne obveznosti, veljavnimi v času neplačila (z obdobjem odloga plačila, ki je bodisi usklajeno z obdobjem odloga plačila po osnovni obveznosti ali krajše od tega obdobja); in

(ii)     stečaj, nesolventnost ali nesposobnost dolžnika, da plača svoje dolgove, njegovo splošno nesposobnost plačevati dolgove ob zapadlosti ali njegovo pisno priznanje tega dejstva in podobni dogodki.

(iii)    prestrukturiranje osnovne obveznosti, ki se nanaša na odpis ali odlog plačila glavnice, obresti ali opravnin/provizij, zaradi česar nastane dogodek kreditne izgube (tj. popravek vrednosti ali drugo knjiženje v breme izkaza poslovnega izida).

(b)     Če kreditni dogodki, določeni v okviru kreditnega izvedenega finančnega instrumenta, ne zajemajo prestrukturiranja osnovne obveznosti, kakor je opisano v tretji alinei točke (a), se lahko kreditno zavarovanje kljub temu prizna, če se zniža priznana vrednost, kot je to določeno v odstavku 84 dela 3.

(c)     V primeru, da kreditni izvedeni finančni instrumenti dopuščajo denarno poravnavo, se vzpostavi zanesljiv postopek vrednotenja za natančno ocenjevanje izgube. Določi se jasno opredeljen rok za pridobivanje vrednotenj osnovne obveznosti po kreditnem dogodku.

(d)     Če se za poravnavo zahteva pravica in sposobnost kupca zavarovanja, da osnovno obveznost prenese na izdajatelja kreditnega zavarovanja, se v pogojih osnovne obveznosti določi, da nobeno zahtevano soglasje k takemu prenosu ne sme biti neutemeljeno zavrnjeno.

(e)     Istovetnost strank, pristojnih za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, se jasno opredeli. To ugotavljanje ni izključna odgovornost prodajalca zavarovanja. Kupec zavarovanja ima pravico/sposobnost, da izdajatelja kreditnega zavarovanja obvesti o nastanku kreditnega dogodka;

20. Neusklajenost med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo po kreditnem izvedenem finančnem instrumentu (tj. obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje vrednosti denarne poravnave, ali obveznostjo, ki jo je treba prenesti) ali med osnovno obveznostjo in obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, je dovoljena samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)     referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, odvisno od primera, je uvrščena pari passu z osnovno obveznostjo ali je njej podrejena;

(b)     osnovna obveznost in referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, odvisno od primera, imata istega dolžnika (tj., isto pravno osebo), uveljavljeni pa sta tudi pravno izvršljivi klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila in o navzkrižni takojšnji zapadlosti.

Del 3 – Izračunavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja

1. V skladu z deli 4 do 6, če so izpolnjene določbe iz delov 1 in 2, se lahko izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83 pododdelka 1 in izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ter zneski pričakovanih izgub iz členov 84 do 89 spremenijo v skladu z določbami tega dela.

2. Gotovina, vrednostni papirji ali blago, kupljeni, izposojeni ali prejeti na podlagi posla začasne prodaje/začasnega nakupa ali posla posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, se obravnavajo kot zavarovanje s premoženjem.

1. Stvarno kreditno zavarovanje 1.1. Kreditni zapisi

3. Naložbe v kreditne zapise, ki jih izda posojilna kreditna institucija, se lahko obravnavajo kot zavarovanje z gotovino.

1.2. Bilančni pobot

4. Posojila in depoziti pri posojilni kreditni instituciji, za katere velja bilančni pobot, se obravnavajo kot zavarovanje z gotovino.

1.3. Okvirne pogodbe o pobotu, ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga 1.3.1. Izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti

(a)          Uporaba pristopa „nadzorniških“ prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa „lastnih ocen“ prilagoditev za nestanovitnost

5. V skladu z odstavki 12 do 22, pri izračunu „polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti“ (E*) za izpostavljenosti na podlagi primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki obsega posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, se zadevne prilagoditve za nestanovitnost izračunajo na spodaj določen način, bodisi z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali z uporabo pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 35 do 60 za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem. Za uporabo pristopa na podlagi lastnih ocen veljajo enaki pogoji in zahteve kot za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

6. Neto pozicija v vsaki vrsti vrednostnih papirjev se izračuna tako, da se od skupne vrednosti tovrstnih vrednostnih papirjev, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi okvirne pogodbe o pobotu, odšteje skupna vrednost tovrstnih vrednostnih papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi pogodbe.

7. Za namene odstavka 6 vrsta vrednostnih papirjev pomeni vrednostni papirji, ki jih izda ista oseba, imajo isti datum izdaje, isto zapadlost in za katere veljajo isti pogoji in zahteve ter ista obdobja unovčenja zavarovanja, kakor je določeno v odstavkih 35 do 60.

8. Neto pozicija v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu, se izračuna tako, da se od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi okvirne pogodbe o pobotu, dodane znesku gotovine v tej valuti, posojenem ali prenesenem na podlagi pogodbe, odšteje od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi pogodbe, dodane znesku gotovine v tej valuti, izposojene ali prejete na podlagi pogodbe.

9. Prilagoditev za nestanovitnost, ki je ustrezna za določeno vrsto vrednostnega papirja ali za gotovino, se uporabi za pozitivno ali negativno neto pozicijo v tovrstnih vrednostnih papirjih.

10. Prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutnega tveganja (fx) se uporabi za neto pozitivno ali negativno pozicijo v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu.

11. E* se izračuna v skladu z naslednjo formulo:

E* = max {0, [(∑(E) - ∑(C)) + ∑(|neto pozicija v vsakem vrednostnem papirju| x Hsec) + + (∑|Efx| x Hfx)]}

Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s členi 78 do 83, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja.

Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja.

C je vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih ali pa gotovina, izposojena ali prejeta na podlagi take izpostavljenosti.

∑(E) je vsota vseh E na podlagi pogodbe.

∑(C) je vsota vseh C na podlagi pogodbe.

Efx je neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani valuti, razen v valuti poravnave pogodba, izračunana v skladu z odstavkom 8.

Hsec je prilagoditev za nestanovitnost, ustrezna za določeno vrsto vrednostnih papirjev.

Hfx je prilagoditev za nestanovitnost iz naslova valutnega tveganja.

E* je polno prilagojena vrednost izpostavljenosti

(b)          Uporaba pristopa internih modelov

12. Namesto uporabe pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost pri izračunu polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*), ki izhaja iz uporabe primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki zajema posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, razen poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, se lahko kreditnim institucijam dovoli, da uporabijo pristop internih modelov, ki upošteva učinke korelacije med pozicijami vrednostnih papirjev, za katere velja okvirna pogodba o pobotu, kakor tudi likvidnost zadevnih instrumentov. Interni modeli, ki se uporabljajo v okviru tega pristopa, zagotovijo ocene možnih sprememb vrednosti nezavarovanega zneska izpostavljenosti (∑E - ∑C).

13. Kreditna institucija se lahko odloči, da za kreditno tveganje uporabi pristop internih modelov neodvisno od izbire med standardiziranim pristopom in pristopom na podlagi internih bonitetnih ocen. Če pa kreditna institucija želi uporabiti pristop internih modelov, ga mora uporabiti za vse nasprotne stranke in vrednostne papirje, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 5 do 11.

14. Pristop internih modelov je na voljo kreditnim institucijam, ki so prejele soglasje za uporabo internega modela upravljanja s tveganji v skladu s Prilogo V Direktive [93/6/EGS].

15. Kreditne institucije, ki niso prejele soglasja nadzorne institucije za uporabo takega modela v skladu z Direktivo 93/6/EGS, lahko pristojne organe zaprosijo za soglasje za uporabo internega modela upravljanja s tveganji za namene teh odstavkov.

16. Soglasje se dodeli samo, če je izpolnjena zahteva pristojnega organa, da je sistem upravljanja tveganj, ki ga kreditna institucija uporablja za upravljanje tveganj, ki izhajajo iz poslov, zajetih z okvirno pogodbo o pobotu, konceptualno ustrezen, da se izvaja celovito ter zlasti da so izpolnjeni naslednji kvalitativni standardi:

(a)     interni model merjenja tveganja, ki se uporablja za izračun možne nestanovitnosti cen za posle, je tesno vključen v dnevni proces upravljanja s tveganji banke in je podlaga za poročanje upravi kreditne institucije o izpostavljenostih tveganjem;

(b)     kreditna institucija ima enoto za kontrolo tveganj, ki je neodvisna od poslovnih trgovalnih enot in poroča neposredno upravi. Enota mora biti odgovorna za oblikovanje in izvajanje sistema kreditne institucije za upravljanje tveganj. Izdela in analizira dnevna poročila o rezultatih modela upravljanja tveganj in o ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi z določanjem pozicijskih limitov;

(c)     dnevna poročila enote za kontrolo tveganj se pregledajo na ravni vodstva, ki ima dovolj pooblastil za ukrepanje v smislu zmanjšanja sprejetih pozicij in celotne izpostavljenosti tveganjem;

(d)     kreditna institucija ima v enoti za kontrolo tveganj dovolj osebja, usposobljenega za uporabo razvitejših modelov;

(e)     kreditna institucija ima vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti z dokumentirano skupino internih politik in kontrol v zvezi s splošnim delovanjem sistema za merjenje tveganja;

(f)     modeli kreditne institucije imajo dokazano zgodovino zadostne stopnje natančnosti pri merjenju tveganj, izkazane s testiranjem rezultatov merjenja za nazaj z uporabo najmanj enoletnih podatkov;

(g)     kreditna institucija pogosto izvaja strog program testiranja izjemnih situacij, pri čemer rezultate teh testiranj pregleduje višje vodstvo in se upoštevajo v politikah in limitih, ki jih slednje določa;

(h)     kreditna institucija mora v okviru svojega rednega procesa notranje revizije opraviti neodvisen pregled svojega sistema merjenja tveganj. Ta pregled mora zajemati tako dejavnosti poslovnih trgovalnih enot kakor tudi dejavnosti neodvisne enote za kontrolo tveganj;

(i)      kreditna institucija mora najmanj enkrat letno opraviti pregled svojega sistema upravljanja tveganj.

17. Za izračun možne spremembe vrednosti veljajo naslednji minimalni standardi:

(a)     najmanj dnevni izračun možne spremembe vrednosti;

(b)     99. percentil enostranskega intervala zaupanja;

(c)     5-dnevno obdobje unovčenja, razen v primeru poslov, ki niso posli začasne prodaje/začasnega nakupa ali posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, za katere se uporablja 10-dnevno obdobje unovčenja zavarovanja;

(d)     efektivno obdobje opazovanj v dolžini najmanj enega leta, razen če je uporaba krajšega obdobja opazovanja utemeljena z občutno povečano nestanovitnostjo cen;

(e)     trimesečne posodobitve podatkovnih nizov.

18. Pristojni organi zahtevajo, da interni model merjenja tveganj zajema zadostno število dejavnikov tveganj, z namenom, da zajame vsa bistvena cenovna tveganja.

19. Pristojni organi lahko kreditnim institucijam dovolijo, da uporabljajo empirične korelacije znotraj kategorij tveganj in med kategorijami tveganj, če je izpolnjena njihova zahteva, da je sistem institucije za merjenje korelacij ustrezen in se izvaja celovito.

20. Od kreditne institucije, ki uporablja pristop internih modelov, se zahteva, da rezultate modela testira za nazaj z uporabo vzorca 20 nasprotnih strank, določenih na letni ravni. Te nasprotne stranke zajemajo 10 največjih strank, ki jih določi kreditna institucija na podlagi lastnega pristopa merjenja izpostavljenosti, in 10 drugih naključno izbranih strank. Kreditna institucija naj za vsak dan in za vsako nasprotno stranko primerja dejansko spremembo vrednosti izpostavljenosti do nasprotne stranke v enodnevnem obdobju z ocenjeno spremembo vrednosti izpostavljenosti z uporabo pristopa internih modelov ob uporabi končnih pozicij prejšnjega dne. Do izjeme pride pri vsakem opazovanju, pri katerem dejanska sprememba izpostavljenosti preseže oceno internega modela. Glede na število izjem pri opazovanju 20 nasprotnih strankah v obdobju zadnjih 250 poslovnih dni (ki zajema 5000 opazovanj) se približek notranjega modela poveča z uporabo multiplikatorja, navedenega v preglednici 1.

Tabela 1

Območje || Število izjem || Multiplikator

Zeleno območje ||             0-99 ||             1

||             100-119 ||             1,13

||             120-139 ||             1,17

Rumeno območje ||             140-159 ||             1,22

||             160-179 ||             1,25

||             180-199 ||             1,28

Rdeče območje ||             200 ali več ||             1,33

V okviru testiranja za nazaj kreditna institucija potrdi, da izjeme niso koncentrirane v njenih izpostavljenostih do ene ali več nasprotnih strank

21. Polno prilagojena vrednost izpostavljenosti (E*) za kreditne institucije, ki uporabljajo pristop internih modelov, se izračuna v skladu z naslednjo formulo:

E* = max {0, [(∑E - ∑C) + (ocena internih modelov x ustrezen multiplikator)]}

Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s členi 78 do 83 Pododdelka 1, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja.

Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja.

C je trenutna tržna vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih ali gotovina, izposojena ali prejeta v zvezi z vsako tako izpostavljenostjo.

∑(E) je vsota vseh E na podlagi pogodbe.

∑(C) je vsota vseh C na podlagi pogodbe.

22. Pri izračunu kapitalskih zahtev z uporabo internih modelov uporabljajo kreditne institucije rezultat modela za predhodni delovni dan.

1.3.2. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, zajete v okvirni pogodbi o pobotu

Standardizirani pristop

23. E*, izračunan v skladu z odstavki 5 do 22, se za namene člena 80 upošteva kot vrednost izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov na podlagi okvirne pogodbe o pobotu.

Osnovni pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen (osnovni pristop IRB)

24. E*, izračunan v skladu z odstavki 5 do 22, se za namene Priloge VII upošteva kot vrednost izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov na podlagi okvirne pogodbe o pobotu.

1.4. Zavarovanje s finančnim premoženjem 1.4.1. Enostavna metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

25. Enostavna metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem je na voljo samo, če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s členi 78 do 83. Kreditna institucija ne sme uporabljati hkrati enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem in razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

Vrednotenje

26. V skladu s to metodo se priznanemu zavarovanju s finančnim premoženjem dodeli vrednost, enaka njegovi tržni vrednosti, določeni v skladu z odstavkom 6 Dela 2.

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

27. Utež tveganja, ki bi bila uporabljena v skladu s členi 78 do 83, če bi bil posojilodajalec neposredno izpostavljen instrumentu zavarovanja s premoženjem, se uporabi za tiste deleže terjatev, ki so zavarovani s tržno vrednostjo priznanega zavarovanja s premoženjem. Utež tveganja za delež, zavarovan s premoženjem, je najmanj 20 %, razen v primerih, določenih v odstavkih 28 do 30. Preostanku izpostavljenosti se v skladu s členi 78 do 83 dodeli utež tveganja, ki bi bila uporabljena za nezavarovano izpostavljenost do nasprotne stranke.

Posli začasne prodaje/začasnega nakupa in posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev

28. Utež tveganja 0 % se uporablja za delež izpostavljenosti, zavarovan s premoženjem, ki izhaja iz poslov, ki izpolnjujejo kriterije, naštete v odstavkih 59 in 60. Če nasprotna stranka v poslu ni prvovrstni tržni udeleženec, se uporabi utež tveganja 10 %.

Posli z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu z dnevnim vrednotenjem po tekočih tržnih cenah

29. Utež tveganja 0 % se v obsegu zavarovanja s premoženjem uporablja za vrednosti izpostavljenosti, določene v Prilogi III za izvedene finančne instrumente, ki so našteti v Prilogi IV, in se dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah ter so zavarovani z gotovino ali denarju podobnimi instrumenti, kjer ni valutne neusklajenosti. Utež tveganja 10 % se v obsegu zavarovanja s premoženjem uporablja za vrednosti izpostavljenosti poslov, zavarovanih z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke in ki se jim dodeli utež tveganja 0 % v skladu s členi 78 do 83.

Za namene tega odstavka se šteje, da „dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravne držav ali centralne banke“, zajemajo –

(a)     dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani enot regionalnih ali lokalnih ravni države, do katerih izpostavljenosti se v skladu s členi 78 do 83 štejejo, da so izpostavljenosti do države, na ozemlju katere so ustanovljeni;

(b)     dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank, za katere se v skladu s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %;

(c)     dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani mednarodnih organizacij, katerim je v skladu s členi 78 do 83 dodeljena utež tveganja 0 %.

Drugi posli

30. Utež tveganja 0 % se lahko uporabi, če sta izpostavljenost in zavarovanje s premoženjem nominirana v isti valuti in:

(a)     je zavarovanje s premoženjem bodisi bančna vloga ali denarju podoben instrument; ali

(b)     je zavarovanje s premoženjem v obliki dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih s strani enot centralne ravni države ali centralnih bank in so v skladu s členi 78 do 83 upravičeni do uteži tveganja 0 %, pri čemer je tržna vrednost zavarovanja znižana za 20 %.

Za namene tega odstavka se šteje, da „dolžniški vrednostni papirji, izdani s strani enot centralne ravni države ali centralnih bank“, vključujejo dolžniške vrednostne papirje iz prejšnje postavke.

1.4.2. Razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

31. Pri vrednotenju zavarovanja s finančnim premoženjem za namene razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem se pri tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem, zaradi upoštevanja nestanovitnosti cen, uporabijo „prilagoditve za nestanovitnost“, kakor je določeno v odstavkih 35 do 60 spodaj.

32. V skladu z obravnavo valutnih neusklajenosti v primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu, določenih v odstavku 33, pri čemer je zavarovanje s premoženjem nominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je nominirana osnovna izpostavljenost, se prilagoditvi za nestanovitnost, ki se nanaša na zavarovanje s premoženjem, določeno v odstavkih 35 do 60, doda prilagoditev za valutno nestanovitnost.

33. V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu na podlagi pogodb o pobotu, ki jih priznavajo pristojni organi iz Priloge III, se uporabi prilagoditev za nestanovitnost, ki upošteva valutno nestanovitnost, če obstaja neusklajenost med valuto zavarovanja s premoženjem in valuto poravnave. Tudi v primeru, če se v poslih na podlagi pogodbe o pobotu, uporablja več valut, se uporabi samo ena prilagoditev za nestanovitnost.

(a)          Izračun prilagojenih vrednosti

34. Nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem, ki jo je treba upoštevati v primeru vseh poslov, razen poslov na podlagi priznane okvirne pogodbe o pobotu, za katere veljajo določbe odstavkov 5 do 24, se izračuna na naslednji način:

CVA = C x (1-HC-HFX)

Nestanovitnosti prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki jo je treba upoštevati, se izračuna na naslednji način:

EVA = E x (1+HE), v primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu pa EVA = E.

Polno prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki upošteva tako nestanovitnost kot učinke zavarovanja s premoženjem, ki zmanjšujejo tveganje, se izračuna na naslednji način:

E* = max {0, [EVA - CVAM]}

kjer je

E = vrednost izpostavljenosti, kakor bi bila določena v skladu s členi 78 do 83 ali členi 84 do 89, če izpostavljenost ni zavarovana s premoženjem.

EVA = znesek nestanovitnosti prilagojene izpostavljenosti.

CVA = nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem.

CVAM = dodatno prilagojena CVA zaradi neusklajenosti zapadlosti v skladu z določbami Dela 4.

HE = prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z izpostavljenostjo (E), izračunano v skladu z odstavki 35 do 60.

HC = prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z zavarovanjem s premoženjem, izračunanim v skladu z odstavki 35 do 60.

HFX = prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z valutno neusklajenostjo, izračunano v skladu z odstavki 35 do 60.

E* = polno prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki upošteva nestanovitnost in učinke zavarovanja s premoženjem, ki zmanjšujejo tveganje.

(b)          Izračun prilagoditev za nestanovitnost, ki jih je treba uporabiti

35. Prilagoditve za nestanovitnost se lahko izračunajo na dva načina: s pristopom nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali s pristopom lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost (pristop „lastnih ocen“).

36. Kreditna institucija lahko izbere pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost ne glede na to, ali je za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti izbrala uporabo členov 78 do 83 ali členov 84 do 89. Če želijo kreditne institucije uporabiti pristop lastnih ocen, ga morajo uporabiti za vse vrste instrumentov, razen za nematerialne portfelje, za katere lahko uporabijo pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost.

Če je zavarovanje s premoženjem sestavljeno iz več priznanih postavk, je prilagoditev za nestanovitnost , kjer je ai delež postavke v celotnem zavarovanju s premoženjem, Hi pa je prilagoditev za nestanovitnost, ki se nanaša na to postavko.

(i)           Nadzorniške prilagoditve za nestanovitnost

37. Prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporabljajo v okviru pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost (ob predpostavki dnevnega prevrednotenja), so prilagoditve, opredeljene v tabelah 2 do 5.

PRILAGODITVE ZA NESTANOVITNOST

Tabela 2

Stopnja kreditne kvalitete, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev || Preostala zapadlost || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavku 7 (b) dela 1 || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavkih 7 (c) in (d) dela 1

|| || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%)

1 || ≤ 1 leto || 0,707 || 0,5 || 0,354 || 1,414 || 1 || 0,707

|| >1 ≤ 5 let || 2,828 || 2 || 1,414 || 5,657 || 4 || 2,828

|| > 5 let || 5,657 || 4 || 2,828 || 11,314 || 8 || 5,657

2-3 || ≤ 1 leto || 1,414 || 1 || 0,707 || 2,828 || 2 || 1,414

|| >1 ≤ 5 let || 4,243 || 3 || 2,121 || 8,485 || 6 || 4,243

|| > 5 let || 8,485 || 6 || 4,243 || 16,971 || 12 || 8,485

4 || ≤ 1 leto || 21,213 || 15 || 10,607 || N/A || N/A || N/A

|| >1 ≤ 5 let || 21,213 || 15 || 10,607 || N/A || N/A || N/A

|| > 5 let || 21,213 || 15 || 10,607 || N/A || N/A || N/A

Tabela 3

Stopnja kreditne kvalitete, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavku 7 (b) Dela 1 || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavku 7 (c) in (d) dela 1

|| 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%)

1 || 0,707 || 0,5 || 0,354 || 1,414 || 1 || 0,707

2-3 || 1,414 || 1 || 0,707 || 2,828 || 2 || 1,414

Tabela 4

Druge vrste zavarovanja s premoženjem ali izpostavljenosti

|| 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%)

Lastniški instrumenti v glavnem indeksu, zamenljive obveznice v glavnem indeksu || 21,213 || 15 || 10,607

Drugi lastniški instrumenti ali zamenljive obveznice, uvrščeni na priznani borzi || 35,355 || 25 || 17,678

Gotovina || 0 || 0 || 0

Zlato || 21,213 || 15 || 10,607

Tabela 5

Prilagoditev za nestanovitnost za valutno neusklajenost

20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%)

11,314 || 8 || 5,657

38. Obdobje unovčenja za zavarovane posojilne posle znaša 20 delovnih dni. Obdobje unovčenja za posle začasne prodaje/začasnega nakupa (razen če taki posli vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z lastništvom blaga) in posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga znaša 5 delovnih dni. Obdobje unovčenja za druge posle z instrumenti kapitalskega trga znaša 10 delovnih dni.

39. Stopnja kreditne kvalitete v tabelah 2 do 5 in v odstavkih 40 do 42, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev, je stopnja kreditne kvalitete, za katero pristojni organi ugotovijo, da je povezana z zunanjo kreditno oceno v skladu s členi 78 do 83. Za te namene se uporablja tudi odstavek 10 dela 1.

40. Za neustrezne vrednostne papirje, posojene ali prodane v okviru poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev, je prilagoditev za nestanovitnost ista kakor za lastniške vrednostne papirje, ki jih ni v glavnem indeksu, so pa uvrščeni na priznani borzi.

41. Za primerne enote premoženja investicijskih skladov je prilagoditev za nestanovitnost največja prilagoditev za nestanovitnost, ki bi bila ob upoštevanju obdobja unovčenja posla, kakor je določeno v odstavku 38, uporabljena za katero koli premoženje, v katerega ima sklad pravico nalagati.

42. Za neocenjene dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije in izpolnjujejo kriterije primernosti iz odstavka 8 Dela 1, so prilagoditve za nestanovitnosti iste kakor prilagoditve za vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije ali podjetja z zunanjo bonitetno oceno, povezano s stopnjama kreditne kvalitete 2 ali 3.

(ii)          Lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost

43. Pristojni organi lahko institucijam, ki izpolnjujejo zahteve, določene v odstavkih 48 do 57, dovolijo, da uporabljajo svoje lastne ocene nestanovitnosti za izračun prilagoditev za nestanovitnost, ki se nanašajo na zavarovanje s premoženjem in izpostavljenosti.

44. Če imajo dolžniški vrednostni papirji bonitetno oceno priznane ECAI, ki je enakovredna naložbenemu razredu ali boljša, lahko pristojni organi kreditnim institucijam dovolijo, da izračunajo oceno nestanovitnosti za vsako kategorijo vrednostnih papirjev.

45. Pri določanju ustreznih kategorij kreditne institucije upoštevajo vrsto izdajatelja vrednostnega papirja, zunanjo bonitetno oceno vrednostnih papirjev, njihovo preostalo zapadlost in njihovo modificirano trajanje. Ocene nestanovitnosti morajo biti reprezentativne za vrednostne papirje, ki jih kreditna institucija vključi v kategorijo.

46. Za dolžniške vrednostne papirje, ki imajo bonitetno oceno priznane ECAI, ki je slabša od naložbenega razreda, ter za drugo primerno zavarovanje s premoženjem morajo biti prilagoditve za nestanovitnost izračunane za vsako posamezno postavko.

47. Kreditne institucije, ki uporabljajo pristop lastnih ocen, morajo oceniti nestanovitnost zavarovanja s premoženjem ali valutno neusklajenost brez upoštevanja kakršnih koli korelacij med nezavarovano izpostavljenostjo, zavarovanjem s premoženjem in/ali menjalnimi tečaji.

Kvantitativni kriteriji

48. Pri izračunu prilagoditev za nestanovitnost se uporabi 99. percentil enostranskega intervala zaupanja.

49. Obdobje unovčenja je 20 delovnih dni za zavarovane posojilne posle; 5 delovnih dni za posle začasne prodaje/začasnega nakupa, razen če taki posli vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z blagom ali posle posoje/izposoje blaga ali vrednostnih papirjev; in 10 delovnih dni za druge posle z instrumenti kapitalskega trga.

50. Kreditne institucije lahko uporabijo vrednosti prilagoditev za nestanovitnost, izračunane glede na krajša ali daljša obdobja unovčenja, ki so z uporabo formule kvadratnega korena časa podaljšana ali skrajšana do obdobja unovčenja, določenega v odstavku 49 za zadevno vrsto posla:

kjer je TM ustrezno obdobje unovčenja;

HM prilagoditev za nestanovitnost za ustrezno obdobje unovčenja;

HN prilagoditev za nestanovitnost za obdobje unovčenja TN;

51. Kreditne institucije upoštevajo nelikvidnost premoženja nižje kvalitete. Obdobje unovčenja se prilagodi navzgor v primerih, ko obstaja dvom glede likvidnosti zavarovanja s premoženjem. Kreditne institucije tudi identificirajo, kdaj lahko pretekli podatki podcenijo morebitno nestanovitnost, npr. v primeru drseče vezane valute. Taki primeri se obravnavajo s pomočjo scenarija izjemnih situacij.

52. Dolžina predhodnega opazovalnega obdobja (vzorčnega obdobja) za izračun prilagoditev za nestanovitnost je najmanj eno leto. Za kreditne institucije, ki uporabljajo sistem tehtanja ali druge metode za predhodno opazovalno obdobje, je dejansko dolžina opazovalnega obdobja najmanj eno leto (pri čemer tehtano povprečje časovnih zaostankov ne sme biti krajše od 6 mesecev). Pristojni organi lahko od kreditne institucije tudi zahtevajo, da svoje prilagoditve za nestanovitnost izračuna z uporabo krajšega opazovalnega obdobja, če je to po sodbi pristojnih organov utemeljeno zaradi občutno povečane nestanovitnosti cen.

53. Kreditne institucije posodobijo svoje podatkovne nize najmanj vsake tri mesece in jih ponovno ocenijo, kadarkoli pride do bistvenih sprememb tržnih cen. To pomeni, da se prilagoditve za nestanovitnost izračunajo najmanj vsake tri mesece.

Kvalitativni kriteriji

54. Ocene nestanovitnosti se uporabljajo v dnevnem procesu upravljanja s tveganji banke, vključno v povezavi z internimi limiti izpostavljenosti.

55. Če je obdobje unovčenja, ki ga kreditna institucija uporablja v dnevnem procesu upravljanja s tveganji, daljše od obdobja, določenega v tem delu za zadevne posle, se prilagoditve za nestanovitnost povečajo v skladu s formulo kvadratnega korena časa, določeno v odstavku 50.

56. Kreditna institucija ima vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti z dokumentirano skupino politik in kontrol za delovanje sistema za oceno prilagoditev za nestanovitnost in vključevanje takih ocen v svoj proces upravljanja s tveganji.

57. V okviru lastnega procesa notranje revizije kreditne institucije se redno izvaja neodvisni pregled sistema kreditne institucije za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost. Pregled celotnega sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost in za vključevanje teh prilagoditev v proces upravljanja s tveganji banke, se opravi najmanj enkrat letno, pri čemer posebej obravnava najmanj:

(a)     vključevanje ocenjenih prilagoditev za nestanovitnost v dnevno upravljanje s tveganji;

(b)     ovrednotenje kakršnih koli občutnih sprememb v procesu ocenjevanja prilagoditev za nestanovitnost;

(c)     preverjanje doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti podatkovnih virov, uporabljenih za vodenje sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost, vključno z neodvisnostjo teh podatkovnih virov;

(d)     točnost in ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo.

(iii)         Povečanje prilagoditev za nestanovitnost

58. Prilagoditve za nestanovitnost, določene v odstavkih 37 do 42, so prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporabljajo v primeru dnevnega prevrednotenja. Tudi če kreditna institucija uporablja svoje lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost v skladu z odstavki 43 do 57, morajo biti slednje izračunane najprej na podlagi dnevnega prevrednotenja. Če je pogostnost prevrednotenja manjša kot enkrat dnevno, se uporabijo večje prilagoditve za nestanovitnost. Slednje se izračunajo tako, da se prilagoditve za nestanovitnost na podlagi dnevnega prevrednotenja povečajo z uporabo naslednje formule „kvadratnega korena časa“:

pri čemer je:

H prilagoditev za nestanovitnost, ki se uporabi

HM     prilagoditev za nestanovitnost v primeru dnevnega prevrednotenja

NR dejansko število delovnih dni med prevrednotenjem

TM obdobje unovčenja za zadevno vrsto posla.

(iv)         Pogoji za uporabo prilagoditve za nestanovitnost po stopnji 0 %

59. Kjer v zvezi s posli začasne prodaje/začasnega nakupa in posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev kreditna institucija uporablja pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen in so izpolnjeni pogoji, določeni v točkah (a) do (h), lahko pristojni organi kreditnim institucijam dovolijo, da ne uporabljajo prilagoditev za nestanovitnost, izračunanih v skladu z odstavki 35 do 58, in da namesto tega uporabijo prilagoditve za nestanovitnost po stopnji 0 %. Ta možnost ni na voljo kreditnim institucijam, ki uporabljajo pristop internih modelov, določen v odstavkih 12 do 22.

(a)     Tako izpostavljenost kakor zavarovanje s premoženjem sta gotovina ali vrednostni papirji, ki spadajo pod odstavek 7(b) Dela 1;

(b)     Tako izpostavljenost kakor zavarovanje s premoženjem sta nominirana v isti valuti.

(c)     Bodisi zapadlost posla ni daljša od enega dne bodisi tako za izpostavljenost kakor zavarovanje s premoženjem velja dnevno vrednotenje po tržnih cenah ali dnevno vzdrževanje kritja;

(d)     Šteje se, da čas med zadnjim vrednotenjem po tekočih tržnih cenah, preden nasprotna stranka ni opravila vzdrževanja kritja, in unovčenjem zavarovanja s premoženjem ni daljši od štirih poslovnih dni;

(e)     Posel se poravna v okviru sistema poravnave, uveljavljenega za to vrsto posla;

(f)     Dokumentacija, ki zajema pogodbo, je standardna tržna dokumentacija za posle začasne prodaje/začasnega nakupa ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev z zadevnimi vrednostnimi papirji;

(g)     Posel ureja dokumentacija, ki določa, da se lahko posel takoj odpove, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti, da izroči gotovino ali vrednostne papirje oziroma zagotovi kritje ali drugače ne izpolni svoje obveznosti;

(h)     Pristojni organi obravnavajo nasprotno stranko kot „prvovrstnega tržnega udeleženca“. Prvovrstni tržni udeleženci so lahko naslednje osebe:

– Osebe, navedene v odstavku 7(b) dela 1, do katerih izpostavljenostim se dodeli utež tveganja 0 % v skladu s členi 78 do 83;

– institucije;

– druga finančna podjetja (vključno z zavarovalnicami), do katerih izpostavljenostim se s členi 78 do 83 dodeli utež tveganja 20 % v skladu, ali ki, v primeru kreditnih institucij, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu s členi 83 do 89, nimajo bonitetnih ocen priznane ECAI in po notranjih ocenah zanje obstaja verjetnost neplačila, ki je enakovredna verjetnosti, povezani s bonitetnimi ocenami ECAI, za katere so pristojni organi določili, da so povezane s stopnjo kreditne kvalitete 2 ali boljše v skladu s pravili za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij na podlagi členov 78 do 83.

– regulirani investicijski skladi, ki morajo izpolnjevati v zvezi s kapitalom ali finančnimi vzvodi;

– regulirani pokojninski skladi; in

– priznane klirinške organizacije.

60. Če v primeru poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev z vrednostnimi papirji, ki jih izda domača vlada, pristojni organ dovoli uporabo obravnave, določene v odstavku 59, potem lahko drugi pristojni organi kreditnim institucijam, vključenim v njihovo pristojnost, dovolijo, da sprejmejo isti pristop za iste posle.

(c)          Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgube

Standardizirani pristop

61. E*, izračunan v skladu z odstavkom 34, se uporabi kot vrednost izpostavljenosti za namene člena 80.

Pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB)

62. LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), izračunan v skladu s tem odstavkom, se uporabi kot LGD za namene Priloge VII.

LGD* = Max {0, LGD x [(E*/E]}

kjer je:

LGD = izguba ob neplačilu, ki bi se uporabila za izpostavljenost, določeno v členih 84 do 89, če izpostavljenost ne bi bila zavarovana s premoženjem;

E = vrednost izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89;

E* = vrednost, izračunana v skladu z odstavkom 34.

1.5. Druga primerna zavarovanja s premoženjem za člene 84 do 89 1.5.1. Vrednotenje

(a)          Zavarovanje z nepremičnino

63. Nepremičnino vrednoti neodvisni cenilec po tržni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od tržne. V državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroge kriterije za ocenjevanje hipotekarne posojilne vrednosti, lahko nepremičnino oceni neodvisni cenilec, in sicer po hipotekarni posojilni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od hipotekarne posojilne vrednosti.

64. Tržna vrednost pomeni ocenjeni znesek, za katerega bi lahko bila nepremičnina na datum vrednotenja izmenjana med kupcem in prodajalcem na podlagi strogih poslovnih odnosov in po ustreznem trženju, pri čemer vsaka posamezna stranka ravna s polno zavestjo, preudarno in brez prisile. Tržna vrednost se dokumentira na pregleden in jasen način.

65. Hipotekarna posojilna vrednost pomeni vrednost nepremičnine, kakor jo določi cenilec s preudarno oceno tržljivosti nepremičnine v prihodnosti tako, da upošteva dolgoročne trajnostne vidike nepremičnine, običajne in lokalne razmere na trgu, trenutno uporabo in alternativne primerne uporabe nepremičnine. Pri ocenjevanju hipotekarne posojilne vrednosti se špekulativni elementi ne upoštevajo. Hipotekarna posojilna vrednost se dokumentira na pregleden in jasen način.

66. Vrednost zavarovanja s premoženjem je tržna vrednost ali hipotekarna posojilna vrednost, ustrezno zmanjšana, da upošteva rezultate spremljanja, ki je zahtevano v skladu z odstavkom 8 dela 2, in da upošteva kakršnekoli predhodne terjatve iz naslova nepremičnine.

(b)          Denarne terjatve

67. Vrednost denarnih terjatev je znesek denarnih terjatev.

(c)          Zavarovanje s premičninami

68. Premičnina se vrednoti po svoji tržni vrednosti – tj. po ocenjenem znesku, za katerega bi lahko bila premičnina na datum vrednotenja izmenjana med kupcem in prodajalcem na podlagi strogih poslovnih odnosov.

1.5.2. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub

(a)          Splošna obravnava

69. LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), izračunana v skladu z odstavki 70 do 73, se uporabi kot LGD za namene Priloge VII.

70. Če je razmerje med vrednostjo zavarovanja s premoženjem (C) in vrednostjo izpostavljenosti (E) nižje od ravni praga C* (zahtevana minimalna raven zavarovanja s premoženjem za dano izpostavljenost), kakor je določeno v tabeli 6, je LGD* LGD, določen v Prilogi VII za nezavarovane izpostavljenosti do nasprotne stranke.

71. Če razmerje med vrednostjo zavarovanja s premoženjem in vrednostjo izpostavljenosti presega drugo, višjo raven praga C** (tj. zahtevana raven zavarovanja s premoženjem za dodelitev polnega priznanja LGD), kakor je določeno v tabeli 6, je LGD* enak vrednosti, ki je predpisana v tabeli, podani v nadaljevanju.

72. Če zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C** za izpostavljenost kot celoto ni dosežena, se šteje, da je izpostavljenost sestavljena iz dveh izpostavljenosti – iz deleža, v zvezi s katerim je dosežena zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C**, in iz preostanka.

73. Tabela 6 določa veljavni LGD* in zahtevane ravni zavarovanja s premoženjem za zavarovane deleže izpostavljenosti:

Tabela 6

Najmanjši LGD za zavarovani delež izpostavljenosti

|| LGD* za nadrejene terjatve ali pogojne terjatve || LGD* za podrejene terjatve ali pogojne terjatve || Zahtevana najmanjša raven zavarovanja s premoženjem (C*) || Zahtevana najmanjša raven zavarovanja s premoženjem (C**)

Denarne terjatve || 35 % || 65 % || 0 % || 125 %

Stanovanjske nepremičnine/poslovne nepremičnine || 35 % || 65 % || 30 % || 140 %

Druga zavarovanja s premoženjem || 40 % || 70 % || 30 % || 140 %

Z odstopanjem od zgoraj navedenega in ob upoštevanju navedenih ravni zavarovanja s premoženjem do 31. decembra 2012 lahko pristojni organi

(a)     kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo 30 % LGD za nadrejene izpostavljenosti v obliki finančnega zakupa poslovne nepremičnine; in

(b)     kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo 35 % LGD za nadrejene izpostavljenosti v obliki finančnega zakupa opreme.

Ob koncu tega obdobja se opravi ponovni pregled navedenega odstopanja.

(b)          Alternativna obravnava zavarovanja z nepremičnino

74. V skladu z zahtevami iz tega odstavka in odstavka 75 in kot alternativa obravnavi iz odstavkov 69 do 73 lahko pristojni organi države članice kreditne institucije pooblastijo, da uporabljajo utež tveganja 50 % za delež izpostavljenosti, ki je polno zavarovan s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ki se nahaja na ozemlju države članice, če imajo dokazila, da so zadevni trgi dobro razviti in z dolgo dobo obstoja ter stopnjami izgub iz naslova stanovanjskih ali poslovnih hipotekarnih posojil, ne presegajo naslednjih omejitev:

(a)     do 50 % tržne vrednosti (ali, kjer je ustrezno in če je manjše, 60 % hipotekarne posojilne vrednosti) ne sme presegati 0,3 % neodplačanih posojil za stanovanjsko nepremičnino in/ali poslovno nepremičnino v katerem koli danem letu;

(b)     skupne izgube, ki izhajajo iz posojil, zavarovanih s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ne smejo presegati 0,5 % neodplačanih posojil, zavarovanih s tovrstno nepremičnino, v katerem koli danem letu.

75. Če katerikoli od pogojev iz odstavka 74 v danem letu ni izpolnjen, upravičenost do uporabe te obravnave preneha, dokler pogoji niso izpolnjeni v enem od naslednjih let.

76. Pristojni organi, ki ne odobrijo obravnave iz odstavka 73, lahko kreditnim institucijam odobrijo uporabo uteži tveganja, dovoljenih v skladu s to obravnavo, za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ki se nahaja na ozemlju tistih držav članic, katerih pristojni organi odobrijo to obravnavo ob izpolnitvi enakih pogojev, kot veljajo v navedeni državi članici.

1.6. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru mešanih paketov zavarovanja s premoženjem

77. Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, izpostavljenost pa je zavarovana tako s finančnim premoženjem kot z drugim primernim zavarovanjem s premoženjem, se LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), ki se uporabi kot LGD za namene Priloge VII, izračuna na naslednji način.

78. Od kreditne institucije se zahteva, da nestanovitnosti prilagojeno vrednost izpostavljenosti (tj. vrednost po prilagoditvi za nestanovitnost, opravljeni v skladu z odstavkom 34), razdeli na deleže, od katerih je vsak krit z zgolj eno vrsto zavarovanja s premoženjem. To pomeni, da mora kreditna institucija izpostavljenost razdeliti na delež, krit s primernim zavarovanjem s finančnim premoženjem, delež, krit z denarnimi terjatvami, deleže, krite z zavarovanjem s poslovno nepremičnino in/ali zavarovanjem s stanovanjsko nepremičnino, delež, krit z drugim primernim zavarovanjem s premoženjem, in nezavarovani delež, kakor je ustrezno.

79. LGD* se za vsak delež izpostavljenosti izračuna ločeno v skladu z zadevnimi določbami te priloge.

1.7. Drugo stvarno kreditno zavarovanje 1.7.1. Bančne vloge pri tretjih institucijah

80. Če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 12 dela 2, se lahko kreditno zavarovanje, ki ga urejajo pogoji iz odstavka 23 dela 1, obravnava kot osebno jamstvo tretje institucije.

1.7.2. Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji

81. Če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 13 dela 2, se lahko kreditno zavarovanje, ki ga urejajo pogoji iz odstavka 24 dela 1, obravnava kot osebno jamstvo podjetja, ki zagotavlja življenjsko zavarovanje. Vrednost priznanega kreditnega zavarovanja je odkupna vrednost police življenjskega zavarovanja.

1.7.3. Instrumenti institucij, odkupni na zahtevo

82. Instrumenti, ki so primerni v skladu z odstavkom 25 dela 1, se lahko obravnavajo kot osebno jamstvo institucije izdajateljice.

83. V ta namen je vrednost priznanega kreditnega zavarovanja naslednja:

(a)     če bo instrument odkupljen po svoji nominalni vrednosti, je vrednost zavarovanja ta znesek;

(b)     če bo instrument odkupljen po tržni ceni, je vrednost zavarovanja vrednost instrumenta, vrednotenega na enak način, kot se vrednotijo dolžniški vrednostni papirji, navedeni v odstavku 8 dela 1.

2. Osebno kreditno zavarovanje 2.1. Vrednotenje

84. Vrednost osebnega kreditnega zavarovanja (G) je znesek, za katerega se je izdajatelj zavarovanja zavezal, da ga bo plačal v primeru neplačila posojilojemalca ali ob nastanku drugih določenih kreditnih dogodkov. V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki kot kreditni dogodek ne vključujejo prestrukturiranja osnovne obveznosti z odpisom ali odlogom plačila glavnice, obresti ali nadomestil, katerih posledica je škodni dogodek iz naslova kreditnega tveganja (npr. prilagoditev vrednosti, oblikovanje prilagoditve vrednosti ali drugo podobno knjiženje v breme izkaza poslovnega izida), se vrednost kreditnega zavarovanja, izračunanega v skladu s prvim stavkom tega odstavka, zniža za 40 %.

85. Če je osebno kreditno zavarovanje nominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je nominirana izpostavljenost (valutna neusklajenost), se vrednost kreditnega zavarovanja zniža z uporabo prilagoditev za nestanovitnost HFX na naslednji način:

G* = G x (1-HFX)

kjer je:

G = nominalni znesek kreditnega zavarovanja;

G* = G, prilagojen za morebitno valutno tveganje in

Hfx = prilagoditev za nestanovitnost zaradi morebitne valutne neusklajenosti med kreditnim zavarovanjem in osnovno obveznostjo.

Če valutne neusklajenosti ni

G* = G

86. Prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporabijo zaradi morebitne valutne neusklajenosti, se lahko izračunajo z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 35 do 58.

2.2. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub 2.2.1. Delno zavarovanje – tranširanje

87. Če kreditna institucija delež tveganja posojila prenese v eni tranši ali več tranšah, se uporabijo pravila, določena v členih 94 do 101. Šteje se, da so pragi bistvenosti, pod katerimi se v primeru izgube ne opravi nikakršno plačilo, enakovredni zadržanim pozicijam prve izgube in da vplivajo na porast tranširanega prenosa tveganja.

2.2.2. Standardizirani pristop

(a)          Polno zavarovanje

88. Za namene člena 80 je g utež tveganja, dodeljena izpostavljenosti, ki je polno zavarovana z osebnim kreditnim zavarovanjem (GA),

kjer je:

g = utež tveganja izpostavljenosti do izdajatelja zavarovanja, kakor je določeno v členih 78 do 83; in

GA = vrednost G*, izračunana v skladu z odstavkom 85 in dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v delu 4.

(b)          Delno zavarovanje– enakovreden status

89. Če je zavarovani znesek nižji od vrednosti izpostavljenosti, zavarovani in nezavarovani delež pa imata enakovreden status – tj. kreditna institucija in izdajatelj zavarovanja si delita izgube pro-rata, je dopuščena sorazmerna regulatorna kapitalska olajšava. Za namene člena 80 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

(E-GA) x r + GA x g

kjer je:

E = vrednost izpostavljenosti;

GA = vrednost G*, izračunana v skladu z odstavkom 85 in dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v Delu 4.

r = utež tveganja izpostavljenosti do dolžnika, kakor je določeno v členih 78 do 83;

g = utež tveganja izpostavljenosti do izdajatelja zavarovanja, kakor je določeno v členih 78 do 83.

(c)          Državna jamstva

90. Pristojni organi lahko obravnavo, določeno v odstavkih 4 do 6 Priloge VI, razširijo na izpostavljenosti ali deleže izpostavljenosti, za katere osebno jamčijo enote centralne ravni države ali centralna banka, pri čemer je osebno jamstvo nominirano v domači valuti posojilojemalca, v kateri je financirana tudi izpostavljenost.

2.2.3. Pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB)

Polno zavarovanje / delno zavarovanje – enakovreden status

91. Za kriti delež izpostavljenosti (na podlagi prilagojene vrednosti kreditnega zavarovanja GA) je lahko PD za namene Dela 2 Priloge VII enak PD izdajatelja zavarovanja ali PD med PD posojilojemalca in PD izdajatelja jamstva, če polna substitucija ni zagotovljena. V primeru podrejenih izpostavljenosti in nepodrejenega osebnega kreditnega zavarovanja se lahko šteje, da je LGD, ki se uporabi za namene dela 2 Priloge VII, tisti, ki ustreza nadrejenim terjatvam.

92. Za vse nekrite deleže izpostavljenosti se kot PD uporabi PD posojilojemalca, kot LGD pa LGD osnovne izpostavljenosti.

93. GA je vrednost G*, izračunana v skladu z odstavkom 85, dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v delu 4.

Del 4 – Neusklajenost zapadlosti

1. Pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti neusklajenost zapadlosti nastane, ko je preostala zapadlost kreditnega zavarovanja krajša od zavarovane izpostavljenosti. Zavarovanje, krajše od trimesečne preostale zapadlosti, katerega zapadlost je krajša od zapadlosti osnovne izpostavljenosti, se ne prizna.

2. Če obstaja neusklajenost zapadlosti, se kreditno zavarovanje ne prizna, če je

(a)     prvotna zapadlost zavarovanja krajša od 1 leta; ali

(b)     če je izpostavljenost kratkoročna izpostavljenost, za katero pristojni organi določijo, da zanjo namesto enoletne spodnje meje velja enodnevna spodnja meja vrednosti zapadlosti (M) v skladu z odstavkom 13 dela 2 Priloge VII.

1. Opredelitev zapadlosti

3. Ob upoštevanju najdaljšega obdobja 5 let, je dejanska zapadlost osnovne obveznosti najdaljše možno preostalo obdobje, po izteku katerega mora dolžnik izpolniti svoje obveznosti. V skladu z odstavkom 4 je zapadlost kreditnega zavarovanja obdobje do prvega datuma, na katerega lahko zavarovanje preneha ali je lahko prekinjeno.

4. Če obstaja možnost prekinitve zavarovanja po lastni presoji izdajatelja zavarovanja, se kot obdobje zapadlosti zavarovanja uporabi obdobje do prvega datuma, na katerega se lahko ta možnost uveljavi. Če obstaja možnost prekinitve zavarovanja po lastni presoji kupca zavarovanja, pogoji dogovora ob uvedbi zavarovanja pa kreditno institucijo spodbujajo, da zaključi posel pred pogodbeno zapadlostjo, se kot obdobje zapadlosti zavarovanja uporabi obdobje do prvega datuma, na katerega se lahko ta možnost uveljavi; drugače se lahko šteje, da taka možnost nima vpliva na zapadlost zavarovanja.

5. Če ni možno preprečiti prenehanja kreditnega izvedenega finančnega instrumenta pred iztekom morebitnega obdobja mirovanja, po katerem se šteje, da je prišlo do neplačila osnovne obveznosti, se zapadlost zavarovanja zmanjša za trajanje obdobja mirovanja.

2. Vrednotenje zavarovanja 2.1. Posli, za katere se uporablja stvarno kreditno zavarovanje – Enostavna metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

6. Če obstaja neusklajenost med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja, se zavarovanje s premoženjem ne prizna.

2.2. Posli, za katere se uporablja stvarno kreditno zavarovanje – Razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

7. Zapadlost kreditnega zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti morata biti upoštevani v prilagojeni vrednosti zavarovanja s premoženjem v skladu z naslednjo formulo:

CVAM = CVA x (t-t*)/(T-t*)

kjer je:

CVA = nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem, kakor je določena v odstavku 34 dela 3, ali znesek izpostavljenosti, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

t = število preostalih let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, izračunano v skladu z odstavki 3 to 5, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

T = število preostalih let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavki 3 to 5, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

t* = 0.25.

CVAM se upošteva kot CVA, dodatno prilagojen za neusklajenost zapadlosti, ki se vključi v formulo za izračun polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*), določene v odstavku 34 Dela 3.

2.3. Posli, za katere se uporablja osebno zavarovanje

8. Zapadlost kreditnega zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti morata biti upoštevani v prilagojeni vrednosti kreditnega zavarovanja v skladu z naslednjo formulo:

GA = CVA x (t-t*)/(T-t*)

kjer je:

G* = znesek zavarovanja, prilagojen za morebitno valutno neusklajenost

GA = G*, prilagojen za morebitno neusklajeno zapadlost

t = število preostalih let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, izračunano v skladu z odstavki 3 to 5, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

T = število preostalih let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavki 3 to 5, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

t* = 0.25.

GA se nato upošteva kot vrednost zavarovanja za namene odstavkov 84 do 93 Dela 3.

Del 5 – Kombinacije zmanjševanja kreditnega tveganja v standardiziranem pristopu

9. V primeru, da kreditna institucija, ki izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, uporablja več kot eno obliko zmanjševanja kreditnega tveganja, ki krije eno samo izpostavljenost (npr. kreditna institucija uporablja tako zavarovanje s premoženjem kot osebno jamstvo za delno kritje izpostavljenosti), se od kreditne institucije zahteva, da izpostavljenost razdeli v deleže, krite s posameznim orodjem za zmanjšanje kreditnega tveganja (npr. delež, krit z zavarovanjem s premoženjem, in delež, krit z osebnim jamstvom), znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti pa mora biti za vsak delež izračunan ločeno v skladu z določbami členov 78 do 83 in s to prilogo.

10. Če ima kreditno zavarovanje, ki ga zagotovi en sam izdajatelj zavarovanja, različne zapadlosti, se uporabi postopek, podoben opisanemu v odstavku 1.

Del 6 – Košarica tehnik CRM

1. Kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi prvega neplačila

1. Če kreditna institucija pridobi kreditno zavarovanje za več izpostavljenosti pod pogoji, da prvo neplačilo med izpostavljenostmi sproži plačilo na podlagi kreditnega zavarovanja, in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, lahko kreditna institucija prilagodi izračun zneska tveganju prilagojene izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneska pričakovanih izgub, ki bi v odsotnosti kreditnega zavarovanja dal najnižji znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti na podlagi členov 78 do 83 ali členi 84 do 89 v skladu s to prilogo, vendar samo, če je vrednost izpostavljenosti manjša ali enaka vrednosti kreditnega zavarovanja.

2. Kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi n-tega neplačila

2. V primeru, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi sproži plačilo na podlagi kreditnega zavarovanja, kreditna institucija, ki kupuje zavarovanje, prizna zavarovanje za namen izračuna zneskov s tveganju prilagojenih izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneskov pričakovanih izgub, samo če je bilo zavarovanje pridobljeno tudi za neplačila od 1 do n-1, ali če je že prišlo do števila neplačil n-1. V teh primerih se uporablja metodologija, določena v odstavku 1 za kreditne izvedene finančne instrumente na podlagi prvega neplačila, ustrezno spremenjena za produkte n-tega neplačila.

PRILOGA IX – Listinjenje Del 1 – Opredelitve za namene Priloge X

1. V tej prilogi:

– „Dodatni razpon“ pomeni pristojbine in drugi prihodki iz nadomestil, prejeti v zvezi listinjenimi izpostavljenostmi, zmanjšani za neto stroške in odhodke.

– „Vgrajena nakupna opcija“ pomeni pogodbena možnost, da originator začasno odkupi ali nadomesti pozicije listinjenja pred odplačilom vseh osnovnih izpostavljenosti, če znesek zapadlih izpostavljenosti pade pod določeno stopnjo.

– „Likvidnostno posojilo“ pomeni pozicija listinjenja, ki izhaja iz pogodbenega sporazuma o financiranju za zagotavljanje pravočasnosti denarnih tokov investitorjem.

– „Kirb“ pomeni 8 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi bili v skladu s členi 84 do 89 izračunani za listinjene izpostavljenosti, če slednje ne bi bile listinjene, čemur se prišteje znesek pričakovanih izgub, povezan z izpostavljenostmi, izračunanimi v skladu z navedenimi členi.

– „Metoda na podlagi bonitetnih ocen“ pomeni metoda izračunavanja zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije listinjenja v skladu z odstavki 45 do 49 dela 4.

– „Metoda nadzorniške formule“ pomeni metoda izračunavanja zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije listinjenja v skladu z odstavki 50 do 52 dela 4.

– „Neocenjena pozicija“ pomeni pozicija listinjenja, ki nima primerne bonitetne ocene od primerne ECAI, kakor je določeno v členu 97.

– „Ocenjena pozicija“ pomeni pozicija listinjenja, ki ima primerno bonitetno oceno od primerne ECAI, kakor je določeno v členu 97.

– „Program s premoženjem kritih komercialnih zapisov“ (program „ABCP“) pomeni program listinjenj, iz katerega izdani vrednostni papirji so pretežno v obliki komercialnih zapisov s prvotno zapadlostjo do enega leta ali manj.

Del 2 – Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja ter izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti

1. Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja v tradicionalnem listinjenju

1. Kreditna institucija v vlogi originatorja, ki uporablja tradicionalno listinjenje, lahko iz izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub izključi listinjene izpostavljenosti, če je bilo na tretje osebe prenesen pomemben delež kreditnega tveganja iz naslova listinjenih izpostavljenosti, pri čemer ta prenos ustreza naslednjim pogojem:

(a)     Dokumentacija listinjenja odraža ekonomsko vsebino posla.

(b)     Listinjene izpostavljenosti so postavljene izven dosega kreditne institucije v vlogi originatorja in njenih upnikov, kar velja tudi za primer likvidacije in stečaja. Navedeno se utemelji z mnenjem kvalificiranega pravnega svetovalca

(c)     Izdani vrednostni papirji ne predstavljajo plačilnih obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja.

(d)     Prevzemnik je subjekt s posebnim namenom pri listinjenju (SSPE).

(e)     Kreditna institucija originator ne ohrani dejanskega ali posrednega nadzora nad prenesenimi izpostavljenostmi. Šteje se, da je originator ohranil dejanski nadzor nad prenesenimi izpostavljenostmi, če ima pravico, da od prevzemnika ponovno odkupi predhodno prenesene izpostavljenosti z namenom, da pridobi določene koristi, ali če je dolžan ponovno prevzeti preneseno tveganje. Ohranitev pravic ali obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja do servisiranja pravic, ki se nanašajo na zadevne izpostavljenosti, sama po sebi ne predstavlja posrednega nadzora nad izpostavljenostmi.

(f)     V primeru, da obstaja vgrajena nakupna opcija, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(i)      Kreditna institucija v vlogi originatorja lahko vgrajeno nakupno opcijo uveljavi po svoji lastni presoji;

(ii)     Vgrajena nakupna opcija se lahko uveljavi samo, če 10 % ali manj prvotne vrednosti listinjenih izpostavljenosti ostane neamortiziranih; in

(iii)    Vgrajena nakupna opcija ni strukturirana tako, da bi preprečevala izgube pozicij iz naslova izboljšanja kreditne kvalitete ali drugih pozicij investitorjev, niti ni strukturirana na drugačen način, ki bi zagotavljal izboljšanje kreditne kvalitete.

(g)     Dokumentacija listinjenja ne vsebuje klavzul, ki

(i)      razen v primeru določb o predčasnem odplačilu, zahtevajo, da kreditna institucija v vlogi originatorja izboljša pozicije v listinjenju, ki vključujejo, vendar niso omejene na spremembo osnovnih kreditnih izpostavljenosti ali na povečanje donosa, ki se izplača investitorjem zaradi poslabšanja kreditne kvalitete listinjenih izpostavljenosti ali

(ii)     ki povečujejo donos, ki se izplača imetnikom pozicij v listinjenju zaradi poslabšanja kreditne kvalitete osnovnega paketa.

2. Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja v sintetičnem listinjenju

2. Kreditna institucija v vlogi originatorja, ki uporablja sintetično listinjenje, lahko izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneske pričakovanih izgub, za listinjene izpostavljenosti v skladu z odstavkoma 3 in 4 spodaj, če je bilo s stvarnim ali z osebnim kreditnim zavarovanjem na tretje osebe prenesen pomemben delež kreditnega tveganja, pri čemer prenos ustreza naslednjim pogojem.

(a)     Dokumentacija listinjenja odraža ekonomsko vsebino posla.

(b)     Kreditno zavarovanje, s katerim se prenese kreditno tveganje, izpolnjuje kriterije primernosti in druge zahteve iz členov 90 do 93 za priznanje takega kreditnega zavarovanja. Za te namene se subjekti s posebnim namenom ne priznajo kot primerni izdajatelji osebnih kreditnih zavarovanj.

(c)     Instrumenti, ki se uporabljajo za prenos kreditnega tveganja, ne vsebujejo zahtev ali pogojev, ki

(i)      zahtevajo večje prage bistvenosti, za katere se šteje, da se kreditno zavarovanje v primeru kreditnega dogodka ne sproži, če niso doseženi;

(ii)     dopuščajo prekinitev zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kvalitete osnovnih izpostavljenosti;

(iii)    razen v primeru določb o predčasnem odplačilu dolga, zahtevajo, da kreditna institucija v vlogi originatorja izboljša pozicije v listinjenju;

(iv)    povečujejo stroške kreditnih institucij za kreditno zavarovanje ali donos, ki se izplača imetnikom pozicij v listinjenju zaradi poslabšanja kreditne kvalitete osnovnega paketa.

(d)     Od kvalificiranega pravnega svetovalca se pridobi mnenje, ki potrjuje izterljivost kreditnega zavarovanja v vseh zadevnih pravnih redih.

3. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije v vlogi originatorja za izpostavljenosti, listinjene v sintetičnem listinjenju

3. Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti, pri čemer so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2, kreditna institucija v vlogi originatorja, ki uporablja sintetično listinjenje, v skladu z odstavki 5 do 8 uporabi ustrezne metodologije izračunavanja iz dela 4 in ne metodologije iz členov 78 do 89. Za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu s členi 84 do 89, je znesek pričakovanih izgub iz naslova teh izpostavljenosti enak nič.

4. Zaradi jasnosti se odstavek 3 nanaša na celotni paket izpostavljenosti, vključeno v listinjenje. Na podlagi odstavkov 5 do 8 se od kreditne institucije v vlogi originatorja zahteva, da v skladu z določbami dela IV izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vse tranše v listinjenju, vključno s tistimi, ki jim je bilo priznano zmanjšanje kreditnega tveganja. Če se na primer tranša prenese na tretjo stranko z osebnim kreditnim zavarovanjem, se utež tveganja te tretje stranke uporabi za tranšo pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije v vlogi originatorja.

3.1. Obravnava neusklajenosti zapadlosti v sintetičnih listinjenjih

5. Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavkom 3 se v skladu z odstavki 6 do 8 upošteva kakršna koli morebitna neusklajenost zapadlosti med kreditnim zavarovanjem, s katerim je doseženo tranširanje, in listinjenimi izpostavljenostmi. Za zapadlost listinjenih zapadlosti se upošteva najdaljšo zapadlost katere koli izmed teh izpostavljenosti, vendar ne več kot pet let.

6. Zapadlost listinjenih zapadlosti se upošteva kot najdaljša zapadlost katere koli izmed vseh zapadlostmi, vendar ne več kot pet let. Zapadlost kreditnega zavarovanja se določi v skladu s Prilogo VIII.

7. Če kreditna institucija v vlogi originatorja za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti uporablja odstavke 6 do 35 dela 4, zanemari vse morebitne neusklajenosti zapadlosti pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tranše, ki so neocenjene ali so ocenjene nižje od naložbenega razreda. Za vse druge tranše se uporablja obravnava neusklajenosti zapadlosti, določena v Prilogi VIII, in sicer v skladu z naslednjo formulo:

RW* je [RW(SP) x (t-t*)/(T-t*)] + [RW(Ass) x (T-t)/(T-t*)]

kjer je

RW* = zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 75(a);

RW(Ass) = zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti, če ne bi bile listinjene, izračunani pro-rata;

RW(SP) = zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v skladu z odstavkom 3, če ni bilo nikakršne neusklajenosti zapadlosti;

T = zapadlost osnovnih izpostavljenosti, izražena v letih;

t = zapadlost kreditnega zavarovanja, izražena v letih;

t* = 0.25.

8. Če kreditna institucija v vlogi originatorja za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti uporablja odstavke 36 do 74 dela 4, zanemari vse morebitne neusklajenosti zapadlosti pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tranše ali dele tranš, za katere se v skladu z navedenimi odstavki uporablja utež tveganja 1250 %. Za vse druge tranše ali dele tranš se neusklajenost zapadlosti, določena v Prilogi VIII, uporabi v skladu s formulo iz odstavka 7:

Del 3 – Zunanje bonitetne ocene

1. Zahteve, ki jih morajo izpolniti bonitetne ocene ECAI

1. Da se lahko bonitetna ocena primerne ECAI uporabi za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z delom 4 te priloge, mora ustrezati naslednjim pogojem.

(a)     Ni nikakršne neskladnosti med vrstami plačil, ki se odražajo v bonitetni oceni, in vrstami plačil, do katerih je kreditna institucija upravičena v skladu s pogodbo, iz katere izhaja zadevna pozicija listinjenja.

(b)     Je javno dostopna na trgu. Šteje se, da so bonitetne ocene javno dostopne, samo če so objavljene na javno dostopnem forumu in vključene v matriko prehodov ECAI. Šteje se, da bonitetne ocene niso javno dostopne, če so dostopne samo omejenemu številu oseb.

2. Uporaba bonitetnih ocen

2. Kreditna institucija lahko imenuje eno ali več primernih ECAI, katerih bonitetne ocene se v skladu s členi 94 do 101 uporabijo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti („imenovana ECAI“).

3. V skladu s spodaj navedenimi odstavki 5 do 7 morajo kreditne institucije za svoje pozicije listinjenja dosledno uporabljati bonitetne ocene imenovanih ECAI.

4. V skladu z odstavkoma 5 in 6 kreditna institucija ne sme za svoje pozicije v nekaterih tranšah uporabiti bonitetne ocene ene ECAI, za svoje pozicije v drugih tranšah v isti strukturi, ki jih je ali jih ni ocenila prva ECAI, pa bonitetne ocene druge ECAI.

5. V primerih, kjer ima pozicija dve bonitetni oceni imenovanih ECAI, kreditna institucija uporabi manj ugodno bonitetno oceno.

6. V primerih, v katerih ima pozicija več kot dve bonitetni oceni imenovanih ECAI, se uporabita dve najugodnejši bonitetni oceni. Če sta dve najugodnejši bonitetni oceni različni, se uporabi manj ugodna bonitetna ocena.

7. Če se kreditno zavarovanje, ki izpolnjuje pogoje iz členov 90 do 93, zagotovi neposredno SSPE, in se odraža v bonitetni oceni pozicije, ki jo poda imenovana ECAI, se lahko uporabi utež tveganja, povezana s to bonitetno oceno. Če zavarovanje ne izpolnjuje pogojev iz členov 90 do 93, se bonitetna ocena ne prizna. V primeru, da se kreditno zavarovanje ne zagotovi SSPE, temveč neposredno poziciji listinjenja, se bonitetna ocena ne prizna.

3. Vzporejanje

8. Pristojni organi določijo, s katero stopnjo kreditne kvalitete v tabelah iz dela 4 se poveže posamezna bonitetna ocena primerne ECAI. Pri tem pristojni organi razlikujejo med relativnimi stopnjami tveganja, ki jih odraža posamezna bonitetna ocena. Upoštevajo tudi kvantitativne dejavnike, kot so stopnje neplačil in/ali stopnje izgub, in kvalitativne dejavnike, kot je skupina poslov, ki jih oceni ECAI, ter pomen bonitetne ocene.

9. Pristojni organi si prizadevajo, da zagotovijo, da za pozicije listinjenja, za katere se na podlagi bonitetnih ocen primernih ECAI uporabi enaka utež tveganja, veljajo enakovredne stopnje kreditnega tveganja. To vključuje tudi spremembo njihovega določanja glede na stopnjo kreditne kvalitete, s katero se poveže določena bonitetna ocena.

Del 4 - Izračun

1. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

1. Za namene člena 96 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja izračunajo tako, da se za vrednost izpostavljenosti pozicije uporabi ustrezna utež tveganja, kakor je določeno v tem delu.

2. V skladu z odstavkom 3,

(a)     če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavki 6 do 35, je vrednost izpostavljenosti bilančne pozicije listinjenja enaka njeni bilančni vrednosti;

(b)     če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavki 36 do 74, se vrednost izpostavljenosti bilančne pozicije listinjenja izračuna vključno s popravki vrednosti; in

(c)     vrednost izpostavljenosti zunajbilančne pozicije listinjenja je enaka njeni nominalni vrednosti, pomnoženi s konverzijskim koeficientom, kakor je predpisano v tej prilogi. Konverzijski koeficient znaša 100 %, razen če ni drugače določeno.

3. Vrednost izpostavljenosti pozicije listinjenja iz naslova izvedenega finančnega instrumenta, navedenega v Prilogi IV, se določi v skladu s Prilogo III.

4. Če se za pozicijo listinjenja uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost izpostavljenosti te pozicije spremeni v skladu z zahtevami iz Priloge VIII, kakor je določeno v nadaljevanju te priloge.

5. Če ima kreditna institucija v listinjenju dve ali več prekrivajočih se pozicij, se od nje zahteva, da v obsegu prekrivanja v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi zgolj pozicijo ali del pozicije, ki daje višje zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Za te namene „prekrivanje“ pomeni, da pozicije v celoti ali delno predstavljajo izpostavljenost do enakega tveganja tako, da v obsegu prekrivanja obstaja ena sama izpostavljenost.

2. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti po standardiziranem pristopu

6. V skladu z odstavkoma 8 in 9 se znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti ocenjene pozicije listinjenja izračuna tako, da se za vrednost izpostavljenosti uporabi utež tveganja, povezana s stopnjo kreditne kvalitete, s katero so pristojni organi v skladu s členom 98 povezali ustrezno bonitetno oceno, kakor je določeno v tabelah 1 in 2.

Tabela 1

Pozicije brez pozicij s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 ali pod

Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 350 % || 1250 %

Tabela 2

Pozicije s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami

Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || Vse druge bonitetne ocene

Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 1250 %

7. V skladu z odstavki 10 do 16 se znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti neocenjene pozicije listinjenja izračuna z uporabo uteži tveganja 1250 %.

2.1. Kreditne institucije v vlogi originatorja in kreditne institucije v vlogi sponzorja

8. Kreditne institucije v vlogi originatorja in kreditne institucije v vlogi sponzorja uporabljajo utež tveganja 1250 % za vse zadržane ali začasno odkupljene pozicije listinjenja, ki imajo bonitetno oceno od imenovane ECAI, za katero so pristojni organi določili, da ustreza stopnji kreditne kvalitete pod stopnjo kreditne kvalitete 3. Pri določanju ali ima pozicija tako bonitetno oceno se uporabljajo določbe odstavkov 2 do 7 dela 3.

9. Za kreditno institucijo v vlogi originatorja ali kreditno institucijo v vlogi sponzorja se lahko zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v zvezi z njenimi pozicijami v listinjenju, omejijo na zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi bili izračunani za listinjene izpostavljenosti, če ne bi bile listinjene v skladu s predvideno uporabo uteži tveganja 150 % za vse zapadle postavke in postavke, ki med listinjenimi izpostavljenostmi spadajo v „zelo tvegane regulatorne kategorije“.

2.2. Obravnava neocenjenih pozicij

10. Pristojni organi lahko kreditni instituciji, ki ima neocenjeno pozicijo listinjenja, dovolijo obravnavo iz odstavka 11 za izračun zneska tveganju prilagojene izpostavljenosti za to pozicijo pod pogojem, da je sestava paketa listinjenih izpostavljenosti znana v vsakem trenutku.

11. Kreditna institucija lahko uporabi tehtano povprečje uteži tveganja, ki bi ga za listinjene izpostavljenosti iz členov 78 do 83 uporabila kreditna institucija, ki je imetnik izpostavljenosti, pomnoženih z razmerjem koncentracije. To razmerje koncentracije je enako vsoti nominalnih zneskov vseh tranš, deljeni z vsoto nominalnih zneskov tranš, podrejenih ali pari passu s tranšo, v kateri je pozicija, vključno s to tranšo. Dobljena utež tveganja ni višja od 1250 % ali nižja od katere koli uteži tveganja, ki se uporablja za ocenjeno nadrejeno tranšo. Če kreditna institucija ne more določiti uteži tveganja, ki bi bile uporabljene za listinjene izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, uporabi za pozicijo utež tveganja 1250 %.

2.3. Obravnava pozicij listinjenja v tranši druge izgube ali boljši tranši v programu ABCP

12. Če je na voljo ugodnejša obravnava na podlagi določb o likvidnostnih posojilih iz odstavkov 14 do 16, lahko kreditna institucija uporabi, za pozicije listinjenja, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 13, utež tveganja, ki je večja od (i) 100 % ali (ii) najvišjo med utežmi tveganji, ki bi jih za katero koli od listinjenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83 uporabila kreditna institucija, ki je imetnik izpostavljenosti.

13. Da bi bila obravnava iz odstavka 12 na voljo, je pozicija listinjenja

(a)     v tranši, ki je ekonomsko uvrščena v poziciji druge izgube ali bolje v listinjenju, pri čemer mora tranša prve izgube tranši druge izgube zagotoviti smiselno izboljšavo kreditne bonitete;

(b)     kvalitete, ki je enakovredna naložbenemu razredu ali boljša; in

(c)     v lasti kreditne institucije, ki ni imetnik pozicije v tranši prve izgube.

2.4. Obravnava neocenjenih likvidnostnih posojil 2.4.1. Primerna likvidnostna posojila

14. Če so izpolnjeni spodnji pogoji, se lahko za določitev vrednosti izpostavljenosti nominalnega zneska likvidnostnega posojila s prvotno zapadlostjo enega leta ali manj za ta znesek uporabi konverzijski koeficient 20 %, za nominalni znesek likvidnostnega posojila s prvotno zapadlostjo več kot enega leta pa konverzijski koeficient 50 %.

(a)     V dokumentaciji likvidnostnega posojila se jasno določijo in omejijo okoliščine, v katerih se lahko črpa posojilo.

(b)     Posojilo ni mogoče črpati za zagotavljanje podpore kreditni kvaliteti tako, da se krijejo izgube, ki so nastale že v času črpanja – na primer z zagotavljanjem likvidnosti v zvezi z neplačanimi izpostavljenostmi v času črpanja ali s pridobitvijo sredstev po več kot pošteni vrednosti.

(c)     Posojilo se ne uporablja za zagotovitev stalnega ali rednega financiranja za listinjenje.

(d)     Odplačilo črpanj iz naslova posojila ni podrejeno terjatvam investitorjev, ki izhajajo iz obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentov, nadomestil ali podobnih drugih plačil, niti zanj ne velja oprostitev ali odlog.

(e)     Posojila ni mogoče črpati potem, ko so izčrpane vse ustrezne izboljšave kreditne kvalitete, ki bi lahko koristile likvidnostnemu posojilu;

(f)     Posojilo mora vsebovati določbo, ki sproži samodejno zmanjšanje zneska, ki se ga lahko črpa, za znesek neplačanih izpostavljenosti, kjer ima neplačilo pomen, opredeljen v členih 84 do 89 ali kjer je paket listinjenih izpostavljenosti sestavljen iz ocenjenih instrumentov, ki prekinejo posojilo, če povprečna kvaliteta paketa pade pod naložbeni razred.

Utež tveganja, ki se uporabi, je največja utež tveganja, ki bi jo za katere koli listinjene izpostavljenosti v skladu s členi 78 to 83 uporabila kreditna institucija, ki je imetnik izpostavljenosti.

2.4.2. Likvidnostna posojila, ki se lahko črpajo samo v primeru splošne tržne motnje

15. Za določitev vrednosti izpostavljenosti se lahko uporabi konverzijski koeficient 0 % za nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki se ga lahko črpa samo v primeru splošne tržne motnje (tj. če skozi različne posle več kot en SPE ne zmore obnoviti komercialnega zapisa, ki zapada, ta nezmožnost pa ni posledica oslabitve kreditne kvalitete SPE kreditne kvalitete listinjenih izpostavljenosti), če so izpolnjeni pogoji, določeni v odstavku 14.

2.4.3. Posojila z denarnim predplačilom

16. Za določitev vrednosti izpostavljenosti se lahko uporabi konverzijski koeficient 0 % za nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki je brezpogojno preklicno, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 14 in če je odplačilo črpanj iz posojila nadrejeno kakršnim koli drugim terjatvam iz naslova denarnih tokov, ki izhajajo iz listinjenih izpostavljenosti.

2.5. Dodatne kapitalske zahteve za listinjenja obnavljajočih se izpostavljenosti z določbami o predčasnem odplačilu

17. Poleg zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v zvezi s pozicijami listinjenja, kreditna institucija v vlogi originatorja izračuna znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti v skladu z metodo, določeno v odstavkih 18 do 32, ko proda obnavljajoče se izpostavljenosti v listinjenje, ki vsebuje določbo o predčasnem odplačilu.

18. Kreditna institucija izračuna znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti v zvezi z vsoto koristi originatorja in koristi investitorja.

19. Za strukture listinjenja, pri katerih listinjene izpostavljenosti zajemajo obnavljajoče se in neobnavljajoče se izpostavljenosti, kreditna institucija v vlogi originatorja uporabi spodaj opisano obravnavo za del osnovnega paketa, ki vsebuje obnavljajoče se izpostavljenosti.

20. V ta namen „koristi originatorja“ pomeni nominalni znesek fiktivne dela paketa črpanih zneskov, ki je prodana v listinjenje, katerega delež v razmerju do zneska celotnega paketa, prodanega v strukturo, določa delež denarnih tokov iz glavnice in obresti in drugih povezanih zneskov, ki niso na voljo za opravljanje plačil tistim, ki imajo pozicije listinjenja v listinjenju.

Da se koristi kvalificirajo kot koristi originatorja, ne smejo biti podrejene koristim investitorjev.

„Koristi investitorjev“ pomeni nominalni znesek preostalega fiktivnega dela paketa črpanih zneskov.

21. Šteje se, da izpostavljenost kreditne institucije originatorja, povezana z njenimi pravicami v zvezi s koristmi originatorja, ni pozicija listinjenja, ampak izpostavljenost pro rata do listinjenih izpostavljenosti, kakor da slednje ne bi bile listinjene.

2.5.1. Izvzetja iz obravnave predčasnega odplačila

22. Originatorji naslednjih vrst listinjenja so izvzeti iz kapitalske zahteve iz odstavka 17:

(a)     Listinjenja obnavljajočih se izpostavljenosti, pri čemer investitorji ostanejo povsem izpostavljeni do vseh prihodnjih črpanj posojilojemalcev, tako da se tveganje iz osnovnega posojila ne prenese nazaj na kreditno institucijo v vlogi originatorja, tudi če pride do dogodka predčasnega odplačila, so izvzeta iz obravnave predčasnega odplačila in

(b)     listinjenja, pri katerih določbo o predčasnem odplačilu sprožijo izključno dogodki, ki niso povezani z donosnostjo listinjenih sredstev ali kreditne institucije v vlogi originatorja, kot so bistvene spremembe davčnih zakonov ali predpisov.

2.5.2. Maksimalna kapitalska zahteva

23. Za kreditno institucijo originator, za katero velja zahteva iz odstavka 17, vsota zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi z njenimi pozicijami v interesu investitorjev in zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v skladu z odstavkom 17, ni večja od večjih izmed

(a)     zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v zvezi z njenimi pozicijami v korist investitorjev,

(b)     zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi jih v zvezi z listinjenimi izpostavljenostmi izračunala kreditna institucija, ki je imetnik izpostavljenosti, če ne bi bile listinjene v znesku, ki je enak koristim investitorjev.

24. Odbitek morebitnih neto zaslužkov iz naslova kapitalizacije prihodnjega dobička, zahtevanega v skladu s členom 57, se obravnava izven maksimalnega zneska, navedenega v odstavku 23.

2.5.3. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

25. Znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti, ki se izračuna v skladu z odstavkom 17, se določi tako, da se znesek interesa investitorjev pomnoži s produktom ustreznega konverzijskega odstotka, kakor je navedeno v odstavkih 27 do 32, in tehtanim povprečjem uteži tveganja, ki bi bila uporabljena za listinjene izpostavljenosti, če izpostavljenosti ne bi bile listinjene.

26. Šteje se, da je določba o predčasnem odplačilu „kontrolirana“, če so izpolnjeni naslednji pogoji.

(a)     Kreditna institucija v vlogi originatorja ima ustrezen kapitalski/likvidnostni načrt, ki ji zagotavlja dovolj kapitala in likvidnosti v primeru predčasnega odplačila.

(b)     Skozi celotno trajanje posla obstaja delitev pro rata med koristmi originatorja in koristmi investitorjev v zvezi s plačilom obresti in glavnice, izdatkov, izgub in izterjav na podlagi zapadlih denarnih terjatev iz bilance na začetku meseca.

(c)     Šteje se, da je obdobje odplačila dovolj dolgo, če se 90 % skupnega dolga (koristi originatorja in koristi investitorjev), ki zapade na začetku obdobja predčasnega odplačila dolga, odplača ali evidentira kot neplačan;

(d)     Hitrost odplačila ni večja od hitrosti, ki bi bila dosežena z linearno amortizacijo skozi obdobje, določeno v pogoju (c).

27. V primeru listinjenj, pri katerih se uporablja določba o predčasnem odplačilu in ki se nanašajo na izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, ki so nezavezujoče in brezpogojno preklicne brez predhodnega obvestila, pri čemer predčasno odplačilo dolga sproži padec stopnje dodatnega razpona na določeno raven, kreditne institucije primerjajo trimesečno povprečno stopnjo dodatnega razpona s stopnjami dodatnega razpona, pri katerih se zahteva, da se dodatni razpon zamrzne.

28. V primerih, v katerih listinjenje ne zahteva, da se dodatni razpon zamrzne, se šteje, da je točka zamrznitve 4,5 odstotne točke višja od stopnje dodatnega razpona, pri kateri se sproži predčasno odplačilo.

29. Konverzijski koeficient, ki se uporabi, se določi glede na stopnjo dejanskega trimesečnega povprečnega dodatnega razpona v skladu s tabelo 3.

Tabela 3

|| Listinjenja, za katera velja določba o kontroliranem predčasnem odplačilu || Listinjenja, za katera velja določba o nekontroliranem predčasnem odplačilu

3-mesečni povprečni dodatni razpon || Konverzijski faktor || Konverzijski faktor

Nad stopnjo A || 0 % || 0 %

Stopnja A || 1 % || 5 %

Stopnja B || 2 % || 15 %

Stopnja C || 20 % || 50 %

Stopnja D || 20 % || 100 %

Stopnja E || 40 % || 100 %

30. V tabeli 3, „stopnja A“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 133,33 % stopnje zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 100 % navedene stopnje zamrznitve; „stopnja B“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 100 % stopnje zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 75 % navedene stopnje zamrznitve; „stopnja C“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 75 % stopnje zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 50 % navedene stopnje zamrznitve; „stopnja D“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 50 % stopnje zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 25 % navedene stopnje zamrznitve; „stopnja E“ pa pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 25 % stopnje zamrznitve dodatnega razpona.

31. Za vsa druga listinjenja, za katera velja določba o kontroliranem predčasnem odplačilu dolga v zvezi z obnavljajočimi se izpostavljenosti, se uporablja konverzijski koeficient 90 %.

32. Za vsa druga listinjenja, za katera velja določba o nekontroliranem predčasnem odplačilu v zvezi z obnavljajočimi se izpostavljenosti, se uporablja kreditni konverzijski koeficient 100 %.

2.6. Priznanje zmanjšanja kreditnega tveganja pri pozicijah listinjenja

33. Če se pridobi kreditno zavarovanje pri poziciji listinjenja, se lahko izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti spremeni v skladu s Prilogo VIII.

2.7. Zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

34. V skladu s členom 66(2) lahko kreditne institucije v primeru pozicije listinjenja, za katero se uporablja utež tveganja 1250 %, namesto vključitve pozicije v svoje izračune zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti odštejejo vrednost izpostavljenosti pozicije od lastnih virov sredstev. V ta namen lahko izračun vrednosti izpostavljenosti odraža primerno stvarno kreditno zavarovanje na način, ki je skladen z odstavkom 33.

35. Če kreditna institucija izkoristi možnost iz odstavka 34, se 12,5-kratni znesek, ki se v skladu z navedenim odstavkom odbije, za namene odstavka 9, odšteje od zneska, določenega v navedenem odstavku, kot največji znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti, ki ga morajo izračunati navedene kreditne institucije.

3. Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti po pristopu IRB 3.1. Hierarhija metod

36. Za namene člena 96 se znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti pozicij listinjenja izračuna v skladu z odstavki 36 do 74.

37. Za ocenjeno pozicijo ali pozicijo, v zvezi s katero se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, se za izračun zneska tveganju prilagojene izpostavljenosti uporabi metoda na podlagi bonitetnih ocen, določena v odstavkih 45 do 49.

38. Za neocenjeno pozicijo se uporabi metoda nadzorniške formule, določena v odstavkih 50 do 52, razen v primerih, kjer je dovoljena uporaba pristopa notranjega ocenjevanja, kakor je določeno v odstavkih 42 in 43.

39. Kreditne institucije, razen kreditnih institucij originatorjev ali kreditnih institucij sponzorjev, lahko uporabijo metodo nadzorniške formule samo s soglasjem pristojnih organov.

40. V primeru, da kreditna institucija originator ali kreditna institucija sponzor ne more izračunati Kirb in ni pridobila soglasja za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja za pozicije v programih ABCP, in v primeru drugih kreditnih institucij, ki niso pridobile soglasja za uporabo metode nadzorniške formule ali, za pozicije v programih ABCP, pristopa notranjega ocenjevanja, se uporabi utež tveganja 1250 % za pozicije v listinjenju, ki so neocenjene in v zvezi s katerimi se ne sme uporabiti povzeta bonitetna ocena.

3.1.1. Uporaba povzetih bonitetnih ocen

41. Če so izpolnjene naslednje minimalne operativne zahteve, institucija dodeli neocenjeni poziciji povzeto bonitetno oceno, ki je enakovredna bonitetni oceni ocenjenih pozicij („referenčnih pozicij“), ki so najbolj nadrejene pozicije, ki so v vseh pogledih podrejene zadevnim neocenjenim pozicijam listinjenja.

(a)     Referenčne pozicije morajo biti v vseh pogledih podrejene neocenjeni tranši listinjenja.

(b)     Zapadlost referenčnih pozicij mora biti enaka zapadlosti zadevne neocenjene pozicije ali daljša od nje.

(c)     Vse povzete bonitetne ocene morajo biti redno posodobljene, da upoštevajo vse morebitne spremembe bonitetne ocene referenčnih pozicij listinjenja.

3.1.2. „Pristop notranjega ocenjevanja“ za pozicije v programih ABCP

42. Kreditna institucija lahko na podlagi soglasja, ki ga pridobi od odgovornih organov, dodeli neocenjeni poziciji v programu s premoženjem kritih komercialnih zapisov izvedeno bonitetno oceno iz odstavka 43, če so izpolnjeni naslednji pogoji.

(a)     Pozicije v komercialnem zapisu, izdanem iz programa, se štejejo za ocenjene pozicije.

(b)     Kreditna institucija izpolnjuje zahteve pristojnih organov, da njena notranja ocena kreditne kvalitete pozicije odraža javno dostopno metodologijo ocenjevanja ene ali več primernih ECAI, za ocenjevanje vrednostnih papirjev, kritih z izpostavljenostmi vrste, ki je bila listinjena.

(c)     ECAI, katerih metodologija se uporablja v skladu s točko (b), vključujejo ECAI, ki so zagotovile zunanjo bonitetno oceno za komercialni zapis, izdan iz programa. Kvantitativni elementi – kot so izjemni dejavniki –, ki se uporabljajo pri oceni pozicije v razmerju do določene kreditne kvalitete, morajo biti konzervativni vsaj toliko, kot so konzervativni elementi, ki se uporabljajo v okviru ustrezne metodologije ocenjevanja zadevnih ECAI

(d)     Pri razvoju svoje metodologije notranjega ocenjevanja kreditna institucija upošteva vse objavljene metodologije ocenjevanja primernih ECAI za ocenjevanje vrednostnih papirjev, kritih z izpostavljenostmi vrste, ki je listinjena. Tovrstno upoštevanje kreditna institucija dokumentira in posodobi najmanj enkrat letno.

(e)     Metodologija kreditne institucije za notranje ocenjevanje vsebuje razrede bonitetnih ocen. Med temi razredi bonitetnih ocen in bonitetnimi ocenami primernih ECAI se vzpostavi povezava. Ta povezava se izrecno dokumentira.

(f)     Metodologija notranjega ocenjevanja se uporabi v notranjih procesih kreditne institucije za upravljanje s tveganji, vključno s procesi odločanja, zagotavljanja upravljavskih informacij in razporejanja kapitala.

(g)     Notranji ali zunanji revizorji, ECAI, funkcija kreditne institucije za notranje kreditno pregledovanje ali njena funkcija za upravljanje s tveganji opravljajo redne preglede notranjih procesov ocenjevanja in kvalitete notranjih ocen kreditne kvalitete izpostavljenosti kreditne institucije do programa ABCP. Če pregled opravlja funkcija kreditne institucije za notranjo revizijo, funkcija za kreditno pregledovanje ali funkcija za upravljanje s tveganji, je ta funkcija neodvisna od poslovnega področja programa ABCP, kakor tudi od področja odnosov s strankami.

(h)     Kreditna institucija redno spremlja učinkovitost svojih notranjih bonitetnih ocen, da ovrednoti učinkovitost svoje metodologije notranjega ocenjevanja, ki jo po potrebi popravi, če učinkovitost izpostavljenosti dosledno odstopa od učinkovitosti, določene v notranjih bonitetnih ocenah.

(i)      Program ABCP vključuje standarde za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa v obliki kreditnih in investicijskih smernic. Pri odločanju o nakupu sredstev programski administrator upošteva vrsto sredstev, ki se jih kupuje, vrsto in denarno vrednost izpostavljenosti iz naslova zagotovitve likvidnostnih posojil in izboljšav kreditne kvalitete, porazdelitve izgub ter pravne in ekonomske osamitve sredstev, prenesenih z osebe, ki prodaja sredstva. Opravi se kreditna analiza profila tveganosti prodajalca sredstev, ki vključuje analizo pretekle in pričakovane prihodnje finančne uspešnosti, trenutni tržni položaj, pričakovano prihodnjo konkurenčnost, stopnjo vzvoda, denarni tok, kritje obresti in bonitetno oceno dolga. Poleg tega se opravi pregled kupčevih standardov za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa, sposobnosti servisiranja in procesov izterjave.

(j)      Standardi programa ABCP za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa vzpostavijo minimalne kriterije primernosti sredstev, ki zlasti,

(i)      izključuje nakup sredstev, ki so znatno zapadla ali v neplačilu;

(ii)     omejuje presežno koncentracijo na posameznega dolžnika ali geografsko območje; in

(iii)    omejuje trajanje sredstev, ki se kupujejo.

(k)     Program ABCP ima politike in procese izterjave, ki upoštevajo operativno sposobnost in kreditno kvaliteto serviserja. Program zmanjšuje tveganost prodajalca/serviserja z različnimi metodami, kot so sprožilci, zasnovani na trenutni kreditni kvaliteti, ki preprečujejo mešanje denarnih sredstev.

(l)      Zbirna ocena izgube na paketu sredstev, ki jih program ABCP namerava kupiti, mora upoštevati vse vire možnega tveganja, kot sta kreditno tveganje in tveganje razvodenitve. Če je obseg izboljšave kreditne kvalitete, ki jo zagotovi prodajalec, zasnovan samo na izgubah iz naslova kredita, se vzpostavi ločena rezerva za tveganje razvodenitve, če je slednje ključnega pomena za določen paket izpostavljenosti. Poleg tega se v okviru programa pri določanju obsega zahtevane stopnje izboljšave pregledajo večletne pretekle informacije, vključno z izgubami, nerednimi plačili, razvodenitvami in stopnjo realizacije denarnih terjatev.

(m)    Program ABCP vključuje strukturne lastnosti – na primer likvidacijske sprožilce - v nakupu izpostavljenosti, da zmanjša morebitno kreditno poslabšanje osnovnega portfelja.

Pristojni organi lahko opustijo zahtevo, da mora biti metodologija ocenjevanja ECAI javno dostopna, če je izpolnjena zahteva, da zaradi posebnih lastnosti listinjenja – na primer njegove edinstvene strukture – še ne obstaja javno dostopna metodologija ocenjevanja ECAI.

43. Kreditna institucija dodeli neocenjeno pozicijo enemu od razredov bonitetnih ocen, opisanih v odstavku 42. Poziciji se dodeli izvedena bonitetna ocena, enaka kreditnim bonitetnim ocenam, ki ustrezajo navedenemu razredu bonitetne ocene, kakor je določeno v odstavku 42. Če je ta izvedena bonitetna ocena ob uvedbi listinjenja enaka stopnji naložbenega razreda ali boljša, se šteje, da je enaka primerni bonitetni oceni primerne ECAI za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

3.2. Maksimalni zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti

44. Za kreditno institucijo v vlogi originatorja, kreditno institucijo v vlogi sponzorja ali druge kreditne institucije, ki lahko izračunajo KIRB, se lahko zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v zvezi s pozicijami v listinjenju, omejijo na zneske, ki bi sprožili kapitalsko zahtevo iz člena 75(a), enako vsoti 8 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi nastali, če listinjena sredstva ne bi bila listinjena in so bila vsebovana v bilanci stanja kreditne institucije, in zneskov pričakovanih izgub teh izpostavljenosti.

3.3. Metoda na podlagi bonitetnih ocen

45. V skladu z metodo na podlagi bonitetnih ocen se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti ocenjene pozicije listinjenja izračuna tako, da se za vrednost izpostavljenosti uporabi uteži tveganja, povezana s stopnjo kreditne kvalitete, za katero so pristojni organi določili, da je povezana z bonitetno oceno v skladu s členom 98, kakor je določeno v tabelah 4 in 5.

Tabela 4

Pozicije, razen pozicij s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami

Stopnja kreditne kvalitete (CQS) || Utež tveganja

|| A || B || C

CQS 1 || 7 % || 12 % || 20 %

CQS 2 || 8 % || 15 % || 25 %

CQS 3 || 10 % || 18 % || 35 %3

CQS 4 || 12 % || 20 % || 35 %

CQS 5 || 20 % || 35 % || 35 %

CQS 6 || 35 % || 50 % || 50 %

CQS 7 || 60 % || 75 % || 75 %

CQS 8 || 100 % || 100 % || 100 %

CQS 9 || 250 % || 250 % || 250 %

CQS 10 || 425 % || 425 % || 425 %

CQS 11 || 650 % || 650 % || 650 %

Pod CQS 11 || 1250 % || 1250 % || 1250 %

Tabela 5

Pozicije s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami

Stopnja kreditne kvalitete (CQS) || Utež tveganja

|| A || B || C

CQS 1 || 7 % || 12 % || 20 %

CQS 2 || 12 % || 20 % || 35 %

CQS 3 || 60 % || 75 % || 75 %

Vse druge bonitetne ocene || 1250 % || 1250 % || 1250 %

46. V skladu z odstavkom 47 se uteži tveganja v stolpcu A v vsaki tabeli uporabijo, če je pozicija v najbolj nadrejeni tranši listinjenja. Pri določanju, ali je tranša najbolj nadrejena za te namene, se ne zahteva upoštevanje zneskov, ki so zapadli zaradi obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentov, nadomestil ali podobnih drugih plačil.

47. Uteži tveganja v stolpcu C v vsaki tabeli se uporabijo, če je pozicija v listinjenju, kjer je dejansko število listinjenih izpostavljenosti manjše od šest. Pri izračunavanju dejanskega števila listinjenih izpostavljenosti se morajo izpostavljenosti do enega dolžnika obravnavati kot ena izpostavljenost. Dejansko število izpostavljenosti se izračuna na naslednji način:

kjer EADi predstavlja vsoto vrednosti vseh izpostavljenosti do i-tega dolžnika. V primeru dodatnega listinjenja (listinjenja izpostavljenosti iz listinjenja) mora kreditna institucija upoštevati število izpostavljenosti iz listinjenja v paketu, ne pa tudi števila osnovnih izpostavljenosti v prvotnih paketih, iz katerih izvirajo osnovne izpostavljenosti iz listinjenja. Če je na voljo delež portfelja, povezan z največjo izpostavljenostjo C1, lahko kreditna institucija izračuna N kot 1/C1.

48. Uteži tveganja v stolpcu B se uporabijo za vse ostale pozicije.

49. Zmanjšanje kreditnega tveganja pri pozicijah listinjenja se lahko prizna v skladu z odstavki 58 do 60.

3.4. Metoda nadzorniške formule

50. V skladu z odstavkoma 56 in 57 je utež tveganja za pozicijo listinjenja na podlagi metode nadzorniške formule večja od 7 % ali uteži tveganja, ki se uporabi v skladu z odstavkom 51, če je slednja večja.

51. V skladu z odstavkoma 56 in 57 je utež tveganja, ki se uporabi za znesek izpostavljenosti, enaka

12.5 x (S[L+T] – S[L]) / T

kjer je:

kjer je:

t = 1000,

in w = 20.

V zgoraj navedenih obrazcih se Beta [x; a, b] nanaša na kumulativno beta distribucijo s parametroma a in b, ovrednotenima pri x.

T (debelina tranše, v kateri je pozicija) se izračuna kot razmerje med (a) nominalnim zneskom tranše in (b) vsoto vrednosti izpostavljenosti, ki so bile listinjene. V ta namen je vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge IV, če tekoči nadomestitveni stroški niso pozitivna vrednost, enaka možni prihodnji kreditni izpostavljenosti, izračunani v skladu s Prilogo III;

Kirbr je razmerje med (a) Kirb in (b) vsoto vrednosti izpostavljenosti, ki so bile listinjene. Kirbr je izražen v decimalni obliki (npr. Kirb, ki je enak 15 % paketa, se izrazi kot Kirbr 0.15).

L (stopnja izboljšave kreditne kvalitete) se izračuna kot razmerje med nominalnim zneskom vseh tranš, ki so podrejene tranši, v kateri je pozicija, in vsoto vrednosti izpostavljenosti, ki so bile listinjene. Kapitalizirani prihodnji dohodki se ne vključijo v izračunani L. Zneski, ki jih nasprotne stranke dolgujejo v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti iz Priloge IV, ki predstavljajo tranše, podrejene zadevni tranši, se lahko izračunajo po svojih tekočih nadomestitvenih stroških (brez možnih prihodnjih kreditnih izpostavljenosti) v okviru izračuna stopnje izboljšave kvalitete.

N je dejansko število izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavkom 47.

ELGD, izpostavljenosti prilagojena povprečna izguba ob neplačilu, se izračuna na naslednji način:

kjer LGDi predstavlja povprečni LGD, povezan z vsemi izpostavljenostmi do i-tega dolžnika, pri čemer se LGD določi v skladu s členi 84 do 89. V primeru ponovnega listinjenja se za listinjene pozicije uporabi LGD = 100 %. Če se tveganje neplačila in tveganje razvodenitve za odkupljene denarne terjatve obravnavata skupaj z listinjenjem (npr. za kritje izgub iz katerega koli izmed teh dveh virov je na voljo ena sama rezerva ali presežno zavarovanje), se vhodni LGD oblikuje kot tehtano povprečje LGD za kreditno tveganje in 75 % LGD za tveganje razvodenitve. Uteži so samostojne kapitalske zahteve za kreditno tveganje in tveganje razvodenitve.

Poenostavljeni vhodni podatki

Če vrednost izpostavljenosti največje listinjene izpostavljenosti , C1, ni večja od 3 % vsote vrednosti izpostavljenosti listinjenih izpostavljenosti, potem lahko kreditna institucija za namene metode nadzorniške formule določi, da je LGD = 50 %, N pa enak bodisi

 .

ali

N=1/ C1.

Cm je razmerje med vsoto vrednosti največjih izpostavljenosti „m“ in vsoto vrednosti listinjenih izpostavljenosti. Stopnjo „m“ lahko določi kreditna institucija.

Za listinjenja, ki se nanašajo na izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, lahko pristojni organi dovolijo uporabo metode nadzorniške formule z naslednjimi poenostavitvami: h = 0 in v = 0.

52. Zmanjšanje kreditnega tveganja pri pozicijah listinjenja se lahko prizna v skladu z odstavki 58, 59 in 61 do 65.

3.5. Likvidnostna posojila

53. Določbe odstavkov 54 in 55 se uporabljajo za določanje vrednosti izpostavljenosti neocenjene pozicije listinjenja v obliki določenih vrst likvidnostnih posojil.

3.5.1. Likvidnostna posojila, ki so na voljo samo v primeru splošne tržne motnje

54. Konverzijski koeficient 20 % se lahko uporabi za nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki se lahko črpa samo v primeru splošne tržne motnje in izpolnjuje pogoje za „primerno likvidnostno posojilo“, določene v odstavku 14.

3.5.2. Posojila z denarnim predplačilom

55. Konverzijski koeficient 0 % se lahko uporabi za nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 16.

Izjemna obravnava, če ni možno izračunati Kirb.

56. Če ni praktično, da kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti, kakor da ne bi bile listinjene, se lahko kreditni instituciji, izjemoma in na podlagi soglasja pristojnih organov, začasno dovoli, da uporabi naslednjo metodo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za neocenjeno pozicijo listinjenja v obliki likvidnostnega posojila.

57. Največja utež tveganja, ki bi bila uporabljena v skladu s členi 78 do 83 za katero koli od listinjenih izpostavljenosti, če slednje ne bi bile listinjene, se lahko uporabi za pozicijo listinjenja, ki jo predstavlja likvidnostno posojilo. Za določitev vrednosti izpostavljenosti se lahko za nominalni znesek likvidnostnega posojila uporabi konverzijski koeficient 50 %, če ima posojilo prvotno zapadlost eno leto ali manj. Če likvidnostno posojilo ustreza pogojem iz odstavka 54, se lahko uporabi konverzijski koeficient 20 %.

3.6. Priznanje zmanjšanja kreditnega tveganja v zvezi s pozicijami listinjenja 3.6.1. Stvarno kreditno zavarovanje

58. Primerno stvarno kreditno zavarovanje je omejeno na zavarovanje, ki je primerno za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, kakor je določeno v členih 90 do 93, pri čemer se tako zavarovanje prizna na podlagi izpolnjevanja zadevnih minimalnih zahtev, določenih v navedenih členih.

3.6.2. Osebno kreditno zavarovanje

59. Primerni izdajatelji osebnih in stvarnih kreditnih zavarovanj so omejeni na tiste, ki so primerni v skladu s členi 90 do 93, pri čemer se tako zavarovanje prizna na podlagi izpolnjevanja zadevnih minimalnih zahtev, določenih v navedenih členih.

3.6.3. Izračun kapitalskih zahtev za pozicije listinjenja z zmanjšanjem kreditnega tveganja

Metoda na podlagi bonitetnih ocen

60. Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo z uporabo metode na podlagi bonitetnih ocen, se lahko vrednost izpostavljenosti in/ali znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo listinjenja, v zvezi s katero je bilo pridobljeno kreditno zavarovanje, spremenita v skladu z določbami Priloge VIII, kakor te veljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83.

Metoda nadzorniške formule – polno zavarovanje

61. Če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo z uporabo metode nadzorniške formule, določi kreditna institucija „dejansko utež tveganja“ pozicije. To naredi tako, da znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije deli z vrednostjo izpostavljenosti pozicije in rezultat pomnoži s 100.

62. V primeru stvarnega kreditnega zavarovanja se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja izračuna tako, da znesek stvarnemu kreditnemu zavarovanju prilagojenih izpostavljenosti pozicije (E*, izračunan v skladu s členi 90 do 93 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, pri čemer se znesek pozicije listinjenja upošteva kot E) pomnoži z dejansko utežjo tveganja.

63. V primeru osebnega kreditnega zavarovanja se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja izračuna tako, da se GA (znesek zavarovanja, prilagojen zaradi morebitne valutne neusklajenosti in neusklajenosti zapadlosti v skladu z določbami Priloge VIII) pomnoži z utežjo tveganja izdajatelja zavarovanja; rezultat se nato prišteje znesku, ki se izračuna tako, da se znesek pozicije listinjenja, od katerega se odšteje GA, pomnoži z dejansko utežjo tveganja.

Metoda nadzorniške formule – delno zavarovanje

64. Če zmanjšanje kreditnega tveganja zajema „prvo izgubo“ ali izgube sorazmerno pri poziciji listinjenja, lahko kreditna institucija uporabi določbe odstavkov 61 do 63.

65. V drugih primerih kreditna institucija pozicijo listinjenja obravnava kot dve ali več pozicij, pri čemer se šteje, da je nekriti delež pozicija z nižjo kreditno kvaliteto. Za namen izračuna zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za to pozicijo se uporabljajo določbe odstavkov 50 do 52, pri čemer se uporabijo določeni popravki, in sicer v primeru stvarnega kreditnega zavarovanja se „T“ spremeni v e*, v primeru osebnega kreditnega zavarovanja pa v T-g, kjer je e* razmerje med E* in skupnim fiktivnim zneskom osnovnega paketa, E* je popravljeni znesek izpostavljenosti pozicije listinjenja, izračunan v skladu z določbami Priloge VIII, kakor se uporabljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, pri čemer se znesek pozicije listinjenja upošteva kot E; g pa je razmerje med nominalnim zneskom kreditnega zavarovanja (prilagojenega za valutno neusklajenost ali neusklajenost zapadlosti v skladu z odločbami Priloge VIII) in vsoto zneskov listinjenih izpostavljenosti. V primeru osebnega kreditnega zavarovanja se utež izdajatelja zavarovanja uporabi za tisti delež pozicije, ki ne spada pod popravljeno vrednost „T“.

3.7. Dodatne kapitalske zahteve za listinjenja obnavljajočih se izpostavljenosti z določbami o predčasnem odplačilu

66. Poleg zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v zvezi s pozicijami listinjenja, se od kreditne institucije v vlogi originatorja zahteva, da izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z metodo, določeno v odstavkih 17 do 32, ko proda obnavljajoče se izpostavljenosti v listinjenje, ki vsebuje določbo o predčasnem odplačilu.

67. Za namene odstavka 66 se odstavka 20 in 21 nadomestita z odstavkoma 68 in 69.

68. Za namene teh določb so „koristi originatorja“ vsota

(a)     nominalnega zneska fiktivnega dela paketa črpanih zneskov, prodanih v listinjenje, katerega delež v razmerju do zneska celotne skupine, prodane v strukturi, določa delež denarnih tokov iz naslova izterjanih glavnice in obresti in drugih povezanih zneskov, ki niso na voljo za opravljanje plačil tistim, ki imajo pozicije listinjenja v listinjenju; in

(b)     nominalnega zneska tistega dela paketa nečrpanih zneskov kreditnih linij, katerih črpani zneski so bili prodani v listinjenje, katerih delež v skupnem znesku takih nečrpanih zneskov je enak deležu nominalnega zneska, opisanega v točki (a), v nominalnem znesku skupine črpanih zneskov, prodanih v listinjenje.

Da se koristi kvalificirajo kot koristi originatorja, ne smejo biti podrejene koristim investitorjev.

„Koristi investitorjev“ pomeni nominalni znesek fiktivnega dela paketa črpanih zneskov, ki ne spada pod točko (a) in ki se mu prišteje nominalni znesek dela paketa nečrpanih zneskov kreditnih linij, katerih črpani zneski so bili prodani v listinjenje, ki ne spadajo pod točko (b).

69. Izpostavljenost kreditne institucije v vlogi originatorja, povezana z njenimi pravicami v zvezi z delom koristi originatorja, opisanih v točki (a) odstavka 68, se ne šteje za pozicijo listinjenja, ampak za izpostavljenost pro rata do listinjenih izpostavljenosti črpanih zneskov, kakor da ne bi bili listinjeni, v znesku, ki je enak znesku, opisanem v točki (a) odstavka 68. Šteje se tudi, da ima kreditna institucija v vlogi originatorja izpostavljenost pro rata do nečrpanih zneskov kreditnih linij, katerih črpani zneski so bili prodani v listinjenje, v znesku, ki je enak tistemu, ki je naveden v točki (b) odstavka 68.

3.8. Zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

70. Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja, za katero se uporabi utež tveganja 1250 %, se lahko zmanjša za 12.5-kratni znesek morebitnih popravkov vrednosti, ki jih je opravila kreditna institucija v zvezi z listinjenimi izpostavljenostmi. V kolikor so upoštevani popravki vrednosti v ta namen, se ti ne upoštevajo za namene izračuna, navedenega v odstavku 34 dela 1 Priloge VII.

71. Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja se lahko zmanjša za 12.5-kratni znesek morebitnih popravkov vrednosti, ki jih opravi kreditna institucija v zvezi s pozicijo.

72. V skladu s členom 66(2) lahko kreditne institucije namesto vključitve pozicije listinjenja, za katero se uporablja utež tveganja 1250 %, v svoje izračune zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, v zvezi s to pozicijo odštejejo vrednost izpostavljenosti pozicije od lastnih virov sredstev.

73. Za namene odstavka 73

(a)     se lahko vrednost izpostavljenosti pozicije izvede iz zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ob upoštevanju morebitnih zmanjšanj, opravljenih v skladu z odstavkoma 70 in 71;

(b)     izračun vrednosti izpostavljenosti lahko odraža primerno stvarno kreditno zavarovanje na način, ki je skladen z metodologijo, predpisano v odstavkih 58 do 65;

(c)     če se za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ter L < KIRBR in [L+T] > KIRBR uporablja metoda nadzorniške formule, se lahko pozicija obravnava kot dve poziciji, kjer je L enak KIRBR za pozicijo, ki je bolj nadrejena.

74. Če kreditna institucija izkoristi možnost iz odstavka 72, se 12,5-kratni znesek, ki se odšteje v skladu z navedenim odstavkom, za namene odstavka 44 odšteje od zneska, določenega v navedenem odstavku, kot maksimalni znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki ga morajo izračunati tam navedene kreditne institucije.

Priloga X Operativno tveganje Del 1 – Enostavni pristop

1. Kapitalska zahteva

1. V skladu z enostavnim pristopom je kapitalska zahteva za operativno tveganje enaka 15 % ustreznega kazalca, ki je opredeljen v nadaljevanju.

2. Ustrezni kazalec

2. Ustrezni kazalec je triletno povprečje vsote čistih prihodkov iz obresti in čistih neobrestnih prihodkov.

3. Triletno povprečje se izračuna na podlagi zadnjih šestih dvanajstmesečnih opazovanj na sredini in na koncu finančnega leta. Če revidirani podatki niso na voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene.

4. Če je v katerem koli danem obdobju opazovanja vsota čistih prihodkov iz obresti in čistih neobrestnih prihodkov negativna ali enaka nič, se ta podatek ne upošteva v izračunu triletnega povprečja. Ustrezni kazalec se izračuna kot vsota pozitivnih številk, deljena s številom pozitivnih številk.

2.1. Kreditne institucije, za katere velja Direktiva 86/635/EGS

5. Na podlagi računovodskih kategorij za izkaz poslovnega izida v skladu s členom 27 Direktive 86/635/EGS se ustrezni kazalec izrazi kot vsota elementov, naštetih v tabeli 1. Vsak element se vključi v vsoto s svojim pozitivnim ali negativnim predznakom.

6. Lahko se zgodi, da je te elemente treba prilagoditi, da odražajo kvalifikacije iz odstavkov 7 in 8.

Tabela 1:

1             Prihodki iz obresti in podobni prihodki 2             Odhodki za obresti in podobni odhodki.

3             Prihodki iz vrednostnih papirjev: a) prihodki iz delnic in drugih vrednostnih papirjev s spremenljivim donosom b) prihodki iz deležev v kapitalu c) prihodki iz delnic v povezanih podjetjih

4             Prejete opravnine/provizije 5             Dane opravnine/provizije

6             Čisti dobiček ali čista izguba iz finančnih poslov

7             Drugi poslovni prihodki

2.1.1. Kvalifikacije:

7. Kazalec se izračuna pred zmanjšanjem za kakršne koli rezervacije in operativne stroške.

8. Naslednji elementi se ne uporabljajo v izračunu kazalca:

(a)     Realizirani dobički/izgube iz prodaje finančnih sredstev, ki niso namenjena trgovanju

(b)     Izredni prihodki

(c)     Prihodki, ki izhajajo iz zavarovanja.

Če je prevrednotenje postavk trgovanja sestavni del izkaza o poslovnem izidu, se lahko prevrednotenje vključi. Če se uporabi člen 36 (2) Direktive 86/635/EGS, se lahko vključi prevrednotenje izkaza poslovnega izida.

2.2. Kreditne institucije, za katere velja drugačen računovodski okvir

9. Če kreditne institucije spadajo pod računovodski okvir, ki se razlikuje od okvira, ki ga vzpostavlja Direktiva 86/635/ES, ustrezni kazalec izračunajo na podlagi podatkov, ki najbolje ustrezajo zgornji opredelitvi.

Del 2 – Standardizirani pristop

1. Kapitalska zahteva

1. V skladu s standardiziranim pristopom je kapitalska zahteva za operativno tveganje enaka enostavni vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih za vsako od poslovnih področij v tabeli 2.

2. Kapitalska zahteva za določeno poslovno področje je enaka določenemu odstotku ustreznega kazalca.

3. Kazalec se izračuna za vsako poslovno področje posebej.

4. Ustrezni kazalec je za vsako poslovno področje triletno povprečje vsote čistih prihodkov iz obresti in čistih neobrestnih prihodkov, kakor je določeno v odstavkih 5 do 9 Dela 1.

5. Triletno povprečje se izračuna na podlagi zadnjih šestih dvanajstmesečnih opazovanj na sredini in na koncu finančnega leta. Če revidirani podatki niso na voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene.

6. Če je v katerem koli danem obdobju opazovanja vsota čistih prihodkov iz obresti in čistih prihodkov, ki niso iz obresti, negativna, se tej številki dodeli vrednost nič.

Tabela 2:

Poslovno področje || Seznam dejavnosti || Odstotek

Podjetniško financiranje in finančno svetovanje || Prva prodaja finančnih instrumentov in/ali ponudba finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa Storitve, povezane z izvedbo prvih prodaj Investicijsko svetovanje Svetovanje podjetjem na področju strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve, povezane z združitvami in nakupi podjetij Raziskave na področju investicij in finančna analiza in druge oblike splošnih priporočil v zvezi s posli s finančnimi instrumenti || 18 %

Trgovanje in prodaja || Trgovanje za svoj račun Posli posredovanja na denarnem trgu Sprejemanje in prenos naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti Izvrševanje naročil za stranke Ponudba finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa Delovanje multilateralnih trgovalnih enot || 18 %

Posredovanje pri kupoprodaji vrednostnih papirjev prebivalstva (Dejavnosti s posameznimi fizičnimi osebami ali z majhnimi in srednje velikimi podjetji, ki izpolnjujejo kriterije, določene v členu 55, za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov) || Sprejemanje in prenos naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti Izvrševanje naročil za stranke Ponudba finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa || 12 %

Komercialno bančništvo || Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev Kreditiranje Finančni zakup Osebna kreditna jamstva in obveznosti || 15 %

Majhni bančni posli (Dejavnosti s posameznimi fizičnimi osebami ali z majhnimi in srednje velikimi subjekti, ki izpolnjujejo kriterije, določene v členu 55, za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov) || Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev Kreditiranje Finančni zakup Osebna kreditna jamstva in obveznosti || 12 %

Plačila in poravnava || Storitve prenosa denarja, Izdajanje in upravljanje plačilnih instrumentov || 18 %

Agentske storitve || Hramba in administracija finančnih instrumentov za račun strank, vključno s skrbništvom in sorodnimi storitvami, kot je upravljanje denarnih sredstev/zavarovanja || 15 %

Upravljanje premoženja || Upravljanje portfeljev Upravljanje UCITS Druge oblike upravljanja premoženja || 12 %

7. Pristojni organi lahko kreditno institucijo pooblastijo, da izračuna svojo kapitalsko zahtevo za operativno tveganje z uporabo alternativnega standardiziranega pristopa, kakor je določen v odstavkih 9 do 16.

2. Načela za razporejanje poslovnih področij

8. Kreditne institucije morajo razviti in dokumentirati posebne politike in kriterije za razporeditev kazalca za tekoča poslovna področja in dejavnosti v standardiziran okvir. Kriterije je treba ustrezno pregledati in prilagoditi novim ali spreminjajočim se poslovnim dejavnostim in tveganjem. Načela za razporejanje poslovnih področij so:

(a)     Vse dejavnosti je treba razporediti v poslovna področja na medsebojno izključujoč in vseobsegajoč način;

(b)     Kakršna koli dejavnost, ki ne more biti brez težav razporejena v okvir poslovnega področja, vendar pa predstavlja pomožno funkcijo dejavnosti, ki je vključena v ta okvir, mora biti dodeljena poslovnemu področju, ki ga podpira. Če pomožna dejavnost podpira več kot eno poslovno področje, je treba uporabiti objektivne kriterije razporejanja;

(c)     Če dejavnost ne more biti razporejena v določeno poslovno področje, potem se uporabi poslovno področje z najvišjim odstotkom. Enako poslovno področje se uporabi za kakršno koli povezano pomožno dejavnost.

(d)     Kreditne institucije lahko uporabijo notranje metode oblikovanja cen, da kazalec razporedijo med poslovnimi področji. Stroški, ki nastanejo v enem poslovnem področju, gredo pa v breme drugega poslovnega področja, se lahko prerazporedijo poslovnemu področju, kateremu pripadajo, na primer z uporabo načina, ki temelji na notranjih transfernih cenah med obema poslovnima področjema.

(e)     Razporejanje dejavnosti v poslovna področja za namene oblikovanja kapitala za pokrivanje operativnega tveganja mora biti skladno s kategorijami, ki se uporabljajo za kreditna in tržna tveganja.

(f)     Za politiko razporejanja je odgovorno višje vodstvo, pod nadzorom upravljavskih organov kreditne institucije;

(g)     Proces razporejanja v poslovna področja mora biti predmet neodvisnega pregleda.

3. Alternativni kazalci za nekatera poslovna področja 3.1. Načini delovanja

9. Pristojni organi lahko kreditno institucijo pooblastijo, da uporablja alternativni kazalec za poslovni področji: majhni bančni posli in komercialno bančništvo.

10. Ustrezni kazalec za ta poslovna področja je normalizirani dohodkovni kazalec, ki je enak triletnemu povprečju skupnega nominalnega zneska kreditov in zunajbilančnih obveznosti, ki se pomnoži z 0,035.

11. Za poslovno področje majhnih bančnih poslov so krediti in zunajbilančne obveznosti sestavljeni iz skupnih črpanih zneskov v naslednjih kreditnih portfeljih: majhni dolžniki, poslovanje z majhnimi in srednje velikimi podjetji, ki se obravnavajo kot majhni dolžniki, in odkupljene denarne terjatve do majhnih dolžnikov.

12. Za poslovno področje komercialnega poslovanja so krediti in zunajbilančne obveznosti sestavljeni iz črpanih zneskov v naslednjih kreditnih portfeljih: za podjetja, za državo, za poslovanje z institucijami, za majhna in srednje velika podjetja, ki se obravnavajo kot podjetja, in za odkupljene denarne terjatve do podjetij. Vključeni so tudi vrednostni papirji iz bančne knjige.

3.2. Pogoji

13. Za pooblastilo za uporabo alternativnih kazalcev veljajo pogoji iz odstavkov 14 do 16.

3.2.1. Splošni pogoj

14. Kreditna institucija izpolnjuje kvalifikacijske kriterije, določene v odstavku 17.

3.2.2. Posebni pogoji, ki veljajo za majhne bančne posle in komercialno bančništvo

15. Kreditna institucija je pretežno aktivna v dejavnostih majhnih bančnih poslov in komercialnega bančništva, ki tvorita najmanj 90 % njenega dohodka.

16. Kreditna institucija je zmožna dokazati pristojnim organom, da je znaten delež njenih dejavnosti majhnih bančnih poslov in/ali komercialnega bančništva, sestavljen iz kreditov, povezanih z visoko verjetnostjo neplačila, in da alternativni standardizirani pristop zagotavlja izboljšano podlago za ocenjevanje operativnega tveganja.

4. Kvalifikacijski kriteriji

17. Kreditne institucije morajo poleg splošnih standardov upravljanja s tveganji iz člena 22 in Priloge V izpolnjevati naslednje spodaj navedene kvalifikacijske kriterije.

(a)     Kreditne institucije imajo dobro dokumentiran sistem ocenjevanja operativnega tveganje in upravljanja z njim, z jasnimi odgovornostmi, dodeljenimi za ta sistem. Določijo svoje izpostavljenosti operativnemu tveganju in spremljajo ustrezne podatke o operativnem tveganju, vključno s podatki o bistveni izgubi. Sistem je predmet rednega neodvisnega pregleda.

(b)     Sistem ocenjevanja operativnega tveganja mora biti tesno vključen v procese upravljanja s tveganji kreditne institucije. Njegovi rezultati morajo biti sestavni del procesa spremljanja in kontroliranja profila operativne tveganosti kreditne institucije.

(c)     Kreditne institucije vzpostavijo sistem poročanja vodstvu, s katerim se ustreznim funkcijam v kreditni instituciji zagotavljajo poročila o operativnem tveganju. Kreditne institucije imajo tudi postopke za ustrezno ukrepanje v skladu z informacijami, vsebovanimi v poročilih vodstvu.

Del 3 – Napredni pristopi za merjenje operativnega tveganja

1. Kvalifikacijski kriteriji

1. Da bi bile primerne za uporabo naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja, morajo kreditne institucije pristojnim organom dokazati, da izpolnjujejo spodaj navedene izbirne kriterije, poleg splošnih standardov upravljanja s tveganji iz člena 22 in Priloge V.

1.1. Kvalitativni standardi

2. Sistem kreditne institucije za notranje merjenje operativnega tveganja je tesno vključen v njene vsakdanje procese upravljanja s tveganji.

3. Kreditna institucija mora imeti neodvisno funkcijo upravljanja, pristojno za operativno tveganje.

4. Obstajati mora redno poročanje o izpostavljenosti operativnemu tveganju in o preteklih izgubah. Kreditna institucija ima postopke za sprejemanje ustreznih korektivnih ukrepov.

5. Sistem institucije za upravljanje s tveganji mora biti dobro dokumentiran. Kreditna institucija ima tudi vzpostavljene redne postopke za zagotavljanje usklajenost in politike za obravnavo neusklajenosti.

6. Procesi upravljanja z operativnim tveganjem in sistemi merjenja operativnega tveganja so predmet rednih pregledov, ki jih izvajajo notranji in/ali zunanji revizorji.

7. Ovrednotenje sistema merjenja operativnega tveganja s strani pristojnih organov vsebuje naslednje elemente:

(a)     Preverjanje, ali se notranji postopki ovrednotenja zadovoljivo izvajajo;

(b)     Zagotavljanje preglednosti in dostopnosti podatkovnih tokov in procesov, povezanih s sistemom merjenja tveganja.

1.2. Kvantitativni standardi 1.2.1. Proces

8. Kreditne institucije izračunajo svojo kapitalsko zahtevo, z vključitvijo tako pričakovane izgube kakor tudi nepričakovane izgube, razen če lahko dokažejo, da je pričakovana izguba ustrezno zajeta v njihovih notranjih poslovnih praksah. Mera operativnega tveganja mora zajeti potencialno resne dogodke z repa statistične distribucije izgube, pri čemer mora doseči standard stabilnosti, primerljiv z 99,9 % intervalom zaupanja skozi obdobje enega leta.

9. Sistem kreditne institucije za merjenje operativnega tveganja mora imeti nekatere ključne elemente, da izpolni zgoraj navedeni standard stabilnosti. Ti elementi morajo vključevati uporabo notranjih podatkov, zunanjih podatkov, analize scenarijev in dejavnike, ki odražajo poslovno okolje in notranje kontrolne sisteme, kakor je opredeljeno v odstavkih 13 do 24 spodaj Kreditna institucija mora imeti dobro dokumentiran pristop za tehtanje uporabe teh štirih elementov v svojem celotnem sistemu za merjenje operativnega tveganja.

10. Sistem merjenja tveganja zajema glavne dejavnike tveganja, ki vplivajo na obliko repa statistične distribucije ocenjenih izgub.

11. Korelacije pri izgubah iz operativnega tveganja po posameznih ocenah operativnega tveganja se lahko priznajo samo, če kreditne institucije lahko pristojnim organom dokažejo, da so njihovi sistemi merjenja korelacij stabilni, da se izvajajo celovito in da upoštevajo negotovost, ki obkroža vse take ocene korelacij, zlasti v obdobjih izjemnih okoliščin. Kreditne institucije morajo ovrednotiti svoje predpostavke o korelacijah z uporabo kvantitativnih in kvalitativnih tehnik.

12. Sistem merjenja tveganja je notranje dosleden in se izogiba večkratnemu štetju kvalitativnih ocen ali tehnik zmanjševanja tveganja, priznanih na drugih področjih okvira kapitalske ustreznosti.

1.2.2. Notranji podatki

13. Notranje izračunane mere operativnega tveganja so zasnovane na najkrajšem preteklem obdobju opazovanja pet let. Ko kreditna institucija prvič preide na napredni pristop za merjenje operativnega tveganja, je sprejemljivo triletno preteklo obdobje opazovanja.

14. Kreditne institucije morajo biti sposobne razporediti svoje pretekle notranje podatke o izgubi po poslovnih področjih, opredeljenih v delu 2 in po vrstah dogodkov, opredeljenih v delu 5, ter te podatke na zahtevo zagotoviti pristojnim organom. Obstajati morajo dokumentirani, objektivni kriteriji za razporejanje izgub po določenih poslovnih področjih in vrstah dogodkov. Izgube iz operativnega tveganja, ki so povezane s kreditnim tveganjem in so bile v preteklosti vključene v notranjih zbirkah podatkov o kreditnem tveganju, morajo biti evidentirani v zbirkah podatkov o operativnem tveganju in ločeno označene. Takšne izgube ne bodo predmet kapitalski zahtevi za operativno tveganje, dokler se bodo za namene izračuna minimalnih kapitalskih zahtev obravnavale v okviru kreditnega tveganja. Izgube iz operativnega tveganja, ki so povezane s tržnimi tveganji, se vključijo v obseg kapitalske zahteve za operativno tveganje.

15. Notranji podatki o izgubi kreditne institucije morajo biti celoviti v smislu, da zajemajo vse bistvene dejavnosti in izpostavljenosti iz vseh ustreznih podsistemov in geografskih lokacij. Kreditne institucije morajo biti zmožne utemeljiti, da katere koli izključene dejavnosti ali izpostavljenosti, tako posamezno kot v kombinaciji, nimajo bistvenega vpliva na celotne ocene tveganja. Opredeliti je treba ustrezno spodnjo mejo izgube za zbiranje podatkov o notranji izgubi.

16. Poleg informacij o bruto zneskih izgube, kreditne institucije zbirajo informacije o datumu dogodka, morebitnih povračilih od bruto zneskov izgube, kakor tudi določene opisne informacije o dejavnikih ali vzrokih škodnega dogodka.

17. Oblikujejo se posebni kriteriji za razporejanje podatkov o izgubi, ki izhaja iz dogodka v centralizirani funkciji ali dejavnosti, ki se razteza čez več kot eno poslovno področje, kakor tudi iz povezanih dogodkov skozi čas.

18. Kreditne institucije morajo imeti dokumentirane postopke za ocenjevanje tekoče ustreznosti preteklih podatkov o izgubi, vključno s situacijami, pri katerih se lahko uporabijo pomembne presoje, prilagoditvena merila ali druge prilagoditve, ter do katerega obsega se lahko uporabijo in kdo je pooblaščen za sprejemanje takih odločitev.

1.2.3. Zunanji podatki

19. Sistem kreditne institucije za merjenje operativnega tveganja uporablja ustrezne zunanje podatke, zlasti če utemeljeno pričakovati, da je kreditna institucija izpostavljena sicer ne tako pogostim, vendar potencialno hudim izgubam. Kreditna institucija mora imeti sistematičen proces za določanje razmer, v katerih se morajo uporabiti zunanji podatki in metodologije za vključitev podatkov v sistem merjenja. Pogoji in prakse za uporabo zunanjih podatkov morajo biti redno preverjani, dokumentirani in podvrženi rednemu neodvisnemu pregledu.

1.2.4. Analiza scenarijev

20. Kreditna institucija uporabi analizo scenarijev glede na strokovno mnenje v zvezi z zunanjimi podatki, da ovrednoti svojo izpostavljenost do zelo resnih dogodkov. Te ocene je treba sčasoma ovrednotiti in ponovno oceniti na podlagi primerjave z izkušnjo dejanske izgube zaradi zagotavljanja njihove utemeljenosti.

1.2.5. Dejavniki poslovnega okolja in dejavniki notranje kontrole

21. Metodologija kreditne institucije za merjenje tveganja na ravni podjetja mora zajeti ključne dejavnike poslovnega okolja in dejavnike notranje kontrole, ki lahko spremenijo njen profil operativne tveganosti.

22. Izbira vsakega dejavnika mora biti upravičena v smislu, da je pomemben nosilec tveganja, na podlagi izkušenj in vključitve strokovne ocene prizadetih poslovnih področij.

23. Občutljivost ocen tveganja na spremembe dejavnikov in relativna utež različnih dejavnikov morata biti dobro utemeljena. Poleg zajemanja sprememb tveganja zaradi izboljšav kontrole tveganja mora okvir zajeti tudi potencialna povečanja tveganja zaradi večje kompleksnosti dejavnosti ali povečanega poslovnega obsega.

24. Ta okvir mora biti dokumentiran in podvržen neodvisnemu pregledu v kreditni instituciji s strani pristojnih organov. Proces in njegovi rezultati morajo biti sčasoma ovrednoteni in ponovno ocenjeni na podlagi primerjave z izkušnjami dejanske notranje izgube in ustreznimi zunanji podatki.

2. Vpliv zavarovanja

25. Kreditne institucije so zmožne priznati vpliv zavarovanja v skladu s pogoji, določenimi v odstavkih 26 do 29.

26. Zavarovatelj je pooblaščen, da zagotovi zavarovanje ali pozavarovanje.

27. Zavarovatelj ima minimalno bonitetno oceno odplačevanja terjatev A (ali enakovredno);

(a)     Zavarovalna polica mora imeti začetno obdobje veljavnosti najmanj eno leto. Za police s preostalim obdobjem veljavnosti, krajšim od enega leta, mora kreditna institucija opraviti ustrezne odbitke pri vrednotenju, ki odražajo iztekajoče se preostalo obdobje veljavnosti police, do polnega 100-odstotnega odbitka za police s preostalim obdobjem veljavnosti 90 dni ali manj;

(b)     Zavarovalna polica ima minimalni odpovedni rok za preklic pogodbe 90 dni;

(c)     Zavarovalna polica ne vsebuje nikakršnih izjem ali omejitev, ki jih sprožijo nadzorniška dejanja ali, v primeru kreditne institucije v postopku neprostovoljne likvidacije ali stečaja, ki kreditni instituciji, stečajnemu upravitelju ali likvidacijskemu upravitelju onemogočijo, da izterja nadomestilo za realizirano škodo ali stroške, ki jih je povzročila kreditna institucija, razen v zvezi z dogodki, ki so se pojavili po uvedbi stečajnega ali likvidacijskega postopka v zvezi s kreditno institucijo; pod pogojem, da v zavarovalni polici obstaja možnost izključitve denarne kazni, kazni ali eksemplarične odškodnine, ki so posledica dejanj pristojnih organov;

(d)     Izračuni zmanjšanja tveganja morajo upoštevati zavarovalno kritje na pregleden način v razmerju do dejanske verjetnosti in vpliva izgube, ki je bila uporabljena pri splošnem določanju kapitala za pokrivanje operativnega tveganja, in v skladu s tem;

(e)     Zavarovanje izda tretja oseba. V primeru zavarovanja prek lastnih zavarovalnic ali odvisnih podjetij mora biti izpostavljenost prenesena na neodvisno tretjo osebo, na primer prek pozavarovanja, ki izpolnjuje kriterije primernosti;

(f)     Okvir za priznavanje zavarovanja je dobro utemeljen in dokumentiran;

28. Metodologija za priznavanje zavarovanja zajema naslednje elemente prek popustov ali odbitkov pri vrednotenju priznanega zneska zavarovanja:

(a)     Preostalo obdobje veljavnosti police, če je krajše od enega leta, kakor je navedeno zgoraj;

(b)     Obdobja za preklic police, če so krajša od enega leta;

(c)     Negotovost plačila, kakor tudi neusklajenosti pri kritju zavarovalnih polic.

29. Kapitalsko zmanjšanje, ki izhaja iz priznanja zavarovanja ne presega 20 % kapitalske zahteve za operativno tveganje pred priznanjem tehnik za zmanjševanje tveganja.

3. Vloga za uporabo naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja na ravni skupine

30. Če namerava napredni pristop za merjenje operativnega tveganja uporabiti matična kreditna institucija v EU in njena hčerinska podjetja ali hčerinska podjetja matičnega finančnega holdinga v EU, mora vloga vsebovati opis metodologije, ki se uporablja za porazdelitev kapitala za pokrivanje operativnega tveganja med različnimi subjekti skupine.

31. V vlogi se navede, ali in kako se nameravajo faktorirati učinki razpršitve v sistemu merjenja tveganja.

Del 4 – Kombinirana uporaba različnih metodologij

1. Uporaba naprednega pristopa merjenja operativnega tveganja v kombinaciji z drugimi pristopi

1. Kreditna institucija lahko uporabi napredni pristop merjenja operativnega tveganja v kombinaciji z enostavnim pristopom ali standardiziranim pristopom pod naslednjimi pogoji:

(a)     Zajeta so vsa operativna tveganja kreditne institucije. Izpolnjena je zahteva pristojnega organa glede metodologije, ki se uporablja za pokrivanje različnih dejavnosti, geografskih lokacij, pravnih struktur ali drugih zadevnih delitev, določenih interno.

(b)     Kvalifikacijski kriteriji, določeni v delih 2 in 3, so posamično izpolnjeni za del dejavnosti, ki ga pokrivata standardizirani pristop in napredni pristop za merjenje operativnega tveganja.

2. Na podlagi posamične obravnave primerov lahko pristojni organ naloži naslednje dodatne pogoje:

(a)     Na datum uvedbe naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja je pomemben delež operativnih tveganj kreditne institucije zajet z naprednim pristopom za merjenje operativnega tveganja;

(b)     Kreditna institucija se zaveže, da napredni pristop merjenja razširi na bistveni del svojega poslovanja v časovnem okviru, dogovorjenem s pristojnimi organi.

2. Kombinirana uporaba enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa

3. Kreditna institucija lahko uporabi kombinacijo enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa samo v izjemnih okoliščinah, kot je nedavni prevzem novega podjetja, ki lahko zahteva prehodno obdobje za uvedbo standardiziranega pristopa.

4. Kombinirana uporaba enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa je pogojena z zavezo kreditne institucije, da bo uvedla standardizirani pristop v časovnem okviru, dogovorjenem s pristojnimi organi.

Del 5 – Razvrščanje vrst škodnih dogodkov

Tabela 3

Kategorija vrste dogodka || Opredelitev ||

Notranja goljufija || Izgube zaradi dejanj vrste poneverba, odtujitev lastnine ali izogibanje predpisom, zakonu ali politiki podjetja, razen različnih dogodkov, ki izhajajo iz razlikovanja/diskriminacije, v katere je vpletena vsaj ena notranja oseba. ||

Zunanja goljufija || Izgube zaradi dejanj vrste, katere cilj je poneverba, odtujitev lastnine ali izogibanje zakonu, s strani tretje osebe. ||

Ravnanja v zvezi z zaposlovanjem in varnost na delovnem mestu || Izgube, ki izhajajo iz dejanj, neskladnih z zakoni ali pogodbami, ki urejajo zaposlovanje, zdravje ali varnost, iz plačila odškodninskih zahtevkov v zvezi z osebnimi poškodbami ali iz dogodkov, ki izhajajo iz razlikovanja/diskriminacije. ||

Stranke, produkti in poslovna praksa || Izgube, ki izhajajo iz nenamernega neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja strokovne obveznosti do določenih strank (vključno s zahtevami glede zaupnosti in ustreznosti poslovanja) ali iz narave ali sestave produkta. ||

Škoda na fizičnem premoženju || Izgube, ki izhajajo iz izgube fizičnega premoženja ali škode na tem premoženju zaradi naravnih nesreč in drugih dogodkov. ||

Poslovne motnje in izpadi sistemov || Izgube, ki izhajajo iz poslovnih motenj ali izpadov sistemov. ||

Izvedba, dostava in upravljanje procesov || Izgube, ki izhajajo iz neuspele obdelave poslov ali upravljanja postopkov, iz odnosov z nasprotnimi strankami in prodajalci. ||

Priloga XI Tehnični kriteriji za pregledovanje in vrednotenje s strani pristojnih organov

1. Poleg pregledovanja in vrednotenja kreditnega, tržnega in operativnega tveganja, pregledovanje in vrednotenje s strani pristojnih organov na podlagi člena 124 vključuje naslednje:

(a)     rezultate testiranja izjemnih situacij, ki ga opravljajo kreditne institucije, ki uporabljajo pristop IRB;

(b)     izpostavljenost likvidnostnemu tveganju in tveganju koncentracije ter upravljanje s temi tveganji s strani kreditnih institucij, vključno z njihovim ravnanjem v skladu z zahtevami, določenimi v členih 108 do 118;

(c)     stabilnost, ustreznost in način uporabe politik in postopkov, ki jih izvajajo kreditne institucije za upravljanje s preostalim tveganjem, povezanim z uporabo priznanih tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja;

(d)     obseg, v katerem so lastni viri sredstev kreditne institucije v zvezi s sredstvi, ki jih je listinila, ustrezni, ob upoštevanju ekonomske vsebine posla, vključno z doseženo stopnjo prenosa tveganja.

2. Pristojni organi spremljajo, ali je kreditna institucija zagotovila posredno podporo listinjenju. Če se izkaže, da je kreditna institucija zagotovila posredno podporo ob več kot eni priložnosti, pristojni organ sprejme ustrezne ukrepe, ki odražajo povečana pričakovanja, da bo zagotovila nadaljnjo podporo listinjenju, zaradi česar ji ne uspe doseči znatnega prenosa tveganja.

Priloga XII Tehnični kriteriji za razkritje Del 1 – Splošni kriteriji

1. Šteje se, da so informacije ob razkritju bistvene, če bi lahko njihova izpustitev ali napačna navedba spremenila ali vplivala na oceno ali odločitev uporabnika, ki te informacije uporablja za sprejemanje ekonomskih odločitev.

2. Šteje se, da so informacije poslovna skrivnost kreditne institucije, če bi odkrivanje teh informacij javnosti oslabilo njen konkurenčni položaj. To lahko vključuje informacije o produktih ali sistemih, ki bi v primeru njihovega odkritja tekmecem zmanjšale vrednost investicij kreditne institucije.

3. Šteje se, da so informacije zaupne, če obstajajo obveznosti do strank ali drugi odnosi z nasprotnimi strankami, ki kreditno institucijo zavezujejo k zaupnosti.

4. Pristojni organi od kreditne institucije zahtevajo, da oceni potrebo po objavi nekaterih ali vseh informacij pogosteje kot enkrat na leto glede na ustrezne lastnosti njihovih podjetij, kot so obseg poslovanja, obseg dejavnosti, prisotnost v različnih državah, vključenost v različne finančne sektorje in udeležba na mednarodnih finančnih trgih ter plačilni sistemi, sistemi poravnave in klirinški sistemi. Ta ocena nameni posebno pozornost morebitni potrebi po bolj pogostem razkritju posameznih informacij, določenih v odstavkih 3(b) in 3(e) ter 4(b) do 4(f) Dela 2, in informacij o izpostavljenosti tveganju ter o drugih postavkah, nagnjenih k hitremu spreminjanju.

5. Zahteva po razkritju iz točke (f) odstavka 4 Dela 2 se zagotovi v skladu s členom 72 (1) in (2).

Del 2 – Splošne zahteve

1. Cilji in politike kreditne institucije v zvezi z upravljanjem s tveganji se razkrijejo za vsako kategorijo tveganja posebej, vključno s tveganji, določenimi v odstavkih 1 do 13. Ta razkritja vključujejo:

(a)     strategije in procese za upravljanje s temi tveganji;

(b)     strukturo in organizacijo ustrezne funkcije upravljanja s tveganji ali druge ustrezne rešitve;

(c)     obseg in naravo poročanja o tveganju in sistemov merjenja tveganja;

(d)     politike za varovanje pred tveganjem in njegovo zmanjševanje ter strategije in procese za spremljanje neprekinjene učinkovitosti načinov za varovanje pred tveganjem in njegovo zmanjševanje.

2. V zvezi z obsegom uporabe zahtev iz te direktive se razkrijejo naslednje informacije:

(a)     ime kreditne institucije, na katero se nanašajo zahteve te direktive;

(b)     opis razlik v podlagi konsolidacije za računovodske in bonitetne namene, s kratkim opisom subjektov, ki so:

(i)      polno konsolidirani,

(ii)     sorazmerno konsolidirani,

(iii)    odšteti od lastnih virov sredstev,

(iv)    niti konsolidirani niti odšteti;

(c)     morebitne trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire takojšnjemu prenosu lastnih virov sredstev ali odplačilu obveznosti med matičnim podjetjem in hčerinskimi podjetji;

(d)     skupni znesek, za katerega so dejanski lastni viri sredstev nižji od zahtevanega minimuma v vseh hčerinskih podjetjih, ki niso vključena v konsolidacijo, in ime ali imena teh hčerinskih podjetij;

(e)     če je primerno, okoliščine uporabe določb členov 69 in 70.

3. V zvezi z lastnimi viri sredstev kreditna institucija razkrije naslednje informacije:

(a)     ključne informacije o pogojih glavnih značilnosti vseh postavk lastnih virov sredstev in njihovih sestavnih delov;

(b)     znesek temeljnega kapitala, z ločenim razkritjem vseh pozitivnih postavk in odbitnih postavk;

(c)     skupni znesek dodatnega kapitala in znesek lastnih virov sredstev, kakor je določeno v [Prilogi V Direktive 93/6/EGS];

(d)     postavke, odbite od temeljnega in dodatnega kapitala v skladu s točko (c) člena 66(1), z ločenim razkritjem postavk, določenih v točki (q) člena 57;

(e)     skupni primerni lastni viri sredstev, neto znesek odbitnih postavk in omejitev, določenih v členu 66.

4. V zvezi z pogoji, ki jih mora izpolniti kreditna institucija za uskladitev s členoma 75 in 123 se razkrijejo naslednje informacije:

(a)     povzetek pristopa kreditne institucije k ocenjevanju ustreznosti njenega notranjega kapitala za podporo tekočih in prihodnjih dejavnosti;

(b)     za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, 8 odstotkov zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako kategorijo izpostavljenosti, določenih v členu 79;

(c)     za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89, 8 odstotkov zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako vrsto izpostavljenosti, določenih v členu 86; Za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov ta zahteva velja za vsako od kategorij izpostavljenosti, ki ustreza različnim korelacijam v odstavkih 9 do 11 Dela 1 Priloge VII. Za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se ta zahteva uporablja za:

(i)      vse pristope, določene v odstavkih 15 do 25 Dela 1 Priloge VII;

(ii)     izpostavljenosti, s katerimi se trguje na borzi, izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj razpršenih portfeljih in druge izpostavljenosti;

(iii)    izpostavljenosti, ki so predmet nadzora v prehodnem obdobju v zvezi s kapitalskimi zahtevami;

(iv)    izpostavljenosti, za katere se uporabljajo predhodno veljavne določbe v zvezi s kapitalskimi zahtevami;

(d)     minimalne kapitalske zahteve, izračunane v skladu s točkama (b) in (c) člena 75;

(e)     minimalne kapitalske zahteve, izračunane v skladu s členi 103 do 105, in razkrite ločeno;

(f)     stopnje solventnosti, izračunane na podlagi skupnih lastnih virov sredstev in na podlagi temeljnega kapitala.

5. V zvezi z izpostavljenostjo kreditne institucije kreditnemu tveganju in tveganju razvodenitve se razkrijejo naslednje informacije:

(a)     opredelitev zapadlosti in oslabljenosti za računovodske namene;

(b)     opis pristopov in metod, sprejetih za določanje popravkov vrednosti in rezervacij;

(c)     skupni znesek izpostavljenosti po računovodskih pobotih in brez upoštevanja učinkov zmanjšanja kreditnega tveganja ter povprečni znesek izpostavljenosti skozi obdobje, razčlenjen glede na različne vrste kategorij izpostavljenosti;

(d)     geografska porazdelitev izpostavljenosti, razčlenjenih po pomembnih območjih glede na bistvene kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;

(e)     porazdelitev izpostavljenosti glede na gospodarsko panogo ali vrsto nasprotne stranke, razčlenjenih na kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;

(f)     razčlenitev preostale zapadlosti vseh izpostavljenosti, razčlenjenih glede na kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;

(g)     glede na pomembno gospodarsko panogo ali vrsto nasprotne stranke, znesek:

(i)      oslabljenih izpostavljenosti in zapadlih izpostavljenosti, navedenih ločeno,

(ii)     popravkov vrednosti in rezervacij,

(iii)    nadomestil za popravke vrednosti v zadevnem obdobju;

(h)     znesek oslabljenih izpostavljenosti in zapadlih izpostavljenosti, ki so navedene ločeno in razčlenjene glede na pomembna geografska območja, če je praktično izvedljivo vključno z zneski popravkov vrednosti in rezervacij v zvezi z vsakim geografskim območjem;

(i)      uskladitev sprememb popravkov vrednosti in rezervacij za oslabljene izpostavljenosti, prikazane ločeno. Informacije obsegajo:

(i)      opis vrste popravkov vrednosti in rezervacij,

(ii)     začetne bilance,

(iii)    zneske zmanjšanja oblikovanih rezervacij v zadevnem obdobju,

(iv)    zneske, rezervirane ali popravljene za ocenjene verjetne izgube na izpostavljenostih v zadevnem obdobju, morebitni drugi popravki, vključno s popravki iz naslova razlik v menjalnih tečajih, poslovne povezave, prevzemi ali prodaje hčerinskih podjetij in prenosi med rezervacijami,

(v)     končne bilance.

Popravki vrednosti in izterjave, evidentirane neposredno v izkazu poslovnega izida, se razkrijejo ločeno.

6. Za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, se razkrijejo naslednje informacije za vsako kategorijo izpostavljenosti, določeno v členu 79;

(a)     imena imenovanih ECAI in ECA in razloge za kakršne koli spremembe;

(b)     kategorije izpostavljenosti, za katere se uporablja posamezna ECAI ali ECA;

(c)     opis procesa, ki se uporablja za prenos izdaj in bonitetnih ocen izdaj na postavke, ki niso vključene v tržno knjigo;

(d)     povezovanje zunanje bonitetne ocene vsake imenovane ECAI ali ECA s stopnjo kreditne kvalitete, predpisano v Prilogi VI, ob upoštevanju, da te informacije ni treba razkriti, če je kreditna institucija usklajena s standardno shemo povezave, ki jo objavi pristojni organ;

(e)     vrednosti izpostavljenosti in vrednosti izpostavljenosti po upoštevanju zmanjšanja kreditnega tveganja, povezanih z vsako stopnjo kreditne kvalitete, predpisane v Prilogi VI, kakor tudi vrednosti, odštete od lastnih virov sredstev.

7. Kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavki 5 ali 17 do 19 Dela 1 Priloge VII, razkrijejo izpostavljenosti, razvrščene vsako kategorijo v tabeli v zgoraj navedenem odstavku 5, ali pripisane vsaki uteži tveganja, določeni v zgoraj navedenih odstavkih 17 do 19.

8. Kreditne institucije, ki svoje kapitalske zahteve izračunavajo v skladu s točkama (b) in (c) člena 75, razkrijejo svoje zahteve ločeno za vsako tveganje, navedeno v teh določbah.

9. Vsaka kreditna institucija, ki izračunava svoje kapitalske zahteve v skladu s [Prilogo VIII Direktive 93/6/EGS], razkrije naslednje informacije:

(a)     za vsak zajeti podportfelj:

(i)      značilnosti uporabljenih modelov,

(ii)     opis testiranja izjemnih situacij, ki se uporablja za podportfelj,

(iii)    opis pristopa, uporabljenega za testiranje za nazaj in za potrjevanje točnosti in doslednosti internih modelov in postopkov modeliranja;

(b)     obseg sprejemanja s strani pristojnega organa;

(c)     za podportfelje obravnavane z modelom:

(i)      visoke, povprečne in nizke mere tveganih vrednosti skozi obdobje poročanja in ob koncu obdobja,

(ii)     primerjava mer tveganih vrednosti z dejanskimi dobički/izgubami, ki jih ustvari/utrpi kreditna institucija, z analizo pomembnih odstopanj od rezultatov testiranja za nazaj.

10. V zvezi z operativnim tveganjem kreditne institucije razkrijejo naslednje informacije:

(a)     pristope za oceno zahtev po lastnih virih sredstev za operativno tveganje, za katere se kvalificira kreditna institucija;

(b)     opis metodologije, določene v členu 105, če jo je kreditna institucija uporabila, vključno z obravnavo zadevnih notranjih in zunanjih elementov, ki so bili upoštevani v pristopu meritev kreditne institucije. V primeru delne uporabe, se razkrijeta tudi obseg in kritje različnih uporabljenih metodologij.

11. V zvezi z izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov, ki niso vključeni v tržno knjigo, se razkrijejo naslednje informacije:

(a)     razlikovanje med izpostavljenostmi na podlagi njihovih ciljev, vključno z odnosom do kapitalskih dobičkov in strateškimi razlogi, ter pregledom uporabljenih računovodskih tehnik in metodologij vrednotenja, vključno s ključnimi predpostavkami in ravnanji, ki vplivajo na vrednotenje, ter kakršnimi koli pomembnimi spremembami teh ravnanj;

(b)     vrednost bilance stanja, poštena vrednost in, za izpostavljenosti, s katerimi se trguje na borzi, primerjavo s tržno ceno, če se slednja bistveno razlikuje od poštene vrednosti;

(c)     vrste, narava in zneski izpostavljenosti, s katerimi se trguje na borzi, izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj razpršenih portfeljih in drugih izpostavljenosti;

(d)     kumulativno realizirani dobički ali izgube, ki izhajajo iz prodaj in likvidacij v zadevnem obdobju;

(e)     skupni znesek nerealiziranih dobičkov ali izgub, skupni znesek dobičkov ali izgub na podlagi skritega prevrednotenja in kateri koli od teh zneskov, vključen v temeljni ali dodatni kapital.

12. O izpostavljenosti kreditnih institucij do tveganja spremembe obrestne mere na pozicijah, ki niso vključene v tržno knjigo, kreditne institucije razkrijejo naslednje informacije:

(a)     naravo tveganja spremembe obrestne mere in ključne predpostavke (vključno s predpostavkami o predhodnih plačilih posojil in gibanju nezapadlih depozitov) in merjenje pogostosti tveganja spremembe obrestne mere;

(b)     spremembe dobička, ekonomska vrednost ali drugo ustrezno merilo, ki ga uporablja vodstvo v primeru naglega zvišanja ali znižanje obrestne mere v skladu z metodo uprave za merjenje tveganja spremembe obrestne mere, razčlenjene glede na valuto.

13. Kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 94 do 101, razkrijejo naslednje informacije:

(a)     obravnavo ciljev kreditne institucije v zvezi z dejavnostjo listinjenja;

(b)     vloge, ki jih igra kreditna institucija v procesu listinjenja;

(c)     navedbo obsega vpletenosti kreditne institucije v vsakega od njih;

(d)     pristope k izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki jih kreditna institucija uporablja za dejavnosti listinjenja;

(e)     povzetek računovodskih politik kreditne institucije za dejavnosti listinjenja, kar vključuje:

(i)      ali se posli obravnavajo kot prodaje ali financiranja,

(ii)     priznanje dobička iz prodaje,

(iii)    ključne predpostavke za vrednotenje zadržanih obresti,

(iv)    obravnava sintetičnih listinjenj, če ni zajeta v drugih računovodskih politikah;

(f)     imena ECAI, ki se uporabljajo za listinjenja, in vrste izpostavljenosti, za katere se uporablja posamezna agencija;

(g)     skupni preostali znesek izpostavljenosti, ki jih je kreditna institucija listinila in za katere velja okvir listinjenja (razčlenjen na tradicionalni in sintetični), glede na vrsto izpostavljenosti;

(h)     za izpostavljenosti, ki jih je listinila kreditna institucija in za katere velja okvir listinjenja, razčlenitev glede na vrsto izpostavljenosti zneska oslabljenih in zapadlih listinjenih izpostavljenosti in izgube, ki jih je priznala kreditna institucija v zadevnem obdobju;

(i)      skupni znesek ohranjenih ali kupljenih listinjenih pozicij, razčlenjen glede na vrsto izpostavljenosti;

(j)      skupni znesek ohranjenih ali kupljenih listinjenih pozicij, razčlenjen v razumno število razredov uteži tveganja. Pozicije, ki so bile s tveganjem tehtane na 1250 %, ali odštete, se razkrijejo ločeno;

(k)     skupni preostali znesek listinjenih obnavljajočih se izpostavljenosti, ločen z interesom originatorja in interesom investitorjev;

(l)      povzetek dejavnosti listinjenja v zadevnem obdobju, vključno z zneskom listinjenih izpostavljenosti (glede na vrsto izpostavljenosti), in priznanim dobičkom ali izgubo iz prodaje glede na vrsto izpostavljenosti.

3. Del 3 – Kvalifikacijske zahteve za uporabo določenih instrumentov ali metodologij

14. Kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89, razkrijejo naslednje informacije:

(a)     sprejemanje pristopa ali odobrenega prehodnega obdobja s strani pristojnega organa;

(b)     obrazložitev in pregled:

(i)      strukture notranjih bonitetnih sistemov in povezave med notranjimi in zunanjimi bonitetnimi ocenami,

(ii)     uporabe notranjih ocen za namene različne od izračunavanja zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89,

(iii)    procesa za upravljanje in priznavanje zmanjševanja kreditnega tveganja,

(iv)    kontrolnih mehanizmov bonitetnih sistemov, vključno z opisom neodvisnosti, odgovornosti in pregledom bonitetnih sistemov;

(c)     opis notranjega bonitetnega procesa, naveden ločeno za naslednje kategorije izpostavljenosti:

(i)      enote centralne ravni držav in centralne banke,

(ii)     institucije,

(iii)    podjetja, vključno s srednje velikimi in majhnimi podjetji, posebnimi posojilnimi aranžmaji in odkupljenimi denarnimi terjatvami do podjetij,

(iv)    izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, za vsako od vrst izpostavljenosti, ki ustreza različnim korelacijam v odstavkih 9 do 11 Dela 1 Priloge VII.

(v)     lastniški instrumenti;

(d)     vrednosti izpostavljenosti za vsako od kategorij izpostavljenosti, navedenih v členu 86. Izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, kreditnih institucij in podjetij, kjer kreditne institucije uporabljajo lastne ocene LGD ali konverzijske faktorje za izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, se razkrijejo ločeno od izpostavljenosti, za katere kreditne institucije ne uporabljajo takih ocen;

(e)     za vsako od kategorij izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, institucij, izpostavljenosti do podjetij in izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, in na podlagi zadostnega števila bonitetnih razredov dolžnika (vključno z neplačili), ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja, kreditne institucije razkrijejo:

(i)      skupni znesek izpostavljenosti (za kategorije izpostavljenosti do vlad in centralnih bank, institucij in podjetij, vsoto neporavnanih posojil in vrednosti izpostavljenosti za neizkoriščene prevzete obveznosti; za lastniške vrednostne papirje pa neporavnani znesek),

(ii)     za kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD za izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izpostavljenosti prilagojeno povprečje LGD v odstotkih,

(iii)    izpostavljenosti prilagojeno povprečje uteži tveganja,

(iv)    za kreditne institucije, ki uporabljajo lastne ocene konverzijskih faktorjev za izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, znesek neizkoriščenih prevzetih finančnih obveznosti in izpostavljenosti prilagojenih povprečnih vrednosti izpostavljenosti za vsako kategorijo izpostavljenosti;

(f)     za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in za vsako vrsto izpostavljenosti, določeno v točki (c) zgoraj, bodisi razkritja, opisana pod točko (e) zgoraj (po potrebi na ravni skupin), ali analizo izpostavljenosti (neporavnana posojila in vrednosti izpostavljenosti za neizkoriščene prevzete finančne obveznosti) v primerjavi z zadostnim številom razredov EL, ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja (po potrebi na ravni paketov);

(g)     dejanske prilagoditve vrednosti v predhodnem obdobju za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenost do majhnih dolžnikov, za vsako vrsto, določeno v točki (c) zgoraj) in razlike v primerjavi s preteklimi izkušnjami;

(h)     opis dejavnikov, ki so vplivali na izgubo v predhodnem obdobju (na primer, ali je kreditna institucija naletela na stopnje neplačila, ki so višje od povprečnih, ali na LGD in konverzijskih faktorjev, ki so višji od povprečnih);

(i)      ocene kreditne institucije v primerjavi z dejanskimi rezultati skozi daljše obdobje. To mora vključevati najmanj informacije o ocenah izgub glede na dejanske izgube v vsaki kategoriji izpostavljenosti (za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, za vse vrste, opredeljene v točki (c) zgoraj) skozi obdobje, ki je dovolj dolgo, da omogoči razumno oceno učinkovitosti notranjih bonitetnih procesov za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov za vsako od vrst, opredeljenih v točki (c) zgoraj). Kreditne institucije po potrebi to nadalje razčlenijo, da zagotovijo analizo PD in, v primeru kreditnih institucij, ki uporabljajo lastne ocene LGD in/ali konverzijske faktorje, LGD in rezultate konverzijskih faktorjev glede na ocene, podane v razkritjih kvantitativne ocene tveganja zgoraj.

Za namene točke (c) zgoraj, opis vključuje vrste izpostavljenosti, vključene v kategorijo izpostavljenosti, opredelitve, metode in podatke za ocenjevanje in ovrednotenje PD ter po potrebi LGD in konverzijskih faktorjev, vključno s predpostavkami, uporabljenimi pri izpeljavi teh spremenljivk, ter opise bistvenih odstopanj od opredelitve neplačila, kakor je določeno v odstavkih 44 do 48 Dela 4 Priloge VII , vključno s širokimi segmenti, na katere vplivajo taka odstopanja.

15. Kreditne institucije, ki uporabljajo tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, razkrijejo naslednje informacije:

(a)     politike in procese za bilančni in zunajbilančni pobot ter navedbo obsega, v katerem ga lahko uporabijo;

(b)     politike in procese za vrednotenje in upravljanje zavarovanja s premoženjem;

(c)     opis glavnih vrst zavarovanja s premoženjem, ki jih sprejema kreditna institucija;

(d)     glavne vrste izdajateljev osebnega jamstva in nasprotnih strank z izvedenimi finančnimi instrumenti ter njihovo kreditno sposobnost;

(e)     informacije o koncentracijah tržnega ali kreditnega tveganja v okviru prevzetega zmanjševanja kreditnega tveganja;

(f)     za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83 ali 84 do 89, ne zagotavljajo pa lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev glede na kategorijo izpostavljenosti, ločeno za vsako kategorijo izpostavljenosti, skupno vrednost izpostavljenosti (po bilančnem ali zunajbilančnem pobotu, če se slednji uporablja), ki jo krije – po uporabi prilagoditev za nestanovitnost – primerno zavarovanje s finančnim premoženjem in druga primerna zavarovanja s premoženjem;

(g)     za kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83 ali 84 do 89, ločeno za vsako kategorijo izpostavljenosti, skupno izpostavljenost (po bilančnem ali zunajbilančnem pobotu, če se slednji uporablja), ki je krita z osebnimi jamstvi ali kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se ta zahteva nanaša na vsakega od pristopov, določenih v odstavkih 15 do 24 Dela 1 Priloge VII.

16. Kreditne institucije, ki uporabljajo pristop, določen v členu 105 za izračun zahtev po lastnih virih sredstev za operativno tveganje, razkrijejo opis uporabe zavarovanja za namene zmanjševanja tveganja.

[1]               UL C […], […], str. […].

[2]               UL C […], […], str. […].

[3]               UL C […], […], str. […].

[4]               UL C […], […], str. […].